Pravnica Eva Žunkovič

Eva Žunkovič: Ko otroci kličejo na pomoč …

Nasilje v družini – kaj lahko naredimo kot družba?

V minulih dneh je Slovenijo pretresel krut primer nasilja nad dveletnim otrokom na Jesenicah, ki se je stopnjevalo do te mere, da je nedolžna deklica celo umrla. Ob takem dogodku se nam vsem poraja nešteto vprašanj, jeznih očitkov in zgroženosti. Kako razumeti, da je lahko nekdo sposoben poškodovati, trpinčiti in pretepsti otroke? In to celo do smrti. Kako kaznovati tiste, ki se spravijo na najranljivejše? Kako bi lahko takšno nasilje preprečili?

Pravna urejenost nasilja nad otroki v družini je pomemben pokazatelj odnosa družbenega in kulturnega okolja do izpostavljenosti otrok nasilju v družini. V Sloveniji smo sicer žal skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družini. Nasilje nad otroki se v današnjih časih dogaja prepogosto. Največkrat se zgodi prav v družini. Storilci so osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa, jih ima rad. Ko te osebe zlorabijo otrokovo zaupanje in izkoristijo moč nad njim, sta šok in žalost za otroka toliko večja. Nasilje nad otroki je kaznivo dejanje, ki je po Kazenskem zakoniku sankcionirano s kaznijo zapora do 5 let.

Posebej pomembna je določba v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki narekuje, da MORA vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti Centru za socialno delo, Policiji, ali Državnemu tožilstvu in to tudi, če ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon tako več ne dopušča opravičevanja nasilja v družini zaradi zasebnosti in „zaščite“ družine. Glede na to, da živimo v družbi, ki visoko ceni tradicionalne vrednote in v kateri družina predstavlja enega izmed temeljnih in najpomembnejših stebrov življenja, je nujno potrebno, da se vsak posameznik zaveda, da je nasilje v družini mogoče preprečiti s pravočasnim obveščanjem pristojnih organov. Velikokrat se mi namreč zazdi, da raje pogledamo stran, zamižimo in se ne vtikamo v zasebna življenja drugih. Igramo pasivnega opazovalca.

Včasih se celo prej odzovemo in se raje s sosedom skregamo, če njegov pes laja prepogosto, ali če sosed v poznih urah navija glasbo, kot pa takrat, ko slišimo jok in kričanje, in sumimo, da gre v družini nekaj narobe. V tej družini je šlo nekaj hudo narobe. Zakaj je morala umreti nedolžna deklica? Kako da ni nihče v njeni okolici opazil, da jo mama in njen partner zlorabljata? Nekateri celo zahtevajo linč za oba povzročitelja. Pomembno je, da se zavedamo, da se na nasilje ne smemo odzivati z dodatnim nasiljem, ampak moramo rešitve poiskati drugje, v ustrezni zakonski podlagi in preventivni dejavnosti. Biti otrok bi moralo biti veselje ne pa bolečina. V Sloveniji je občutljivost na nasilje v družini še vedno na razmeroma nizki ravni, kar se kaže s problemom premajhnega števila prijav nasilja.

Z zavrnitvijo predloga Družinskega zakonika na referendumu leta 2012 so državljanke in državljani ponovno odložili in na stranski tir postavili problematiko telesnega kaznovanja otrok. Ostali smo ena redkih evropskih držav, ki se ni opredelila do prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Država bi tako nujno morala z zakonom urediti to vprašanje in nedvoumno opredeliti, da je vsakršna oblika nasilja nad otrokom nesprejemljiva. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom naše ministrice dr. Anje Kopač Mrak smo pripravili nov predlog Družinskega zakonika, s katerim se bo izboljšal položaj otroka v družinskih zadevah, pristojnost o trajnejših ukrepih za zavarovanje otrokovih koristi pa se bo prenesla na sodišča. Pripravili smo tudi spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini s katerimi smo razširili vrste nasilja še na zalezovanje in prepoved telesnega kaznovanja otrok ter razširili krog oseb, ki so dolžne prijaviti nasilje nad otroki.

Na nas je, da naredimo bistven premik v družbi – da začnemo dojemati nasilje v družini kot družbeno problematiko. In ne več kot samo individualno problematiko vezano na posamezno družino. Na nasilje nad otroki moramo tako opozarjati vsi! Zanj ni opravičila, zato je vsak posameznik odgovoren, da prepozna nasilje v družini in nanj takoj opozori. Pomembno je, da smo občutljivi na nasilje nad otroki, pomembno je, da opazimo zlorabljanje in prepoznamo stisko otrok. Najpomembnejše pa je, da takoj in nemudoma ukrepamo. Edino tako bomo namreč lahko v največji meri preprečevali nasilje nad otroki. Za jeseniško deklico je žal že prepozno. Za ostale uboge otroke, ki so podvrženi nasilju v družini pa verjamem, da je vsako obveščanje strokovne in laične javnosti o nasilju nad otroki, svetla točka, in da je družba tista, ki jim bo pomagala.

Socialni demokrati smo zagovorniki pravične družbe, smo zagovorniki družine kot ene izmed najvišjih vrednot in kar je najpomembnejše – smo absolutni zagovorniki otrokovih pravic. Vsakršno nasilje in zlorabe nad otroci najostreje obsojamo! In pri otrocih ne bomo nikoli popuščali. Borili se bomo do konca, da dosežemo, da se za otrokove koristi in pravice napnejo prav vse strune v vseh segmentih družbe, da bo za otroke poskrbljeno, tako kot je treba. Nasilje nad otroki moramo zaustaviti. In to je naša dolžnost. Za otroke se je vredno boriti.

Eva Žunkovič
univ. dipl. pravnica

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>