Obrambna ministrica Katič v intervjuju za STA: Vojska v primeru vojne ni dovolj pripravljena

Andreja Katič obrambno ministrstvo vodi dva meseca, v tem času pa je morala zaradi številnih težav resorja hitro določiti prioritete dela. Mednje uvršča uskladitev zakona o obrambi, ustavitev padanja sredstev in sprejem srednjeročnega obrambnega programa. Ker ima rada operativno delo, ji je ministrovanje bolj pri srcu kot poslansko delo. Intervju za STA z obrambno ministrico Andrejo Katič, ki je bil objavljen v soboto, 11. julija 2015, je opravila novinarka Sabina Zonta.

Koliko ste se v dveh mesecih uspeli seznaniti s tako obširnim sistemom in vsemi težavami, ki ga pestijo?

Z določenim delom sem se seznanila že ob pripravi na zaslišanje pred matičnim odborom DZ, te informacije pa sem sedaj preverila še v praksi, izzivov je veliko, problemi so globoki. Celotnemu sistemu se pozna drastično zmanjševanje sredstev v zadnjih letih. To je pripeljalo do pomanjkanja kadrov, saj se upokojitev ne nadomešča in nastajajo generacijski prepadi. Tudi v Slovenski vojski (SV) se struktura stara. Lani je bila povprečna starost v vojski 39,9 leta, v primerljivih vojskah pa je ta pod 30.

Je stanje kompatibilno s pričakovanim ob pripravi na zaslišanje na odboru ali ste bili ob prihodu vseeno presenečeni?

Lahko rečem, da me je presenetilo, saj je težav več kot se zdi na prvi pogled. Nisem taka, da bi vse, kar je bilo storjenega pred menoj, zavrgla in začela znova. Ob prihodu sem tako pogledala storjeno, si postavila prioritete in zdaj z delom nadaljujemo.

Na področju zaščite in reševanja bi izpostavila pripravo nove Resolucije o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje med letoma 2016 in 2022. Verjetno bo treba prenoviti zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ter izboljšati položaj gasilcev in vseh drugih prostovoljcev v tem sistemu.

V Slovenski vojski imamo v prvi vrsti pred seboj zakon o obrambi, ki se je nazadnje spremenil leta 2004 in je popolnoma zastarel, neprilagojen strateškim dokumentom in zato v posameznih delih že skorajda neuporaben. Poslanskim skupinam smo poslali izhodišča za spremembo zakona, opravili smo tudi že nekaj predstavitev, nekaj jih bomo še v prihodnjem tednu. Kolikor lahko že zdaj povzamem, se v vseh poslanskih skupinah strinjajo, da je treba zakon prenoviti v celoti, tudi predlagana izhodišča vse poslanske skupine bolj kot ne podpirajo. Ker je najbolj pereč položaj vojakov, bomo sočasno z zakonom o obrambi pripravili tudi spremembe zakona o službi v SV.

Imate tukaj v mislih vojakov status znotraj javnega sektorja, morda vojake po 45. letu?

Vse to je potrebno urediti. Za zdaj ne predvidevamo, da bi vojake izključili iz javnega sektorja. Bo pa treba v obeh omenjenih zakonih upoštevati vse specifike vojaškega poklica. Morda pa bo debata zrela tudi za to, da pogledamo malce širše, vse uniformirane poklice, ki so dejansko malo drugačni od preostalih v javnem sektorju.

Specifika vojske je tudi ta, da imajo vojaki pogodbe za določen čas in bo treba urediti prehod vojakov po 45. letu na druga delovna mesta, morda v okviru ministrstev za notranje zadeve in pravosodje. Nekaj jih že zdaj prehaja v sistem zaščite in reševanja. Od leta 2018 pričakujemo večje število vojakov, ki bodo dopolnili 45 let, zato moramo to vprašanje prioritetno in sistemsko reševati. Tudi mladi, ko se bodo odločali za poklic vojaka, bodo tako videli jasnejšo karierno pot, starejši, ki so toliko let dali za državo, pa ne bodo potisnjeni ob rob.

Kako uresničujete svojo napoved z zaslišanja, da si boste prizadevali za boljšo pripravljenost obeh sistemov znotraj ministrstva?

SV je pripravljena za delovanje v miru, a s povečanim tveganjem. Ni pa dovolj pripravljena v primeru krize, vojne, kar je posledica velikega zniževanja sredstev za obrambo v zadnjih letih. Ne starajo se le vojaki, stara se tudi oprema, saj se v modernizacijo vlaga minimalno, zaradi česar se povečujejo stroški vzdrževanja stare opreme.

V upravi za zaščito in reševanje pa imamo težave s kadrovskim popolnjevanjem regijskih centrov za obveščanje, kar bomo sedaj začasno reševali z dodatnimi pogodbami, dolgoročno pa moramo to rešiti na ustreznejši način.

Slovenski vojaki naj bi v prihodnjih letih sodelovali v Natovi bojni konici, menite, da bodo to dolžnost glede na opremo in pripravljenost lahko konkurenčno opravljali?

Kolikor sem do zdaj imela stikov na mednarodni ravni, ugotavljam, da so vsi zadovoljni z delovanjem pripadnikov SV, naši vojaki dobivajo najvišje ocene, so kompetentni, iskani partnerji. A kljub temu moramo slediti zavezam, kar ne pomeni le usposobljenost vojakov, temu mora slediti tudi oprema. Prav zato pripravljamo nov srednjeročni obrambni program, v katerem predvidevamo povišanje obrambnih izdatkov leta 2016 za 0,01 odstotka BDP, nato pa za 0,04 odstotka v prihodnjih letih, o tem sva se s predsednikom vlade načeloma dogovorila. Ampak proračun je še v pripravi, zato se bo treba uskladiti z ministrom za finance.

Ko se je delalo Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, smo mi do leta 2023 obljubili določene zmogljivosti, ki jih pa ne bomo mogli doseči, saj še vedno načrtujemo minimalni dvig sredstev. In takrat se bomo morali pogovarjati z zavezniki, ali bomo lahko naše zaveze izpolnili ali ne. V zavezništvu se računa na vsakega člana in če neka država ne izpolni svojih zavez, lahko postane šibek člen.

Na zadnjem zasedanju v Bruslju nisem bila v najboljšem položaju, ampak je bilo olajševalna okoliščina domače pooenotenje glede ustavitve padanja obrambnih izdatkov in nato postopni rasti. Naslednji teden pride v Slovenijo na obisk generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg in takrat bo že treba povedati, kakšne so prioritete Slovenije.

Glede konkretnega vprašanja lahko povem, da že sedaj sodelujemo v Natovih odzivnih silah s četo vojaške policije, v letu 2016 pa bomo v teh silah šest mesecev sodelovali z radiološkim laboratorijem ter nato šest mesecev v medicinski helikopterski zmogljivosti. Naš prispevek v te sile bo tudi v obdobju 2017-2019, kjer bomo sodelovali skupaj z Italijo kot vodilno državo, s katero smo že začeli preliminarne pogovore na vojaški ravni, vendar obseg in sestavo prispevka še proučujemo.

Kakšna bo funkcija ladje Triglav v vojaški operaciji v Sredozemskem morju?

V prvi fazi bo šlo tako za pomoč migrantom kot boj proti tihotapcem oziroma nadzor migracij na morju. Ladja je bila usposobljena in opremljena za tovrstne naloge že v operaciji Mare Nostrum, zdaj le odpravljamo napake in pomanjkljivosti, ki smo jih takrat ugotovili. Ladje Triglav sicer do jeseni ne moremo poslati, ker je na remontu.

V kateri fazi pa je sicer priprava srednjeročnega programa?

Na širšem kolegiju smo predlog že potrdili, zdaj ga bomo poslali v medresorsko usklajevanje in v mnenje predsedniku republike, še pred tem pa bi ga rada predstavila predsedniku vlade, nato pa bomo videli, kako bodo potekali pogovori z ministrom za finance. Povišani obrambni izdatki, zapisani v programu, morajo spadati med prioritete vlade. Vlada bi dokument morda lahko sprejela že na zadnji julijski seji. Želim pa si, da ne bi bilo kot doslej, ko se je sprejemalo strateške dokumente, a se to ni odrazilo v proračunu.

Koliko novih pripadnikov bi trenutno potrebovala vojska?

Glede na kadrovski načrt in stalne odhode okoli 300.

Katera je tista najnujnejša oprema, ki bi jo vojska ter sistem zaščite in reševanja nujno potrebovali pa za zdaj ni sredstev?

V vojski najbolj izpostavljajo uniforme, ampak pogodbe za to javno naročilo so že podpisane. Z notranjimi racionalizacijami, namenskimi sredstvi in odprodajo premoženja smo pridobili kar nekaj sredstev, ki jih vlagamo v vzdrževanje in modernizacijo opreme. Vendar zahtevna oprema ni cenovno ugodna, zato iščemo vse možne racionalizacije in možnosti sodelovanja s sosednjimi državami ter partnericami iz EU in Nata.

Bi lahko vojska tokrat zaradi zadnjih tragičnih dogodkov v policiji, kjer se tudi napoveduje izboljšanje stanja, potegnila kratko v proračunskih pogajanjih?

Meni je zelo žal tudi zaradi vsega, kar se dogaja v policiji. V Sloveniji se žal ne zavedamo dovolj, kaj pomeni varnost, za večino državljanov je še zmeraj samoumevna. Ko bo pa varnosti manj, bo že prepozno. Že pred tem moramo imeti primerno opremo, usposobljene kadre.

S prihodom na ministrstvo ste podedovali razpis za brezpilotne letalnike. V kateri fazi je ta razpis?

Ponudbe so v fazi analize in usklajevanja, prihodnji mesec so predvidena tehnična pogajanja, v drugi polovici avgusta pa tudi testiranje. Te letalnike bo poleg vojske lahko uporabljal sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami tako za pregledovanje območja nesreče kot iskanje ponesrečencev.

Nakup torej zagovarjate, ne glede na to, da ni vaš projekt?

Nakup brezpilotnih letal je del nekega v preteklosti potrjenega načrta in temu je treba slediti. Če hočemo imeti delujoč sistem, mora ta temeljiti tudi na stabilnosti.

Je imenovanje generalmajorja Alana Gederja za namestnika načelnika generalštaba napoved, kdo bo nasledil sedanjega načelnika Ostermana, ko se bo ta pozimi upokojil?

Ne. Skoraj z vsemi, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje v načelnika generalštaba, sem se že pogovorila. Zanimal me je njihov pogled na sedanje stanje v vojski, kje vidijo izboljšave. Nisem pa še razmišljala, kdo bo novi načelnik.

Kako ste odločili glede pritožbe generalštaba na odločitev inšpektorata za obrambo o ustavitvi vojaških izobraževalnih programov?

Odločila sem, naj inšpektorat ponovno preveri zadevo. Izobraževanja bodo ponovno stekla z novim šolskim letom. Moramo pa ločiti formalno izobrazbo in nadgrajevanje kompetenc, slednje zagotavlja vojska. Zato bomo še ta mesec izvedli razpis in povabili vse fakultete, naj odprejo module, kjer bi se pripadniki vojske in ostali zainteresirani izobraževali na specialnih področjih. V SV potrebujemo različne profile, denimo strojnike, veterinarje, medicince, družboslovce … Dolgoročno pa se moramo z ministrstvom za izobraževanje dogovoriti, kako v prihodnje urediti formalno šolanje pripadnikov SV.

Kdaj bo OVS dobila novega direktorja?

Našla sem dobrega kandidata, ima izkušnje na obveščevalno-varnostnem področju, izhaja pa iz policije. Kandidata, o imenu zdaj še ne morem govoriti, ni pa nihče od tistih, ki se jih je omenjalo kot morebitne kandidate, sem predlagala predsedniku vlade. Predsednik vlade pravi, da bo predlog še preučil in zdaj čakam na dogovor. Če bo pa predsednik vlade, ki pravi, da treba poiskati širše soglasje, menil, da predlog ni primeren, bi želela vedeti, katere kompetence pa naj pri kandidatu še iščemo.

Kopač Mrak: “Veseli me, da je DZ sprejel zakon, ki ščiti prejemke socialno ogroženih ljudi.”

Državni zbor je skoraj soglasno potrdil spremembe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki prinašajo pomembne novosti namenjene izboljšanju položaja socialno najbolj ogroženih ljudi. Spremembe se namreč nanašajo na prepoved zaračunavanja stroškov izvršb prejemnikov socialnih transferjev. Okoli 10.000 prejemnikov denarne socialne pomoči ima zaradi zaračunavanja stroškov izvršb s strani bank, blokirane bančne račune.

Doslej se je namreč dogajalo, da so banke za stroške izvršbe prejemnikom denarne socialne pomoči zaračunavale tudi več kot 30 evrov. Tako so najrevnejši ostajali brez pomembnega dela denarne socialne pomoči, ki je namenjena golemu preživetju. Po novem zakonu bodo prejemniku npr. denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, otroškega dodatka ipd. ti prejemki v celoti ostali.

Iz izvršbe je po novem izvzet tudi veteranski dodatek – nanj se lahko z izvršbo poseže le v primeru izvršbe zaradi neplačevanja zakonite preživnine. Iz izvršbe bodo izvzete oskrbnine in enkratni prejemki ob prvi namestitvi otroka v rejniško družino. Zvišuje se tudi znesek, ki mora dolžniku ostati v primeru izvršbe in mora biti v višini neto minimalne plače.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je v teh dneh že objavilo tudi javno naročilo za vzpostavitev predplačniških kartic. Te bodo namenjene socialno najbolj ogroženim, ki zaradi finančnih težav ne morejo odpreti bančnega računa na katere bi prejemali socialne transferje ali s temi sredstvi ne morejo v celoti razpolagati. Tako predplačniške kartice, kot tudi prepoved zaračunavanja stroškov povezanih z vpogledom v tekoče račune sodita v paket ukrepov za pomoč najranljivejšim, ki ga pripravljajo na ministrstvu pod vodstvom ministrice dr. Anje Kopač Mrak.

Fajon: Velika podjetja morajo razkriti davke, ki jih plačujejo v državah poslovanja

“Veseli me, da je Evropski Parlament ta teden v Strasbourgu podprl predlog, ki velika podjetja zavezuje k razkritju poslovanja in davkov, ki jih plačujejo v državah, kjer poslujejo,” je poudarila Tanja Fajon. “S tem smo še pred začetkom pogajanj pristojnim ministrom EU poslali jasno sporočilo. Po aferi LuxLeaks je skrajni čas, da velika podjetja začnejo plačevati davke tam, kjer ustvarjajo dobičke”, je ob sprejetju poročila poslanca Socialistov in demokratov Sergia Cofferatija še dejala evropska poslanka in podpredsednica S&D Tanja Fajon.

“Okrepili smo tudi preglednost in nadzor nad plačami in nagrajevanjem direktorjev. Te morajo dejansko odražati njihove prispevke dolgoročni vzdržnosti podjetij. Pomembno je, da imajo delničarji glas pri višini nagrad. Zagotoviti želimo, da bodo kriteriji za presojo direktorskih plač primerni ter da bodo celostno upoštevali poslovanje družbe na dolgi rok.

Gre za veliko zmago za Socialiste in Demokrate. Uvedba obveznega poročanja po državah (‘country-by-country’) bo pozitivno vplivala na boj proti davčnim oazam ter agresivnim davčnim praksam. Evropa ima izjemno priložnost, da ustvarin bolj pošten in bolj pregleden davčni sistem”, je še dejala poslanka Fajonova. Glasovanje o reviziji direktive o pravicah delničarjev vodi k novim pogajanjem med Evropskim parlamentom, pristojnimi ministri EU in Evropsko komisijo.

Marko Sjekloča: Dvanajst narodov, dvanajst ujetnikov Balkana

Balkan od Rimskih časov do turškega osvajanja

Pod vtisom zadnjih vojn na Balkanu morebiti naš spomin ne sega daleč nazaj, pogosto ne sega dlje od druge svetovne vojne. Vendar kotel pričenja vreti na Balkanu že po smrti Atile 454. leta. Sledil je pospešen propad rimskega cesarstva, ki je omogočil prihod prvih barbarov, Gotov in Vizigotov. Prvi barbari, ki so se nastanili za stalno na Balkanu, pa smo bili Slovani (ali Sloveni) konec 6. Stoletja.

Prihod Slovanov ni pomenil, da ne bo novih invazij, vendar so Slovani iz novih invazij na koncu izšli kot zmagovalci. Pomembna izjema so le Albanci, ki jih ni bilo mogoče poslovaniti, še več, od bitke na Kosovu Albanci širijo svoje etnično ozemlje na Kosovo, zibelko srbstva.

Slovani so na jugu Balkana naleteli na helenizirane Ilire, na vzhodu na helenizirane Tračane, na zahodu pa na romanizirane Ilire, od vseh prvotnih prebivalcih Balkana pa so le Albanci in Vlahi (danes Romuni) ohranili svojo kulturo in jezik brez večjega vpliva Slovanov.

Čeprav so v prvih treh stoletjih prisotnosti Slovani poslovanili avtohtona ljudstva, to ni pomenilo le poslovanjenja, temveč tudi aglomeracijo kultur, tj. tudi Sloveni so na teh področjih absorbirali elemente, ki so jih kasneje prelevili v značilne Dalmatince, Hrvate, Bolgare ali Srbe z vsemi razlikami med njimi.

Tako je prihajalo do etničnih razlik med Slovani na vsem Balkanu. Slovenska plemena so se naseljevala malo drugače, s severa, torej iz današnje Češke in Moravske. Ne smemo pozabiti, da je prišlo tudi do velikega genetskega mešanja in po vsej verjetnosti danes med slovanskimi ljudstvi na Balkanu ni »slovanski gen« toliko razširjen kot bi pričakovali, saj so Slovani bili kljub temu le manjšina. Zato je prihod Slovanov na Balkan primer, ko je manjšina poslovanila večino.

Stari Bolgari iz Azije, Mongoli, Huni, Kazahi, ki so osvajali Balkan, so dodajali k tej aglomeraciji krvi in kultur, a politično so vladali le prehodno. Avtohtoni prebivalci na področju današnje Bolgarije (čigar ime izvira iz staroselcev doseljenih iz Azije) so denimo popustili pred slovansko kulturo in se poslovanili. Stare civilizacije so morebiti propadale, ne pa ljudstva, ki so spreminjala kulturo in jezik in se pretvarjala v nekaj drugega.

Vse do Kosovske bitke 1389 in Bolgarskega razpada 1396 ni za dlje časa obstala nobena državna tvorba. V vsem term času, do prihoda Turkov, ni bilo na Balkanu dolgotrajne močne politične tvorbe, prav tako pa ne prevladujoče vere. Tako že v prvem tisočletju opažamo razdrobljenost na Balkanu, ki se bo ohranjala vse do danes.

Srbska enotnost se je končala leta 960, povrnili so se Bizantinci iz zato je Turkom bilo lažje premagati jih na Marici in nato tudi dokončno na Kosovu. Bosna je prehajala iz bizantinskih rok v madžarske, bosanski vazali so se občasno osamosvajali, prevladujoče religije pa ni bilo, tako kot denimo v drugih pokrajinah, kjer je kmalu prevladala različica bizantinske in grške pravoslavne vere. V Bosni je dolgo časa prevladovala tradicionalna slovanska bogomoljska vera, ki se je uspešno upirala katolištvu in pravoslavstvu.

Ko so prišli Turki, pa je največje število ravno bogomoljcev (!) prevzelo muslimansko vero, medtem ko so katoličani in pravoslavci svojo vero ubranili. To je pomemben razlog zakaj je v Bosni muslimanska vera razširjena in zato ne smemo pozabiti, da so korenine današnjega bošnjaštva z muslimansko vero in običaji kot nacionalno značilnostjo, ravno v nekdanjem slovanskem bogomoljstvu.

Turških pet stoletij

Od Kosova dalje je turško osvajanje trajalo vsaj štiristo let, a tudi umik Otomanov je trajal vsaj sto let. Od bitke pri Mohaču 1526 je prenehala madžarska vladavina na Hrvaškem in tudi na Hrvaško sej je razširil otomanski imperij.

Mohač je bil pomemben mejnik v zgodovini balkanskih narodov. Pod pritiski Turkov je prihajalo do velikih selitev ljudstev, predvsem Srbov, Hrvatov in Vlahov, tudi Germanov, ki so postali branitelji novih meja, recimo v primorskem Senju ali Beli Krajini. Obmejne pokrajine so se spreminjale v vojne krajine.

Prva srbska selitev po padcu Srbije leta 1459 (in druga velika selitev Srbov leta 1690 pod Brankovići) je pomenila ponovno mešanje ter novo olje na ogenj kasnejših mednacionalnih sporov, posebno pa je vplivala na globoko sovraštvo in nezaupanje med Turki in Srbi. Potem ko so Srbi zapustili danes mitično Kosovo, so se na njihove domove priseljevali Albanci in močno spreminjali etično sestavo ‘srbske zibelke’.

Na Hrvaškem in Madžarskem so Srbi postajali pomembna manjšina in ponekod večina (Denimo deli Like in Hercegovine), ki je svoje nacionalne značilnosti ohranila skozi naslednja stoletja in jih pogosto branila z oboroženimi vstajami, tako proti Turkom (»hajdukovanje«), Habsburžanom ali NDH, Nemcem in Italijanom. Zato ne preseneča, da so leta 1941 med prvimi pričenjali vstajo v razpadli kraljevini Jugoslaviji prav Srbi v Liki, a tudi leta 1992 je v istih krajih prihajalo do novih vstaj.

Turki niso mogli nikoli umiriti Balkana, delno zaradi svoje ekspanzivne naravnanosti in nenehnega poskusa širjenja v srednjo Evropo, kasneje pa zaradi upornih ljudstev (Medtem ko so Habsburžani Slovence lažje »umirili« – ne pozabimo, da kmečki upori na slovenskem niso bili naperjeni proti germanski prevladi), čeprav so tudi evropske države želele, da bi balkanska ljudstva bila bolj zvesti podložniki, tudi Turčiji, velikemu sovražniku zahodnih velesil in Rusije.

To je na prvi pogled nenavadno, toda s strateškega interesa velikih razumljivo. Takega mnenja ni bila Avstrija, ki je od poraza Turkov pred Dunajem 1683 (od turške zmage na Mohaču je minilo že precej časa) spodbujala ljudstva k odporu proti Turkom.

Ruski dejavnik je od ruske zasedbe Krima 1783, kljub bolečem porazu v vojni 1853-56, in postopnega ruskega prodora na Balkan, dal veliko moralno moč Srbom in Črnogorcem. Dejansko današnje balkanska politična slika pričenja nastajati v in po krimskih krizah. Od krimskih vojn naprej se tudi pričenjajo oblikovati odnosi med velesilami v Evropi. Od takrat naprej nastaja nova Rusija, pa tudi korenine hladne vojne v 20. Stoletju.

V 19. stoletju so evropske velesile želele, da Turčija, ki je že močno pešala, postane moderna država in da svoje dežele nadzoruje. Torej niso razmišljale o razpadu turškega imperija, vsaj ne v smislu osamosvajanja narodov. V slabi Turčiji so videle nove grožnje. Avstrija je v turških notranjih nemirih videla svojo priložnost in jih je tudi izdatno podpihovala, posebno od leta 1788 naprej.

Hercegovina in Srbija, posebej pa neodvisna Črna gora, so bile stalno vir vstaj. V Hercegovini so vstaje bile pogoste, posebno pravoslavcev, Srbi pa so po prvi 1804 in drugi vstaji 1815 praktično dosegli neodvisnost.

Po vstaji v Moldaviji 1821. Leta, ki je bila po dveh srbskih vstajah naslednja večja vstaja proti Turkom, je sledila vstaja na Peloponezu in 1829. je velik del Grčije bil svoboden in kmalu je nastala država Grčija. Sledila je popolna srbska samostojnost.

Hajduška Bosna

Po vstaji v Hercegovini in vojni Črne gore s Turčijo 1875, se je v nekaj letih politični zemljevid Balkana popolnoma spremenil. Turčija je bila tako oslabljena, da se je hercegovska vstaja z lahkoto širila po Balkanu, prvo pa seveda v Črno goro, ki je hercegovsko vstajo podprla in uporabila tudi za svojo vojno proti Turčiji in lastno teritorialno širitev v Hercegovino.

Globalna posledica hercegovske vstaje leta 1875 in vojn, ki so sledile do januarja 1878, v katerih so ruske enote prišle vse do Konstantinopla, in kot rezultat sanstefanskega miru 3. marca 1878, so nastale Srbija in Romunija ter avtonomna Bolgarija. Neodvisnost je priznana tudi de facto Črni gori, Rusija in Črna gora pa sta izdatno pridobili na ozemlju (legalizirano z berlinskim kongresom junija-julija 1878).

Pot do sanstefanskega miru je bila trnova za Turčijo, saj so se ji upirali tudi v Aziji. Posledice uporov in vonj balkanskih narodov so bili pokoli nad turškim prebivalstvom (260.000 pobitih v Bolgariji – govorimo o prvem velikem pokolu na Balkanu v moderni dobi, ki se je nato še nekajkrat ponovil) in beg (danes bi rekli etnično čiščenje) stotisočev z Balkana (100.000 iz BiH, ki je postala avstrijski protektorat, pol milijona iz Bolgarije) in še dve desetletji poprej s Krima (600.000). Bežali so v razmajano otomansko cesarstvo, ki sta ga pestili še lakota in državni bankrot. Vse skupaj je poslabšalo še turško krvavo maščevanje.

Po letu 1878 so se odnosi med državami nekoliko umirili, vendar ne več kot za tri desetletja, čeprav so se notranje težave še naprej kopičile, posebno v BiH, ki ni nikoli sprejela avstrijske okupacije, pa tudi v preostalih turških pašalukih, današnja Albanija, Bolgarija, Makedonija, ki so želele popolno osvoboditev po vzoru Srbije ali Romunije. Zametke hladne vojne v 20. stoletju je torej iskati v teh dogodkih, posebej od krimske vojne naprej in balkanskih dogodkih v drugi polovici 19. Stoletja.

Posledice so bile razpad velikih imperijev in osamosvajanje narodov iz nekdanjih »ječ narodov« in ustanavljanje nacionalnih držav ali novih večnacionalnih držav, kar se je končalo z zadnjo krizo na Balkanu v letih 1989-1995, ko so nastale na Balkanu nove države, v veliki meri enonacionalne, vendar ne v strogih etničnih mejah, ker je to skorajda nemogoče na Balkanu.

Etnično čiščenje po letu 1991 tako ni osamljen primer v zgodovini Balkana, pravzaprav je le en genocid več v vrsti podobnih (denimo tudi 1941-45) med 19. in 20. stoletjem. Zgodovina Balkana je torej vajena pokolov in etničnih čiščenj, kljub šoku, ki ga je še naša generacija doživela.

BiH je po berlinskem kongresu prešla pod avstrijski protektorat in tako je Avstrija dosegla kar je načrtovala in podpirala že konec 18. stoletja, pred prvo srbsko vstajo 1805, ki jo izdatno podprla. Hercegovska vstaja in Črnogorska vojna proti Turčiji leta 1875 in srbska preračunljivost (ko je Srbija odrekla začetno pomoč Črni gori, ki se je zato sama bojevala z mogočno Turčijo) in nato nova vojna s Turki 1876-78, ki pa je že zajela tudi Rusijo, je povečala prepad tudi med Črnogorci in Srbi.

Berlinski kongres je bil pomemben tudi za Makedonijo, saj je takrat na pritisk zahodnih velesil ločena od velike Bolgarije, nastale s sanstefanskim mirom, in po nekaj mesecih vrnjena Turčiji. To dejstvo sicer bolgarski nacionalisti obžalujejo, ker menijo, da so Makedonci Bolgari in bi morali biti del velike Bolgarije.

Rast Srbije po letu 1878

Težave so se še nadalje kopičile, ko je Srbija po berlinskem kongresu 1878 pričela uresničevati svoje ekspanzionistične apetite. Na tem kongresu je Srbija postala de jure samostojna država, čeprav je poslednji otomanski okupator zapustil kneževino Srbijo že leta 1868. V 19. stoletju je Srbija postala dežela priseljevanja (!), v primerjavi s preteklimi petimi stoletji, ko so jo Srbi predvsem zapuščali.

Dežela priseljevanja je bila do preloma 19. v 20. stoletje, ko je zaradi značilnosti notranjega razvoja postala ponovno dežela izseljevanja. To je bil tretji val srbskih selitev, tokrat čez morje, v ZDA. Podobna je bila usoda v istem obdobju tudi takratne avstro-ogrske Hrvaške in Dalmacije ter slovenskih pokrajin, posebej obmejnih in gospodarsko zanemarjenih (o tem in posebej o slovenskem izseljevanju v 20. stoletju pišem v knjigi Čez morje v pozabo).

Izseljevanje v tem času je v balkanskih deželah bilo zaradi intenzivnega razvoja kapitalizma in razslojevanja ter razpadanja kmečkih gospodarstev ventil za omilitev velikih nasprotij in grozeče lakote. Poenostavljeno rečeno so oblasti izseljevanje večinoma podpirale, da bi razrešile eksplozivna notranja nasprotja. Avstro-ogrska je denimo dajala ugodne kredite za vozovnice čez morje v Boki Kotorski, da bi se znebila upornih prebivalcev, podobno se je dogajalo pod fašistično talijo na Primorskem.

Čeprav so zahodne velesile opozarjale pred agresivnim razpoloženjem, so srbski apetit rasli. Leta 1912 Turčija praktično ostane brez Balkana, srbski apetiti pa se končno afirmirajo po drugi balkanski vojni 1913, ko se razblini bolgarska utopija o novem velikem cesarstvu. Srbski apetiti so tudi zajezeni z nastankom Albanije med leti 1912 (Svobodna Albanija nastane de facto 17. decembra 1912) in 1913 (razrešitev problema Skadra, ki ga je hotela zase tudi Črna gora, ter posledično nevtralizacija Albanije).

Če bi morali strniti turško prisotnost na Balkanu med bitko na Marici (prvi velik poraz srbske vojske proti prodirajočim Otomanom) in prvo balkansko vojno, je teh 541 let (1371 – 1912) bilo tudi obdobje relativne verske in kulturne samostojnosti, saj je zanimivo dejstvo, da turško muslimanstvo ni pritiskalo z veliko močjo na druge kulture in verstva kot je to bil primer nekaterih drugih ekspanzionizmov.

Leto 1908, ko je Avstrija anektirala BIH, je še en ključni trenutek, ki je pridodal k ‘balkanizaciji’ Balkana in posebej BIH. To leto je pomenilo pričetek novega eksodusa 100.000 Turkov in poturčenih Bosancev ter prihod 200.000 Slovencev, Hrvatov, Čehov in Nemcev. BIH je tako še bolj kulturno in versko premešana, s tem da so od konca 15. stoletja po begu iz Španije tudi Židje v BIH bili pomembna manjšina.

Ko je prišla druga svetovna vojna, ni bilo nenavadno, da je prav BIH bila tista, ki se je najbolj množično uprla skrajnima srbskemu in hrvaškemu nacionalizmu in genocidnosti, ki so se eksponirali v obliki četništva in ustaštva. Prebivalci BIH so med okupacijo prenesli tudi največje žrtve in tam so se med drugo svetovno vojno bile največje bitke za osvoboditev Jugoslavije.

Makedonija je srbsko okupacijo po drugi balkanski vojni 1913 plačala s številnimi življenji, z raznarodovanjem in poskusom posrbljenja. Podobno se je po srbski slavni zmagi na Solunski fronti, ki je dala Srbiji krila, pričelo dogajati s Črno goro. Po koncu prve svetovne vojne je Srbija na hitro pozabila na črnogorsko žrtev, ki je na račun lastne lakote in brezkompromisno pomagala tisočem Srbom ubežati pred avstrijsko vojsko na Krf.

Črnogorska državnost je zbrisana na hitro ter učinkovito z ultimativno abdikacijo kralja Nikole in s pobojem črnogorskih parlamentarcev marca leta 1919 (Takrat je tudi moj stari oče za las ušel smrti.). Takrat nastane tudi spor med črnogorskimi zelenaši (pro kraljevi) in bjelaši (prosrbski), ki se vleče še do danes, ko je Črna gora ponovno samostojna država.

Triindvajset let Kraljevine Jugoslavije (1918 – 1941) ni razrešilo vprašanja stalnih sovražnosti med balkanskimi narodi, čeprav rasno mešani med številnimi predslovanskimi in slovanskimi ljudstvi, pa vendarle pretežno slovanske kulture in jezika, kljub nekaj enklavam kot Albanija.

Druga svetovna vojna je pomenila prvi velik obračun med Srbi in Hrvati, ki se je pripravljal že sicer nekaj stoletij, in ki bi bil še bolj krvav, če ne bi bilo partizanskih sil, ki so oba nacionalizma s silo zatirale. Zahvaljujoč temu in po vsej verjetnosti tudi nastanku nove Jugoslavije, je prišlo do (nenavadno) dolgega relativnega zatišja med leti 1945 in 1989, ko je vse skupaj ponovno izbruhnilo.

Čeprav je to zatišje bilo navidezno, kajti v federativni Jugoslaviji se je bil politični boj med elitami za prevlado, ki pa zahvaljujoč Josipu Brozu Titu, ni izbruhnil v krvavi spopad. Se pa je to zgodilo desetletje po njegovi smrti.

Balkan po drugi svetovni vojni

Velesile, predvsem evropske, so upale, da bodo po drugi svetovni vojni nadzirale Balkan, predvsem ker je nova Jugoslavija dajala znake, da se bodo stara nasprotja uspešno zatirala. Zastavile so politiko do Balkana že med vojno in jo proti koncu vojne koordinirale z Rusijo. Toda Balkan se je ponovno pokazal v isti luči. Jugoslavija je odklonila ravnanje po diktatu velesil.

Albanija je popolnoma zavrnila vse zunanje pritiske in se izolirala. Grčija se je razdelila na dvoje in iz tega je izšla državljanska vojna. V želji po samostojnosti, balkanskim narodom ni bilo mar za geostrateški položaja Balkana in interese velesil. Zaradi te velike želje so se velike sile odrekle, vsaj začasno, tesnejšemu nadzoru Balkana.

Grčija je poskušala razreševati notranje težave, ki jih je s pomočjo zavezniških sil razrešila po komunistični vstaji leta 1945 na krvav način. Takrat je iz države moralo emigrirati na desettisoče državljanov, več tisoč so jih pobili, nato pa pričeli z raznarodovanjem Makedoncev in Turkov. Še en primer balkanske netolerantnosti.

V vsem tem času je bila posebnost le Slovenija, čeprav je vse do 1770, ko so Turki še zadnjič prišli pred Dunaj, tudi sama doživljala etnične injekcije. Vendar je njena etnična čistost pod Habsburško monarhijo bila veliko manj prizadeta kot ostalih Slovenov pod Turki. Toda slovensko ljudstvo ni ostalo brez vpliva germanskega večinskega naroda.

Že zgornja kratka zgodovina Balkana, ali bolje rečeno naštevanje ključnih dogodkov, od leta 454 pa vse do 1995, ko se je končala zadnja vojna na Balkanu, kaže, da tukaj nikoli ne bodo nasprotja popolnoma izginila. Žarišč je preveliko, napetosti stalne. Verjetno nikoli ne bo zavladalo zaupanje med Turki in Grki. Športni dogodki med Grki in Turki so podobni dogodkom med Srbi in Hrvati.

Nikoli ne bo tudi popolnega zaupanja med Makedonci in Grki, ki ne morejo pozabiti, da je nekdanja Trakija sedaj naseljena z Bolgari in Makedonci, zato slednjim odrekajo tudi ime. Nikoli ne bo popolnega zaupanja med Hrvati in Srbi. Nikoli pa se tudi ne bo odrekla Istri in Dalmaciji Italija, ki bo čakala na izbruh ‘balkanizma’ (izraz »balkanizem«, ki ga je uvedel Karl Marx), da bi prišla do vzhodnih delov Adriatika.

Zato ni čudno, da se je po 19. stoletju, posebej pa po letu 1913 (vojna za razdelitev plena med balkanskimi zaveznicami proti Turčiji), pričel v mednarodni politični in diplomatski terminologiji uveljavljati izraz ‘balkanizacija.’

Nič nenavadnega, saj imamo na tem področju devet držav, in če dodamo še skrajne konce Balkana, ki gravitirajo ali posegajo na Balkan in pripadajo Sloveniji, Italiji in Romuniji, imamo skupaj dvanajst držav, dvanajst zgodovinskih usod, dvanajst narodov in tudi dvanajst nacionalnih utopij, zmot, frustracij. Je pa značilno, da imajo v 21. stoletju vsi narodi na tem področju svoje samostojne nacionalne države (kar je v malem preslikava tega tudi še BIH), kar se še nikoli ni v preteklosti zgodilo.

Povzetek moje analize

Opisani ključni mejniki so tisti, ki so pripeljali do končne slike o ‘balkanizciji’ Balkana v začetku 20. stoletja. Začelo se je v 18. stoletju na Krimu in z novimi odnosi evropskih velesil, sledilo je prebujanje narodov na Balkanu pod obema imperijema, vrh dogajanj pa je v prvi polovici 20. stoletja. Vojne po letu 1991 so na prvi pogled manj logične ali nepotrebne (dejansko je vsaka vojna nepotrebna), a so le delček zgodovine, ki je pričela z Atilovo smrtjo 454 in ki se verjetno ne bo nikoli končala.

Žarišča ostajajo: Grki in Turki, Grki in Makedonci, Bolgari in Makedonci, Hrvati in Srbi. Lastne državnosti bodo doprinesle k postonem širjenju nacionalnih razlik, vključevanje v EU vseh teh držav verjetno lahko le zavre poglabljanje teh razlik, ne pa odpravi. Sličnosti jezika in kulture ali zgodovine v teh sporih niso argument za bolj prijateljske odnose.

Relativno posebna usoda Slovencev, vtisnjena med italijansko, avstrijsko in turško preteklo zgodovino, bo večni predmet debate o tem, koliko je zato slovenski narod drugačen in koliko del Balkana. Tudi vprašanje ali je Slovenija zaradi posebnosti bolj poklicana kot integracijski dejavnik na Balkanu, nima odgovora. Toda eno je nedvomno, vsaj naslednjih sto ali tudi dvesto let ne bo nikogar, ki bi za večno pomiril zamere in razmerja. To ne bo storila Evropska unija, kot niso storile tudi druge politične integracije.

Katere so torej stalnice v balkanski politiki:
– zunanje sile ne bodo nikoli popolnoma odnehale z vmešavanjem na Balkanu
– odnosi med narodi na Balkanu bodo vedno obremenjeni ne le s preteklostjo, temveč tudi s trenutno realnostjo in zapletenostjo mednacionalnih odnosov
– odnosi med Grčijo in Turčijo bodo večno ostali napeti
– odnosi med Albanci in Srbi ter Srbi in Hrvati bodo večno vir nestabilnosti
– Makedonija in Grčija bosta ostajali vsaka na svojem bregu

V takih razmerah Slovenija ne bo mogla igrati pomembnejšo povezovalno vlogo zaradi:
– pretekle zgodovine in geostrateških odnosov
– ker Slovenija ni velesila
– Slovenija je sama del balkanskega vprašanja
– ker sama ni razrešila svoje odnose z balkanskimi narodi
– ker velesile in EU ne želijo, da Slovenija (in druge balkanske države) postanejo pomemben dejavnik na Balkanu, ker tudi ne želijo, da ena od balkanskih držav prevzema iniciativo, ker v preteklosti to ni pomenilo zaščito interesov evropskih sil, temveč odmik od njih.

Ves ta čas, ko so se odvijali opisani balkanski procesi, je Slovenija bila tudi notranje razdeljena. Nov kapitalistični sistem je Slovenijo še dodatno notranje razdelil, vendar s to razliko, da bo ta razdeljenost težje presežena kot nekatere pretekle.

Novo razdeljevanje na bogate in revne bo moč preseči le s spremembo kapitalističnega sistema. Politične razlike je lažje preseči kot ekonomske, kajti ekonomija ima svoje zakonitosti, medtem ko je v politiki odločilna pogosto dobra volja. V ekonomiji dobra volja ni dovolj. Zato je v politiki kompromise lažje dosegati kot v ekonomiji.

Na žalost razdeljenosti na ekonomskih osnovah na obzorju ni zdravila, lahko jih le omilimo. Zato bodo vse ostale delitve, tudi delitev na »partizane« in »domobrance«, nekoč prej pozabljene ali omiljene, kot pa presežene ekonomske delitve. To še dodatno zapleta razvoj na Balkanu. Ne smemo pa odrekati pozitivnega vpliva evropskega združevanja.

Kar zadeva Slovenijo, predvsem njeno politično elito, imamo vtis, da je bila v preteklosti pretežno kratkovidna, da je postavljala svoje globalne cilje z zamudo, lahko bi rekli skromno in prepozno, ko so bili potrebni že drugi cilji ali spremembe že za obzorjem. To v nekaterih obdobjih ni bilo le slabo, ker je z mero oportunizma manj pretenciozne cilje lažje dosegala.

Zato je z lahkoto in brez velikega objokovanja dopustila odhod tisočih emigrantov čez morje v 19. in 20. stoletju. Zato je tudi z manj travme v primerjavi z drugimi zapustila tako Avstrijo kot Jugoslavijo. Verjetno je to vrlina, kajti skromne pretenzije omogočajo lažje sklepanje novih zavezništev. Tukaj je iskati odgovor zakaj Slovenija v svoji zgodovini nikoli ni imela ljudi svetovnega slovesa.

Upajmo, da je v luči takih dogodkov v preteklosti Balkana veliko lažje razumeti zakaj je Balkan predstavljal vir nemirov, vojn in emigracije skozi svojo dolgo zgodovino in zakaj je pričakovati, da se bo Balkan še nadalje pekel na žerjavici, včasih bolj, včasih manj. Če strnemo z enim stavkom, zgodovina Balkana je poosebljena v Srebrenici, Balkan je »Srebrenica«.

Marko Sjekloča
član Sveta SD za zunanjo politiko

Fajon: “Evropski parlament glasoval o resoluciji o TTIP, torej o pogajalskih izhodiščih, in ne o sporazumu samemu.”

“Evropski parlament danes ni glasoval ‘DA ali NE’ o sporazumu TTIP, ampak je glasoval o pogojih oziroma pogajalskemu mandatu Evropski komisiji za dober dogovor. Odločitev, ali bomo podprli sporazum TTIP, bo prišla na vrsto veliko pozneje in šele takrat se bomo na podlagi končnega besedila odločali za ali proti,” je ob robu glasovanja poudarila evropska poslanka Tanja Fajon. “Kot socialna demokratka ne bom pristala na znižanje socialnih, okoljskih, potrošniških ter delavskih standardov in glede varovanja zasebnosti. Če TTIP ne bo prinesel koristi evropskim in posebej slovenskim potrošnikom, ga bom zavrnila,” je dodala Tanja Fajon.

“Pričakovanja glede TTIP so ta trenutek prenapihnjena, potrebujemo jasne analize in ocene vpliva posebej na slovensko gospodarstvo. Te bomo imeli, ko bo na mizi končni sporazum. Prav lahko se zgodi, da iz TTIP na koncu ne bo nič. Evropski parlament je danes sprejel resolucijo o TTIP, pogajalske smernice Evropski komisiji. Ta resolucija ni slab kompromis. Ni pa tudi dovolj močno sporočilo evropskim pogajalcem, zato resolucije nisem ne zavrnila ne podprla,” je dodala Tanja Fajon.

“Pri glasovanju sem se vzdržala. Sprejeto besedilo Komisiji pušča preveč proste roke, občutljive dele je mogoče razumeti različno. Skrbi me posebej ISDS, mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državami. Ta ne sme biti del TTIP. ISDS zavračam v vsakršni obliki, saj ni potreben. Ne smemo dopustiti niti kančka možnosti, da bi korporacije še vedno lahko tožile države. Te imajo obstoječa pravna sredstva. Žal me kompromis v resoluciji ni prepričal, da imamo za izključitev ISDS iz TTIP zadostna jamstva”, je še v obrazložitvi svojega glasovanja dejala podpredsednica Socialistov in demokratov Tanja Fajon. Zagotovila je, da bo tudi v nadaljevanju pogajanj o sklenitvi TTIP med EU in ZDA pozorno spremljala kritično razpravo evropske strokovne in civilne javnosti in aktivno sodelovala pri oblikovanju končne odločitve Slovenije.

Poslanec Škoberne: Diskriminacija istospolnih parov je kategorija, zrela za smetišče zgodovine

Poslanci Državnega zbora, ki so člani slovenske delegacije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, Jan Škoberne, Ksenija Korenjak Kramar in Matjaž Hanžek so na skupni novinarski konferenci predstavili Resolucijo Sveta Evrope v zvezi z nedopustnostjo referenduma o Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Poslanec Socialnih demokratov Jan Škoberne je poudaril, da se moramo jasno in odločno upreti vsakršni diskriminaciji istospolno usmerjenih, če želimo, da hodi po poti razvitih demokratičnih družb, kajti v nasprotju nas čaka usoda držav margine.

“Diskriminacija istospolnih parov je kategorija, zrela za smetišče zgodovine,” je bil jasen Škoberne ob tem pa je spomnil “na vse več odločitev, ki vztrajno širijo nabor držav, ki spoštujejo in v polni meri uveljavljajo pravice istospolno umerjenih.” To je po njegovem mnenju tudi resen signal vsem tistim nedemokratičnim družbam, ki na državni ravni izvajajo politiko diskriminacije in izključevanja istospolno usmerjenih, kar je v nasprotju s vsemi sprejetimi univerzalnimi listinami o temeljnih  človekovih pravicah in svoboščinah.

“Ta resolucija Sveta Evrope je sporočilo, da Slovenija z roko v roki ostalih evropskih somišljenikov hodi po poti zrelih in odgovornih družb,” je bil jasen poslanec Škoberne in ob tem poudaril, da vse te družbe ne smejo dopustiti, da jim ovire nazadnjaštva in ozkoglednosti preprečujejo spoštovanje temeljnega postulata demokratičnosti – človekovih pravic.

Resolucijo si lahko preberete na povezavi: http://skrci.me/l9DD6

Projekt odpisa dolgov socialno najbolj ogroženim državljanom Republike Slovenije

Spoštovane državljanke in državljani!

V Sloveniji v zadnjih letih sovpadata dve neugodni okoliščini: že dalj časa trajajoča gospodarska stagnacija (s socialnimi posledicami vezanimi na brezposelnost ter zmanjševanje dohodkov v populaciji) in fiskalna situacija, zaradi katere moramo zmanjševati proračunski primanjkljaj oz. izdatke. V taki situaciji je bila odločitev že pred leti, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), medtem ko se po ostalem delu populacije sorazmerno porazdelijo bremena reševanja krize. 

Ta kriza je posledično izčrpala ljudi, bolj kot smo to na začetku pričakovali. Ravno zaradi krize, smo bili v Sloveniji deležni vse večje breposelnosti državljank in državljanov. Ta brezposelnost pa je vodila v past dolgov, neplačanih računov in seštevanje obresti.

Ne glede na primerjave s članicami Evropske Unije (EU), ki kažejo, da so gibanja na področju stopnje tveganja revščine v Sloveniji, relativno ugodna, smo se na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločili, da stopimo nasproti državljankam in državljanom po vzoru nekaterih drugih držav članic EU in jim omogočimo pogoje, da se ponovno postavijo na svoje noge in stopijo iz začaranega kroga dolgov ter neplačanih računov. Da bomo to lahko dosegli pa potrebujemo širši družbeni dogovor. Zato smo k pripravi tega projekta povabili občine, podjetja, humanitarne organizacije in vsa ministrstva v Vladi Republike Slovenije. 

Za izvedbo teh ukrepov smo postavili jasne kriterije in pravila ter postavili omejitve, saj si iskreno želimo pomagati najbolj ogroženim družinam, nikakor pa si ne želimo izkoriščanja pomoči, ki jo bomo ljudem ponudili. Čas je, da vsi deležniki stopimo v stik z ljudmi in tistim najbolj ogroženim ponudimo roko. Čas je, da pokažemo, da smo pripravljeni pomagati družinam, ki so se znašle na cesti. Čas je, da tudi ljudem odpišemo dolgove in jim ponudimo “nov začetek”. Ukrepi, ki smo jih pripravili bodo kratkotrajni in enkratni, a ne glede to, vemo da bomo olajšali marsikatero življenje.

Vlada Republike Slovenije je na predlog našega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodim ministrica iz vrst SD, tako sprejela predlog Zakona o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov in ga poslala v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije po nujnem postopku. Predlog zakona sodi v paket ukrepov za pomoč socialno najšibkejšim državljanom Republike Slovenije, Državni zbor pa je o predlogu odločal v petek, 17. julija 2015. Poslanke in poslanci so tako na izredni seji DZ z 59 glasovi za in nobenim proti, sprejeli Zakon o pogojih za izvedbo odpisa dolgov ljudem v socialni stiski.

Zakon je bil pripravljen z namenom, da bi najbolj socialno ogroženim državljanom pomagali z odpisom dolgov, ki izvirajo iz stroškov gospodinjstva oziroma rednih življenjskih stroškov, pri tem pa je vlada zagotovila pogoje, da pri tem ne bodo še dodatno obremenjeni tako upniki, ki bodo dolgove odpisali, kot tudi dolžniki. Poglavitna rešitev zakona je tako določitev – posebne davčne ureditve za izvedbo ukrepa odpisa dolga državljankam in državljanom Republike Slovenije.

V ponedeljek, 20. junija, smo nato skupaj s predsednikom vlade in vsemi partnerji, ki so pristopili k projektu odpisa dolgov, podpisali tudi sporazum o sodelovanju pri projektu pomoči socialno najšibkejšim državljankam in državljanom ter podpisali pismo o nameri za zagotavljanje materialne podpore in pomoči prisilno izseljenim družinam v Sloveniji.

Zakon predstavlja podlago za odpis dolgov pri tistih podjetjih, ki bodo pristopila k sporazumu o izvedbi odpusta dolgov. Za odpis dolga bodo lahko zdaj zaprosili dolžniki, ki so bili kadar koli v obdobju od 1. januarja do 30. junija prejemniki denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, veteranskega dodatka ali otroškega dodatka iz najnižjih dohodkovnih razredov.

Več informacij o zakonu najdete na povezavi http://skrci.me/nQm73. Vse informacije, obrazci za državljanke in državljane, dodatna pojasnila o celotnem paketu pomoči pa so na voljo na posebni spletni strani www.paketpomoci.si ali na telefonski številki 080 2002.

Socialni demokrati v vladi izvajamo dejanja v korist ljudi in izpolnjujemo zaveze, ki smo jih dali.

S spoštovanjem,

dr. Anja Kopač Mrak
ministica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Kontič: Predstavniki občin in vlade nismo zbližali stališč glede višine povprečnine

Sestanek predstavnikov Ministrstva za finance, ministrstva za javno upravo in Združenj občin Slovenije je bil posvečen predvsem pregledu ocen finančnih učinkov posameznih ukrepov, ki naj bi učinkovali na stroške občin že v letošnjem letu. Pri posameznih ukrepih je bila pojasnjena metodologija, po kateri so bili finančni učinki posameznega ukrepa ocenjeni. O višini povprečnine za drugo polovico letošnjega leta po njihovih navedbah stališča niso bila zbližana. Kot je pojasnil predsednik Združenja mestnih občin Slovenije in podpredsednik Skupnosti občin Slovenije ter velenjski župan Bojan Kontič, se v bistvu niti niso dotaknili povprečnine.

Glede omenjene metodologije ukrepov je Kontič dejal, da so v občinah veliko večino teh izračunov zavrnili. “Vztrajamo, da v tem času niso bili sprejeti ukrepi, ki bi dali rezultate v drugem polletju in da je potrebno povprečnino ohraniti na 525 evrih,” je poudaril velenjski župan. Občine so namreč v januarskem dogovoru pristale na znižanje povprečnine, ki od 1. julija znaša okoli 500 evrov. A pogoj za to je bil, da vlada v prvem polletju pripravi ukrepe za znižanje stroškov občin za 22,8 milijona evrov. Toda pripravljeni ukrepi po ocenah vlade prinašajo nekaj več kot devet milijonov evrov prihrankov, čemur po vladnem predlogu ustreza tudi korigirana višina povprečnine, ki naj bi za drugo polletje znašala 514,22 milijona evrov.

Predlog v skladu s tem spremenjenega zakona o izvrševanju proračunov za leti 2014 in 2015 bo DZ obravnaval na julijski seji, ki se začne v četrtek, še pred tem, in sicer v četrtek zjutraj, naj bi se na to temo sestal tudi matični parlamentarni odbor. Do takrat se bo, kot je dejal Kontič, vlada odločila glede višine povprečnine. “V tem trenutku ne vemo, kaj bo vlada predlagala. Osebno pričakujem, da bodo še nekoliko dvignili svoj prvotni predlog, vendar to ni in ne bo v soglasju z interesnimi združenji lokalnih skupnosti v Sloveniji,” je dejal Kontič.

Po njegovih pojasnilih so na srečanju ocenili, da pred sprejemom tega zakona v DZ “niti nima več smisla, da se sestajamo”. “Mi prihranke zavračamo, ocenjujemo, da niso pravi, še vedno predlagamo, da ohranimo povprečnino na 525 evrih, nato pa konec leta analiziramo prihranke in se potem dogovorimo za poračun. Verjetno to za vlado v tem trenutku še ni sprejemljivo, morda se bodo premislili do obravnave zakona v državnem zboru,” je pojasnil Kontič. Če vlada ne bo spremenila stališča, bodo po njegovih napovedih svoj interes poskušali uveljaviti preko poslancev, ki bi k zakonskem predlogu vložili dopolnilo in povprečnino ohranili na 525 evrih.

Minister Židan verjame v pravico potrošnika vedeti o kakovosti mesa

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan je objavo seznama mesnic in razsekovalnic mesa, v katerih so pristojni inšpektorji izvedli nadzor nad sledljivostjo mesa, pospremil z besedami, da verjame v “pravico potrošnika vedeti”. Vsem, ki so se znašli na seznamu, pa predlaga, naj naredijo vse, da jih na prihodnjih ne bo. Potrošnik ima pravico vedeti, kakšen je postopek pridelave hrane v celotni verigi od kmetijskega zemljišča do trgovine, je minister dejal v izjavi za medije. Zaveda se sicer, da se bo marsikdo s seznama vprašal, ali je bila objava res nujna, vendar pa je to po oceni ministra napačno vprašanje.

“Pravilno vprašanje je, kaj narediti, da jih v prihodnje na tovrstnih seznamih ne bo,” je pojasnil minister iz vrst SD. Po njegovih besedah je koristno, da pristojni organ po končanem inšpekcijskem nadzoru javnost obvesti o izsledkih, zlasti o tistih napakah, ki bi lahko vplivale na varnost potrošnikov. “Da bi razjasnili tovrstna strokovna vprašanja, pa je prav, da uprava za varno hrano seznam še dodatno obrazloži,” je povedal minister Židan.

V vsakem primeru pa Židan na objavo seznama gleda pozitivno, zato želi, da bi uprava še naprej izvajala nadzor, ki je opredeljen s programom dela. Prav tako si želi, da bi bilo njihovo delo javno, strokovno in učinkovito. Vsem, ki so na tem in so bili na prejšnjih seznamih, pa predlaga, da “naredijo vse, da ne bodo na prihodnjih seznamih”. Minister Židan je sicer še poudaril, da je kakovost mesa v Sloveniji še vedno na zelo visokem nivoju, zato so lahko potrošniki brez skrbi pri kupovanju mesa v slovenskih mesnicah.

Veterinarji so v času od 22. aprila do 31. maja izvedli poseben pregled v 40 razsekovalnicah prašičjega mesa, štirih razsekovalnicah perutninskega mesa in 69 mesnicah. Osem mesnic so pregledali skupaj s Finančno upravo RS, ki je preverjala izpolnjevanje zahtev iz svoje pristojnosti. Skupaj so tako izvedli 113 pregledov, v 60 primerih pa so ugotovili kršitve zakonodaje, od tega v 13 razsekovalnicah za rdeče meso in v 47 mesnicah. Seznam vseh kršiteljev so objavili na spletni strani ministrstva.

Vodstvi SD in ZDUS za nadaljno krepitev sodelovanja in usklajevanje rešitev

Na sedežu SD v Ljubljani sta se srečali vodstvi Socialnih demokratov in Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) na čelu s predsednikoma, mag. Dejan Židan in Antonom Donkom. SD in ZDUS po besedah predsednika Židana delimo stališča glede več aktualnih vprašanj, med drugim glede zdravstvenega sistema, davčne ureditve in glede pokojnin. Židan je v izjavi za medije po srečanju vodstev poudaril, da smo Socialni demokrati že doslej dobro sodelovali z Zvezo društev upokojencev Slovenije, si izmenjevali mnenja in marsikatero njihovo idejo tudi v praksi izvedli znotraj vlade in DZ.

Na današnjem srečanju sta se z Donkom strinjala v stališčih glede več aktualnih vprašanj. Tako sta soglašala, da samo dobro delujoči javni zdravstveni sistem ščiti tudi pravice upokojencev ter vseh ostalih generacij. Tako v SD kot v ZDUS bomo pozorni na nove predloge s področja davčne ureditve, saj ne pristajamo, da bi ta dodatno bremenil upokojence.

Anton Donko in Dejan Židan

“Prav tako imamo v SD in ZDUS-u sorodna stališča glede usklajevanja tako pri izplačevanju pokojnin kot tudi socialnih transferov,” je poudaril Židan. Kot je še pojasnil, so se danes vodstvi dogovorili za sistem pogostih srečanj med stranko in zvezo ter za krepitev sodelovanja in usklajevanje rešitev v korist vseh generacij. “Predstavnike ZDUS-a pa bomo vključili tudi v delovanje tistih strankinih strokovnih Svetov, ki spremljajo problematike starejših,” je še povedal predsednik SD Židan.

Izjava Donko in Židan za medije

Anton Donko se je v izjavi po srečanju najprej zahvalil predsednik stranke Dejanu Židanu in vodstvu Socialnih demokratov za dosedanje uspešno sodelovanje ter odprtost za pobude in ob tem še izpostavil, da se kot novi predsednik ZDUS-a zaveda odgovornosti, ki jo ima organizacija do civilne družbe. Pri delovanju si bo prizadeval zlasti za zagotavljanje ustreznega socialnega položaja starejših in njihovega zdravja ter za spodbujanje njihove medsebojne pomoči.

“ZDUS bo še naprej sodeloval tako s stranko SD in drugimi političnimi akterji v Sloveniji kot tudi s sorodnimi združenji v mednarodnem prostoru,” je napovedal Donko. V prvi vrsti pa si bo s svojim delovanjem prizadeval, da bi starejšim in upokojencem zagotavljali lepši in znosnejši jutri, prav tako pa tudi spodbujal mlade generacije k večji povezanosti s starejšimi.