Komentar Nejc Perhavec: Čebele skrbijo za človeštvo. Ali človeštvo skrbi za čebele?

Z dejstvom, da imajo čebele že sposobnost prepoznati človeški obraz, je mogoče le vprašanje časa, ko nam bodo same primorane povedati odgovor na zastavljeno vprašanje.  Odgovor pa se skriva tudi v podatkih o upadanju njihovega števila, kar mi je v času pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel potrdil in  zaupal eden izmed obiskovalcev razstave »Čebelji svet« v Združenih narodih in meščan mesta New York, ki zadnja leta v svojem mestu več ne videva čebel.

Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov (GS OZN) je prejšnji teden v New Yorku sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.  Na ta dan bo svetovna javnost vsako leto opozorjena  na pomen ohranjanja čebel in drugih opraševalcev ter pozvana k aktivnemu ukrepanju za njihovo zaščito.

Podnebne spremembe, intenzivno kmetijstvo, široka uporaba pesticidov in onesnaževanje z odpadki so razlogi, da čebele in drugi opraševalci postajajo ogrožena živalska vrsta. Ko pa govorimo o njihovi pomembnosti za človeštvo in s tem o prehranski varnosti, ne moremo mimo podatka, da je od čebel in opraševalcev odvisna več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane, kar je kot zanimivost po ocenah mednarodnih študij ovrednoteno od 235 do 577 milijard dolarjev. Republika Slovenija je zato na pobudo Čebelarske zveze Slovenije in njenega predsednika Boštjana Noča leta 2015 v okviru OZN začela postopke za razglasitev svetovnega dneva čebel in predlagala resolucijo, ki izpostavlja pomen čebel in drugih opraševalcev.

»Ko bo izginila še zadnja čebela, bo človek preživel le štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.« Albert Einstein

Pobudo, ki je vsa ta leta potovala od Rima, Berlina, Bruslja, Istanbula, Hong Konga in New Yorka, je spremljal interaktivni čebelji paviljon – skupaj s čebelarji, slovenskimi podjetji, ki so razvila interaktivna orodja za paviljon in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – smo obiskovalcem na inovativen način predstavljali svet čebel in jih ozaveščali ter izobraževali o njihovi pomembnosti. V tem času smo odgovorili na številna vprašanja na primer o tem, kaj lahko ljudje sami naredijo za čebele, v čem je kranjska sivka drugačna od drugih čebel po svetu,  zakaj prav Slovenija predlaga svetovni dan čebel.

Slovenija se namreč uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete. Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele, poleg tega je leta 2011 med prvimi državami članicami EU na ozemlju Slovenije prepovedala uporabo nekaterih čebelam škodljivih pesticidov. Obiskovalci paviljona so bili hkrati navdušeni nad Slovenijo in možnostmi apiterapije in apiturizma, na področju katerih je Slovenija vodilna v svetu.

In kako naprej? Kot je takoj po razglasitvi v New Yorku povedal predsednik SD in minister mag. Dejan Židan je razglasitev le prvi korak, v prihodnje je na Sloveniji predvsem odgovornost, da naredi pomembne korake naprej. V prihodnjem letu nas tako čaka organizacija ministrskega srečanja o pomenu čebel in priprava prve slavnostne obeležitve 20. maja kot svetovnega dneva čebel.

Že v sredini decembra je vlada potrdila ustanovitev slovenske čebelarske akademije, ki bo odgovorila na vedno večje povpraševanje po slovenskem čebelarskem znanju iz tujine. Potrebe po tovrstni akademiji so se kazale že v New Yorku, kjer je med obiskovalci paviljona bilo veliko delegatov oz. predstavnikov držav Združenih narodov, ki so izrazili interes po sodelovanju med državama na področju čebelarstva. Najpomembnejši korak v naslednjem letu pa bo zagotovo priprava postopka za razglasitev čebele kot ogrožene živalske vrste.

Želim vam srečno 2018 in #SaveTheBees!

Nejc Perhavec je svetovalec za odnose z javnostmi na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Komentar Martine Vuk: Ukrepi za višjo kakovost življenja s poudarkom na položaju žensk

Kakovost življenja ljudi merimo tako z objektivnimi (stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti, stopnja zaposlenosti, dostopnost do javnih dobrin itd.) kot subjektivnimi kazalniki (samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem). Realna slika je mešanica obojega, zato je zelo pomembno, kako kakovost življenja ljudi obravnava država in kakšne ukrepe sprejema. Socialne demokratke in socialni demokrati verjamemo, da pozitivni gospodarski in finančni  kazalci niso sami sebi namen. Njihove učinke morajo občutiti ljudje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo v zadnjih treh letih, kljub velikim finančnim omejitvam in težkim koalicijskim usklajevanjem, sprejeli vrsto ukrepov, ki izboljšujejo položaj ljudi. Kot predsednica Ženskega foruma SD pa v nadaljevanju izpostavljam tiste rešitve, ki vplivajo na boljši položaj žensk.

1. Znižanje revščine starejših

Okoli 83.000 upokojencev živi pod pragom tveganja revščine (podatki na podlagi dohodkov iz leta 2015), od tega je revnih starejših žensk 2-krat več kot moških. Da bi zmanjšali revščino med starejšimi, smo sprejeli dva pomembna ukrepa:

Uvedba minimalne pokojnine 500 eur za vse »s polnimi pogoji za upokojitev« pomeni, da od konca oktobra letos višjo pokojnino prejema več kot 45.000 upokojencev, med temi sta dve tretjini žensk.

Od začetka 2017 varstveni dodatek (enako velja za denarno-socialno pomoč) ni več vezan na prepoved razpolaganja s premoženjem (t.i. plombe na nepremičnine) in ni več poplačila iz dediščine (t.i. vračilo po smrti). Zaradi teh sprememb se je število prejemnic in prejemnikov varstvenega dodatka povečalo za 5000 (kar je 50 odstotkov več kot pred spremembami); večina med njimi so ženske.

2. Preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini

Nasilje nad ženskami in v družini ne povzroči »samo« (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in drugega) trpljenja žrtev, temveč vpliva na vse segmente življenja in ustvarjanja posameznic in skupnosti.

Da bi še bolj zaščitili in opolnomočili žrtve (v veliki večini gre za ženske in otroke) smo dosegli:

  • sprejem novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki omogoča boljšo zaščito žrtev (podaljšanje ukrepov prepovedi približevanja, omogočanje spremljanja pri vseh postopkih, izselitev povzročitelja brez nadomestila in možnost obvezne napotitve v programe, prepoved telesnega kaznovanja otrok, obvezna usposabljanja za strokovno osebje in drugi pomembni ukrepi, ki so bili oblikovani na podlagi potreb iz prakse).
  • ratifikacija Istanbulske konvencije – Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je bila dosežena leta 2015.
  • ozaveščevalna kampanja Vesna – živeti brez nasilja je bila namenjena strokovnemu osebju na eni strani in splošni javnosti na drugi strani in je pokrivala tri ciljne skupine – deklice, ženske v aktivni dobi in starejše ženske. Glavno sporočilo kampanje je bila ničelna toleranca do nasilja, ki jo lahko dosežemo le z jasno reakcijo celotne skupnosti.

3. Višja zaposlenost

Kljub postopnemu izhajanju iz krize, se je brezposelnost žensk zmanjševala počasneje od brezposelnosti moških, zlasti je bilo to opazno pri mlajših, izobraženih ženskah. Poleg doslednega nadzora inšpekcije za delo glede prepovedi poizvedovanja delodajalca o osebnih okoliščinah (načrti glede družine, nosečnosti ipd.) so na višjo zaposlenost (zlasti težje zaposljivih) pomembno vplivali ukrepi aktivne politike zaposlovanja (javna dela, paket Jamstvo za mlade, ukrepi za starejše brezposelne in nizko izobražene).

Večjo vključenost izobraženih, mlajših žensk pa smo dosegli z zaposlovanje pripravnic in pripravnikov (zlasti s področja socialnega varstva) ter s posebnim programom za podjetništvo žensk.

