Anja Kopač Mrak na MDDSZ

Anja Kopač Mrak za Večer: “Ni lahko biti minister v državi, kjer velja prepričanje, da je sociale preveč, in moraš za vsak evro biti bitko.”

Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je novinarka časnika Večer Tanja Milakovič Fajnik pogovarjala o dosežkih in ukrepih njenega ministrskega resorja ter o prihodnosti socialne Evrope. “Odkrito lahko povem, da je težko biti minister v državi, kjer menijo, da je sociale preveč,” je med drugim v intervjuju izpostavila ministrica iz vrst Socialnih demokratov.

Kaj si lahko obetamo od evropskega socialnega stebra?

“Počakati bo treba na uradni predlog Evropske komisije, ki bo izdan marca. Je pa pomembno že dejstvo, da se za več socialne Evrope zavzema celoten politični vrh EU, na čelu s predsednikom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem. Na zadnjem srečanju januarja v Bruslju je bilo jasno zaznati, da dojemamo Evropo kot celoto, kjer velja pravica do dostojnega preživetja in dostojnega plačila za delo za vse. Izpostavljeno je bilo vprašanje minimalne plače in minimalnega dohodka. Pri čemer je jasno, da ta ne more biti in ne bo enak v vseh evropskih državah. Bo pa s tem postavljen neki minimalni evropski standard na področju socialnih pravic. Ne glede na razvojne razlike med državami, kot so višina povprečne plače, BDP in kupna moč.”

Govorilo se je tudi, kako preprečiti socialni damping. Torej nižanje plač in socialnih standardov na račun večanja konkurenčnosti, ki bi pritegnila investitorje v Evropo.

“Povečevati konkurenčnost zgolj na račun zmanjševanja socialnih pravic delavcev, kar se dogaja v evropskih državah, ni prava pot. Tega ne moremo dovoliti. Konkurenčni smo lahko tudi na račun produktivnosti in znanja, ne zgolj na račun stroškov dela.”

V zadnjem času je v evropskih državah več govora tudi o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Kakšno je vaše stališče, je to utopija ali v prihodnosti možna rešitev?

“Če ne bo prišlo do sprememb na trgu dela in pri sistemih socialne varnosti, je UTD bolj ali manj realnost v prihodnosti. Sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, zdravstva, za primer brezposelnosti in invalidnosti, so bili vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je prevladovalo delo za nedoločen in za polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnimi sistemi lahko zagotovi za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in redno plačujejo prispevke. Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve. Mladi na primer vstopajo na trg dela zelo pozno in pri 65 letih ne bodo imeli pogojev za upokojitev. Gledano v tej luči, je UTD kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti ena izmed rešitev. UTD bi namreč bila pravica vsakega državljana. Je pa dejstvo, da z UTD rušimo logiko obstoječega evropskega sistema socialne varnosti, kjer je temeljna povezanost med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, starševskega varstva, boleznin.”

Pri tem obstaja tudi bojazen, da ljudje ne bi več hoteli delati ali pa vsaj ne več poprijeti za vsako delo.

“Že danes imajo mnoga podjetja v Sloveniji težave pri iskanju delavcev. Zakaj jih ne dobijo? Morda pa bo treba ponuditi boljše plačilo. Ko je gospodarska rast in se zmanjšuje brezposelnost, napoči čas, da je delo treba tudi bolje plačati. Za to, da delavci ne sprejmejo slabo plačanega dela, niso krivi niti brezposelni niti država, kar je pogost očitek. UTD bi imel še večji vpliv na vedenje ljudi na trgu dela, saj bi jim omogočal še več svobode pri izbiri. Korenito bi spremenil dosedanje odnose v družbi in ravno zato ga ni tako lahko sprejeti. Kot sociologinja ga sicer podpiram, ker prinaša posamezniku več avtonomije, daje mu možnost aktivne participacije pri odločitvah, omogoča mu večjo neodvisnost od trga dela. Ni naključje, da so mu bolj naklonjeni v Skandinaviji, kjer se sistemi socialne varnosti osredotočajo na posameznika in brezpogojnost pravic, ki izhajajo iz državljanstva, in bi bil zanje UTD le korak naprej. Za države centralne Evrope – Nemčijo, Avstrijo, Francijo in tudi Slovenijo – je zgodba o UTD precej drugačna, ker socialne pravice izhajajo primarno iz posameznikove participacije na trgu dela.”

Kaj pa krajši, denimo šesturni delovnik?

“V Sloveniji se sicer lahko pogovarjamo o tem, a imamo zelo velik problem: prekomerno nadurno delo. Delovni inšpektorji tudi v najnovejšem poročilu ugotavljajo, da so zaposleni v Sloveniji primorani delati preveč. Nekateri delodajalci s tem prihranijo, saj je to zanje ugodneje kot zaposliti dodatne ljudi. Na drugi strani pa so tudi delodajalci, ki bi zaposlovali, a ne morejo, ker ne najdejo ustreznega kadra. Med brezposelnimi imamo namreč veliko ljudi z zdravstvenimi ovirami, ki so težje zaposljivi in ne morejo delati na vseh delovnih mestih. Težava je tudi ta, da imajo brezposelni premalo znanj in niso dovolj usposobljeni za delo, ki ga iščejo delodajalci. Veliko je tudi povpraševanje po deficitarnih poklicih. Tudi zaradi tega je v podjetjih premalo zaposlenih in preveč preobremenjenih.”

Kolikšna bo po novem najnižja minimalna pokojnina?

“Prav te dni intenzivno iščemo rešitev za zagotovitev minimalne pokojnine za vse, tako moške kot ženske, ki so v času svojega upokojevanja izpolnili upokojitvene pogoje. Minimalna pokojnina je namreč zelo pomembna, tudi v luči odpravljanja revščine pri starejših. Večja vključenost žensk pri zagotavljanju minimalne pokojnine je namreč ključna za preprečevanje njihove revščine. Upam, da bo dogovor sprejet v kratkem in da bomo zagotovili minimalno pokojnino, nad varstvenim dodatkom vsem, ki so izpolnili polne upokojitvene pogoje.”

Imate znotraj koalicije dovolj podpore pri reševanju socialnih vprašanj?

“Žal prevečkrat velja prepričanje, da dajemo za socialo preveč in da bi se izdatki, zdaj, ko imamo gospodarsko rast, morali zniževati. Še vedno me boli, da se je leta 2012 sprejem nove socialne zakonodaje pogojeval z argumentom, da ljudje sistem izrabljajo. Žalosti me tudi, da se od takrat do danes ni nič spremenilo. Še vedno poslušam, da bi morala sociala preverjati, kdo se vozi z mercedesom in dobiva pomoč. Dokler v tej državi tega ne bodo nadzirale institucije, ki so za to pristojne, in to niso centri za socialno delo, tako dolgo ne bo nič drugače. Odkrito lahko povem, ni lahko biti minister v državi, kjer velja prepričanje, da je sociale preveč, in moraš za vsak evro biti bitko. Tudi pri minimalni plači nazadnje je bilo tako. Razumem sicer predsednika vlade, da je zahtev veliko in jih je na koncu treba nekako uskladiti. Ne razumem pa prepričanja, da je sociale že v izhodišču preveč.”

Pri minimalni plači ste se zavzemali za višji dvig, pa temu vlada ni bila naklonjena.

“Minimalna plača je ekonomska in socialna kategorija. Če je prag tveganja revščine, mora biti minimalna plača nad njim. Ne morem zagovarjati, da ljudje delajo osem ur in na koncu dobijo manj, kot zadošča za osnovno preživetje. Šlo je samo za tri evre. Če bi minimalno plačo uskladili za 2,6 odstotka, bi bili točno na pragu revščine – 617 evrih. Sprejeta je bila uskladitev 1,8 odstotka. Lahko sicer rečem, da je to bolje, kot če bi se uskladila za zgolj 0,5, kolikor je znašala inflacija, ampak vseeno ostaja slab priokus.”

Mimogrede, 617 evrov je povprečna pokojnina.

“Drži. In tega ni mogoče reševati drugače kot z zvišanjem vseh bruto plač. Pri nas pa se še vedno zamegljuje in reče, da država preveč vzame. Ni res, v osnovi so že bruto plače prenizke. Ne razumem namreč, kako je lahko problem minimalna plača v trgovinski branži, kjer so najvišji dobički. Kdo je vse zapitke v tej državi plačal v zadnjih letih? Ljudje, ki so dobivali nižje socialne transferje, nižje pokojnine, nižje plače. Najbolj je to občutil srednji sloj in čas je, da politika pristane na drugačno delitev ustvarjenega. Brez tega na dolg rok ne bo šlo.”

Je računati na to v luči prihajajočih parlamentarnih volitev?

“Naši državi gre dobro in tega smo lahko veseli. Če se spomnim, kakšen je bil proračun leta 2009, takrat sem bila državna sekretarka, imamo danes bistveno več, a se še vedno preračunava, kako privarčevati, kaj moramo ljudem vzeti. Moji nasprotni argumenti so v manjšini, na koncu odloči večina v vladi. Kot ministrici, ki imam samo en glas, pa mi na koncu preostane, da se vprašam, je to še sprejemljivo, ali pa presodim, da se tega ne grem več.”

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>