Jernej Štromajer - komentar

»Samo mirno« – komentar socialdemokrata Jerneja Štromajerja ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Trumpa

Predsednik Trump. Ja na to se bomo morali navaditi, saj bo Donald J. Trump, nepremičninar in voditelj resničnostnega šova od petka opoldne predsednik ZDA. Skoraj ga ni resnega političnega analitika ali anketarja, ki bi pred letom dni napovedal, da se bo kaj takšnega zgodilo. Kajti še nekaj tednov pred volitvami je vse kazalo, da bomo dobili prvo žensko predsednico ZDA. Nato pa je direktor FBI James Comey kongres obvestil o ponovni preiskavi elektronske pošte povezane s Hillary Clinton … ampak to je že druga zgodba.

Trump je na volitvah uspel prebiti t.i. demokratski modri zid, ko so zvezne države Wisconsin (WI), Michigan (MI) in Pensilvanija (PA) po dolgih letih (MI in PA prvič po letu 1988, WI pa prvič po letu 1984) glasovale za republikanskega kandidata. Razlag, kako in zakaj je Trumpu to uspelo, je veliko. Marsikdo bo celo rekel, da Trump ni toliko zmagal, kot je Hillary Clinton izgubila. Mnogi, ki so leta 2008 in 2012 volili za predsednika Obamo se tokrat niso odpravili na volišča in rezultat, ki ga je Hillary Clinton dosegla v urbanih središčih, kot so Milwaukee, Detroit in Philadelphia, je bil prešibek, da bi preglasoval podporo, ki jo je bil Trump deležen na podeželju. Hkrati pa je Trump, za razliko od prejšnjih republikanskih kandidatov, dobil večji delež glasov s strani t.i. modrih ovratnikov – predstavnikov delavskega razreda, kar je pomembno prispevalo k njegovi zmagi.

Verjamem, da do sedaj že vsi poznamo zgodbo ameriškega elektorskega volilnega sistema in da je Donald Trump zaradi njega zmagal, kljub temu, da je dobil 2,8 milijonov manj glasov kot Hillary Clinton. Bolj kot to, je pomembna številka 65.844.610, to je število ljudi, ki je glasovalo za Hillary Clinton in če k temu prištejemo še glasove, ki so jih prejeli drugi kandidati za predsednika vidimo, da si velik del ZDA ni želel, da Donald Trump postane predsednik. Okoli 54% tistih, ki so odšli na volišče si tega ni želelo, če smo bolj natančni. Nekaterim pa je bilo verjetno vseeno in so zato ostali doma ali glasovali za enega izmed kandidatov, ki ni imel realnih možnosti za izvolitev. Med drugim verjetno tudi zato, ker jih Hillary Clinton, kot predstavnica demokratske politične elite, pač ni prepričala, da se zanjo splača glasovati.

Kakorkoli, Trump bo naslednja štiri leta zasedal Belo hišo in vanjo vstopa z najslabšo podporo javnosti novoizvoljenega ameriškega predsednika v moderni zgodovini. Celo George Bush mlajši je imel po vseh zapletih z glasovanjem na Floridi mnogo večjo podporo, kot jo ima Donald J. Trump. Za to si je kriv sam. V prehodnem obdobju ne samo, da ni umiril retorike, ampak je nadaljeval s svojo agresivno volilno kampanjo, čeprav so volitve minile. Tako je v zadnjih dneh brez sramu žalil Johna Lewisa, dolgoletnega demokratskega kongresnika, sicer pa nekdanjega soborca legendarnega Martina Luthra Kinga. Lewis in številni drugi kongresniki se zato (in tudi drugih razlogov) protestno ne bodo udeležili Trumpove inavguracije.

Tudi z izborom članov svojega kabineta je Trump dvignil veliko prahu. Za vodenje zunanjega ministrstva je izbral direktorja naftne družbe Exxon Rexa Tillersona, ki je s strani ruskega predsednika Putina prejel državno priznanje Ruski red prijateljstva (kar močno moti tudi številne republikanske senatorje). Za novega državnega tožilca pa je izbral Jeffa Sessionsa, ki ga zaradi rasističnih obtožb pred leti senat ni želel potrditi za zveznega sodnika. In še bi lahko našteval problematične izbore na kabinetne položaje.

Zanimivi so tudi svetovalci, ki bodo Trumpu pomagali voditi Belo hišo. Tukaj izstopa Steve Bannon, nekdanji urednik skrajno desničarskega portala Breitbart. Po mnenju nekaterih je med predsedniško kampanjo Portal Breitbart služil kot Trumpova verzija časopisa Pravda. Steve Bannon je samodeklarirani »ekonomski nacionalist« in tukaj se vrnemo k volivcem modrih ovratnikov. Trump jim je obljubil, da bo v ZDA nazaj pripeljal delovna mesta, ki so se v zadnjih letih preselila v Mehiko in na Kitajsko. Gre predvsem za intenzivna delovna mesta v industriji, ki jih je v ZDA globalizacija močno prizadela. Kako bo Trump to naredil še trenutno ni najbolj jasno, nekaj je bilo sicer govora o carinah in drugih oblikah protekcionizma, ampak kako bi morebitna trgovinska vojna s Kitajsko vplivala na ekonomijo ZDA, se ne ve. Hkrati bo njegove obljube zanimivo spremljati z vidika dejstva, da je brezposelnost v ZDA pod predsedovanjem Obame trenutno pod 5%.

Če bodo ZDA res vodile politiko nekakšnega ekonomskega nacionalizma, si tudi v Sloveniji ne moremo realno obetati kakšnih green field investicij ameriških podjetij s pomočjo Slovenke Melanije Trump, ki bo postala prva dama ZDA. Lahko pa pričakujemo več ameriških turistov, kar je priložnost, ki jo velja izkoristiti. Največ kar bi Slovenija lahko iztržila v obliki svetovne promocije pa bi bilo prvo srečanje Trump – Putin (podobno kot leta 2001 srečanje Bush – Putin) v Sloveniji. Če smo uspeli takšen dogodek gostiti leta 2001, ga bomo pa tudi leta 2017, ko v Beli hiši živi Slovenka, ali pač?

Kakorkoli, na zunanjepolitičnem področju bo zagotovo najbolj zanimivo spremljati odnos med Putinom in Trumpom – ne samo zaradi obtožb, da so Rusi pomagali Trumpu do izvolitve, ampak predvsem z vidika reševanja vojne v Siriji in boja proti ISIS. Na notranjepolitičnem področju pa ima sedaj Trump dve leti udobno republikansko večino v obeh domovih kongresa. Njihova prva tarča je znana: Obamacare, aktualni sistem zdravstvenega zavarovanja, ki so ga sprejeli demokrati. Da ga republikanci želijo ukiniti je jasno, kako, s čim in če sploh pa ga bodo nadomestili, pa trenutno ostaja neznanka. Kakor tudi ni jasno, kako se bo na to odzvalo več milijonov ljudi, ki so zaradi Obamacare prišli do zdravstvenega zavarovanja.

In potem so tukaj še obljube, kot je zid na južni meji, ki ga bo baje plačala Mehika. To bo sploh zanimiva zgodba … Pri vseh problemih, za katere je Trump obljubil, da jih bo tako ali drugače rešil, mene sicer najbolj skrbi odnos do črnske skupnosti in gibanja Black Lives Matter. Če so zaradi rasnih napetosti že sedaj nekajkrat gorela ameriška mesta, v času ko sta bila državni tožilec in predsednik temnopolta, se zna situacija v času republikanske administracije še dodatno zaostriti. Upajmo, da ne pride do ponovnih (še večjih) izgredov. Američani tretjino senata in celoten predstavniški dom kongresa volijo vsaki dve leti. Stranka aktualnega predsednika na teh t.i. »midterm« volitvah tradicionalno doseže slabši rezultat, kot na predsedniških volitvah pred dvema letoma. To je tudi cilj, na katerega se trenutno koncentrirajo demokrati. Če jim uspe nazaj priboriti vsaj en dom ameriškega kongresa, bodo znali močno zagreniti preostanek Trumpovega predsednikovanja.

Nekateri demokratski kolegi so mi pred časom razlagali, da so po eni strani še veseli, da je Hillary izgubila. S tem naj bi imeli demokrati več možnosti za dober rezultat leta 2020. Namreč nobena stranka vse od druge svetovne vojne naprej ni zasedala štiri mandate Bele hiše zapored. In volilno leto 2020 bo še posebej pomembno, ne samo zaradi predsedniških volitev, ampak tudi zato, ker se bo takrat po popisu na novo risalo volilna okrožja. Namreč s takratno večino so si republikanci po popisu leta 2010 večino volilnih okrožij zarisali po svoje in ta »gerrymandering« jim vse od tedaj pomaga vzdrževati večino v predstavniškem domu kongresa.

Imajo pa demokrati sedaj pred sabo veliko izzivov. Na eni strani je neformalni vodja stranke za številne postal Bernie Sanders, ki ga imajo v ZDA za demokratičnega socialista, a je po politikah, ki jih zagovarja, v bistvu socialni demokrat – na drugi strani pa sedanja strankarska elita ne ve v katero smer bi zapeljala stranko. Prvi pokazatelj bodo volitve za naslednjega šefa demokratskega nacionalnega odbora. Če zmaga Keith Ellison, ki ga podpirata Sanders in Elizabeth Warren, bo to signal, da zna demokratsko stranko prevzeti njeno progresivno krilo. In to bi bilo dobro, ne samo za demokrate in ZDA, ampak tudi za vse na evropski strani Atlantika.

Resničnostni šov »Predsednik Trump« bo v naslednjih štirih letih nedvomno zanimivo spremljati. In če smo se kaj naučili od predsedniškega kandidata Trumpa – potem vemo, da je nemogoče predvidevati kaj nas časa. Torej nam ne preostane nič drugega, kot da počakamo in vidimo ter hkrati, kot pravi Đorđe Balašević, upamo »Samo da rata ne bude«.

Socialdemokrat Jernej Štromajer je politolog in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD, ki se kot Fulbrightov štipendist trenutno izobražuje na Univerzi Wisconsin-Madison

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>