Ministrica Kopač Mrak med uradnim obiskom na Dunaju tudi na 41. generalni skupščini Evropskega centra za socialno politiko

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je bila 8. in 9. septembra na uradnem obisku na Dunaju, kjer je imela bilateralno srečanje z avstrijskim ministrom za delo, socialne zadeve in varstvom potrošnikov Rudolfom Hundstorferjem. Ministrica iz vrst SD je sodelovala tudi na 41. generalni skupščini Evropskega centra za socialno politiko. 

Center za socialno politiko in raziskave je bil ustanovljen v letu 1974, ustanovili sta ga Organizacija združenih narodov in avstrijska vlada. Naloga Centra je izvajanje različnih raziskovalnih projektov, posvetov, konferenc (prenos znanja) in svetovanja pri političnih reformah na področju socialne politike in blaginje za območje t.i. OZN evropske regije (poleg evropskih držav še Kanada, ZDA in Rusija). Slovenija je začela aktivno sodelovati kot članica centra že leta 1996.

V sklopu Evropskega centra poteka vsakoletna skupščina, ki se je poleg zaposlenih na inštitutu udeležujejo nacionalni predstavniki, člani uprave in posebej vabljene osebe, tokrat tudi slovenska ministrica za delo Kopač Mrak, ki je sodelovala na plenarni razpravi o novih izzivih socialne države.

Izsek iz strokovne razprave ministrice Kopač Mrak o novih izzivih socialne države:

“Če se strinjamo, da je ena od ključnih naloga »sodobne socialne države« (družbe), redistribucija virov (sredstev in storitev) med odvisnimi (neaktivnimi) družbenimi skupinami in aktivnim prebivalstvom, lahko ugotovimo, da so se okoliščine na katerih so temeljili  začetki »socialne države« (Bismarckna, Beveridge) pred skoraj 150 leti,  močno spremenili.

Ključne spremembe so povezane z naslednjimi področji:
– demografija – spremenjena razmerja med mlado srednjo in starejšo populacijo
– spremenjen trg dela – drugačna ponudba dela in zaposlitve, predvsem spremembe povezane z načinom proizvodnje, pomanjkanjem »proizvodnega« dela in selitve proizvodnje
– pojav novih socialnih rizikov (tveganja), ki so delno povezani z demografskimi spremembami, npr. dolgotrajna oskrba
– drugačna vloga odgovornost posameznika

Zaradi naštetih spremenjenih okoliščin je reforma države blaginje nujna, šla pa naj bi v smeri družbe blaginje, ki naj  zamenja državo blaginje. Mešan blaginjski sistem (Welfare mix) predstavlja kompleksno interakcijo in soodvisnost petih sektorjev/področji v družbi, ki so država, trg, institucije socialne varnosti, civilna družba in skupnost/družina. Prav zaradi povezanosti, prepletenosti in odvisnosti obstaja stalna potreba po evalvaciji, reorganizaciji, inovaciji in tudi reformah na področju socialne zaščite.

Vloga države v družbi blaginje oziroma mešanem blaginjskem sistemu je ključna, saj ustvarja in usmerja socialno politiko skozi deklaracije, strateške dokumente in zakonodajo. Poleg tega, da v sodelovanju z drugimi deležniki ustvarja prioritete, skrbi tudi za delitev pristojnosti med centralno, regionalno in lokalno ravnijo ter med različnimi institucijami in izvajalci.

Vloge drugih akterjev je treba dodatno razčleniti, predvsem nevladnega sektorja, kjer bi bilo treba opozoriti na uveljavljene (etablirane) izvajalce, kot so npr. invalidske organizacije, ki so lahko včasih zaradi doseženih ugodnosti tudi zaviralci razvoja in pojavom novih manj uveljavljenih predstavnikov NVO sektorja, ki zagovarjajo tudi bolj nekonvencionalne pristope na področju sociale. Enako velja tudi za možnost odpiranja prostora za različne samopomočne skupine, gibanja, klube, itd.

Ko govorimo o slovenskem prostoru je treba posebej izpostaviti potrebo po redefiniranju vloge in nalog lokalne skupnosti/družine na področju socialne zaščite ter tudi spremenjeni vlogi podjetji oziroma delodajalcev. Zlasti za slednje se zdi, da so se popolnoma umaknili iz področja zagotavljanja socialnih ugodnosti in storitev za svoje zaposlene oziroma za lokalne skupnosti v katerih delujejo.

Sprememba sistema financiranja je z vidika zagotavljanja doseženega in njegovega razvoja ključna. Dejstvo je, da zaradi zmanjševanja delovno aktivnega prebivalstva velik del ključnih socialnih tveganj krijemo iz obveznih javnih zavarovanj in iz dela zbranih prispevkov, zato bo treba razširiti osnove financiranja sistemov socialne zaščite, predvsem pa bo treba na novo definirati deleže (specifično za posamezna tveganja) zbrane z obveznimi javnimi zavarovanji, davki in neposrednimi viri prebivalstva.”