Anja Kopač Mrak

Dr. Anja Kopač Mrak: »Socialna demokracija je ideja o družbi, ki izenačuje življenske priložnosti vsakogar.«

Letošnji mednarodni dan boja proti revščini zaznamuje 25. obletnica razglasitve s strani Generalne skupščine Združenih narodov. Oskrba najranljivejših skupin potrebuje našo posebno pozornost in okoli teh vprašanj moramo graditi družbeni konsenz. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje. V procesu okrevanja stanja v državi pa ne smemo pozabiti na tiste posameznike, ki jih je kriza najbolj prizadela in ki so za stabilizacijo razmer žrtvovali največ.

Stopnja tveganja revščine v Sloveniji v letu 2016 13,9-odstotna in pada že drugo leto zapored, prav tako kot tudi ostali kazalniki, ki kažejo na socialno izključenost različnih skupin. Pod pragom tveganja revščine je lani živelo približno 280.000 oseb, kar je 7.000 manj kot v prejšnjem letu. Tudi trendi zaposlovanja so zelo vzpodbudni, saj beležimo eno najnižjih stopenj brezposelnosti v zadnjem desetletju.

Od vseh oseb pod pragom tveganja revščine je bilo 83.000 upokojencev, od tega kar enkrat več upokojenih žensk kot upokojenih moških. Ne glede na to, da se socialne razmere in revščina v Sloveniji v splošnem izboljšuje, pa je le-ta med starejšimi, zlasti samskimi, še vedno višja kot pri splošni populaciji. Pomemben korak je bil zato narejen z uvedbo minimalne pokojnine, ki ob izpolnjenih polnih upokojitvenih pogojih znaša 500 evrov.

Zmanjšala se je revščina otrok. Beležimo manjšo stopnjo revščine kot jih imajo na primer Avstrija, Belgija ter Švedska in smo 3% pod evropskim povprečjem. Kar petnajst zahodnoevropskih držav ima prag tveganja revščine višji od slovenskega. Italija in Hrvaška imata višjo stopnjo tveganja revščine (približno 20-odstotno), pod pragom tveganja revščine tako živi vsak 5. prebivalec teh dveh držav.

K dobrim kazalcem in izhodiščem na področju socialne izključenosti so nedvomno pripomogli hitri in odločni ukrepi, ki jih je Slovenija sprejela v času krize. Smo ena izmed redkih držav v Evropi, ki smo celo višali socialne transferje za tiste skupine, ki so bile najbolj ogrožene in podvržene socialnim stiskam.

Na področju denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka se je s 1. januarjem 2016 osnovni znesek minimalnega dohodka zvišal na 288,81 evrov, kar pomeni, da se je povišal znesek redne denarne socialne pomoči in izredne denarne socialne pomoči ter tudi znesek pogrebnine in posmrtnine.

V začetku leta 2016 smo v veliki meri odpravili varčevalne ukrepe. Na področju otroškega dodatka so se zneski le-tega v petem in šestem dohodkovnem razredu zvišali za 10 %, tj. na raven pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov, pri državni štipendiji pa se je delno uvedel 5. dohodkovni razred, zaradi česar so sedaj lahko do državne štipendije upravičeni tudi tisti s povprečnim mesečnim dohodkom do 56 % na družinskega člana. Zaradi tega državno štipendijo prejema 3000 več dijakov in študentov. V začetku leta 2017 smo uvedli brezplačno kosilo za otroke iz družin, ki so uvrščene do vključno 3. dohodkovnega razreda.

V 2018 bomo odpravili še zadnje varčevalne ukrepe, ki se nanašajo na prejemanje otroškega dodatka. Zavezani smo, da tudi ostale postopoma odpravimo v celoti.

Prav tako smo za najbolj ranljivo skupino vpis zaznamb zaradi upravičenosti do pravice ter možnost vračila sredstev v zapuščinskih postopkih ohranili samo za zelo ozek krog upravičencev. S tem smo omogočili večjo dostopnost do ključnih socialnih transferjev, kot sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.

Število prejemnikov varstvenega dodatka je bilo meseca decembra 2016 11.000, po spremembi pa je to število naraslo na že na 17.500 oseb. Med temi je nekaj več kot 9.500 starejših od 65 let, med njimi pa prevladujejo samske osebe, ki so najbolj podvržene revščini in socialni izključenosti – teh je bilo kar 7.400.

Kljub pozitivnim trendom pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti. Kriza je močno zmanjšala zaupanje v stebre socialne države in v drug drugega. S preverljivimi kriteriji za ugotavljanje upravičenosti do temeljnih socialno varstvenih prejemkov, v Sloveniji dosegamo visoko ciljnost in učinkovitost vpliva socialnih transferjev na zmanjšanje revščine. Po podatkih Svetovne banke imajo samo še štiri države v EU boljše rezultate glede na obseg sredstev in njihovo učinkovitost. Transferji vplivajo na zmanjšanje revščine z več kot 42%, medtem ko je evropsko povprečje nekaj desetink nad 35%.

Vendar pa prerazdeljevanje denarja v državnem proračunu ne more biti ključen vir zagotavljanja socialne države. Socialno državo in pogoje, da ljudje v njej dobro živijo zagotavlja predvsem gospodarska moč države in močan srednji razred.

Pomen socialne politike ne smemo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo, temveč mora država s svojo socialno politiko biti glavni akter razvoja pravične družbe.

K izkoreninjanju revščine in preprečevanju socialne izključenosti moramo pristopiti s širokim naborom sistemskih ukrepov, s spodbujanjem vključujoče gospodarske rasti, ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest, višjo minimalno plačo, s pravičnim in dostopnim sistemom socialne zaščite. Naša najpomembnejša prioriteta mora biti napredek kakovosti življenja posameznic in posameznikov, družin in skupnosti.

Kljub posameznim ukrepom in mrežo socialno varstvenih programov na katero smo v Sloveniji lahko ponosni pa nimamo razvite ustrezne institucionalne mreže, ki bi vodila k celostni obravnavi posameznikov, ki so v času krize postali ujetniki začaranega kroga dolgotrajne brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti.

Zato je ključno, da smo na ministrstvu s socialno aktivacijo povezali vse lokalne in druge institucije in obstoječe sisteme na tem področju ter vzpostavili nov model, ki bo zagotovil celostno in usklajeno obravnavo kategorijo dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. Ta se namreč kljub zelo ugodnim trendom zaposlovanja ne zmanjšuje.

Te osebe so zaradi dolgotrajne odsotnosti od trga dela in posledično nakopičenih socialnih in zdravstvenih težav izredno težko zaposljive in potrebujejo posebne pristope – aktivno, poglobljeno socialno delo in vključitev primerne programe socialne aktivacije. Programi, morajo biti kvalitetni in dostopni, se med seboj povezovati in imeti možnosti prehajanja med njimi. Pomembno je tudi povezano delovanje vseh deležnikov.

Socialna politika je ključno vezivo te družbe in ne smemo pozabiti kaj vse smo skupaj že dosegli z zmanjševanjem razlik. Za blaginjo vseh generacij bo ključna politika, ki bo sprejeta s konsenzom in na podlagi odgovornega sodelovanja ter solidarnosti med vsemi generacijami. Ključno bo zavedanje širše javnosti in vsakega posameznika o pomenu zavezanosti k skupnemu dobremu. Za Slovenijo, ki bo živela in delovala solidarno in povezano.

Predsednica Sveta SD za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak

Tanja Strniša

Tanja Strniša ob svetovnem dnevu hrane: Prehranska varnost doma in v svetu

Svetovni dan hrane 2017 zaznamuje zavedanje, da so podnebne spremembe in naraščajoče število svetovnih konfliktov ponovno povečale število lačnih ljudi na svetu. Svetovni dan hrane, ki zaznamuje ustanovitev Svetovne organizacije za hrano FAO 16. oktobra 1945, bo letos obeležen pod naslovom Spremenimo prihodnost migracij: investirajmo v prehransko varnost in razvoj podeželja. Svetovna skupnost se je zavezala, da bo do leta 2030 odpravila lakoto po vseh svetovnih regijah. Tako je zapisano v Agendi 2030 za trajnostni razvoj. Vendar pa zadnji podatki FAO kažejo, da se po desetletju upadanja števila podhranjenih, to od leta 2014 spet povečuje. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2016 kar 815 milijonov ljudi po svetu lačnih, kar je 38 milijonov več kot v letu 2015. Položaj se je posebej poslabšal v Podsaharski Afriki, jugovzhodni Aziji in zahodni Aziji. Največje poslabšanje je zabeleženo v kriznih območjih in regijah, ki so utrpele sušo ali poplave. Med kronično lačnimi je 155 milijonov otrok v starosti do pet let, ki zaradi lakote zaostajajo v telesnem razvoju.

Na drugi strani je zelo izrazit tudi problem neustrezne prehrane, ki je prisotna v vseh regijah sveta in se lahko odraža v neustreznem razvoju otrok ali v prekomerni teži in debelosti pri otrocih ali odraslih. Lani je bilo 41 milijonov otrok do petega leta predebelih. Dostop do hrane ustrezne kakovosti ostaja tako eno ključnih globalnih vprašanj. Lakota in podhranjenost se povečujeta v kriznih regijah in tam, kjer pustošijo posledice vremenskih katastrof in podnebnih sprememb. Konflikti v regijah, ki so najbolj prizadete zaradi pomanjkanja hrane, potekajo večinoma na podeželskih območjih, kjer se večina ljudi preživlja s kmetijstvom. Krizne in vojne razmere ali pa ekstremne vremenske razmere pa pogosto ovirajo ali onemogočajo kmetijsko dejavnost. Ko ljudje ostanejo brez vira za preživetje, zapuščajo svoje domove in se odseljujejo bodisi znotraj svoje države ali regije ali v bolj razvite države. Pomanjkanje hrane in lakota tako ne povzročata nestabilnost samo revnih regij pač pa tudi v drugih delih sveta.

Vse države enostavno morajo ukrepati proti  lakoti in revščini! Lakote in revščine ter z njima povezanih problemov ni mogoče odpraviti brez skupnih prizadevanj. Nasprotno. Brez aktivne vloge predvsem razvitih držav bo šel razvoj v smer, ki bi bila lahko pogubna ne samo za revni, pač pa posledično tudi razviti svet. Vsaka država mora po svojih močeh prispevati h globalni samooskrbi s hrano. Torej mora izkoristiti in za pridelavo hrano tudi dolgoročno zaščititi svoje naravne vire, zemljo in vodo. Proizvodnjo hrane je treba povečati na trajnosten način, tako da se varuje vodo, naravo, okolje in biotsko raznovrstnost ter povzroča čim manj izpustov toplogrednih plinov, ki pospešujejo podnebne spremembe.

Nerazviti svet potrebuje pomoč pri investicijah v kmetijstvo in njegovo prilagoditev podnebnim spremembam. Mnoga območja npr. v Afriki so zaradi podnebnih sprememb postala preveč sušna in brez investicij v namakanje kmetijstvo tam nima možnosti. Države, kjer ljudje trpijo zaradi lakote in revščine, potrebujejo tudi boljše tehnologije, saj zaradi tehnološkega zaostanka, pomanjkanja znanja in ustrezne opreme, se v nerazvitem svetu okoli tretjine hrane izgubi že pri sami primarni pridelavi, spravilu in transportu hrane. Potrebne so tudi take kmetijske politike s strani razvitih držav, ki ne rušijo kmetijstva v nerazvitih revnih državah, česar ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o zaščiti in podporah domačemu kmetijskemu sektorju v Evropi. Prav tako kot splošna varnost je torej tudi dostop do hrane in prehranska varnost nujna za stabilizacijo kriznih območij in umiritev migrantskih tokov. Ko bodo ljudje lahko preživeli v svojem domačem okolju, ne bodo več množično bežali.

Slovenija v svetovnem merilu problem odprave lakote in revščine naslavlja tudi s pobudo za svetovni dan čebel. Čeprav predstavljamo zelo majhne delež v svetovnem prebivalstvu, smo Slovenci pomembno prispevali k zavedanju o pomenu čebel in drugih opraševalcev za pridelavo številnih kulturnih rastlin in s tem za višje in bolj stabilne pridelke hrane. Svoje poslanstvo ne bomo zaključili s pričakovano bližnjo razglasitvijo svetovnega dne čebel s strani Generalne skupščine OZN. Naša trajna naloga bo opominjati na pomen čebel za okolje in hrano in pomagati tretjemu svetu pri razvoju in napredku čebelarstva.

Samooskrba s hrano pri osnovnih kmetijskih pridelkih narašča, s tem pa Slovenija prispeva k zagotavljanju zadostnih količin hrane tudi v svetu. Prehranska varnost Slovenije je ustrezna, k čemur poleg relativno dobre samooskrbe s temeljnimi kmetijskimi proizvodi prispeva tudi članstvo v EU in s tem dostop do hrane na enotnem evropskem trgu. Pogosto se v javnosti navajajo napačni podatki glede stopnje samooskrbe s hrano in zmotne trditve, da je stopnja samooskrbe s hrano v Sloveniji vedno manjša. Podatki o samooskrbi se ne zbirajo na agregati ravni, torej za vse vrste hrane skupaj, pač pa ločeno za temeljne kmetijske proizvode, ki se pridelujejo v Sloveniji. Primerjava podatkov v zadnjih desetih letih kaže, da stopnja samooskrbe s posameznimi pridelki sicer niha med leti in to predvsem pri rastlinskih proizvodih kot posledica različnih vremenskih razmer. Vendar pa beležimo pri nekaterih proizvodih tudi pomemben napredek kot rezultat ustreznih ukrepov kmetijske politike, ki so bili v zadnjih letih usmerjeni v povečanje samooskrbe pri temeljnih proizvodih (proizvodno vezana neposredna plačila za mlečno proizvodnjo v hribovsko-gorskem območju, za govedo, zelenjavo, strna žita, beljakovinske rastline, plačila za dobrobit živali, podpore pri investicijah).

V Sloveniji je in bo tudi v bodoče najbolj pomembna dejavnost govedoreja, saj je dve tretjini obdelovalnih površin trajno travinje, ki ga v smislu pridelave hrane in pridobivanja dohodka kmetov najbolje izkoristi govedoreja. Tako je pri mleku, ki ja najbolj pomemben kmetijski proizvod v Sloveniji, stopnja samooskrbe od leta 2010, ko je bila 116  %, zrasla na 131% v letu 2016. Višja je tudi stopnja samooskrbe z govejim mesom (v letu 2016 108%, v letu 2010 pa je bila 106 %) in jajcih (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 95%, kar je dve odstotni točki več kot v letu 2010). V Sloveniji pridelamo več kot porabimo tudi perutninskega mesa (stopnja samooskrbe v letu 2016 je bila 107% in je nekaj manjša kot v 2010, ko je bila 112%). Primanjkljaj pri samooskrbi in padec samooskrbe v tem obdobju beležimo pri prašičjem mesu, kjer je bila stopnja samooskrbe v letu 2010 52%, lani pa 35% (zaradi izboljšanega ekonomskega položaja v panogi sicer lani po dolgem času nismo zabeležili nadaljnjega padca pač pa enako stanje kot v letu 2015). Spodbuden pa je tudi napredek pri samooskrbi pri žitih in zelenjavi. Skupna stopnja samooskrbe pri žitih je od  leta 2010 zrasla s 57 na 74% v letu 2016 in je višja pri vseh kategorijah (pšenici, rži, ječmenu in koruzi). Povečala se je samooskrba z zelenjavo (v letu 2010 je bila 30%, lani pa skoraj 42 %).

Samooskrba in prehranska varnost v Sloveniji sta odvisni od širšega družbenega razumevanja vloge in podpor kmetijstvu. Samooskrba s hrano je strateško pomembna tudi za Slovenijo, saj povečuje njeno splošno varnost v širšem geografskem prostoru. Za ustrezno stopnjo samooskrbe s hrano je treba imeti širše družbeno razumevanje o pomenu pridelave hrane in podporo kmetijstvu s strani tudi drugih resorjev. Treba se je zavedati, da zaradi težkih pogojev za pridelavo in neugodne, majhne strukture kmetij bo slovensko kmetijstvo vedno potrebovalo proračunske podpore, zlasti za ohranitev kmetijske pridelave v območjih s težjimi pogoji za pridelavo in za prilagodiotev kmetijstva na grozeče posledice podnebnih sprememb. Samo tako bo lahko vzdržalo na konkurenčnem evropskem in globalnem trgu. Samooskrbe pa tudi ne bomo imeli, če ne bomo najboljših kmetijskih zemljišč v največji možni meri obranili pred pozidavo in drugimi razvojnimi interesi.

Predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Tanja Strniša

Dobrnič - govor Andreja Katič

Ministrica Katič nagovorila zbrane na letošnji spominski slovesnosti v Dobrniču

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila letos v Dobrniču slavnostna govornica na spominski prireditvi ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Prireditev je potekala pri gasilnem domu v Dobrniču v organizaciji Društva Dobrnič, Občine Trebnje in ZZB za vrednote NOB Trebnje.

Dobrnič 02

16. oktobra 1943 je bila v Dobrniču ustanovljena protifašistična zveza žensk Slovenije. Letos se jim je poklonila številna množica obiskovalcev, ministrica za obrambo Andreja Katič pa je v svojem nagovoru med drugim poudarila, “da so pomen pogumnih dejanj iz tistega časa tudi za pravice žensk, ki jih ženske uživamo in katere še danes niso samoumevne.” “Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico,” je še povedala Andreja Katič. “Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov,” je dodala ministrica Katič.

Dobrnič 06

Letošnje slovesnosti so se, poleg prve dame gospe Tanje Pečar, udeležile tudi predsednica Ženskega foruma in državna sekretarka z MDDSZ Martina Vuk, državna sekretarka z MKGP Tanja Strniša ter številne članice in člani Socialnih demokratov. Ministrica Andreja Katič se je po spominski slovesnosti nato pri Marjanu Krmelju v Šmavru srečala tudi s članstvom SD Trebnje in SD Novo mesto.

Dobrnič 03

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič v Dobrniču:

“Nemci so v začetku zasmehovali »juriš« iz ženskega grla, a kaj kmalu so spoznali udarno pest Katarine in njenega voda. S kakšnim mladostnim zanosom je jurišala Silva, ne meneč se za svinčeni dež okoli sebe! Na vsak sovražnikov poziv: »Predajte se!« jim je iz naših grl odgovoril soglasen »Juriš«.”

To je pričevanje Linke Ksela, borke Pohorskega bataljona. Legendarnega bataljona, ki je imel tudi ženski vod s hrabro poveljnico Pavlo Mede – Katarino. To je pričevanje o tem, da so Slovenke v narodnoosvobodilnem partizanskem boju delovale tudi kot prave oborožene borke. Ki so šle v juriš.

Pričevanje o tem, da so prevzele tudi najzahtevnejše, najbolj nevarne naloge. In se soočile z okupatorjem – ki je hotel uničiti naš narod – na najbolj neposreden način. Kot bojevnice z bojnimi nalogami. Žal so dejstva o delovanju žensk kot aktivnih borkah v NOB širši slovenski javnosti veliko premalo znane. To ni prav. Zato čutim svojo dolžnost, da danes – na zborovanju ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze – spregovorim o tem.

Spregovorim o tej – po krivici spregledani – slovenski zgodovinski vojaški izkušnji. Kot ženska, političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije. Kajti trdno sem prepričana, da je izkušnja partizanskih bork ključen mejnik v razvoju udejstvovanja Slovenk kot vojakinj in vojaških poveljnic.

Pomembno je poudariti, da ste se borke narodnoosvobodilnega boja izkazale že s političnim delom v Osvobodilni fronti. Da ste si tudi prek tega zaslužile zaupanje moških kolegov. Ter da sta v okviru slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja delovali dve enoti, ki sta bili po članstvu izključno ženski. Poleg že omenjenega ženskega voda v Pohorskem bataljonu tudi ženska četa znotraj Loškega odreda s poveljnico Faniko Škrbec – Črnugelj.

Bile ste dovolj sposobne in izurjene za vsa dela. Tudi za aktivno sodelovanje pri načrtovanju bojnih akcij ter v njih. Enakovredne moškim, ki so že imeli izkušnje s služenja vojaških rokov. Povečini mlade – polne pristnega mladostniškega zagona. Premnoge med vami z bolečo izkušnjo izgube najbližjih zaradi okupatorjevega nasilja. Odločile ste se, da se temu hrabro zoperstavite in zaščitite svoje družine.

Jasno je, da je bila vaša odločitev za vključitev v narodnoosvobodilni boj v primerjavi z moškimi nedvomno veliko težja. Saj je vedno zajemala tudi vprašanje usode družinskih članov. Vendar ste se pogumno soočile z vsemi izzivi. S preživetjem v težkih razmerah partizanskega boja. S hudimi zimami v gozdovih. S pomanjkljivo prehrano. Z velikimi telesnimi in psihičnimi napori. Z neprestano nevarnostjo.

Prepričana sem, da je prav, da na tem mestu javno spomnim na vaše žrtvovanje. In na vaše junaštvo. Kajti dokazale ste, da je obramba domovine tudi v rokah ženske polovice prebivalstva. Skozi svoje delo v enotah in zavzeto urjenje ste si zaslužile priznanje moških tovarišev. Zaslužile ste si nositi in upravljati z orožjem. Opravljati stražo, patruljo, dežurstva. Se boriti z ramo ob rami z moškimi in z njimi jurišati. Biti aktivne borke. Sposobne prevzemanja vodstvenih funkcij.

Odzvale ste se klicu domovine v času, ko so jo hoteli nasilno uničiti. Ko je krvavela. Mnoge med vami so za domovino žrtvovale svoje življenje. Čutile ste, da morate stopiti na pot bojevnice. Zato, da boste lahko v svobodi v polnosti izpolnjevale svojo vlogo matere in žene. Ter se ob tem lahko uresničevale tudi skozi poklicno delo. Kar je bil do takrat velik privilegij.

Pomembno je namreč, da je slovensko narodnoosvobodilno partizansko gibanje ženskam omogočilo, da so se lahko udejstvovale v širokem spektru dejavnosti. Od bojevnic do bolničark in zdravnic, do kulturnic in učiteljic ter drugih strok. S tem ste udeleženke narodnoosvobodilnega boja utrle pot spremembi ustaljenega prepričanja o mestu ženske v družbi.

Kajti dotedanji izbor poklicev, primernih za ženske, je bil zelo skromen. Če si je le-tega ženska poleg svoje tradicionalne vloge v okviru svojega doma in družine sploh lahko izbrala in se zanj usposobila. Dejstvo je namreč, da ženske v predvojni družbenem redu niso imele mesta, ki bi si ga po vsej pravice zaslužile. S tem pa tudi ne svojega glasu. In vpliva na odločitve, ki so zadevale celotno prebivalstvo. Kot družbena skupina so bile izključene iz javnega življenja. In s tem tudi iz politike.

Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico. Lahko so namreč volile in bile izvoljene v narodnoosvobodilne odbore, ki so bili takrat oblastni organi.

Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo danes – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov.

Osvoboditev je prinesla težko pričakovano in izbojevano svobodo, človeka vredno življenje, pravičnejši družbeni red ter utrdila volilno pravico za ženske, ki so le-to imele že med vojno. Prva slovenska vlada, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, je že – med prvimi na svetu – imela tudi ministrico. Vido Tomšič, odgovorno za socialno politiko.

V povojnem obdobju se je družbeni položaj žensk temeljito izboljšal. Med drugim so bili uveljavljeni boljši status mater samohranilk, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in porodniški dopust. To so pomembne pravice. Za njihovo obvarovanje je treba skrbeti tudi danes. Prav tako kot je treba tudi na sistemski ravni ves čas paziti, da ohranjamo in nadgrajujemo doseženo stopnjo enakih možnosti za oba spola. Prav poklicno udejstvovanje, ki moškemu samoumevno pripada, je namreč za žensko še zmeraj podvrženo nekaterim bolj ali manj naklonjenim okoliščinam.

Tudi v času ekonomske krize smo ženske tiste, ki zaradi takih razmer več žrtvujemo. Tako so dekleta pogosto tista, ki prepustijo svojemu partnerju, da se šola in pridobi višjo izobrazbo. Saj se smatra kot naravno, da je moški sposobnejši preživljati družino. In še veliko je takih primerov.

Kot političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije se močno zavedam, da ste prav ve – drage tovarišice, ki ste bile aktivne v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju, v Slovenski protifašistični ženski zvezi in dejavne v povojnem obdobju – tlakovale pot, po kateri lahko sedaj veliko lažje stopamo me, predstavnice sedanje aktivne generacije.

Pri svojem delu v obrambnem resorju, ki je obsežen državotvorni resor, tvorno sodelujem tako s sodelavci kot sodelavkami – v Slovenski vojski in Upravi za zaščito in reševanje in v upravnem delu ministrstva. Med vsemi zaposlenimi v Slovenski vojski, je 16 odstotkov žensk. Vojakinja, podčastnica, častnica, vojaška uslužbenka – to so danes poklici v okviru Slovenske vojske, enakopravno dostopni tudi ženskam.

Gre za zahtevne poklice. Ki pa jih pripadnice Slovenske vojske opravljajo z vso profesionalnostjo in zavzetostjo. Odlikujejo se tako pri delu doma kot v mednarodnih operacijah in misijah. Med njimi so tudi odlične vojaške poveljnice – poveljnice enot, poveljnice kontingentov v tujini, skratka izurjene in nadvse verodostojne vojaške voditeljice. Prizadevamo si za to, da bi bila njihova vloga v Slovenski vojski še izrazitejša.

Spoštovane in spoštovani,

tako kot obramba domovine je bila žal tudi politika področje, ki je bila tradicionalno razumljena kot moško polje delovanja. Vendar gre za odločanje o javnih zadevah in zato za stvar nas vseh. Zato je prav, da se danes – tako moški kot ženske različnih generacij – aktivno vključujemo v delovanje v družbenem in političnem življenju. Ter da spodbujamo tiste, ki jih dejavnejša politična participacija ne zanima, da gredo vsaj na volitve.

Udeleženke slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja ste nas, našo generacijo, s svojim zgledom ogromno naučile tudi o tem, kako pomembni so tovarištvo, prijateljstvo in solidarnost. Da se moramo ženske med seboj podpirati. Hvala vam za vse vaše žrtve. Hvala vam za vse, kar ste storile za domovino in za vse nas. Hvala vam za življenjski zgled. Dokazale ste, da borbenost je v ženski naravi. Ne nazadnje je že življenje samo neprestan boj, poln novih izzivov. In tudi viharjev. Pojdimo skozi njih pogumno – z vašim zgledom v srcu.

Tako kot je v pesmi zapisala partizanska pesnica Vida Brest:
»Mi smo kot sonce iskreče,
mi smo ogenj in moč.
V divje besneče viharje
stopa korak nam pojoč.«

Srečno!

ZD NOVO MESTO

Dr. Milena Kramar Zupan: “Zdravstvo, poleg sanacije za nazaj, potrebuje sistem za naprej.”

Vlada je na predlog ministrice za zdravje sprejela Interventni zakon za sanacijo bolnišnic. Le-te so imele lani skupaj kumuliranih izgub za skoraj 170 milijonov evrov. Zakon predvideva pokritje približno 80 odstotkov nakopičenih izgub bolnišnic v skupni vrednosti 136 milijonov evrov. Čeprav je interventni zakon dobrodošel, saj bo prinesel nekaj prepotrebnega dodatnega denarja v shirano zdravstvo, pa zdravstvo potrebuje predvsem trden sistem financiranja zdravstvenih storitev za naprej.

Naše zdravstvo ima veliko težav, ki se sistemsko ne rešujejo že najmanj zadnjih 15 let. V zadnjih desetih letih se je zvrstilo deset zdravstvenih ministrov, v povprečju je bil skoraj vsako leto nov minister za zdravje. Še najdalj je na ministrskem položaju sedanja ministrica Milojka Kolar Celarc, tri leta, ki pa je bila tudi že dvakrat interpelirana. Tako ne čudi, da je zdravstveni sistem v takem razsulu, saj se prepotrebna modernizacija zdravstva in sistemski zakoni vztrajno odmikajo v prihodnost.

Največja težava zdravstva je še vedno podfinanciranost sistema. Pritisk pacientov na zdravstvo je vse večji zaradi staranja judi, na drugi strani pa zdravstvo zelo draži razvoj medicinske in farmacevtske stroke. Zdravstvo je ena najbolj hitro rastočih tehnoloških panog. Zelo hitro se razvijajo nove tehnologije in metode zdravljenja, nova draga zdravila. In namesto, da bi tem dejstvom, ki dražijo zdravstvo, sledilo tudi ustrezno financiranje dejavnosti, pri nas ravnamo ravno obratno.

Po kriznih letih 2009 – 2014, ko je bilo zdravstvu odvzetih preko znižanja cen zdravstvenih storitev, neplačanih realiziranih zdravstvenih storitev, 1,7 milijard evrov, so bile cene letos, s 1. januarjem 2017 ponovno znižane na raven iz leta 2014. In to kljub temu, da so se zakonsko določene obveznosti iz naslova plač zaposlenim povečale za več kot 10 odstotkov.

Financiranje našega zdravstva je odvisno od plačilne sposobnosti zdravstvene blagajne in ne od dejanskih potreb ljudi oziroma zdravstvenih zavodov. Le- ta vsako leto razdeli zdravstvenim zavodom toliko denarja, kot se ga nateče v blagajno, saj mora poslovati uravnoteženo, torej brez izgub.

Zdravstvena blagajna v zadnjem desetletju ni sposobna zagotavljati zakonsko določenih obveznosti, naložene javnim zdravstvenim zavodom. V ceni zdravstvenih storitev zavodi nimajo pokritih vseh stroškov dela, predvsem tistih, ki so zakonsko določeni. Tudi preseženih programov, ki jih bolnišnice naredijo zaradi potreb ljudi, jim blagajna ne plačuje. Zato bolnišnice vztrajno poslujejo z izgubami.

Poleg tega so javni zdravstveni zavodi slabo upravljeni in vodeni, saj delujejo po preživetem Zakonu o zavodih, ki so za sodobni kapitalistično tržni sistem popolnoma neprimerni. Tudi zdravstvena mreža je neprimerna, saj le ta že dolgo ne odraža dejanskih potreb ljudi. Dodatno so jo erozirale in vnašale vanjo anarhijo nesistemsko, netransparentno, po domačijsko podeljevane koncesije.

Problemov in izzivov je v zdravstvu veliko. Dejstvo je, da brez dodatnega denarja za zdravstvo ne bo šlo. Potrebne pa so tudi druge spremembe v zdravstvu, predvsem modernizacija upravljanja in vodenja in racionalno, optimalno in varno postavljena mreža ter posodobljeni standardi za financiranje posameznih dejavnosti.

Predsednica Sveta SD za zdravje dr. Milena Kramar Zupan

Alan Bukovnik

Alan Bukovnik: Kako uspešna bo Slovenija v naslednji finančni perspektivi?

Sloveniji je od vstopa v Evropsko unijo, v letu 2004, odprta možnost sodelovati že v tretji finančni perspektivi oz. okvirju 2004-2006, 2007-2013 in 2014-2020. Koriščenje EU sredstev poteka preko različnih skladov, kateri omogočajo črpanje na različnih področjih:

  • Evropski socialni sklad
  • Evropski sklad za regionalni razvoj
  • Evropski sklad za kmetijstvo in podeželje in
  • Evropski kohezijski sklad.

Evropski Kohezijski sklad omogoča financiranje infrastrukturnih projektov, s katerimi se zmanjšuje razvojni zaostanek manj razvitih regij v EU.

Zaradi slabega programiranja kohezijske politike v Sloveniji v času prejšnje finančne perspektive in s tem izjemno slabo izhodišče za pogajanja za trenutno finančno perspektivo je Slovenija vstopila v finančno perspektivo 2014-2020 s preko 300 milijonov evrov vrednih projektov “ready to go” s področja vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda, za katere pa ni bilo na razpolago sredstev iz kohezijskega sklada v prejšnji perspektivi. Še več –  Slovenija je “ocenila”, da bo v finančni perspektivi 2014-2020 za projekte na področju vodooskrbe in odvajanja ter čiščenja odpadnih voda potrebovala 250 milijonov kohezijskih sredstev za uresničitev vseh obljub, ki jih je dala ob vstopu v EU leta 2004.

Iz tega izhaja, da smo že ob vstopu beležili 50 milijonov evrov minusa glede na razpoložljiva sredstva. S tem denarjem ne bomo mogli izvesti niti vseh projektov iz prejšnje perspektive, kaj šele, da bi lahko financirali nove, ki jih je pa ravno tako potrebno izvesti, zaradi danih zavez ob vstopu Slovenije v EU.

Zato smo že padli na izpitu, ker smo najprej napisali, da bomo uredili odvajanje in čiščenje odpadnih voda do leta 2015 oz. 2017. Zdaj smo te datume prestavili na leto 2021 oz. 2023. A samo prestavljanje datumov ne bo rešilo problema, če imamo do konca te perspektive že sedaj 50 milijonov evrov minusa . Edina rešitev je: takojšnja analiza potreb na področju odvajanja in čiščenja odpadnih voda in prerazporeditev sredstev v drugem delu finančne perspektive, v skladu s potrebami na terenu.

Evropska unija je zaradi izjemno slabega črpanja v prvi polovici finančne perspektive 2007-2013 sedanjo perspektivo razdelila na dve polovici in države članice so morale napovedati, kolikšna je njihova adbsorbcijska sposobnost za vsako polovico. S tem si je Evropska unija zagotovila vse potrebno s strani držav članic za načrtovanje EU proračunov v finančni perspektivi. V primeru, da država ne izkoristi napovedanih sredstev iz EU sklada, bo Evropska unija državo kaznovala z odvzemom 8 % sredstev.

Pod črto: časa ni več veliko, konec leta 2018 pa se hitro približuje. Ko se mi ukvarjamo s prvim delom kohezije v tej perspektivi, v Bruslju že potekajo pogajanja za naslednjo finančno perspektivo po letu 2020. Kako bomo uspešni v naslednji finančni perspektivi je odvisno od pogajanj, katera potekajo zdaj v Bruslju. Upam, da je Slovenija dobro pripravljena in iztrži čim več za razvoj države.

mag. Alan Bukovnik, predsednik Sveta SD za razvoj in kohezijo ter župan Občine Radlje ob Dravi

Mirko Pečarič

Dr. Mirko Pečarič: Popotnica za področje varnosti (in še česa drugega)

                                                                                                                                        “Nezaupanje in previdnost sta starša varnosti.”
                                                                                                                                                                                    Benjamin Franklin

Če se ljudje odrečemo delu svobode na račun varnosti in miru, mora ta žrtev temeljiti na vrednotah in ugotovljenih dejstvih (sicer pristanemo iz nasilja izven zakona le v zakonu nasilja). Za Rousseau-ja, kot enega najbolj gorečih zagovornikov ideje ljudske suverenosti, je absolutna oblast tista, ki prodre v samo bistvo človeka in zadeva njegovo voljo nič manj kot njegova dejanja. Primo Levi (judovski pisatelj, preživel Auschwitz) nas opozarja, da ‘so veliko bolj nevarni [kot pošasti] navadni ljudje – funkcionarji, ki so pripravljeni verjeti in ukrepati, ne da bi postavljali vprašanja’. Kritično zastavljanje vprašanj in pretresanje dejstev je nujno za iskanje ravnotežja med svobodo in varnostjo.

Ljudje si ne zastavljamo več vprašanj, ko se (če se oprem za znanega psihologa Zimbarda) znajdemo v kalupu Sistema kot kompleksnega razmerja sil, ki ustvari Situacijo, v kateri pristanemo na njene predpostavke, čeprav jih nismo sami postavili (niti zavestno osmislili), pač pa v njih zgolj (ne)reagiramo. Kdor torej “ustvarja situacijo”, postavlja zunanji okvir (Webrovo železno kletko), znotraj katerega ljudje mislimo, da vemo kaj počnemo, ker smo se za to (domnevno) odločili sami. A že Tocqueville – kot velik poznavalec demokracije 19. stoletja – je dobro vedel, da je še posebej nevarno, če zasužnjimo ljudi v majhnih detajlih njihovega življenja (svoboda se zato začne prej v majhnih, kot velikih stvareh).

Foucault (najvidnejši francoski “arheolog razkrivanja oblastnih razmerij”) je podobno menil, da se oblastni mehanizmi ne skrivajo v “velikih besedah demokracije, suverenosti, svobode” ipd., pač pa v dejanskih mehanizmih upravljanja z ljudmi, nadzorovanja, kaznovanja, discipliniranja in regulacije (biopolitika). Ne dovolimo torej, da bodo institucije/njihove ureditve Situacij še vedno obstajale v nespremenjeni smeri, zgolj zato “ker lahko”, zgolj zato, ker pristanemo na predpostavke, ki so jih postavili drugi – za nas.

Preden preidem na področje varnosti in notranjih zadev, naj spomnim še na najbolj preprosto in hkrati jasno definicijo ideologije (slednja namreč postavlja pravila in napotke za uveljavljanje pravnega sistema in vladanja, tudi na področju varnosti) – gre za znano frazo iz Marxovega Kapitala: ‘oni tega ne vedo, a to kljub temu počno’. A če gre tu mogoče še vedno za pristno ne-zavedanje realnosti, današnji “subjekt” (gre bolj za mrežo predlagateljev in odločevalcev) sloni bolj na Sloterdijkovi formuli cinizma: ‘oni prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno’ (če le “zato, ker lahko”, gre za despotsko verzijo birokracije kot nikogaršnje vladavine).

Če je v sistemskem smislu organizacija posameznih delov, ne pa njihovih fizičnih lastnosti tista, ki v večji meri (kot slednje) determinira vedenje, je treba za ljudmi identificirati raznolika razmerja, ki znotraj Sistema ustvarjajo ta nevidni subjekt – “oni”. Ljudje dandanes prav dobro vedo, da so za fizičnimi stvarmi (npr. žičnate ograje) ljudje, tj. človeške usode, a se do njih (velikokrat cinično) obnaša(mo) kot da so le fizične stvari. Če se je starodavna oblast uveljavljala z vidnim “ognjem in mečem”, se danes bolj prefinjeno (a zato nič manj boleče) s predpisi, s Foucaultovsko regulacijo (tu smo [kot neučinkovita vladna birokracija] poleg davčnih stopenj v samem vrhu Evrope – tako Svetovni gospodarski forum, 2017), ki odgovornost subjekta-odločevalca skriva v mreži prepletenih pristojnosti.

Omenjeni cinizem je v povezavi z (regulativnim) ustvarjanjem sistema (Situacije) ustavno-spornih zakonskih rešitev na področju varnosti in notranjih zadev viden npr. v sprejeti noveli Zakona o tujcih glede pravic beguncev, v noveli Zakona o nalogah in pooblastilih policije (neargumentirana optična prepoznava registrskih tablic, uporaba brezpilotnih zrakoplovov, uporaba podatkov o letalskih potnikih), nasprotovanju izročitve internih aktov ministrstva Komisiji DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, noveli Pravilnika o policijskih pooblastilih (ki pretirano in brez jasnih razlogov olajšuje pridobitev podatkov o komunikacijah pogrešane osebe, njenih osebnih predmetih, prostorih in prevoznih sredstvih, vpogled v podatke pogrešane osebe, shranjene na računalniku ali drugem mediju informacijske tehnologije), ali pa noveli Zakona o kazenskem postopku, ki v smeri inkvizicijskega postopka daje (pre)velike pristojnosti policiji in tožilstvu.

In če nekoliko omilim cinizem: “vsaj nekateri izmed njih prav dobro vedo, kaj počno, a to kljub temu še vedno počno”. Razmišljanje se brez težav lahko prenese tudi na druga področja – poskusimo torej spremeniti Situacijo, Sistem, določimo nove predpostavke, da ne bodo ljudje le vedeli od kje izvirajo, pač pa da bodo ti v in za njih tudi aktivno sodelovali (preprost ukrep bi bil npr. že navedba avtorjev predloga neke odločitve).

Če se na koncu oprem na Fukuyamovo idejo političnega razvoja, bo ta prisoten le tam, kjer bo država nenehno skrbela za ravnotežje med močno (operativno) državo, med vladavino prava in demokratično odgovornostjo. Če svet vidimo skozi predpostavke, naj bodo te naše. Ko vstopamo v čas pisanja predvolilnih programov, je treba opozoriti, da obstaja razlika med odločitvijo in njeno izvršitvijo; če tem, mogoče suhoparnim besedam/predpostavkam zamenjamo vidik, postane (katerikoli) program/strategija nič drugega kot formaliziran zapis našega upanja. Stalno izpraševanje predpostavk je glede na kontekst spreminjajočih se stvari nujno, a tudi to ni dovolj. Naj bo namreč vizija/upanje še tako jasno, lahko postane brez izvedbe in stalnega prilagajanja le stvar halucinacije.

Vstopamo torej v čas, ko naj upanje dobi jasen zapis, njegova implementacija pa konkretno uresničitev. Isti Benjamin Franklin, ki je glede varnosti opozoril na nezaupanje in previdnost, je glede iskanja sreče (v našem ustavnem okviru bi lahko govorili o temeljnih človekovih pravicah) rekel, da ustava daje ljudem le pravico do njenega iskanja, medtem ko jo morajo ujeti sami. V Dejanja pojdimo torej preudarno, a hkrati samozavestno in odločno! Le tako bomo dobro vedeli, kaj hočemo – pa tudi kaj počnemo.

Predsednik Sveta SD za notranje zadeve dr. Mirko Pečarič

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so  – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.

PS SD

Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva

Socialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.

Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.

Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.

Odziv predsednika SD Dejana Židana

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji, ki ga izvajajo španske oblasti. Predsednik SD Dejan Židan je ob dogajanju med referendumom izpostavil, da je “pravica do samoodločbe naroda neodtujljiva pravica, kar velja tudi za Katalonijo”. “Odločno obsojam vsakršno nasilje,” je še poudaril predsednik SD in podpredsednik vlade Dejan Židan v današnjem odzivu na nedopustno dogajanje v Kataloniji.

Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon pa je dodala, da z represivnimi dejanji, uporabo sile in orožja ne moremo zanikati pravice do nacionalne samoodločbe. “Sramota za Evropo,” je še povedala Tanja Fajon.

 

Konferenca SD o izhodiščih za vladni program

‪Konferenca Socialnih demokratov sprejela izhodišča za vladni program 2018-2026‬

Socialni demokrati smo v soboto, 30. septembra, na 7. seji Konference obravnavali in sprejeli dokument z izhodišči za vladni program z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026. Izhodišča opredeljujejo kazalce razvoja države in za cilj postavljajo, da se Slovenija v osmih letih uvrsti med prvih deset držav sveta. “Konferenca SD s sprejemom dokumenta predstavlja začetek priprave programa,” je pojasnil vodja programske skupine dr. Patrick Vlačič.

Izhodišča za vladni program SD 2018-2026 opredeljujejo deset ključnih ciljev. Prvi je odlično organizirana Slovenija, drugi rast, ki bo ustvarjala koristi za vse, tretji pa Slovenija brez revščine. Socialni demokrati se bomo zavzemali za naložbo v pamet in sposobnosti Slovenije, za zdravstvo brez čakalnih vrst, za enake možnosti na področju javnih storitev in za odločen premik k trajnostnemu razvoju. V izhodiščih je mesto tudi za mlade, izpostavljamo pa tudi pomen aktivne zunanje politike ter nasploh pravične in varne družbe.

Konferenca SD - Patrick Vlačič

Socialni demokrati želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. Vodja programske skupine Patrick Vlačič je izpostavil, da dokument predstavlja prvi del procesa priprave programa. “V tej fazi želimo podati oceno stanja in opredeliti cilje, ki jih želijo doseči,” je pojasnil Vlačič in dodal, da program še ni dokončen. Drugi del programa, ki bo cilje opredelil po posameznih področjih, bo stranka pripravila preko naših strokovnih svetov. “Tretji del pa bo obsegal koncept odprave birokratskih ovir,” je povedal Vlačič, ki je ob tem izrazil željo, da bo pri pripravi programa sodelovalo kar največ ljudi.

Predsednik SD Dejan Židan na 7. Konferenci Socialnih demokratov from Socialni demokrati on Vimeo.

Kot je na Konferenci poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan, želimo Socialni demokrati skupaj z novim programom na volitvah v DZ prihodnje leto nastopiti z namenom, da zmagamo in dobimo priložnost za potrebne spremembe. “V tem trenutku približno pol milijona ljudi čaka na zdravstvene storitve, na kar ne moremo pristati,” je v predstavitvi izhodišč dejal Židan. Z osmimi odstotki bruto domačega proizvoda po njegovih besedah ni mogoče nuditi javno dostopnega zdravstva. Tisti, ki ne nameravajo zvišati tega odstotka, po njegovem prepričanju ne zagovarjajo javnega zdravstva. Druga prednostna naloga Socialnih demokratov v naslednjem mandatu je po njegovih besedah sprememba dohodninske lestvice. “V ljudi moramo vlagati, da jim bo zato, ker bodo imeli nekaj več denarja, življenje nekoliko lažje,” je povedal Židan. “Tretja prednostna naloga pa je varnost,” je dejal predsednik SD. Težave ob mejah Evropske unije so po njegovem opozorilu nastale tudi zaradi pasivnosti EU.

Konferenca SD - Dejan Židan

Po besedah vodje skupine za pripravo programa Patricka Vlačiča je naš cilj tudi pravna država. “Nujno je zagotavljati pogoje, da je država čim bolj enakopravna za vse,” je povedal Vlačič. Vladni program Socialni demokrati pripravljamo za osem let. “Številni projekti so načrtovani za več kot le štiri leta, zato je bilo treba zajeti daljše obdobje,” je pojasnil Vlačič. “Do konca meseca bodo pripravljene politike po posameznih sektorjih, potem pa se bomo podali na teren,” je napovedal vodja programske skupine Vlačič.

Socialni demokrati po sprejetju izhodišč odpiramo programsko razpravo o skupni viziji in ciljih. V proces bomo vključili najširši krog ljudi in tako oblikovali volilni program stranke 2018-2026, ki ga bomo sprejeli na programski konferenci pred volitvami.

V panelni razpravi z naslovom Samozavestna Slovenija, ki jo je vodil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter nekdanji šolski minister dr. Jernej Pikalo, je svetovalka predsednika republike za ekonomsko in socialno politiko mag. Helena Kamnar menila, da bi se moral sistem storitev, ki jih zagotavlja država, spremeniti. “Javni zavodi, ki zagotavljajo te storitve, bi morali dobiti več odgovornosti in avtonomije,” je povedala Kamnarjeva. Z njenim mnenjem se je po razpravi strinjal tudi Židan. Javni zavodi, ki so bili v času prehajanja iz enega v drug sistem zelo dobra rešitev, zdaj ne morejo več delovati in njihovo delovanje je treba spremeniti, je dejal novinarjem. “Ko bo SD imela možnost za spremembe, se jih bo lotila,” je zagotovil Židan.

Konferenca SD - panelna razprava

Pikalo vidi ključ za razvoj države v odgovoru, kako nadgraditi dobro in kakovostno življenje. “Cele skupine so, ki jim ni uspelo, in želeli bi, da bi jim bilo bolje,” je dejal Pikalo. Profesor dr. Franjo Štiblar z ljubljanske Pravne fakultete in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu pa je menil, da bi se morali tisti, ki zagovarjajo trg “kot edino zveličavnega”, premakniti proti sredini. “Ko si prizadevaš za maksimalno ekonomsko korist, moraš upoštevati škodo, ki jo hkrati povzročaš okolju in ljudem,” je opozoril Štiblar. Tisti, ki se bolj osredotočajo na človeka, pa bi morali upoštevati tudi ekonomske principe, da bi bili njihovi cilji ekonomsko učinkoviti, je poudaril Štiblar. Nova generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije mag. Sonja Šmuc pa je izpostavila problem preobsežne zakonodaje. “Toliko predpisov pomeni neurejenost države,” je dejala Sonja Šmuc.

Dokument z izhodišči za vladni program Socialnih demokratov 2018-2026:

SD – Samozavestna Slovenija – Izhodišča Za Vladni Program 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd