Komentar Rok Dacar: Paravojaški regiment po gozdu gre …

Občutek imam, da je v zadnjih dneh televizija polna reportaž o športnih dnevih raznih skrajno desnih domoljubnih organizacij. Najprej so razgrajali po nemškem Chemnitzu, se nato nekaj dni kasneje sprehajali in delali red po Trstu v Italiji, nekje vmes pa imeli manevre tudi v slovenskih gozdovih pri Apačah. Da, v naši mali državi imamo lastno, celo oboroženo, paravojaško organizacijo.

Rahlo utrujen od poročil o vseh odtenkih milic in drugih raznorodnih grupacij sem pred nekaj dnevi med listanjem po televizijskih kanalih z veseljem ugotovil, da vrtijo eno izmed mojih ljubših švedskih detektivskih serij. In tudi tam je mrki komisar Beck lovil švedske ultranacionaliste. Ker so omenjena združenja zaskrbljenih državljanov v zadnjem času očitno sila priljubljena tema, bom k tej priljubljenosti nekaj malega prispeval še sam. Na hitro se bom ozrl po tem, kaj te grupacije sploh so ter kako daleč še lahko gredo, brez da bi se znašle v dosegu kazenskega prava.

Protestniki v nemškem Chemnitzu so bili bolj ali manj blizu temu, kar razumemo pod besedo neonacisti. Ne vsi, nekateri so bili le simpatizerji parlamentarne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), sicer precej desni, vendar še ne ravno prohitlerjansko usmerjeni. Tega pa ne moremo trditi za najglasnejše demonstrante. To je za tiste, ki so najbolj zagreto kričali »Wir sind das Volk«, mi smo ljudstvo, nosili transparente in zastave katerih center je silhueta brzostrelke šmajser, držali desno roko pod kotom 45 stopinj ter vzklikali »Sieg Heil«. Nekaj jih je policija tudi zaprla, ker je v Nemčiji vzklikanje nacističnih sloganov pač prepovedano (pri nas, mimogrede, ni!). Zanimiv pa je bil odziv na proteste, protiprotesti vseh tistih, ki zagovarjajo odprto in strpno Nemčijo. Proti demonstrantom so se glasno izrekle tudi vse pomembnejše politične stranke, desne in leve, ter nemška protestantska in katoliška cerkev.

Nekaj podobnega, čeprav v veliko manjšem obsegu se je zgodilo tudi v Trstu. Tam so člani neofašistične stranke Forza Nuova (Nova sila) patrulirali po mestu in ohranjali javni red in mir, oboroženi baje edinole z mobilnimi telefoni, da bi v primeru težav lahko poklicali policijo.

In potem še češnja na torti, »Štajerska varda«. Paravojaška milica, v gozdnem postroju oborožena z vsem od sekir, bejzbolskih kijev in doma narejenih buzdovanov pa do jurišnih pušk, pod vodstvom Andreja Šiška, kandidata na lanskoletnih predsedniških volitvah in predsednika zunajparlamentarne stranke Zednijena Slovenija. Novica o tem, da imamo v naši državi pravo pravcato paravojaško organizacijo me je presenetila, neprijetno. Izjave njenega vodje, predvsem dve, tista o morebitnih konfrontacijah s policijo v primeru poskusa razorožitve ter tista o od naravnega prava dani pravico do nošenja orožja, pa sta me zaskrbeli. Še bolj pa me je zaskrbelo, da o Štajerski vardi očitno ni nihče vedel nič (ali pa vsaj ni nič ukrenil), vse dokler niso zamaskiranci na Facebooku objavili fotografij in videoposnetkov shoda.

Vse te grupacije se, pravno gledano, gibljejo po zelo občutljivem terenu. Načeloma so na robu med tistim kar je že kaznivo in tistim kar je sicer skrajno, kaznivo pa še ne. Dokler torej ne naredijo nečesa protizakonitega – recimo posedujejo orožja, napadajo ustavno ureditev ali koga pretepejo – so bolj ali manj varni, ščitita jih svoboda zbiranja in svoboda izražanja. Če gre za neko organizacijo, ki bi se že lahko smatrala za paravojaško enoto, (kot npr. da je oborožena, ima očitno nekakšno poveljniško strukturo ter oblačila, ki bi se jih lahko štelo za uniforme), je to že rahlo zaskrbljujoče in kliče po spremembi zakonodaje.

Poleg tega sodeč po izjavah njihovega poveljnika ne priznavajo obstoječega pravnega reda ter se sklicujejo na t.i. naravno pravo, sicer razmeroma zapleten pojem, ki pa si ga razlagajo malo po svoje.

Veliko bolj kot sama Štajerska varda je nevaren koncept, ki ga zastopajo in zagovarjajo. Nekakšen vzporedni pravni red obstoječemu, z vzporednimi oboroženimi silami in celo z vzporedno državo.

Ravno tako, ali pa še bolj zaskrbljujoče in pomenljivo pa je, da tega koncepta niso enoglasno in brezkompromisno obsodile vse pomembnejše politične stranke. Tako smo iz vrst opozicijske stranke SDS lahko slišali, da je oblikovanje paralelnih oboroženih struktur zgolj izraz jeze državljanov ali pa tako ali tako zgolj še en trik »globoke države« in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. S tem občutno spodkopavajo legitimnost slovenskega pravnega reda ter represivnih organov. Glede na to, da so kar nekaj let tudi sami vodili državo in imeli željo, da bi jo spet, je to še toliko bolj nerazumljivo.

Kaj se bo zgodilo z kolovodjem varde se še ne ve. Dokazovanje, da je storil kakšno kaznivo dejanje bi lahko bilo težavno. Nenazadnje predstavniki Štajerske varde, razen posedovanja nekaj kosov avtomatskega orožja, po mojem mnenju niti niso storili drugih kaznivih dejanj oziroma jim bo to potrebno še jasno dokazati v okviru postopkov, ki že tečejo. Razmeroma nemočna pa je tudi SOVA, ki lahko poseže šele, ko obstaja nek tuj element, ki pa ga v primeru Štajerske varde (verjetno) ni.

Gotovo Štajerske varde po organiziranosti in nevarnosti, ki jo predstavljajo, ne moremo primerjati z »rjavosrajčniki« prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, a kljub temu jih moramo vzeti resno. Čeprav morda pravnega reda in suverenosti države v praksi ne ogrožajo, je njihova formacija jasen signal, da bo potrebno nekaj postoriti na področju zaznavanja njim podobnih struktur ter dati policiji in obveščevalno-varnostni agenciji SOVA primerna pooblastila.

Predvsem pa jasno povedati, da Slovenija ni divji zahod.

Rok Dacar je diplomant Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in College of Europe v Brugesu

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja