Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Anja Kopač Mrak

Ministrica Kopač Mrak predstavila EU kartico ugodnosti za večjo vključenost invalidov v družbo in predlog Resolucije o družinski politiki

Ministrica dr. Anja Kopač Mrak je danes na tiskovni konferenci predstavila aktualne projekte Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ministrstvo je danes v javno razpravo poslalo Resolucijo o družinski politiki za obdobje 2018-2028, katere glavna vizija je “vsem družinam prijazna družba”. Tekom razprave na ministrstvu pričakujejo številne predloge in bo v ta namen organiziralo tudi določene posvete, ki bodo odprti za javnost.

Družinska politika je v okviru nove resolucije prepoznana kot samostojna politika in ne več kot del socialne politike. Temeljila bo na celostnem in vključujočem pristopu, kar pomeni, da vključuje vse vrste družin, upošteva pluralnost družinskih oblik in različnih potreb, ki iz tega izhajajo, spoštuje avtonomnost družine in individualnost njenih posameznih članov, ščiti otrokove pravice v družini in širše ter postavlja v ospredje varstvo in kakovost življenja družin in otrok.

Prednostna področja zapisana v predlogu resolucije so:

– programi v podporo družini,
– starševsko varstvo in družinski prejemki,
– nadomestno varstvo otrok,
– socialno varstvo družine,
– usklajevanje poklicnega in družinskega življenja,
– trg dela in zaposlovanje,
– področje zdravstva oziroma zdravstvenega varstva,
– področje vzgoje, varstva in izobraževanja,
– stanovanjska problematika

Ministrstvo predlaga tudi uvedbo družinske kartice ugodnosti za vse družine, ki bi imela podoben namen kot kartica ugodnosti za invalide, katero je ministrica prav tako predstavila na današnji tiskovni konferenci.

Slovenija je prva država v Evropski uniji, ki uvaja EU kartico ugodnosti za invalide.

Slovenija je prva država v Evropski uniji, ki te dni uvaja kartico ugodnosti za invalide. Projekt EU kartice ugodnosti za invalide je pilotni projekt 8 držav članic in sicer: Belgije, Cipra, Estonije, Finske, Italije, Malte, Romunije in Slovenije. V EU je kar 80 milijonov invalidov, ta kartica pa predstavlja enega izmed pomembnih korakov k njihovemu boljšemu vključevanju v družbo. Projekt EU kartica ugodnosti za invalide ni namenjen le invalidom in osveščanju širše javnosti o invalidih, njihovih zmožnostih, potrebah, željah in načinu življenja, temveč tudi ponudnikom storitev, za katere si na ministrstvu želijo, da bi v kartici prepoznali svojo poslovno priložnost in se z ugodnostmi za invalide pridružili že obstoječim ponudnikom. Trenutno je teh ponudnikov okrog 200.

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

Izjava za medije Dejan Židan

Židan po seji Predsedstva stranke: Socialni demokrati smo nezadovoljni s stanjem v zdravstvu

Predsedstvo SD je na seji pred počitnicami razpravljalo o uresničevanju koalicijskega sporazuma in ugotovilo, da se tisti del pogodbe, ki je neposredno v pristojnosti ministrov iz vrst SD, v veliki meri izvršuje. “Odločeni smo, da bomo svoj del koalicijskega sporazuma do volitev realizirali, enako pa želimo tudi od drugih partnerjev,” je v izjavi za medije pojasnil predsednik stranke mag. Dejan Židan. “V SD nismo zadovoljni s stanjem na področju zdravstva in se počutimo zavedene, saj nam je zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc lani dala mnogo obljub, ki se niso uresničile,” je v odgovoru na novinarsko vprašanje v povezavi z zdravstvom dejal predsednik SD. “V Poslanski skupini SD bodo prisluhnili odgovoru ministrice na interpelacijo in se o podpori odločili po počitnicah,” je pojasnil Židan. “V SD od ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ki jo septembra čaka interpelacija, pričakujemo odgovore,” je napovedal predsednik stranke Židan.

Židan je v izjavi novinarjem izpostavil, da nekaj mesecev pred volitvami ni tako pomemben odstop ali ostajanje ministrice na položaju, pač pa je pomembno delo na področju zdravstva z vsemi razpoložljivimi zmogljivostmi vlade, ne le pristojnega ministrstva. “Najpomembnejša točka, na kateri bo koalicija uspela ali pa ne, je zagotavljanje zdravja državljanom,” je poudaril Židan in dodal, da “v stranki ne pristajamo na to, da se kar naprej govori, da je zadnjih 11 ministrov za zdravje slabo delalo, ker to ne drži”. S takimi izjavami se po Židanovem mnenju skuša pogosto “zamaskirati lastno nedelo, prepočasno delo in napačne odločitve”.

Od predsednika vlade Mira Cerarja v SD pričakujemo, da bo na tem področju odločno deloval. A mu s tem, kot zagotavlja Židan, v SD ne sugeriramo takšnih ali drugačnih odločitev glede Kolar Celarčeve. Po ocenah SD je prišel tudi čas, da v koaliciji spregovorimo o interventnem zakonu za področje zdravstva. “Po našem mnenju so navedbe v javnosti, da v zdravstvu manjka okoli 300 milijonov evrov, pravilne,” je pojasnil Židan.

Morebitni interventni zakon po Židanovih besedah ne more rešiti vseh zadev v zdravstvu, pač pa so pomembne tudi druge stvari, med drugim, da ugotovijo nepravilnosti ali slabo delovanje ustanov. Tako je izpostavil ljubljanski Klinični center, ki da je ustanova z vrhunskimi ljudmi in uslugami, “a prepočasnim odločanjem in nezmožnostjo odpravljanja očitnih napak”. V SD na tem področju pričakujemo hitro delovanje.

“Podobna pričakovanja imamo pri končni centralizaciji glavnih nabav za zdravstvo,” je povedal predsednik SD. V tem vmesnem obdobju bi bil po ocenah Židana morda najbolj primeren prenos najpomembnejših investicij in nabav na direktorat za javne nabave na ministrstvu za javno upravo. “V SD še pričakujemo, da bodo pristojni zelo jasno povedali, da je trenutna količina denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo, premajhna za pričakovanja, ki jih imamo,” je poudaril Židan.

Židan je odgovarjal tudi na vprašanja novinarjev v zvezi z referendumom o drigem tiru. “SD bo v kampanji pred referendumu o zakonu o drugem tiru sodelovala kot predstavnica vlade, politična stranka pa bo izražala svoja stališča,” je ob robu seje Predsedstva SD povedal predsednik Židan. Od ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD pričakujemo, da bo v Poslanski skupini SD odgovoril še na nekaj vprašanj.

“V SD podpiramo izgradnjo drugega tira železniške proge Divača-Koper, saj je pomemben ne samo za vitalni razvoj Luke Koper, ampak razvoj slovenskega Primorja,” je poudaril Židan in dodal, “da se Socialni demokrati zavedamo, da je morda najpomembnejše korake, ki zadevajo izgradnjo, v vladi Boruta Pahorja naredil nekdanji minister iz njihovih vrst dr. Patrick Vlačič”.

Od sedanjega ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD zahtevamo, da odgovori na tri vprašanja. “Želimo, da nam tudi v materialu predstavi investicijski načrt, da dokončno razjasni vlogo Madžarske in da končno uradno oblikujejo neodvisno nadzorno skupino, v kateri bodo poleg predstavnikov vlade tudi neodvisni strokovnjaki,” je pojasnil Židan. To bo po njegovem mnenju vladi in ministru zagotovilo varnost pri tem projektu. Se pa v SD zavedamo, da referendum o zakonu o drugem tiru nima neposredne povezave z drugim tirom, ampak je “napad ekstremne desne stranke na vlado”. To po Židanovih besedah ni prvič, saj da so podobno delali tudi v času Pahorjeve vlade.

Spomenik žrtvam vojn

Socialni demokrati: “Želimo si, da bo odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti.”

Socialni demokrati si že dolgo prizadevamo za spravo in pomiritev, temelječo na zgodovinski resnici, saj jo potrebujemo zaradi naše skupne prihodnosti. Obsodili smo povojne poboje in pravno dvomljive procese. Ob tem pa smo pričakovali, da bodo svojo zgodovinsko vlogo v času 2. svetovne vojne priznale in obžalovale tudi stranke, katerih predhodnice so v tistem času sodelovale z okupatorjem.

Socialni demokrati smo si v Državnem zboru prizadevali in z večino parlamentarnih strank dosegli soglasje o noveli zakona o vojnih grobiščih ter da se na grobovih padlih med vojno zapiše »Žrtve vojnega nasilja«, na grobove po vojni pobitih oseb »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja«, poleg tega pa v Ljubljani postavi še skupen spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam z napisom »Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« (Oton Župančič). Zapisi torej niso več izhajali iz ideoloških ocen in izhodišč, temveč so za podlago upoštevali zgodovinska dejstva o dogodkih v 2. svetovni vojni in po njenem koncu. Zato pozdravljamo pristop k vsebini in pomenu spomenika, ki upošteva in izhaja iz odločitev zakona o vojnih grobiščih.

Naj ob tem ponovno spomnimo, da smo Socialni demokrati v Državnem zboru vodili skupino, ki je pripravljala spremembe in dopolnitve Zakona o vojnih grobiščih, pripravili in v DZ zagovarjali z večino strank in veteranskih organizacij usklajeno besedilo zakona, ki smo ga leta 2009 tudi vložili in je bil sprejet. Besedilu zakona niso nasprotovali niti v SDS niti v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. Zakon je bil sprejet s 50 glasovi za in nobenim proti.

Za Socialne demokrate tak pristop lahko pomeni pravo podlago za pomiritev in spravo, temelječo na objektivni zgodovinski vlogi vojskujočih se strani in strank v 2. svetovni vojni, in da se pri tem posebej upošteva nedvomna in zgodovinska ter mednarodnopolitično ovrednotena vloga NOB za narodno osvoboditev in njen prispevek za skupen boj z zavezniki zoper nacizem in fašizem ter graditev slovenske državnosti.

Socialni demokrati smo prepričani, da je več kot sedemdeset let po največji svetovni moriji doslej dozorel čas, da tudi v Sloveniji z vso dolžno pieteto odkrijemo spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam. Zato se bo delegacija vodstva SD na čelu s predsednikom stranke mag. Dejanom Židanom udeležila današnjega odkritja spomenika na Kongresnem trgu v Ljubljani. Z njegovo postavitvijo naša država sledi tradiciji večine evropskih držav, ki imajo spomenike ali podobna osrednja spominska obeležja v spomin ljudem, ki so umrli v vojnah.

Verjamemo, da prihaja čas, ko bomo vsi državljani in državljanke Republike Slovenije spoznali, da našo skupno prihodnost in prihodnost vseh novih generacij ne moremo graditi na ideloloških nasprotjih, temveč na skupnem spoznanju, da lahko le narodna pomiritev prispeva k zaključku predolgega obdobja nasprotij. Želimo si, da bo današnje odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti in predstavljalo enega od temeljev za skupna prizadevanja in osredotočenje celotne politike, da deluje v smeri zagotavljanja boljše kvalitete življenja vseh naših državljank in državljanov.

Delegacija SD na odkritju spomenika žrtvam vojn

Rok Dacar - pravnik

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe

Pogovor MF s Kučanom na Koroškem

Pogovor Mladega foruma SD z nekdanjim predsednikom RS Kučanom o medgeneracijskem sodelovanju

V organizaciji Mladega foruma SD je v petek, 7. julija, na Ravnah na Koroškem potekal pogovor z nekdanjim predsednik Republike Slovenije Milanom Kučanom. Dogodka se je v Kulturnem domu udeležilo veliko število poslušalk in poslušalcev, med njimi tudi županja občine Črna na Koroškem Romana Lesjak, župan mestne občine Slovenj Gradec Andrej Čas, generalni sekretar Zveze združenj borcev za vrednote NOB Aljaž Verhovnik in mnoge članice ter člani Socialnih demokratov. Dogodek je imel tudi dobrodelno noto, saj so udeleženci tribune zbrali več sto evrov za triletnega someščana Anžeta, katerega družina nujno potrebuje finančno pomoč za saniranje zdravstvenih težav, ki jih je utrpel ob prezgodnjem rojstvu.

Glavna tema pogovora s prvim predsednikom RS, ki ga je vodil predsednik Mladega foruma Mežiške doline Andrej Omerzel, je bilo medgeneracijsko sodelovanje. Bivši predsednik Kučan je poudaril, da napredek v neki družbi odvisen od soočenja različnih konceptov. S tem je želel pozvati določene politične stranke v naši državi, ki ne poznajo v svojem delovnem opusu besed konsenza, dialoga in sodelovanja, da morajo način njihovega delovanja spremeniti za dobrobit Slovenije. Medgeneracijsko sodelovanje je Kučan predstavil kot enega izmed najpomembnejših ciljev trenutne politike, pri katerem bo v prihodnje potrebno še veliko postoriti, da bo sodelovanja med različnimi generacijami več kot danes.

Prvemu predsedniku je bilo med drugim zastavljeno vprašanje, kje on vidi medgeneracijski most med mlajšimi in starejšimi politiki, ter zakaj se ta most ne širi ampak venomer oži. Kučan je odgovoril, da ta medgeneracijski most, ki povezujejo mlajše in starejše generacije politikov predstavljajo oziroma morajo predstavljati skupne vrednote in cilji za dobrobit države. Znanje, sociala in razvoj predstavljajo most, ki povezuje generacije iz roda v rod. Omenjena je bila zaskrbljujoče nizka aktivna participacija mladih v Sloveniji. Preko pogovora so se iskale rešitve in ideje, na kakšen način dvigniti raven zavedanja mladih o politiki, ter na splošno kako povečati nivo aktivne participacije med mladimi.

“Nič o mladih brez mladih mora biti naš moto v bodoče. Ne sme se nam dogajati, da ljudje v jeseni svojega življenja odločajo o temah, ki se dotikajo mladih. Potrebno je razširiti politično izobrazbo med mladimi, poudariti pomembnost da vsak glas šteje na volitvah in da mora biti glas mladih močno zastopan skozi predstavnike, ki so mladi in izobraženi,” pa je v pogovoru med drugim poudaril Andrej Omerzel.

Matjaž Han - izjava za medije

Han: Koalicija o zdravstvu tudi ob razpravi o prioritetah proračuna

Koalicijski partnerji pričakujemo, da bo vlada danes, v četrtek, 6. julija, potrdila razrez proračunskih izdatkov. Med težavnimi področji, kjer primanjkuje tudi sredstev, v SD izpostavljamo zdravstvo, pomembni pa se nam zdita tudi področji izobraževanja in sociale. Koalicijski partnerji smo se sicer o razrezu proračuna usklajevali že v torek. Kot je v izjavi za medije po srečanju dejal vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han, bomo v SD pozorni na proračun na socialnem področju, saj gospodarska rast omogoča, da se nekatere zadeve sprostijo. Sicer pa je ocenil, da so bili koalicijski pogovori o razrezu proračuna običajni pogovori, “ko vsakemu ministru kaj manjka”.

Socialni demokrati sicer kot eno večjih težav že dalj časa izpostavljamo področje zdravstva in na to temo pričakujemo tudi posebno srečanje koalicije. Na vprašanje, kdaj se bodo sestali, je Han danes odgovoril z besedami, da so njegova pričakovanja velika, “realizacija pa slaba”. V zdravstvu je po Hanovih besedah več težav, od pomanjkanja denarja do kadrovskih zadev v bolnišnicah in upravljanja z njimi. “Pri sprejemanju zakonodaje se vrtimo v krogu, kjer nekateri egi ne popuščajo in to ni v redu, predvsem ne za paciente, pa tudi ne za zaposlene v zdravstvu,” je dejal vodja poslancev SD.

Han je spomnil tudi, da je zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim bodo nadaljevali septembra, pomemben tudi zaradi statusa medicinskih sester, zakon o zdravniški službi pa tudi zaradi prenosa denarja oz. financiranja specializacij. “Če pa zaradi mladih zdravnikov sprejemaš zakonodajo, je čudno, da so mladi zdravniki proti tej zakonodaji. Tega preprosto ne razumem,” je dodal Han. Na koalicijskem vrhu so danes po trditvah Hana sicer razpravljali tudi o zakonu glede izgradnje srednjesavske verige hidrolektrarn, beseda je tekla tudi o arbitraži. Ni pa koalicija, kot je pojasnil Han, danes spregovorila o migrantskem pritisku na Italijo.

Kranjska čebela

Minister Židan: Sloveniji na konferenci FAO v Rimu soglasna podpora za razglasitev svetovnega dneva čebel

“Slovenija je na zasedanju Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu dobila soglasno podporo za razglasitev 20. maja za svetovni dan čebel,” je povedal minister Dejan Židan. Končno odločitev o tem bo decembra sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Slovenija si od leta 2014 prizadeva, da bi 20. maj razglasili za Svetovni dan čebel in s tem potrdili pomen tega opraševalca za preživetje človeka. Čebela in čebelarstvo je po mnenju Židana panoga, kjer smo najboljši. Meni, da je to eno redkih področij, kjer lahko rečemo, da smo velesila.

Židan z delegacijo na zasedanju FAO v Rimu

“Zanimivost razprave v Rimu je bila v tem, da je potekala v času, ko se FAO ukvarja s podnebnimi spremembami in porastom lakote na svetu,” je poudaril Židan. Države slovensko ponudbo podpirajo tudi, ker v njej vidijo enega od temeljev za povečano proizvodnjo hrane in boj proti lakoti. Slovenija bo po napocedi ministra pripravila prenovljeno resolucijo in iskala partnerje, ki jo bodo pripravljeni podpisati. “Mi smo se sicer na državni ravni dogovorili z mnogimi državami, ki pa jo morajo zdaj še podpisati, kar bo omogočilo, da bo šla pot izglasovanja predvideno potem decembra tega leta hitro naprej,” je napovedal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 02

Kot je dejal, je Slovenija ena vodilnih držav na področju čebelarstva, zato se od nas pričakuje, da bomo aktivni pri mednarodnem izobraževanju. Slovensko kmetijsko in ministrstvo za izobraževanje si prizadevata, da bi v Sloveniji vzpostavili tudi mednarodni izobraževalni center za čebelarstvo. Prepoznavnost, predvsem pa strokovnost in kompetence slovenskih čebelarjev prinašajo povečano zanimanje različnih držav za slovensko znanje.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 04

“Pripravljamo vse potrebno za ustanovitev mednarodne šole čebelarstva, pričakuje pa se tudi, da bomo vodilni pobudniki meddržavnih, mednarodnih raziskovalnih nalog, ki bodo odgovarjale na težave, s katerimi se čebele in drugi opraševalci soočajo,” je navedel minister.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 01

Židan meni, da druge države Slovenijo vidijo kot referenčno državo na področju čebelarstva, ne želi pa napovedovati, kakšna bo usoda pobude o razglasitvi mednarodnega dneva čebel. “Obstaja izjemno velika verjetnost, da nam bo uspelo, da bo Generalna skupščina ZN obravnavala in sprejela našo pobudo, ampak zagotovo bomo vedeli šele takrat, ko se bo glasovanje končalo,” je še dodal Židan.

Židan na zasedanju FAO v Rimu 05