Posvet Socialnih demokratov z gosti: »Samozavestna Slovenija – družbeni dogovor za preboj Slovenije«

Obveščamo vas, da bo v ponedeljek, 5. februarja 2018, s pričetkom ob 12. uri, v Beli dvorani Grand hotela Union (Miklošičeva cesta 1 v Ljubljani) potekal javni posvet Socialnih demokratov z naslovom »Samozavestna Slovenija – družbeni dogovor za preboj Slovenije«, na katerem bomo skupaj z gosti odkrito razpravljali o prihodnosti Slovenije.

Na posvetu bodo sodelovali:

–       mag. Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS

–       Boštjan Gorjup, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije

–       Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

–       mag. Helena Kamnar, strokovnjakinja za ekonomsko in socialno politiko

–       Dušan Olaj, lastnik podjetja Duol

–       dr. Jernej Pikalo, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Vabilo medijem - Posvet SD Samozavestna Slovenija - nov družebni dogovor 05-02-2018

Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve

Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848  smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.

Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.

Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).

Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3

Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.

Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.

Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.

Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala  »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)

________________________________________________________

  1. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Migracije, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  2. Melik V., Schmit V., Ostanek F., 1970, Osnovna šola na Slovenskem: 1869-1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.
  3. Čuček F., Dolinar J., Zajc M., 2011, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  4. Repe B., 2015, S puško in knjigo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  5. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Industrializacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  6. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Urbanizacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  7. Cemović M., 1985, Zašto, kako i koliko smo se zadužili, kreditni odnosi Jugoslavije sa inostranstvom, Institut za unapredženje robnog prometa, Beograd.
  8. Štiblar F., 1991, Zunanja zadolženost Jugoslavije in njenih federalnih enot, Teorija in praksa, letnik 28, številka 7, Ljubljana.
  9. Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 1990, 1991, 1993, 1996, Ljubljana.

Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji

V zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.

V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi  minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.

V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to  pomeni relativno malo.

Na podlagi navedenega bi lahko zaključili, da je razprava o minimalni plači glede na delež v celotni masi plač bolj simbolnega pomena kakor kaj drugega.

Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.

Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja  delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.

Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.

Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …

Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.

Razprava o dostojnem plačilu za delo ni in ne sme biti le razprava o višjih plačah, ampak o kvalitetnih delovnih mestih in usposobljenih delavcih, v katere se vlaga skozi celotno kariero.

Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju protikriznih ukrepov, katerih osnovni namen je bil ublažiti posledice gospodarske krize na najranljivejše skupine prebivalstva.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.

Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo  potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.

V Sloveniji imamo  podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?

Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

 

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Ministrica Kopač Mrak predlagala 4,7% dvig minimalne plače po tem, ko sindikati in delodajalci niso dosegli dogovora o dvigu

Danes bo v Uradnem listu objavljena določitev višine minimalne plače za letošnje leto. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je predlagala povišanje za 4,7 odstotka na 842,79 evra bruto oz. 638,42 evra neto. Ministrica Kopač Mrak je izrazila obžalovanje, da sindikati in delodajalci niso dosegli dogovora o višini dviga minimalne plače. “Minimalna plača je tista točka, kjer najtežje dosežemo dogovor, pa bi bilo morda najbolj potrebno, da presežemo razlike,” je dejala ministrica za delo iz vrst SD.
Ministrica Kopač Mrak je prepričana, da 4,7-odstotno zvišanje minimalne plače, kar je približno 25 evrov mesečno, ne bo ogrozilo slovenskega gospodarstva. Realno bodo stroški delodajalcev narasli za tri odstotne točke, vendar glede na gospodarsko rast in razmere meni, da je prav, da se najnižji prag plač dvigne. “Gre za dostojno delo in ne socialni prejemek,” je poudarila ministrica Kopač Mrak.
Po zakonu o minimalni plači višino minimalne plače za posamezno leto določi resorni minister po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji. Višina mora biti v uradnem listu objavljena do konca januarja posameznega leta, v tem primeru do današnjega petka, velja pa za delo za polni delovni čas od 1. januarja.

Poslanska skupina SD v proceduro DZ vložila predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene

V Poslanski skupini Socialnih demokratov smo pripravili predlog zakona, s katerim bi v Republiki Sloveniji omogočili gojenje rastline konoplje za pridobivanje kanabisa v medicinske namene. Na ta način želimo ustrezno dopolniti zakonodajo, ki bi omogočila izdajo dovoljenj za gojenje ter avtorizacijo drog kot primernih za uporabo v medicini.

Tako bi končali odvisnost od uvoženih zdravil na bazi konoplje in kanabisa, zdravnikom in bolnikom pa omogočili dostop do varnih zdravil. Zakon je omejen le na zakonito gojenje rastlin za pridobivanje medicinskih drog in v ničemer ne spreminja veljavne ureditve na področju obravnave zlorab prepovedanih drog.

Socialni demokrati smo prepričani, da je skrajni čas za ukrepanje. Že pred časom je Zdravniška zbornica Slovenije izrekla o potrebnih ukrepih za uporabo konoplje v medicinske namene. S tem so pritrdili nedavnim priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, ki ugotavlja, da so države zaradi strahu pred zlorabo tako zaostrile politiko do drog, da je s tem ogrožena dostopnost zdravil za lajšanje trpljenja in bolečin.

Kljub lanskoletni uvrstitvi »konoplje« v skupino II Seznama skupin prepovedanih drog, ki omogoča njeno medicinsko uporabo, gojenje konoplje in pridobivanje kanabisa v medicinske namene ni urejeno, zato so bolniki in zdravniki v celoti odvisni od uvoza in tujih korporacij.

Socialni demokrati smo te pomisleke izpostavili že ob pričetku naših prizadevanj za spremembo politike do uporabe konoplje v medicinske namene. S predlogom zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene želimo urediti sledeča vprašanja:

– jasna opredelitev, da se konoplja lahko goji v medicinske namene na podlagi dovoljenja, ki ga izda Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke,

– uvaja pravilno poimenovanje rastline in vseh njenih derivatov (drog), uporabnih v medicini (kanabis, kanabisova smola, ekstrakti in tinkture) ter postopkov njihove proizvodnje,

– omogoča standardizirano in varno proizvodnjo medicinskega kanabisa ter registracijo zdravil na njegovi bazi v Sloveniji,

– omogoča tudi lokalnim gojiteljem in kmetovalcem, da v partnerstvu z izdelovalci zdravil gojijo konopljo v medicinske namene.

SD – Predlog Zakona o gojenju konoplje in pridobivanju kanabisa v medicinske namene by SocialniDemokrati on Scribd

Matjaž Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtih Vlade RS za višanje plač zaposlenih v Sloveniji

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je na seji Državnega zbora, ki se je začela z vprašanji predsedniku vlade, na dr. Mira Cerarja naslovil poslansko vprašanje v zvezi z ukrepi Vlade RS glede višanja plač v javnem in zasebnem sektorju. Matjaž Han je spomnil na burne polemike preteklega tedna o predlogu ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak o dvigu minimalne plače za 4,7%, kar je po njegovih besedah edini pravi in odgovoren ukrep. “Seveda so se pojavili očitki, da bo nova raven minimalne plače predstavljala približek k povprečni plači, vendar Socialni demokrati menimo, da problem ni v višini minimalne plače, temveč v dejstvu, da je povprečna plača v Sloveniji prenizka,” je dodal Han.

Poudaril je, da dve tretjini zaposlenih v državi prejema plačo nižjo kot od povprečne, torej med 600 in 1.050 evri. Od dejstvu, da je po podatkih Finančne uprave Slovenija letošnje leto pobrala za 920 milijonov evrov več denarja, gospodarstvo pa beleži 3,2 milijardi čistega dobička se Han čudi problemom ob predlogu dviga minimalne plače. “Dobri kazalniki botrujejo tudi napovedanim stavkam zaposlenih v javnem sektorju, zadnjih osem let so se odpovedovali plačam, zato, da je država izšla iz krize,” je poudaril vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov.

Poleg tistih, ki prejemajo minimalno plačo pa je izpostavil tudi zaposlene, ki prejemajo znesek med minimalno in povprečno plačo, tako v javnem kot zasebnem sektorju. V sled povedanega je Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtovanih ukrepih vlade do konca mandata za izboljšanje neto plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Premier Cerar je zatrdil, da so se neto plače vsa leta dela te vlade zviševale, predvsem preko davčnih razbremenitev. Glede višine letošnje uskladitve minimalne plače je ocenil, da je naše gospodarstvo v dobri kondiciji in bi “lahko zmoglo več kot zakonsko uskladitev z rastjo inflacije”. Zato se strinja, da se ta uskladitev postavi na višji ravni, pri čemer pa je treba upoštevati socialni in ekonomski kriterij – torej tudi interese gospodarstva. Opozoril je, da z dvigom minimalne plače ne smemo ogroziti delovnih mest in porušiti plačnih razmerij.

Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.

Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.

Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.

Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.

Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.

V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.

Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.

Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.

Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.

Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.

Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).

Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.

Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.

V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.

Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.

Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.

Tanja Fajon

predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).

[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html

Jan Škoberne postal podpredsednik skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope

Poslanec Socialnih demokratov in član delegacije Državnega zbora v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope Jan Škoberne je bil danes, 22. januarja 2018, ob rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, imenovan v biro podpredsednikov skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

Ob tej priložnosti se je Škoberne zahvalil za zaupanje delegatom druge največje politične skupine v Svetu Evrope in poudaril, da se bo kot član biroja podpredsednikov zavzel za okrepitev Torinskega procesa in uveljavitev sodobne listine o socialnih pravicah ter za krepitev solidarnosti in varovanja najvišjih standardov človekovih pravic, kot odgovor grožnjam, ki jih predstavlja vzpon skrajne desnice, nacionalizmov in sovražnega govora v Evropi.

Škoberne je še poudaril, da morajo tako kot temeljne človekove, tudi socialne pravice, vključno z pravico do dostojnega plačila, postati univerzalne pravice in da je od sposobnosti uveljavljanja solidarnosti in enakopravnosti odvisna prihodnost Evrope.

Na rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope je 324 delegatk in delegatov 47 držav razpravljalo o ključnih globalnih izzivih. Tako je Parlamentarna skupščina med drugim na nujnem zasedanju obravnavala problematiko vzpona antisemitizma, ksenofobije in islamofobije ter grožnje, ki jo slednja predstavlja za skupne evropske vrednote.

Prav tako bodo delegati naslovili vprašanje prihodnosti palestinsko-izraelskega mirovnega procesa in številnih drugih vprašanj, ki segajo od upravljanja globalnih izzivov v športu, do ključnih socialnih vprašanj, s katerimi se sooča Evropa. Parlamentarna skupščina pa bo izvedla volitve novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, kjer je med tremi finalnimi kandidati tudi slovenski kandidat, minister za pravosodje Goran Klemenčič.

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Minimalna plača mora zagotavljati dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino

Trenutna razprava o uskladitvi minimalne plače za mesec januar 2018 je vse prej kot samo to. Je razprava o vredno(s)ti dela v Sloveniji, o zmanjševanju neenakosti in spodbujanju socialne pravičnosti ter ideji socialne demokracije, da si bodo ljudje z delom zaslužili toliko, da bodo dostojno živeli.

Kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imam možnost, da predlagam višino minimalne plače, pri čemer je potrebno upoštevati rast cen življenjskih potrebščin oz. inflacijo, gibanje plač, gospodarske razmere oz. rast ter gibanje zaposlenosti. Znesek je potrebno vsaj enkrat letno uskladiti najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Z mojim predlogom 4,7-odstotnega zvišanja minimalne plače, želimo delavcem in delavkam zagotoviti skoraj 25 evrov na mesec več. Tako bi bruto mesečna plača znašala 842,79 evra oziroma 638,42 evra neto. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje.

Pomen minimalne plače ne moremo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo. Zagotavljati mora dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino.

Minimalna plača ni le socialni korektiv, je eden izmed ključnih elementov zmanjševanja socialnih razlik pri kateremu nimamo niti negativnih vplivov na javno porabo, kot pri večini drugih ukrepov. Še posebej pomemben rezultat se je pokazal pri dvigu minimalne plače leta 2010, ko smo Socialni demokrati dosegli skoraj 23% dvig minimalne plače, ki je imel viden vpliv na zmanjšanje neenakosti predvsem pri manj izobraženih ženskah in mladih.

Minimalna plača ima tudi motivacijsko funkcijo. Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga tveganja revščine in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Slovenija je izšla iz obdobja krize in velike brezposelnosti v pozitivno rast in situacijo na trgu dela, kjer primanjkuje ustrezne delovne sile. Prav zato je tudi za nadaljnjo gospodarsko rast ključno, da motiviramo in opolnomočimo prejemnike nadomestila za brezposelnost in socialnih transferjev, da aktivno prispevajo v naši družbi.

Minimalna plača je tako ekonomsko kot politično upravičena. Predvsem v smislu redistribucije strukturne moči med delom in kapitalom. Neto čisti dobiček gospodarskih družb v letu 2016 je znašal slabih 3,2 milijarde evrov. Ob letnem obsegu gospodarskih družb za plače v višini 8,5 milijarde evrov, predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju 18 milijonov evrov oziroma 0,21%.

Verjamem, da je gospodarstvo zmožno prenesti takšen dvig minimalne plače, saj je gospodarska rast v Sloveniji pozitivna in stabilna, prav takšno napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Zvišuje se zaposlenost in s tem tudi uspešno poslovanje gospodarskih družb.

Na minimalno plačo ne smemo gledati le z vidika stroškov in povečevanja konkurenčnosti. Pri tem pa ni nepomembno izpostaviti, da bi povišanje minimalne plače za 4,7% pomenilo, da se stroški delodajalcev povišajo le za 3%, zaradi določene najnižje osnove za plačilo prispevkov, ki v letu 2018 znaša 54% povprečne plače.

Če plače zaostajajo za rastjo produktivnosti, je posledica prerazporeditev ustvarjenega v korist kapitala in se ne preliva do delavcev in v korist zasebne porabe. V zadnjih petih letih od leta 2013 je skupna rast minimalne plače znašala 2,5%, medtem ko je bila realna rast povprečne bruto plače 3,2%. Produktivnost dela je narasla za 5,9%, BDP pa za kar 11,2%. Minimalna plača ostaja osnova za izgradnjo plačne politike, saj ustvarja tudi pritisk za prestrukturiranje gospodarstva in s tem sili v povišanje povprečne plače. Tu moramo za dvig kakovosti življenja predvsem srednjega razreda narediti še več.

Ne smemo pozabiti kaj smo Socialni demokrati že dosegli s spremembami minimalne plače. Naša prva socialdemokratska vlada je leta 2010 minimalno plačo zvišala iz takratnih 549,43 evrov na 734,15 evrov bruto, kar je bil daleč najvišji dvig v EU. In to v času krize in negativne gospodarske rasti. Naša prizadevanja za zagotavljanje dostojnega življenja za delavke in delavce ostajajo v srcu naših politik.

Žal je znesek minimalne plače vprašanje pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada nismo še nikoli dosegli soglasja. Zaradi tega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, kar obžalujem še danes. Vendar še vedno verjamem v konstruktiven socialni dialog.

Pritiski na minimalno plačo so visoki predvsem v tistih državah, kjer celoten plačni model ne deluje dobro in bipartitni dialog predvsem na panožni ravni šibi. Zato me veseli, da je tako pri sindikatih kot pri delodajalcih zaznati željo po vzpostavitvi novega dialoga glede plačnega modela v Sloveniji. Okoli tega moramo graditi splošen družben konsenz.

Za Slovenijo, kjer bo delo temeljna vrednota, ki bo omogočala preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajala dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh ustvarja skupnost.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Ministrica Kopač Mrak po seji ESS: “V kolikor socialni partnerji najdejo neko ravnotežje in se dogovorijo o dvigu minimalne plače, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa bom nadaljevala s svojim predlogom za 4,7% povišanje.”

Ekonomsko-socialni svet (ESS) je obravnaval uskladitev minimalne plače, ki bi veljala že za letošnji januar. Ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak je predlagala 4,7-odstotno zvišanje na 842,79 evra bruto oz. 638,42 evra neto. Socialni partnerji seji ESS danes sicer niso našli soglasja o predlogu ministrice, so pa sprejeli sklep, da bodo do torka, 23. januarja, skušali oblikovati skupni dogovor o višini dviga. “Sindikati so izrazili željo po 6,2-odstotnem zvišanju, delodajalci pa so vztrajali pri 1,7-odstotnem povišanju minimalne plače,” je povedala ministrica po seji ESS.

“V kolikor najdejo neko ravnotežje, se dogovorijo o dvigu minimalne plače in z usklajenim predlogom pridejo do ministrstva za delo, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa nadaljevala s svojim,” je povedala ministrica Kopač Mrak. Dodala je, da danes z delodajalske strani ni bilo slišati navedb, da takšen dvig pomeni zlom slovenskega gospodarstva, kar je spodbudno.

“Verjamem, da slovensko gospodarstvo, ki beleži pozitivno rast, ta strošek zmore,” je ob predstavitvi predloga dejala Kopač Mrakova, ki je po zakonu dolžna predlagati vsakoletno uskladitev minimalne plače v začetku leta. Ob tem je ministrica ponovila, da bi pritisk na dvig minimalne plače lahko zmanjšali s spremembo plačnega modela. Ministrica iz vrst SD meni, da je čas primeren za uskladitev minimalne plače, ki bo ob inflaciji upoštevala tudi določen delež gospodarske rasti v tekočem in preteklih letih. ”Nova minimalna plača mora biti nad pragom tveganja revščine in mora izboljšati del v zadnjih letih izgubljenega razmerja v primerjavi s povprečno plačo,” je še poudarila Anja Kopač Mrak.

SD - Minimalna plača 2006-2018

Socialni demokrati želimo spomniti, da smo bili tudi leta 2010, ko smo vodili vlado in kljub negativni gospodarski rasti dvignili minimalno plačo za slabih 23%, kar je bil daleč najvišji dvig v EU, deležni številnih kritik. A te nas niso odvrnile niti takrat, niti nas ne bodo odvrnile zdaj, da dosežemo letošnji dvig, saj je potrebno ljudem, ki trdo delajo in so tudi motor gospodarske rasti, zagotoviti, da so njihovi mesečni prejemki za polni delovni čas višji od praga tveganja revščine. Ob tem pa si Socialni demokrati še naprej prizadevamo, da bi še bolj okrepili pozitivno gospodarsko rast, da se bodo lahko plače v Sloveniji, tako minimalne kot tudi povprečne, zviševale tudi v prihodnje.