Dušan Olaj: Večja produktivnost je naloga vodilnih, ne delavcev

Intervju z Dušanom Olajem, podjetnikom in lastnikom uspešnega podjetja DUOL ter kandidatom SD za državnozborske volitve, ki je bil objavljen v spomladanski izdaji časnika socialne demokracije Naprej. Z njim sta se pogovarjala urednik časnika Gorazd Prah in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD Jernej Štromajer.

Kako se podjetnik, inovator, za nekatere “kapitalist”, odloči razglasiti, da je aktiven pripadnik socialne demokracije?

Eno je posel, drugo so osebna prepričanja. Jaz ti zadevi absolutno ločim. Jasno je, da ljudje, ki niso bili nikoli v poslu ali v podjetništvu, pogosto presojajo na način: »Aha, poglej ga, vozi tak avto, takšen je …«, toda globoko v duši smo vsi ljudje pravzaprav enaki. In to je tisto, kar imam v sebi ves ta čas, že od začetka devetdesetih, to je zame socialna demokracija.

Kar pa se tiče politične aktivnosti: nikoli nisem razmišljal o tem, da bom “aktiven”. Če si pasiven, se ti ni treba javno izrekati o svojih prepričanjih. Jaz pa sem že v nekaj intervjujih, leto ali dve nazaj, povedal, da se umikam iz posla. Zato, ker sem v svojem podjetju dosegel svoj maksimum. Preprosto, moji kolegi so postali boljši od mene, jaz v ospredju nimam več kaj početi.

Je mogoče uveljavljati socialnodemokratske vrednote enakosti v poslu?

Zakaj pa ne? Saj posel sam po sebi ni anti-socialnodemokratski. Če le vlada spoštovanje. Vedno poudarjam: marsičemu se moram zahvaliti, ker sem bil v mladosti igralec šaha. Filozofija šaha temelji na tem, da nikoli ne podcenjuješ nasprotnika, da spoštuješ človeka na drugi strani, da ga imaš za enakega, da je vse stvar premisleka, da preprosto ne moreš z eno potezo narediti vsega, je neka osnova, ki te potem pelje. In predvsem v poslu zasledujemo win – win. Tako kot socialna demokracija.

Je tudi v poslu prostor za demokracijo?

Odvisno, kaj pomeni demokracija v poslu.

Na primer pravico, da delavci sooodločajo, ker so ljudje, in ne zato, ker so lastniki kapitala, ali pa, da so udeleženi na dobičku, ker so ga soustvarjali, in ne zato, ker so lastniki osnovnih sredstev?

Poglejte, to so večna vprašanja, o katerih se lahko pogovarjamo. Govorim lahko iz lastnih izkušenj. Ena od prednosti Duola je, da se v Duolu posel igramo. Mi sicer smo globalizirano, razvojno podjetje, kdo bo rekel “vau, uspelo jim je, kot po maslu jim gre,” a za tem je vse kaj drugega. Udeležba delavcev pri dobičku je seveda možna. Toda: ko sem svoje sodelavce vprašal, kaj želijo – ali želijo stimulacijo ali želijo fiksno plačo – se je devet od desetih odločilo za fiksno plačo! Ne za možnost, da imajo malo nižji osnovni del, pa malo višji stimulativni del. To sicer ni konkretno vprašanje soudeležbe pri dobičku, je pa podobno. In če bi se spraševali o tem, ali so ljudje s tem zadovoljni? Duol nima fluktuacije kadrov. Vsi tisti, ki pridejo, ostajajo v Duolu, marsikdo si želi priti v Duol. Očitno marsikaj delamo dobro. Ne rečem pa, da je čisto vse v redu.

Ta podatek me rahlo preseneča. Običajno od poslovnežev slišiš, da ljudje želijo tekmovati, želijo biti nagrajeni po učinku. Iz tega pa razberem, da si bolj želijo drugih stvari?

Biti nagrajen po učinku pomeni, da boš, če tega učinka ne boš imel, nosil domov bistveno manj, kot bi nosil sicer. Slovenci so v veliki meri »ziheraši«,  to je dejstvo.

Je to nekaj, na čemer bi mi morali graditi, ali je to cokla za razvoj?

To niti ni bistveno vprašanje. Moj pristop do sodelavcev temelji na spoznanju, da ljudi ne morem spreminjati. Spremeni sebe in spremenil boš ljudi okoli sebe. In tudi ni nujno, da boš vsakemu tudi takoj našel njegov prostor v podjetju, njegovo pravo delovno mesto. Vse to je proces prilagajanja, razumevanja. To je osnova.

Če očitno nismo takšni, da bi se pehali za »nekaj več«, kaj kot družba imamo? Imamo kakšne primerjalne prednosti?

To je težko vprašanje, ker ne vem, s kom bi nas primerjal. Zelo težko primerjaš ta trenutek Slovenca ali pa državljana Slovenije z državljanom Nemčije ali skandinavskih držav. Vse te primerjave so nehvaležne. Razumeti moramo, da se je Sloveniji ob razpadu Jugoslavije zgodilo nekaj, kar se pravzaprav redko zgodi. Povprečen tujec, recimo povprečen Anglež, se v konservativni Angliji rodi in je bistvu določen. Njegova pot je določena do konca dni. Pri nas pa se je z razpadom Jugoslavije preprosto zgodila nova priložnost. Dana nam je bila možnost čez noč spremeniti svoje življenje. Ne uspeti, spremeniti. Dana nam je bila možnost, da iz sivega povprečja zlezemo višje. To, kar pravzaprav v nekih urejenih družbah, ki niso imele pretresov kot naša, ni bilo možno.

Vendar ta možnost spremeniti si življenje za vse ni pomenila poti navzgor.

Za vse to ni bila pot navzgor. Za nekatere je na začetku bila pot navzgor, zatem pa zelo strma pot navzdol. Nenadna priložnost uspeha za nekatere, z vsemi posledicami, ki jih to prinese, je svojevrstna izkušnja, ki je številni nimajo. Naučila nas je – ali vsaj upam, da nas je – lekcije iz pomena enakosti.

V sistemu z malo zmagovalci je večina poražencev; ljudi, ki jim, iz takšnih in drugačnih razlogov, ni uspelo. Kakšno pa je njihovo mesto v tej družbi?

Če pogledava prva leta, ko je večina – prosto po Darwinu – menila, da preživijo najmočnejši, je bil to pač divji zahod. Kot družba smo potrebovali čas, da smo sploh razumeli to našo državnost, kaj imamo, kaj so naši problemi in kako jih reševati. Še danes v celoti  ne čutimo, da smo državljani ene države, da bi znali ob vseh naših praznikih izobesiti zastave ali pa vsi skupaj zapeti Zdravljico; ne samo na nogometnih tekmah, še na kakšnem drugem dogodku. Če skupaj preživimo težke čase, nas to poveže. Šele takrat ugotovimo, da si moramo pomagati, ker bomo tudi mi nekoč potrebovali pomoč.

Čas je tisti, ki celi rane, čas je tisti, ki nas bo naredil takšne, kot moramo biti. V vsem tem času pa bodo anomalije, toda mislim, da jih bo vedno manj. Svoje bo naredila tudi tehnologija, tehnika, razvoj. Tisto, kar bo navsezadnje v svetu merljivo, je – poslušal sem lastnika Alibabe v Davosu – sreča. Toda kot končni cilj, ne kot sredstvo.

Omenjate avtomatizacijo, spremembe na trgu dela … marsikdo se sprašuje, kaj bomo sploh še delali, če bodo delo prevzeli stroji. Ali so debate, recimo o skrajšanju delovnega časa na 35 ur realne, smiselne, ali bi morali z njimi zaključiti?

Ne vidim nobene ovire v tem. Tudi nekatere razvite zahodne družbe prehajajo na 35-urni delavnik. Tudi v Duolu ga imamo. V Duolu nimamo niti registratorja delovnega časa, imamo odprt delovni čas. Imamo torej obvezne ure, ko je zahtevana prisotnost, ves ostali čas je gibljiv. Smo materam prijazno podjetje, vsakdo lahko dopoldne opravlja vse tiste obveznosti, ki jih ne more opraviti v popoldanskem času. Mogoče se temu reče družbena odgovornost, ali pa razumevanje do delavca. Daš mu možnost in potem lahko prosiš – ne zahtevaš! – prosiš, da tudi on stori tisto, kar je treba.

Toda ljudje večinoma trdijo, če hočeš stvari spraviti v red, potrebuješ več nadzora, več kontrole.

Ne drži. Vsak pritisk je pritisk in ta dela nasprotnika, nasprotno stran, rigidno in togo. Jaz pa sem zagovornik svobodnega gibanja, komuniciranja in izmenjave mnenj. Več zaupanja, manj nadzora.

Ob branju nekaj drugih vaših intervjujev – pa tudi zdaj – me je prešinilo: morda bi morali postati minister za šolstvo. Je to dobra ali slaba ideja?

Hotel sem samo dobre vile [smeh]. V bistvu niti nisem hotel biti minister, ampak ideja se mi zdi zanimiva. Pravzaprav je eno od mojih poslanstev, glede na to, da sem “50+”, da poskušam vse, kar sem se naučil ali pa me je posel naučil, predajati drugim. Pri vsem sem dobil izkušnje, znam biti zanimiv, znam biti poučen, ampak se mi zdi, da ne toliko zaradi tega, ker sem to jaz, temveč zato, ker je to moja zgodba oziroma naša zgodba.

Precej namreč pišete in govorite o tem, da bi moral šolski sistem “proizvesti” več kreativcev in reševalcev problemov. Obstaja tudi kakšen načrt ali pa predlog za to?

Šolski sistem je čudna zadeva. Vedno pravim: ko ugotoviš, da nekaj ne »špila«, začneš iskati rešitev. Ko jo najdeš in jo skušaš implementirati v sistem, po navadi ugotoviš, da je problem že izginil sam od sebe in da je treba v bistvu reševati neke popolnoma druge zadeve. Svet se preprosto vrti prehitro in danes biti pameten, biti vizionar, kako postaviti šolski sistem in celotno izobraževanje, se mi zdi misija nemogoče. Poznam finski model »odprtega šolstva« itn., toda vse to je danes, ko v bistvu niti ne vemo, kako bo zgledalo delovno mesto čez deset ali petnajst let, izjemno težka naloga.

Očitno imamo v vseh sistemih in podsistemih problem, da se svet spreminja hitreje kot zmoremo uvajati spremembe. Drži?

Tako je. Mislim, da nam je svet ušel iz vajeti in ta trenutek ga lovimo.

Pa ga lahko ujamemo?

Zaenkrat se ga še držimo. Ali ga lahko ujamemo? Nekaj ali nekoga vedno ujameš tako, da si hitrejši od njega. To je čisto enostavna filozofija.

Vsi govorite, da potrebujemo tehnične kadre. Kje je zdaj vloga družboslovcev in humanistov v tem?

Eno stvar je treba razumeti. Bral sem študijo dr. Marka Kosa, mislim, da je bil naslov »Slovenija, izgubljena priložnost«. Šokiral me je podatek, da je 90 odstotkov menedžerjev v Nemčiji in Ameriki inženirjev, v Sloveniji pa le  30 odstotkov. Inovativnost, razvoj, tveganja … to so odlike inženirja, nikoli odlika ekonomista. Če gleda inženir široko, gleda ekonomist ozko, ne obratno! Zato nas je leta 2008 kriza toliko bolj udarila kot druge. Tudi zaradi tega. Zato, ker smo v Sloveniji pravzaprav ubili tehnično znanje. Osnova moderne znanosti in tehnike, pa tudi gospodarstva, je sodelovanje. Morda moramo manj predalčkati znanja.

Če se spomnim svojih gimnazijskih let konec devetdesetih, so nam skoraj branili, da bi zašli v tehnične vode … Kako to zdaj obrniti?

Čisto enostavno. Korekcija, razpis novih študijskih mest tehničnih programov, tehničnih profilov, tehničnih kadrov, uvedba dualnega sistema izobraževanja. Se pravi šest mesecev šola, šest mesecev praksa in tako dalje. Vse življenje, ne le v mladosti.

Torej vztrajno delaj nekaj časa in rezultati bodo prišli?

Takoj je nemogoče karkoli narediti. Edina bližnjica je imigracijska politika. Se pravi odpreti meje in pripeljati v Slovenjo tuj kader s takšnimi znanji, s tehničnimi znanji.

Kaj pa tretja opcija, kot jo v tujini uporabljajo, da delodajalci sami vzgojijo kader, ki dela zanje?

Saj to delamo. Ampak to je naravni prirastek, ki ga delaš zase. To je približno tako, kot če bi imel sto kmetov, pa bo imel vsak svojo njivo samo zase, jaz pa še vedno nisem nahranil mesta. Če moram nahraniti mesto, sem se dolžan s problemom ukvarjati na ravni njegove velikosti. Samo tako ga lahko rešim. Za takšne naloge imamo politiko.

Od 100 tisoč podjetij imamo 1200 izvoznikov. Želite si jih več; v nišah, ki jih zdaj še ne poznamo. Ugotavljate, da povečini nismo lačni česa novega, boljšega. Kaj lahko storimo, da se to spremeni? Ali preprosto čakamo na to, da bodo ti ljudje uspeli vsemu navkljub?

To je v ljudeh samih. Potreben je sprožilec. Vprašanje je, kako ga aktivirati. Izvoz je ta trenutek zame eden od velikih problemov slovenskega gospodarstva. Ne glede na to, da izvoz drži pokonci BDP, bistveno bolj kot kakršnakoli poraba. Izvažamo, toda žal izvaža relativno malo podjetij. Izvažajo ista podjetja, vsa se počasi pregrevajo in težava jutrišnjega dne je, kaj bo, ko bomo v recesiji? Da ne govorimo o tem, da naš izvoz v veliki večini ni namenjen končnim kupcem, ampak je del v veliki dobaviteljski verigi. To pomeni, da te bo v krizi nekdo odrezal. In vse te težave je treba rešiti, ko jih zaznaš.

Kako pa jih rešiti? Zagotovo ne tako, da boš v tretjem razredu ali pa v prvem letniku faksa dodal predmet analitična metoda ipd., saj boš potreboval osem, deset ali dvanajst let, da boš spet ustvaril nekoga s sicer bazičnim znanjem, a brez izkušenj. Od tu moja teza, da je treba aktivirati potencial, ki ga ta trenutek imamo v Sloveniji – to pa je vsaj sto tisoč podjetij, ki vegetirajo in družbi ne prinašajo ničesar. Treba jih dvigniti in jih narediti za izvoznike pojutrišnjem. Kako to narediti, to je že druga zgodba.

A vendarle so konkretne stvari nekaj, kar bo ljudi zanimalo.

Če govoriva o aktivaciji teh sto tisoč podjetij za izvoz, ta trenutek ni problem samo razvojni denar. Urediti je treba vsaj zame bolečo točko: slovensko internacionalizacijo. Z njo se trenutno ukvarja sedem, osem, devet inštitucij. Kar pomeni, da pršimo denar, s tem razpršenim denarjem pa ne more nobena od teh devetih inštitucij nič pametnega narediti. Če bi koncentrirali vse to v eno točko in iz nje peljali slovensko internacionalizacijo, kot to počnejo recimo Avstrijci, kot to izjemno učinkovito počnejo Finci, Danci, potem bi vsa ta naša zgodba izvoza in internacionalizacije bila bistveno bolj uspešna.

Je to povezano tudi s tako opevano večjo “produktivnostjo”?

Kakorkoli merite produktivnost, to pomeni narediti nekaj, kar se da prodati, za to dobiti denar in iz tega pobrati dobiček. Zelo na grobo sem povedal, to niti ni pravilno po definiciji. Zviševanje produktivnosti ni kategorija sama po sebi, temveč je povezana z nečim drugim. Če želimo kot družba trošiti toliko, kot trošimo, potem tega ne moremo »obratih«, ki jih imamo zdaj, temveč moramo dodati še nekaj več. Z drugimi besedami, dvigniti moramo produktivnost.

To ne pomeni, da je treba več delati. To lahko pomeni, da je treba spremeniti trg ali izdelek, morda je treba poceniti kak proces ali nabavni del ali … Ne več in za manjšo nagrado, delati bo treba bolj učinkovito ali pa drugače! Poti do tega je veliko. In da ne bo nesporazumov, to ni naloga tistih, ki delajo, to je naloga tistih, ki vodijo!

Moja temeljna izkušnja je, da napisane knjige in narejene zgodbe nima smisla ponavljati. Zato, ker jih je na tisti poti že ogromno. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Po smereh, kjer še nihče ni bil. Nekaj let nazaj sem bil govorec na podelitvi diplom na eni od visokih šol. Takrat sem povedal diplomantom, da je diploma, ki jo držijo v roki, stvar, na katero morajo v tistem trenutku pozabiti. Vse znanje, ki so se ga naučili, naj pozabijo. Kajti edini namen diplome in znanja je, da vedo, kako razmišljajo kolegi ali kolegice okoli njih; posameznik pa mora, če želi uspeti, razmišljati drugače.

Težava tega  kolektivizma učenja – bazičnega ali kakršnegakoli drugega znanja – nas dela stereotipne, enake v načinu razmišljanja. A tam, kjer so vsi, tam ni nič. Če želiš uspeti, moraš iti po svoji poti. Če želiš nekoga prehiteti, ne moreš hoditi po njegovih stopinjah.

Kaj je po vašem mnenju največja težava gospodarskega sistema v Sloveniji?

Prvo, kar je treba vedeti: gospodarski sistem v Sloveniji je šel skozi obdobje, ki ga druga gospodarstva niso spoznala. Govorim o obdobju tranzicije. Dolga leta se je ubadalo s tem, kaj lastnina sploh je. Z osnovno definicijo, kaj je tisto, kar je bilo olastninjeno, kako s tem upravljati. In v vsem tem obdobju tranzicije velja: če nimaš tradicije, ti tudi znanja ne pomagajo. Znanja so sicer veliko, toda izkušnje so tiste, ki jih implementiraš in ti potem nekaj dajo. Ko se je potem to vse zmešalo še s krizo leta 2008 in naprej, smo preprosto prišli do današnjega stanja. Toda jaz gledam na to zadevo izjemno tolerantno. Sloveniji je ta trenutek komaj 26 let. Če danes pogledaš 26 let starega mladeniča, ki je prišel s fakultete, tudi od njega ne moreš zahtevati vseh znanj in vse umetnosti tega sveta. Preprosto, potreben je čas. Čas je tisti, ki bo tudi slovensko gospodarstvo naredil takšno, kot mora biti. Morali smo skozi učno dobo in tudi v prihodnje bo tako.

Druga cokla ta trenutek je krepko premalo poguma, zaplankanost. Še vedno imam občutek, da se za veliko večino slovenskih podjetij svet konča na hrvaški meji, italijanski, madžarski meji ali na morju. Ne upajo, ne znajo, ne zmorejo iti v svet ali pa živijo v tisti osnovni coni udobja, ko si rečejo »čemu je tega meni sploh treba, saj imam tukaj dovolj; dovolj mi je, ne potrebujem več«. Torej ne iščejo nekaj več. Tisto, kar imajo, kar jim omogoča preživetje (pa pustiva zdaj ob strani vprašanje, na kakšni ravni je to preživetje), s tistim so zadovoljni.

Pri šestindvajsetih nismo nezreli, zelo zreli pa tudi ne … kaj je bila najbolj pomembna življenjska lekcija za tega 26-letnika?

Preživel je. To je ta trenutek bistvo in na tem je treba graditi. Preživel je, ima izkušnje in zdaj se je treba soočiti z realnostjo tega trenutka in preprosto iti naprej. Ne dvomim, da to zmore.

Omenili ste odnos do lastnine. Kakšen je vaš odnos do naše skupne lastnine? Na morebitno privatizacijo državnega premoženja?

Vprašanje vsake lastnine je povezano s tem, ali sploh razumeš, kaj to je. Pa ne govorim o definiciji iz učbenikov. Govorim o odnosu do lastnine. Tako, kot to razumem jaz, bom rekel, kot kapitalist: kar si ustvaril, je tvoje, in s tem upravljaš, kot da je tvoje. V Sloveniji se žal politika še vedno preveč vpleta v to menedžeriranje premoženja. Mi smo absolutno neodgovorni lastniki. Če nameravamo taki ostati, potem – kot sem to stališče tudi nekajkrat zapisal v kolumnah – potem je bolje, da nimamo premoženja! Bolje, da ga prodamo in tisti denar porabimo za kaj drugega, tam ustvarjamo in potem zopet kupimo, ko bomo bolje razumeli, kaj lastnina je. Ali pa, seveda, korenito spremenimo način upravljanja premoženja, to pomeni, da se do njega začnemo obnašati odgovorno. Potem ga pa seveda lahko imamo.

Ste lahko tu bolj konkretni, kje na kakšen način smo se izkazali kot neodgovorni lastniki, če govorimo o nas kot o kolektivu, državi?

Če pogledamo upravljanje – konkretno ne bom govoril o nobenem podjetju – če pogledamo donose državnih podjetij, kaj se je dogajalo z našimi bankami, kaj se je dogajalo z  nekaterimi velikimi državnimi podjetji … Mislim, da ni potreben noben komentar. To ni posledica krize ali pa recesije na svetovnem trgu. To je posledica neodgovornega upravljanja podjetja. Menedžer, ki pravi, da ga je neka stvar presenetila, zame ni menedžer. Dober menedžer je tisti, ki lahko predvidi, ne ravno vse, ampak skoraj vse situacije. Saj zato vendar obstaja!

Potrebujemo torej dobre menedžerje. Kako do njih?

Čas. Ne moremo se naučiti tega. Tudi učbeniki ne pomagajo. Učbeniki in izkušnje – s storjenimi napakami vred –  je enako tradicija, je enako uspeh.

Če bi skušal strniti vaše sporočilo: v življenju ni bližnjic?

Ne. No, mislim, seveda obstajajo bližnjice v življenju, saj smo jim bili priča v teh 25 letih … a povečini vidimo tudi, kako so se končale.

Počasi in “ziher” je torej boljša pot?

Tako je. To je moja filozofija. Morda bo enemu od stotih (ne enemu od desetih) bližnjica uspela. In običajno gledamo tistega enega, a žal ne vidimo tistih devetindevetdeset, ki jim ni uspelo.

Tudi sicer imamo sistem, v katerem želijo vsi biti zmagovalci, a teh je malo, nihče pa se ne ukvarja s poraženci. Kdo naj se ukvarja s poraženci?

Priznati si moramo: v svetu je tako, da so prepuščeni sami sebi. Tako je to. Zato moramo iskati nove možnosti, da razširimo krog zmagovalcev in sklenemo več win-win dogovorov. Zato socialna demokracija. Ker stalno išče dogovore, v katerih ne bi bilo poražencev.

Je trenutna višina minimalne plače primerna ali neprimerna? Bi se morala povišati, znižati?

To je socialno in politično vprašanje. Osebno me nič ne moti, da so plače v Duolu krepko višje od minimalnih. Mislim, da morata biti v tej državi že po ustavi vsakomur dani pravica in možnost do dostojnega življenja. Če je to povezano z dvigom minimalne plače, potem jaz o tem sploh nimam nobene dileme. Tudi velika večina mojih kolegov, ki ne izhajamo iz tranzicijskih podjetij ali pa olastninjenih podjetij, ampak smo sami ustvarili premoženje, te stvari v celoti razume. Mi na splošno tudi nimamo problemov s plačevanjem davkov, razumemo tudi, če je treba davke dvigniti, to ni naša osnovna težava. Tisto, kar nas moti, je način, kako se porablja z davki zbrani denar. To je težava – neodgovorna poraba denarja, zbranega z davki. To je večja težava kot pa višina davkov.

Je pa treba vedeti, da je za nekatera podjetja, ki so velika, ogromna, ki ne zmorejo na trgu ustvarjati, ki ustvarjajo minimalni dobiček, je lahko takšna zahteva po dvigu minimalne plače problematična. Zdaj pa, ali bomo takšna podjetja rezali ali dopustili, da propadejo, ker tega ne zmorejo, ali ne, je pa zopet vprašanje, o katerem je potreben širši družbeni konsenz. Poglejte, če imate podjetje s pet tisoč zaposlenimi – karikiram in ne govorim o nobenem slovenskem podjetju – ki zaradi dviga minimalne plače ne bo zmoglo izplačevati takšnih plač, to pomeni, da bo jutri nelikvidno in bo šlo v stečaj. Torej boste imeli zaradi tistih 25 evrov na delavca pet tisoč delavcev na cesti. Kaj je torej večja pravica? Samo to je vprašanje.

Če že mora pasti ta odločitev, ali imamo podjetje z nizkimi plačami ali pa ga nimamo, ker povišanja ne bi zmoglo, kaj je bolje? Ga imeti ali ne?

Ne imeti. Preprosto, zame kot gospodarstvenika je tukaj odločitev popolnoma enostavna. Bolje kot vleči s seboj potencialno rizična podjetja, je, da takšna podjetja umrejo, da se razformirajo, da se iz njih naredijo manjša podjetja in da začne tak sistem ponovno rasti. Ker ne moreš v nedogled peljati te zgodbe, to je nemogoče. V bistvu sem proti temu. Že prestrukturiranje podjetja je zame neka čudna kategorija. Loviš trg in ko ga ne moreš več loviti, ko nisi več konkurenčen, potem je s tabo konec in na vrsti je prestrukturiranje in razne druge pomoči – to niso ravno gospodarne odločitve.

Torej na točki, ko ne gre več naprej, bi bilo po vašem mnenju bolje začeti neko novo zgodbo? Delavski odkup?

Tudi delavski odkup, če je to opcija, ki je delavcem omogočena. Če je izvedljivo,  ne vidim nobene težave. Tudi taki načini, delavski odkupi, zadružni načini reševanja problemov so v redu, vendar pa je za to vedno potreben konsenz vseh družbenikov. Enako, kot je v podjetjih z več družbeniki za vsako odločitev potreben konsenz med družbeniki. Preprosto, vloži se denar, vloži se premoženje v to in zgodba se pelje naprej.

So kakovostna delovna mesta posledica tega, da podjetje dobro dela, ali so pogoj za dobro delo?

Jaz mislim, da so posledica. To je težko: ko podjetje raste, ko se razvija, se vse skupaj razvija z njim. Če pogledamo Google, tudi oni niso prišli takoj do svojih razsežnosti. Njihova prva delovna mesta so bila v temačnih proizvodnih halah. Šele z rastjo in s kakovostjo lahko ustvarjaš. Enako je bilo pri meni v podjetju. Dolga leta smo delovali v majhnih, zanemarjenih, temačnih prostorih, da smo lahko ustvarili. Ko govorimo o kakovostnih delovnih mestih, si jaz predstavljam bele mize, široka okna, vrtec za otroka, kuhinja, kavica, kadarkoli želim … za kaj takega mora podjetje najprej nekaj akumulirati. Ne moreva se najprej boriti za minimalno plačo, da jo bova zvišala, na isti točki pa zahtevati še priboljške. Če podjetje ne zmore niti prve, bo toliko manj zmoglo drugo zahtevo.

S kakovostnimi delovnimi mesti sem mislil bolj na varne zaposlitve, kjer se dogovori spoštujejo.

Zelo dobro poznam tuje trge, saj Duol ustvarja na petdesetih trgih, tudi v Skandinaviji. Delovna zakonodaja je tam izjemno liberalna. Delavca lahko odpustiš v enem tednu, toda dogovor med tabo in delavcem, o plači, o vseh ostalih zadevah, je svet! To bi nam moral biti zgled in usmeritev.

Zgrešeno je preprečevati, da se delavcu zahvališ za sodelovanje, saj tega ne delaš zato, ker ga želiš šikanirati, temveč obstaja razlog. Zdaj pa ravno ta rigidna zakonodaja povzroča vse te anomalije prekarnosti. Ko potrebujem deset novih delavcev, za določen čas enega ali dveh mesecev, ker potem ne bom več imel dela zanje … Če se to preprečuje, se s  tem spodbuja najem in vse ostale oblike prekarnega dela. To je težava, zato pravim: stalno zategovanje uzd in pravil igre, to je tisti problem, ki ustvarja začarani krog dodatnih anomalij. Torej na eni strani preveč zategnemo pravila in posledično udari ven problem z vsemi temi deviacijami.

Zelo velik problem v Sloveniji je prekarnost: ta dvojnost ali pa trojnost trga dela, ki jo mnogi izpostavljajo kot eno izmed naših problemov.

Ukvarjati se ali pa govoriti o preteklih politikah poslovanja, o ustvarjanju s.p.-jev s katerimi smo umetno zniževali brezposelnost, je nesmiselno. Zame je trg dela trg, ki se mora sam urediti. In ta trenutek se s konjunkturo zelo dobro ureja. Konjunktura pomeni, da nimam, ne morem dobiti delavca, in če ga želim dobiti, ga moram jaz iskati, ne da on išče mene. Drugič, plačati ga moram, ne toliko, kot jaz hočem, ampak toliko, kot hoče on. To je zame naravna oblika regulacije. V mojem podjetju, ki je mednarodno in proizvodno podjetje, so vsi redno zaposleni, in zmoremo. Zato težko razumem potrebe po obstoju nekih alternativnih oblik zaposlitve, če je mogoče stvari urejati v okviru delovnih razmerij.

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Recimo ne neenakostim v družbi in uredimo dolgotrajno oskrbo v Sloveniji!

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanja deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije 80 let in več danes znaša 5,1 odstotka, leta 2060 bo znašal že 12,3 odstotka. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, ima tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje ekonomske rasti in prioritete v vladnem financiranju.

Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za  vsaj 3 odstotke BDP ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarki so dani na prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanju pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

V okviru Evropske komisije je v letu 2012 nastal usmeritveni dokument »Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje«, ki v ospredje postavlja cilje, da bodo starejši ljudje živeli čim dlje zdravo in neodvisno od pomoči drugih, izboljševanje vzdržnosti in učinkovitosti zdravstvenega in socialnega varstva in omogočiti razvoj storitev kot podporo dolgoživi družbi.

Odbor za socialno zaščito EU se zavzema za ustrezno zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v dolgoživi družbi, pri čemer spodbuja preventivne mehanizme za čim daljšo ohranitev zdravja starejših, učinkovito rehabilitacijo v primeru izgube zdravja, razvoj spodbudnih okolij za življenje starejših ljudi in širitev možnosti za nudenje zdravstvene nege in oskrbe, ki bo prilagojena na potrebe starejših ljudi.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo  v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobje čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja in da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako potrebno razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov in nivojev zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

V Sloveniji še nismo razvili sistema formalne dolgotrajne oskrbe kot integralni del skrbi za starejše in druge kronično bolne. Tako je neformalna oskrba, ki jo izvajajo družinski oskrbovalci, trenutno pomemben in večinski segment dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Družinski oskrbovalci svojim starejšim družinskim članom ali sorodnikom zagotavljajo različne pomoči, kot so gospodinjska pomoč, osebna nega, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pomoč pri denarnih zadevah, nakupovanje, prevozi, itd.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih. Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja.  OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja.

Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo.

V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, kot so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omenja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v okviru katerega je zagotovljena pravica do nadomestila za nego ožjega družinskega člana; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki omogoča družinskim pomočnikom denarno nadomestilo na podlagi posebnih predpisov, idr., vendar le ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Le ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame tovrstno skrb, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenost, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino Evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je temu področju namenjena. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo.

Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni med sektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni  sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva, idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odzivni sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. Le to se potem tudi odraža v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba je pa integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši nad 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni, idr.) in odrasli v obdobju med 18 in 64 let (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenih, idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah.

Predlaga se kombiniran sistem, ki bo integriral neformalne oskrbovalce, oskrbo na domu in v skupnosti ter oskrbo v institucijah. Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri delovanju. Naslednji element kombiniranega sistema dolgotrajne oskrbe je oskrba v skupnosti, ki vključuje razvoj  različnih servisov na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu, idr.), ki naj bodo regulirani iz vidika ustreznosti storitev in kompetentnosti izvajalcev le teh.

Zdravstveno varstvo primarne ravni se naj fokusira na krepitev zdravstvene pismenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu (case management), organizirana zdravstvena oskrba usmerjena v starejše, povezanost z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev, idr.

Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejena ponudba organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših z vključeno zdravstveno nego. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi zdravstveno nego specialnih področij, subakutno zdravstveno nego in specializirano zdravstveno nego na področju bolezni značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše in negovalnih oddelkih v zdravstveni dejavnosti.

Dolgotrajno oskrbo je potrebno umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše, je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno med poklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoči in delujoči sistem. Uspehi naslednje vlade se bodo merili tudi v ureditvi tega področja v Sloveniji.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Viri:

  • 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between generations – Evaluation report. Report, 15. 9.2014. http://ec.europa.eu/social/main
  • Evropska komisija. Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Bruselj, 29. 2. 2012.
  • Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2013 o evropskem partnerstvu za inovacije za aktivno in zdravo staranje (2012/2258(INI)).
  • Social Protection Committee and the European Commission, 2014. Adequate social protection for LTC needs in an ageing society. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
  • http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2012/pdf/ecp469_en.pdf
  • http://www.ennhri.org/Long-term-Care-in-Europe

Kandidatke in kandidati Socialnih demokratov za državnozborske volitve se predstavljajo po Sloveniji

Socialni demokrati smo si z volilnim programom “Samozavestna Slovenija 2018-2026” zastavili vizijo, s katero želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše države sveta. Naš temelji cilj je delovanje v korist ljudi in za blaginjo Slovenije.

Prepričani smo, da Slovenija potrebuje nov razvojni model ter boljše upravljanje in vodenje. Pri tem vidimo javne storitve kot ključ vključujočega razvoja in enakih možnosti vseh na področju šolstva, znanosti, zdravstva, javne infrastrukture in kulture. Volilni program bo stranka potrjevala na programski Konferenci SD, ki bo potekala 7. aprila v Ljubljani.

V mesecu marcu je Predsedstvo SD sprejelo tudi predlog kandidatne liste za prihajajoče državnozborske volitve, katero bo v nadaljevanju potrjevala volilna konvencija. Nekateri kandidati in kandidatke so se v svojih lokalnih okoljih že predstavili javnosti.

Predsednik stranke mag. Dejan Židan, ki bo kandidiral v Murski Soboti, je kot ključne projekte Socialnih demokratov izpostavil boj proti neenakosti, večje vlaganje v raziskave in razvoj, zdravstvo in šolstvo, zmanjšanje birokratskih ovir za ljudi in podjetja. ”V preteklosti smo znali v težkih letih prevzeti odgovornost, ko je bilo potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost in za okrevanje. Imamo rezultate. Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. To je dokaz, da smo verodostojni,” je še izpostavil Židan na predstavitvi. V pomurskih okrajih bodo kandidirali še dr. Jolanda Lazar, mag. Norma Bale, Ivan Koncut ter Bojan Lešer.

Kandidatki in kandidata v ptujskih in ormoškem okraju Nuška Gajšek, mag. Dejan Levanič, Karmen Kolarič in Ivan Zadravec so na predstavitvi poudarili trdno zavezanost k delu za razvoj Ptuja in okolice. Nuška Gajšek je poudarila, da ji je delo v Mestnem svetu v preteklih letih dalo vpogled v težave in izzive s katerimi se srečuje lokalno okolje, pa tudi na vse neizkoriščene potenciale, ki jih ima Ptuj. Karmen Kolarič meni, da je pomembno, da se sliši glas mladih, zato se je odločila za kandidaturo, saj želi preiti od besed k dejanjem. Dejan Levanič vidi v ptujski regij velik potencial v razvoju kmetijstva in turizma, zato se je odločil kandidaturo, saj meni, da je pomemben močan glas v Ljubljani. ”Socialni demokrati se bomo tudi vnaprej zavzemali, da institucije predvsem na resorjih zdravstva, notranjih zadev, pravosodja ter javne uprave ostanejo na Ptuju,” je o decentralizaciji še povedal Levanič.

Kandidatki in kandidat na koroškem Lucija Fink, dr. Dominika Švarc Pipan in Jani Prednik so poudarili pomembnost medsebojnega sodelovanja, enotnosti in konstruktivnega dialoga za dosego zastavljenih ciljev. ”Na regijski ravni Koroška potrebuje predvsem vključitev v infrastrukturno omrežje. Glavna točka programa je torej nujno potrebna hitra cesta, ki bo regijo vodila do razvoja gospodarstva in posledično tudi do odpiranja novih delovnih mest, turističnega razcveta in boljšega povezovanja,” so izpostavili na predstavitvi v Slovenj Gradcu.

Med drugim so se javno predstavili podpredsednik SD Matjaž Nemec, Vlasta Mozetič, ki kandidirata na Goriškem, Meira Hot, Romina Kralj, Natalija Gulič in Marijan Križman, ki kandidirajo v okrajih na slovenski Obali ter Jure Ferlež in Olga Bezenšek Lalić, ki bosta kandidirala v celjskih volilnih okrajih.

Na listi kandidatov SD pa bodo med drugim tudi ministrici dr. Anja Kopač Mrak in Andreja Katič, poslanci Matjaž Han, Jan Škoberne, Bojana Muršič, podjetnik Dušan Olaj, bivši prvi sindikalist Dušan Semolič ter nekateri znani obrazi, med njimi dr. Jernej Pikalo, dr. Andreja Črnak Meglič, dr. Ljubica Jelušič, dr. Brigita Skela Savič, dr. Milena Kramar Zupan, dr. France Križanič, mag. Tanja Strniša, Martina Vuk, Eva Štravs Podlogar, Samo Bevk, Jernej Štromajer, Bojan Horvat in Goran Šarac.

Socialni demokrati smo predstavili kandidatki in kandidata na Ptuju ter Ormožu

Socialni demokrati smo predstavili kandidate ptujskih in ormoškega okraja. Pretekli teden je predsedstvo stranke SD sprejelo predlog kandidatne liste za prihajajoče volitve. Tako so se na Ptuju predstavili Nuška Gajšek, Karmen Kolarič, mag. Dejan Levanič ter Ivan Zadravec.

Nuška Gajšek, univerzitetna diplomirana politologinja, bo kandidirala v 10. volilnem okraju. Nuška je od leta 2014 tudi vodja svetniške skupine SD v ptujskem mestnem svetu, zaposlena pa je kot strokovna sodelavka poslanske skupine SD, kjer spremlja področje zakonodaje dela, družine, socialnih zadev in zdravstva.

Poudarila je, da ji je delo v Mestnem svetu v preteklih letih dalo vpogled v težave in izzive s katerimi se srečuje lokalno okolje, pa tudi na vse neizkoriščene potenciale, ki jih ima Ptuj. “Že 10 let od blizu spremljam oblikovanje in sprejemanje nacionalne politike, zato lahko rečem, da imam dovolj kompetenc in znanja, da bom dostojno zastopala interes naših državljank in državljanov ter predstavljala interese našega okolja v Ljubljani,” je poudarila Gajškova.

Ocenjuje še, da politiki manjka predvsem empatije. “Vživeti se v situacijo in jo poskušati razumeti, ne soditi. In na tej podlagi iskati rešitve. Take, ki bodo odgovarjale na težave, ki jih prinaša življenje,” je o svojem pogledu na politiko povedala Nuška Gajšek.

V 11. volilnem okraju bo kandidiral mag. Dejan Levanič, profesor sociologije in filozofije ter magister ameriških študij. V preteklosti je že bil poslanec in državni sekretar, sedaj pa opravlja naloge glavnega tajnika SD, a poudarja, da se je za ponovno kandidaturo odločil po tehtnem premisleku ker meni, da je za razvoj regije pomemben močan glas v Ljubljani.

Levanič je glede volilnega programa stranke poudaril, da potrebuje Slovenija nov razvojni model ter boljše upravljanje in vodenje. “Pri tem vidimo javne storitve kot ključ vključujočega razvoja in enakih možnosti vseh na področju šolstva, znanosti, zdravstva, javne infrastrukture in kulture. Tako smo v programu Samozavestna Slovenija zastavili vizijo, s katero želimo Slovenijo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše države sveta,” je pojasnil Levanič. Končno verzijo program bo stranka potrjevala na programski konferenci 7. aprila v Ljubljani.

Izpostavil je še, da nam je do sedaj s posameznimi aktivnostmi vsaj delno uspevalo ustavljati poskuse centralizacije državnih institucij iz Ptuja. “Priložnosti za razvoj mesta in regije so na dosegu roke. Socialni demokrati se bomo tudi vnaprej zavzemali, da institucije predvsem na resorjih zdravstva, notranjih zadev, pravosodja ter javne uprave ostanejo na Ptuju,” je poudaril Levanič.

Karmen Kolarič, študentka zaključnega letnika na Ekonomski poslovni fakulteti smeri finance in bančništvo, je v mladinsko politiko stopila leta 2015, ko je prevzela funkcijo generalne sekretarke Mladega foruma SD Ptuj. Poudarila je, da se ji zdi izjemno pomembno, da se sliši glas mladih. “Ker želim preiti od besed k dejanjem, sem se odločila, da sprejmem kandidaturo na listi SD na letošnjih državnozborskih volitvah,” je pojasnila Karmen Kolarič, ki bo kandidirala v 9. volilnem okraju.

“Kandidaturo sem sprejela kot izziv, da dokažem, da smo mladi pomembni in sposobni. Da znamo razmišljati izven obstoječih okvirjev in presegat stare delitve ter prisegamo na povezovanje za skupno dobro. Predvsem pa zato, ker mi enostavno ni vseeno za našo prihodnost,” je pojasnila svoje razloge za kandidaturo. Izpostavila je še, da je napredek v družbi odvisen od vlaganja v znanost. Zato se Socialni demokrati zavzemamo za kakovostno, javno in vsem dostopno šolstvo.

Za doseganje skupnih projektov, kot sta infrastrukturna – izgradnja južne obvoznice ter kolesarskih poti – je zlasti pomembno povezovanje v regiji. Zato je na novinarski konferenci sodeloval tudi Ivan Zadravec, ki bo kandidiral v 2. volilnem okraju.

Ivan Zadravec, univerzitetni diplomirani inženir računalništva, je zaposlen na FURSu, kjer opravlja naloge Višjega finančnega inšpektorja. V svojem programu med drugim izpostavlja lokalne projekte, kot je uvedba novega programa na Gimnaziji Ormož, izgradnja podravske kolesarske transvezale in dokončanje hitre ceste.

Zdi se mu izjemno pomembno, da bi država v prihodnosti vzpodbujala ustanavljanje podjetniških inkubatorjev v lokalnih okoljih, saj meni, da bi tako mladi lahko pokazali vse svoje ideje, zamisli in produkte ter tako tudi ostali v domačih krajih.

Židan v Murski Soboti: “Socialni demokrati bomo, v primeru vodenja vlade, demografski rezervni sklad ustanovili v prvem letu.”

Na omizju z naslovom “Samozavestna Slovenija” so se predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan, poslanec SD in podpredsednik DZ Matjaž Nemec ter župan Mestne občine Murska Sobota in predsednik Območne organizacije SD Prekmurje dr. Aleksander Jevšek v dvorani hotela Zvezda z ljudmi pogovarjali predvsem o volilnem programu SD in konkretnih težav, ki se dotikajo državljank in državljanov. V razpravi, kjer so aktivno sodelovali tudi udeleženci okrogle mize, so gostje razmišljali predvsem o točkah programa SD, ki je po mnenju predsednika Židana drugačen kot prejšnja leta, saj je pisan za obdobje osmih let in so zastavljene ter izvedljive nujne spremembe v prvih štirih letih.

Socialni demokrati smo po Židanovem mnenju pripravili predlog davčnega prestrukturiranja, kjer bi bistveno znižali obremenitve plač z znižanjem dohodnine, denar pa bi nadomestili z višjo obdavčitvijo dobička podjetij, ki je trenutno eden najnižjih v Evropi. Pri razpravi o plačah je Židan povedal, da minimalna plača ni vprašanje gospodarstva. “Danes ima delavec v primerjavi z letom 2008 možnost izbire in pridobiva na veljavi, brez njega ne gre,” je poudaril predsednik SD.

Židan na omizju v Murski Soboti

Iz občinstva je bilo slišati številne pohvale predlogu volilnega programa, predvsem na področju gospodarstva, kjer so sogovorniki izpostavili uspešnega podjetnika Dušana Olaja iz podjetja DUOL, ki je tudi potencialni kandidat za ministra za gospodarstvo v prihodnji vladi. Predsednik Židan je pri tem povedal, da bomo v primeru vodenja vlade bistveno zmanjšali obremenitev dela in tako omogočili višje plače za vse zaposlene. Ob tem pa bomo Socialni demokrati z zvišanjem obdavčitve dobička podjetij, ki je eden najnižjih v Evropi, nadomestili izpad prihodkov v državno blagajno, da s tem ne ogrozimo šolsko, socialno, zdravstveno in kulturno blagajno.

Židan se je v pogovoru dotaknil tudi upokojencev in generacij, ki bodo čez 15 ali 20 let prešli v pokojninski sistem. “Na demografsko luknjo, ki bo prišla čez 15 let se je potrebno pripravi zdaj. Socialni demokrati bomo demografski rezervni sklad v primeru vodenja vlade ustanovili v prvem letu,” je napovedal Židan in ob tem izpostavil tudi problem dolgotrajne oskrbe. “Ljudem je potrebno pomagati z vzpostavitvijo dobrega sistema, kjer bodo imeli možnost izbire živeti tako doma, v skupnostnih nastanitvah, na kmetijah in domovih za ostarele,” je poudaril Židan.

Omizje SD v hotelu Zvezda

Poslanec SD Matjaž Nemec je v razpravi izpostavil, da se Socialni demokrati v volilno tekmo podajamo z zelo dobrim gospodarskim programom. Pri tem je povedal,  da se je zelo pomembno usmeriti na trge izven EU in tako zmanjšati veliko odvisnost slovenskega gospodarstva od držav znotraj EU. “Potrebno je okrepiti tudi potrošnjo in tuje investicije, ki morajo prinesti kakovostna delovna mestna z visoko dodano vrednostjo,” je še povedal podpredsednik SD Matjaž Nemec.

Programska Konferenca Socialnih demokratov bo 7. aprila v Ljubljani potrjevala volilni program za državnozborske volitve

Spoštovane in spoštovani!

Obveščamo vas, da bo v soboto, 7. aprila 2018, s pričetkom ob 9. uri, v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani potekala programska Konferenca Socialnih demokratov, na kateri bodo članice in člani potrjevali volilni program Socialnih demokratov »Samozavestna Slovenija 2018-2026« za letošnje državnozborske volitve.

Volilni program je nastajal v okviru Programske skupine Socialnih demokratov pod vodstvom dr. Patricka Vlačiča, skupaj s Sveti stranke za posamezna področja in strokovnjaki ter zainteresirano javnostjo, prav tako pa je v procesu priprave programa sodelovalo članstvo SD.

Na 3. posvetu Samozavestna Slovenija o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah v kulturi

Socialni demokrati smo tretji javni posvet z naslovom “Samozavestna Slovenija – nov zagon kulturi” v ponedeljek, 26. marca, pripravili v Narodnem domu Maribor. Posvet je bil namenjen razpravi o prihodnosti Slovenije na področju kulture. “Ta je tudi ena izmed prioritet strankinega predvolilnega programa,” je zagotovil predsednik SD mag. Dejan Židan, ki je s sogovorniki razpravljal o svobodi ustvarjanja, razvojnih priložnostih in rešitvah.

“Skozi kulturo Slovenci ohranjamo svojo identiteto,” je uvodoma poudaril predsednik SD Židan in pojasnil, “da razprava o prihodnosti Slovenije na področju kulture poteka v času, ko Socialni demokrati končujemo svoj predvolilni program, ki ga bomo sprejemali 7. aprila na programski Konferenci v Ljubljani”. V programu po njegovih besedah naslavljamo najpomembnejša vprašanja, tudi kulturna. Prihodnji minister ali ministrica za kulturo bi tudi zato lahko prihajal/a iz vrst SD.

Posvet SD - Dejan Židan

“Kultura je v Sloveniji področje, ki resnično potrebuje nov zagon,” je poudarila generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski. “Kultura je naš spomin, odgovor na vprašanje, kdo smo, kot posamezniki in kot skupnost. Le tisti, ki ve, kdo je, je lahko tudi samozavesten,” je dodala. Kot predsednica Nacionalnega sveta za kulturo je opomnila, da mora DZ mora sprejeti nov glavni strateški državni dokument za kulturo.

V kulturi sicer prepoznava veliko gospodarsko priložnost, med velikimi izzivi pa sta po njenem vlaganje v kulturno infrastrukturo in zagotavljanje vsebinske avtonomije umetniškemu ustvarjanju. To lahko nastaja le v prostoru svobode: “Dostojevski romana Zločin in kazen ne bi ga uspel napisati, če bi mu nekdo dihal za ovratnik in mu kar naprej dopovedoval, da ni spodobno in politično korektno, da Raskolnikov umori skopuško starko,” je ponazorila Cetinski.

Posvet SD - Uršula Cetinski

Scenarist in režiser ter profesor filmske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Miran Zupanič je prepričan, da slovenska kultura, ki je tudi branik humanistične civilizacije, v veliki meri deluje v improviziranih pogojih. “Politika v več kot 25 letih ni uspela vzpostaviti kulturno-političnega modela, ki bi ustrezal demokratični, pluralni in razvojno naravnani družbi,” je opozoril. Ko se rešuje težave, denar ni nujno najbolj pomemben, je le obliž na rano, stvar drznosti in modrosti je vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal stabilnost, varnost in razvoj, je poudaril.

Po nekaterih kazalcih slovenska kultura ne dobiva tako malo javnega denarja, bistveno vprašanje je, kako je ta denar porabljen, je izpostavil glavni urednik in direktor založbe Beletrina Mitja Čander. “Smo v neki togi situaciji, ko imamo vse več produkcije, ljudi, ki se ukvarjajo s kulturo, institucij, društev, zavodov … Hkrati pa so ta sredstva vse bolj razpršena in imamo občutek, da ni kakovosti, da zaostajamo. Ni prave pretočnosti,” je dodal. Pomemben je uravnotežen razvoj kulture.

Posvet SD - Mitja Čander

Zdi se, tako ugotavlja Židan, da kulturne institucije s sedežem v Ljubljani, lažje delujejo. “Zakaj se svet v Mariboru tako počasi vrti?”, je vprašal nekdanjo poslanko SD mag. Majdo Potrata. Pri tem je imel v mislih reševanje prostorske stiske Mariborske knjižnice, ki se neuspešno vleče že več let. Predsednica sveta tega zavoda je nad stanjem zaskrbljena, sicer pa je pozvala k skrbi za slovenščino v času svetovnega kolonializma angleščine ter dejala, da jo v naši družbi najbolj skrbi silna nestrpnost do družboslovja in humanistike.

Posvet SD - Dejan Židan o kulturi

Predsednik Sveta SD za kulturo Samo Bevk pa je med drugim spregovoril o t. i. zakonu o kulturnem evru, ki je v petek naletel na široko podporo poslancev. Spomnil je, da teče že peto leto, ko tega zakona ni več. Tretji zakon o kulturnem evru je prenehal veljati leta 2013, naslednji pa leta 2014 zaradi varčevalne politike preteklih vlad ni bil sprejet.

Posvet SD - publika

Marjan Podgoršek ob svetovnem snevu gozdov: Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti

Gozdovi v svetu pokrivajo 31% kopne površine, v Sloveniji pa kar 58,3% kar nas za Finsko in Švedsko uvršča na 3. mesto v Evropi. Lesna zaloga je v povprečju v svetu 131 m3/ha. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337.816.717 kubičnih metrov oziroma 285 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 %, listavcev in 54%. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.419.974 kubičnih metrov lesa ali 7,10 kubičnih metrov na hektar.

Tako površina gozdov kot lesna zaloga v Sloveniji sta bili v preteklosti že mnogo manjši. V letu 1875 je bila gozdnatost Slovenije 35,4%, v letu 1947 pa le še 42,2%; torej smo bili v zadnjih desetletjih priča izjemno hitremu naraščanju deleža gozdnih površin. Površina gozda, ki jo ima Slovenija na prebivalca, je kar 0,57 ha, kar je največ v Evropi, to je kar dvakrat več kot v Franciji in trikrat več kot v Švici.

Gozd je najbolj ohranjen kopenski ekosistem. Slovenija je dežela, kjer je gozd najpomembnejši element krajine in je blizu naravnemu stanju. Slovenski človek je skozi vse obdobje tesno povezan z gozdom in skozi čas je spoznal, da je potrebno z gozdom načrtno gospodariti na dolgi rok.

Gozd daje les, zaposlitev in še mnoge dobrine, varuje okolico pred vremenskimi ekstremi ter opravlja proizvodne, ekološke in socialne funkcije. Človek je bil vedno odvisen od gozda in z zavedanjem o pomenu gozda narašča tudi zavedanje po trajnostnem, večnamenskem, sonaravnem gospodarjenju z gozdom, hkrati s tem pa potreba po znanju in dobro organizirani javni gozdarski službi, ki načrtuje gospodarjenje z gozdovi ne glede na lastništvo.

Krajinske značilnosti Slovenije nam kažejo, da je po naravnih danostih prevladujoči element slovenske krajine gozd. Slovenski človek je bil skozi vso zgodovino tesno povezan z gozdom, ki mu je dajal les za gradnjo, za kurjavo, dajal mu je hrano, zavetje, varoval njegovo premoženje pred naravnimi nesrečami, mu pomenil prostor za preživljanje prostega časa. Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti in slovenski človek je že zelo zgodaj spoznal pomen gozda in načrtnega trajnostnega gospodarjenja z gozdom.

Prvi gozdni redi na področju Slovenije so se pojavili v 14. stoletju in skozi čas se je zavest o potrebi po gospodarjenju z gozdom razvila v načrtno gospodarjenje, ki ima osnovo v bogatem znanju o gozdu in gozdarstvu. V Sloveniji imamo skoraj dvestoletno tradicijo načrtnega gospodarjenja z gozdom. V pojmu gospodarjenje z gozdom je mišljeno usklajeno gospodarjenje tako z rastlinskim kot z živalskim delom enotnega ekosistema gozd. Pri tem pa moramo poznati in upoštevati tudi lastnosti neživega dela tega enkratnega ekosistema.

Z vrstno in strukturno zelo pestrim gozdnim ekosistemom, ki ga odlikujejo zapleteni odnosi med živim in neživim svetom ter odnosi znotraj vsakega od teh svetov, gospodarimo tako, da ohranjamo vse njegove prvine ter s tem tudi dinamično ravnotežje gozdnega ekosistema.

Današnji pogled na gospodarjenje z gozdom vključuje načelo trajnosti, kar pomeni zagotavljanje trajnosti vseh funkcij gozda: proizvodnih, ekoloških in socialnih. Ker se nekatere funkcije med seboj izključujejo, je potrebno rabo gozda in gozdnega prostora skrbno načrtovati in v proces načrtovanja gospodarjenja vključiti še druge deležnike v tem procesu, kot so razne gozdarske in lovskih organizacije, lastniki gozdov, druge stroke ter javnosti.

Načrtovanje gospodarjenja z gozdom temelji na dobrem poznavanju gozda, na podrobni proučitvi rastišč, življenjskih razmer in zahtev rastlin ter prostoživečih živali, poznavanju funkcij gozdov, usklajevanju in skrbnem spremljanju učinkov načrtovanih in izvedenih ukrepov ter na družbenoekonomskih razmerah v družbi. Izbira gozdno gojitvenih in lovsko gojitvenih sistemov ter ukrepov zahteva skrbno načrtovanje in sodelovanje načrtovalcev in izvajalcev ukrepov v vseh fazah gospodarjenja z gozdom.

Marjan Podgoršek,
državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik sveta SD za gospodarstvo in razvoj

Hočevar: “Starost ne prinaša samo modrosti in znanja, ampak tudi obvezo, da izkušnje prenašamo na mlajše generacije v korist boljše prihodnosti vseh nas.”

Na prvi pomladni dan je v Ljubljani potekala programsko-volilna Konferenca Foruma starejših Socialnih demokratov. Konferenco je z nagovorom otvoril predsednik foruma mag. Franc Hočevar, ki je predstavil poročilo o aktivnostih foruma v preteklih dveh letih. Forum se je izkazal za organizacijo, katera je bila v dveh letih zelo aktivna pri opozarjanja na teme, ki se neposredno dotikajo zlasti upokojencev in kakovosti življenja starejših. »Zelo veliko smo se ukvarjali ter opozarjali na problematiko demografske slike, pokojnin, čakalnih dob v zdravstvu in s samimi predlogi za rekonstrukcijo zdravstvenega sistema ter aktivnega staranja in dolgotrajne oskrbe,« je delovanje foruma povzel Hočevar.

Nagovor Franca Hočevarja

»Organizirali smo dve odmevni omizji, o vzpostavitvi demografskega sklada, in na temo bolj učinkovitega zdravstvenega sistema z bivšimi zdravstenimi ministri in direktorji zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tvorno smo sodelovali tudi na več javnih posvetih o temah, ki zadevajo tako generacijo starejših kot tudi delovno aktivnih in mladih,« je poudaril Hočevar. Zelo dobro so po besedah predsednika foruma sodelovali z Ženskim forumom SD in Mladim forumom, pa tudi z drugimi civilno-družbenimi organizacijami, kjer je posebej izpostavil Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS). »Forum starejših SD trenutno deluje v 11 območnih organizacijah, v naslednjih mesecih pa bodo ustanovljeni še nekateri novi lokalni forumi, kot npr. v Kopru, Brežicah in Laškem, kar kaže na to, da starejši še vedno želijo aktivno sodelovati pri procesih v družbi,« je napovedal Hočevar.

Govor Franc Hočevar

»Starost ne prinaša samo modrosti in znanja, ampak tudi obvezo, da izkušnje prenašamo na mlajše generacije v korist boljše prihodnosti vseh nas,« je poudaril predsednik Franc Hočevar, ki je bil danes ponovno potrjen za nov mandat na čelu Foruma starejših SD. »V naslednjem letu bo Forum starejših SD še naprej opozarjal in deloval na področju zdravstva, problematike nasilja nad starejšimi, promovirali pa bomo tudi ključne točke iz programa foruma ter aktivno sodelovali pri državnozborskih volitvah in lokalnih volitvah, ki nam sledijo,« je napovedal Hočevar.

Forum starejših SD

Zbrane je nagovoril tudi predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan, ki je poudaril, da je zelo hvale vredno in pomembno, da so tudi starejši prebivalci aktivni državljani, ki pomagajo in soustvarjajo politiko v korist boljšega stanja ljudi družbi. Izpostavil je glavne točke družbene neenakosti, ki jih Socialni demokrati zaznavamo v Sloveniji in jih želimo »napasti« z našim volilnim programom. »V prihodnjih letih želimo Socialni demokrati izničiti družbene neenakosti in ustvariti pogoje, da bodo ljudje bolje živeli od svojega dela, da bodo mladi imeli najboljše pogoje za izobraževanje in da bodo lahko starejši svoje tretje življensko obdobje živeli bolj dostojno in kakovostno,« je še dodal Židan.

Dejan Židan

Dušan Semolič: Socialna demokracija

V kakšni družbi bomo živeli? Ali bodo ljudje živeli bolje? Bo manj krivic in revščine?

Da – odgovore na ta in mnoga druga vprašanja moramo iskati v odgovoru na vprašanje, ali bomo Socialni demokrati zmogli uveljaviti alternativo agresivnega neoliberalizma?

Zato moramo socialni demokrati ne le ohranjati, pač pa krepiti tisto nujno občutljivost na razmere, v katerih so se znašli mnogi ljudje in ki zahtevajo spremembe na bolje; razmere, v katerih bo več pravičnosti in solidarnosti. Razmere, v katerih bodo delavke in delavci spoštovani, imeli dobre plače; delali v pogojih, v katerih bo na delovnem mestu zaščiteno njihovo zdravje in jim bo delovni čas omogočil tudi kvalitetno družinsko življenje. Razmere, ki bodo omogočile mladim zaposlitve na kvalitetnih delovnih mestih, ki bodo učinkovito zaščitena s pomočjo delovnopravne zakonodaje.

Ljudje zahtevajo, da ustvarimo razmere, da ko nastopi bolezen, dobi vsakdo v javnem zdravstvu takojšnjo pomoč, ne glede na svojo premoženjsko stanje; da imajo njihovi otroci možnost šolanja ne glede na premoženjsko stanje svojih staršev. Da imajo ljudje – ko se upokojijo – dostojne pokojnine.

Ali je vse to dosegljivo?

Odgovor na to je odgovor na vprašanje, kakšne vrednote bodo prevladale v naši družbi. In prav Social demokratska Slovenije bo in mora biti na čelu uveljavljanja takšnih vrednot. Zavzemamo se za razvoj v katerem delavske in socialne pravice, dostojne pokojnine, ne morejo biti nasprotnik gospodarskega razvoja – nasprotno, so predpogoj stabilnega gospodarskega razvoja. Zavzemamo se za razvoj, v katerem se ne bo v imenu tržnih zakonitosti, konkurenčnosti in vse večjih dobičkov uničevalo socialne države.

Ker delavske in socialne pravice niso večne, niso podarjene, moramo biti prav Socialni demokrati v Sloveniji glavni branik razvoja družbe, v katerem bo ustvarjeno bogastvo pravičnejše porazdeljeno na vse prebivalce Slovenije, tako da bo vse manj revščine in socialne negotovosti.

In še na nekaj moramo biti pozorni.

Smo del Evropske unije, ki mora soustvarjati pogoje za boljše življenje vseh prebivalcev Evropske unije. Toda nevidna, močna in vplivna roka kapitala še vedno obvladuje mnoge evropske ustanove, ki branijo predvsem interese kapitala in finančnih elit. Evropska unija se mora spremeniti. Zavreči mora vrednote neoliberalizma in postaviti v ospredje vrednote socialno tržnega gospodarstva, solidarnosti in socialne pravičnosti.

Dušan Semolič

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.