Dejan Židan - Ozadja

Minister Židan v pogovoru za Delo ob svetovnem dnevu hrane: Politika EU nima načrta za varno proizvodnjo

Kmetijski minister mag. Dejan Židan je ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, za časnik Delo spregovoril o proizvodnji varne hrane in povečanju samopreskrbe, za kar si sam prizadeva že vsa leta pri vodenju resorja. Kako se Slovenija s svojim kmetijstvom, vključenim v skupne kmetijske politike EU, odziva na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, kje so največje težave in kje rešitve, je v pogovoru z novinarko Marjeto Šoštarič povedal resorni minister in predsednik SD.

Kaj lahko uvodoma poveste o stanju na področju kmetijstva in proizvodnje hrane?

Letošnji svetovni dan hrane opozarja na dve tveganji, ki ju trenutno slabo obvladujemo. Prvo je kriza zaradi podnebnih sprememb, drugo pa preveliko nihanje cen kmetijskih pridelkov. Zelo pošteno je treba povedati, da kmetijska politika, ki jo izvajamo v EU in tudi v Sloveniji pri obeh vprašanjih nima pravega odgovora za dovolj varno kmetijsko proizvodnjo. Ko močno zanihajo cene, kot so pri mleku, se je pokazalo, da so izvajani interventni ukrepi v ozadju neprimerljivo skromni v primerjavi s stroški oziroma škodo, ki jo nihanja povzročajo. Ob taki pomoči je nujno, da na ravni EU, kjer pet velikih trgovinskih sistemov obvladuje trg, končno posežemo v prehransko verigo z ustrezno regulativo za zaščito v celotni verigi. Drugi način ukrepanja pa je provokacija francoskega kmetijskega ministra, da del denarja iz neposrednih plačil namenimo za obvladovanje tveganj. Njegov predlog je bil, da bi določen del neposrednih plačil namenili za rezervo, ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bi konec leta po pregledu tveganj denar ob so nanciranju kmetijstva razdelili.

Se je zaradi rahljanja vezi v EU, ko vsaka država misli predvsem na svoje interese, sploh realno zanašati na to skupno pomoč, solidarnost?

Tudi sam ne verjamem, da bo kdo karkoli dal Sloveniji zunaj okvira, kakršen je zdaj. Sicer pa verjamem v obstoj EU, ker nam je breksit povzročil tudi samospraševanje ali imamo realno korist od EU ali pa smo samo srečni, da smo člani, pa ne vemo, zakaj smo. Mislim, da je pri meni in pri kar pomembnem delu državljanov odgovor znan: imamo korist, ki jo vedno znova pozabimo, imamo mir. In ta okvir skupne EU nam to omogoča. Drugo, mi smo značilno, pa ne velja samo za kmetijstvo, da se približujemo četrtini izvoza hrane, ki jo izvažamo, tam, kjer smo zato špecializirani, ker moramo izvažati. Če pogledam celotno slovensko gospodarstvo, nam izvoz še vedno narašča, med pet in deset odstotkov in evropski prostor nam omogoča brezcarinski prostor. Enaki standardi so na 500 milijonskem prostoru ali pa na 440 milijionskem po izstopu Velike Britanije in to je nekaj, kar nam je življenjsko pomembno.

Izvažamo živila, hkrati pa imamo nizko stopnjo samopreskrbe pri zelenjavi, sadju, krompirju, žitih…

Govoril sem generalno za Slovenijo kot celoto. Če pogledamo prehransko področje, kaj se tukaj dogaja, pa je treba gledati širše. Zadnja leta opažamo, da nam je očitno uspelo zaustaviti izgubljanje kmetijskih zemljišč. Nekaj zaradi recimo trde politike, ki jo vodi kmetijsko ministrstvo, pomemben razlog pa je tudi to, da smo bili v recesiji in ni bilo nekih velikih investicij, ni bilo pritiskov na kmetijska zemljišča, tako da se na hektarih številka ni bistveno spremenila.

Ampak po podatkih statistike se obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč na prebivalca še naprej zmanjšuje, zmanjšujejo se njivske površine na prebivalca…

Gledam obdobje zadnjih deset let. Res je, da smo izgubljali zemljišča, a v tem času je bil trend zaustavljen. Pomembno manj zemljišč je v zaraščanju, še vedno pa jih je preveč. Številka se je v primerjavi z nekaj leti nazaj mislim da prepolovila. Sicer pa me izjemno skrbi za kmetijska zemljišča, ker je samo načelna podpora, da je treba ohraniti naravne vire. Če poslušam predsednikla države, predsednika vlade, predsednika parlamenta, pa poslance in poslanke, ministre, vodilne na lokalni ravni, vsi govorijo, kako so kmetijska zemljišča pomembna. To mi je všeč, da vsi tako govorijo, mi pa nič ne pomaga, če so potem drugačne odločitve.

Odloča pa se takrat, ko se umeščajo objekti v prostor in je samo vprašanje, ali se bo tovarna ali pa cesta gradila tam, kjer je zemljišče manj kvalitetno in je treba vložiti več denarja, da se lahko gradi, ker je treba zemljišče pripraviti, ali pa se bo gradilo tam, kjer je bolj enostavno, kjer je kmetijska zemlja, je ravno in je manj stroškov. S stališča države, uma in strateškega razmišljanja bo vsak gradil tam, kjer je težje graditi, ker bo s tem ohranil naravni vir.

Tako se nam dogajajo Braslovče z umeščanjem trase avtoceste proti Koroški?

Ja, tako je pri umeščanju avtocestnih odsekov in vseh ostalih objektov, vedno je isti vzorec. Izjemno velik je pritisk na ministrstvo, po načelu, mi vsi razumemo, da smo za varovanje, vendar ne v našem primeru. In vedno znova klecne slovenska politika, pri čemer se kmetijski resor in vsi, ki razmišljamo o hrani, počutimo izjemno osamljeni. Zdaj, ko je spet konjunktura, pa še bolj, ker investicije bodo, česar sem vesel, saj delovna mesta bodo. Lahko pa bi se gradilo na manj kakovostnih zemljiščih, recimo boniteta 40 ali nižje, ampak ne, vsi hočejo graditi na najboljšem, ker je najceneje in nimam podpore. To čutim. Na vsebinski ravni vsi govorijo, da bomo zemljo zaščitili. Ko pa so konkretne odločitve, edino tam pa šteje politična volja, tam pa bi vsak gradil samo na najboljših kmetijskih zemljiščih. To bo razprava, ki jo bo treba še enkrat opraviti. Če je pa to tako, pa naj vsak pove, da ne misli resno z zaščito.

Kaj lahko spremenimo v naši kmetijski politiki zato, da bi pridelali več in da okrepimo delež samopreskrbe ob dejstvu, da imamo za to kljub vsemu še dovolj potenciala?

Postali smo šibki pri tehnologiji, ker je kmetijska politika preveč usmerjena k opazovanju subvencijske politike in načinom razdeljevanja denarja. Preveč je svetovanja kmetom, da naj sledijo toku subvencij, pri tem pa je pozabljeno, da imajo subvencije oz. neposredna in neka druga plačila neposreden javni namen, da se neke stvari ohranijo, da se delajo bolj naravi prijazno, pa da se izvajajo določeni ukrepi, ki so pač v skladu z javnim interesom. Vendar pa tisti, ki svetujejo našim kmetom pogosto pozabijo povedati, da se interesi spreminjajo. Če kmetija sledi subvencijski politiki, potem ne počne tega, kar je zanjo dolgoročno varno, ker se lahko javni interes čez tri štiri leta povsem spremeni in takrat se bo tok denarja spremenil.

In tudi zmanjšal?

To se že dogaja in se bo tudi v prihodnje. Tok denarja bo bolj usmerjen v varnostne sheme. To se danes že ve, pa čeprav se bo to zgodilo šele čez tri, štiri, pet let. V bodoče bo denar dosti fiksen za obmoćja z omejenimi možnostmi za kmetovanje, povečeval se bo za ukrepe za varovanje okolja, za varovanje pitne vode, kar je prav. Če pogledamo trenutno izvajanje okoljskih ukrepov, česar kar dosti izvajamo, so ti zelo usmerjeni na zaščito podtalnice, bistveno več pa bo v prihodnje ukrepov, ki bodo namenjeni ohranjanju biotske raznovrstnosti in ohranjanju kvalitete kmetijskih zemljišč.

Spremembe v kmetijstvu so počasne.

In nobena od teh sprememb ne bo vplivala na uspešnost kmetijstva. To so spremembe, ki imajo nek javni interes, varujemo okolje, želimo ohraniti kmetijstvo tam, kjer je težko kmetovati in imeti varnostne sheme. Nič ni govora o tem ali bo kmetija poslovno uspešna. Zato pravim, tudi ko govorim z različnimi strukturami v kmetijstvu, da je treba pozabiti, da vemo, kako se bo razporejal javni denar. Javni denar ne more omogočiti poslovne uspešnosti. Upam, da prihajamo v to obdobje in da smo vedno bolj usmerjeni na kaj narediti, da se posamezne kmetije, ki so se odločile, da bodo kmetovale tudi v bodoče, vprašajo, kaj je tisto, kar znajo in kje želijo biti čez pet, deset, dvajset let.

Ko se odločijo, je že narejen prvi težji korak. Ve se torej, kje bomo gradili. Kmetija se torej ne bo razvijala, kot bo javna politika razporejala denar zaradi javnega interesa ampak bo kmetija denar dobila glede na svojo poslovno učinkovitost. Ko bo to jasno, se takoj vprašamo, ali ima kmetija dovolj znanja. Zato je tako zelo pomembno, kako bo delovala kmetijsko svetovalna služba in kako bo organizirana. Kar resno smo z njimi že razpravljali, katera od oblik organiziranosti te službe naj bo v prihodnje. Mi imamo zdaj nekaj, česar marsikdo ne ceni, ker je dostopno, in to ni evropska praksa. Imamo javno svetovalno slzužbo, ki je javno financirana.

Pa še upoštevajo je ne prav dosti kmetje, zato smo pri rezultatih našega kmetijstva tam, kjer smo?

Imajo občutek, da nič za njih koristnega ne naredio, kar pa ni res.

Razen izpolnjevanja subvencijskih vlog?

Vendar to ni kmetijsko svetovalna služba. Občutek kmetijskega prostora je, da je tej službi tako ali tako vse, kar koristnega naredi, v bistvu treba plačati. Ampak to ni tisto delovanje službe, ki ga država financira. Kmetijsko svetovalna služba zelo dobro pomaga kmetom, da pridobijo evropsko-slovenski denar. Pri izpolnjevanju vlog, pri imlementaciji modela, kako na kvaliteten način pripeljati plačila, je naša država zelo uspešna. Čeprav marsikdo ne bo hotel priznati, smo mi letos večino denarja že izplačali v marcu, pa je prehodno leto. Marsikatera evropska država je prosila in dobila odpustek, da plačuje komaj oktobra. Ta likvidni denar, tega je 140 milijonov v kosu, je prišel v slovenski kmetijski prostor že v marcu. Pri realizaciji programa razvoja podeželja, ki na letni ravni tudi v proračunu prinese do 150 milijonov evrov, smo nadpovprečno uspešni. Zadnja sedemletka je bila skoraj stoodstotno izkoriščena.

Ampak zakaj potem taki rezultati v kmetijstvu?

Ta del službe je temu namenjen in ga kmetje plačujejo. Pri vlogah na investicijske razpise gre za tržno dejavnost, ki jo lahko počnejo tudi vse zasebne gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje, ali pa podjetniki ali pa obrtniki. Ampak kmetje so ugotovili, da lahko v veliki meri zaupajo ravno kmetijsko svetovalni službi. A če se to počne, še ne pomeni, da bo kmetija in kmetijski prostor poslovno uspešen. To je pač nekaj, kar izkorišča tudi konkurenca v tujini. Tisto, o čemer se sedaj pogovarjamo s kmetijsko svetovalno službo, pa je, da se kmetje ne zavedajo, da imajo na nek način še cel kup drugih stvari na razpolago brezplačno, individualno in skupinsko, od informacij, izobraževanj, pa tudi poslovno usmerjanje, če je potrebno.

Zakaj toliko govorim o kmetijskem svetovanju, ker je to končni člen te verige: raziskave, izobraževanje, svetovanje. Veriga je dolga, ampak stik s kmetijami ima kmetijsko svetovalna služba. Očitno bo treba še bolj jasno povedati, kaj je tista košarica brezplačnih uslug, ki jih financira državni proračun, zato da imajo korist, kar mora biti jasno razvidno, enako kot v zdravstvu in še marsikje. To poudarjam zato, ker to ni nekaj tako zelo običajnega v Evropi. Zelo malo držav ima košarico brezplačnih uslug, ki se koristijo ali pa tudi ne. Dejstvo pa je, da tudi ko opazujemo ostale evropske države, kjer imajo različne oblike kmetijsko svetovalne službe, povprečno uslugo koristi 4 do 5 odstotkov kmetij. To je evropsko povprečje in so silno veseli, če pridejo do meje 20 odstotkov. Tudi to si moramo opovedati, da svetovalna služba sama ne more delati čudežev.

Če ni interesa samih kmetov, se nič ne premakne?

Moje izkušnje so, da ni dobro v nekem prostoru nekaj vsiljevati. Narediti moraš ponudbo. Ponudba, ki ima na drugi strani aktivnega državljana, aktivnega kmeta, aktivnega podjetnika, ki to vzame, bo uspešna. Če pa vsiljuje neke ukrepe in ni interesa na drugi strani, potem državni denar ni racionalno porabljen. Prvo kar je potrebno za preboj, je več informacij, več znanja in več raziskav.

Po drugi strani pa je prevladuje miselnost, da država, mi vsi torej moramo poskrbeti za kmeta, da smo mu dolžni dati brezplačne stotitve, cenejše gorivo, davčne odpustke, minimalne davke…

Če pogledam realno, kaj se dogaja v kmetijskem prostoru pri nas, se je ta v bistvu začel členiti. So kmetije, ki živijo od kmetovanja, teh ni tako veliko, kot bi si želeli. Kmetij, ki imajo vsaj enega člana zavarovanega od kmetijstva, je manj kot 10.000 znotraj 58.000, ki so del subvencijske kampanje. Je pa del kmetovanja, za katerega je eden od profesorjev z biotehniške fakultete zelo dobro rekel, da je kmetovanje na nek način dopolnilna dejavnost. Ljudje so torej zaposleni drugje, ob tem pa še kmetujejo. In taki so nekoliko bolj varni, ker ko pride do krize, so kmetije, ki so recimo stoodstotno odvisne od kmetovanja in se jim zmanjša dohodek, res v zelo težkem položaju. Kmetije, kjer pa so ljudje zaposleni in nobeden ni zavarovan iz kmetijstva, jim pa to predstavlja le del dohodkov, ostalo dobijo v svojih službah, potem lažje preživijo tudi krize v kmetijstvu.

Zanimivo je pa razmišljanje njihovih predstavnikov v kmetijskih organizacijah. Ko smo se pogovarjali, kako izpeljati ukrep enkratne pomoči, ki ima svoje omejitve, da bi pomagali tistim mlečnim kmetijam, ki živijo iz kmetijstva, so temu odločno nasprotovale kmetijske organizacije, sindikat, zbornica, mladi. To me je presenetilo. Kmetijska politika v Sloveniji pa je konsenzualna, išče se soglasje nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju. Ob premikih na področju kmetijskega svetovanja in nadgradnji zadružnega poslovnega sistema, ki je kljub vsemu kar stabilen v primerjavi z drugimi sistemi, in brez katerega bi bilo kmetijam bistveno težje, kot jim je, mi je vše, da vedno več kmetij razmišlja poslovno. Pošteno povedo, da poslujejo zato, da konec leta, ko potegnejo črto, spodaj ni rdeče številke. Da mora nekaj ostati, da jim omogoča življenjski standard in da bodo še kaj investirali v kmetijstvu.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>