Andreja Katič: “Gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.”

Minil je mesec požarne varnosti. Toda nesreča nikoli ne počiva, pravi stari rek. Poskrbimo, da za svojo in skupno varnost delujemo na način, da tveganja zanjo – če jih že izničiti ne moremo – vsaj zmanjšujemo. Verjamem, da nam prav gasilske vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, lahko pri tem vsakodnevno pomagajo. Varnost je skupni cilj, za katerega si moramo nenehno prizadevati. Seveda pa se zavedam, da smo vsi, ki delujemo v sistemu nacionalne varnosti, zanjo še posebej odgovorni.

Kot ministrica za obrambo prejmem mnogo vabil na proslave in slavja prostovoljnih gasilskih društev v različnih krajih po Sloveniji. Tradicija gasilstva v Sloveniji je zelo dolga. Gasilska društva imajo velik pomen za lokalne skupnosti. Vedno so v pripravljenosti za reševanje ljudi ter seveda tudi živali in imetja. Poleg tega prebivalkam in prebivalcem omogočajo povezovanje in druženje. Ne pozabimo, da so bila marsikje prav gasilska društva tudi izjemnega pomena za narodno samozavest. Že v preteklosti so v gasilskih društvih sodelovale tudi ženske. Obstaja na primer ohranjen zapis iz leta 1912 o osnovanju ženske gasilske čete Gasilskega društva Idrija ter fotografija 18 gasilk v novih enotnih ženskih gasilskih uniformah.

Na področju prostovoljnega gasilstva se Slovenija uvršča v sam vrh sveta. Slovensko gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Naloge prostovoljnih gasilskih društev danes obsegajo ukrepanje in reševanje v veliko večjem spektru nesreč, kot je zgolj gašenje in reševanje v primeru požarov, čeprav je tudi zadnjih kljub razviti preventivni dejavnosti še vedno preveč. Menim, da je za Slovenijo optimalna rešitev v kombinaciji prostovoljnega gasilstva s poklicnimi enotami.

Končal se je mesec požarne varnosti. Projekt »Oktober – mesec požarne varnosti« izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in Slovenskim združenjem za požarno varstvo v okviru Ministrstva za obrambo. Letošnji oktober je bil namenjen opozarjanju prebivalcev na pomembnost prostih in prehodnih intervencijskih poti ter površin za gasilce in gasilska vozila. Tudi izdani plakati in letaki s sloganom »Ko se nesreča zgodi, naj bodo proste poti!« nas opozarjajo na to. Ko gre za reševanje življenj ali lastnine, lahko namreč le proste in prehodne poti omogočijo gasilcem ter drugim reševalcem hitro in učinkovito posredovanje. Zato je letošnji poziv namenjen vsem nam, da razmislimo o svojem ravnanju. Da se torej zavedamo, da lahko s svojimi dejanji vsak dan prispevamo k hitremu in učinkovitemu zagotavljanju pomoči vsem, ki jo potrebujejo.

Prav tako je pomembno, da prav vsi obnavljamo tudi znanje prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v situaciji, ko bo to naše znanje ključno pri omilitvi posledic zahtevnih zdravstvenih stanj ali celo za reševanje življenj. Prostovoljni gasilci z znanjem prve pomoči delujejo tudi kot tako imenovani prvi posredovalci, aktivirani prek centra 112. Izjemno vlogo pri reševanju življenj imajo predvsem na območjih, kjer je oddaljenost reševalnih ekip nujne medicinske pomoči velika, torej na geografsko razgibanih delih Slovenije. V zelo oddaljene kraje ekipe nujne medicinske pomoči včasih pridejo prepozno, zato želimo slediti dobrim praksam iz tujine.

Prostovoljni gasilci iz lokalnega okolja so tako pri bolniku ali poškodovancu veliko hitreje. S pridobljenim znanjem osnovnih postopkov prve pomoči še pred prihodom reševalne ekipe z zdravnikom rešujejo življenja. To je ob nenadnem zastoju srca, hudih krvavitvah ali tujku v dihalih, ki prav tako hitro pripelje do srčnega zastoja, zelo pomembno. Na pobudo Ministrstva za obrambo smo imenovali medresorsko delovno skupino za ureditev tega sistema in vzpostavitev mreže avtomatskih defibrilatorjev. Tako pomagamo Ministrstvu za zdravje primerno urediti to področje.

Kot ministrica in kot državljanka sem gasilcem ter prostovoljnim reševalcem za njihovo predano delo zelo hvaležna. Ne pozabimo, da gasilci poleg intervencijskega ukrepanja na cestah in pri gašenju požarov sodelujejo tudi pri mnogih drugih humanitarnih aktivnostih prizadetim prebivalcem, pomagali pa so tudi pri množičnem prihodu beguncev in migrantov. Na njih se vedno lahko zanesemo. Njihove vrednote solidarnosti in tovarištva so vrednote, ki naj nam bodo zgled.

Spekter nesreč, s katerimi se soočamo v zadnjih obdobjih, je žal vse širši. Intervencije so vse zahtevnejše. Zato je izrednega pomena izobraževanje in usposabljanje vseh reševalcev. Zato posebno pozornost namenjamo tudi razvoju Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje na Igu ter izpostavam v Logatcu, Pekrah in Sežani. Vesela sem, da aktivno potekajo dogovori z občinami o ureditvi nepremičninskih vprašanj, ki so bila dolga leta odprta. To je predpogoj za nadaljnji razvoj. V letošnjem letu pa smo v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije odprli tudi prvi regijski poligon za usposabljanje gasilcev v Ormožu ter položili temeljni kamen za naslednjega v Radljah ob Dravi.

Ministrstvo za obrambo podpira prizadevanja poklicnih gasilcev za ureditev njihovega plačnega sistema. Ker vrsto let ni bilo nobenih sprememb, želijo poklicni gasilci vse anomalije, ki so se vzpostavile z »Virantovim« plačnim sistemom sedaj odpraviti. Omejeni smo torej bili s sporazumom, ki ga je Vlada sklenila z drugimi sindikati. Ministrstvo za javno upravo, ki je vodilo pogajanja, je predlagalo Sindikatu poklicnih gasilcev (SPGS) podpis aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnih gasilcev, po katerem bi višje plače dobilo 508 gasilcev (od 665). Tako je višjo plačo dobilo le 147 gasilcev na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor.

Kot razlog, zakaj ne morejo v celoti prisluhniti zahtevam SPGS, je bilo s strani pogajalske skupine za odpravo anomalij navedeno, da bodo tudi ostali sindikati ponovno zahtevali višje vrednotenje posameznih delovnih mest. Na Ministrstvu za obrambo smo iskali nove rešitve in tudi predlagali načine povišanja plač poklicnim gasilcem. Vsekakor torej podpiramo prizadevanja, da bi za poklicne gasilce odpravili v preteklosti vzpostavljene anomalije ter da se jim zagotovijo višje plače.

V ponedeljek, 20. novembra, smo predstavniki Vlade parafirali aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki izboljšuje položaj poklicnih gasilcev. Pričakujem, da bodo aneks podpisali tudi sindikati ter tako ne bo domino efekta pri ostalih poklicnih skupinah. Na Ministrstvu za obrambo tudi sicer dajemo področju gasilstva velik poudarek. Zadovoljna sem, da je Državni zbor v tem mandatu sprejel novi nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje 2016–2022. V tem programu je znova izpostavljen status gasilcev oziroma prostovoljnih reševalcev.

Novi nacionalni program daje na področju gasilstva večji poudarek preventivnemu delovanju za zagotavljanje višje stopnje požarne varnosti v lokalnih skupnostih, nabavi težke gasilske tehnike, predvsem gasilskih avtolestev, ohranitvi posodabljanja gasilske zaščitne in reševalne opreme ter izenačevanju opremljenosti gasilskih in drugih reševalnih služb v občinah s slabšimi materialnimi možnostmi, nadaljnjemu razvoju psihološke pomoči za reševalce, spodbujanju organiziranja, opremljanja in usposabljanja ekip prve pomoči v gasilskih enotah, še večjo pozornost skupnim usposabljanjem pripadnikov različnih struktur, vključenih v sistem zaščite in reševanja, ter spodbujanju razvoja vadbišč in drugih zmogljivosti, ki jih za svoje potrebe razvijajo občine ali posamezne reševalne službe, predvsem tiste, ki jih organizirajo nevladne organizacije, še posebej so s tem mišljeni regijski gasilski poligoni za namen urjenja postopkov.

Andreja Katič, predsednica Sveta SD za obrambo in ministrica za obrambo v Vladi Republike Slovenije

Komentar Martine Vuk: Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja žensk ali katere koli druge žrtve!

Danes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.

Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.

11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.

V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.

Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.

Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.

Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.

Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.

Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.

Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!

Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti

Predsednik Židan: “Socialni demokrati pripravljamo program za državo, ki bo prijazna do ljudi.”

V vseh 35 Območnih organizacijah Socialnih demokratov po Sloveniji so v četrtek, 23. novembra, potekali zbori članstva stranke, kjer smo skupaj s članstvom razpravljali o pripravi volilnega programa stranke za obdobje 2018-2026 z naslovom Samozavestna Slovenija. Predsednik SD mag. Dejan Židan je tokrat sodeloval na zboru članstva Območne organizacije Maribor, ob robu katerega je za medije poudaril, da bomo s programom ustvarjali državo, ki bo prijazna do ljudi.

“Namen zborov članstva je, da dodatno motivirajo članstvo, da aktivno sodeluje pri pripravi programa, s katerim gre stranka na volitve prihodnje leto,” je v izjavi poudaril Židan, ki volitve pričakuje v juniju 2018. “Mi si ne želimo predčasnih volitev, saj Slovenija, ki je odvisna od svojega gospodarstva, od svoje izvozne ekspanzije, ki je v tem trenutku zelo prepričljiva, že zaradi tega potrebuje politično stabilnost. Tako da v sami SD tudi včasih o kakšni stvari ne spregovorimo, čeprav nismo z vsem zadovoljni, vendar to razumemo kot investiranje v Slovenijo,” je dejal predsednik SD in podpredsednik vlade Židan.

Zbor članstva SD MB

Socialni demokrati sedanjo vlado, ko jo vodi predsednik stranke SMC Miro Cerar, po Židanovih besedah razumemo kot vlado, ki ima nalogo, da Slovenijo politično stabilizira. “Do pred nekaj meseci je zgledalo, da bo to povsem uspešno, sedaj vidimo, da se zlasti na področju zdravstva in na področju komunikacije z javnim sektorjem, zlasti glede plačne politike, zadeve ne odvijajo povsem kakor bi se morale. Vendar mi skušamo pomagati po svojih najboljših močeh,” je glede aktualnih razmer dejal predsednik SD.

Javnomnenjske ankete Socialnim demokratom kažejo dobro, a je Židan poudaril, da so edina prava anketa volitve. “Mi smo zmerni pri svojih pričakovanjih. Zavedamo pa se, da bomo po naslednjih volitvah bistveno bolj močna stranka kot sedaj. Naša usmeritev je jasna: mi bomo vse naredili, da bo v Sloveniji naslednja vlada leva ali levosredinska,” je poudaril Židan in pojasnil, da zato, ker verjamemo, da si v Sloveniji zaslužimo državo, kjer bo pozornost na posamezniku, ne pa da bo država delala v korist elit, kar se je po njegovih besedah tudi prepogosto dogajalo v Sloveniji.

Zbor članstva SD LJ

“In to zmorejo samo vlade, katerih del je močna socialna demokracija. Če bomo tako močni, da bo pred nami izziv, da vodimo vlado, bomo ta izziv tudi povsem usposobljeni in kompetentni prevzeli,” je dejal predsednik SD. “Sicer pa je v postopek priprave programa Samozavestna Slovenija vključena ekspertna skupina, ki jo vodi dr. Patrick Vlačič. Trenutno poteka razprava glede programa, sam program pa bo stranka sprejemala prihodnje leto, predvidoma februarja ali marca,” je še pojasnil Židan v pogovoru z mediji.

Muršič: “Postopek dostopa do javnih informacij mora biti pomoč, ne ovira za delo novinarjev.”

Socialni demokrati smo skupaj s poslanskima skupinama SMC in DeSUS, na pobudo Društva novinarjev Slovenije, Združenja novinarjev in publicistov, Sindikata novinarjev Slovenije ter Transparency International (TI) Slovenia, vložili predlog novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja, s katero bi bila iz postopkov pred Informacijskim pooblaščencem v primerih, ko je predmet odločanja dostop do podatkov, ki so po zakonu javni, izključena stranska udeležba. Slednja je namreč podaljševala postopke in stroške prosilcev.

Poslanka Socialnih demokratov mag. Bojana Muršič je poudarila, da je zakon o dostopu do informacij javnega značaja namenjen uresničevanju temeljnih pravic, zapisanih v ustavi, zato morajo biti tovrstni postopki kratki in pregledni, za prosilce pa ne smejo predstavljati večjih stroškov. “V dozdajšnji praksi se je izkazalo, da lahko stroški prav zaradi stranske udeležbe velikokrat presegajo zmožnosti prosilcev,” je opozorila poslanka Muršič.

Ob tem je izpostavila pomen sodelovanja politike ter tistih, katere zakonodaja zadeva v praksi, ko prav slednja – praksa – pokaže, kje so slabosti in kaj je treba spremeniti, popraviti. Vsi trije govorniki na novinarski konferenci so pozvali k čimprejšnjemu sprejemu predlaganih sprememb, da bo zakon zaživel že v prvih mesecih prihodnjega leta.

Alan Bukovnik: Kohezijska politika je glavna naložbena politika EU namenjena razvoju

Kohezijska politika je namenjena vsem regijam in mestom v Evropski uniji za podporo ustvarjanja delovnih mest, poslovne konkurenčnosti, gospodarske rasti, trajnostnega razvoja in izboljšanja kakovosti življenja državljanov. Kohezijska politika podpira evropsko solidarnost, saj je večji del sredstev namenjen manj razvitim evropskim državam in regijam, da bi čimprej dohitele ostale ter, da bi se zmanjšala gospodarska, socialna in teritorialna neskladja, ki še vedno obstajajo v Evropski uniji.

V EU je za kohezijsko politiko v obdobju 2014-2020 namenjenih 351,8 milijarde evrov. Slovenija razpolaga v finančni perspektivi 2014-2020 s 3,255 milijardami evrov iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada.

V kohezijskem skladu, kateri se ne deli med regije, je na voljo 1.055 milijarde evrov. Evropska komisija je opredelila 11 tematskih ciljev:
1. Krepitev raziskav tehnološkega razvoja in inovacij
2. Povečanje dostopnosti do informacijsko komunikacijskih tehnologij
3. Dinamično in konkurenčno podjetništvo za zeleno gospodarsko rast
4. Trajnostna raba in proizvodnja energije ter pametna omrežja
5. Prilagajanje na podnebne spremembe
6. Boljše stanje okolja in biotske raznovrstnosti
7. Izgradnja infrastrukture in ukrepi za spodbujanje trajnostne mobilnosti
8. Spodbujanje zaposlovanja in transnacionalna mobilnost delovne sile
9. Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine
10. Znanje, spretnosti in vseživljenjsko učenje za boljšo zaposljivost
11. Pravna država, izboljšanje institucionalnih zmogljivosti, učinkovita javna uprava, podpora razvoju NVO ter krepitev zmogljivosti socialnih partnerjev.

Med tematskimi področji še posebej izstopa 6. prednostna os: Varstvo okolja in spodbujanje učinkovite rabe virov. Slovenija je ob vstopu v EU akceptirala Direktivo Sveta ES 91/271/EEC, katera ureja odvajanje in čiščenje komunalne odpadne vode ter čiščenje in odvajanje odpadne vode iz industrijskih obratov, kjer nastaja biološko razgradljiva tehnološka voda.

Leta 2004 je bil sprejet Državni operativni program, kateri je bil prvič noveliran leta 2010 in v katerem so bili zapisani cilji, da se odvajanje in čiščenje odpadnih voda uredi do konca leta 2017 in spremenjene so bile aglomeracije. Trenutno poteka že druga novelacija Državnega operativnega programa, v katerem se ponovno spreminjajo aglomeracije in se prestavlja datum dokončanja in ureditve odvajanja in čiščenja odpadnih voda, v leto 2023.

V letu 2017, zaključujemo četrto leto finančne perspektive 2014-2020 in Služba Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je v juliju 2017 pripravila Poročilo o izvajanju evropske kohezijske politike 2014-2020, v katerem opiše stanje in črpanje sredstev na področju kohezijske politike skupaj in ločeno po prednostnih oseh.

6. PREDNOSTNA OS – Boljše stanje okolja in biotske raznovrstnosti

Na tej osi je na razpolago v okviru kohezijskega sklada in ESRR 480.508.245 evrov, od tega 400.236.672 evrov iz EU, kar je 83 odstotkov. Samo 17 odstotkov pa je lastne udeležbe. V okviru prednostne naložbe 6.1. – Vlaganje v vodni sektor, bosta v letu 2017 izdani dve odločbi v skupni vrednosti 140 milijona evrov. Od tega 135 milijona evrov za območje Ljubljane.

V Sloveniji je za vlaganje v vodni sektor ostalo še maksimalno 250 milijonov evrov do konca finančne perspektive 2014-2020, kar pa je glede na stanje nedokončanih projektov v Sloveniji, bistveno premalo. V Sloveniji je še več deset občin, katere ne izpolnjujejo pogojev Direktive Sveta ES 91/271/EEC. V takšni situaciji se ne bi znašli ob bistveno boljšem programiranju kohezijske politike v preteklosti. Prihodnjo vlado čaka na tem področju izjemno zahtevno delo.

(vir: www.eu-skladi/sl/ekp)

mag. Alan Bukovnik
predsednik Sveta SD za razvoj in kohezijo

Matjaž Han: “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava!” 

Državni zbor je s potrebno dvotretjinsko večino navzočih poslank in poslancev izglasoval Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustave Republike Slovenije glede financiranja javnega osnovnega šolstva. Socialni demokrati pozdravljamo odločitev poslank in poslancev za nadaljevanje postopka spremembe oziroma dopolnitve Ustave, da se kakovost in dostopnost javnega osnovnega šolstva uredi ter zaščiti z najvišjim pravnim aktom. Po našem prepričanju gre za potreben korak, da se javno osnovno šolstvo zaščiti pred siromašenjem javnega na račun zasebnega.

“Slovenska javna šola je dobra šola, četudi ne idealna,” je v uvodni predstavitvi predlagatelja dopolnitve 57. člena Ustave poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han. Spomnil je na kakovost slovenskega osnovnega šolstva, ki jo prepoznajo tudi številne mednarodne organizacije, kazalniki katerih slovenskega šolarja postavljajo nad povprečje.

Ob tem je Han poudaril, da je “poglavitni cilj predloga za dopolnitev 57. člena Ustave, da se vsakomur, ne glede na njegov izhodiščni položaj ali položaj družine, zagotovi dostop do kakovostnega, avtonomnega in svetovnonazorsko nevtralnega osnovnošolskega izobraževanja”. Prav s tem se po njegovih besedah odpravlja tudi nejasnost, ki se je odrazila v različnosti mnenj Ustavnega sodišča glede vprašanja: ali in v kolikšnem obsegu naj se zasebno izobraževanje financira iz javnih sredstev.

“Socialni demokrati smo večkrat poudarili, da drugo, tokrat diametralno nasprotno stališče Ustavnega sodišča ni bilo vsebinsko v ničemer argumentirano, kar bi bilo ob tako radikalnem odmiku nujno. Ni nepomembno, da je Ustavno sodišče tudi tokrat prepustilo zakonodajalcu, da področje uredi sámo, četudi s spremembo Ustave. Poslanke in poslanci imamo torej ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da ohranimo kvalitetno in zaščitimo javno šolstvo,” je bil jasen vodja poslancev SD Matjaž Han.

Kot prvopodpisani k predlogu zakona Matjaž Han je izrazil zadovoljstvo ob krepitvi spoznanja o pomenu javnega šolstva, ki se kaže tudi s podporo k sklepu za začetek dopolnitve Ustave, ki bi primarno javnofinančno skrb države za javno šolo opredelila kot posebej pomembno normo, zapisano v najvišjem pravnem aktu. “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava,” je ob tem izpostavil Han. Na očitke o ideološkosti vprašanja pa je Han odgovoril, da je idejni motiv Socialnih demokratov ob tej pobudi socialna država, da se poskrbi za ljudi na najboljši možen način.

“Nas zanima socialna država, za katero je ključen obseg javnih storitev, ki jih nudi posamezniku, vse to z namenom, da zagotovi okolje, kjer lahko posameznik na najboljši način razvije svoje potenciale ter tako postane dragocen člen družin in tudi družbe nasploh,” je izpostavil Han. “Ne pozabimo na pomembno kompenzacijsko vlogo sistema vzgoje in izobraževanja, katere cilj je nadoknaditi zaostanke, ki so posledica različnih, večinoma socialnih izhodišč,” je še poudaril vodja Poslanske skupine SD.

Han odločitev za javno šolo vidi kot odločitev za prihodnost te države, ki jo mora Državni zbor sprejeti kot avtonomna institucija, imuna na različne partikularne interese predstavnikov družbeno vplivnejših skupin, saj smo Socialni demokrati prepričani, da mora biti dostop do kakovostne javne izobrazbe pravica vseh, ne glede na njihove socialne položaje.

“V zaključku ponavljam stališče, da moramo iskati poti, kako krepiti javno šolstvo, da bo lahko v sistemu, kjer žal vse bolj očitno prevladuje tudi trženjska logika, vsak otrok imel možnost, da pride do kakovostne izobrazbe in razvije vse svoje sposobnosti na način, kot najbolje zmore,” je stališče za dopolnitev Ustave povzel vodja poslancev SD Matjaž Han.

Tanja Fajon: Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo?

Pred desetimi dnevi so Barcelono preplavile množice, ki zahtevajo izpustitev zaprtih katalonskih ministrov, medtem ko Puidgemont s četverico še čaka na sodniško odločitev – v Belgiji. Po njihovem prihodu bi evropskim političnim voditeljem vendarle moralo postati jasno, da primer Katalonija ni le španska notranjepolitična zadeva. Ravno nasprotno, »Primer Katalonija ali kdo ubija evropsko demokracijo«, če parafraziram Marka Haddona, je sedaj dokončno postal tudi mednarodno vprašanje. Katalonsko vprašanje ni več le primer za pravnike, politologe in politike, tudi ne za nadobudne študente mednarodnih odnosov, marveč za slehernega državljana, ki ga skrbi usoda Evrope.

Primer Katalonije je namreč za prihodnost EU zelo pomemben, saj se v njem ne več teoretično leporečno, marveč v čisti praksi izkazuje nekredibilnost evropskega političnega vrha. Ta kot po tekočem traku prireja sestanke, na katerih razpravlja o nespoštovanju človekovih pravic in stanju demokracije v naši soseščini ter kršiteljem od Turčije do Rusije grozi s sankcijami. Po drugi strani se na dogodke v Barceloni odziva, kot da se je ne tičejo.

Kar je velika politična oz. diplomatska napaka Bruslja. Te so se že pokazale v primeru Brexita in odhoda Velike Britanije iz evropske druščine. Nobena druga država uradno sicer še ni izrazila pripravljenosti za razpis referenduma o izstopu iz Evropske unije, a Poljska, Češka, Madžarska ne skrivajo tovrstnih ambicij. Tudi evroobmočje, v katerem dominira Nemčija, je s posegi v grško in špansko gospodarstvo v veliki meri pripomoglo k ekonomski krizi, ki ima tudi socialni značaj. Vse bolj vidno je, da EU ne skrbi za regionalne entitete in za prenos oblasti iz centraliziranih centrov moči. To pa je še en korak v smeri t. i. negativne integracije, s katero državljani Evrope ne smemo biti zadovoljni.

Evropska komisija se pravzaprav vede podobno kot Generalna skupščina OZN v primeru vojaških spopadov – z dominacijo politike centralnih oblasti. A s tem destabilizira številne države na evropskem kontinentu. Nacionalne ekonomije se globalizirajo, nacionalne vlade pa centralizirajo in rezultat tega je vse večji pomen in moč regionalnih identitet, ki postajajo tudi vse bolj odločene, da uresničijo svojo pravico do svobode in odločanja o lastni usodi. To ni značilno le za Katalonijo, temveč tudi za Škotsko, Baskijo, Korziko, Flandrijo, Šlezijo in italijansko regijo Veneto. Vse omenjene regije danes zahtevajo večjo avtonomijo ali celo neodvisnost.

Primer Katalonije lahko razumemo tudi kot začetek gibanja, usmerjenega proti robustnim birokratskim elitam, ki vladajo v Bruslju, Madridu in Londonu. V tej luči je vidno, kako zelo nesmiseln je poskus vlade v Madridu, da katalonski primer reši s sklicevanjem na ustavo in zakone, zaradi katerih da je treba preprečiti ulične proteste ali celo zatreti demokratične mehanizme, kot je referendum.

Katalonsko vprašanje je tako evropski kot španski problem. Ko sem bila še otrok, sem po televiziji poslušala novice o pogajanjih španskih oblasti z baskovsko ETO. Tako EU kot OZN jo prištevata med teroristične organizacije. Vse dosedanje španske vlade, vključno z Rajoyevo, so se z ETO, ki je v avtomobile podtikala bombe, ubijala in ugrabljala ljudi, pogovarjale in dogovarjale. In tudi dogovorile – Baskija je dosegla visoko stopnjo avtonomije.

Tokratno sporočilo premierja Rajoya iz Madrida pa je, kako ironično, ravno nasprotno: dialog s popolnoma nenasilno katalonsko vlado v Španiji je nedovoljeno oz. praktično neobstoječe sredstvo za dogovarjanje o možnostih uresničevanja legitimnega cilja – večje avtonomije in, na koncu, neodvisnosti Katalonije. Še več, za uničenje tega cilja je vlada posegla po nelegitimnem sredstvu – nasilju in pretepanju lastnih državljanov.

(Ne)reševanje katalonskega vprašanja je resnično velik zdrs demokracije. Tako za Španijo, ki pridobiva prizvok in barve vse bolj avtoritarne države, kot za EU, ki s svojim molkom prodaja svojo identiteto, dušo in kredibilnost.

Zadnja dejanja katalonskega predsednika Puigdemonta lahko razumemo kot dodatna prizadevanja, da se izogne kataklizmični ločitvi od Madrida, saj se zaveda razdeljenosti svojega naroda glede vprašanja o odcepitvi. Ampak evropski voditelji mu pri tem prav nič ne pomagajo, saj nimajo ne političnega ne osebnega poguma, da bi na glas sprejeli dejstvo, da so tako EU kot nacionalne države živa tvorba, ki rastejo, se razvijajo in spreminjajo. Kot celice, jezik, družina, družba. Vzdrževanje statusa quo nikoli ne more trajati večno, zato voditeljem EU in držav lahko resnično zamerimo, da so vrenje spravili do razlitja čez rob.

Katalonsko vprašanje se lahko reši le s sredstvi politike. Kakršno koli nasilje ni rešitev. Čas je za pogovor. Madrid in Barcelona morata priti do dogovora, ki bo podoben dogovoru z Baski iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Španija je ena izmed najbolj decentraliziranih držav v Evropi, zato njena nedavna nespretna (in tudi nespametna) intervencija na katalonskih ulicah kaže, da se bo kot država morala še dodatno decentralizirati. Katalonija je rezultat svobodne volje državljanov.

Če si narod, ki živi na zaokroženi teritorialni skupnosti, vztrajno in trajno prizadeva za lastno državo, je najbolje čim prej začeti pogovore o pogojih večje avtonomije oziroma osamosvajanja, predvsem v primeru, ko centralistične oblasti kategorično zavračajo možnost spremembe ustavnega reda. EU, njene države članice in njeni državljani pa ne smemo biti indiferentni do katalonskega vprašanja. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da opozorimo na pomen temeljnih evropskih vrednot in spoštovanja pravic in svoboščin vseh narodov.

Predsednica Sveta SD za zunanjo politiko in evropska poslanka S&D Tanja Fajon

Komentar dr. Igorja Lukšiča: Predsednika imam, predsednika imam, pred-sed-ni-ka i-mam! (to se poje)

Kam gre Slovenija? Je izvolitev Boruta Pahorja za predsednik države razlog za alarm? Je. Dobil je premajhno podporo. Podporo za to, kar je počel in kar je naloga države v mednarodnem prostoru. Pahor je predstavil nek koncept, ki je imel za sabo neko prakso, na drugi strani pa je bil konglomerat ad hoc koalicije brez enotnega koncepta, kam, kako in s kom naprej. Ta, s kom, je bil mogoče vsaj na videz še najbolj jasen, ker je imel kandidat ime in priimek, vendar politično gledano je brez telesa.

Volitve so spet pokazale, da nismo zadovoljni s sabo. Imamo višje ambicije, kot jih prepoznamo v Pahorju. Imamo še veliko večje ambicije, kot smo jih prepoznali v drugih kandidatih! Imamo torej veliko višje ambicije, kot nam jih ponujajo Slavoj Žižek, ki poziva k neudeležbi na volitvah, in 34 podpisnikov peticije proti Pahorju in še višje od tistih, ki jih pri predsedniških volitvah vedno znova zanimajo samo, kdo so strici iz ozadja in predvsem ali so oni med njimi. (Nazadnje se izkaže, da je to edina vsebina, ki jo ponujajo na mesto t.i. izpraznjenosti predsedniške funkcije.)

Vemo, da bi nekaj več, mori pa nas, kako. In jasno nam je, da ne s temi ljudmi, ki kandidirajo in še manj s temi, ki so izvoljeni. In to vedno znova. In znova. Predsednik ni izjema. Izvoljeni predsednik je ravno najboljši izkaz tega nasprotja med velikopoteznimi željami na eni strani in nikakršno pripravljenost za dolgoročno delo na rezultatu spremembe v skupnosti in v lastnem ravnanju. Predsedniška funkcija v Sloveniji je izpraznjena, ker populus noče močne politike: noče zavestne dejavnosti vsakega posameznika in skupnosti usmerjene v dobrobit vseh.

Politika je čedalje večje blato. Po mojem zato, ker pristajamo vsi skupaj na mic po mic polkolonialni status, v katerega nas silijo veliki centri moči po Evropi in njihovi kolaboranti doma. Kljub gospodarski rasti, nam ni temu primerno bolje. Kljub temu, da imamo lastno državo, je ne uporabljamo na polno za dvig kvalitete življenja vseh ljudi. In tu ima ljudstvo prav. Politika premalo naredi za ljudi. Pri tem pa ljudstvo pozablja pa, da ljudje premalo naredijo za politiko. Moč države domuje v trdnosti samozavestnega posameznika.

Eni si mislijo, da prihaja doba spleta, hkrati pa so užaljeni, ker se prav predsednik tam preveč pojavlja. Pred dvajsetimi leti ni bilo twiterja in instagrama, so pa bile gasilske prireditve in druge vaške in občinske veselice. Je kdo pozabil na očitke Kučanu, da hodi na vsako pasjo procesijo? Kako so pljuvali po spravni maši v Rogu? Pa zamere glede izbire ustavnih sodnikov, ki so dokončno pokopali možno bolj zmerno rešitev problema denacionalizacije?

Smo pozabili na cvetlično kronanje Drnovška na ustanovitvi Gibanja za pravičnost in razvoj na Turjaku in njegovo igranje flavte v tradicionalnih indijanskih oblačilih v Boliviji ter njegove eskapade, ki so njegov obrat v privatnem življenju dajale na polno čutiti tudi funkciji predsednika?

Da ne omenimo njegovega »stampeda«, prve krave itd. kot je označil skupinico peticionašev, ki so bili proti njegovi verziji konkordata s Svetim sedežem. In seveda smo pozabili, kako je že skoraj zategnjena drža predsednika Türka, zamrznila njegovo visokost v srcih slovenskih volivcev. Ni hotel biti poceni popularen in zato so ga volitve grdo odplaknile.

Predsednik države je vedno lahko samo tisti, ki zna in zmore zadihati s tem delikatnim ljudstvom. Ko izgubi srčni ritem, dirigenta orkester zamenja. Pahor je večkrat rekel, da ne kandidira za papeža in noče biti moralna avtoriteta. Komisija pravičnost in mir pri škofovski konferenci RKC si je jemala to za svoje poslanstvo. Odkar je odzvonilo Zvonu I in II se je stopil tudi moralni kapital tovrstne avtoritete.

Igranje moralne avtoritete je v politiki kratkega daha. Kdor bi to rad počel, bo plesal eno samo poletje ali manj. Takšni, ki bi radi igrali to vlogo, ki si jo »javnost« tako želi, so samooklicane lahke tarče. Najbolj čistega človeka populus najprej visoko dvigne, potem pa zahteva njegov linč in uživa v mukah, ko se ga cvre na ražnju ali pribija na križ. Samo naivni politik si takšno vlogo lahko umisli kot edino ali prvenstveno politično držo! Ker ne traja dolgo. Branje Biblije tu morda lahko pomaga.

Moralno čistost zlasti politikov zahteva politična drža Heglove lepe duše. Zahtevajo jo vedno tisti, ki bi si radi olajšali svojo dušo. Teh ne zanima politična konsekvenca njihovega ravnanja, temveč zgolj pranje duše. Da je čista. In bolj je politična realnost umazana, bolj je njihova duša čista. Te čiste duše zato nenehno in vsak dan na novo blatijo politike in celotno državo, da pride sijaj njihove domnevne čistosti bolj do izraza!

Ta množična predpolitična korporativna drža je na Slovenskem premočna. Zato vedno na novo vpoklicuje naivne ne- ali a-politične posameznike v politični proces v podobi strank, ki lahko nosijo ime samo nosilca te lepe izbrane duše. (Pa tudi ne stranka, ker je že poimenovanje takšne razširjene predvolilne druščine s stranko, tako zelo grdo, da morajo biti vsaj lista. Če pa že so stranka, so ‘nadstrankarska stranka’, ali stranka samo iz formalnih razlogov, ‘da bi ugodili tej umazani zakonodaji’.) Intelektualni del, ki servisira to držo, nereflektirano pluje s tokom tega populusa, vzdržuje agar populizma in ga hkrati psuje.

Slovenski cvet svetovne inteligence Slavoj Žižek je pozval k neudeležbi na volitvah. A je treba apolitični narod, ki itak vse manj hodi na volitve, dodatno spodbuditi, naj ostane doma? Politično gledano, za to ni nobene potrebe, saj se to zgodi tudi brez poziva. Zakaj pa potem? Zaradi povsem zgoraj omenjenega populističnega navdiha: da si z nereflektirano večino, da poveš to, kar velika večina misli: da je politika navadno sranje.

34 intelektualcev, družboslovcev ugotavlja, da je bil Pahor najslabši od kandidatov. Tako zelo je najslabšejši, da je bilo treba proti njemu in samo proti njemu pisati peticijo. In Pahor zmaga. Že drugič. Tu je najpomembnejše vprašanje, ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije. Razumemo, za kaj gre v tem svetu in svetu politike? Tripa in trumpa vsak samo na svojem malo bolj informiranem in sofisticiranem, razvitem in z argumenti podprtem, ampak nazadnje, zgolj svojem lastnem borniranem mnenju? Mnenju, ki je nazadnje tako kot mnenje vsakega, ki ni prelistal niti ene knjige, ki se je vedno pozanimal o usodnih stvareh le pri svojem lastnem predsodku, pred sodbi, pred sobi topline lastnega velikega ega? Ega, ki mu ne gre za to, da bi kaj razumel, temveč, da bi imel prav. Prav pa imaš, če si zlit z mnenjem velike večine: politika je sranje.

V svetu poteka intenzivna koncentracija kapitala, znanja in moči. Tista intenziteta iz konca 19. stoletja Slovence tako osušila, da je krščanskega socialista Kreka nagnala v trditev, da kapitalizem ni dober za male narode. Internet dela čudeže, ker tam velikost ni usodna. No, dokler je še ta kapitalizem, je prostor v njem tudi za male države in drobnejše narode in akterje. In več ga bo, če bomo zavestno usposabljali vse generacije, zlasti pa mlade za uporabo države pri oblikovanju skupnih smeri delovanja. In predsednik države Borut Pahor nam pri tem pomaga.

Dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik SD in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegov komentar je objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo ( http://skrci.me/hXXSP ).

Han o proračunu za leti 2018 in 2019: »Za Socialne demokrate ni pomembno samo kolikšna bo rast, še pomembneje je, kakšna je in kdo ima od nje koristi.«

“Pričakovanja državljanov ob višji rasti so upravičeno visoka in dolžni smo jih uresničiti,” je poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han na seji DZ, kjer so razpravljali o predlogih proračuna za leti 2018 in 2019. Hkrati je Han opozoril na v ustavo zapisano fiskalno pravilo, ki od naše države zahteva postopno uravnoteženje javnih financ. Kdor želi drugačen proračun, bo moral zato po njegovih besedah predlagati enostavno izvedljiv način, kako naj to dosežemo. Han se je strinjal, da bi morali marsikateremu področju nameniti več denarja, denimo za odpravljanje revščine in za investicije v šolstvu. “Vsi imajo veliko želja, a tudi takrat, ko je denarja nekaj več, je treba znati manevrirati med željami in dobro je imeti presežek,” je še povedal Han.

Stališče Poslanske skupine SD do predloga proračuna za leti 2018 in 2019:

»Menim, da smo pred obravnavo najpomembnejših in za to vlado sklepnih finančnih dokumentov – proračunov za leta 2018 in 2019. Zakaj nepomembnejših? Ker se je brez nekih nepotrebnih političnih potenc treba prav pri sprejemu proračunov zavedati, da tu besede, pričakovanja, namere ali neke floskule odpadejo, ker gre za denar, številke in eksaktne okvirje. Od teh pa bo ali pa ne bodo uresničeni programski okvirji te vlade, še več, od njih so bolj kot si lahko predstavljamo, odvisna kvaliteta življenja naših državljank in državljanov. Pričakovanja teh so ob napovedih gospodarske rasti upravičeno visoka in ta pričakovanja ne da moramo, temveč smo jih dolžni upravičiti, če vemo, da so ravno proračuni kriznih, sušnih let, zategovali tam, kjer so to najbolj občutili ljudje.

Cilja te vlade ob nastopu mandata sta bila dva: stabilnost – politična in finančna – ter spodbujanje gospodarske rasti. V tem je bila do sedaj uspešna. Tudi s tem predlogom proračuna, kot je jasno razvidno iz proračunskega memoranduma, vztraja pri fiskalni konsolidaciji in spodbujanju gospodarske rasti. Vlada je torej uspešna pri dveh ciljih, ki si ju je zastavila in pri njiju namerava vztrajati.

Večina se bo strinjala, da brez trdnih financ in zdrave gospodarske rasti ostalo tudi ni mogoče. To drži. Če država ne obvladuje svojih finančnih virov in izdatkov, nima orodij za delovanje. Če ne vlaga tako, da bi gospodarstvo lahko raslo in se razvijalo, zanemarja svoje temeljno poslanstvo. Ko pa je ta temeljni red vzpostavljen, imamo pravico in dolžnost pogledati tudi dlje od naslednjih volitev in razmišljati tudi izven okvirov bruseljsko-birokratske mantre o “stabilnosti in rasti”.

Zdi se, da vsa Evropa razmišlja o tem dvojem – in samo o tem dvojem. Da je zanju pripravljena žrtvovati marsikaj. Seveda sta stabilnost in gospodarska rast pomembni, ker sta predpogoj. Pozablja pa se na vprašanje: čemu služita stabilnost in rast? Sta to končna cilja – kot menijo “finančni trgi”, Evropska komisija, mednarodni bančniki in kapitalske elite – ali pa gre za sredstvi, ki morata biti uporabljeni v korist ljudi?

Socialni demokrati verjamemo v drugo možnost. Zato bomo vedno poudarjali pomen stabilnosti in rasti; a bomo hkrati vedno opozarjali: rast in stabilnost potrebujemo zaradi ljudi in ne obratno!

Finančna stabilnost za nas pomeni, da ima država zadostne vire za izvajanje svojih nalog; da ne le obstaja, temveč tudi ukrepa. Da lahko sprejema odločitve suvereno in brez diktata. Država tudi s tem proračunom znižuje svoj dolg in po dolgih letih ustvarja celo presežek; a ne smemo pozabiti, zakaj je tako: ker smo morali sprejeti stroge omejitve fiskalnega pravila, ki od države terjajo, da vse podredi izravnanemu proračunu in nizkemu državnemu dolgu. To so okoliščine mimo katerih ne moremo. Zato za ta proračun kot tudi za naslednje velja: če bi želeli, da se od tega predloga bistveno razlikuje, bo treba spreminjati način, kako država deluje in dosega cilje. Kdorkoli želi bistveno drugačen proračun, mora predlagati tudi izvedljiv način, kako naj to dosežemo.

Rast gospodarske aktivnosti in ustvarjenega je seveda pomembna: smisel vsakega gospodarjenja je namreč v prihodnosti ustvariti več. Samo na takem pozitivnem odnosu je mogoče pričakovati, da bodo ljudje in podjetja pripravljeni delati in investirati, kupovati in prodajati. Naloga države je seveda, da ustvarja vse pogoje, da se to dogaja. Slovenija ne okreva več počasi in napovedi kažejo, da se bo to nadaljevalo. A ni vsaka rast tudi zdrava rast!

Zato za Socialne demokrate ni pomembno le, kolikšna bo rast; še pomembneje je, kakšna je in kdo ima od nje koristi! Če se del gospodarske rasti kaže v rasti cen stanovanj – navadni ljudje pa jih ne morejo kupiti – potem to ni zdrava rast! Če morajo ljudje plačevati drage zdravstvene storitve zasebnikom, medtem ko se kakovostno javno zdravstvo duši v dolgovih in čakalnih vrstah, se to pozna na BDP, a težko bi kdorkoli trdil, da je to dobro za državo in njene ljudi. To so trendi, ki jih moramo opazovati. In zelo lahko jih je prezreti, če se odločiš opazovati samo cilje, ne pa tudi poti.

To seveda ne pomeni, da je gospodarska rast nepomembna; prav nasprotno. Vsaj dva razloga sta za to, da mora njeno vzpodbujanje ostati ena najvišjih prioritet te in bodočih vlad: prvi je dejstvo, da je bil krizni upad gospodarske aktivnosti tako velik, da se šele v tem času približujemo gospodarski aktivnosti iz leta 2008. Drugi pa je dejstvo, da je na gospodarsko rast – torej rast bruto domačega produkta – vezanih vrsta omejitev in zategovanj, ki so bile uvedene kot “protikrizni ukrepi”. Mnogi od njih so močno prizadeli ljudi; za nekatere od njih se je potrebno tudi pošteno vprašati, ali je bila njihova uvedba smiselna. A uzakonjeni so bili; njihova odprava pa je z zakonom vezana prav na gospodarsko rast. Zato se mora trend rasti nadaljevati. Ob zavedanju, da ima slovensko gospodarstvo še veliko rezerv v višji dodani vrednosti in povečanju obsega poslovanja in zaposlenosti, se torej ni bati, da bi ta ali katere od prihodnjih vlad odstopila od cilja spodbujanja gospodarske rasti.

Prihaja pa obdobje, ko bodo vlade deležne izjemnih pritiskov, da začnejo omejevati rast, predvsem tam, kjer ni zdrava in predstavlja tveganja napihovanja novih predkriznih balonov. A ne slepimo se: tistim, ki živijo v balonih, ni v interesu, da baloni počijo. Tistim, ki bi se radi okoristili, prav tako ne. Velik izziv za prihodnost torej ostaja: ohraniti stabilnost in spodbujati rast, a pri tem ne pozabiti dvojega: stabilnost služi temu, da se lahko v miru dogovorimo o potrebnih spremembah in sprejemamo suverene odločitve; rast pa nima smisla, če imajo od nje korist le nekateri. Če je bil cilj te vlade vzpostaviti stabilnost in vzpodbuditi rast, mora biti cilj naslednje, kako ohraniti rast in stabilnost ter poskrbeti, da imajo ljudje od njiju tudi korist.

Socialni demokrati menimo, da je proračun v skladu s cilji vlade o stabilnosti in rasti. Pozdravljamo, da se na skoraj vseh proračunskih področjih razpoložljiva sredstva povečujejo. Predvsem področja znanosti, varnosti, zdravja in infrastrukture bodo deležna več sredstev za ključne projekte, od katerih so mnogi vezani na delo ljudi in javnih uslužbencev, ki so s požrtvovalnim delom in vsem omejitvam navkljub vsa ta leta zagotavljali visoko raven javnih storitev za vse nas. To je usmeritev, ki jo pozdravljamo.

Prav tako smo zadovoljni, da smo Socialni demokrati uspeli izboriti odpravo nekaterih protikriznih ukrepov in omejitev, med njimi prav gotovo vrnitev otroških dodatkov za 45.000 družin v 7. in 8. dohodkovnem razredu. Namreč Socialni demokrati smo prepričani, da kljub temu, da govorimo o proračunu vlade, mora posamičen minister sprejeti odgovornost in znotraj svojega resorja poiskati rešitve v okvirjih danih omejitev; kar je ministrica dr. Anja Kopač Mrak v danih proračunskih zmožnostih opravila odlično.

Kaj nam še obeta proračun? V prihodnjih letih bo poleg redne uskladitve pokojnin izvedena tudi izredna v višini 1,1%; prav tako bodo vsi upokojenci prejeli letni dodatek. Morda nekoliko prezrto, a izjemno pomembno je dejstvo, da se postopoma odpravlja splošna prepoved zaposlovanja v javnem sektorju, ki že skoraj celo desetletje ob vseh obremenitvah ne sme nadomeščati delavcev, ki odhajajo. Brez ljudi tudi javnih storitev ne more biti, zato je odločitev – ki jo bo uzakonil Zakon o izvrševanju proračuna – za 0,7% povišanja kvote za zaposlovanje v javnem sektorju dobra in jo Socialnih demokrati pozdravljamo.

Tudi omejitve za občine postopoma popuščajo: v letih 2018 in 2019 je določena povprečnina v višini 551 oz. 558 EUR; povečuje se delež povratnih sredstev države za investicijske projekte občin. Tudi sredstva za občine se torej povečujejo, ne sicer toliko kot bi bile želje druge strani, a dovolj, da je mogoče tudi tokrat iz konflikta priti do dogovora.

Dolžni pa smo – ker gre za zadnji proračun v mandatu tega državnega zbora in ker stojimo pred pomembnimi odločitvami, ki nas vse čakajo v prihodnjih mesecih – pogledati tudi v prihodnost. Biti kritični do proračuna, do partnerjev in do sebe; povedati, kaj bi sami storili drugače in nenazadnje, kaj bomo storili drugače, če bomo za svojo alternativo deležni zaupanja.

Kljub temu, pa se tudi ta proračun ne more izogniti nekaterim kritikam, tudi z naše strani. Menimo namreč, da je proračun premalo ambiciozen prav v delu, vezanem na zmanjševanje revščine in izključenosti. Prav na tem področju, za katerega odgovornost nosimo Socialni demokrati, ne zmoremo pridobiti podpore ključnih delov vlade za bolj ambiciozne korake. Ni namreč mogoče pričakovati le od enega resorja, da bo sam poskrbel za tako velik izziv, kot revščina, ki presega delokrog enega ministrstva. Ne moreš izvajati aktivnosti, če ni posluha za ideje in za to tudi ne namenjenih sredstev, o katerih odločajo drugi, z večjo politično močjo. Tu bi – če bi imeli dovolj moči – želeli bolj ambiciozne korake in več posluha za prioritete, ki so pomembne za ljudi.

Namreč ne samo od posamičnega ministra, odgovornost na celotni vladi je, da išče rešitve v okvirjih danih omejitev; za izvedbo ključnih reform, za zagotovitev stalnih virov financiranja nujno potrebnih aktivnosti… Namreč kot to vidimo tudi na primeru zdravstva, je najožji politični vrh vlade tisti edini, ki lahko narediti odločnejše premike, vendar morajo biti ti premiki – v nasprotju z dosedanjo prakso- hitri.

Socialni demokrati lahko trdimo, da smo v tem mandatu konstruktivno in z velikimi napori poskušali – z omejeno politično močjo, ki nam je dana – narediti to, kar je mogoče, da se učinki stabilnosti in rasti čimprej prenesejo do tistih, ki krize niso povzročili, so pa nosili levji delež njenih posledic in njene sanacije. V marsičem smo bili uspešni. Za kaj več očitno potrebujemo več politične moči, ki je lahko samo posledica zaupanja, da v dani situaciji dosežemo to kar je mogoče, namesto da bi prevrnili igralno ploščo in odnehali. Socialni demokrati odgovorno in po svojih najboljših močeh opravljamo svoje delo. Proračun je odraz skupnega delovanja vseh sil in mi ga podpiramo, ker je v tem trenutku v okviru mogočega.

Mi pogrešamo predvsem več razumevanja za potrebe ljudi in manj trmastega uradniškega vztrajanja, da se nekaj ne da. Več posluha za morda majhne, a konkretne projekte, ki bi z majhno investicijo lahko hitro prinesli nekajkratne rezultate.

Kot rečeno pa menimo, da je še precej rezerve pri investicijah, če se lahko tako izrazim v ljudi in v infrastrukturo. Investicije na tista področja, kjer jih ne le potrebujemo, temveč se državi celo izplačajo. S skrbjo za zdravje ljudi, za njihovo zmožnost za delo in vključenost v družbo. Pod črto, ljudje in vložek v njihov potencial in zadovoljstvo je največji garant za rast, razvoj in napredek. Pika. In tu si želimo še večjega preboja.

Tako mislim, da je danes naša naloga, naloga poslank in poslancev ter celotne vlade, da pogostokrat ozkogledo dojemanje proračuna, kot nekega eksaktnega popisa prihodkov in stroškov razširimo v zmožnost videnja proračuna kot najpomembnejšega ne samo političnega, temveč tudi razvojnega akta. Ta lahko ob dobrih nastavkih, če lahko rečem, pomeni hkrati varčevalni, investicijski in naložbeni načrt vlade, v nasprotnem pa lahko le obstane na ravni nekega bančnega spiska plusov in minusov, ki ga po navadi mesečno dobimo od banke. Socialni demokrati bomo tako oba proračuna podprli v pričakovanju, da ta ne obstane zgolj na ravni političnega, ali še več, neko zadnje finančno poročilo iztekajočega mandata, temveč novo poglavje , če želite postkriznega finančnega in gospodarskega stanja, ki bo odražalo ambicije v smeri večje osredotočenosti na naše državljanke in državljane.«

Matjaž Han
vodja Poslanske skupine SD

Komentar Gregorja Goriupa: Rajski dokumenti – redefinicija “No Tax Risk”

Zgodbe o davčnih oazah, ki smo ji bili priča s Pananskimi dokumenti in z njimi povezano družbo Mossack Fonseca so dobile svojo novo verzijo 2.0. Korporacije in drugi subjekti pri čezmejnih davčnih vprašanjih običajno angažirajo ekipe davčnih svetovalcev, pri tem pa so mnenja, ki jih sproducirajo davčni svetovalci vezana zgolj na dve načeli, prvo je optimiziranje davčnega bremena zavezanca s težnjo po ekonomski koristi in drugo načelo “No Tax Risk”, ki običajno sledi politiki subjekta po delovanju v okviru veljavnih pravnih norm.

Tako s prvim, kot tudi drugim načelom želijo zavezanci ustvariti takšno strukturo, ki ne bo v nasprotju z veljavnimi normami in bo lastnikom omogočala nižje plačevanje davkov. Delovanja v državah, v katerih je nominalna davčna obremenitev z davkom od dohodkov pravnih oseb nižja od 12,5%, ter niso članice EU, je podvrženo beleženju na tako imenovanem seznam držav. Dodatna pojasnila o pogojih za prepoznavanje poslovnih enotah, obdavčitvi obresti, dividend, licenčni so aplikativno predstavljene v smernicah OECD oz. v “commentary to model tax convension”.

Tudi korporativno pravo je sledilo izkoreninjanju nekaterih anomalij, s tem ko je ukinilo določene statusno pravne oblike, kot npr. tihega družbenika, ali prepovedalo fiduciarne lastnike (slamnati lastnik). V kratkem pa lahko pričakujemo tudi seznam dejanskih lastnikov, torej recimo temu izpopolnjeno bazo poslovnih subjektov. Pa vendar se anomalije še naprej dogajajo. Zakaj?

Živimo v času, ko pravo diktira skoraj vsak naš gib, dejanje. Dovoljeno nam je ravnati v skladu s pravili, torej v okvirih, kot jih definirajo nadanacinalne in lokalne norme. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali ravnamo prav – pošteno, ali zgolj pravno – legalno. In v tem je srž problema. Odgovor zakaj prihaja do anomalij se ponuja sam po sebi, saj se danes zanašamo zgolj na dikcije zakonov, ne pa tudi na zdrav kmečki razum, ki hitro razkrije ali je naše delovanje tudi pošteno. Ta ugotovitev pa kliče po višjih standardih, ki jih morajo sprejeti vsi deležniki.

Prej omenjeni ukrepi pomenijo sicer korak v pravo smer, a niso zadostni. Problema, ki letno pogoltne miljarde dolarjev nepobranih davkov, bi se lahko lotili tudi na način, da se svetovalnim družbam dodeli več odgovornosti. V Sloveniji je lahko davčni svetovalec kdorkoli, zato bi bilo smiselno razmisliti o regulaciji oz. podelitvi licenc za davčne svetovalce. Z licencirano svetovalno družbo se kvaliteta storitev načeloma izboljša, z jasno definiranimi etičnimi standardi, pa bi svetovalne družbe bile primorane iskati takšne rešitve, ki ne dopuščajo davčnega izigravanja. Svetovalna družba bi bila tako zavezana k pošteni praksi, saj bi v nasprotnem primeru tvegala izgubo licence, s tem pa bi ogrozila svoj obstoj.

Gregor Goriup
davčni svetovalec in član Sveta SD za finance in gospodarski razvoj