Matjaž Han v DZ

Matjaž Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtih Vlade RS za višanje plač zaposlenih v Sloveniji

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han je na seji Državnega zbora, ki se je začela z vprašanji predsedniku vlade, na dr. Mira Cerarja naslovil poslansko vprašanje v zvezi z ukrepi Vlade RS glede višanja plač v javnem in zasebnem sektorju. Matjaž Han je spomnil na burne polemike preteklega tedna o predlogu ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak o dvigu minimalne plače za 4,7%, kar je po njegovih besedah edini pravi in odgovoren ukrep. “Seveda so se pojavili očitki, da bo nova raven minimalne plače predstavljala približek k povprečni plači, vendar Socialni demokrati menimo, da problem ni v višini minimalne plače, temveč v dejstvu, da je povprečna plača v Sloveniji prenizka,” je dodal Han.

Poudaril je, da dve tretjini zaposlenih v državi prejema plačo nižjo kot od povprečne, torej med 600 in 1.050 evri. Od dejstvu, da je po podatkih Finančne uprave Slovenija letošnje leto pobrala za 920 milijonov evrov več denarja, gospodarstvo pa beleži 3,2 milijardi čistega dobička se Han čudi problemom ob predlogu dviga minimalne plače. “Dobri kazalniki botrujejo tudi napovedanim stavkam zaposlenih v javnem sektorju, zadnjih osem let so se odpovedovali plačam, zato, da je država izšla iz krize,” je poudaril vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov.

Poleg tistih, ki prejemajo minimalno plačo pa je izpostavil tudi zaposlene, ki prejemajo znesek med minimalno in povprečno plačo, tako v javnem kot zasebnem sektorju. V sled povedanega je Han predsedniku vlade zastavil vprašanje o načrtovanih ukrepih vlade do konca mandata za izboljšanje neto plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Premier Cerar je zatrdil, da so se neto plače vsa leta dela te vlade zviševale, predvsem preko davčnih razbremenitev. Glede višine letošnje uskladitve minimalne plače je ocenil, da je naše gospodarstvo v dobri kondiciji in bi “lahko zmoglo več kot zakonsko uskladitev z rastjo inflacije”. Zato se strinja, da se ta uskladitev postavi na višji ravni, pri čemer pa je treba upoštevati socialni in ekonomski kriterij – torej tudi interese gospodarstva. Opozoril je, da z dvigom minimalne plače ne smemo ogroziti delovnih mest in porušiti plačnih razmerij.

Tanja Fajon - evroposlanka SD

Tanja Fajon: Socialna demokracija z jasnimi vrednotami in programom za prihodnost pridobiva zaupanje ljudi

“V ustavni državi je pravi vladar volivec,” je nekoč dejal delavski vodja in oče nemške SPD Ferdinand Lassalle. 150 let kasneje je videti, kot da ljudje počasi izgubljajo vero v njegovo politično idejo.

Od začetka tisočletja se je v 15-ih od 17-ih anketiranih evropskih držav[i] število glasov za socialno-demokratske stranke na volitvah zmanjšalo. V Nemčiji je rezultat SPD z 20,5 odstotka najslabši do sedaj in podobno je v številnih sosednjih državah, kjer se socialdemokrati borijo z nenehnim upadanjem podpore: v Franciji, na Nizozemskem in Češkem beležijo socialdemokratske stranke letos samo še enomestne rezultate.

Avstrijski SPÖ so izgubili deset odstotnih točk, PASOK v Grčiji konstantno izgublja pomenu, v Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke še leta 2000 dosegale rezultate okrog 40 odstotkov, pa jih do danes – razen na Portugalskem – izgubile 20. V skandinavskih državah je trend podobno negativen, v Združenem kraljestvu ga je ublažilo dogajanje zaradi Brexita in njegovih posledic.

Da evropska socialna demokracija preživlja težke čase, je torej jasno že dolgo. Glede na družbene in politične okoliščine in vse večje zavedanje, da nimamo ne učinkovitih odgovorov na krize zadnjega desetletja ne predlogov, kako naš voz spet obrniti navzgor, ter glede na dejstvo, da se stranke socialne demokracije vse manj razlikujemo od ostalih strank, je nevarnost, da nas bo negativna spirala posrkala na samo dno, vse bolj grozeča.

Članek v Spieglu[ii], ki sem ga nedavno prebrala in od koder sem povzela zgornje številke, pritrjuje temu vzdušju. Razlogi za negativen razvoj v posameznih državah so sicer lahko različni, vendar Marcel Pauly, avtor članka, ponudi razlage, ki so skupne krizi socialistov in socialnih demokratov v večini omenjenih. Niso nove, je pa prav, da o njih ponovno razmislimo.

V prvi vrsti gre za pomanjkanje oziroma izgubo jedra volivcev, ki je posledica številnih spremenjenih socialnih dejavnikov, na katerih je temeljil uspeh socialne demokracije. Ni več tradicionalnih delavskih gibanj, povezanih v močne sindikate, vse manj je klasičnih in predvsem fizičnih delavcev, nadomeščajo jih bodisi nove tehnologije bodisi cenena delovna sila v nerazvitih državah ali začasni delavci. Po nekaterih podatkih je delež delavcev v Evropi že nižji od 20 odstotkov. Nimamo več tovarn, v katerih bi se ljudje učili, kako slediti skupnim ciljem.

Ob tem je prišlo do vznika novih strank, ki poleg skrajnega dela apelirajo in drobijo tudi klasično središče delavskega razreda: bodisi da gre za socialistične ali levičarske (npr. Siriza v Grčiji, WASG v Nemčiji) bodisi desničarske populistične stranke (npr. Front national v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem) ali pa nove, »startup« stranke, ki bolj kot stranke delujejo kot oglaševalske agencije. Če temu dodamo še jasno zaznano zmanjšanje zaupanja volivcev v politiko na splošno, kar se kaže tudi z upadanjem volilne udeležbe, je rezultat po eni strani razumljiv.

Po drugi strani pa tudi nekoliko nelogičen – finančna in gospodarska kriza je posledica neoliberalnih politik. Zakaj torej socialnodemokratske stranke, zmerna levica, niso izkoristile tega dejstva za svoj vzpon? Osnovni očitek je pomanjkanje dolgoročnih družbenih vizij, idej, programska izpraznjenost, v povezavi z odgovorom na vprašanje, kaj je danes sploh še socialdemokratsko.

Razvoj evropskega skupnega trga in povečevanje vpliva korporacijskega kapitala sta ustvarila okolje, v katerem so socialno demokratske ideje socialne države vse težje uresničljive in v katerem smo socialni demokrati počasi, a zanesljivo, politiko podredili trgu. Tudi zaradi take trženjske politike so si današnje evropske politične stranke, razen nekaj skrajnih, vse bolj podobne. Praktično se zdi, da ne obstaja alternativa. Programi se ne razlikujejo bistveno, politično tekmovanje je odvisno od političnega marketinga in cenenih političnih parol, ki se ponudjajo kot univerzalno zdravilo za vse probleme v družbi.

Politični konflikti so (namensko) vse bolj zreducirani na raven izražanja mnenj o določenih izbranih popularnih vrednotah, s čimer se populistično polarizira javnost. Vrednota potrošništva je vgrajena v družbenih porah, skupaj z izrazito vzgojo v duhu meritokracije in ob sočasni odsotnosti alternativne družbene vizije, kot jo je nekoč kapitalizmu postavljal komunizem oz. v nekdanji SFRJ samoupravni socializem. V teh razmerah smo socialni demokrati kot uspavani pozabili na svojo pravo vlogo.

Paradoksalno je, da svoj najslabši položaj doslej levica oz. socialna demokracija dosega ravno v obdobju velike brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin. Kar dokazuje, da ne glede na krizo ekonomski položaj ni več edini in glavni dejavnik, ki bi vplival na izbiro volivcev. A ti kljub temu potrebujejo politični program, »ideologijo, ki bo znala povezati različne interese različnih družbenih skupin in zagovarjati njihove socialne pravice« (Igor Pribac).

Uspešni smo lahko z idejo večje solidarnosti, ki je tesno povezana z več demokracije in ki ni ovira za napredek in delovanje gospodarstva, in z vizijo o socialno pravičnejši družbi, ki pa nima nič skupnega z ideologijo nekdanjih vzhodnih totalitarnih sistemov. Predvsem pa moramo iskati rešitve v preseganju nacionalnega in delovanje postaviti v kontekst globalnega povezovanja.

Ker sem po naravi optimistka, sem prepričana, da imamo socialni demokrati v prihodnosti tudi na evropski ravni vendarle dobre možnosti za uspeh, če bomo resnično začeli sodelovati in se aktivno zavzemati za to, iz česar smo nastali: za svobodo, solidarnost, človekove pravice in enakopravnost.

V Sloveniji to že dokazujemo: socialni demokrati smo nedvomno na pravi poti, na poti k uspehu, in razloga za preplah ne vidim. Upam celo, da bodo izidi prihajajočih volitev, na katerih imamo vse možnosti, da dosežemo rezultat, ki smo si ga zastavili, vodilo in spodbuda našim evropskim kolegom, da storijo podobno.

Kaj je naša glavna prednost: prvič, da smo si zastavili realne cilje in volivcem obljubljamo le to, kar lahko z dejanji tudi izpolnimo. Samo tako je mogoče spet pridobiti njihovo zaupanje. In drugič, naš program ni namenjen samo nabiranju kratkotrajnih političnih točk, zato se ne osredotoča le na naslednji mandat – nasprotno: imamo v prihodnost usmerjen program, z dolgoročno vizijo in konkretnimi koraki za vsaj osem let, s katerimi bomo ustvarjali pogoje in uresničevali zaveze za razvoj samozavestne Slovenije, države prihodnosti, prepoznavne v svetu.

Želimo trajno spremembo na bolje. Slovenija med desetimi najbolj razvitimi državami sveta ni utopija. Naša lega, majhnost, naravne danosti, izobrazba ljudi, zagnanost in številna znanja nam to omogočajo – od tehnoloških, zdravstvenih, gospodarskih do znanstvenih in izobraževalnih. Za to potrebujemo odprt, svoboden, s preteklostjo neobremenjen prostor, ki bo dejansko deloval povezovalno in ne politično parcialno. Socialni demokrati to zmoremo. S pomočjo vseh, ki razmišljajo podobno, lahko Sloveniji 21. stoletja in njenim državljanom damo to, kar si zaslužijo: Samo Dobro.

Tanja Fajon

predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

[i] Opisane rezultate volitev iz 17 evropskih držav je zbiral Norveški center za podatke o raziskavah in Mednarodna fundacija za volilne sisteme, nekatere manjkajoče vrednosti je dodal SPIEGEL ONLINE (glej naslednjo opombo).

[ii] http://www.spiegel.de/politik/ausland/krise-der-sozialdemokratie-vorwaerts-nimmer-abwaerts-immer-a-1182262.html

Poslanec Jan Škoberne

Jan Škoberne postal podpredsednik skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope

Poslanec Socialnih demokratov in član delegacije Državnega zbora v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope Jan Škoberne je bil danes, 22. januarja 2018, ob rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, imenovan v biro podpredsednikov skupine Socialistov, demokratov in zelenih v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.

Ob tej priložnosti se je Škoberne zahvalil za zaupanje delegatom druge največje politične skupine v Svetu Evrope in poudaril, da se bo kot član biroja podpredsednikov zavzel za okrepitev Torinskega procesa in uveljavitev sodobne listine o socialnih pravicah ter za krepitev solidarnosti in varovanja najvišjih standardov človekovih pravic, kot odgovor grožnjam, ki jih predstavlja vzpon skrajne desnice, nacionalizmov in sovražnega govora v Evropi.

Škoberne je še poudaril, da morajo tako kot temeljne človekove, tudi socialne pravice, vključno z pravico do dostojnega plačila, postati univerzalne pravice in da je od sposobnosti uveljavljanja solidarnosti in enakopravnosti odvisna prihodnost Evrope.

Na rednem zasedanju Parlamentarne skupščine Sveta Evrope je 324 delegatk in delegatov 47 držav razpravljalo o ključnih globalnih izzivih. Tako je Parlamentarna skupščina med drugim na nujnem zasedanju obravnavala problematiko vzpona antisemitizma, ksenofobije in islamofobije ter grožnje, ki jo slednja predstavlja za skupne evropske vrednote.

Prav tako bodo delegati naslovili vprašanje prihodnosti palestinsko-izraelskega mirovnega procesa in številnih drugih vprašanj, ki segajo od upravljanja globalnih izzivov v športu, do ključnih socialnih vprašanj, s katerimi se sooča Evropa. Parlamentarna skupščina pa bo izvedla volitve novega komisarja Sveta Evrope za človekove pravice, kjer je med tremi finalnimi kandidati tudi slovenski kandidat, minister za pravosodje Goran Klemenčič.

Anja Kopač Mrak - Naprej

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Minimalna plača mora zagotavljati dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino

Trenutna razprava o uskladitvi minimalne plače za mesec januar 2018 je vse prej kot samo to. Je razprava o vredno(s)ti dela v Sloveniji, o zmanjševanju neenakosti in spodbujanju socialne pravičnosti ter ideji socialne demokracije, da si bodo ljudje z delom zaslužili toliko, da bodo dostojno živeli.

Kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imam možnost, da predlagam višino minimalne plače, pri čemer je potrebno upoštevati rast cen življenjskih potrebščin oz. inflacijo, gibanje plač, gospodarske razmere oz. rast ter gibanje zaposlenosti. Znesek je potrebno vsaj enkrat letno uskladiti najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Z mojim predlogom 4,7-odstotnega zvišanja minimalne plače, želimo delavcem in delavkam zagotoviti skoraj 25 evrov na mesec več. Tako bi bruto mesečna plača znašala 842,79 evra oziroma 638,42 evra neto. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje.

Pomen minimalne plače ne moremo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo. Zagotavljati mora dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino.

Minimalna plača ni le socialni korektiv, je eden izmed ključnih elementov zmanjševanja socialnih razlik pri kateremu nimamo niti negativnih vplivov na javno porabo, kot pri večini drugih ukrepov. Še posebej pomemben rezultat se je pokazal pri dvigu minimalne plače leta 2010, ko smo Socialni demokrati dosegli skoraj 23% dvig minimalne plače, ki je imel viden vpliv na zmanjšanje neenakosti predvsem pri manj izobraženih ženskah in mladih.

Minimalna plača ima tudi motivacijsko funkcijo. Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga tveganja revščine in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Slovenija je izšla iz obdobja krize in velike brezposelnosti v pozitivno rast in situacijo na trgu dela, kjer primanjkuje ustrezne delovne sile. Prav zato je tudi za nadaljnjo gospodarsko rast ključno, da motiviramo in opolnomočimo prejemnike nadomestila za brezposelnost in socialnih transferjev, da aktivno prispevajo v naši družbi.

Minimalna plača je tako ekonomsko kot politično upravičena. Predvsem v smislu redistribucije strukturne moči med delom in kapitalom. Neto čisti dobiček gospodarskih družb v letu 2016 je znašal slabih 3,2 milijarde evrov. Ob letnem obsegu gospodarskih družb za plače v višini 8,5 milijarde evrov, predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju 18 milijonov evrov oziroma 0,21%.

Verjamem, da je gospodarstvo zmožno prenesti takšen dvig minimalne plače, saj je gospodarska rast v Sloveniji pozitivna in stabilna, prav takšno napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Zvišuje se zaposlenost in s tem tudi uspešno poslovanje gospodarskih družb.

Na minimalno plačo ne smemo gledati le z vidika stroškov in povečevanja konkurenčnosti. Pri tem pa ni nepomembno izpostaviti, da bi povišanje minimalne plače za 4,7% pomenilo, da se stroški delodajalcev povišajo le za 3%, zaradi določene najnižje osnove za plačilo prispevkov, ki v letu 2018 znaša 54% povprečne plače.

Če plače zaostajajo za rastjo produktivnosti, je posledica prerazporeditev ustvarjenega v korist kapitala in se ne preliva do delavcev in v korist zasebne porabe. V zadnjih petih letih od leta 2013 je skupna rast minimalne plače znašala 2,5%, medtem ko je bila realna rast povprečne bruto plače 3,2%. Produktivnost dela je narasla za 5,9%, BDP pa za kar 11,2%. Minimalna plača ostaja osnova za izgradnjo plačne politike, saj ustvarja tudi pritisk za prestrukturiranje gospodarstva in s tem sili v povišanje povprečne plače. Tu moramo za dvig kakovosti življenja predvsem srednjega razreda narediti še več.

Ne smemo pozabiti kaj smo Socialni demokrati že dosegli s spremembami minimalne plače. Naša prva socialdemokratska vlada je leta 2010 minimalno plačo zvišala iz takratnih 549,43 evrov na 734,15 evrov bruto, kar je bil daleč najvišji dvig v EU. In to v času krize in negativne gospodarske rasti. Naša prizadevanja za zagotavljanje dostojnega življenja za delavke in delavce ostajajo v srcu naših politik.

Žal je znesek minimalne plače vprašanje pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada nismo še nikoli dosegli soglasja. Zaradi tega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, kar obžalujem še danes. Vendar še vedno verjamem v konstruktiven socialni dialog.

Pritiski na minimalno plačo so visoki predvsem v tistih državah, kjer celoten plačni model ne deluje dobro in bipartitni dialog predvsem na panožni ravni šibi. Zato me veseli, da je tako pri sindikatih kot pri delodajalcih zaznati željo po vzpostavitvi novega dialoga glede plačnega modela v Sloveniji. Okoli tega moramo graditi splošen družben konsenz.

Za Slovenijo, kjer bo delo temeljna vrednota, ki bo omogočala preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajala dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh ustvarja skupnost.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Seja ESS

Ministrica Kopač Mrak po seji ESS: “V kolikor socialni partnerji najdejo neko ravnotežje in se dogovorijo o dvigu minimalne plače, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa bom nadaljevala s svojim predlogom za 4,7% povišanje.”

Ekonomsko-socialni svet (ESS) je obravnaval uskladitev minimalne plače, ki bi veljala že za letošnji januar. Ministrica za delo dr. Anja Kopač Mrak je predlagala 4,7-odstotno zvišanje na 842,79 evra bruto oz. 638,42 evra neto. Socialni partnerji seji ESS danes sicer niso našli soglasja o predlogu ministrice, so pa sprejeli sklep, da bodo do torka, 23. januarja, skušali oblikovati skupni dogovor o višini dviga. “Sindikati so izrazili željo po 6,2-odstotnem zvišanju, delodajalci pa so vztrajali pri 1,7-odstotnem povišanju minimalne plače,” je povedala ministrica po seji ESS.

“V kolikor najdejo neko ravnotežje, se dogovorijo o dvigu minimalne plače in z usklajenim predlogom pridejo do ministrstva za delo, bom upoštevala njihov predlog, sicer pa nadaljevala s svojim,” je povedala ministrica Kopač Mrak. Dodala je, da danes z delodajalske strani ni bilo slišati navedb, da takšen dvig pomeni zlom slovenskega gospodarstva, kar je spodbudno.

“Verjamem, da slovensko gospodarstvo, ki beleži pozitivno rast, ta strošek zmore,” je ob predstavitvi predloga dejala Kopač Mrakova, ki je po zakonu dolžna predlagati vsakoletno uskladitev minimalne plače v začetku leta. Ob tem je ministrica ponovila, da bi pritisk na dvig minimalne plače lahko zmanjšali s spremembo plačnega modela. Ministrica iz vrst SD meni, da je čas primeren za uskladitev minimalne plače, ki bo ob inflaciji upoštevala tudi določen delež gospodarske rasti v tekočem in preteklih letih. ”Nova minimalna plača mora biti nad pragom tveganja revščine in mora izboljšati del v zadnjih letih izgubljenega razmerja v primerjavi s povprečno plačo,” je še poudarila Anja Kopač Mrak.

SD - Minimalna plača 2006-2018

Socialni demokrati želimo spomniti, da smo bili tudi leta 2010, ko smo vodili vlado in kljub negativni gospodarski rasti dvignili minimalno plačo za slabih 23%, kar je bil daleč najvišji dvig v EU, deležni številnih kritik. A te nas niso odvrnile niti takrat, niti nas ne bodo odvrnile zdaj, da dosežemo letošnji dvig, saj je potrebno ljudem, ki trdo delajo in so tudi motor gospodarske rasti, zagotoviti, da so njihovi mesečni prejemki za polni delovni čas višji od praga tveganja revščine. Ob tem pa si Socialni demokrati še naprej prizadevamo, da bi še bolj okrepili pozitivno gospodarsko rast, da se bodo lahko plače v Sloveniji, tako minimalne kot tudi povprečne, zviševale tudi v prihodnje.

Pogovor Židan - Costa

Židan in Costa na srečanju v Ljubljani o krepitvi sodelovanja med slovensko in portugalsko socialno demokracijo

Predsednik SD in podpredsednik vlade mag. Dejan Židan se je skupaj z ministrico za delo dr. Anjo Kopač Mrak in vodjo Poslanske skupine SD Matjažem Hanom v Ljubljani sestal s portugalskim predsednikov vlade Antoniom Costo, ki se je mudil na delovnem obisku v Sloveniji. Pogovor je med drugim potekal o aktualnih evropskih zadevah kot tudi o krepitvi sodelovanja med slovensko in portugalsko socialdemokracijo, ki jo vodi premier Costa.

Portugalska je pod vodstvom socialdemokratske vlade Antonia Coste postala bolj uspešna država. “Portugalska se je odpravljanja posledic krize lotila na izviren, uspešen in socialdemokratski način,” je po srečanju poudaril predsednik SD Židan. “S socialdemokratskimi progresivnimi ukrepi je zmogla zvišati pokojnine in plače ter znižati primanjkljaj. To je socialna demokracija v praksi. Če je to zmogla Portugalska, zmore to tudi Slovenija,” je dodal Židan.

Židan in Costa sta izrazila zadovoljstvo, da sta obe državi izšli iz gospodarske krize. Predsednik portugalske vlade je dejal, da je njegova država za to, da po 15 letih znova beleži gospodarsko rast, sprejela potrebne reforme. Ob tem je izrazil upanje na reforme tudi v območju evra, in sicer takšne, ki bi zmanjševale razlike med članicami, ne povečevale.

Kopač Mrak in Costa

Ministrica Kopač Mrak pa je po pogovoru poudarila, da imamo Socialni demokrati, skupaj z našimi evropskimi zavezništvi, prave odgovore na izzive v prihodnosti. Po njenem mnenju je ravno Portugalska na čelu s Costo dokaz, da so prava alternativa politiki zategovanja pasu kakovostna delovna mesta, močna socialna zaščita in več pravic delavcev.

Sloveniji in Portugalski je skupno tudi, da bosta leta 2021 predsedovali Svetu EU – Portugalska v prvi, Slovenija v drugi polovici leta. Na to se državi že pripravljata s povezovanjem med ministrstvi. Portugalski premier Costa je ob tem spomnil, da sta Slovenija in Portugalska EU druga za drugo predsedovali že v letih 2007 in 2008. Kot pomemben dosežek portugalskega predsedovanja je izpostavil širitev Schengna konec leta 2007, ko je članica tega območja postala tudi Slovenija.

Dejan Židan in Antonio Costa

Slovenija in Portugalska imata na trenutne izzive, s katerimi se sooča Evropska unija, zelo podobne poglede. Glede prihodnosti Evropske unije se oboji zavzemamo za čvrsto, enotno in trdno Evropo, kjer se spoštuje vladavina prava. Po besedah portugalskega premierja Coste je bistveno, da v EU spoštujemo temeljne vrednote, kot so svoboda, demokracija, spoštovanje sporazumov in pravna država.

Glede financ pa je po besedah portugalskega premierja potrebno zadržati politiko, ki ustvarja identiteto EU, a obenem imeti novo vizijo, s katero bi obvladali sedanje težave, kot so denimo podnebne spremembe. “Potrebujemo solidno gospodarstvo in solidne temelje, da bomo lahko odgovorili na izzive obrambe, varnosti, gospodarstva in migracij,” je ob tem poudaril Costa. Portugalska ima med članicami unije eno od najbolj odprtih migracijskih politik. “Že dolgo živimo z različnimi kulturami in to nas je obogatilo,” je poudaril Costa. Portugalski premier je prepričan, da EU glede migracij potrebuje skupno vizijo.

Matjaž Han v izjavi za medije

Matjaž Han: “Ko se dvignejo plače zdravnikom in direktorjem, ni nobenih pripomb, ob predlogu za povišanje minimalne plače pa takoj nasprotovanje.”

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjaž Han se je za medije odzval na očitke glede predloga za dvig minimalne plače za 4, 7%. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak je namreč predlog predstavila javnosti in pojasnila, da je poleg inflacije upoštevala tudi gibanja v minulih letih in obete stabilne gospodarske rasti v prihodnje.

Matjaž Han je ob navedbah ministrice za finance Mateje Vraničar Erman, da “predlog ne opravičuje številk, ki bi lahko utemeljevale dvig minimalne plače”, izrazil začudenje, “ko se dvignejo plače zdravnikom, direktorjem in vsem, ki dobro živijo, nisem slišal nobenih pripomb”. Ob tem ga čudi takšen »halo« glede predloga povečanja minimalne plače, “da tisti, ki že tako ali tako iz meseca v mesec težko preživijo, za svoje delo dobijo 638 evrov”.

Han pričakuje, da se bo glede predloga uspešno dogovorilo na Ekonomsko-socialnem svetu in da vlada temu ne bo nasprotovala. Izpostavil je, da je kritika ministrice tako vedno prisotna, “ko se nekaj naredi ali pa ne naredi”, vedno so očitki. Na pripombo poslanke iz vrsto koalicije, da ta dvig ne bo odpravil problema števila prejemnikov minimalne plače, je vodja poslanske skupine SD odgovaril, da so za to drugi prijemi.

Glede t.i. predvolilnih bombončkov, med te naj bi po navedbah nekaterih sodil tudi ta ukrep, pa je Han poudaril, “da so interpretacije vedno takšne in drugačne, vse kar sedaj naredimo je predvolilno in če bodo za to ljudje dobili nekaj več v svoje denarnice se tega očitka ne bojim”. “Vsi so imeli priložnost prevzeti ta težak resor, pa smo tedaj Socialni demokrati ostali sami,” je bil kritičen Han tudi glede ostalih stalnih kritik ministrice. Slednja je po prepričanju Hana vrhunska ministrica, “ki obvladuje ta zahteven resor in ga dela bolj življenjskega”.

Vodja PS SD se je v izjavi za medije dotaknil tudi minulega sestanka koalicije na temo sindikalnih zahtev in povedal, da bo vlada imenovala pogajalsko skupino, pri kateri Han upa, da bo uspešnejša od predhodne. “Usklajevanju glede demografskega sklada pa se bo dalo še dodatno priložnost, da se zbližajo stališča DeSUS in SMC, ki so med seboj konceptualno nasprotna,” je povedal Han.

Ministrica za delo Anja Kopač Mrak

Ministrica Kopač Mrak za letos predlaga zvišanje minimalne plače za 4,7 odstotka, kar je skoraj 25 evrov na mesec več

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak bo Ekonomsko-socialnemu svetu (ESS) predlagala, da se minimalna plača za leto 2018 zviša za 4,7 odstotka na 842,79 evra bruto oz. 638,42 evrov neto. Poleg inflacije je pri tem upoštevala tudi gibanja v minulih letih in obete stabilne gospodarske rasti v prihodnje. ESS bo po njenih besedah predlog obravnaval v petek, ministrica pa kot vedno pri tej temi pričakuje “zanimivo in burno debato”. Kopač Mrakova sicer ocenjuje, da gospodarstvo zmore tolikšen dvig minimalne plače.

Po zakonu višino minimalne plače za posamezno leto določi resorni minister po predhodnem posvetu s socialnimi partnerji. Pri določitvi se mora upoštevati letna stopnja inflacije v decembru predhodnega leta (v letu 2017 1,7 odstotka), lahko pa se tudi gibanje plač, gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Višina mora biti objavljena do konca januarja posameznega leta, velja pa za delo za polni delovni čas od 1. januarja.

Kot je v izjavi za medije povedala ministrica Kopač Mrak, “smo pri pripravi tokratnega predloga gledali obdobje med letoma 2013 in 2017, ko smo šli iz obdobja negotove gospodarske rasti v obdobje zelo stabilne in izjemne gospodarske rasti, tudi za naslednje obdobje pa se pričakuje stabilna gospodarska rast”.

“V tem času je povprečna plača rasla hitreje kot minimalna; povprečna plača se je povečala za 64 evrov bruto oz. za 4,2 odstotka, minimalna plača za 16 evrov bruto oz. dva odstotka,” je povedala ministrica in dodala, “da se je neto čisti dobiček gospodarskih družb povečal za 17-krat”.

“Verjamem, da gospodarstvo danes ta strošek zmore,” je dejala ministrica Kopač Mrak. Kot je ponazorila, gospodarstvo trenutno za plače nameni 8,5 milijarde evrov, tako da bi se pri predlaganem zvišanju minimalne plače ta strošek zvišal za 0,21 odstotka. Podjetja bi morala za zvišanje nameniti 0,6 odstotka svojega dobička, je poudarila.

ESS bo po njenih besedah predlog obravnaval v petek, 19. januarja, ministrica pa kot vedno pri tej temi pričakuje “zanimivo in burno debate”. Predlaga zvišanje za 4,7 odstotka na 842,79 evra bruto, kar bi pomenilo 638,42 evrov neto, t.i. bruto bruto pa bi znašal 983,42 evra, s čimer bi se po njenih besedah strošek delodajalcev dejansko zvišal za tri odstotke.

Ministrica iz vrst SD je še povedala, da so pritiski na dvig minimalne plače najvišji v državah, kjer socialni dialog najbolj peša. “Plačni modeli po Evropi so različni; kjer deluje bipartitni socialni dialog, pritiska na dvig minimalne plače ni,” je dejala ministrica Kopač Mrak. Da bi dosegli premik, je po njenem mnenju potrebna sprememba plačnega modela.

Minimalno plačo po podatkih ministrstva trenutno prejema okoli 33.000 zaposlenih, od tega okoli 8000 v javnem sektorju. Po teh podatkih bi tako dodaten strošek za državno blagajno z zvišanjem minimalne plače v predlagani višini znašal 2,9 milijona evrov.

Tanja Strniša

Tanja Strniša: Podnebne spremembe so dejstvo. Kako v Sloveniji obvladujemo njihove posledice v kmetijstvu?

Izteka se drugi teden v januarju s temperaturami čez dan okoli 10 stopinj Celzija in zjutraj nad 0 stopinj Celzija. Tako vreme še ni razlog za preplah, je pa izhodišče za razmislek, kakšno vremensko leto nas čaka. Znano je, da je povprečna globalna temperatura v današnjem času za 0,85 stopinj Celzija višja kot ob koncu 19. stoletja in da je bilo vsako med zadnjimi tremi desetletji toplejše od kateregakoli desetletja v preteklosti, odkar so leta 1850 začeli beležiti temperature.

Ena od značilnosti globalnega segrevanja pa so tudi daljša obdobja enakega vremena. Zaradi daljših otoplitev v zadnjih dveh zimah se je narava zbudila prezgodaj, tako da je mraz konec aprila 2016 in 2017 povzročil škodo v kmetijstvu, kakršne nismo pred tem zabeležili več desetletij. Vse bolj pogosta so daljša obdobja lepega vremena poleti, ki povzročajo sušo. Vreme je tudi bolj nestabilno, vse bolj pogosta so neurja s točo. Po podatkih Evropske komisije se je v zadnjih 15 letih pogostnost obsežnih škod v EU zaradi neugodnih vremenskih pojavov povečala za eno tretjino.

V zadnjih 15 letih naravne nesreče v slovenskem kmetijstvu povzročile za 623 mio evrov škode

Spremenjene podnebne razmere povzročajo suše, toče, pozebe, pa tudi probleme s škodljivci in boleznimi rastlin in živali, ki jih prej v našem prostoru nismo poznali. Gre torej za vsestranske vplive, vendar se v tem prispevku osredotočam na obširne škode, ki jih povzročajo suše, neurja s točo in pozebe.

V zadnjih 15 letih smo vsako leto zabeležili vsaj eno naravno nesrečo v kmetijstvu kot posledico vremenskih neprilik, njihova skupna škoda pa je bila ocenjena na 623 mio evrov. Imeli smo kar 6 sušnih let (škoda 408 mio), dve manjši in dve pozebi izjemnih razsežnosti (škoda 97 mio), neurja s točo se pojavljajo vsako leto, kot naravna nesreča pa so bila obravnavana v petih letih, ko so povzročila za 102 mio škode. Kot naravna nesreča je bila razglašena tudi škoda po poplavah v letu 2005 v višini 2 mio. Trikrat v zadnjih letih je bila zabeležena tudi škoda v čebelarstvu v skupni višini 14 mio.

Najvišja skupna škoda po v višini 130 mio je bila zabeležena v letu 2003 (suša, pozeba, neurja s točo), drugo najbolj neugodno leto s skupno škodo 115,4 mio pa je bilo prav lansko, ko je pomladanska pozeba uničila pridelek v vrednosti 46,8 mio, škoda po poletni suši je po prvih ocenah znašala okoli 65,1 mio, zaradi neugodnih vremenskih razmer in posledično slabega medenja pa je bila škoda tudi v čebelarstvu (3,5 mio). Iz državnega proračuna se je za pomoč kmetom po naravnih nesrečah v zadnjih 15 letih namenilo 97 mio evrov (kar ne vključuje višine pomoči po lanski suši, ki še ni določena).

Preprečevanje posledic podnebnih sprememb prioriteta Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP)

Vse pogostejše škode na pridelkih zaradi suše, pozeb in neurij predstavljajo enega glavnih tveganj v kmetijstvu ne samo zaradi izpada dohodka, pač pa tudi zaradi nevarnosti izgube trgov, ko gre za večje izgube pridelka. Zato smo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za obvladovanje posledic podnebnih sprememb v zadnjih letih sprejeli vrsto ukrepov, ki zajemajo tako pomoč pri izpadu dohodka kot pomoč pri aktivni obrambi proti podnebnim spremembam.

Pomemben ukrep je sofinanciranje zavarovalnih premij za zavarovanje škod po pozebi in toči. Potem ko je bila zaradi varčevalnega proračuna stopnja sofinanciranja v obdobju 2014 do 2017 nižja, smo za leto 2018 ponovno dosegli ciljno, 50% stopnjo sofinanciranja za sadne nasade, hmeljišča in vinograde, za poljščine pa stopnjo dvignili na 40%. V letu 2016 je bilo zavarovanih 1328 ha intenzivnih sadovnjakov, 1249 ha hmeljišč, 3031 ha vinogradov, 24.032 ha žit in 7122 ha drugih rastlih.

Z interventnima zakonoma zagotovili 10,5 mio pomoči po pozebah v 2016 in 2017, denarna pomoč tudi za prizadete po suši in čebelarje

Po škodah, ki jih je mogoče zavarovati in za katere se sofinancira zavarovalne premije iz proračuna MKGP, ni možna državna pomoč po Zakonu o odpravi posledic po naravnih nesrečah. Ker pa sta zlasti sadjarstvo in vinogradništvo utrpeli katastrofalno škodo po spomladanski pozebi v zadnjih dveh letih, ki sta odnesli glavnino pridelka (pri jablanah je bil izpad pridelka celo 80 %), je bila pomoč države nujna, saj je izpad dveh zaporednih letin in s tem dohodka ogrozil obstoj številnih specializiranih sadjarskih in vinogradniških kmetijskih gospodarstev.

MKGP je zato pripravilo poseben interventni zakon v letu 2016, ki je omogočil finančno pomoč najbolj prizadetim sadjarjem in vinogradnikom iz proračunske rezerve v višini 3,5 mio evrov, in drugi interventni zakon v letu 2017, ki je zagotovil 7 mio pomoči iz proračunske rezerve za pomoč po lanski pozebi. Interventna zakona sta zagotovila še znižanje ali odpis najemnin za prizadete površine pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, znižanje ali odpis socialnih prispevkov ter možnost dokupa grozdja ali sadja kmetijam, ki se ukvarjajo s predelavo.

Pomembno pomoč za premoščanje likvidnostnih težav sadjarjev in vinogradnikov predstavljajo brezobrestni krediti (obresti financira MKGP) za obratna sredstva ter ugodni krediti za reprogramiranje investicijskih kreditov, oboje z možnostjo odloga začetka odplačevanja in daljšo ročnostjo. Ugodni krediti bodo na voljo pri Skladu za regionalni razvoj v Ribnici (razpis v decembru 2017 in januarju 2018).

Pomagali smo tudi čebelarjem in jim za kritje izpada pridelka medu v decembru že izplačali   520.548 evrov. Pomoči bodo deležna tudi kmetijska gospodarstva, ki so utrpela več kot 30% izpad pridelka po lanski suši; višino pomoči bo na podlagi programa, ki ga bo pripravilo ministrstvo, določila vlada.

Program razvoja podeželja podpira naložbe v prilagoditev podnebnim spremembam, po novem tudi višje sofinanciranje teh naložb

Še bolj kot kratkoročni ukrepi pomoči prizadetim kmetijam pa so pomembni ukrepi za preprečevanje škod. Iz Programa razvoja podeželja 2007-2013 in 2014-2020 smo podprli 391 investicij v protitočne mreže v višini 6,2 mio evrov. Konec leta 2017 je bilo tako z mrežami proti toči pokritih že 1243 ha intenzivnih sadovnjakov in 6 ha jagod. V istem obdobju smo iz Programa razvoja podeželja podprli 382 naložb v namakalno opremo na kmetijskih gospodarstvih v skupni višini 3,3 mio ter 9 naložb v posodobitev ali izgradnjo namakalnih sistemov, v katere je bilo vključenih 2150 ha kmetijskih zemljišč in izplačanih 9 mio evrov nepovratnih sredstev.

Da bi kmetije spodbudili k investicijam v namakalne sisteme, protitočne mreže, oroševalne sisteme proti pozebi ter v rastlinjake, smo s spremembo Programa razvoja podeželja omogočili za 20 odstotnih točk višjo stopnjo sofinanciranje teh investicij, kot velja za druge naložbe v kmetijska gospodarstva. Tako bo v marcu objavljen javni razpis, na katerem bo mogoče pridobiti do 70%, za mlade kmete pa do 75% sofinanciranje teh naložb.

Namakanje je ključno za zagotavljanje stabilne pridelave hrane

Za odpravo in preprečevanje vse pogostejših suš sta bila lani avgusta sprejeta tudi Načrt namakanja do leta 2023 in Program namakanja do leta 2023, ki določata predlog območij, kjer je namakanje kmetijskih zemljišč najbolj smiselno glede na primernost zemljišč za kmetijsko pridelavo in dostopnost vodnega vira za namakanje. Do leta 2023 se tako predvideva izgradnja 2467 ha in tehnološka posodobitev 1273 ha namakalnih sistemov z več uporabniki ter izgradnja 348 ha individualnih namakalnih sistemov.

Z nedavno sprejeto spremembo Zakona o kmetijskih zemljiščih smo omogočili obnovo ali izgradnjo državnih vodnih zadrževalnikov iz sredstev, ki se zbirajo iz odškodnin za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč in tako med drugim omogočili obnovo največjega vodnega zadrževalnika Vogrščka, ki je prepotreben za kmetijstvo v Vipavski dolini.

Obvladovanje podnebnih sprememb je učinkovitejše v partnerstvu z lokalnimi skupnostmi

Investicije v izgradnjo in vzdrževanje namakalnih sistemov z več uporabniki prevzemajo občine, ki lahko za te investicije pridobijo 100% financiranje iz Programa razvoja podeželja, vključno z DDV, če si ga ne morejo poračunati. Če imajo lokalne skupnosti interes, lahko v upravljanje in obnovo prevzamejo tudi namakalne sisteme, ki so v lasti države. Tak namen je na primer nedavno izrazilo 5 občin na področju namakalnega sistema Vogršček, s katerimi je bil sklenjen dogovor, da MKGP in MOP zagotovita sredstva in izvedbo obnove zadrževalnika, občine pa bodo namakalni sistem obnovile in v nadaljevanju tudi zagotavljale njegovo vzdrževanje.

Skupaj z lokalnimi skupnostmi MKGP izvaja tudi aktivno obrambo proti toči s sofinanciranjem letalske obrambe (posipavanjem točonosnih oblakov) na območju SV Slovenije. V letu 2017 je za letalsko obrambo MKGP zagotovilo 57.000 evrov, občine z branjenega območja pa 89.000 evrov.

Nekatere občine kmetom pomagajo tudi pri zavarovalnih premijah in jih sofinancirajo, poleg MKGP, do skupne najvišje možne stopnje pomoči, ki po evropskih predpisih znaša 65%.

Prilagoditve pa morajo biti tudi pri kmetu – v tehnologiji in sortimentu

Za prilagoditev kmetijstva podnebnim spremembam pa so potrebne tudi prilagoditve in inovacije v tehnologiji pridelave, sortimentu, rajonizaciji in podobno. Te spremembe mora narediti kmet sam. Ministrstvo jih pri tem podpira skozi kmetijsko-okoljske ukrepe in ukrep sodelovanje v Programu razvoja podeželja, posredno pa tudi skozi tehnološka navodila in program javne službe kmetijskega svetovanja.

S promocijo lokalne hrane prispevamo k blažitvi podnebnih sprememb

Da bo sporočilo zaokroženo, je treba povedati, da kmetijski sektor nosi odgovornost tudi pri blažitvi podnebnih sprememb, saj kmetijstvo v Sloveniji prispeva okoli 10% vseh izpustov toplogrednih plinov. Ministrstvo zato pri kmetijskih subvencijah spodbuja in daje prednost tehnologijam, ki izpuste toplogrednih plinov zmanjšujejo. Podpiramo tudi kratke dobavne verige s hrano, z manj izpustov zaradi transporta, hlajenja in obdelave živil.

Zato naj bo moja zaključna misel, da pomemben korak k zmanjševanju podnebnih sprememb lahko naredimo tudi potrošniki, če dajemo prednost sveži, sezonski, lokalni hrani.

mag. Tanja Strniša

predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in državna sekretarka Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Rok Dacar - pravnik

Komentar Roka Dacarja o sprožitvi “atomskega člena” Lizbonske pogodbe: Ali je lahko demokracija neliberalna?

V zadnjih nekaj letih je na Poljskem in na Madžarskem, prišlo do pomembnih odklonov od temeljnih načel, ki bi jih vse države članice Evropske unije morale spoštovati. Ti so se začeli po prepričljivi zmagi strank FIDESZ na Madžarskem in Pravo in pravičnost na Poljskem in so ena od najbolj vidnih kontraindikacij utrjevanja njune oblasti.

