Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.