Jernej Štromajer - komentar

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Matjaž Nemec med sejo v DZ

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici Maji Makovec Brenčič za sprejem ukrepov za nadaljevanje programa Učna pomoč v Šolskem centru Nova Gorica

Poslanec Socialnih demokratov Matjaž Nemec je v zvezi z ukrepi za izvajanje učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič naslovil poslansko pobudo.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici:

Spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič!

»Na mladih svet stoji« je že ponarodela modrost, ki se jo tudi politiki z veliko vznesenostjo radi poslužujejo večinoma ob različnih otvoritvah in pridobitvah, ki našim mladim omogočajo boljše pogoje izobraževanja in družbenega udejstvovanja nasploh. Pa seveda ta modrost na strani političnih nagovorov ne umanjka takrat, ko nas naši mladi, na podlagi svojega predanega dela, zanesenjaštva in radovednosti, polnijo s ponosom ob dosežkih znanstvenega, kulturnega, športnega in drugih področij. Še posebej so za hvale priročni decembrski predpraznični dnevi, ko vpogled v iztekajoče se leto postreže z zavidljivo bilanco uspehov in dosežkov naših šolarjev, dijakov in študentov. Ti nemalokrat ob nezavidljivih pogojih prav s svojo trmo in vztrajnostjo premikajo meje mogočega in našo državo postavljajo na svetovni zemljevid znanja, učenosti in nadarjenosti.

Malo pa je velikih besed, besed podpore ali razumevanja takrat, ko bi morali do mladih izkazati največjo mero odgovornosti. Takrat, ko ugasnejo žarometi proslav in svečanosti, ko je težko in ko so mladi v stiskah. Odgovorna izobraževalna politika do mladih pa se ne meri s pohvalami mladih, ko so tu dosežki,  pač pa s stopnjo posluha in pomoči takrat, ko nastopijo težave.

Program Učne pomoči na Šolskem centru Nova Gorica se je pokazal kot zelo uspešen program, ki mladostnikom omogoča vključevanje v šolski proces ter jih spodbuja k prevzemanju odgovornosti. Rezultati so vidni in očitni. Program je primer dobre prakse, ki ga lahko uporabimo tudi na drugih šolah. V času hitrih sprememb je pomembno delovati iz prakse, saj se v nasprotnem hitro zgodi, da medtem, ko primerne rešitve preučujemo in jih preverjamo, te postanejo zastarele še preden jih realiziramo.

Delo z mladostniki od nas zahteva hitro in učinkovito prilagajanje ter sledenje njihovi problematiki. Prav bi bilo, da podpremo iniciativo, ki se je izkazala za učinkovito in napredno. Sedaj pa se žal dogaja ravno obratno, ko se je zdesetkana ekipa, ki preko javnih del deluje pri Učni pomoči, tekom preteklih dveh let, še zmanjšala, za prihodnje leto pa delovnih mest preko javnih del ni več predvidenih, kar pomeni, da bo s prvim januarjem 2018 program ugasnil. To, da 93 mladim omogočimo nadaljevanje šolanja po zastavljenem programu je odgovornost vsakega izmed nas, saj se z ugašanjem programa mladim ne le onemogoča možnost boljšega in hitrejšega vključevanja v učni proces, temveč za veliko njih zapira vrata do zadnje rešilne bilke pred umikom v odklonsko vedenje.

Ne želim, nočem in ne morem si predstavljati, da je to »novoletno darilo« ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter ostalih pristojnih plod tehtnega razmisleka, kajti v nasprotnem nam morajo zazvoniti vsi  alarmi. Še posebej, ko bi pričakovali, da bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prisluhnilo vsakemu, tudi najmanjšemu »šumu«, ki priča o stiskah mladih, v tem primeru še ne polnoletnih otrok. V primeru programa Učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica pa ne gre več za »šum« temveč za večletne boje z mlini na veter, a tudi neizmerno predanost, srčnost in vztrajnost vseh pedagoških in zunanjih sodelavcev, ki kljub preprekam program Učne pomoči polno izvajajo in mladim v stiskah odpirajo pot v lepšo prihodnost.

Zato spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr.  Maja Makovec Brenčič na vas naslavljam poslansko pobudo:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe, ki bodo Šolskemu centru Nova Gorica ne samo omogočili nadaljevanje programa Učna pomoč za prihodnje leto, temveč programu zagotovili stabilno in dolgoročno delovanje. Polovičarstva, izmikanja in prelaganja odgovornosti  na plečih mladih s stiskami je več kot dovolj in prav na tem mestu je treba modrost » na mladih svet stoji« vzeti še kako resno in odgovorno!

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov

Židan z vodstvom SiDG

Židan ob obisku SiDG: “Cilj je, da se vsa poškodovana drevesa od zadnjega vetroloma iz državnih gozdov pospravijo do maja 2018.”

Minister Dejan Židan je skupaj z državnim sekretarjem Marjanom Podgorškom v Kočevju obiskal državno gozdarsko podjetje Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki bo pospešeno začelo sečnjo dreves, poškodovanih v obsežnem vetrolomu ta teden. “Cilj je, da se vsa poškodovana drevesa iz državnih gozdov pospravijo do maja,” je pojasnil minister Židan. Vodstvo SiDG je minister povprašal tudi, kako so uspešni v borbi proti podlubniku, ki je v zadnjih letih v velikem obsegu napadel slovenske gozdove.

Spomnil je na podatek, da je na ravni države letos 20 odstotkov manj za sečnjo označenega od podlubnikov napadenega lesa kot lani, v vodstvu SiDG pa so mu povedali, da so vsa za sečnjo označena drevesa že v veliki meri pospravili iz gozda. Minister Židan je ocenil, da bo državno podjetje tako vzor za zasebne lastnike, saj je prav hitro pospravilo poškodovanega lesa ključno v boju proti podlubnikom.

Poleg tega so ministru vodilni v Slovenskih državnih gozdovih zagotovili tudi, da so pripravljeni na odpravo škode, ki je nastala zaradi obsežnega vetroloma ob viharnem jugozahodniku ta teden. Po posrednih ocenah naj bi veter poškodoval za okoli 500.000 kubičnih metrov lesa. V družbi so po ministrovih besedah prilagodili načrte, tako da bodo v ponedeljek njihove ekipe že odpirale gozdne prometnice. V nadaljevanju naj bi se pospešeno začela sečnja poškodovanih dreves.

Židanu in Podgoršku so v SiDG predstavili tudi strateške načrte in letošnje desetmesečno poslovanje. Židan je zadovoljen, da podjetje, ki je v 10 mesecih ustvarilo 51,1 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje in 15,8 milijona evrov dobička iz poslovanja, precej presega načrte. S 1. januarjem 2018 bodo v SiDG po Židanovih pojasnilih začeli tudi bolj aktivno krepiti sposobnost lastnega dela v gozdu. S sedanjih štirih odstotkov v hiši opravljenih del od vseh aktivnosti naj bi prišli na sedem odstotkov.

Po prepričanju ministra Židana bi morali v nekaj letih priti do tega, da državno gozdarsko podjetje 20 odstotkov del opravi sam, in ne prek zunanjih izvajalcev. Na ta način bo mogoče hitro ukrepati, kjer bo nujno, v nekaterih delih Slovenije pa na ta način tudi ne bo prišlo do izsiljevanj določenih ponudnikov gozdarskih storitev, je nadaljeval Židan. Glede kritik delovanja državnega podjetja SiDG in očitkov nekaterih kupcev, da na dražbah težko pridejo do zadostnih količin lesa po primernih cenah, je Židan odgovoril s podatki, da se v Sloveniji letno porabi nekaj čez tri milijone kubičnih metrov lesa, nekaj manj kot tri milijone gre v izvoz, državno podjetje pa lahko ponudi okoli milijon kubičnih metrov.

Ministra Židana veseli, da lesnopredelovalna industrija v Sloveniji pospešeno raste, a podjetja in ostali uporabniki morajo po njegovem mnenju vedeti, da državni gozdovi predstavljajo samo petino slovenskih gozdov. Poziva jih torej, naj ponudijo dobre pogoje tudi zasebnim lastnikom, za katere je prepričan, da bodo želeli prodati les v Sloveniji. Minister Židan tako ne vidi težav, če bodo podjetja tako državnim kot zasebnim lastnikom ponudila korektno ceno.

Omizje v Celju

Na omizju v Celju kritično do predloga zakona o dolgotrajni oskrbi

V Celju je potekala okrogla miza z naslovom “Dolgotrajna oskrba na temo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo” v organizaciji Mladega Foruma Celje, Ženskega Foruma Celje in Ženskega Foruma Slovenj Gradec. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk.

Državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade dr. Andreja Černak Meglič je kot strokovnjakinja predstavila predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, na omizju pa so sodelovali še predsednica Ženskega lobija Slovenije Violeta Neubauer, član Sveta SD za zdravstvo Branko Gabrovec, direktorica Doma starejših Velenje Violeta Potočnik Kranjc in predsednik Foruma starejših Socialnih demokratov mag. Franc Hočevar.

Sodelujoči na omizju so bili kritični do trenutno napisanega predloga zakona in menili, da je neprimeren za nadaljno obravnavo ter za to navedli nekaj razlogov:

1. Predlog Zakona vpliva na poslabšanje položaja žensk, saj spodbuja neformalno oskrbo (denarni prejemek), ki zaradi izrazito neenakomerne porazdelitve skrbstvenih obveznosti (za starejše v veliki večini skrbijo ženske – članice družine) pomeni dodaten pritisk na ženske in nevarnost izgorelosti, nižanja plačil in izstopa iz trga dela ter povečanje sive ekonomije, ki jo zopet v veliki večini opravljajo ženske.

2. Iz predloga Zakona je izpadla vloga lokalnih skupnosti, ki bi morale biti eden ključnih deležnikov pri organizaciji in koordinaciji dolgotrajne oskrbe.

3. Zakon ne upošteva pomembnih značilnosti ciljnih skupin, ki jih naslavlja. Kot ugotavlja Ženski lobi Slovenije, v izhodiščih besdila ni predvidevanj glede starejših, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo z vidika spola (število žensk, ki živijo same, nekoliko narašča, število moških upada; število lt delovne aktivnosti se podaljšuje, upokojujemo se starejši).

4. Pri pripravi predloga Zakona se je Ministrstvo za zdravje zgledovalo po modelih v Avstriji in Nemčiji. Študije kažejo, da se v teh državah dolgotrajna oskrba pretežno izvaja v neformalni obliki (siva ekonomija, migrantsko delo).

5. Ob predlaganem Zakonu je razvidno, da naj bi se pomoč in oskrba zagotavljali v okviru drugih vzporednih sistemov (upravičenke, upravičenci do dolgotrajne oskrbe zgolj polnoletne osebe; za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ostane v veljavi šolska, družinska, zdravstvena in socialna zakonodaja). Iz predloga Zakona so izključene nekatere druge skupine pomoči in oskrbe potrebnih (manj kot 7 ur oskrbe na teden, sistem osebne asistence, ločen sistem prejemkov za skupine prejemnikov transferjev, ki niso vključeni v predlagano ureditev (slepi, slabovidni, osebe z lažjo duševno motnjo, …)

6. Predlog Zakona ne za zagotavlja univerzalne dostopnosti (neenak dostop do formalne oskrbe; doplačila bodo negativno vplivala na ženske iz ekonomsko šibkejših družin).

7. V predlogu Zakona ni enotne definicije dologtrajne oskrbe (6. člen le navaja vrsto storitev, ki jih le-ta zajema; med njimi ni storitev, ki bi uporabnicam/uporabnikom omogočale socialno vključenost).

8. Oskrba na domu je omejena na neformalno in formalno oskrbo (denarni prejemek za oskrbo na domu). Negativni učinek mehanizma “cash for care”.

9. Status osebne pomočnice/pomočnika: država predvideva zgolj minimalno plačo – nizko vrednotenje skrbstvenega dela (izvzetost iz pravic dela, prenizko plačilo; spolno segregirajoč koncept z razredno dimenzijo.

10. Predlog Zakona ne zagotavlja pravice do sofinanciranja prilagoditev bivalnega okolja (vsaj delno sofinanciranje iz javnih sredstev). Vloga preventive in skupnosti ter civilne družbe v predlogu Zakona ni določena.

Primož Brvar - komentar

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Jernej Pikalo

Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse

V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.

Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.

V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Andreja Katič

Obrambna ministrica Katič s pojasnili glede obravnave predloga zakona o obrambi v DZ

Članice in člani Odbora za obrambo so ob drugi obravnavi predloga zakona o obrambi izglasovali sklep, da se pred nadaljnjo obravnavo pripravi javna predstavitev mnenj. Sklep lahko razumemo kot dodatno prizadevanje za izboljšanje predloga novega zakona o obrambi, ki so ga pripravili zelo različni strokovnjaki iz upravnega dela Ministrstva za obrambo in iz Slovenske vojske. Če je to iskren namen predlagateljice sklepa in tistih članov, ki so ga podprli, potem to tudi sama pozdravljam. Kljub temu se mi zdi, da nam zmanjkuje časa, ki je še na voljo za sprejem zakona, ki bi izboljšal delovanje obrambnega sistema ter položaj pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

Dejstvo je, da Republika Slovenija potrebuje nov, sodoben zakon o obrambi, ki odgovarja vsem varnostnim izzivom in novim dejstvom na tem področju, saj je bil prvi Zakon o obrambi napisan pred 23 leti. To so potrdile vse parlamentarne stranke, ko smo jih na začetku priprave zakona vprašali o podpori glede priprave novega zakona in jim predstavili glavna izhodišča. Po mojem prepričanju smo sodoben in strokovno podprt zakon na Ministrstvu za obrambo po zelo dolgem usklajevanju tudi pripravili. Predlog zakona, ki je v Državnem zboru RS v drugem branju, pomeni delo ne le sedanjega vodstva ministrstva, temveč tudi prejšnjih obrambnih ministrov, ki pa jim žal ni uspelo pripraviti besedila novega zakona, primernega za parlamentarno obravnavo.

Predlog zakona o obrambi smo pripravljali skladno s predvidenimi postopki priprave zakonodaje v Sloveniji. To pomeni, da smo strokovne rešitve medresorsko uskladili, pripravili pa smo tudi javno obravnavo zakona. Javna objava predloga zakona na podportalu E-demokracija, med katero je bilo mogoče sporočiti mnenja, predloge in pripombe, je potekala od 13. aprila do 13. maja 2016. V tem času je bil predlog objavljen tudi na spletnih straneh Ministrstva za obrambo. Javna predstavitev predloga zakona je bila 22. aprila 2016 v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Pripombe in predloge so posredovale štiri fizične osebe ter več organizacij:
– Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije (3. maja 2016),
– Zveza slovenskih častnikov (12. maja 2016),
– Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani (16. maja 2016)
– Zveza veteranov vojne za Slovenijo (25. maja 2016),
– Zveza društev general Maister (6. junija 2016).

Osnutek zakona je bil 12. aprila 2016 predstavljen sindikatom na Ministrstvu za obrambo in jim je bil posredovan v mnenje na podlagi 100. b člena Zakona o obrambi 10. maja 2016. Dopolnjen osnutek zakona je bil sindikatom 2. februarja 2017 ponovno posredovan v mnenje. Na podlagi pripomb sindikatov je usklajevanje vsebine zakona potekalo 23., 28. in 30. marca ter 6. aprila 2017.

Kljub več pozivom tako strokovni javnosti kot drugim zainteresiranim javnostim na naš predlog ni bilo večjega odziva, razen zgoraj navedenih, zato moram iskreno povedati, da me je tak odnos drugih strokovnih javnosti v času priprave najboljših strokovnih rešitev presenetil, saj smo pripravljavci zakona pričakovali bistveno večjo vključitev strokovne javnosti. Zdi se mi, da tudi javna obravnava, ki bo po sprejetem sklepu na Odboru za obrambo v prihodnjih tednih, ne bo bistveno prispevala h kakovosti predlaganega zakonskega besedila in bo le skrajšala čas, ko je sploh še mogoče sprejeti ta bistveni obrambni zakon ter potem še zakon o službi v Slovenski vojski.

Ministrstvo za obrambno je podrobno pojasnilo ter odgovorilo tudi na dileme in pripombe, ki jih je v svojem mnenju k zakonu izpostavila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Pri tem smo podrobno strokovno utemeljili, katere vsebine zakona predstavljajo vrsto, obseg in organizacijo obrambe, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ter da zakon v celoti sledi okviru iz 124. člena Ustave Republike Slovenije, kar je kot dilemo z vidika usklajenosti zakona z Ustavo Republike Slovenije posebej izpostavila Zakonodajno-pravna služba. Menim, da nikakor ni mogoče sprejeti teze, da tega okvira ne upošteva že veljavni zakon, kar se posledično kaže tudi v predlogu novega zakona.

Iskreno upam, da vsa podpora, ki so jo poslanke in poslanci namenjali prizadevanjem za izboljšanje socialnega statusa pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ni bila le na deklarativni ravni. Upam, da bodo rešitve, ki smo jih predlagali v dveh predlaganih zakonih, še pravočasno sprejete. Če se to ne bo zgodilo, je bilo javno zavzemanje za izboljšanje položaja pripadnikov Slovenske vojske vsaj nekaterih očitno neiskreno. Vojakinje in vojaki Slovenske vojske ne morejo ostati edina velika poklicna skupina z največjimi sindikalnimi omejitvami s svojim socialnim položajem na isti ravni, na kateri so danes. Ne predstavljam si, kako bo država v prihodnje še lahko po običajnih postopkih popolnjevala Slovensko vojsko ob plačah, ki jim jih namenja.

Zato pozivam politike, da se poenotimo glede prihodnosti obrambne sposobnosti Republike Slovenije, saj so trenutne in tudi prihodnje varnostne razmere v svetu kompleksne. Prav je, da našim državljankam in državljanom zagotovimo ustrezno varnost ter obrambo države.

Andreja Katič, ministrica za obrambo in predsednica Sveta SD za obrambo

židan na posvetu

Pripravljamo mladim prijazno stanovanjsko politiko

V Sloveniji 85 odstotkov mladih živi pri starših, zato smo se odločili, da se pri pripravi programa Samozavestna Slovenija poglobimo tudi v vprašanje stanovanjske problematike mladih. Predsednik SD mag. Dejan Židan je na Posvetu o stanovanjski politiki poudaril, da je čas za reševanje takšnih vprašanj v času konjunkture še toliko bolj primeren.

Na posvetu o stanovanjski politiki, ki ga je pripravila evropska poslanka S&D in podpredsednica SD Tanja Fajon ter občinska organizacija SD Ljubljana, je Židan izpostavil, “da nam ugodni gospodarski trendi omogočajo, da lažje rešujemo družbeno neenakost in pomagamo tam, kjer imamo največji interes“.

V družbi je pri reševanju težkih vprašanj pogosto razlog, da zanj ni pravi čas. “Pa je to večinoma napačno. Vedno je pravi čas, da se rešujejo stvari, ki otežujejo življenje ljudi, v času konjunkture pa je čas še bolj primeren,” je poudaril.

Pripravljamo program Samozavestna Slovenija, v katerega bomo vključili stvari, ki se jih da uresničiti. Eno od perečih vprašanj, je položaj mladih. “Stanovanjsko vprašanje v Sloveniji ni rešeno, sheme ki jih imamo, mladim niso dosegljive, so drage in zahtevajo pogoje, ki jih mladi ne morejo zagotoviti,” je naštel Židan.

Tanja Fajon na posvetu o stanovanjski politiki

Tudi Fajonova je izpostavila, da je vprašanje, kako priti do stanovanja, zelo aktualno. Po njenih besedah, poznamo v realnosti vsaj dve sliki, in sicer velika stanovanj v Ljubljani, kjer pogosto živijo starejši posamezniki, ki ta stanovanja težje vzdržujejo ali pa hiše zunaj Ljubljane, kjer živi več družin skupaj, ker mladi zaradi težjih pogojev dejansko ne morejo priti do svojih bivalnih prostorov.

 Marko Koprivc na posvetu o stanovanjski politiki

 Predsednik občinske organizacije SD Ljubljana Marko Koprivc je opozoril, da imamo v Sloveniji republiški stanovanjski sklad, ki pa “žal velikokrat deluje kot neke vrste nepremičninska agencija“. Kot je pojasnil, je namreč stanovanjski sklad ob zadnjem razpisu prodajal luksuzna nadstandardna stanovanja po visoki ceni, ki žal niso dostopna tistim, ki bi jim morala biti namenjena.

Pojasnil je, da je v Ljubljani stanje nekoliko boljše, saj da mestni stanovanjski sklad zagotavlja veliko število neprofitnih najemnih stanovanj, a je tudi v glavnem mestu interes mnogo večji od ponudbe. Kot je pojasnil, namreč le okoli 10 odstotkov prosilcev do stanovanja tudi pride.

V posamična programska področja želimo vključiti tudi primere dobrih praks in uspešnih projektov, tako doma kot v tujini, kot je npr. stanovanjska politika mesta Dunaj, zato smo na posvet povabili tudi stanovanjsko raziskovalko v mestni upravi mesta Dunaj in predsedujočo delovni skupini za stanovanjske zadeve v inicitaivi Eurocities Susanne Bauer.

Skupinska

Mednarodni seminar v Velenju o enakosti žensk: Resnični napredek družb se meri s stopnjo dosežene enakosti žensk

V Velenju je potekal večdnevni mednarodni seminar v organizaciji Socialnih demokratov, Ženskega foruma SD in Evropske mreže za enakost spolov o sodelovanju politike in sindikatov ter civilno-družbenih organizacij v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk. Udeleženke seminarja je nagovorila tudi ministrica za obrambo, socialdemokratka Andreja Katič. Na seminarju, ki se je začel v petek, 1. decembra 2017, v dvorani hotela Paka z omizjem pod naslovom “Zakaj in kako sodelovati?”, so udeleženke iz desetih političnih strank regije jugovzhodne Evrope in štirih reprezentativnih sindikatov spregovorile o tem, kako sodelujejo v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za usklajevanje dela in družine, za enako politično moč žensk pri odločanju v strankah, sindikatih in v družbi.

Andreja Katič in Sonja Lokar na seminarju

Omizje je vodila predsednica društva Evropska mreža za enakost spolov Sonja Lokar, ki je med drugim poudarila, »da Socialni demokrati vemo, kako je napredek k enakosti spolov usodno odvisen tudi od sposobnosti sodelovanja naših socialdemokratskih strank s sindikati in od zavedanja enih in drugih, da se resnični napredek družb meri s stopnjo dosežene enakosti žensk«. Zato je po njenem mnenju to dobro sodelovanje potrebno negovati in v prihodnje še obojestransko dodatno krepiti.

Razprava

Predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk ter ustanoviteljica Komisije za enakost spolov pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in dolgoletna sindikalistka Metka Roksandić sta v izmenjavi mnenj skupaj ugotovili, da imata obe ženski organizaciji podobne probleme s prevladujočo politično kulturo svojih matičnih organizacij, ki je še vedno daleč od uveljavljanja resnične enakosti spolov.

Obe sogovornici sta delili tudi podoben pogled na to, katera so ključna vprašanja, ki jih je na področju še vedno trdovratne neenakosti med spoloma potrebno urejati. »V Sloveniji je dozorel čas, ko bi se o tem, kako jih najbolj uspešno razreševati, morali začeti tudi neposredno pogovarjati ne samo s civilno-družbenimi organizacijami, s katerimi že leta odlično sodelujemo, ampak tudi med seboj ter skupaj poiskati in si iskreno prizadevati za najboljše rešitve,« je povedala Martina Vuk.

Omizje v Velenju

»Revščina in socialna negotovost žensk, ki delajo v manj zavarovanih oblikah zaposlitve, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, zamujanje države pri organizaciji družbene skrbi za dolgotrajno oskrbo, ki delo za pomoči potrebne družinske člane v glavnem prelaga na ramena že tako polno zaposlenih žensk,« je med drugim poudarila Metka Roksandić.

Drugi dan seminarja je bil med drugim namenjen izmenjavi učenja iz napak in dobrih praks, ki so jih aktivistke in aktivisti socialdemokratskih strank in sindikatov že razvili s svojimi dosedanjimi prizadevanji za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za boljše usklajevanje delovnih in poklicnih obveznosti ter za povečevanje ne samo števila izvoljenih na položaje odločanja, ampak predvsem dejanske moči žensk v teh strankah in sindikatih. Razprava in dogovori so se nanašali tudi na razvijanje bodočega sodelovanja med aktivistkami socialdemokratskih strank v državah regije jugovzhodne Evrope ter sindikalnimi aktivistkami.

Delavnica

V zaključnem delu mednarodnega seminarja, ki se je končal v nedeljo, 3. decembra, pa je bilo sklenjeno, da se to sodelovanje okrepi in usmeri na skupno delo, ki bo ponujalo in se borilo za rešitve na naslednja ključna vprašanja:
– ozaveščanje javnosti, da za spolno nadlegovanje in mobing na delovnem mestu niso krive žrtve, ampak storilci in delodajalec, ki je oboje dolžan preprečiti
– zagovarjanje javnega objavljanja plačilnih spiskov (brez imen) v podjetjih in javnih inštitucijah, da bo postalo jasno, kakšne so dejanske razlike v plačah po spolu in jih bo zato lažje odpravljati
– zagovarjanje uvajanja brezplačne pravne pomoči v zadevah ekonomskih ter socialnih pravic žensk in moških, ki delajo v netipičnih delovnih razmerjih (t.i. prekarno delo)
– zagovarjanje enake zdravstvene in socialne zaščite brezposelnih ter prekarnih nosečnic in porodnic, kot so je deležne delavke, ki delajo v polnem delovnem razmerju
– zagovarjanje uvajanja novih sistemov univerzalnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po skandinavskem vzorcu, v obliki vsem dostopnih javnih storitev, ki bo ženske razbremenila brezplačnega skrbstvenega dela.

Delegacija SD v Lizboni

Delegacija Socialnih demokratov na zasedanju PES v Lizboni s pobudo za vrh voditeljev prihodnje leto v Sloveniji

Socialni demokrati se pod vodstvom podpredsednice stranke in evropske poslanke (SD/S&D) mag. Tanje Fajon v Lizboni udeležujemo zasedanja Stranke evropskih Socialistov in Socialnih demokratov (PES). Dvodnevno srečanje je namenjeno prenovi Evrope z željo po skrbi za vsakega človeka. V ospredju so izzivi o vzpostavitvi solidarnostnega pakta za Evropo in okrepitvi zaupanja državljanov v ukrepe, ki bodo izboljšali življenje ljudi.

Predaja pobude SD predsedniku PES

“Evropejci izgubljajo zaupanje v evropski projekt kot tak. Evropska unija mora postati bolj ambiciozna in učinkovita v reševanju velikih vprašanj in se manj vmešavati v nacionalne ali lokalne zadeve. V ospredju mora biti prenova Evrope na način, da bo ta postala motor za boj proti utaji davkov, socialni pravičnosti in krepitvi solidarnosti. Potrebujemo solidarnostni pakt za Evropo, ki bo napredne sile združil v prizadevanjih za dostojne delovne pogoje, poštene davčne sisteme in močne nacionalne sisteme blaginje,” je ob robu zasedanja PES dejala Fajonova.

Bilateralno srečanje

Močna delegacija Socialnih demokratov Slovenije, v kateri sta med drugim glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič in nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, se v Lizboni sestaja z najvišjimi predstavniki sestrskih strank. Z dansko in portugalsko delegacijo smo med drugim izmenjali njihovo izkušnjo nedavne zmage na volitvah in jo, tako kot druge, povabili, da svoj socialno demokratski model vodenja države in zaupanja ljudi v solidarnostni pakt prihodnje leto predstavi v Sloveniji.

Predsedstvo PES

“Socialni demokrati naše partnerje in sestrske stranke vabimo, da nas podprejo v prizadevanjih za organizacijo vrha voditeljev držav in vlad iz vrst Evropskih socialistov in socialnih demokratov v Sloveniji spomladi prihodnje leto,” je povedala Tanja Fajon. Pismo s povabilom predsednika SD mag. Dejana Židana, ki ga je podpredsednica stranke prvemu predala predsedniku PES Sergeju Stanishevu, na zasedanju predajamo vodstvom sestrskih strank. “Verjamemo, da bo bomo z organizacijo vrha voditeljev izkazali jasno namero slovenskih Socialnih demokratov po krepitvi politik v smeri povezovanja, strpnosti, solidarnosti, razvoja in blaginje ljudi tako v Sloveniji, EU in regiji. V Sloveniji imamo tudi najboljše izkušnje pri vstopanju v Evropsko unijo, zato državam Zahodnega Balkana lahko nudimo polno podporo na poti evropskih reform, ki je nujna za mir in stabilnost Evrope”, je še poudarila podpredsednica Fajon.

Glasovanje na zasedanju PES

Na srečanju v Lizboni Socialisti in Socialni demokati izmenjujemo tudi izkušnje pri spopadanju z nevarnim populizmom in nacionalizmom, nestrpnostjo, sovražnim govorom in lažnimi novicami. “Evropa ima grenke izkušnje z nacionalizmom in populizmom, zato se je v današnjem času še veliko bolj potrebno boriti proti izkrivljenim in neresničnim novicam. Lažne novice so pogost vir sovražnega govora, ki v družbah prehaja v nestrpnost, vodi v razkroj zaupanja v politiko in posledično slabše življenje ljudi. Prepričan sem, da lahko leve progresivne sile utrdimo Evropo kot prostor z najvišjim življenjskim standardom na svetu,” je na zasedanju PES poudaril Jernej Pikalo.

Jernej Pikalo med razpravo na zasedanju PES

Na letošnjem zasedanju Stranke evrovpskih Socialistov in Socialnih demokratov na Portugalskem sodeluje 370 predstavnikov strank in približno 200 aktivistov PES.