Krepitev pravne države in zaupanja vanjo

Naš pravosodni sistem je v zadnjih letih bistveno zmanjšal sodne zaostanke in sedaj tisti, ki iščejo pravico na naših sodiščih, do nje v povprečju pridejo v razumnem roku. Težava te v povprečju izboljšane slike je v tem, da so bremena na sodiščih razporejena v neenakomerno.

Poleg tega so posamezni pretekli ekscesni primeri v sodstvu, tožilstvu, pravobranilstvu in notariatu močno načeli  ugled pravosodnega sistema posledično je javno zaupanje vanj danes na nezavidljivo nizki ravni. Občutek ljudi, da v posamičnih sodnih in predsodnih postopkih ni pravičnih zaključkov (zaradi zastaranj primerov, procesnih napak, izmikanja obravnav, skrivanja premoženja ipd.), je ena temeljnih težav in izzivov, s katerimi se bomo soočili.

Socialni demokrati moramo predstavljati tisti del politike, ki pravosodnega sistema dodatno ne spodkopava ali ga celo označuje za krivosodje. To pa ne pomeni, da posameznih ravnanj v pravosodju politika ne sme ocenjevati in o tem oblikovati svojih argumentiranih stališč in morebitnih predlogov.

Zmanjševanje sodnih zaostankov. Vir: Vrhovno sodišče RS, 2018

Cilj:

Učinkovito in pravično delovanje pravosodnega sistema

Pravna država in vladavina prava sta med vrhovnimi vrednotami vsake omikane družbe. Zaupanje vanju je ključno za delovanje in vse vidike družbenega življenja: za spoštovanje pravic in svoboščin, delovanje države, priznanje za uspehe, možnost za rast, rešitev sporov in enake možnosti.

Ukrepi:

  • Zmanjšali bomo število sodnikov, jim povišali dodatek na nezdružljivost in povečali število tistih, ki bodo v pomoč sodnikom pri njihovem delu.
  • Sodstvo in tožilstvo morata odpraviti različno sodno oziroma tožilsko prakso, ki resno ogrožata pravno varnost in zaupanje v pravo.
  • Suvereno in pravočasno je treba sprejemati odločitve (ne prelagati na drug organ ali v predal) ter sprejemati tudi odgovornost za svoja ravnanja (odločitve in opustitve).
  • Krepiti sodelovanje vseh pravosodnih podsistemov s stroko in z zainteresirano javnostjo (javnosti pojasnjevati svoje odločitve) ter na ta način ustvariti večjo preglednost podsistemov.
  • Pravosodni sistem mora znotraj sebe vzpostaviti učinkovit sistem, ki bo objektivno in nepristransko nagrajeval le uspešne pravosodne funkcionarje in strokovne sodelavce.
  • Državni zbor in vlada morata pravosodni veji oblasti pomagati pri zagotavljanju ustreznih kadrovskih, materialnih in strokovno-izobraževalnih pogojev za nemoteno delovanje vseh pravosodnih podsistemov tako, da se bo vodstvo vrhovnega sodišča za proračunska sredstva pogajalo neposredno z vlado in državnim zborom in ne preko resornega ministrstva.

Cilj:

Nadaljevanje trenda zmanjševanja števila nerešenih in nerealiziranih pravosodnih zadev

V zadnjih letih se je statistika pravosodnih zaostankov oziroma nerešenih zadev kar občutno izboljšala. Zmanjšalo se je tudi število neizvršenih sodb, kar je Sloveniji pripoznal tudi Svet Evrope. Kljub temu pa se povprečne pravdne zadeve rešujejo relativno dolgih 277 dni, upravne zadeve pa 155 dni, zato  zlasti področje sodnih zaostankov ohranja še kar nekaj izzivov, za katere bo treba najti ustrezne rešitve.

Ukrepi:

  • Kadrovska prerazporeditev in prerazporeditev dodeljevanja zadev v reševanje na način, da se razbremeni najbolj obremenjene dele pravosodja in odpravi »ozka grla«.
  • Pritožbeni postopki, ki so vloženi vsebinsko v nasprotju s sodno prakso in so neuspešni, bodo negativno stimulirani.
  • Vsebinsko zaključevanje postopkov na pritožbeni ravni in posledično zmanjšanje števila zadev, ki se vračajo v ponovno odločanje na nižji stopnji.
  • Aktivno promoviranje in spodbujanje alternativnih oblik reševanja sporov (mediacije, arbitraže, poravnave in kombinacije alternativnih oblik).
  • Dodatna razbremenitev sodnikov z opravili, ki niso sojenje (npr. upravna opravila naj vodijo strokovni sodelavci na sodiščih; prenos nespornih zapuščinskih zadev k notarjem ipd.).
  • Ukrepi za odpravo posameznih procesnih »zlorab« in zavlačevanj v postopkih.
  • Pogostejša uporaba instituta kolektivne tožbe v primerih, kjer je to mogoče in smiselno.
  • Strokovno-kadrovsko okrepiti »podhranjena« področja sodno zapriseženih cenilcev, izvedencev in tolmačev, ki terjajo predolg čas za pripravo svoje ocene, mnenja, strokovnega tolmačenja in na ta način podaljšujejo zlasti sodne postopke.
  • Nov sistem stečajnih in insolvenčnih postopkov s ciljem ohranjanja zdravih gospodarskih jeder in čim večjega obsega poplačila upnikov, prednostno delavcev (zlasti težje zaposljivih).

Cilj:

Krepitev vsebinsko argumentiranega delovanja pravosodja

Treba bo v večji meri poudarjati dejstvo in spoznanje, da s pravnimi predpisi (zakoni in podzakonskimi akti) nikoli ne bo mogoče vseh potencialnih primerov predvideti vnaprej in jih na ta način poskušati urejati. Vsem odločevalcem v pravosodju je treba dati jasno sporočilo, da se ne smejo bati sprejemanja odločitev – vsebinsko odločanje in razsojanje je njihova temeljna naloga. Pričakovanja, zlasti sodnikov, da morajo za vsako svojo vsebinsko odločitev imeti izrecno normo v predpisu, predstavljajo pogosto napačno pristopanje k stvari. Sodniki, zlasti tisti, ki ne delujejo na področju kazenskega prava, morajo imeti manevrski prostor za vsebinsko razsojanje in se ne smejo izogibati tovrstnim odločitvam iz razloga morebitne pravne praznine, podnormiranega predpisa ipd. V ta namen je treba v pravosodnem sistemu temeljito okrepiti strokovna izobraževanja in usposabljanja na način, da se vanj vključi tudi ustrezne visokošolske udeležence in strokovna združenja, ki tvorijo nabor kadrov za sodno zaprisežene cenilce, izvedence oziroma tolmače.

Ukrepi:

  • Center za izobraževanje v pravosodju mora prevzeti koordinacijo permanentnega izobraževanja in strokovnega usposabljanja odločevalcev v vseh pravosodnih podsistemih, predvsem s ciljem seznanjanja z novostmi in poenotenja praks (sodstvo, tožilstvo, državno odvetništvo, notariat, odvetništvo).
  • Nujno bo tesnejše povezovanje visokošolskih zavodov, ki izvajajo izobraževalne programe pravnih in upravnih ved, z vsemi pravosodnimi podsistemi (obvezna praksa na sodiščih, tožilstvu, notariatu, državnem odvetništvu in pravosodni upravi).
  • Potreben je temeljit razmislek o specializaciji pridobivanja pravnega in upravnega znanja na visokošolskih zavodih ter posledično specializiranega usposabljanja prihodnjih pravnikov v posameznih pravosodnih podsistemih s ciljem uvedbe pravniškega državnega izpita po posameznih specializiranih področjih.
  • Okrepiti sodelovanje pravosodnih podsistemov (zlasti sodstva in tožilstva) s strokovnimi združenji, ki tvorijo nabor kadrov za sodno zaprisežene cenilce, izvedence oziroma tolmače, ter okrepiti predvsem vsebinsko in kadrovsko šibkejša področja.
  • Vlada in državni zbor morata temeljito spremeniti politiko sprejemanja predpisov, ki skušajo zajeti vse možne situacije v praksi in na nek način »voditi« sodnika ali drugega odločevalca do končne odločitve. Predpisi bi morali biti krajši in razumljivejši.