4. Usklajevanje poklicnega in zasebnega

Slovenija se lahko pohvali z zelo visoko stopnjo zaposlenosti žensk v starosti 30 – 54 let in to za poln delovni čas. Smo v samem vrhu Evropske unije. Med najboljšimi v EU smo tudi po ureditvi predšolskega varstva in starševskega varstva. Vendar pa je porazdelitev bremen glede skrbi za otroke in gospodinjskih opravil še vedno zelo neenakomerna. Večino t.i. neplačanih del še vedno opravijo ženske. Da bi se ta bremena bolje porazdelila, smo predlagali:

Dodatnih 15 dni plačanega očetovskega dopusta od 1.1.2018 dalje, ki jih bo koristil samo oče. Za boljši položaj družin ponovno uvajamo (z ZUJF-om ukinjeno) pomoč ob rojstvu otroka za vse družine in otroški dodatek za 7. in 8. dohodkovni razred. Predlagamo tudi prenos izterjav neplačane preživnine na FURS, kar bo omogočilo večjo izterjavo in posledično povečalo plačila preživnine.

S kampanjama Aktivni očka in Aktivni.vsi = Pridobimo.vsi, smo spodbujali večjo porazdelitev skrbstvenih in gospodinjskih opravil med partnerja in razbijali stereotipe o t.i. ženskih in moških delih.

Če vemo, kakšni so naši cilji, potem lahko pripravimo ukrepe, ki korak za korakom vodijo k tem ciljem. Socialni demokrati vemo, da je pravi napredek dosežen šele takrat, ko ga občutijo ljudje – preko objektivnih kazalnikov in po lastnem občutku večjega blagostanja.

Martina Vuk je predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretraka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Anja Kopač Mrak: Čas je, da Evropa na prvo mesto postavi ljudi!

Evropska unija je letos marca praznovala 60. obletnico Rimske pogodbe – mejnik v gospodarskem povezovanju Evrope in dokument, ki je zasnoval skupni evropski trg in postavil temelje štirim svoboščinam EU. Pa vendar vsi Evropejci ne uživajo enakega napredka. Krepi se občutek nepravičnosti, neenakosti – med državami in znotraj regij, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi, na porastu je populizem, ksenofobija in evroskepticizem. Vse več ljudi je izgubilo zaupanje v Evropsko unijo, njeno sposobnost reševanja realnih problemov svojih državljank in državljanov ter pravega vpliva na dvig kakovosti njihovega življenja.

Voditelji držav članic EU so se zato skupaj s socialnimi partnerji, civilno družbo in strokovno javnostjo 17. novembra v Göteborgu na Švedskem srečali na Socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast. Na Vrhu so tri institucije Evropska komisija, Evropski parlament in Svet EU razglasili evropski steber socialnih pravic, kar daje jasen signal, da je uresničevanje socialne Evrope skupna odgovornost EU kot celote.

Evropski steber socialnih pravic predstavlja 20 ključnih načel, ki so vodilo za zagotavljanje boljših delovnih in življenjskih pogojev v celotni Evropski uniji. Postavlja kriterije na treh področjih – enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključevanje.

Steber bo služil kot merljivo vodilo za doseganje zaposlitvenih in socialnih rezultatov, neposredno povezanih z izpolnjevanjem osnovnih potreb ljudi, na primer zdravstveno varstvo in socialna varnost, dolgotrajna oskrba, izobraževanje, dostop do osnovnih storitev, minimalni dohodek, nadomestilo za brezposelnost, enakost spolov in enake možnosti, varne zaposlitve in dostojne plače. Za njegovo izvajanje bodo v prvi vrsti odgovarjale nacionalne vlade v sodelovanju s socialnimi partnerji na vseh ravneh skladno s svojimi pristojnostmi.

Ponovno se poudarjajo nekatere pravice, ki so že določene v pravnem redu EU, na primer, da imajo ženske in moški pravico do enakega plačila za delo enake vrednosti; dodane pa so nove, s katerimi bomo odgovorili na izzive tehnoloških, družbenih in gospodarskih sprememb.

Dokument je v osnovi deklarativen, zato mora naša politika v praksi dokazovati, da smo zavezani tem načelom. Ministri EU za zaposlovanje in socialne zadeve smo že sprejeli Revizijo direktive o napotitvi delavcev, ki zagotavlja poštene plačne pogoje in enake konkurenčne pogoje med podjetji, ki delavce napotijo v drugo državo ter Uredbo o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki določa, da so naše socialne pravice zaščitene v vseh državah EU.

V obravnavi je tudi predlog Direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki želi doseči večjo udeležbo žensk pri zaposlovanju ter spodbujanje moških k izrabi starševskega dopusta.

Na EU ne smemo več gledati le kot gospodarsko povezavo z enotnim trgom kot njenim jedrom. Za uspešno soočanje z izzivi prihodnosti in nadaljnje evropsko povezovanje, mora EU okrepiti svojo socialno kohezijo. Evropa potrebuje družbeni preobrat in socialni steber nakazuje pravo smer.

V analizi stanja in posvetovanjih s članicami in člani, ki so podlaga za osnutek programskih stališč Socialnih demokratov 2018-2026, je bilo jasno izpostavljeno, da je bil zadnji ključen uspeh naše države vključitev v Evropsko unijo ter da država nima dolgoročne in vključujoče vizije razvoja.  Dvig kakovosti življenja vseh, večja socialna kohezija, varnost in dostojno delo so bile obljube, ki jih je Slovenija takrat dala svojim državljankam in državljanom.

Potreben je nov zagon! Socialni demokrati smo gonilna sila vizije pravične evropske družbe, ki temelji na znanju, delu, inovativnosti in sposobnosti skupnosti kot celote in posameznika v njej. Gradimo temelje boljše Evrope, ki na prvo mesto postavlja ljudi!

dr. Anja Kopač Mrak

predsednica Sveta SD za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrica v Vladi RS

Tanja Strniša: Prihodnost kmetijstva z manj kemije in več dodane vrednosti

Da ne bo pomote. Na sodoben, konvencionalen način pridelana hrana je za potrošnika varna tudi ob uporabi sredstev za varstvo rastlin ali mineralnih gnojil. Ta so namreč podvržena strogim testom in predpisom in ob njihovi pravilni uporabi ne bi smelo priti do tveganj za potrošnika, okolje ali druge organizme. Primerov škodljivih učinkov v praksi ni ali so izjemno redki in še do teh pride običajno zaradi nedovoljene ali napačne uporabe.

Ne glede na zgoraj povedano pa je razumljivo, da je javnost zaskrbljena zaradi uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu zaradi možnih, morda še neznanih tveganj in da pričakuje, da se uporaba kemije v kmetijstvu zmanjša. To se je zelo dobro izkazalo v zadnjem letu in pol, ko je bilo v kmetijskih krogih in širši javnosti močno izpostavljeno vprašanje, ali naj Evropska komisija dovoli ponovno odobritev glifosata, najbolj široko uporabljanega herbicida na svetu. V razpravi se niso soočila strokovna mnenja, pač pa celotno dogajanje lahko razumemo kot izraz odpora pomembnega dela potrošnikov proti uporabi kemije (kar bi lahko razširili na nekatere druge sodobne tehnike) v kmetijstvu, ne glede na mnenje pristojnih strokovnih inštitucij o njihovi varnosti.

Zagovarjam stališče, da je varnost potrošnikov naša prva skrb, pa ne samo to, potrošniki so hkrati tudi davkoplačevalci, ki prispevajo za subvencije v kmetijstvu in zato upravičeno pričakujejo, da jim bo kmetijski sektor to »vrnil« ne samo z varno in kakovostno hrano, pač pa tudi z ustrezno skrbjo za okolje, pitno vodo, biotsko raznovrstnost. Zato se zavedam, da se moramo na pričakovanja potrošnikov ustrezno odzvati.

Pri tem moramo biti odkriti. Rastline in živali so, kot vsa živa bitja, podvržena boleznim in škodljivcem, ki zmanjšujejo pridelke in njihovo kakovost, lahko jih tudi popolnoma uničijo. Uporaba kemičnih sredstev za varstvo rastlin omogoča višje in stabilne pridelke.  Preden so se začela uporabljati sredi prejšnjega stoletja, je lakota vladala povsod po svetu. Ali torej zmoremo zagotoviti preskrbo s hrano na drugačen način? Z manj kemije, z uporabo nekemičnih metod, ki so dražje in pomenijo na koncu dražjo hrano?

Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano  smo pred kratkim napovedali, da želimo iti v smer zmanjševanja uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu. Pripravili smo dopolnitev nacionalnega akcijskega programa za trajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev z vrsto ukrepov, ki omejujejo rabo pesticidov in spodbujajo uporabo nekemičnih metod varstva rastlin. Med drugim predvidevamo prepoved uporabe herbicidov na vseh javnih, nekmetijskih površinah in omejitev dostopa do fitofarmacevtskih sredstev za nepoklicne uporabnike (to so tisti, ki niso opravili ustreznega strokovnega usposabljanja), ki bodo v bodoče lahko kupovali le še sredstva, ki so dovoljena v ekološki pridelavi. Ukinili bomo tudi pristojbine za registracijo ekoloških pripravkov, da bi povečali njihovo izbiro.

Da bi kmetijstvo lahko šlo v smer zmanjšanja uporabe kemičnih sredstev, pa morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvi je, da imajo kmetje na voljo nekemične in druge alternmativne metode za varstvo rastlin ter čas, da se na nove tehnologije prilagodijo. Na ministrstvu  smo v zadnjih letih okrepili programe opazovalno-napovedovalnih služb za rastlinske bolezni in škodljivce z namenom bolj ciljnega varstva rastlin, financirali pripravo smernic za integrirano varstvo rastlin in pripravo javnega spletnega portala z informacijami za integrirano varstvo, ki je že dostopen vsem uporabnikom.

Preko Programa razvoja podeželja sofinanciramo stroje in naprave za mehansko zatiranje plevelov, podpiramo ekološko kmetijstvo in nekatere okoljske ukrepe v sadjarstvu, vinogradništvu, poljedelstvu in zelenjadarstvu s ciljem manjše uporabe kemičnih sredstev. Razvoj novih metod bomo financirali skozi ciljno raziskovalne projekte in ukrep »sodelovanje« v Programu razvoja podeželja. Vendar bo treba za bolj smeli premik v alternativah kemiji v razvoj in prenos znanja vlagati še več javnih in zasebnih sredstev.

Drugi, še bolj ključni pogoj je, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za hrano. Najprej mora seveda prepoznati v tako pridelani hrani višjo kakovost in višjo dodano vrednost. Opažamo, da je velik del potrošnikov osveščen in si želi bolj naravno pridelane hrane. Vendar mora tako hrano prepoznati tudi kot posebno vrednoto in sestavni del kakovosti življenja, ki nekaj stane.

Vprašali me boste, ali bo zaradi teh ukrepov slovenska hrana dražja. Če hočemo hrano z manj kemije, pa tudi brez GSO in nekaterih drugih novih tehnologij, to prinaša dražjo hrano. To pa ne pomeni, da bo moral potrošnik nujno kupovati dražjo hrano. Naša naloga je, da mu omogočimo izbiro med hrano različne kakovosti, ga o tem pošteno in celovito informiramo, sam pa se bo odločil, koliko bo odštel za hrano, saj bo na trgu vedno tudi cenejša hrana iz bolj intenzivne proizvodnje.

Na koncu še tole: Slovenija se lahko za smer kmetijstva z manj kemije odloča s potrebno mero samozavesti. Cvetoči travniki, ki jih zahodne razvite kmetijske države ne poznajo več, mejice, težki pogoji za kmetovanje in posledično neintenzivno kmetijstvo, čisti viri pitne vode, vse to govori že zdaj o visoki kakovosti kmetijskih proizvodov. Strukturna razdrobljenost kmetijstva (naše kmetije so v povprečju pol manjše, kot je povprečna evropska kmetija) in težki pogoji za kmetijstvo (75 odstotkov kmetijskih zemljišč je v območjih z omejenimi dejavniki za kmetijstvo) niti ne omogočajo, da bi svojo konkurenčnost iskali v visoko produktivnem in intenzivnem kmetijstvu. Naša priložnost je lahko le v čistem, sonaravnem, butičnem kmetijstvu in hrani visoke dodane vrednosti. To je hkrati priložnost za lepo in ohranjeno krajino, kakovost življenja na podeželju in privlačnost Slovenije kot turistične destinacije. Kmetijski sektor lahko to uresniči preko podpore potrošnikov in davkoplačevalcev.

mag. Tanja Strniša

predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in državna sekretarka na MKGP

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici Maji Makovec Brenčič za sprejem ukrepov za nadaljevanje programa Učna pomoč v Šolskem centru Nova Gorica

Poslanec Socialnih demokratov Matjaž Nemec je v zvezi z ukrepi za izvajanje učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica na ministrico za izobraževanje, znanost in šport dr. Majo Makovec Brenčič naslovil poslansko pobudo.

