Ministrica Katič na Osankarici: “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati.”

Na prizorišču bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih je v soboto, 9. januarja, potekala spominska komemoracija Osankarica 2016, s katero so zaznamovali 73. obletnico padca 1. bataljona Pohorskega odreda. Spominske slovesnosti so se ob predsedniku republike Borutu Pahorju in slavnostni govornici, ministrici za obrambo Andreji Katič, udeležili tudi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS Dejan Židan, podpredsednica DZ Bojana Muršič, poslanec SD Matjaž Nemec in številni župani iz vrst SD, borke in borci NOB ter predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij.

Slavnostni gosti na Osankarici

Ministrica za obrambo Andreja Katič je v nagovoru najprej nanizala nekaj zgodovinskih dejstev o Pohorskem bataljonu in se ob tem zahvalila vsem borkam in borcem, ki so se borili za domovino. Kot je dejala, je bila zadnja bitka 69 bork in borcev Pohorskega bataljona velika moralna spodbuda v boju proti okupatorju, njihov poslednji boj pa je dobil legendarne razsežnosti. Po oceni ministrice Andreje Katič je letošnja slovesnost dragocena, saj nas spominja na dogodke iz naše zgodovine, obenem pa je priložnost, da se vprašamo, ali se dovolj zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so v preteklih vojnah umirali za nas. “Da danes živimo v miru, je privilegij in prvi pogoj za kakovostno življenje, vendar mir in varnost nista samoumevna,” je poudarila ministrica za obrambo. “Varnost je vrednota, za katero si moramo nenehno prizadevati, za njeno ohranjanje pa moramo biti kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni,” je poudarila ministrica Katič.

Ekipa SD na Osankarici 2016

Govor obrambne ministrice Andreje Katič v celoti:

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani podpredsednik Vlade Republike Slovenije, spoštovana kolegica ministrica, spoštovani župan in podžupana Občine Slovenska Bistrica, spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani svojci padlih, spoštovani pohodniki!

Na tem kraju, kjer so izgubili življenje borke in borci legendarnega Pohorskega bataljona, bi se najprej rada poklonila njihovemu spominu. Rada bi se zahvalila tudi vsem vam, spoštovani borke in borci, za vse, kar ste storili za nas in našo domovino. Hvala vam!

Pohorski bataljon so sestavljali borci in borke Savinjskega odreda oz. Kranjčevega bataljona, Šaleške in Savinjske čete, Ruške čete. Od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942 je Pohorski bataljon bil boje z okupatorjem. Nemci in njihove sile so zaradi akcij bataljona izpeljali več hajk, ki niso bile uspešne. Stopnjevali so nasilje nad prebivalstvom. Jih množično zapirali. Streljali so talce. Zastraševali. A pogumnega odpora proti okupatorju niso zatrli! Pohorski bataljon se je boril do svojega bridkega konca 8. januarja 1943. Poslednjo bitko je bil s številčno premočnim sovražnikom, ki je štel okoli 2000 mož, z močno oborožitvijo. V junaškem boju je padlo vseh 69 bork in borcev – mož, žena in otrok. Zraven Šarha so padli njegovi trije sinovi, šestnajst, štirinajst in dvanajst letni fantje. Edinega preživelega partizana je okupator ranjenega odpeljali v zapor in ga kasneje ustrelili. A veličastna poslednja borba Pohorskega bataljona je bila še dodatna moralna spodbuda v nadaljnjih bojih proti okupatorju. Poslednji boj je v ljudski pripovedi dobil legendarne razsežnosti. Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti!

Dogodki, druženja, kot je današnje, so pravzaprav – neprecenljivi. Sploh dandanes, v teh časih, ko imamo dostikrat občutek, da nekateri živijo le zato, da iščejo tisto, kar nas razdvaja, kar med nas vnaša nemir, prepir, nezadovoljstvo. To so ljudje, ki ne zmorejo spoštovanja, ki ne poznajo hvaležnosti, ki ne vedo, kaj so prave vrednote. Ljudje, ki v sebi nosijo jezo in sovraštvo. Ostro in odločno oporekam vsakemu, ki meni, da dogodki, kakršen je današnji, ne sodijo v današnji čas, ki jih želi označiti za preživele in jih pomesti na smetišče zgodovine. Nikoli ne smejo utoniti v pozabo! Res, minila so leta. Minila so leta od smrti številnih borcev in bork, njihovih sorodnikov, somišljenikov, prijateljev. Se danes še dovolj dobro zavedamo moralne odgovornosti do vseh, ki so – v minulih vojnah – umirali za nas? Slovenski narodni heroj in pesnik Karel Destovnik Kajuh je pred več kot sedemdesetimi leti zapisal: »Kdaj, ah kdaj, prišel bo čas, ko ne bo več vojn pri nas, ko drugačen bo sveta obraz?«

Danes, leta 2016, v Sloveniji živimo v miru. To je velik privilegij. In prvi pogoj za kakovostno življenje vsakega posameznika in družbe kot celote. Mir in varnost pa nista samoumevna. Tu na Osankarici, preliti s krvjo partizanskih bork in borcev, lahko vsi, ki vojnega gorja nismo doživeli, le slutimo, kako težka je bila pot našega naroda do svobode. In do tega, da smo kljub grozovitemu raznarodovalnemu pritisku uspeli ohraniti našo narodno identiteto, naš jezik in kulturo. Naša domovina – suverena in samostojna Republika Slovenija – je danes varna država. To lahko trdimo. Ob tem pa se vsi, ki delujemo v nacionalno-varnostnem sistemu, močno zavedamo, da je varnost tudi zelo spremenljiva dobrina. Da je vrednota, za katero si je potrebno neprestano prizadevati. Ter, da moramo biti za njeno ohranjanje kot zrela država notranje usklajeni, usposobljeni, opremljeni in pripravljeni. Kajuhov up, da bo – obraz sveta nekoč drugačen, je, kot se zdi, – večni up. Grozote prve in druge svetovne vojne, katere konca naš pesnik ni dočakal, so opustošile svet in človeštvo.

Mednarodna skupnost je v doseganje miru in boljšega, složnejšega sveta vložila ogromno naporov. Kljub vsemu – pa svet žal – tudi danes še vedno ni imun za prekomeren pritisk kapitalskih interesov, za zlo, za vojne, za trpljenje civilistov – za trpljenje tistih najranljivejših: starejših, mater in otrok. Tudi podoba Evrope, ki je v zadnjem stoletju prehodila pot – od bolečih medsebojnih nasprotij do združitve – v Evropski uniji, se spreminja. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Na velikem delu naših meja se že od jeseni soočamo z valom beguncev in migrantov. Med njimi so ljudje, ki jim ni dano živeti v svobodi ter si želijo zgolj miru in znosnih razmer za življenje. In morda so med njimi tudi ljudje, ki so se priključili migrantskemu valu zaradi drugih razlogov. Kar zadeva obrambni resor, lahko z vso odgovornostjo povem, da dan za dnem Uprava RS za zaščito in reševanje ter Slovenska vojska z ramo ob rami s slovensko Policijo storijo vse, da skupaj z drugimi deležniki in humanitarnimi organizacijami tem ljudem nudimo čim dostojnejšo in človeka vredno oskrbo ob prehajanju ozemlja naše države. Seveda ne moremo tajiti, da pri soočanju s temi izzivi pogrešamo večjo angažiranost evropskih voditeljev. Slovenija je najmanjša država na poti beguncev in migrantov do želenih držav. Naše zmožnosti so omejene. In ne moremo ponuditi vseh rešitev. Kljub temu se kot ministrica za obrambo zavedam, da lahko varnost in mir zagotavljamo le v tesnem sodelovanju z drugimi državami. Tako s pomočjo dobrih odnosov v okviru Evropske unije, zveze Nato in prek dvostranskih odnosov.

Seveda pa je nujno, da se v prvi vrsti zanašamo na lastne sile ter da zaupamo svoji presoji, še posebej, ko gre za uresničevanje naših lastnih interesov! Treba pa se je zavedati, da varnostnim grožnjam in konfliktom na kriznih žariščih po svetu, ki se žal še vedno razraščajo v vojne, lahko kljubujemo le v trdnem zavezništvu z drugimi državami. Tudi partizanke in partizani ste se zavedali potrebe po sodelovanju s svobodoljubnimi zavezniškimi narodi, ki so se prav tako ostro uprli nacizmu in fašizmu. Zavezniki so priznali legitimnost našemu narodnoosvobodilnemu boju. Borke in borci pa ste s tem odnosom tudi ustvarjali dragoceno podlago za diplomatske odnose za čas po koncu vojne. Danes smo v zadregi, svet še ni drugačen oziroma tak, kot bi si ga želeli. Tudi zato, pa ne moremo in ne smemo biti v nikakršni dilemi, ali je pravi čas za domoljubje in za samozavest. Za to je vedno pravi čas!

V teh dneh nas Slovence povezujejo, navdihujejo in razveseljujejo naši športniki. Vsakič znova kažejo, kako zelo uspešni so. Kljub temu, da prihajajo iz majhne države. Borijo se do konca. Nanje smo neizmerno ponosni. In so nam navdih. Od njih se lahko ogromno naučimo. Pa se bomo? Kaj nam torej sporočajo naši športni junaki? Ne le trdo delo in odrekanje, ki sta vsekakor nujna in pomembna, vendar tudi ali predvsem – samozavest, ponos, zaupanje, ekipni duh, skupni cilji in močna želja! Z njimi se tlakuje pot do velikih uspehov; to so stopnice, ki nas peljejo navzgor, na vrh. Zmage ne prinesejo številčnost, velikost in moč, ampak značaj, srčnost, neustrašnost in predanost. Lastnosti, ki so bile lastne našim prednikom, našim rojakom, junakom naše preteklosti, ki se jih spominjamo. Prepričana sem, da so nam lastne te vrednote tudi danes. Prepričana sem, da smo lahko tudi na drugih področjih tako uspešni. Ter, da moramo s takim zagonom, kot ga imajo naši športniki, razvijati vse naše dejavnosti. Če kje, potem se v športu ni mogoče skrivati za dosežki drugih. Ni mogoče biti povprečen. Preskočeni metri in odmerjen čas v stotinkah sekund so pravičen razsodnik. Zato menim, da je tudi na drugih področjih – morda še bolj kot doslej – treba zasledovati podobna merila. Dati veljavo človeškemu znanju. Delu in prizadevnosti. Dajati priložnost ljudem, ki vidijo dlje. In so za to pripravljeni trdo delati. Ter jih povezovati med seboj.

Spoštovani!

Tukaj, na partizanskem Pohorju, na mestu tragičnega konca Pohorskega bataljona – bataljona, ki je prispeval k temu, da Spodnja Štajerska, kljub premočrtni nameri okupatorja ni bila nikoli priključena tretjemu rajhu, čutim veliko spoštovanje. Veliko spoštovanje do slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja. Spoštovanje do odločitve za boj proti nacizmu in fašizmu. Do odločitve, ki je peljala k temu, da je naš narod obstal, ohranil svojo identiteto in se lahko naprej razvijal. Ki je peljala k temu, da smo v okviru nekdanje skupne domovine zaživeli v svobodi in socialno pravičnejši družbi. In k temu, da smo kot narod, okrepljen v svoji državotvorni zavesti, lahko pozneje tudi v polnosti uresničili – svoji – samostojnost in suverenost. Zato je več kot prav, da narodnoosvobodilni partizanski boj z vso srčnostjo spoštujemo. Trdno sem prepričana, da to spoštovanje delim z mnogimi. Zato vam zagotavljam, da bomo odločno storili vse, kar je v naši moči, da se v javnosti pomen tega boja ne bo zmanjševal in oskrunjal. Da bomo ohranili dostojanstven spomin na to junaško obdobje naše zgodovine ter ga prenašali na mlajše generacije.

Na tem žalostnem mestu, kjer se zavedamo tragične smrti narodnega heroja Alfonza Šarha – Iztoka, njegovih sinov ter vseh drugih pokončnih bork in borcev Pohorskega bataljona, čutim tudi veliko odgovornost. Odgovornost za to, da bomo 25-letnico samostojne in suverene Republike Slovenije lahko pričakali s čim boljšimi rezultati. Vsi gospodarski kazalci kažejo, da smo, kar zadeva težave, s katerimi smo se kot država soočali v zadnjih letih, na dobri poti. Želimo si in prizadevamo si, da bi to rast čutili vsi. Da bi se vsi v Sloveniji zares počutili doma! Kajti verjamem, da je zadovoljstvo med ljudmi eden od temeljnih pogojev za vsestransko uspešno družbo. Od vas, spoštovani borke in borci, se lahko učimo trdoživosti in neomajne vztrajnosti. Od vas lahko črpamo pogum za doseganje naših skupnih ciljev – za mir, varnost in blaginjo naše države. Hvala vam za vse to! Karel Destovnik Kajuh je tudi dejal: »Ne klonimo, tovariši.« Ob spoštovanju do naše zgodovine ter zaupanju v uporniški in v samoiniciativni značaj našega naroda smemo in moramo verjeti, da bomo zmagali tudi pri soočanju z izzivi današnjega časa!

Slava vsem padlim za domovino!

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.