Rok Dacar - kolumna

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Jan Škoberne v DZ

Poslanska skupina SD z mnogimi opozorili glede zakona o drugem tiru

Ob obravnavi predloga Zakona o drugem tiru je namestnik vodje Poslanske skupine SD Jan Škoberne uvodoma poudaril, da smo Socialni demokrati zakon presojali skozi prizmo pogleda, da gre razvoj uspešnih, tudi najbogatejših držav v učinkovitosti in daljnosežnosti njihovih industrijskih politik, skupaj z razvojem ključne infrastrukture.

To po mnenju poslanca Škoberneta predstavlja okolje za rast gospodarstva, razvoj kvalitetnih delovnih mest in države blaginje ter da poskrbimo za ljudi, za zdravstvo, za izobraževanje, za visok življenjski standard. V luči tega je Škoberne drugi železniški tir med Koprom in Divačo opredelil kot projekt temeljnega pomena za ohranitev ter nadaljevanje rasti sektorja logistike v Sloveniji. “To je ena izmed panog, ki je v krizi največ izgubila, hkrati pa ima še od obdobja tranzicije največ rezerve za razvoj za ustvarjanje dodane vrednosti,” je povedal Škoberne.

Sta pa zakon ter model izgradnje po besedah Škoberneta precej daleč od tega kar Socialni demokrati želimo. “Boljšo rešitev smo v SD videli in jo še danes vidimo v partnerstvu države, Luke Koper in Slovenskih železnic,” je pojasnil Škoberne in hkrati poudaril, “da bi bilo tovrstno javno-zasebno partnerstvo časovno učinkovitejše, cenejše in predvsem bolj stabilno ter opozori na tveganja, ki so po njegovem ključna tako z vidika izvedbenih, javno finančnih kot tudi korupcijskih vprašanj”.

“Po našem mnenju zakon namreč pomeni, da bo treba v času izgradnje, še posebej v letih 2021 in 2022, bistveno povečati strukturni napor, kar pomeni, da bomo vsaj del investicij v druge sektorje, v druge dele države, lahko pa tudi del socialnih transferjev in orodij, s katerimi zagotavljamo državo blaginje, prisiljeni zmanjševati v kolikor gospodarska rast ne bo ustrezno visoka ob spremljanju te izgradnje,” je opozoril Škoberne.

Ob tem je poslanec SD izpostavil 250 milijonsko obremenitev državnega proračuna v dveh letih, ki ji bo sledila še dvakrat tolikšna v celotnem obdobju financiranja, brez jasnega načrta o povračilu investicije. Tako je po njegovih besedah na mestu vprašanje uspešne izvedbe projekta v primeru stečaja družbe 2TDK in s tem povezanimi obveznostmi države za poplačilo projekta do izteka amortizacijske dobe, vprašanje neomejenosti pripravljalnih del in nejasnosti glede vloge zalednih držav pri gradnji projekta in njegovemu financiranju.

Zaradi vseh teh odprtih vprašanj je Škoberne v zaključku stališča Poslanske skupine SD poudaril, da bomo Socialni demokrati projekt podrobno spremljali. “Če želimo delati manjše in večje korake naprej, moramo tu in tam tudi verjeti, da so nekatere stvari mogoče in da jih ljudje delajo v dobri veri na način, kot najbolje znajo,” je dodal Škoberne.

Andreja Črnak Meglič - komentar

Komentar dr. Andreje Črnak Meglič: UTD – reforma socialne države ali utopija?

Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.

Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.

S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.

Čeprav je bil prvotni obseg  prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.

Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.

Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.

Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.

Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje  zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.

Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov. 

Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini. 

Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.

Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij

Muršič o zakonu o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami

Bojana Muršič: Socialni demokrati pozdravljamo predlog Zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami

Poslanka SD mag. Bojana Muršič je na skupni novinarski konferenci podpisnikov predloga Zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami predstavila razloge za podporo SD predlogu zakona. Skupno stališče podpisnikov zakona je, da je zakon potreben, saj značilnosti dosedanje ureditve obravnave teh otrok – neusmerjenost na družino kot celoto, izključenost družine pri odločanju o pomočeh, nesistemska urejenost in nepovezanost pomoči ter njihova neenakomerna dostopnost – terjajo sprejem celostne rešitve.

Tako je zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami po predlogu nabor storitev za majhne otroke in njihove družine, ki so jim na voljo na njihovo prošnjo v določenem obdobju otrokovega življenja do obveznega vstopa otroka v šolo ter pokrivajo vsakršne dejavnosti posebne podpore, z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov osebni razvoj; okrepi zmogljivost same družine, spodbudi socialna vključenost družine in otroka.

Poslanka Socialnih demokratov Bojana Muršič je ob tem poudarila, da je celostna obravnava ključna tako z vidika otroka kot tudi njihovih staršev, ki morajo po njenem ostati straši, ne pa terapevti, kar se je ob dosedanjem, neurejenem in nepreglednem stanju pogostokrat dogajalo. Ob tem je poslanka izpostavila pomen sodelovanja vseh pristojnih ministrstev (za zdravje, izobraževanje ter družino) ter tudi civilnih organizacij. “Predlog zakona je pot naprej za starše in otroke v težki situaciji, v kateri se znajdejo,” je povedala  poslanka Muršič. Ustrezen razvojni načrt, pospremljen s koordinirano in celostno obravnavo, pa je po njenem prepričanju temelj, na katerem se lahko gradi najoptimalnejši razvoj otroka, tudi s primerno vključenostjo in obravnavo celotne družine.

Pomanjkljivosti dosedanjih zgodnjih pomoči družinam, ki imajo otroke s posebnimi potrebami, namreč kažejo, da so te pomoči zagotovljene z različnimi zakoni ali pa sploh niso zakonsko zagotovljene, ob tem pa umanjka pregledno usklajevanje potrebnih pomoči. Novi zakon je tako usmerjen k temu, da se ekipa strokovnjakov v razvojih ambulantah razširi, da se zagotovi večja povezanost pristojnih služb ter hkrati okrepi psihosocialna pomoč družini, ki se soočajo s stiskami, vprašanji ter strahovi.

Tako so poglavitni razlogi, zapisani v predlogu zakona za sistemsko ureditev zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami; pospešitev razvoja otroka s posebnimi potrebami in zmanjšanje možnosti za razvoj trajnih posebnih potreb tako, da izkoristimo najoptimalnejše obdobje otrokovega razvoja do vstopa v šolo, zmanjšanje stroškov izobraževanja, kar zmanjšuje potrebe po posebnem izobraževanju in z njim povezanimi storitvami v šolskem obdobju; zmanjšanje verjetnosti institucionalizacije otrok s posebnimi potrebami po dopolnjenem 18. oziroma 26. letu; utrjevanje samozavesti staršev, sooblikovanje njihove bolj aktivne starševske vloge pri skrbi za drugačnost otroka, vzgoji in varstvu, s tem pa povečanje zmogljivosti družin pri zadovoljevanju posebnih potreb njihovih otrok.

Delovno srečanje SD v Lovrencu na Pohorju

Židan na srečanju z župani v Lovrencu na Pohorju tudi o ključnih vladnih prioritetah do konca mandata

Na povabilo župana Joška Manfrede je v ponedeljek, 10. aprila, v Lovrencu na Pohorju potekalo delovno srečanje vodstva Socialnih demokratov, Poslanske skupine SD in ministrov z župani iz vrst SD. Na terenskem srečanju so govorili o aktualnih temah na državni in lokalni ravni, namen tovrstnih srečanj pa je po besedah predsednika SD mag. Dejana Židana seznanjanje z operativnimi težavami državljank in državljanov.

Župani so vodstvo SD opozorili na nekatere lokalne težave, kot je na primer ukinjanje izpostav Pošte Slovenije v nekaterih lokalnih skupnostih. Prav tako se ponekod pojavljajo težave z DUTB. “Nekaj lokalnega premoženje, na primer telovadnice, je prešlo na DUTB, in tudi kadar so jih lokalne skupnosti po pošteni ceni pripravljene odkupiti, imajo župani občutek, da DUTB bolj skrbi za interese posrednikov kot interese lokalnih skupnosti,” je v izjavi za medije po delovnem srečanju dejal predsednik SD Dejan Židan.

Predsednik SD Dejan Židan se je v pogovoru z mediji dotaknil tudi aktualnih tem, kritičen je bil predvsem do nekonkretnih zaključkov koalicije glede izenačitve statusa vojakov s policisti. Ko se dvigne plače policistom, je to projekt vlade, ko pa se se želi izboljšati položaj vojakov, za katere je pristojna ministrica SD, pa je to takoj težava, čeprav bi lahko ministrica za obrambo Andreja Katič denar zagotovila iz svojega proračuna, se je Židan v odgovoru na novinarsko vprašanje odzval na stališče SMC, da izboljšanje statusa vojakov ni prioriteta. “To je način vodenja države, kakršen ne bi smel biti. Ko skrbimo za policiste in ko skrbimo za vojake, skrbimo kot vlada in ne kot posamezne politične stranke. Pričakujem, da bodo obljube vojakom izpred enega leta realizirane,” je dejal predsednik SD.

Glede predloga zakona o demografskem rezervnem skladu je Židan dejal, da si želijo več jasnosti glede višine sredstev, ki bodo prihajala v demografski sklad. Ker namen demografskega rezervnega sklada ni njegov obstoj, ampak priprava na obdobje, ko bo denarja za pokojnine začasno zmanjkovalo, je dodal Židan, ki še želi, da bi v sklad uspeli dati nekaj odstotkov prihodkov iz naravnih virov, poleg tega pa bi bilo po njegovem dobro, da bi pri imenovanju na funkcije sledili avstrijskemu zgledu. Tam so za predsednika nadzornega sveta imenovali predsednika računskega sodišča, kar bi po mnenju predsednika SD prineslo večje zaupanje v delovanje demografskega rezervenega sklada.

V SD podpiramo projekt za skrajševanje nekaterih čakalnih dob, poudaril pa je, da ga je treba nadzorovati, da ne bo posledica projekta predvsem dvigovanje plač v zdravstvenem sektorju. Prav tako ima po Židanovih besedah zakon o zdravstveni dejavnosti njihovo podporo, glede zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa pravi, da z ministrstva za zdravje prihajajo različni pogledi, za katere upa, da se čim prej poenotijo.

Glede zakona o drugem tiru smo Socialni demokrati na vladi zahtevali, da se opravi razprava in ugotovi, zakaj Luka Koper gradnji nasprotuje. Židan je še opozoril na nekatere civilni iniciativi, ki opozarjata, “da ima zakon pomanjkljivosti, ki v praksi pomenijo nekaj sto milijonov evrov preveč plačanega denarja”.

V zadnjem letu pred volitvami je po Židanovih besedah za vlado pomembno, da stabilizira zdravstvo. “Ne smemo dopustiti, da področje, od katerega je odvisnih toliko ljudi, obvisi v zraku,” je dejal predsednik stranke in še zagotovil, da ima ministrica podporo SD. “Zelo si želim, da izenačimo položaj policistov in drugih podobnih poklicev, želim si tudi, da sprejeli zakon o obrambi, ki bi prinesel nekoliko bolj moderen pogled na slovenske oborožene sile,” je še dejal o načrtih do konca vladnega mandata.

Zagotovil je še, da bodo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naredili vse, da bodo naraščali tako proizvodnja in izvoz hrane kot zavedanje, da ko kupci iščejo lokalno hrano, delajo koristne stvari za slovenskega kmeta, delavca oziroma obrtnika.

Župan Joško Manfreda

Kulturni program folklorne skupine OŠ Lovrenc

Vodstvo SD in župani

Rok Dacar - kolumna

Komentar študenta prava Roka Dacarja o napovedanem koncertu Thompsona v Mariboru: »Kdor poje zlo ne misli?«

Legendarni francoski pevec Charles Trenet je v eni izmed pesmi, Duša poetov, prepeval, da se pesmi še dolgi po smrti pevcev pretakajo po cestah, množice pa jih pojo, čeprav ne vedo kdo jih je sploh napisal. Zagotovo je besedilo preveč romantično, nam pa kljub temu pokaže kakšen pomen ima lahko nekaj zapetih besed. Simbolizirajo lahko cela obdobja, posebno tiste, ki so napisane v težkih časih pa so za ljudi žarek prepotrebnega upanja.

Seveda pa ne gre podcenjevati niti pomena tistih pesmi, ki v sebi nosijo sporočila, ki nasprotujejo vrednotam na katerih naša družba stoji. Za trenutno situacijo zelo aktualen primer so tiste, ki jih prepeva hrvaški zvezdnik Marko Perković, po puški, ki jo je nosil med Domovinsko vojno znan tudi kot Thompson. In ta estradnik bo čez dober mesec verjetno prišel prepevati v mariborsko Festivalno dvorano.

Najprej nekaj besed o dotičnem gospodu in njegovem repertoarju. Sam se imenuje domoljub, svoje pesmi pa domoljubne, kar niti ni nenavadno, saj je začel svojo kariero v času Domovinske vojne, ko je bila tretjina hrvaške pod srbsko okupacijo in je večina Hrvatov, med njimi tudi pevcev, upravičeno začutila domoljubni klic. Besedila nekaterih njegovih pesmi, pa gredo v nekoliko bolj ekstremno »domoljubje« kot tista njegovih sodobnikov.

Sam jih sicer podrobno ne poznam, sem pa jih zavoljo tega članka nekaj prebral, med njimi tudi njegov Waterloo, prvi in največji hit, Bojna Čavoglava, v katerem med drugim poziva k metanju bomb na »bando«, začne pa jo z besedami »Za dom – spremni!«, ustaškim pozdravom. Še v večje ekstreme gre pesem Jasenovac i Gradiška stara, kjer odkrito simpatizira z poglavnikom Pavelićem in govori o klanju Srbov. Seveda pa ne gre pozabiti omeniti niti ustaške ikonografije, ki je pogost spremljevalec njegovih koncertov.

Po vsem povedanem osebno menim, da njegov nastop v necenzurirani obliki pri nas nima kaj iskati. Enakega mnenja so bili tudi v Bosni in Hercegovini pa tudi v Švici in v Avstriji. Ampak zakaj, ko pa ima v liberalni državi vsak pravico do svobode govora, gotovo pa tudi pravico poslušati kar hoče ter svobodo hoditi na koncerte, ki si jih zaželi?

Kdor želi poslušati Thompsona to vsekakor lahko (čeprav bi mu osebno svetoval naj si raje nabavi CD Oliverja Dragojevića ali Davorja Radolfija). Pravico ima tudi obiskati njegov koncert, kar pa še ne pomeni, da nima država pravice tega koncerta prepovedati ali le pogojno dovoliti. In to bi morala storiti.

Pravica do svobode govora, in pod svobodo govora ne spada le to, kar razumemo z besedo govor, pač pa tudi sporočanje na ostale načine, tudi v pesmih, namreč nikakor ni neomejena in vseobsežna. Je ena temeljenjih pravic v vsaki liberalni državi, kot tako pa jo močno ščitijo tudi sodišča, posebno ustavna ter Evropsko sodišče za človekove pravice.

Ščitijo se tudi in predvsem tiste izjave, ki užalijo in šokirajo, a to morajo narediti z nekim legitimnim ciljem. V očeh ESČP je bila recimo dopustna označba poslanca Srečka Prijatelja za „cerebralnega bankrotiranca“, ker je bil namen relevantnega komentarja v Mladini se odzvati na žaljive izjave poslanca, naperjene zoper istospolno usmerjene.

Izjave, ki so žaljive samo zato, da so žaljive in ki povrhu vsega še dokaj odkrito zbujajo sovraštvo pa nikakor niso zavarovane. Francoska sodišča so „komika“ Dieudonnéja obsodila na 10 000 evrov globe, ker je na enem izmed njegovih nastopov bil prisoten tudi negacionist, oblečen v črtasto pižamo z davidovo zvezdo. Evropsko sodišče za človekove pravice je njegovo pritožbo zavrnilo in dalo prav francoskim oblastem kajti „svoboda govora ne varuje tudi zanikanja holokavsta“.

V takšnem primeru gre za tako imenovano zlorabo pravice, ki jo ureja 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravica in ki preprečuje, da bi z zlorabo konvencijske pravice napadali kako drugo konvencijsko pravico. Popolnoma dopustno in v skladu s sodno prakso je torej, da se takšne omejitve svobode govora dopustijo, seveda pa morajo biti sorazmerne.

Podobnih primerov bi se dalo najti še na desetine, a dotični je posebno podoben situaciji z Thompsonom, ki sicer holokavsta ne zanika, zato pa opeva režim, ki je v njem aktivno sodeloval (spomnimo, da je nad razmerami v Jesenovcu bil šokiran celo šef SS Heinrich Himmler).

Sicer je res, da ima veliko drugih pesmi militantno vsebino in da pozivajo k nasilju, pa se kljub temu nikomur ne zdijo problematične. Lep primer sta recimo ameriška (Then conquer we must when our cause it is just/torej moramo zavojevati ko je naš cilj pravičen) ali francoska (aux armes citoyens/k orožju državljani) himna. A te besede je potrebno razumeti v kontekstu časa in okoliščin v katerih so bile napisane. Enako logiko lahko uporabimo tudi za razne pesmi iz novejše zgodovine, recimo partizanske.

Nikakor pa ni mogoče argumentirati ali celo opravičiti opevanja koncentracijskega taborišča v katerem so ustaši poklali nekaj sto tisoč ljudi. To ni več domoljubje, pač pa odkrito simpatiziranje z zločinskih režimom. In pozdrav „Za dom – spremni“ je simbol tega režima. Čeprav ga je baje prvič uporabil ban Šubić-Zrinski, kasneje pa tudi ban Jelačić, je neločljivo povezan z NDH, kjer je bil uradni pozdrav.

Torej ustaška verzija tretjerajhovskega „Sieg Heil“. Dokaj pogost argument, da je to zgodovinski pozdrav, ki nima nobene povezave z ustaši ima torej približno enako moč, kot bi jo imelo opravičevanje poveličevanja kljukastega križa rekoč, da je to v resnici sveti simbol budistov in hindujcev, ki so ga nacisti zgolj zlorabili.

Si lahko kdo zamisli, da bi kak nemški pevec na začetku svojega šlagerja zakričal „Sieg Heil“? Ali pa da bi v kaki pesmi opeval zaplinjevanje Judov ali streljanje talcev?

A ultranacionalistične pesmi so le del Thompsonovega repertoarja. Prepeva tudi druge, domoljubne in ljubezenske. Prepovedati njegov koncert Thompsona v Mariboru zato, ker je na drugih prepeval in bi tudi na tem lahko nekaj pesmi, ki so „problematične“, bi bilo po mojem mnenju pretiran ukrep. Cilj preprečiti (ne)posredno poveličevanje hrvaškega ultranacionalizma bi se dalo doseči tudi na manj agresiven način. Lahko bi koncert cenzurirali, določili, katere pesmi se sme in katerih se ne sme peti.

To ni le ustaljena praksa v Severni Koreji, kjer je takšno obravnavo doživela skupina Laibach, pač pa je takšni cenzuri bil podvržen Thompsonov koncert v Švici. Poleg tega pa bi morali tudi aktivno poskrbeti za to, da bi na koncertu ne prihajalo do proustaških izpadov publike. To bi se dalo doseči z zasegom raznih zastav, majic in drugih nosilcev sporočil z ustaško vsebino na vhodu, s poostreno policijsko prisotnostjo na koncertu ter doslednim sankcioniranjem vsakega neprimernega klica.

Tak ukrep bi bil veliko bolj učinkovit kot popolna prepoved koncerta, saj bi ne prilival olja na ogenj ultranacionalistom. Ti bi ne mogli reči, da država aktivno posega v njihova življenje z določanjem katere koncerte smejo in katerih ne smejo obiskati, ter tako pridobivati še dodatne podpore. In še posebno danes, ko se Evropa vse bolj oblači v rjavo je potrebno še toliko bolj paziti, da v želji po boju zoper razna skrajna gibanja teh v resnici ne okrepimo še bolj.

Rok Dacar je študent 4. letnika Pravne fakultete v Ljubljani

NK SD - Han Pikalo in Omerzel

Socialni demokrati odločno nasprotujemo predlogu novele zakona za izenačitev financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol

Socialni demokrati odločno nasprotujemo na vladi potrjenem predlogu novele zakona, ki tudi zasebnim šolam omogoča stoodstotno financiranje obveznega javnega programa. Kot je na novinarski konferenci povedal vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han, bo stranka tudi v DZ predlogu nasprotovala. “Menimo, da se s tem javno izobraževanje, ki mora biti jedro družbe, začenja slabiti,” je poudaril Han. Za predlog novele so na seji vlade glasovali ministri iz vrst SMC in DeSUS, le trije ministri SD so glasovali proti. Han je pojasnil, da je za SD meja, pod katero tudi zaradi programa stranke in ravnanj v preteklosti Socialni demokrati ne gremo.

Predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je potrditev novele na vladi označil za prelomno. Opozoril je, da tisti zasebniki, ki prevzamejo javni osnovnošolski program, tega nujno ne izvajajo v enakem obsegu. Zanje namreč veljajo izjeme in zato je po njegovem prepričanju 85-odstotno financiranje obveznega programa zasebnikov ravno primerno, glede na to, “koliko javnega programa zasebniki pravzaprav izvajajo”. “Prav zato v SD noveli nasprotujemo, ker bodo davkoplačevalci sedaj plačevali program, ki je po obsegu manjši od programa v javnih osnovnih šolah,” je pojasnil Pikalo in dodal, da “z zasebnimi osnovnimi šolami podvajamo mrežo javnih osnovnih šol na način, ki do davkoplačevalcev ni najbolj prijazen”.

Pikalo je spomnil na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki po njegovih navedbah glede financiranja šolstva že več desetletij konsistentno razsoja, da mora država omogočiti nastanek osnovnih šol, nikakor pa jih ni dolžna financirati. Kritičen je bil tudi do predvidenega postopka pri imenovanju ravnateljev, s katerim po Pikalovem mnenju vračamo politični vpliv. “Minister je politična oseba in temu primerno se bo tudi obnašal,” je dejal. Moti ga tudi, da v predlogu novele ni nobene omejitve glede števila novih šol, kar je po njegovem “osnova za razrast zasebnega šolstva”.

“Izenačitev zasebnih osnovnih šol kot enakovrednih uporabnikov proračunskih sredstev, ki nato na trgu tekmujejo za učence in dijake, je nesprejemljiva tudi za Mladi Forum SD,” je dejal podpredsednik Andrej Omerzel. “Primer, ki potrjuje naše trditve, se je zgodil v Čilu in na Švedskem, kjer se je izenačitev javnih in zasebnih šol pokazala kot zelo slaba,” je dejal Omerzel in navedel, da so se znižala sredstva za javno šolstvo, posledično je sledil upad kakovosti, prišlo je tudi do množičnega prehajanja učencev iz javnega v zasebno šolstvo, predvsem iz družin višjega dohodkovnega razreda. To pa po njegovih besedah vzpodbuja neenakost otrok in ne ponuja možnosti do enakega dostopa do izobrazbe.

Tako Pikalo kot Omerzel sta napovedala, da bomo v SD in Mladem forumu spodbudili nadaljevanje zbiranja podpisov pod peticijo Ohranimo javno šolstvo, od katere se bo podpise predalo v DZ. Trenutno jo je podpisalo nekaj več kot 3.200 posameznikov. Peticijo lahko podpišete na spletni povezavi www.ohranimojavnosolstvo.si

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, april 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.

Javnofinančno ravnotežje

Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).

V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).

V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.

Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.

Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev

Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).

Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.

Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.

Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.

Zunanja menjava

Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.

Delovanje bančnega sektorja

Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.

V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.

Inflacija

V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).

Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.

Delegacija SD pri kanclerju Kernu

Predsednik Židan na Dunaju z avstrijskim kanclerjem in voditeljem SPÖ Kernom o sodelovanju ter prihodnosti EU

Predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan se je v torek, 4. aprila, na Dunaju sestal z avstrijskim zveznim kanclerjem Christianom Kernom, ki je obenem predsednik avstrijskih Socialdemokratov. Spregovorila sta o strankarskem sodelovanju in iskanju odgovorov na vprašanja – kako socialni demokrati vidimo prihodnost EU. Pogovarjala sta se tudi o gospodarskem sodelovanju in ugotovila, da je dobro, da pa še vedno obstajajo možnosti za rast, na načelih odprtega trga in enakega dostopa do celotnega evropskega tržišča.

Židan in Kern

Dotaknila sta se tudi begunske problematike. “EU nosi vsebinsko in moralno odgovornost, zato se mora bolj angažirati, in sicer tako, da se nemirna področja stabilizirajo ter da se tam zažene gospodarska aktivnost,” je po srečanju izpostavil Židan, ki se je s Kernom dogovoril tudi, da se bo ta udeležil srečanja voditeljev socialnih demokracij v Sloveniji, katerega bomo organizirali slovenski Socialni demokrati.

Dejan Židan in Christian Kern

“Za Socialne demokrate so srečanja s sestrskimi organizacijami, kot je SPÖ pod vodstvom avstrijskega kanclerja Christiana Kerna, zelo pomembna, da bomo lahko samo s skupnimi močmi ustvarili solidarno in socialno pravično EU,” je ob obisku med drugim poudaril Židan.

Delegacija SD s Christianom Kernom in poslanko Ano Blatnik

Delegacija Socialnih demokratov pod vodstvom predsednika Dejan Židana, v kateri sta bila tudi poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec ter glavni tajnik stranke mag. Dejan Levanič, se je na Dunaju srečala tudi z vodstvom avstrijskega Renner Inštituta ter poslanko avstrijskih Socialdemokratov Ano Blatnik. V dunajski mestni hiši pa so se srečali s Kurtom Stürzenbecherjem, namestnikom vodje skupine SPÖ v mestnem svetu ter predsednikom odbora odgovornega za stanovanjsko politiko mesta Dunaj. Stürzenbecher je predstavil projekt gradnje in upravljanja družbenih stanovanj mesta Dunaj, ki v evropskem prostoru velja za najboljšega.

Delegacija SD z vodstvom Renner Inštituta

Socialni demokrati želimo odlično prakso in izkušnje Dunaja prenesti v Slovenijo in na tak način izboljšati stanovanjsko situacijo prebivalk in prebivalcev Slovenije, še posebej mladih, ki so na poti osamosvajanja in mladih družin, ki iščejo svoje prvo stanovanje.

Židan z delegacijo na Dunaju

OZADJA

Matjaž Han za Delova Ozadja: “Zmago Socialnih demokratov na prihodnjih volitvah je realno pričakovati.”

Z vodjo Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjažem Hanom se je minuli teden, tik pred odhodom na sestanek vrha koalicije, za Delova Ozadja pogovarjala novinarka Mateja Babič Stremecki. Od sestanka ni preveč pričakoval, ker da na enem srečanju nekaterih stvari pač ni mogoče rešiti. O zdravstveni reformi, pravi, se pogovarjamo že več kot pol leta, o gradnji drugega tira od prvega dne podpisa pogodbe, glede reorganizacije centrov za socialno delo en sestanek ne prinese rezultatov. Problemi se skrivajo v podrobnostih. In kadrovske zadeve definitivno razpadajo, je kritičen Matjaž Han. Zanj je ključno, ali so kot koalicija sploh še kaj sposobni narediti, ali pa se bodo poslej ukvarjali le še z volitvami.

Kar se je dogajalo v postopku (ne)imenovanja Željka Puljića in Francija Žmavca za nadzornika SDH, je šolski primer tega, kako se ne kadruje. Šlo je za docela neprimeren postopek v smislu obračunavanja v javnosti namesto razčiščevanja stvari za zaprtimi vrati. Kaj res ni več mogoče normalno izpeljati nobene kadrovske zadeve?

Odkar smo se odločili, da bomo kadrovali s pomočjo kasov in raznih agencij ter nekakšnih skritih ozadij, ne vemo več, kdo pije in kdo plača. Politika je zato, da vlada in prevzema odgovornost ter da kadruje na pomembna področja ljudi, za katerimi bo stala z vso svojo odgovornostjo. Ta odgovornost seveda prinaša tveganje, da je za slab kader odgovorna slaba politika, in ta mora skupaj z vsemi ljudmi, ki jih je postavila, oditi. Le tako lahko dobimo dobre strokovnjake. Zdaj pa se namesto tega med sabo borijo domnevno vplivni ljudje iz ozadja in zato tudi prihajajo na dan razne anonimke in podobno.

Pa so bili tudi na SD izvajani pritiski za imenovanje ali ne? Drži, da ste tudi vi špekulirali, ker ste hoteli v SDH spraviti Matevža Marca?

Nobenih pritiskov na SD ni bilo. Ministrica za finance je prišla z dvema imenoma tik pred sejo vlade in naši ministri se niso želeli na vrat na nos odločiti, ali ju bodo podprli ali ne, ne da bi vedeli, kdo so ti ljudje. Gre navsezadnje za nadzor nad milijardami državnega premoženja. Tisti z daljšim zgodovinskim spominom smo sicer vedeli, da gre za dobra gospodarstvenika, ki pa imata nahrbtnik, kar bi lahko bila težava, zato smo se glasovanja vzdržali. Potem pa je šla zgodba svojo pot.

Kdo z resnimi kompetencami bo sploh še hotel kandidirati za takšne položaje, če vedno obstaja možnost, da ga bodo zato, ker nekomu nekaj ne bo všeč, javno zmrcvarili?

Dokler ne bo politika jasno prevzela odgovornosti in dokler ne bodo tisti, ki se bodo prijavljali na razpise, vedeli, da imajo podporo v koaliciji, do takrat bodo vedno tovrstni problemi. Ker bi moralo biti tudi v politiki tako, da ko enkrat daš roko, moraš zadevo izpeljati. Ne pa držati figo v žepu. Veriga pač vedno poči pri najšibkejšem členu. SD gotovo ni najšibkejši člen, vidimo pa, da nova politika in novi obrazi ne dajejo rezultatov, ki so jih obljubljali.

Skrajno neokusno je bilo tudi, kar ste si v parlamentu privoščili pri imenovanju članov fiskalnega sveta in novih ustavnih sodnikov. Zdaj smo že tako daleč, da nihče niti ne poskuša prikrivati dejstva, da je z glasovi v parlamentu skoraj tako kot na tržnici.

Lahko bi pritrdil temu razmišljanju, ampak v državnem zboru je nekaj glasovanj, kjer je potrebno določeno število glasov. Za imenovanje fiskalnega sveta jih potrebujemo 60. Torej, če hočemo imeti fiskalni svet, da ta postavi ogledalo proračunu in financam, potrebujemo tako pozicijo kot opozicijo, in za to so potrebni neki dogovori. Se pa strinjam, da imajo tudi ti mejo dobrega okusa.

Žalosti me, da te dni, po glasovanju, nekatere stranke tudi na desnem polu govorijo o raznih kupčkanjih, po drugi strani pa so sami prišli ponujat glasove za zakonodajo, tudi za ustavne sodnike. Veliko jih je kazalo s prstom na predsednika republike, češ kako slabo je izbral kandidate za ustavne sodnike. Sam se s tem ne strinjam. Predsednik republike je v danem razmerju moči strank v parlamentu predlagal seznam štirih imen, ki so imela dobro možnost za izvolitev, kar se je navsezadnje izkazalo ob glasovanju. SDS in NSi sta predlagali Klemna Jakliča. Težko mu očitam, da ni izobražen, ne strinjam pa se z njegovimi tviti in javno komunikacijo in priznam, da mi njegova politična drža ni blizu.

Dva kandidata je predlagal predsednik republike sam, enega pa na predlog največje stranke. In priznati mu moramo, pa če je to komu všeč ali ne, da je sedanji predsednik države predlagal največ levosredinskih kandidatov za ustavne sodnike. Je pa treba ta razmerja levo – desno pustiti pred vrati ustavnega sodišča prvi dan, ko kandidati stopijo v čevlje ustavnega sodnika. Če bo kdorkoli od ustavnih sodnikov delal tako, kot si želi desnica ali levica, potem je s to državo nekaj zelo narobe.

Kako daleč ste v SD s pripravami na volitve? Nekatere stranke že imajo skorajda pripravljen nabor kandidatov. Kdo bo torej peljal SD na volitve? 

Kdor politiko jemlje resno, ve, da se dan po volitvah že začnejo priprave na naslednje volitve. Če hočeš upravičiti dosedanji in dobiti nov mandat, moraš biti nenehno v stiku z volivci. Mi smo že pred enim letom začeli vse postopke za prihajajoče volilno leto in od takrat priprave potekajo ves čas. Tako je normalno delovanje resne stranke. Glede Dejana Židana pa: ankete, na katere se kot politik sicer ne smem preveč opirati, kažejo, da je najbolj priljubljen minister v državi, ljudje ga dojemajo kot dobrega in aktivnega ministra. V zadnjih letih je konsolidiral stranko, tako da ne vidim nobene potrebe po nadaljnjih špekulacijah nekaterih, ki nam vztrajno iščejo novega predsednika. Vsak dan bolj sem prepričan, da Židan je in bo v prihodnje dober predsednik ne samo stranke, temveč tudi vlade. In vse bolj se kaže, da to prepoznavajo tudi ljudje …

Pa je realno pričakovati zmago SD na volitvah?

Da, to je realno pričakovati. Veliko sem na terenu, med ljudmi. Iz pisarn v Državnem zboru težko dobiš občutek, kaj se dogaja na terenu. Ko pa greš med ljudi, vidiš pozitivno energijo in slišiš tudi kritike, ki se jih ne smeš bati. Ljudje so se naveličali novih strank, novo priložnost vidijo v tradicionalnih strankah, in SD si to absolutno zasluži. Ne zato, ker imamo tradicijo in dobro organizacijsko ter programsko mrežo. Našo prednost vidim predvsem v tem, da smo se bili pripravljeni soočiti z lastnimi slabostmi, da smo uspešni v procesu redefinicije nekaterih pogledov, da smo na pravi poti, da postanemo moderna socialdemokratska stranka, ki presega politične okvire. Bili smo in smo tudi danes pripravljeni spustiti primež starih zgodb, ki niso več odgovor na realno življenje in vse izzive, ki jih to prinaša.

Vendar v SD obstajajo trenja med različnimi strujami. Nekatere moti način delovanja nekdanjega generalnega sekretarja Uroša Jauševca, Aljuš Pertinač SD označuje za stranko traktoristov, drugi se obregajo ob delo sedanjega trajnika Dejana Levaniča … Prepad med staro in novo generacijo?

To je stalnica v naši stranki. Vedno so bili spopadi med skupinami znotraj stranke, na koncu pa je to sestavni del življenja neke politične skupine. Vendar se znamo poenotiti, ko je treba. Pred Levaničem in Jauševcem smo imeli odličnega generalnega sekretarja Dušana Kumra. Tudi Jauševec je prinesel nekaj novega. Levanič je generalni sekretar, ki glede stranke široko razmišlja, ker je bil poslanec in državni sekretar in dobro pozna mrežo. Kar pa zadeva traktoriste: velika mesta so zelo pomembna, brez njih težko zmagaš na volitvah, toda mi si ne dovolimo zanemarjati podeželja, ker so tudi tam ljudje z istimi in še drugimi problemi. Če sem traktorist zato, ker slišim tudi probleme ljudi zunaj urbanih središč, potem me ta oznaka ne moti.

Računate na podporo ljubljanskega župana?

Dejstvo je, da je Zoran Janković dober župan in da mu Ljubljančani zaupajo. Od tega ne moremo bežati. To mu priznamo tudi mi in ne vem, zakaj bi to zanikali. Enako velja še za marsikaterega drugega župana velike občine. Je pa res, da brez Ljubljane še posebej stranke na levici težko zmagajo na volitvah, in Jankovićeva podpora bi bila tako dobrodošla tudi za našo stranko. Z njim imamo nekaj skupnih pogledov in težko bi rekli, da v levosredinski zgodbi nismo na isti strani. Medtem ko Janković ne potrebuje strank, da zmaga na lokalnih volitvah, stranke potrebujejo Jankovića in njegovo podporo za dober rezultat na državnozborskih volitvah.

Bo koalicija zdržala do rednih volitev? Je sploh še dovolj zaupanja, da bi lahko izpeljali projekte, pri katerih naj bi veljal najširši konsenz znotraj koalicije?

Ne razmišljam tako kot nekateri člani koalicije, da smo v času pred volitvami in zato naj zdaj le še nagovarjamo ljudi, da bi tako pridobili čim več glasov, kar naj bi bil tudi razlog, da ne sprejmemo nobenih pomembnih odločitev več. Problemi ljudi pa ostajajo in te moramo reševati!

Zdravstvena zakonodaja je ena tistih, ki jo moramo sprejeti, ne glede na to, do kdaj traja koalicija. Bo pa morala biti ministrica bolj proaktivna in prisluhniti tudi tistim, ki ji skušajo dobronamerno svetovati. Pol mandata smo se ukvarjali s problemom koroških dečkov, in zdaj ko je reorganizacija centrov za socialno delo v vsebinskem delu narejena, bomo padli na eni tabli in vprašanju, kje bo ta visela. Nekdo bo moral prevzeti odgovornost za to. O drugem tiru govorimo že leta, zdaj pa forsiramo nekaj zaradi volitev in si ne vzamemo dovolj časa, da ne bi ponovili napake s Tešem 6. Dogaja se nam Mercator – upam, da bomo v tej zgodbi izkoristili dobro pozicijo in dobre odnose z Rusijo. Zdaj lahko popravimo napako, ki smo jo naredili pred leti, ko smo Mercator prodali slabemu lastniku.

Vse to bi morali narediti. Ampak dokler bomo držali figo v žepu, bo rezultat tak, kakršen je. Kar zadeva mene, bom ostal na terenu, med ljudmi, kajti poslanci se morajo pogovarjati. V pisarnah smo preveč oddaljeni od realnih problemov in zaslepljeni. Seveda prevečkrat kakšno zinem in potem mi rečejo, da sem rušitelj koalicije. Toda vidim probleme in ljudje se obračajo name.

Ob pozornem spremljanju izjav ključnih predstavnikov koalicijskih strank človek dobi občutek, da odgovornost prelagate drug na drugega, vsak po svoje želi ustvariti vtis, da je problematične člene treba iskati drugje, le pri njih ne.

Se strinjam, toda zaupanje, ki ga je treba graditi v družini ali podjetju, je treba graditi tudi v poslanski skupini ali koaliciji. Ko sestavljaš koalicijo in program, se dogovoriš, kaj je pomembno. Sedeli smo štirinajst dni, vse natančno zapisali in tam je bilo vzpostavljeno zaupanje. Pri sprejemanju zakonodaje, pa tudi pri kadrovskih zadevah, ki so bile na prangerju zadnje tedne, vidimo, kako pomembno je zaupanje. Mi pa vse preveč delamo v smeri, češ reševali bomo tega ministra, ker je naš, drugemu pa ne bomo dali, kar bi si želel. Strinjam se denimo s tem, kar je bilo narejenega glede policije, toda zakaj ne rešujemo tudi vojske? Je to problem naše ministrice? Mislim, da ne. Gre za problem cele države in bojim se, da nekateri ne vidijo pravega pomena problema na tem področju. Tipičen primer je tudi teran. To ni Židanov teran, to je slovenski teran, za katerega bi se morala politika poenotiti, ne pa si metati polena pod noge.

Mandat je kljub vsemu v zadnji četrtini. Koliko so izpolnjene zaveze iz koalicijske pogodbe?

Pogodba je zapis, ki predvsem izraža politično smer koalicije. Realnost pa se žal izkaže za drugačno. Glede zdravstva smo bili vsi zelo pametni, kaj je treba narediti, realizacija pa je zelo slaba. Odgovornost morata prevzeti minister in celotna vlada. Navsezadnje je vseeno, kdo in čigav je minister. Ljudje imajo težave in mi smo odgovorni za to. Sicer bo pa narod sam na koncu sodil.

Poleg zdravstvene reforme je problem zase tudi ustanavljanje demografskega sklada. Hrvati so denimo pri tem zelo uspešni, medtem ko se pri nas močno zatika, najbrž spet zaradi prerivanja, kdo bo obvladoval denar in vodil sklad.

Zdaj ni ključno, kdo bo obvladoval demografski sklad, ampak se je treba najprej dogovoriti, kaj bomo z njim sploh naredili in kako postaviti temelje. V Desusu in SD imamo glede tega podobne poglede, SMC pa malo drugačne. Najprej je treba razčistiti osnovo, šele potem lahko nadaljujemo.

Vprašanje je tudi, kako se bo razpletal drugi tir. Nič ne kaže, da bi šlo gladko in po prvotnih načrtih.

V tej državi imamo veliko civilnih iniciativ, koristnih in manj koristnih, toda iniciativo glede drugega tira je treba poslušati, tudi zaradi izkušenj z večjimi državnimi investicijami, ki so se dogajale v preteklosti. Zame je ključno vprašanje, kaj bodo Madžari želeli in kakšni interesi so v ozadju, da bi pomagali graditi infrastrukturni objekt v drugi državi. Nelogično je, da ni govora o slabšem javnofinančnem položaju Madžarske v primerjavi s Slovenijo, pa Madžarska zdaj velja za nekega odrešenika drugega tira. Tega ne morem razumeti. Poleg tega nimamo podatka, koliko denarja bo sploh potrebnega za gradnjo drugega tira. Težko je na slepo sprejemati zakone in za nameček še po nujnem postopku.

In navsezadnje – smo v pričakovanju arbitražnega sporazuma in implementacije sodbe. Slovenija za to vsekakor potrebuje politično stabilnost.

Odločitev o arbitraži bo znana v prihodnjih mesecih in takrat država ne sme narediti napake. Ker smo se v tej zgodbi, drugače kot Hrvaška, zavezali k spoštovanju mednarodnega prava in k spoštovanju dogovora, menim, da se mora takrat slovenska politika poenotiti. Zato sem prepričan, da so nedavne izjave prvaka Desusa, da SD ne potrebujejo v vladi, ker imata SMC in Desus sama dovolj glasov, nepotrebne.