Poslanska pobuda Matjaža Nemca ministrici:

Spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič!

»Na mladih svet stoji« je že ponarodela modrost, ki se jo tudi politiki z veliko vznesenostjo radi poslužujejo večinoma ob različnih otvoritvah in pridobitvah, ki našim mladim omogočajo boljše pogoje izobraževanja in družbenega udejstvovanja nasploh. Pa seveda ta modrost na strani političnih nagovorov ne umanjka takrat, ko nas naši mladi, na podlagi svojega predanega dela, zanesenjaštva in radovednosti, polnijo s ponosom ob dosežkih znanstvenega, kulturnega, športnega in drugih področij. Še posebej so za hvale priročni decembrski predpraznični dnevi, ko vpogled v iztekajoče se leto postreže z zavidljivo bilanco uspehov in dosežkov naših šolarjev, dijakov in študentov. Ti nemalokrat ob nezavidljivih pogojih prav s svojo trmo in vztrajnostjo premikajo meje mogočega in našo državo postavljajo na svetovni zemljevid znanja, učenosti in nadarjenosti.

Malo pa je velikih besed, besed podpore ali razumevanja takrat, ko bi morali do mladih izkazati največjo mero odgovornosti. Takrat, ko ugasnejo žarometi proslav in svečanosti, ko je težko in ko so mladi v stiskah. Odgovorna izobraževalna politika do mladih pa se ne meri s pohvalami mladih, ko so tu dosežki,  pač pa s stopnjo posluha in pomoči takrat, ko nastopijo težave.

Program Učne pomoči na Šolskem centru Nova Gorica se je pokazal kot zelo uspešen program, ki mladostnikom omogoča vključevanje v šolski proces ter jih spodbuja k prevzemanju odgovornosti. Rezultati so vidni in očitni. Program je primer dobre prakse, ki ga lahko uporabimo tudi na drugih šolah. V času hitrih sprememb je pomembno delovati iz prakse, saj se v nasprotnem hitro zgodi, da medtem, ko primerne rešitve preučujemo in jih preverjamo, te postanejo zastarele še preden jih realiziramo.

Delo z mladostniki od nas zahteva hitro in učinkovito prilagajanje ter sledenje njihovi problematiki. Prav bi bilo, da podpremo iniciativo, ki se je izkazala za učinkovito in napredno. Sedaj pa se žal dogaja ravno obratno, ko se je zdesetkana ekipa, ki preko javnih del deluje pri Učni pomoči, tekom preteklih dveh let, še zmanjšala, za prihodnje leto pa delovnih mest preko javnih del ni več predvidenih, kar pomeni, da bo s prvim januarjem 2018 program ugasnil. To, da 93 mladim omogočimo nadaljevanje šolanja po zastavljenem programu je odgovornost vsakega izmed nas, saj se z ugašanjem programa mladim ne le onemogoča možnost boljšega in hitrejšega vključevanja v učni proces, temveč za veliko njih zapira vrata do zadnje rešilne bilke pred umikom v odklonsko vedenje.

Ne želim, nočem in ne morem si predstavljati, da je to »novoletno darilo« ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter ostalih pristojnih plod tehtnega razmisleka, kajti v nasprotnem nam morajo zazvoniti vsi  alarmi. Še posebej, ko bi pričakovali, da bo ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport prisluhnilo vsakemu, tudi najmanjšemu »šumu«, ki priča o stiskah mladih, v tem primeru še ne polnoletnih otrok. V primeru programa Učne pomoči Šolskega centra Nova Gorica pa ne gre več za »šum« temveč za večletne boje z mlini na veter, a tudi neizmerno predanost, srčnost in vztrajnost vseh pedagoških in zunanjih sodelavcev, ki kljub preprekam program Učne pomoči polno izvajajo in mladim v stiskah odpirajo pot v lepšo prihodnost.

Zato spoštovana ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr.  Maja Makovec Brenčič na vas naslavljam poslansko pobudo:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport naj nemudoma sprejme vse potrebne ukrepe, ki bodo Šolskemu centru Nova Gorica ne samo omogočili nadaljevanje programa Učna pomoč za prihodnje leto, temveč programu zagotovili stabilno in dolgoročno delovanje. Polovičarstva, izmikanja in prelaganja odgovornosti  na plečih mladih s stiskami je več kot dovolj in prav na tem mestu je treba modrost » na mladih svet stoji« vzeti še kako resno in odgovorno!

Matjaž Nemec
poslanec Socialnih demokratov

Židan ob obisku SiDG: “Cilj je, da se vsa poškodovana drevesa od zadnjega vetroloma iz državnih gozdov pospravijo do maja 2018.”

Minister Dejan Židan je skupaj z državnim sekretarjem Marjanom Podgorškom v Kočevju obiskal državno gozdarsko podjetje Slovenski državni gozdovi (SiDG), ki bo pospešeno začelo sečnjo dreves, poškodovanih v obsežnem vetrolomu ta teden. “Cilj je, da se vsa poškodovana drevesa iz državnih gozdov pospravijo do maja,” je pojasnil minister Židan. Vodstvo SiDG je minister povprašal tudi, kako so uspešni v borbi proti podlubniku, ki je v zadnjih letih v velikem obsegu napadel slovenske gozdove.

Spomnil je na podatek, da je na ravni države letos 20 odstotkov manj za sečnjo označenega od podlubnikov napadenega lesa kot lani, v vodstvu SiDG pa so mu povedali, da so vsa za sečnjo označena drevesa že v veliki meri pospravili iz gozda. Minister Židan je ocenil, da bo državno podjetje tako vzor za zasebne lastnike, saj je prav hitro pospravilo poškodovanega lesa ključno v boju proti podlubnikom.

Poleg tega so ministru vodilni v Slovenskih državnih gozdovih zagotovili tudi, da so pripravljeni na odpravo škode, ki je nastala zaradi obsežnega vetroloma ob viharnem jugozahodniku ta teden. Po posrednih ocenah naj bi veter poškodoval za okoli 500.000 kubičnih metrov lesa. V družbi so po ministrovih besedah prilagodili načrte, tako da bodo v ponedeljek njihove ekipe že odpirale gozdne prometnice. V nadaljevanju naj bi se pospešeno začela sečnja poškodovanih dreves.

Židanu in Podgoršku so v SiDG predstavili tudi strateške načrte in letošnje desetmesečno poslovanje. Židan je zadovoljen, da podjetje, ki je v 10 mesecih ustvarilo 51,1 milijona evrov čistih prihodkov od prodaje in 15,8 milijona evrov dobička iz poslovanja, precej presega načrte. S 1. januarjem 2018 bodo v SiDG po Židanovih pojasnilih začeli tudi bolj aktivno krepiti sposobnost lastnega dela v gozdu. S sedanjih štirih odstotkov v hiši opravljenih del od vseh aktivnosti naj bi prišli na sedem odstotkov.

Po prepričanju ministra Židana bi morali v nekaj letih priti do tega, da državno gozdarsko podjetje 20 odstotkov del opravi sam, in ne prek zunanjih izvajalcev. Na ta način bo mogoče hitro ukrepati, kjer bo nujno, v nekaterih delih Slovenije pa na ta način tudi ne bo prišlo do izsiljevanj določenih ponudnikov gozdarskih storitev, je nadaljeval Židan. Glede kritik delovanja državnega podjetja SiDG in očitkov nekaterih kupcev, da na dražbah težko pridejo do zadostnih količin lesa po primernih cenah, je Židan odgovoril s podatki, da se v Sloveniji letno porabi nekaj čez tri milijone kubičnih metrov lesa, nekaj manj kot tri milijone gre v izvoz, državno podjetje pa lahko ponudi okoli milijon kubičnih metrov.

Ministra Židana veseli, da lesnopredelovalna industrija v Sloveniji pospešeno raste, a podjetja in ostali uporabniki morajo po njegovem mnenju vedeti, da državni gozdovi predstavljajo samo petino slovenskih gozdov. Poziva jih torej, naj ponudijo dobre pogoje tudi zasebnim lastnikom, za katere je prepričan, da bodo želeli prodati les v Sloveniji. Minister Židan tako ne vidi težav, če bodo podjetja tako državnim kot zasebnim lastnikom ponudila korektno ceno.

Na omizju v Celju kritično do predloga zakona o dolgotrajni oskrbi

V Celju je potekala okrogla miza z naslovom “Dolgotrajna oskrba na temo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo” v organizaciji Mladega Foruma Celje, Ženskega Foruma Celje in Ženskega Foruma Slovenj Gradec. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk.

Državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade dr. Andreja Černak Meglič je kot strokovnjakinja predstavila predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, na omizju pa so sodelovali še predsednica Ženskega lobija Slovenije Violeta Neubauer, član Sveta SD za zdravstvo Branko Gabrovec, direktorica Doma starejših Velenje Violeta Potočnik Kranjc in predsednik Foruma starejših Socialnih demokratov mag. Franc Hočevar.

Sodelujoči na omizju so bili kritični do trenutno napisanega predloga zakona in menili, da je neprimeren za nadaljno obravnavo ter za to navedli nekaj razlogov:

1. Predlog Zakona vpliva na poslabšanje položaja žensk, saj spodbuja neformalno oskrbo (denarni prejemek), ki zaradi izrazito neenakomerne porazdelitve skrbstvenih obveznosti (za starejše v veliki večini skrbijo ženske – članice družine) pomeni dodaten pritisk na ženske in nevarnost izgorelosti, nižanja plačil in izstopa iz trga dela ter povečanje sive ekonomije, ki jo zopet v veliki večini opravljajo ženske.

2. Iz predloga Zakona je izpadla vloga lokalnih skupnosti, ki bi morale biti eden ključnih deležnikov pri organizaciji in koordinaciji dolgotrajne oskrbe.

3. Zakon ne upošteva pomembnih značilnosti ciljnih skupin, ki jih naslavlja. Kot ugotavlja Ženski lobi Slovenije, v izhodiščih besdila ni predvidevanj glede starejših, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo z vidika spola (število žensk, ki živijo same, nekoliko narašča, število moških upada; število lt delovne aktivnosti se podaljšuje, upokojujemo se starejši).

4. Pri pripravi predloga Zakona se je Ministrstvo za zdravje zgledovalo po modelih v Avstriji in Nemčiji. Študije kažejo, da se v teh državah dolgotrajna oskrba pretežno izvaja v neformalni obliki (siva ekonomija, migrantsko delo).

5. Ob predlaganem Zakonu je razvidno, da naj bi se pomoč in oskrba zagotavljali v okviru drugih vzporednih sistemov (upravičenke, upravičenci do dolgotrajne oskrbe zgolj polnoletne osebe; za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ostane v veljavi šolska, družinska, zdravstvena in socialna zakonodaja). Iz predloga Zakona so izključene nekatere druge skupine pomoči in oskrbe potrebnih (manj kot 7 ur oskrbe na teden, sistem osebne asistence, ločen sistem prejemkov za skupine prejemnikov transferjev, ki niso vključeni v predlagano ureditev (slepi, slabovidni, osebe z lažjo duševno motnjo, …)

6. Predlog Zakona ne za zagotavlja univerzalne dostopnosti (neenak dostop do formalne oskrbe; doplačila bodo negativno vplivala na ženske iz ekonomsko šibkejših družin).

7. V predlogu Zakona ni enotne definicije dologtrajne oskrbe (6. člen le navaja vrsto storitev, ki jih le-ta zajema; med njimi ni storitev, ki bi uporabnicam/uporabnikom omogočale socialno vključenost).

8. Oskrba na domu je omejena na neformalno in formalno oskrbo (denarni prejemek za oskrbo na domu). Negativni učinek mehanizma “cash for care”.

9. Status osebne pomočnice/pomočnika: država predvideva zgolj minimalno plačo – nizko vrednotenje skrbstvenega dela (izvzetost iz pravic dela, prenizko plačilo; spolno segregirajoč koncept z razredno dimenzijo.

10. Predlog Zakona ne zagotavlja pravice do sofinanciranja prilagoditev bivalnega okolja (vsaj delno sofinanciranje iz javnih sredstev). Vloga preventive in skupnosti ter civilne družbe v predlogu Zakona ni določena.

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse

V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.

Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.

V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport