OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, julij 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije redno objavljata podatke o delovanju slovenskega gospodarstva. Med njimi so vsake tri mesce podatki o gospodarski rasti (o bruto domačem produktu) in rezultati ankete na trgu dela, ki kaže koliko ljudi je delovno aktivnih oziroma nezaposlenih, tudi če upoštevamo neformalne oblike dela (recimo t.i. pomagajoče družinske člane). Ostali podatki (o inflaciji, zunanji menjavi, kreditih bank gospodarstvu, javnih financah) so objavljeni bolj pogosto, v kombinaciji s podatki o gospodarski rasti in zaposlenosti pa omogočajo jasno sliko v kakšnem stanju je naše gospodarstvo, oziroma v kakšni smeri se giblje. Ali je gospodarska rast stabilna, se obeta sprememba v trendu, ipd.

V prvem četrtletju 2017 je bil slovenski bruto domači produkt (BDP) merjeno v evrih skoraj 7% večji kot pred letom. Če upoštevamo inflacijo (rast cen), se je od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja povečal za dobre 5%. Obdelani podatki (izločitev vpliva inflacije in sezone) kažejo, da se je v prvem četrtletju 2017 slovenski BDP povečeval po 6% letno. Ugodni rezultati glede gospodarske rasti se nam torej obetajo tudi v prihodnje.

Od prvega četrtletja lani do letos se je slovenski izvoz realno povečal za skoraj 9%, investicije za blizu 11%, poraba gospodinjstev za 4%, državna poraba pa za slaba 2%. Pregled po gospodarskih panogah potrjuje, da se je ob nadaljevanju hitre rasti izvoza (vpliv zlasti na predelovalne dejavnosti in turizem) letos okrepilo tudi investicijsko povpraševanje (vpliv na gradbeništvo, tehnične in poslovne storitve, finančno ter zavarovalniško dejavnost), oboje skupaj pa je imelo ugoden učinek na pospešitev trgovine, prometa, komunikacijskih ter informacijskih dejavnosti.

Glede na prvo četrtletje 2008 (primerljiv podatek pred svetovno finančno krizo) je bil naš BDP prve tri mesece 2017 merjeno v evrih večji za 12%, če upoštevamo inflacijo pa za 0,3%. Slovensko narodno gospodarstvo »lovi« razvitejša gospodarstva in si lahko s prevzemanjem dobrih praks (tehnologij, poslovnih pristopov, ipd.) v daljšem obdobju zagotovi hitrejšo gospodarsko rast od svojih razvitejših trgovinskih partneric. Na tak način smo v Sloveniji imeli od 1995 do 2005 hitro in stabilno rast realnega bruto domačega produkta. Lahko bi jo nadaljevali, če ne bi prišlo do neracionalnega pregrevanja gospodarstva 2006 do 2008 in posledično hitrega upada BDP med finančno krizo 2009. Gospodarska rast se je 2010 ter 2011 sicer povrnila in v kolikor ne bi bilo napak slovenske ekonomske politike v 2012 in 2013, bi se brez dvoma že prej pospešila ter nadomestila zamujeno.

V primeru, da bi v Sloveniji rast BDP do 2016 v povprečju dosegla enako hitrost kot od 1995 do 2005 (empirično ocenjen trend), bi imeli lani približno petino večji BDP od dejansko ustvarjenega in bili, merjeno na prebivalca, še vedno okoli 40% pod nemškim ali avstrijskim BDP. V 2017 nadaljnjo povečevanje povpraševanja (izvoznega, investicijskega, za osebno ali državno porabo) še ne more voditi v inflacijo in poslabšanje konkurenčnosti našega gospodarstva.

Da BDP v Sloveniji še ni blizu svoje potencialne ravni (produkt pri polni zaposlenosti), kažejo tudi rezultati ankete o trgu dela, podatki o zunanjem presežku ter podatki o inflaciji.

  1. Anketa izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 935 tisoč delovno aktivnih oseb in 79 tisoč ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 40 tisoč ali 5%, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 8 tisoč ali 9%. Mednarodno primerljiva stopnja brezposelnosti je bila 7,8 %. Do njene naravne stopnje (med 4% in 5%) jo loči še zmanjšanje števila iskalcev zaposlitve za okoli 40 tisoč.
  2. Po podatkih za prve tri letošnje mesece je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 767 milijonov evrov (76% več kot v enakem obdobju lani), izvoz blaga in storitev pa je bil za 13% večji od primerljivega uvoza. Pomanjkanje deviz in druge težave pri financiranju uvoza ne morejo zopet (kot v osemdesetih letih prejšnjega stoletja) zavreti gospodarske rasti in državo privesti do nove stagflacijske krize.
  3. Primerjava majskega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočju kaže, da so se v zadnjem letu cene pri nas povečale za 1,5%, v evroobmočju pa za 1,4%. Kljub hitri gospodarski rasti po inflaciji ne izstopamo iz povprečja evroobmočja.

Nadaljevanje stabilne gospodarske rasti nakazujejo tudi naslednji podatki za prve tri mesece 2017 glede na enako obdobje lani: povečanje obsega svetovne trgovine (3%), stabilna raven efektivnega deviznega tečaja evra (glede na valute trgovinskih partnerjev), prekinjena rast cen surovin na svetovnem trgu (in naših uvoznih cen) ter z anketami ugotovljena rast gospodarskega optimizma tako v evroskupini kot v Sloveniji.

OZADJA

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

Moč zadružništva

Ob mednarodnem dnevu zadružništva Socialni demokrati poudarjamo zadružni prispevek k zmanjševanju neenakosti

V času, ko se socialne razlike po svetu povečujejo, Socialni demokrati vemo, da obstajajo rešitve za odpravo neenakosti in se za to borimo. Zadružništvo je zagotovo med najboljšimi izvedljimi možnimi spremembami gospodarjenja in skupne ekonomske in družbene ureditve, saj zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, delujejo v skladu z zadružnimi načeli in vrednotami ter prispevajo k izboljšanju sveta in trajnostnemu razvoju. Člani zadrug enakovredno in enakopravno prispevajo in demokratično nadzirajo svoje zadruge. Poseben pomen zadrug je prepoznal tudi Unesco, ki je nedavno zadruge uvrstil na svoj seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. 

Socialni demokrati bomo vedno iskali družbeno soglasje za povečanje in krepitev ekonomske demokracije, kjer si ob krepitvi zadružništva prizadevamo tudi za obvezno udeležbo delavcev pri dobičku v vseh podjetjih, ne samo pri zadrugah. Socialni demokrati smo se zato zavezali, da bomo zagovarjali vzpodbude za projekte zadrug in socialnih podjetij. Zato smo tudi pred leti predlagali in v Državnem zboru sprejeli Zakon o socialnem podjetništvu, ki je spodbudil nadaljnji razvoj socialnih podjetij in zadrug v Sloveniji, ki ga beležimo danes. Pred več kot letom dni pa smo pripravili tudi predlog Zakona o delavskih odkupih, ki med drugim v ospredje postavlja delavske odkupne zadruge in s tem delavsko lastništvo, ta predlog sicer žal še vedno čaka na podporo tako koalicije kot širšega kroga politike. 

Socialni demokrati se zavedamo, da so zadruge zakon, zato si bomo tudi v prihodnje prizadevali, da se spremeni zakonodaja, ki bo še dodatno spodbudila razvoj različnih tipov zadrug v Sloveniji, saj, kot pravi letošnji slogan Mednarodnega leta zadružništva vemo, da: zadruge poskrbijo, da nihče ne ostane zadaj.

10 razlogov zakaj so zadruge zakon:

Zadruge 01 Zadruge 02 Zadruge 03 Zadruge 04 Zadruge 05 Zadruge 06 Zadruge 07 Zadruge 08 Zadruge 09 Zadruge 10

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva

Časnik Delo je 21. junija objavil rezultate ankete, s katero so med prebivalci Republike Slovenije želeli ugotoviti razpoloženje glede treh ključnih rešitev predlagane novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki ga je predlagalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tri ključne spremembe, ki naj bi jih prinesel nov ZOFVI, so izenačitev 100 odstotnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, uvedba nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole ter nov način imenovanja ravnateljev s soglasjem ministra.

Rezultati ankete so za Socialne demokrate potrditev, da delamo za ljudi in v dobro ljudi. Tako kot prevladujoča večina 60 odstotkov vprašanih tudi mi zelo jasno zagovarjamo rešitev, da je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sicer mogoče, a iz cele vrste razlogov ne more biti izenačeno s financiranjem osnovnih šol, kajti razlike so v programih javnih in zasebnih osnovnih šol, razlike so v pogojih delovanja javnih in zasebnih šol, itn. Ne gre toliko za ideološko vprašanje, kot nam poskušajo sugerirati naši politični tekmeci, ampak za jasno, konsistentno in trdno politično stališče zadnjih 25 let, ki ga ne spreminjamo pod vplivom dnevne politike. Globoko smo namreč prepričani, da je samo kakovostno javno šolstvo, ki je dostopno vsem prebivalcem v enaki meri, garancija bodočega razvoja Slovenije. Javno šolstvo je imelo in bo imelo v nas najjasnejšega in najglasnejšega zagovornika.

V preteklih tednih je bilo v javnosti tudi kar nekaj razprav na temo uvedbe Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v tretji razred osnovne šole. Ministrstvo namreč predlaga, da bi se poleg eksternega preverjanja v šestem in devetem razredu dodalo še preverjanje v tretjem razredu. Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu je smiselno s samo enim ciljem: da ugotovimo, kako dobro se je opismenila generacija. V tej starosti se namreč počasi končuje najbolj ugodno razvojno obdobje posameznice ali posameznika za opismenjevanje. Če zamudimo to razvojno „okno priložnosti“ in otrok ne opismenimo dobro do konca tretjega razreda, bomo v višjih razredih in kasneje imeli več težav.

Mednarodne raziskave (PISA) tudi v več ponovitvah kažejo, da za najboljšimi na svetu primerjalno najbolj zaostajamo ravno pri t.i. bralni pismenosti. Namen uvedbe NPZ v tretji razred zato ne more biti, kot razlaga ministrstvo, spremljanje posameznice ali posameznika, ker sta za oceno napredka razvoja posameznice ali posameznika dva predlagana predmeta na NPZ pač precej premalo. Namen mora biti povratna sistemska informacija za šolski sistem, kako dobro se je opismenila celotna generacija, kakšne so razlike, kaj je treba morebiti popraviti v naslednji triadi, itn. Za to ni potrebno testiranje celotnega generacije, ampak samo toliko, kolikor je potrebno, da učitelji in sistem dobijo kakovostno povratno informacijo za bodoče delo.

Socialni demokrati nasprotujemo tudi uvedbi soglasja pri imenovanju ravnateljev. Doslej je imel vsakokratni šolski minister ali ministrica možnost podati mnenje o predlaganem ravnateljici ali ravnatelju, poslej pa bi ta posegal/a v proces imenovanja s soglasjem, od katerega bi bilo imenovanje ravnateljice ali ravnatelja odvisno. Mnenje je nezavezujoče, soglasje je zavezujoče. Odprla bi se možnost političnega poseganja ministra v imenovanje ravnateljev, kar ni dobro za nazorsko nevtralnost šole. Ker bi bilo soglasje ministra zavezujoče, bi to neizbranim kandidatom odprlo možnost pravnih postopkov pred sodišči, kar bi močno zapletlo proces imenovanja, predvsem pa bi vplivalo na kakovostno pedagoško delo v šoli.

Zato Socialni demokrati ponovno poudarjamo, da so spremembe v šolskem prostoru sicer potrebne, a jih je vedno znova potrebno podrobno premisliti in uskladiti z vsemi deležniki in akterji znotraj sistema, ker dodatne spremembe dolgoročno vplivajo na kakovost izobraževanja.

dr. Jernej Pikalo

Predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport