Cvetka Hedžet Toth

Prepoznavnost fašizacije

O SOVRAŽNEM GOVORU

Dogajanja v naši politični stvarnosti niso samo očiten porast sovražnega govora, kot trenutno izpostavljeni in linčani poslanci neke levo usmerjene stranke, ampak gre za širši družbeni pojav, ki ga ne moremo imenovati drugače kot fašizacija. Nestrpno in skrajno sovražno govorjenje ni samo znak kakšne osebne neuravnovešenosti, ampak gre za institucionalno, politično organizirano gonjo proti posameznikom najprej in to se sčasoma začne širi na celotno družbo.

Kako ljudje reagirajo v takih trenutkih? Prvi očiten znak je izguba spontanosti, kajti ljudje se začnejo bati, strah jih je, nastaja svilnata varianta totalitarizma in ljudje ne upajo govoriti naravnost in iskreno. Klevete, laži in podtikovanja vseh mogočih barv znotraj politike izpodrivajo pravičnost, ki je že od starih Grkov naprej veljala za najvišjo vrednoto politike.

Fašizacija načrtno spreminja laž v politiko, iz laganja pa dela teror. Posamezniku, ki je izpostavljen takim pritiskom ni lahko, vendar ne sme kloniti. Drugače povedano nikakršne identifikacije z napadalcem si ne sme dovoliti, to je prvo kar velja zelo resno upoštevati. Iz zgodovine vemo, da so ljudi najbolj lomili ravno s takšno identifikacijo, kajti žrtev je pod hudimi pritiski bila pripravljena deloma ponotranjiti očitano krivdo in človek se je zlomil.

PREPOZNAVNOST FAŠIZACIJE

Všečno govorjenje, govor z nagobčnikom pač ni demokracija. Ni najbolj tragično sprejemanje laži za resnico in njeno razvrednotenje ali celo obrekovanje in obtoževanje resnice z lažjo; najbolj tragično je vsekakor uničenje človekovega čuta za orientacijo v stvarnem svetu. Tega čuta ni v svetu brez svobode in spontanosti. V svetu, v katerem politika deluje z ustrahovanjem, tam prej ali slej iz zavesti ljudi izgine še razlikovanje med resnico in neresnico, resnico in lažjo. To je fašizacija, ta tragični svet totalitarizma, svet, v katerem je resnica brez moči, svoboda zgažena in politična moč se uveljavlja skozi teror, četudi mehke variante.

Kakorkoli že razumemo politiko oziroma politično dejavnost, ta je najprej samo človeška potreba in izhaja iz človekovih antropoloških in etičnih temeljev. Naj bo jasno povedano: podlaga za politiko oziroma za politizacijo je vsekakor človekov čut za pravičnost, ki je lasten vsem ljudem. S pojmom pravičnosti se politizacija sveta sooča še z etizacijo in spor med etiko in politiko je razrešen, kajti politika se etiki pokloni − in politiki ostaja pravica ljudi svéta, so nam pojasnili mnogi humanisti. Tako po tej plati politični dejavnosti politika ni cilj, ampak samo in izključno zgolj sredstvo za etizacijo razmer v svetu.

Želja vseh nas ljudi je, da bi v svetu domovali; domovanje je naš ideal bivanja v tem kratkem življenju, ki ga živimo med svojim rojstvom in smrtjo. Vsaj še ena vrednota spremlja ljudi in to je mir, skratka živeti varno in v miru. Toda: pretekli in zdajšnji vzori oziroma vrednote opozarjajo, da miru brez socialnega miru nikdar ne bo. Kapitalizem s svojo grozečo privatizacijo in uničevanjem socialne varnosti, je nevarna bližina fašizacije sveta.

Za mnoge od nas je eden najprivlačnejših solidarnostnih vzorov prepričanje, da potreba ljudi po urejenem, brezplačnem zdravstvu in sociali na vseh ravneh kot tudi potreba vseh ljudi, vsakega, prav človeka po brezplačnem izobraževanju mora ostati socialno-solidarnostna vrednota. In nikdar, prav nikdar nič od zdravstva, sociale, izobraževanja ne sme biti transformirano v ekonomsko kategorijo.

Kako razmišljati politično in tudi ustvarjati politiko? Vsekakor ne na ta način, da nek politični interes ustvarja kategorijo odvečnih ljudi, kajti takšno početje je namensko ustvarjanje zla. K odgovornemu političnemu delovanju spada še krepka porcija skrbi za prijateljstvo. Tudi po tem, kako neka politika skrbi za vrednoto prijateljstva ocenjujemo etični naboj delovanja kakšne politične stranke. Temelj vrednote prijateljstva je dobro, ne zlo in zakonodajalci si morajo prizadevati za slogo, ki je nekaj podobnega kot prijateljstvo, razdor, ki je temelj sovraštva, pa je treba preganjati in preprečevati. Že Aristotel ve, »da ima najvišja stopnja pravičnosti značilnosti prijateljstva.«

Torej: tisti, ki lahko vplivajo, da bodo ljudje prijazni, naj iz politike ne delajo pogubne zasvojenosti, pri nas tako zelo očitno prepoznavne marsikje skozi sovražni govor, tudi v parlamentu in še v kakšnem shodu na ulici.

Cvetka Hedžet Tóth
redna profesorica na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>