Vabilo SD Ljubljana na programsko konferenco

Vabilo na predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana

Leto 2018 bo v Sloveniji v znamenju lokalnih in parlamentarnih volitev. Morda se vam to zdi še oddaljeno, a brez vnaprejšnjih in pravočasno zastavljenih načrtov in ciljev je te težko izvajati. Socialni demokrati v Ljubljani želimo aktivno soodločati pri oblikovanju življenja v svojem mestu, za kar potrebujemo aktivne državljanke in državljane, ki jim je mar za ljudi in prihodnost.

Če ste to tudi vi, če vas zanima, kakšne prednostne cilje smo si zadali v času do volitev, če želite pomagati pri njihovem uresničevanju, če imate ideje in voljo,

vas vabimo na programsko konferenco SD Ljubljana, v ponedeljek, 8. maja 2017,

kjer bo predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana.

Dobimo se ob 17. uri v Kreativnem centru Poligon, na Tobačni ulici 5 v Ljubljani.

O stanju Socialne demokracije ter spodbudah in orodjih, ki jih potrebujemo, da bi odigrali vidno vlogo pri uresničevanju naših temeljnih vrednot na lokalni ravni, bodo na kratko spregovorili:

- mag. Marko Koprivc, predsednik SD Ljubljana,

- Tanja Fajon, mag., podpredsednica SD, vodja Strateškega sveta SD Ljubljana in poslanka v Evropskem parlamentu,

- mag. Dejan Židan, predsednik SD in podpredsednik vlade.

Vsebinski pripravljavci načrta, ki bo kasneje sprejet tudi kot uradni dokument SD Ljubljana, pa bodo po posameznih področjih predstavili svojo vizijo razvoja mesta Ljubljana kot napredne in moderne evropske prestolnice ter vlogo Socialnih demokratov v njej.

Vljudno vabljeni!

Anja Kopač Mrak - Naprej

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak ob prazniku dela: Okrepimo kulturo spoštovanja delavskih pravic

Prvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.

Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.

Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.

Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.

Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.

V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.

Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.

V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.

Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.

Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.

Naša družba se stara in odnos delodajalcev do starejših delavcev se bo moral spremeniti. Drugače kot družba ne bomo zmogli.

Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.

Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Igor Lukšič - kolumna

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Janko Veber v pisarni DZ

Poslanec Veber s predlogom zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem

Poslanec SD Janko Veber je v sredo, 26. aprila, predstavil predlog zakona o prepovedi izvršb nad standardnim stanovanjem, ki določa pravila o zaščiti standardnih stanovanj pred vsemi oblikami finančnih izterjav, izvršb in rubežev. Kot je povedal Veber na novinarski konferenci, predlog zakona ščiti državljane pred brezdomstvom in ščiti pravico do lastnine.

“Zakon je odgovor na porazno stanje v Sloveniji, ki smo ga lahko spremljali tudi v medijih,” je dejal in spomnil Veber na primer družine Vaskrsić, ki je ostala brez hiše zaradi dolga v višini 124 evrov. Take ukrepe sodišč je označil za “popolnoma nesorazmerne” in tudi za krivce povzročanja brezdomstva, ker ljudje ostanejo brez stanovanj.

Predlog zakona tako prepoveduje nesorazmerne posege pri izvršbah na nepremičnine, saj določa, da je šele po predhodni neuspeli izterjavi na denarna sredstva in vrednostne papirje mogoče začeti izvršbo na nepremičnine, ki so vrednostno sorazmerne z višino izkazane terjatve upnika.

Predlog popolnoma prepoveduje vsako obliko izterjave dolga na tisti del stanovanjske površine v lasti dolžnika, ki predstavlja standardno stanovanje. To je po predlogu zakona stanovanje v ustreznem obsegu površine glede na število članov družine oz. upravičenih uporabnikov stanovanja, ki omogoča dostojno bivanje in normalno rabo.

Velikost standardnega stanovanja za lastnika, kadar je ta edini stanovalec, po predlogu zakona tako znaša od 25 do 30 kvadratnih metrov, za dva solastnika ali dva sostanovalca pa od 45 do 50 kvadratnih metrov. Standardno stanovanje družine s tremi člani znaša od 50 do 55 kvadratnih metrov, za vsakega nadaljnjega člana se površina poveča za pet kvadratnih metrov.

“To je minimalna stanovanjska površina, ki ti v vsakem primeru pripada, ko si enkrat lastnik stanovanja oziroma hiše. S tem se trajno zaščiti ljudi pred brezdomstvom in izgubo njihove lastnine,” je pojasnil Veber.

Popolno zaščito pri standardnem stanovanju imajo po predlogu zakona matere ali očetje samohranilci, invalidi, brezposelni in družine z mladoletnimi otroki. V tem primeru velja tudi popolna zaščita pred rubežem vseh predmetov v stanovanju, izvršitelj pa nima pravice vstopa v takšno standardno stanovanje. V takem stanovanju tudi ni dopusten odklop elektrike, vode ali ogrevanja. Nastale stroške fakturira dobavitelj po enakih delih državi, občini in v breme svojih prihodkov, še predvideva predlog zakona.

Veber je predlog zakona poslal koalicijskim partnerjem, ki jih je povabil k sopodpisu. Odgovore pričakuje do 9. maja.

Na vprašanje o primernosti ureditve veljavne izvršilne zakonodaje že dlje opozarja tudi varuh človekovih pravic. Kot so na uradu varuha spomnili v zapisu na njihovi spletni strani, so že pred petimi leti ugotavljali, da bi moralo biti zaradi zagotovitve načela enakosti pred zakonom tudi v izvršilnem postopku zagotovljeno uravnoteženo varstvo upnika, da z izvršbo doseže poplačilo svoje terjatve, in hkrati tudi varstvo dolžnika, da pri tem ni ogrožena njegova eksistenca.

Varuh je še spomnil, da do sedaj do zakonodajnih premikov na tem področju (še) ni prišlo. V izvršilnem postopku je za sedaj še vedno uveljavljeno načelo povsem proste izbire izvršilnih sredstev, ne glede na višino upnikove terjatve. Zato je izvršba na nepremičnino dolžnika lahko prvo in edino izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku za poplačilo upnikove denarne terjatve.

Na uradu varuha še ocenjujejo, da bi upoštevanje njegovih priporočil lahko odpravilo kršitve pravic posameznika in Sloveniji oz. davkoplačevalcem prihranilo stroške.

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je namreč v torek odločilo, da mora Slovenija Zoranu Vaskrsiću plačati odškodnino in povračilo stroškov v skupni vrednosti 85.000 zaradi rubeža in prodaje hiše v izvršilnem postopku, nastalem zaradi osnovnega dolga Vaskrsića v višini 124 evrov. Vaskrsić je bil ljubljanskemu podjetju Vodovod-Kanalizacija dolžan 124 evrov, ker dolga ni poravnal, je prišlo do izvršbe, v kateri so mu prodali hišo in to po polovični ceni glede na tržno.

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju

Ponosno praznujmo dan upora proti okupatorju!

Ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, smo se Socialni demokrati skupaj z Mladim forumom in Ženskim forumom poklonili v spomin narodnim herojem s polaganjem venca pri grobnici v parku ob Državnem zboru in nato še ustanoviteljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda pri spomeniku OF v ljubljanski Rožni dolini. V spremstvu garde Slovenske vojske je venca na obeh slovesnostih prvi položil in se poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 1

Delegacijo Socialnih demokratov je letos vodil poslanec in podpredsednik DZ Matjaž Nemec, poleg njega pa med drugimi še predsednica Ženskega foruma SD Martina Vuk, podpredsednika Mladega foruma SD Andrej Omerzel in Arijana Dronjak, predsednik SD Ljubljana Marko Koprivc in podpredsednik Matjaž Špat.

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 6

Upor proti okupatorju je bilo pogumno in častno dejanje. Poklon v spomin vsem tistim, ki so dali svoja življenja za svobodo domovine, vsem državljankam in državljanom Slovenije pa iskreno čestitamo ob državnem prazniku. Praznujmo ga ponosno!

