Komentar Rok Dacar: Makedonija … ali dežela, ki je ne smemo imenovati

V začetku leta je prišlo do pomembnih premikov, ki bi lahko enkrat za vselej rešili spor glede imena »Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije« (v nadaljevanju FYROM), ki je že petindvajset let eden glavnih zaviralcev njenega razvoja ter onemogoča pridružitev Evropski Uniji ter zvezi NATO. Sledeči članek bo na kratko osvetlil ozadje spora, težave povezane z njim, pa tudi možne rešitve.

Da lahko razumemo razprtije glede imena s katerimi se makedonsko in grško politično vodstvo ukvarja že 25 let moramo najprej pogledati v preteklost, daleč v preteklost. Nekoč, okoli 2500 let nazaj, so na ozemlju današnje Grčije vladale številne grške mestne državice. Posebnost je bila Makedonija, helenizirano kraljestvo, ki se je razprostiralo v severnem delu današnje Grčije in južnem delu današnje FYROM in svetu dalo Aleksandra Velikega.

Če skočimo slabih 2500 let v prihodnost, pridemo v leto 1945, konec druge svetovne vojne, ki je za Grke hkrati pomenil začetek nove, državljanske, med komunisti in konservativci. Slednji so ob zajetni angleški pomoči zmagali, v procesu pa se tudi dokaj grdo znesli nad v Grčiji živečo makedonsko manjšino, ki je povečini podpirala komuniste. Naslednji pomemben mejnik je razpad Jugoslavije, ko je FYROM postala neodvisna država.

Makedonsko politično vodstvo je po osamosvojitvi sprva glasno ponavljalo da ime »Makedonija (tako se je država takrat imenovala)« nima nikakršne zveze z grško Makedonijo, pokrajino v severni Grčiji. Zaradi navezanosti na izročilo »stare Makedonije«, antičnega kraljestva, pa tudi zaradi strahu pred idejo o »veliki Makedoniji«, ki bi vključevala tudi grško provinco Makedonijo, pa so naleteli na dokaj sovražen odziv grške politike in diplomacije, ki je zaostrovala retoriko in poudarjala nedopustnost imena »Makedonija«, uvedla pa tudi trgovinski embargo.

Ta ni bil posebno koristen ne za Grčijo ne za FYROM, seveda pa je bolj prizadel že tako šibko gospodarstvo prve. Grčija ga je umaknila potem, ko je FYROM pristala na zamenjavo državnega simbola (prejšnji je namreč bila šestnajst kraka Vergina zvezda, simbol Argeadske dinastije, nekdanjih makedonskih kraljev) ter na sodelovanje v pogajanjih o imenu pod taktirko Združenih narodov, do konca katerih bi njeno ime bilo FYROM (kakor je določal začasni sporazum). Pogajanja so se začela, ter tekla in tekla, brez da bi prišlo do kakih pravih rešitev.

Grki so v vmesnem času zablokirali pristop FYROM k Severnoatlantskemu zavezništvu, ki je zaradi tega proti Grčiji vložila tožbo na Mednarodno sodišče v Haagu. Le-to je Grčijo spoznalo za krivo kršitve mednarodnega prava, kajti kršitve sporazuma o začasnem imenu (ki določa, da je ime države do trajnega dogovora o imenu FYROM), ki so jih Grki zatrjevali, po njegovem mnenju niso bile dovolj kvalificirane, da bi lahko Grčija nanje odgovorila z blokado vstopa v NATO.

FYROM pa tudi, predvsem pod vladami VMRO-DPMNE, ni vodila ravno politike, ki bi jo lahko poimenovali za spravno. Sredi Skopja so postavili monumentalen kip »jezdeca na konju« (ki seveda ni Aleksander Makedonski), slavolok, skopsko letališče pa poimenovali »Alexander the Great airport«, letališče Aleksandra Velikega. Grčiji omenjene poteze niso bile pretirano po godu in posledično je blokirala določena poglavja pristopnih pogajanj z EU, kljub lepemu število pozitivnih poročil o napredku s strani Evropske komisije.

Pred kratkim pa je Zahodni Balkan postal ena izmed prioritet zunanjega delovanja EU, nenazadnje tudi zaradi vse večjih ruskih apetitov po njem. Rešitev spora glede imena in posledična normalizacija razmer ter nenazadnje tudi pridružitev FYROM k EU je tako postala bolj izvedljiva, kot kdaj koli prej. Še posebno, ker sta trenutno v obeh državah na oblasti stranki levega pola, ki delujeta bolj spravljivo kot prejšnje vlade.

Vendar, zakaj ima Grčija takšne pomisleke proti imenu Makedonija, ko pa Belgije ne moti, da ima država Luksemburg enako ime kot ena izmed njenih regij? Odgovor na to ni preprost. Delno seveda zaradi močne narodne identitete, delno pa tudi zaradi verjetno bolj kot ne neupravičene bojazni, da ima FYROM apetite po osnovanju »Velike Makedonije«. Gotovo štanti v večjih mestih slednje, kjer prodajajo majice z zemljevidi »Velike Makedonije« ne doprinesejo veliko k pomiritvi predvsem bolj nacionalistično usmerjenih Grkov.

In kako naprej? Po dvostranskih pogovorih v Davosu v začetku leta med predsednikoma vlad obeh držav je FYROM sporočila, da bo preimenovala skopsko letališče ter glavno makedonsko avtocesto, oba sta trenutno poimenovana po Aleksandru Velikem. To naj bi olajšalo pogajanja o spremembi imena FYROM, za katerega je na mizi tudi nekaj konkretnih predlogov, recimo Nova Makedonija ali Zgornja Makedonija (albanska manjšina pa je ostro proti poimenovanjem, ki bi kazala na slovansko naravo FYROM).

To pa ni najbolj po godu grškim nacionalistom, ki so proti kakršnemu koli dogovoru, po katerem bi v imenu FYROM bila beseda Makedonija, kar več kot glasno izražajo na protestih, kakršen je bil tisti v Solunu pred približno mesecem dni.                    Medtem, ko se je trenutno vodstvo FYROM na čelu s predsednikom vlade, socialdemokratom Zoranom Zaevim, pa tudi večji del prebivalstva, zavoljo evropske in severnoatlantske integracije pripravljeno odreči ideji o poimenovanju države zgolj »Makedonija«, pa je vprašanje identitete bistveno bolj zapleteno. Prebivalci FYROM se imajo namreč za Makedonce, ki govorijo makedonski jezik. Če bi Grčija nasprotovala takšnim poimenovanjem bi pogajanja utegnila ponovno zastati.

Preteklih nekaj vrstic je na kratko orisalo najpomembnejše točke makedonsko grškega spora o imenu, njegov izvor, posledice in možne rešitve. Gotovo nanj ne moremo gledati kot zgolj na črno belo siko, kjer je ena stran dobra, druga pa hudobna. Argumenti obeh strani, če se nam zdijo še tako šibki, so podprti z zgodovinskimi izkušnjami, zvečine negativnimi, ter v njihovih očeh več kot legitimni. Če k vsemu prištejemo še nacionalno identiteto, ki je v obeh državah precej močna, je tukaj recept za katastrofo.

A do nje ne sme priti. V interesu vseh je, da se doseže dogovor. V interesu Grčije, da enkrat za vselej reši spor, v interesu grške vlade da bo tista, ki je spor rešila (Grki, ki nasprotujejo kakršnemu koli dogovoru tako ali tako niso njihova volilna baza) v interesu FYROM, da vstopi v EU, v interesu EU pa, da z integracijo držav zahodnega Balkana prepreči širjenje ruskega vpliva v regiji.

Kako torej priti do rešitve sprejemljive za vse strani? Odgovor je enak kot vedno, skrajna stališče je potrebno dati na stran, kar je trenutnima vladama uspelo, ohranjati je potrebno konstruktiven dialog, pa je tudi pohiteti ter poskušati do dogovora priti dokler sta na oblasti v obeh državah stranki levega pola, ki imata veliko bolj spravljivo retoriko kot VMRO-DPMNE in grška Nova Demokracija.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja