Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so  – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.

Odpravljena prva ovira na poti do spremembe 57. člena Ustave RS glede financiranja šolstva

Socialni demokrati verjamemo, da je naša pobuda za spremembo ustave v prid zaščite kakovostnega javnega šolstva danes preskočila prvo, a pomembno oviro. Članice in člani Ustavne komisije Državnega zbora so namreč v četrtek, 6. oktobra, s potrebno dvotretjinsko večino navzočih sprejeli predlog za spremembo ustave oziroma njenega 57. člena.

Predlog je nastal v dogovoru strank, ki so skupaj s Socialnimi demokrati kot predlagateljici sprememb v prid kakovostnega javnega šolstva bile pripravljene slediti nameri, izraženi že v prvotnem predlogu ustavne dopolnitve. Ta jasno določa možnosti financiranja in ločevanja javnega in zasebnega šolstva ter zapira prostor različnim interpretacijam, ki ga je odprlo ustavno sodišče z nasprotujočimi si odločitvami glede financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva.

Socialni demokrati pričakujemo, da bodo tudi ostali poslanci in poslanke, ki jih danes predlog ni prepričal, na podlagi argumentov v prid sedanjim in prihodnjim generacijam otrok, ki si zaslužijo kakovostno in dostopno javno izobraževanje, v Državnem zboru zmogli argumentirane razprave in navsezadnje odločanja v prid temu predlogu. Ob tem je treba poudariti, da ne gre samo za politično odločitev, temveč podporo širši družbeni vrednoti, ki ne sme biti več plen ideoloških, političnih ali interesnih apetitov, temveč naša skupna zaveza za družbeno dobro.

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji

Socialni demokrati obsojamo nasilje v Kataloniji, ki ga izvajajo španske oblasti. Predsednik SD Dejan Židan je ob dogajanju med referendumom izpostavil, da je “pravica do samoodločbe naroda neodtujljiva pravica, kar velja tudi za Katalonijo”. “Odločno obsojam vsakršno nasilje,” je še poudaril predsednik SD in podpredsednik vlade Dejan Židan v današnjem odzivu na nedopustno dogajanje v Kataloniji.

Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon pa je dodala, da z represivnimi dejanji, uporabo sile in orožja ne moremo zanikati pravice do nacionalne samoodločbe. “Sramota za Evropo,” je še povedala Tanja Fajon.

 

‪Konferenca Socialnih demokratov sprejela izhodišča za vladni program 2018-2026‬

Socialni demokrati smo v soboto, 30. septembra, na 7. seji Konference obravnavali in sprejeli dokument z izhodišči za vladni program z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026. Izhodišča opredeljujejo kazalce razvoja države in za cilj postavljajo, da se Slovenija v osmih letih uvrsti med prvih deset držav sveta. “Konferenca SD s sprejemom dokumenta predstavlja začetek priprave programa,” je pojasnil vodja programske skupine dr. Patrick Vlačič.

Izhodišča za vladni program SD 2018-2026 opredeljujejo deset ključnih ciljev. Prvi je odlično organizirana Slovenija, drugi rast, ki bo ustvarjala koristi za vse, tretji pa Slovenija brez revščine. Socialni demokrati se bomo zavzemali za naložbo v pamet in sposobnosti Slovenije, za zdravstvo brez čakalnih vrst, za enake možnosti na področju javnih storitev in za odločen premik k trajnostnemu razvoju. V izhodiščih je mesto tudi za mlade, izpostavljamo pa tudi pomen aktivne zunanje politike ter nasploh pravične in varne družbe.

Konferenca SD - Patrick Vlačič

Socialni demokrati želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. Vodja programske skupine Patrick Vlačič je izpostavil, da dokument predstavlja prvi del procesa priprave programa. “V tej fazi želimo podati oceno stanja in opredeliti cilje, ki jih želijo doseči,” je pojasnil Vlačič in dodal, da program še ni dokončen. Drugi del programa, ki bo cilje opredelil po posameznih področjih, bo stranka pripravila preko naših strokovnih svetov. “Tretji del pa bo obsegal koncept odprave birokratskih ovir,” je povedal Vlačič, ki je ob tem izrazil željo, da bo pri pripravi programa sodelovalo kar največ ljudi.

Predsednik SD Dejan Židan na 7. Konferenci Socialnih demokratov from Socialni demokrati on Vimeo.

Kot je na Konferenci poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan, želimo Socialni demokrati skupaj z novim programom na volitvah v DZ prihodnje leto nastopiti z namenom, da zmagamo in dobimo priložnost za potrebne spremembe. “V tem trenutku približno pol milijona ljudi čaka na zdravstvene storitve, na kar ne moremo pristati,” je v predstavitvi izhodišč dejal Židan. Z osmimi odstotki bruto domačega proizvoda po njegovih besedah ni mogoče nuditi javno dostopnega zdravstva. Tisti, ki ne nameravajo zvišati tega odstotka, po njegovem prepričanju ne zagovarjajo javnega zdravstva. Druga prednostna naloga Socialnih demokratov v naslednjem mandatu je po njegovih besedah sprememba dohodninske lestvice. “V ljudi moramo vlagati, da jim bo zato, ker bodo imeli nekaj več denarja, življenje nekoliko lažje,” je povedal Židan. “Tretja prednostna naloga pa je varnost,” je dejal predsednik SD. Težave ob mejah Evropske unije so po njegovem opozorilu nastale tudi zaradi pasivnosti EU.

Konferenca SD - Dejan Židan

Po besedah vodje skupine za pripravo programa Patricka Vlačiča je naš cilj tudi pravna država. “Nujno je zagotavljati pogoje, da je država čim bolj enakopravna za vse,” je povedal Vlačič. Vladni program Socialni demokrati pripravljamo za osem let. “Številni projekti so načrtovani za več kot le štiri leta, zato je bilo treba zajeti daljše obdobje,” je pojasnil Vlačič. “Do konca meseca bodo pripravljene politike po posameznih sektorjih, potem pa se bomo podali na teren,” je napovedal vodja programske skupine Vlačič.

Socialni demokrati po sprejetju izhodišč odpiramo programsko razpravo o skupni viziji in ciljih. V proces bomo vključili najširši krog ljudi in tako oblikovali volilni program stranke 2018-2026, ki ga bomo sprejeli na programski konferenci pred volitvami.

V panelni razpravi z naslovom Samozavestna Slovenija, ki jo je vodil predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter nekdanji šolski minister dr. Jernej Pikalo, je svetovalka predsednika republike za ekonomsko in socialno politiko mag. Helena Kamnar menila, da bi se moral sistem storitev, ki jih zagotavlja država, spremeniti. “Javni zavodi, ki zagotavljajo te storitve, bi morali dobiti več odgovornosti in avtonomije,” je povedala Kamnarjeva. Z njenim mnenjem se je po razpravi strinjal tudi Židan. Javni zavodi, ki so bili v času prehajanja iz enega v drug sistem zelo dobra rešitev, zdaj ne morejo več delovati in njihovo delovanje je treba spremeniti, je dejal novinarjem. “Ko bo SD imela možnost za spremembe, se jih bo lotila,” je zagotovil Židan.

Konferenca SD - panelna razprava

Pikalo vidi ključ za razvoj države v odgovoru, kako nadgraditi dobro in kakovostno življenje. “Cele skupine so, ki jim ni uspelo, in želeli bi, da bi jim bilo bolje,” je dejal Pikalo. Profesor dr. Franjo Štiblar z ljubljanske Pravne fakultete in raziskovalec na Ekonomskem inštitutu pa je menil, da bi se morali tisti, ki zagovarjajo trg “kot edino zveličavnega”, premakniti proti sredini. “Ko si prizadevaš za maksimalno ekonomsko korist, moraš upoštevati škodo, ki jo hkrati povzročaš okolju in ljudem,” je opozoril Štiblar. Tisti, ki se bolj osredotočajo na človeka, pa bi morali upoštevati tudi ekonomske principe, da bi bili njihovi cilji ekonomsko učinkoviti, je poudaril Štiblar. Nova generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije mag. Sonja Šmuc pa je izpostavila problem preobsežne zakonodaje. “Toliko predpisov pomeni neurejenost države,” je dejala Sonja Šmuc.

Dokument z izhodišči za vladni program Socialnih demokratov 2018-2026:

SD – Samozavestna Slovenija – Izhodišča Za Vladni Program 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd

Komentar pravnika Roka Dacarja: Na flamskih poljih

V severnem delu Belgije, blizu Ypresa, leži mala vasica Passchendaele. Zanjo bi verjetno nihče ne vedel, če bi polja, ki jo obdajajo, pred natanko sto leti ne postala ena največjih klavnic v zgodovini človeštva. Tretja bitka za Ypres. Približno pol milijona vojakov, tistih, ki so, kot je v pesmi Na flamskih poljih zapisal John MacCrea, še včeraj bili ljubljeni in ljubili, je obležalo na od granatah razrvanih ravnicah…

Zakaj?

Odgovor ni enostaven. Delno zaradi eklatantnega poloma evropske diplomacije, ki je sprva lokalno vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo spremenil v svetovno, delno zato, ker je Francija želela ponovno osvojiti Alzacijo in Loreno, ki ju je bila izgubila pet desetletij poprej. Vsi razlogi pa izvirajo iz tega, da so si “velike ribe” to vojno želele, ali se je vsaj niso branile. Tiste “velike ribe” ki “male ribe” prepričujejo, da so tako drugačne od “malih rib” druge sorte, da jih preprosto morajo sovražiti.

Hecno naključje je hotelo, da “velike ribe”, po ideologiji skrajno podobne tistim, ki so svet takrat brezbrižno pognale v vojno, na stoto obletnico tretje ypreske bitke postanejo največji zmagovalci nemških parlamentarnih volitev. Sicer so dosegli “zgolj” tretje mesto, dalje pa so v pogledih tako ekstremni, da koalicije z njimi ne bo sestavljal noben partner. Pa vendar.

So stranka, ki je, razen liberalcev, ki sem jim je spet uspelo prebiti v parlament, največ pridobila. In to je zaskrbljujoče. Kako lahko stranka, katere pogledi, še bolj pa nekatere vidne figure (Björn Höcke recimo, ki je imel hude težave s prisotnostjo spomenika holokavstu v Berlinu), na trenutke delujejo, kot da si spet želijo dobrih starih časov, ko je Kaliningrad še bil Königsberg, v eni najbolj razvitih evropskih držav dosežejo takšen uspeh.

»Mundus vult decipi, ergo decipiatur«, svet želi biti zaveden, torej ga zavedimo, pravi nek latinski rek, ki ga skrajne politične formacije, ki trenutno v Evropi rastejo kot gobe po dežju zelo dobro obvladajo. Na zahtevna vprašanja ponujano enostavne (in velikokrat lažne) odgovore, ki so ljudem simpatični in razumljivi. Nizozemska stranka pod vodstvom bujnolasega Geerta Wildersa, PVV, je tako na volitve šla s programom dolgim eno stran. Ne en list, pač pa eno stran. Zadeva je izgledala kot osnovnošolska besedilna naloga iz matematike, pri kateri je potrebno nedomoljubne izdatke zmanjšati za toliko, da pokrijejo vse na novo uvedene domoljubne, za dobro mero pa še izgnati nekaj tisoč, ali deset tisoč (kdo bi zares štel) Maročanov. In proti podobnim prijemom je težko nastopati z razumskimi argumenti.

Veliko težje je namreč nekomu, ki ni ravno popolni evrofil, razložiti kaj vse mu Evropska unija nudi (in nudi mu veliko), kot pa rohneti, da dobro plačani in leni evrokrati želijo uničiti nacionalno državo, povrhu vsega pa so za to še plačani iz našega denarja, kot je to počela gospa Marie le Pen.

Podobni argumenti so namensko zasnovani kot čustveni, v poslušalcih z uporabo besed kot so, narod, domovina, domoljubje, zbujajo pozitivne občutke, ter jih postavijo nasproti negativni podobi skorumpiranih političnih in birokratskih elit. Človek pa, ki je čustven, ne bo veliko razmišljal o tem ali je to, kar je slišal res ali ne. Takšne argumente je torej s uporabo racionalnih razlag praktično nemogoče izpodbiti, saj je emotio veliko močnejši kot ratio.

Lep primer zlorabe čustev se je zgodil  pred britanskim referendumom o izstopu iz Evropske unije. Tabor za “out” je kot enega glavnih problemov izpostavljal socialne pravice migrantov. Veliko lažje in neprimerno bolj razumljivo je po televiziji reči, da je EU kriva, za prihod cele plejade migrantov, ki sedaj izkoriščajo sistem socialne varnosti, kot pa razložiti, da je najprej potrebno ločiti med migrant iz držav članic EU in tistimi iz držav nečlanic, dalje pa poznati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki dovoljuje omejitve socialnih pravic migrantov v prvem obdobju njihovega prebivanja v drugi državi EU.

Poleg že omenjenega zbujanja pozitivnih čustev znajo populistične stranke odlično igrati na strah ljudi. Na strah pred, kot je v eni izmed svojih kratkih zgodbic zapisal Bertolt Brecht, malimi ribami druge sorte, ki molčijo v različnih jezikih. Tako kot so elite (za katere “navadni smrtniki” niso bili mnogo več kot “kakonfuter”) pred sto leti zaradi lastnih interesov uspele ljudi prepričati, da je potrebno druge male ribe iste sorte sovražiti zgolj zato, ker “niso naše”, populistične stranke tudi danes nadvse uspešno zbujajo strah pred nekim zunanjim sovražnikom. Ta sovražnik so že tradicionalno migranti, v nekaterih primerih pa kar kakšna manjšinska verska ali socialna skupina.

Tudi tukaj populisti nadvse spretno uporabljajo manipulacije in posploševanje. Glasno govorijo o vseh kaznivih dejanjih, ki jih storijo migranti, pozabijo pa povedati, da tudi avtohtoni Evropejci niso ravno svetniki. In po mojem mnenju so takšna posploševanja in zavajanja na področju migracij še posebno nevarna in neprimerna. Dejstvo je namreč, da so množične, lahko bi rekli nekontrolirane migracije, za Evropo velik problem. Humanitaren, nenazadnje pa tudi varnosten.

In velikih problemov se nikoli ne da reševati na skrajnih polih političnega spektra, ne z etiketiranjem vsakega migranta za terorista, pa tudi ne s širokim odpiranjem vrat vsakomur, ki si želi, iz takšnih ali drugačnih razlogov, v Evropo. Potreben je resen dialog med vsemi (zmernimi) deležniki. Dobra ideja bi lahko bila vzpostavitev Sistema humanitarnih viz, ki bi se podeljevale na afriškem kontinentu. Tako bi na en mah verjetno precej omejili tragedije na morju, hkrati pa tudi imeli dokaj dober vpogled v to, kdo prihaja v Evropo.

Kaj torej storiti?

Preprostega odgovora ni. S pravnimi sredstvi se skrajne stranke le sila težko omejuje. Tukaj je pomembno omeniti sodbo Ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, ki ni želelo prepovedati, in to kar dvakrat, delovanja neonacistične stranke NPD (verjetno zaradi skrajno slabih izkušenj s prepovedovanjem strank iz tridesetih let).

Sicer je res, da je v državah EU in Sveta Evrope zagotovljena svoboda združevanja, a le-ta, tako kot lepo število drugih človekovih pravic ni absolutna (absolutnih, torej v vsakem primeru nedotakljivih človekovih pravic ni ravno posebno veliko, klasičen primer je recimo prepoved mučenja).

Evropsko sodišče za človekove pravice je tako recimo v sodbi Rafah Partisi pritrdilo sodbi turškega Ustavnega sodišča, ki je prepovedalo delovanje istoimenske stranke, zaradi načrtov uvedbe personalne veljave prava (za ne muslimane bi veljalo “običajno” pravo, za muslimane pa šeriatsko). Sodba je prav posebna zato, ker je omenjena stranka v času prepovedi delovanja bila najmočnejša stranka vladajoče koalicije.

Seveda pa je tako radikalen poseg kot prepoved delovanja stranke politično izjemno občutljiva poteza, ki bi se kaj hitro razumela kot napad na tiste akterje na političnem parketu, ki niso “na liniji” z večino in je torej realno izvedljiva v izjemno omejenem krogu primerov, ko prepovedane stranke resnično delujejo na najbolj skrajnih robovih političnega spektra, česar pa za razne evropske populiste (razen redkih izjem) ne moremo trditi.

Edini način boja proti populističnim strankam je torej prepričevanje volilnega telesa v absurdnost njihovih programov, kar zaradi vsega zgoraj navedenega ni ravno najlažje. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bo konec njihovega vzpona prišel sam od sebe.

Čas bo namreč vzel argument, ki ga stranke, ki delujejo na skrajnih polih političnega sistema uporabijo vedno, ko nimajo drugih odgovorov: poskusili smo že vse, desno in levo sredino in nič ni delovalo, poskusimo zdaj še po naše. A “po naše” prinaša zgolj delitve. Delitve podobne tistim, zaradi katerih so flamska polja polna pokopališč.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete v Ljubljani in Collège d’Europe v Brugesu.