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 5

Galerija fotografij poklona ob Dnevu upora proti okupatorju

Jernej Pikalo

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Pikalo o pomenu znanosti za družbo in v družbi

V sredo, 19. aprila, je v Ljubljani potekal protestni shod raziskovalk in raziskovalcev, s katerim so želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Znanstvenice in znanstveniki se dnevno soočajo s problemi, ki jim otežujejo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, s katermi se izboljšuje kvaliteta naših življenj. Socialni demokrati smo protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna za napredek in obstoj slovenske ter evropske družbe.

Po podatkih o financiranju znanosti iz proračuna Republike Slovenije, ki jih je Javna agencija za raziskovalno dejavnost objavila na dan protestov, je mogoče razbrati, da so se v letu 2016 realizirana sredstva za znanost prvič po nekaj letih dvignila, a še vedno ostala pod ravnjo iz leta 2013 in let pred tem. Leta 2015 so bila realizirana najnižja sredstva za znanost v zadnjih desetih letih. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letih 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati smo, ko smo v madatu vlade 2013-2014 vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot je to zagotovilo ministrstvo pod vodstvom ministrice iz vrst SMC v letih višje pozitivne gospodarske rasti v letih 2015 in 2016.

To smo Socialni demokrati naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno. Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno.

V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji, poleg povečanja sredstev, potrebuje tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo. In ob tem je potrebno vse tiste, ki so v preteklosti odšli v tujino, poskušati privabiti nazaj v Slovenijo. Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo pri evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe ter smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020.

dr. Jernej Pikalo

predsednik Sveta SD za izobraževanja, znanost in šport

Rok Dacar - kolumna

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Jan Škoberne v DZ

Poslanska skupina SD z mnogimi opozorili glede zakona o drugem tiru

Ob obravnavi predloga Zakona o drugem tiru je namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne uvodoma poudaril, da smo Socialni demokrati zakon presojali skozi prizmo pogleda, da gre razvoj uspešnih, tudi najbogatejših držav v učinkovitosti in daljnosežnosti njihovih industrijskih politik, skupaj z razvojem ključne infrastrukture.

To po mnenju poslanca Škoberneta predstavlja okolje za rast gospodarstva, razvoj kvalitetnih delovnih mest in države blaginje ter da poskrbimo za ljudi, za zdravstvo, za izobraževanje, za visok življenjski standard. V luči tega je Škoberne drugi železniški tir med Koprom in Divačo opredelil kot projekt temeljnega pomena za ohranitev ter nadaljevanje rasti sektorja logistike v Sloveniji. “To je ena izmed panog, ki je v krizi največ izgubila, hkrati pa ima še od obdobja tranzicije največ rezerve za razvoj za ustvarjanje dodane vrednosti,” je povedal Škoberne.

Sta pa zakon ter model izgradnje po besedah Škoberneta precej daleč od tega kar Socialni demokrati želimo. “Boljšo rešitev smo v SD videli in jo še danes vidimo v partnerstvu države, Luke Koper in Slovenskih železnic,” je pojasnil Škoberne in hkrati poudaril, “da bi bilo tovrstno javno-zasebno partnerstvo časovno učinkovitejše, cenejše in predvsem bolj stabilno ter opozori na tveganja, ki so po njegovem ključna tako z vidika izvedbenih, javno finančnih kot tudi korupcijskih vprašanj”.

“Po našem mnenju zakon namreč pomeni, da bo treba v času izgradnje, še posebej v letih 2021 in 2022, bistveno povečati strukturni napor, kar pomeni, da bomo vsaj del investicij v druge sektorje, v druge dele države, lahko pa tudi del socialnih transferjev in orodij, s katerimi zagotavljamo državo blaginje, prisiljeni zmanjševati v kolikor gospodarska rast ne bo ustrezno visoka ob spremljanju te izgradnje,” je opozoril Škoberne.

Ob tem je poslanec SD izpostavil 250 milijonsko obremenitev državnega proračuna v dveh letih, ki ji bo sledila še dvakrat tolikšna v celotnem obdobju financiranja, brez jasnega načrta o povračilu investicije. Tako je po njegovih besedah na mestu vprašanje uspešne izvedbe projekta v primeru stečaja družbe 2TDK in s tem povezanimi obveznostmi države za poplačilo projekta do izteka amortizacijske dobe, vprašanje neomejenosti pripravljalnih del in nejasnosti glede vloge zalednih držav pri gradnji projekta in njegovemu financiranju.

Zaradi vseh teh odprtih vprašanj je Škoberne v zaključku stališča Poslanske skupine SD poudaril, da bomo Socialni demokrati projekt podrobno spremljali. “Če želimo delati manjše in večje korake naprej, moramo tu in tam tudi verjeti, da so nekatere stvari mogoče in da jih ljudje delajo v dobri veri na način, kot najbolje znajo,” je dodal Škoberne.

Andreja Črnak Meglič - komentar

Komentar dr. Andreje Črnak Meglič: UTD – reforma socialne države ali utopija?

Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.

Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.

S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.

Čeprav je bil prvotni obseg  prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.

Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.

Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.

Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.

Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje  zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.

Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov. 

Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini. 

Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.

Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij

Muršič o zakonu o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami

Bojana Muršič: Socialni demokrati pozdravljamo predlog Zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami

Poslanka SD mag. Bojana Muršič je na skupni novinarski konferenci podpisnikov predloga Zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami predstavila razloge za podporo SD predlogu zakona. Skupno stališče podpisnikov zakona je, da je zakon potreben, saj značilnosti dosedanje ureditve obravnave teh otrok – neusmerjenost na družino kot celoto, izključenost družine pri odločanju o pomočeh, nesistemska urejenost in nepovezanost pomoči ter njihova neenakomerna dostopnost – terjajo sprejem celostne rešitve.

Tako je zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami po predlogu nabor storitev za majhne otroke in njihove družine, ki so jim na voljo na njihovo prošnjo v določenem obdobju otrokovega življenja do obveznega vstopa otroka v šolo ter pokrivajo vsakršne dejavnosti posebne podpore, z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov osebni razvoj; okrepi zmogljivost same družine, spodbudi socialna vključenost družine in otroka.

Poslanka Socialnih demokratov Bojana Muršič je ob tem poudarila, da je celostna obravnava ključna tako z vidika otroka kot tudi njihovih staršev, ki morajo po njenem ostati straši, ne pa terapevti, kar se je ob dosedanjem, neurejenem in nepreglednem stanju pogostokrat dogajalo. Ob tem je poslanka izpostavila pomen sodelovanja vseh pristojnih ministrstev (za zdravje, izobraževanje ter družino) ter tudi civilnih organizacij. “Predlog zakona je pot naprej za starše in otroke v težki situaciji, v kateri se znajdejo,” je povedala  poslanka Muršič. Ustrezen razvojni načrt, pospremljen s koordinirano in celostno obravnavo, pa je po njenem prepričanju temelj, na katerem se lahko gradi najoptimalnejši razvoj otroka, tudi s primerno vključenostjo in obravnavo celotne družine.

Pomanjkljivosti dosedanjih zgodnjih pomoči družinam, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, namreč kažejo, da so te pomoči zagotovljene z različnimi zakoni ali pa sploh niso zakonsko zagotovljene, ob tem pa umanjka pregledno usklajevanje potrebnih pomoči. Novi zakon je tako usmerjen k temu, da se ekipa strokovnjakov v razvojih ambulantah razširi, da se zagotovi večja povezanost pristojnih služb ter hkrati okrepi psihosocialna pomoč družini, ki se soočajo s stiskami, vprašanji ter strahovi.

Tako so poglavitni razlogi, zapisani v predlogu zakona za sistemsko ureditev zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami; pospešitev razvoja otroka s posebnimi potrebami in zmanjšanje možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb tako, da izkoristimo najoptimalnejše obdobje otrokovega razvoja do vstopa v šolo, zmanjšanje stroškov izobraževanja, kar zmanjšuje potrebe po posebnem izobraževanju in z njim povezanimi storitvami v šolskem obdobju; zmanjšanje verjetnosti institucionalizacije otrok s posebnimi potrebami po dopolnjenem 18. oziroma 26. letu; utrjevanje samozavesti staršev, sooblikovanje njihove bolj aktivne starševske vloge pri skrbi za drugačnost otroka, vzgoji in varstvu, s tem pa povečanje zmogljivosti družin pri zadovoljevanju posebnih potreb njihovih otrok.