Ne da bi se poglobljeno spuščal v ukrepe, ki sta jih vladi teh držav sprejeli, naj omenim samo nekatere najbolj opazne — recimo odvzem moči ustavnemu sodišču na Poljskem, očiščenje sodnega sistema in odstranitev vladam nenaklonjenih sodnikov, omejevanje politične debate z državnim nadzorom medijev na Madžarskem, itd.

Evropska unija se na poslabšanje stanje demokracije v zadnjih letih ni glasno odzivala, dokler ni pred dobrim tednom odjeknila vest, da se je Evropska komisija odločila sprožiti 7. člen Pogodbe o Evropski uniji — znan tudi kot “atomski člen”, ki lahko v skrajni fazi pripelje do odvzema pravic, ki jih podeljuje pogodba dotični državi.

Vladavina prava

V nadaljevanju bom razložil, kaj 7. člen sploh je in kako deluje — in kakšne so realne možnosti za uspešno izboljšanje stanja vladavine prava v dveh dotičnih državah. Leta 2000 je na parlamentarnih volitvah v Avstriji dosegla večino skrajno desna stranka FPÖ, ki ji je uspelo oblikovati koalicijo z desno stranko ÖVP. Časi so takrat bili drugačni. Na skrajno desne stranke se je gledalo veliko manj prizanesljivo kot danes. Veliko članic EU je proti Avstriji sprejelo bilateralne diplomatske sankcije.

Razpršenost teh sankcij pa je jasno pokazala, da v EU takrat ni bilo uspešnega mehanizma za sankcioniranje držav, ki ogrožajo temeljne vrednote EU. V Lizbonsko pogodbo so tako umestili 7. člen. Člen uvaja dva postopka, preventivnega in sankcijskega. Tako lahko po prvem odstavku tretjina držav članic, Evropski parlament ali Evropska komisija podá mnenje, na podlagi katerega lahko Svet s štiripetinsko večino članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.

Ko je takšno tveganje enkrat ugotovljeno, pa lahko Evropski svet na predlog tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz 2. člena. Če uspe tudi to glasovanje, lahko Svet s kvalificirano večino odvzame tej državi nekatere pravice, ki izhajajo iz Pogodbe.

Leta 2012 je Komisija uvedla še postopek, ki ga lahko izvede pred aktivacijo 7. člena in ki temelji na nezavezujočih mnenjih ter priporočilih. Poljski je tako izdala že tri priporočila — čeprav bi pred aktivacijo 7. člena morala izdati le enega —, toda izdajanje nadaljnih priporočil po neupoštevanju prvega je bil edini način, da Komisija ne izpade popolnoma neučinkovito. Poljska vlada je namreč prezrla priporočila in sprejela še dodatne ukrepe, ki napadajo pravno državo — čiščenje sodstva, ki je umazano, za povrh pa še komunistična kasta —, Evropski komisiji pa zabrusila, naj se neha vmešavati v poljska notranja vprašanja.

Neuradna koalicija

Opisani postopek na papirju deluje lepo, v resnici pa je razmeroma neučinkovit. Možno je, da uspe postopek po prvem odstavku, v trenutnih razmerah pa je nemogoče uspešno izpeljati tudi postopek po drugem odstavku, ki vodi do konkretnih sankcij in pri katerem je zahtevano soglasje.

Oblikovala se je namreč majhna, neuradna koalicija “neliberalnih držav”, kot jih je v svojem govoru označil madžarski premier Orbán. Dodal je še, da v resnici ni potrebno, da je država liberalna, če želi biti demokratična.

Ideja, na kateri temelji ideologija “neliberalne demokracije”, je ta, da lahko izvoljena vlada počne karkoli, ker je pač bila izvoljena po volji ljudstva. In prav ta mini koalicija, ki bi se ji lahko kmalu pridružila še Avstrija, bi lahko uspešno blokirala postopek po drugem odstavku, ki zahteva soglasje.

Na korake Komisije je tako verjetno bolje gledati kot na glasno in javno kritiko stanja na Poljskem, katere cilj je povečati politični in diplomatski pritisk na vlado ter tako preprečiti nadaljevanje razmeroma odkrite ugrabitve države s strani vladajoče stranke Pravo in pravičnost.

“Neliberalne demokracije”

Nekaj besed je treba spregovoriti še o kritikah vmešavanja Evropske unije v stanje pravne države v državah članicah, ki jih pogosto izražajo simpatizerji tako imenovanih “neliberalnih demokracij”. Ti namreč pravijo, da kontroliranje notranjih ukrepov držav članic pomeni nedopustno vmešavanje Evropske unije v njihovo suverenost. To seveda ni res, kajti napad na temeljne vrednote, na katerih EU temelji — in ki so tudi vključene v 2. člen Pogodbe o Evropski uniji —, je gotovo domena, v katero se Evropska unija lahko vmeša, saj ogroža njene temelje.

EU mora neliberalne režime obsoditi in čim bolj omejiti vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah!

Tukaj ne gre za posamične kršitve, temveč za sistematičen napad na vrednote, ki bi vsem članicam morale biti skupne in katerih spoštovanje je (bil) pogoj za vstop v EU. Omeniti je treba, da se omenjene kritike dobro zavedajo tudi same evropske institucije. Tako je Komisija čakala precej dolgo in dopustila marsikatero dokaj domiselno poljsko interpretacijo pojma pravna država, preden je končno aktivirala 7. člen.

Napol avtoritarni režimi

Kako torej naprej, ko pa določene države članice niso pripravljene vstopiti v resen dialog s Komisijo, ko mnenja Beneške komisija za njih niso veliko več kot mrtva črka na papirju in ko ni resnih možnosti, da bi sankcijski postopek uspel, saj nad njim visi Damoklejev meč blokade? Evropska unija mora neliberalne režime glasno obsoditi, vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah pa čim bolj omejiti. To se je sicer že zgodilo, sprožitev postopka po 7. členu pa naj bi dosegla tudi prvo.

Poleg tega je nujno spodbujati tudi politično debato znotraj teh držav, kar je na Poljskem veliko lažje kot na Madžarskem, kjer je medijski prostor v celoti zasedla garnitura blizu stranki FIDESZ. Vse to je seveda veliko težje uresničiti kot pa napisati. Toda če ne želimo, da se v Evropi utrdijo napol avtoritarni režimi, kake druge možnosti v resnici ni.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu