Rok Dacar - pravnik

Komentar pravnika Roka Dacarja: Na flamskih poljih

V severnem delu Belgije, blizu Ypresa, leži mala vasica Passchendaele. Zanjo bi verjetno nihče ne vedel, če bi polja, ki jo obdajajo, pred natanko sto leti ne postala ena največjih klavnic v zgodovini človeštva. Tretja bitka za Ypres. Približno pol milijona vojakov, tistih, ki so, kot je v pesmi Na flamskih poljih zapisal John MacCrea, še včeraj bili ljubljeni in ljubili, je obležalo na od granatah razrvanih ravnicah…

Zakaj?

Odgovor ni enostaven. Delno zaradi eklatantnega poloma evropske diplomacije, ki je sprva lokalno vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo spremenil v svetovno, delno zato, ker je Francija želela ponovno osvojiti Alzacijo in Loreno, ki ju je bila izgubila pet desetletij poprej. Vsi razlogi pa izvirajo iz tega, da so si “velike ribe” to vojno želele, ali se je vsaj niso branile. Tiste “velike ribe” ki “male ribe” prepričujejo, da so tako drugačne od “malih rib” druge sorte, da jih preprosto morajo sovražiti.

Hecno naključje je hotelo, da “velike ribe”, po ideologiji skrajno podobne tistim, ki so svet takrat brezbrižno pognale v vojno, na stoto obletnico tretje ypreske bitke postanejo največji zmagovalci nemških parlamentarnih volitev. Sicer so dosegli “zgolj” tretje mesto, dalje pa so v pogledih tako ekstremni, da koalicije z njimi ne bo sestavljal noben partner. Pa vendar.

So stranka, ki je, razen liberalcev, ki sem jim je spet uspelo prebiti v parlament, največ pridobila. In to je zaskrbljujoče. Kako lahko stranka, katere pogledi, še bolj pa nekatere vidne figure (Björn Höcke recimo, ki je imel hude težave s prisotnostjo spomenika holokavstu v Berlinu), na trenutke delujejo, kot da si spet želijo dobrih starih časov, ko je Kaliningrad še bil Königsberg, v eni najbolj razvitih evropskih držav dosežejo takšen uspeh.

»Mundus vult decipi, ergo decipiatur«, svet želi biti zaveden, torej ga zavedimo, pravi nek latinski rek, ki ga skrajne politične formacije, ki trenutno v Evropi rastejo kot gobe po dežju zelo dobro obvladajo. Na zahtevna vprašanja ponujano enostavne (in velikokrat lažne) odgovore, ki so ljudem simpatični in razumljivi. Nizozemska stranka pod vodstvom bujnolasega Geerta Wildersa, PVV, je tako na volitve šla s programom dolgim eno stran. Ne en list, pač pa eno stran. Zadeva je izgledala kot osnovnošolska besedilna naloga iz matematike, pri kateri je potrebno nedomoljubne izdatke zmanjšati za toliko, da pokrijejo vse na novo uvedene domoljubne, za dobro mero pa še izgnati nekaj tisoč, ali deset tisoč (kdo bi zares štel) Maročanov. In proti podobnim prijemom je težko nastopati z razumskimi argumenti.

Veliko težje je namreč nekomu, ki ni ravno popolni evrofil, razložiti kaj vse mu Evropska unija nudi (in nudi mu veliko), kot pa rohneti, da dobro plačani in leni evrokrati želijo uničiti nacionalno državo, povrhu vsega pa so za to še plačani iz našega denarja, kot je to počela gospa Marie le Pen.

Podobni argumenti so namensko zasnovani kot čustveni, v poslušalcih z uporabo besed kot so, narod, domovina, domoljubje, zbujajo pozitivne občutke, ter jih postavijo nasproti negativni podobi skorumpiranih političnih in birokratskih elit. Človek pa, ki je čustven, ne bo veliko razmišljal o tem ali je to, kar je slišal res ali ne. Takšne argumente je torej s uporabo racionalnih razlag praktično nemogoče izpodbiti, saj je emotio veliko močnejši kot ratio.

Lep primer zlorabe čustev se je zgodil  pred britanskim referendumom o izstopu iz Evropske unije. Tabor za “out” je kot enega glavnih problemov izpostavljal socialne pravice migrantov. Veliko lažje in neprimerno bolj razumljivo je po televiziji reči, da je EU kriva, za prihod cele plejade migrantov, ki sedaj izkoriščajo sistem socialne varnosti, kot pa razložiti, da je najprej potrebno ločiti med migrant iz držav članic EU in tistimi iz držav nečlanic, dalje pa poznati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki dovoljuje omejitve socialnih pravic migrantov v prvem obdobju njihovega prebivanja v drugi državi EU.

Poleg že omenjenega zbujanja pozitivnih čustev znajo populistične stranke odlično igrati na strah ljudi. Na strah pred, kot je v eni izmed svojih kratkih zgodbic zapisal Bertolt Brecht, malimi ribami druge sorte, ki molčijo v različnih jezikih. Tako kot so elite (za katere “navadni smrtniki” niso bili mnogo več kot “kakonfuter”) pred sto leti zaradi lastnih interesov uspele ljudi prepričati, da je potrebno druge male ribe iste sorte sovražiti zgolj zato, ker “niso naše”, populistične stranke tudi danes nadvse uspešno zbujajo strah pred nekim zunanjim sovražnikom. Ta sovražnik so že tradicionalno migranti, v nekaterih primerih pa kar kakšna manjšinska verska ali socialna skupina.

Tudi tukaj populisti nadvse spretno uporabljajo manipulacije in posploševanje. Glasno govorijo o vseh kaznivih dejanjih, ki jih storijo migranti, pozabijo pa povedati, da tudi avtohtoni Evropejci niso ravno svetniki. In po mojem mnenju so takšna posploševanja in zavajanja na področju migracij še posebno nevarna in neprimerna. Dejstvo je namreč, da so množične, lahko bi rekli nekontrolirane migracije, za Evropo velik problem. Humanitaren, nenazadnje pa tudi varnosten.

In velikih problemov se nikoli ne da reševati na skrajnih polih političnega spektra, ne z etiketiranjem vsakega migranta za terorista, pa tudi ne s širokim odpiranjem vrat vsakomur, ki si želi, iz takšnih ali drugačnih razlogov, v Evropo. Potreben je resen dialog med vsemi (zmernimi) deležniki. Dobra ideja bi lahko bila vzpostavitev Sistema humanitarnih viz, ki bi se podeljevale na afriškem kontinentu. Tako bi na en mah verjetno precej omejili tragedije na morju, hkrati pa tudi imeli dokaj dober vpogled v to, kdo prihaja v Evropo.

Kaj torej storiti?

Preprostega odgovora ni. S pravnimi sredstvi se skrajne stranke le sila težko omejuje. Tukaj je pomembno omeniti sodbo Ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, ki ni želelo prepovedati, in to kar dvakrat, delovanja neonacistične stranke NPD (verjetno zaradi skrajno slabih izkušenj s prepovedovanjem strank iz tridesetih let).

Sicer je res, da je v državah EU in Sveta Evrope zagotovljena svoboda združevanja, a le-ta, tako kot lepo število drugih človekovih pravic ni absolutna (absolutnih, torej v vsakem primeru nedotakljivih človekovih pravic ni ravno posebno veliko, klasičen primer je recimo prepoved mučenja).

Evropsko sodišče za človekove pravice je tako recimo v sodbi Rafah Partisi pritrdilo sodbi turškega Ustavnega sodišča, ki je prepovedalo delovanje istoimenske stranke, zaradi načrtov uvedbe personalne veljave prava (za ne muslimane bi veljalo “običajno” pravo, za muslimane pa šeriatsko). Sodba je prav posebna zato, ker je omenjena stranka v času prepovedi delovanja bila najmočnejša stranka vladajoče koalicije.

Seveda pa je tako radikalen poseg kot prepoved delovanja stranke politično izjemno občutljiva poteza, ki bi se kaj hitro razumela kot napad na tiste akterje na političnem parketu, ki niso “na liniji” z večino in je torej realno izvedljiva v izjemno omejenem krogu primerov, ko prepovedane stranke resnično delujejo na najbolj skrajnih robovih političnega spektra, česar pa za razne evropske populiste (razen redkih izjem) ne moremo trditi.

Edini način boja proti populističnim strankam je torej prepričevanje volilnega telesa v absurdnost njihovih programov, kar zaradi vsega zgoraj navedenega ni ravno najlažje. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bo konec njihovega vzpona prišel sam od sebe.

Čas bo namreč vzel argument, ki ga stranke, ki delujejo na skrajnih polih političnega sistema uporabijo vedno, ko nimajo drugih odgovorov: poskusili smo že vse, desno in levo sredino in nič ni delovalo, poskusimo zdaj še po naše. A “po naše” prinaša zgolj delitve. Delitve podobne tistim, zaradi katerih so flamska polja polna pokopališč.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete v Ljubljani in Collège d’Europe v Brugesu.

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>