Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Dejan Židan med govorom ob dnevu stranke SD

Predsednik SD Židan ob Dnevu stranke: “Ambicija Socialnih demokratov je, da v Sloveniji odpravimo revščino.”

V petek, 26. maja, smo na vrtu Levstikove v Ljubljani s slavnostno akademijo obeležili letošnji Dan stranke Socialnih demokratov. V začetnem delu prireditve je potekal pogovor s programsko skupino pod vodstvom dr. Patricka Vlačiča, v nadaljevanju pa je zbrano množico članstva nagovoril tudi predsednik SD mag. Dejan Židan. V govoru je predsednik Židan posebej izpostavil trdno zavezo socialne demokracije, da bomo naredili vse za odpravo revščine v naši državi. “Ljudje si, še posebej ob pozitivno gospodarski rasti, zaslužijo boljše življenje kot ga trenutno živijo,” je ob tem dodal predsednik SD. “Socialni demokrati imamo vse temelje za zmago, naš cilj je ambiciozno gospodarstvo, ki bo omogočilo kakovostna delovna mesta, saj imamo kader, ki zna opravljati najzahtevnejša dela,” je poudaril Židan in dodal, “da bo po volitvah čas za vlado, ki bo naredila preboj, za vlado poguma”.

Dan stranke - govor Židan

V svojem govoru se je predsednik Židan zahvalil tudi obema ministricama, poslankam in poslancem DZ ter evropski poslanki, državnim sekretarjem in drugim funkcionarjem, županjam in županom, občinskim svetnicam in svetnikom ter vsem ostalim tovarišicam in tovarišem za trdo delo, ki nas, Socialne demokrate, vodi k temeljnemu cilju – delovanju v korist ljudi in za blaginjo Slovenije. “Ker delamo za ljudi, ne za ozke interese kapitala, se socialna demokracija v Sloveniji ponovno krepi in pridobiva na zaupanju,” je še dodal Židan.

Glavni tajnik stranke mag. Dejan Levanič je v nadaljevanju skupaj s predsednikom SD podelil tudi letošnjo plaketo Socialnih demokratov, ki ga je prejela Sonja Lokar, neustavljiva borka za enakost in enakopravnost žensk, reformatorka in prava socialdemokratka.

Dan stranke - podelitev plakete Sonja Lokar

Predsednik SD Dejan Židan je nato v izjavi novinarjem ob robu dneva stranke SD izrazil še pričakovanje, da bo koalicija delala normalno vse do naslednjih volitev. Po njegovi oceni sicer aktualna vlada, ki da je v državo prinesla stabilnost, opravlja svojo nalogo. “Pred malo manj kot četrt stoletja se je slovenska levica združila v socialdemokratsko silo z jasnim namenom, da bo Slovenija tudi naprej prijazna do vseh svojih državljanov. Tudi zdaj se je treba združevati, saj moramo v naslednjem štiriletnem obdobju rešiti vlogo Slovenije v mednarodni skupnosti, nastaviti gabarite, da se bo Slovenija razvijala v solidarno družbo, in v družbo, kjer ne deluje vsak proti vsakemu,” je sporočilo ob dnevu stranke SD za medije povzel Židan.

V odzivu na aktualno dogajanju glede izgradnje drugega tira Židan pričakuje, da je država zmožna zgraditi to progo, ki ni pretirano dolga. “V času javne razprave pa je treba jasno odgovoriti, kakšna bo vloga Madžarske in ali je sploh potrebna, ter odgovoriti, ali so kje možne kakšne poenostavitve projekta,” je še dejal Židan. Ob tem je izpostavil, da je projekt začel naš takratni prometni minister Patrick Vlačič: “On je omogočil, da smo prišli do gradbenega dovoljenja,” je bil jasen Židan.

Dan stranke - nagovor Židan

Predsednik SD Dejan Židan pričakuje, da se bo pri morebitni prodaji NLB krepko poplačal vložek državljanov. “Socialni demokrati želimo v NLB ohraniti več kot 25-odstotno lastništvo, na ta način, da bodo vsi ostali lastniki manjši lastniki od države,” je spomnil Židan. Nadzorniki Slovenskega državnega holdinga (SDH) pa se morajo glede podrobnosti prodaje po njegovem mnenju posvetovati s svojo vestjo in stroko.

Predsednik Židan se je na novinarsko vprašanje odzval tudi na namige poslancev SDS, ki so v minulih dneh napovedovali interpelacijo zoper ministra oz. ga bodo pozvali k odstopu z mesta ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, če bi ugotovili, da je delegiran akt glede uporabe imena teran v škodo Sloveniji. “Vsaka razprava o teranu je koristna, saj zvišuje ceno in prepoznavnost tega izjemno kvalitetnega slovenskega vina, če pa bo prišlo do interpelacije, bomo z veseljem povedali, kaj smo naredili in kdo česa ni naredil,” je bil odločen Židan.

Dan stranke - pogovor članov programske skupine

 

Galerija fotografij praznovanja Dneva stranke 2017

poslanci

Kolumna Miran Potrč: Kako smo prispevali k pričakovanjem ljudi

Triindvajsetega januarja letos je minila zadnja od pomembnih obletnic naše mlade države – petindvajsetletnica sprejema njene ustave. Z njenim sprejemom so bili ustvarjeni še zadnji pravno formalni temelji za njeno delovanje. Od takrat dalje smo le sami sprejemali odločitve, ki so določale naš politični sistem, delovanje pravne in socialne države ter njeno uspešnost v pogojih gospodarsko globaliziranega in politično razdeljenega sveta. Toda, da smo lahko praznovali to obletnico, smo morali pred tem sprejeti še vrsto odločitev, ki prav tako zaslužijo našo pozornost in brez katerih bi bila naša pot v samostojno in neodvisno, demokratično večstrankarsko demokracijo in pravno državo bistveno drugačna, manj uspešna ali morda celo onemogočena.

In to je prvo vprašanje, glede katerega imajo slovenske politične stranke različne poglede in ocene. Jaz ocenjujem in trdim, da je take dogodke in odločitve treba iskati in upoštevati že v času pred formalnimi spremembami družbene ureditve in državno pravne samostojnosti, brez katerih te ne bi bile mogoče po demokratični evolutivni poti in brez katerih bi bilo tudi mednarodno pravno priznanje slovenske samostojnosti in neodvisnosti mnogo težje, ker v tistem času mednarodna skupnost in svetovne politične razmere le tej niso bile naklonjene.

To so bile:

  • odločitve slovenske še socialistične skupščine  kot ene od federalnih enot SFRJ, ki so onemogočile nadaljnjo centralizacijo političnega odločanja v Jugoslaviji.

  • sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27.9.1989,

  • prepoved izvedbe mitinga resnice v Sloveniji 1.12.1989, ki je demonstrirala dejansko oblast republiških or-ganov pred zveznimi na ozemlju republike Slovenije,

  • sprejem nove volilne zakonodaje in zakonodaje o ustanavljanju političnih strank 29. 12. 1989 in na njeni pod-lagi razpis in izvedba prvih demokratičnih večstrankarskih volitev aprila 1990 in 17. maja konstituiranje prve večstrankarske skupščine, še na temelju ustavnih rešitev in volilne zakonodaje, ki jo je sprejela delegatska skupščina in s katero je bil pri volitvah v skupščino uveljavljen več strankarski sistem,

  • sprejem zakona in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, s katerim so državl-jani republike Slovenije plebiscitarno izrazili svojo voljo živeti v samostojni in neodvisni državi. In izvedba te plebiscitarne odločitve z ustavnim zakonom s katerim je samostojnost in neodvisnost republike Slovenije tudi formalno pravno udejanjena.

Zakaj menim, da je pošteno objektivno vrednotiti pomen vsake od teh odločitev ne le skozi današnje oči temveč predvsem tudi upoštevaje domače in mednarodne okoliščine v času, ko so bile le te sprejete. In ker je ob tem treba objektivno ovrednotiti  tudi vlogo različnih političnih strank pri sprejemu teh odločitev. Jaz bi pri tem rad poudaril predvsem vlogo socialnih demokratov oziroma njenih predhodnic, vse do Zveze komunistov Slovenije in njene preobrazbe v ZKS SDP, ZLSD in SD.

Zasluga ZKS je, da je s parolo in politiko sestopa z oblasti še v času, ko je to oblast dejansko imela, ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razumela in uveljavila demokratične družbene spremembe iz enopartijskega monopolnega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in  omogočila uveljavitev  volje ljudi in novo nastalih političnih strank ter preprečila, da bi se take spremembe, kot se je to zgodilo v mnogih socialističnih državah Varšavskega pakta, udejanile nasilno, ponekod tudi s krvavo revolucijo. In da je v času, ko so dejansko oblast že pridobivale ali celo z njo večinsko razpolagale, s priznanjem volilnih rezultatov in sodelovanjem pri iskanju najboljših rešitev prispevala, da je bila slovenska tranzicija v mednarodni javnosti nekaj let ocenjevana kot zgodba o uspehu.

Prvič se je to izrecno pokazalo pri oblikovanju vsebine zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Zapisali smo, da bo Republika Slovenija zagotavljala narodnim skupnostim, italijanski in madžarski, kakor tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitne odločitve ne bo spremenil njihov tedanji politični status. Torej tudi že urejeno pravico do stalnega ali začasnega prebivališča, na novo pa bo lahko, če bo to želel, pridobil brez posebnih pogojev tudi slovensko državljanstvo. Tako smo, skupaj z drugimi strankami, nastalimi iz bivših DPO, razumeli tudi določila zakona o tujcih.

Toda izvedba tega zakona, kakor jo je uveljavljala Demosova vlada, je pomenila očitno kršitev ne le zakona temveč tudi mednarodnih norm o človekovih pravicah. Ne bom trdil, da je bil že ob sprejemanju zakona izgon neslovenskih državljanov iz Slovenije v njihove bivše republike in ustvarjanje etično čiste Republike  Slovenije dejanski cilj Demosovih veljakov, toda njihovo obnašanje in argumentacija ob izvajanju zakona opravičujeta tako oceno.

Demos je, petinštirideset let po koncu druge svetovne vojne, kot zmagovalec, uprizoril res da ne fizično, vendar pa nesporno politično likvidacijo na temelju diskriminacije in neenakopravnosti glede na narodno pripadnost. To očitno politiko je moralo odkrito obsoditi celo mednarodno sodišče za človekove pravice. Takšno obnašanje Demosovih strank in njihovih najvidnejših politikov je tako povzročilo, ne le politične, temveč tudi materialne posledice za Republiko Slovenijo. Pri tem še danes ti isti posamezniki in stranke ne zmorejo priznanja in opravičila za nesprejemljivo ravnanje. Kadar pa gre za obrnjeno situacijo, pa ne odnehajo s kritiko in obsodbami, ki jih pogrevajo, čim se za to le pokaže primerna priložnost.

Drug primer, v katerem gre za očitno različna stališča in različno odgovornost posameznih strank je način izvedbe denacionalizacije pri nas. SD smo bili edina stranka, ki smo jasno in argumentirano zavračali predlagane oblike in rešitve Demosove vlade v zvezi z denacionalizacijo. Trdili smo in to sem prepričan še danes, da gre za izrazito političen projekt, ki bo imel ekonomske in politične negativne učinke. Na to so nas opozarjali tudi nekateri priznani strokovnjaki.

Vlade pa, na žalost velja to tudi za levo usmerjene vlade, nikoli doslej niso bile pripravljene prikazati objektivnih ekonomskih in političnih posledic načina izvedbe denacionalizacije pri nas, materialne obveznosti, ki jih je z denacionalizacijo prevzela država in vse negativne posledice, ki so temu sledile, čeprav je že dolgo znano, da se v mnogih bivših socialističnih državah denacionalizacija sploh ni izvedla, kjer se je, pa se je v mnogo manjšem obsegu in po drugih načelih.

Najbolj očitni primer tiščanja glave v pesek in dopuščanje pravno in ekonomsko nesprejemljive rešitve so zakonsko določene obresti,ki jih morajo zavezanci za denacionalizacijo plačevati upravičencem v času, ko ne morejo uporabljati kasneje  vrnjene nepremičnine. Odkar so te obresti za upravičence nesorazmerno višje kot obresti na vezane vloge, bi lahko država s spremembo načina obrestovanja ustvarila bolj pošteno rešitev.

SD je takoj po prvem osnutku denacionalizacijskega in stanovanjskega zakona opozorila, da bo v nasprotju z načeli poštenosti in pravičnosti nesprejemljivo, če bodo zavezanci za denacionalizacijo pravne ali fizične osebe, ki so si pravice na nacionaliziranem premoženju pridobile v skladu s takrat veljavno zakonodajo, v mnogo primerih celo na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla, kar je bila pogosta rešitev pri obveznostih najemnikov  denacionaliziranih stanovanjih, pri obveznostih podjetij in pri obveznostih najemnikov poslovnih prostorov v denacionaliziranih stavbah.

Predlagali smo, da se denacionalizacija izvede po drugačnih načelih:

  • da se v naravi vrača premoženje le takrat, ko to ne povzroča splošne družbene škode ali novih krivic tistim, ki imajo premoženje v lasti in so si ga tudi pridobili z zakonitim, morda celo odplačnim pravnim poslom,

  • da mora imeti vračanje premoženja predvsem ekonomsko funkcijo,

  • da se premoženje podjetjem vrača praviloma z vzpostavitvijo solastništva in odgovornosti za upravljanje,

  • da se cerkvi vračajo predvsem sakralni objekti potrebni za opravljanje verskih dejavnosti, vsekakor pa ne zemlja in gozdovi, ki jih je cerkev pridobila kot fevdalna gospoda od monarha,

  • da naj bo obseg obveznosti za vračilo odvisen tudi od ekonomskih zmožnosti države, zato naj se premoženje večje vrednosti vrača po degresivni lestvici.

Nekatera od teh načel so uporabile tudi nekatere redke države, ki so denacionalizacijo sploh izvedle. Posebej pa smo zahtevali, da naj se oceni vrednost vrnjenega premoženja in pri tem posebej oceni vrednost premoženja, ki ga bo prejela cerkev. Nobena vlada doslej na te zahteve celovito nikoli ni odgovorila. Po občasnih podatkih pa je mogoče sklepati, da je vrednost vračila danes vsaj trikrat večja kot se je predpostavljalo ob sprejemu zakona, da je mnogokratni največji upravičenec cerkev in da je prav cerkev večinski del pridobljenega premoženja že zapravila. Na vse navedene slabosti smo ves čas in pravočasno opozarjali, vendar se nobena vlada in druga stranka tega vprašanja ni lotila. Ker gre predvidoma za vrednost vrnjenega premoženja najmanj 1,5 miljarde, je tako ravnanje skrajno neodgovorno.

Kako je nastajala nova slovenska ustava?

Nova slovenska ustava, sprejeta 23.decembra 1991, je sodobna po svoji vsebini in demokratična po postopku sprejemanja. K temu je največ pripomoglo dejstvo, da se je sprejemala z 2/3 večino vseh poslank in poslancev vseh takratnih treh zborov slovenske skupščine, da nobena opcija take večine ni mogla zagotoviti, da je osnutek pripravila skupina strokovnjakov, med katerimi sicer ni bilo levo deklariranega ustavnega pravnika, vendar jih je večina želela ohraniti korekten odnos do predlaganih rešitev. Postopek sprejemanja je bil kljub temu dolgotrajen in dokončno sprejemanje so zahtevale predvsem stranke bivših DPO, ki so s svojim glasovanjem celo več prispevale k dokončnemu sprejemu ustave kot Demosove stranke.

Ko se govori in poudarja enotnost in sodelovanje vseh parlamentarnih strank pri sprejemanju ključnih in najpomembnejših odločitev tistega časa in poudarja, da je bila osamosvojitev Slovenije rezultat narodne enotnosti je treba kljub temu ocenjevati, da je bilo sodelovanje strank pri ključnih odločitvah različno.

Velika enotnost je bila dosežena pri odločitvah pred uveljavitvijo družbenih sprememb, pri plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uporu zoper agresijo JLA ter kasneje pri odločanju o vključitvi v EU in v veliki meri tudi NATO, posebej pa tudi prevzemu skupne valute evro. Ko pa so prišle na vrsto vsebinske odločitve so se pokazale razlike pri ciljih in predlogih rešitev med različnimi strankami in vladajočimi koalicijami, kar je oteževalo sprejemanje mnogih političnih odločitev ter pri odločitvah ki so zadevale gospodarski sistem in socialno politiko.

Sprejem nove slovenske ustave je eno od tistih vprašanj,  pri katerih so se že kazale pomembne idejne razlike in politični pristopi. Zato je pomembno poudariti, da smo, v sodelovanju z LDS in SZDL, v ustavnih rešitvah uveljavil nekatere pomembne vsebine.

Naša zahteva, da se v preambuli navedeta kot izhodišče naše državnosti tudi NOB in nastajanje ljudske oblasti sicer ni bila sprejeta. Prav tako pa ni bila sprejeta zahteva desnice, da mora  ustava kot svoj temelj navesti tudi svetost življenja. Smo se pa v ustavni komisiji dogovorili, da formulacija o večstoletnem boju za narodno osvoboditev smiselno vključuje tudi NOB, in njegov prispevek k slovenski državnosti in k graditvi demokratične ljudske oblast.

Toda to vprašanje je bilo za slovensko desnico in za stranke, ki so bile naslednice strank, ki so med vojno kolaborirale z okupatorjem preveč pomembno, da bi sledile zgodovinski resnici in začele so NOB enačiti z razredno revolucijo edinim ciljem ustvarjanja enopartijskega sistema in vso povojno obdobje kot čas uvajanja in uveljavljanja zločinske enopartijske oblasti.

Za nas, za večino članstva SD, je bilo tako pojmovanje nesprejemljivo. Partizanski narodno osvobodilni boj smo šteli za eno najpomembnejših dejanj v polpretekli slovenski zgodovini, enako kot naše aktivnosti za osamosvojitev in njeno tudi oboroženo obrambo. Tako so ga vrednotili tudi naši zavezniki v času II. svetovne vojne. Zanje je bila vsaka kolaboracija, ne glede na namišljene ali stvarne razloge zanjo, sovražno dejanje. Tako jo ocenjujemo tudi mi. Res pa naš odpor med NOB ni imel za cilj le osvoboditev domovine, temveč tudi spremembe nedemokratičnega in nesocialnega družbenega reda v Kraljevini Jugoslaviji. In res so se nekaj let po zmagi in osvoboditvi ti cilji uveljavljali tudi z nasilnimi sredstvi.

Vendar le nekaj časa, saj je kmalu prišlo do družbenih sprememb, ki so jugoslovanski socializem oblikovali kot samoupravni, svojo zunanjo politiko neuvrščenosti, s čimer je treba priznati naša prizadevanja za tretjo pot med kapitalizmom in enopartijskim sistemom in med blokovsko politiko velikih sil in prizadevanji za miroljubno sožitje med vsemi narodi sveta. Žal slovenska desnica vseh teh dejstev ni želela priznati. In žal jih v mednarodnih kontaktih in v mednarodnih organizacijah niso želeli priznati niti naši uradni predstavniki, čeprav leve provinience. To je, posebej v SD, povzročalo nepotrebna razhajanja, ki smo jih le z mnogo tolerance in političnega razuma presegali.

  • V 2. členu Ustave  smo uveljavili načelo, da je Slovenija poleg pravne tudi socialna država. S tem smo, posebej SD v večino gospodarske politike, delovne in socialne zakonodaje uveljavljali pravičnost in solidarnost.

  • V 7. členu Ustave smo uveljavili moderno določbo o Sloveniji kot laični državi, ki nas je doslej kljub mnogim poskusom obvarovala zahtev po posebnem položaju RKC.

  • V 41. členu Ustave smo utrdili načelo o svobodi vesti in svobodnim izpovedovanju vere kot človekove osebne pravice.

  • V 44. členu smo uveljavili zahtevo, da pri uveljavljanju javnih zadev sodelujejo državljani.

  • Ob velikih razpravah in odločnih zahtevah desnih strank o prepovedi splava nam je uspelo ohraniti določbo o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok. Brez te ustavne določbe bi se težko uprli vsem poskusom desnih strank v prizadevanjih za prepoved splava in o posebni vlogi družine.

  • V 75. členu smo uveljavili pravico delavcev do soodločanja, ki je doslej na žalost ostala v glavnem deklarativna norma, saj se za njeno uveljavitev razen SD niso prizadevale tudi druge stranke.

Še veliko primerov bistveno različnih pristopov posameznih strank bi bilo mogoče navesti. Predvsem pa bi bilo mogoče pokazati in prikazati, kako nenačelno posamezne stranke v DZ in javnosti uveljavljajo svojo politiko. Kako zlorabljajo poslovniške določbe. Kako neresnično prikazujejo svoja zavzemanja in kako neresnično prikazujejo prizadevanja drugih. Kakšna je kultura obnašanja posameznih politikov in strank. Koliko za uveljavljanje svojih ciljev posamezne stranke uveljavljajo sovražni govor.

Pri tem pričakujemo, da bo javnost s pomočjo odkritega prikazovanja konkretnih ravnaj in brez posploševanja po načelu, »vsi ste enaki« vplivala na večjo politično kulturo in strokovnost pri političnem delu, saj bo le to lahko počasi pripeljalo do večjega zaupanja ljudi v politiko in do bolj uspešnega preseganja slabih odločitev.

Miran Potrč je nekdanji dolgoletni poslanec Državnega zbora, vodja Poslanske skupine SD in nekdanji podpredsednik DZ

Mija Javornik - komentar

Komentar Mije Javornik: “Radikalna desnica nikdar ne zraste, preden ne pade levica!”

Nehajmo viti roke nad uspešnim pohodom radikalne desnice, ki požira tudi naše volivce in volivke. Organizirajmo se. Evropska levica je v zgodovinski zadregi. Socialdemokrati in socialdemokratke smo sebe vedno razumeli kot politično gibanje, ki se bori za napredne družbene spremembe in uveljavljanje novih vrednot.

V delavskih bojih in skozi politično delovanje smo dosegli velike zmage kot so osemurni delavnik, socialna varnost, kvalitetno javno zdravstvo in šolstvo, enakopravnost spolov in niz drugih dosežkov, ki so jih sčasoma ljudje začeli jemati za samoumevne. Levica je, ne le uspela opredeliti nove svoboščine in pravice iz dela, ki so postale last vseh demokratičnih družb, ampak jih je udejanila kot sestavni del družbenih ureditev  razvitih  demokratičnih družb.

Vsi smo bili prepričani, da so te zmage izborjene, uzakonjene, zapisane v ustavo in da to zagotavlja njihovo trajnost. Sedaj pa smo soočeni ne samo s sistematično erozijo naših najbolj temeljnih dosežkov, ampak z direktnimi napadi na demokratično družbeno pogodbo, za katero so ljudje v zadnjih sto letih dali tudi življenja. Kot ogrožene/i branimo vrednote, za katere smo bili že prepričane/i, da so varne, ker so postale univerzalne. Kaj se je zgodilo?

Tehnološka revolucija je omogočila blaginjo, kakršne človeštvo poprej ni bilo deležno. Vsega, kar človeštvo potrebuje, danes ni problem proizvesti. A profitni motiv, ki poganja blagovno proizvodnjo in menjavo, to preprečuje (stradanje v Afriki, plodna zemlja z rastlinami, iz katerih multinacionalke pridelujejo gorivo za avtomobile).

Svoj čas je kapital moral, zaradi kompromisa, ki so ga izbojevali močni sindikati, rezultate tehnološkega razvoja deliti z delom, danes jih več ne. Proizvodnjo seli tja, kjer je delovna sila cenejša in manj organizirana, visok delež brezposelnih in prekarnih delavcev, delavk v razvitem svetu pa je ostal neorganiziran, posledično nemočen. To je srčika današnjih družbenih neenakosti v razvitem svetu.

Zaradi tehnološkega razvoja in tako zastavljene globalizacije, se je civilizacija razvitega kapitalizma, ki je temeljila na visoki zaposlenosti in majhni rezervni “armadi” dela, spremenila v civilizacijo odvečnega prebivalstva. Levica v novo nastali situaciji ni ponudila odgovorov, kot npr. bistveno zvišanje odgovornosti kapitala za sonaraven razvoj in družbeno odgovorno produkcijo in menjavo, soupravljanje zaposlenih, participacijo državljank in državljanov v odločanju, krajšanje delovnega časa, koncept univerzalne dostopnosti do vseživljenjskega učenja.

Namesto tega se je odzvala kot »desnica s popustom«, tj. z vztrajanjem pri predstavniški partitokraciji in z omiljenimi projekti varčevanja za vsako ceno. Evropska levica je pristala na dnevni red konservativnih političnih sil, globalizacijo je razumela kot napredek, gospodarsko rast kot družbeni uspeh.

Spregledala je množice svojih volivcev in volivk, ki so izgubili delo, padali iz položaja dobro zavarovanih predstavnic, predstavnikov srednjih slojev v prekariat, se z izobraženimi  otroki vred znašli pred prazno prihodnostjo v pokrajinah, kjer so od njihovih delovnih mest ostale samo zapuščene proizvodne hale. To velja tako za Veliko Britanijo kot za Poljsko, tako za Francijo kot Madžarsko, velja pa tudi za Slovenijo.

Zaradi civilizacije, ki ne more (več) temeljiti na polni zaposlenosti prebivalstva, tudi socialni modeli, ki so na tem temeljili, ne morejo več obstati. Socialne modele je potrebno nadgraditi, jih preobraziti v koncept, ki bi ga poimenovala koncept »socialnega državljanstva«.

To državljanstvo je na globalni ravni že bilo dogovorjeno (konference Združenih narodov v 90ih). Mogoče bi si želeli bolj zavezujočih ciljev, a smer je bila dovolj jasno nakazana – smer globalno opredeljenih, mednarodno zavezujočih in uveljavljenih nedeljivih človekovih pravic.

Dejanski globalni razvoj je šel povsem v drugo smer. Danes v razvitem svetu ne moremo več govoriti o nedeljivih človekovih pravicah, saj jih je desna sredina v zasledovanju profitov že pred krizo leta 2008 skrčila na identitentne pravice. V ekonomski krizi, ki jo je povzročil finančni kapital, so postale vprašljive še te identitetne pravice, npr. pravice priseljencev, priseljenk, manjšin, ranljivih skupin, spolno in reproduktivno zdravje in pravice žensk, v zadnjem času tudi pravice begunk in beguncev.

Vsak korak stran od nedeljivih človekovih pravic je prispeval svoj delež k porastu oboroženih konfliktov v svetu, k zaostrovanju socialnih nasprotij med izgubarji globalizacije v razvitem svetu, in vodil k zmanjšanju družbene moči socialnih demokracij.

Zdi se, da je socialna demokracija v času prosperitete pozabila, da njena vloga ni samo vzdrževanje ravnotežja med delom in kapitalom, ampak da mora reformirati kapitalizem, tj. postopoma prenašati težišče moči s kapitala na osmišljeno delo, na znanje, na inovacije, ki služijo ljudem in ne obratno.

Dometa političnih gibanj se ne presoja samo po časih polne zaposlenosti in gospodarskega razcveta, ampak predvsem po prepričljivosti njihovega delovanja v času krize, stagnacije, nazadovanja, brezposelnosti in revščine.

Velja imeti v mislih dejstvo, da nobena politična sila ni zmagala, če v njej ljudje niso videli realistične obljube boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja, ki jo je zadnje desetletje ponujala socialna demokracija, pa se ni dosti razlikovala od obljub političnih sil v njeni soseščini. Zelo je pazila na politična zavezništva v koalicijah in – zdi se – pozabila na zavezništvo s svojimi volivci in volivkami.

Populistično desničarstvo morda postavlja prava vprašanja, a ponuja odgovore, ki kratijo človekove pravice. Manj kot so njihovi odgovori zasnovani na obče pripoznanih dejstvih, bolj jih popularizirajo. Zato je toliko pomembneje, da levica v tem – za to primernem trenutku – obudi hrepenenje ljudi po enakosti in svobodi.

V političnem delu to terja od levice, da hrabro razgali ozadje in prave interese radikalne desnice za širjenje strahov, razpihovanje sovraštva, projekte izključevanja teh ali onih, za  opravičevanja nasilja. To od levice tudi terja, da ljudem pokaže, da zdaj, bolj kot kadarkoli, potrebujemo okrepljeno solidarnost in preseganje nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih neenakosti.

Populistična desnica nima moralnih zavor, njeni »posvečeni« cilji opravičujejo vsa sredstva, za njihov prav ni škoda krvi in trpljenja niti lastne ciljne skupine – “njenega” naroda, ljudi “edine prave vere in kulture”, kaj šele krvi in trpljenja tistih, ki jih izključuje.

Strah pred izgubo tistega, kar naj bi po avomatizmu naravnih zakonov šlo »našim« in delitev na »naše« in »vaše« sta preprosta mehanizma, s katerima populistična desnica razvite demokratične družbe spreminja v družbe preganjanja »sovražnikov, sovražnic«, izdajalcev, izdajalk« »genetsko ali rasno manjvrednih«, kakorkoli »drugačnih«.

Nacionalizem, ksenofobijo, rasizem, seksizem in vsa druga sovraštva, ki jih populistični desnici uspe vzpostaviti in usmeriti proti izdvojenim »drugačnim« bomo presegli samo s politikami, ki vzpostavljajo solidarnost, vključevanje, enakopravno sodelovanje in sožitje ljudi v vsakdanjem življenju sosesk in delovnih okolij. Taka politična strategija, ki se bralki ali bralcu tega teksta mogoče zdi kot prazna floskula, je pravzaprav bila temelj pravic in svoboščin, ki jih moja generacija pravkar postopoma izgublja.

V vseh zgodovinskih obdobjih se ključne politične bitke odvijajo v poljih razrednega in spolnega reda. Sodobna stremljenja desnice po preoblikovanja spolnega reda v sozvočju s tako imenovanimi “tradicionalnimi vrednotami” in v skladu z “božjim načrtom” in “naravnim  redom” prikrivajo, da gre v resnici za poskuse spremembe razmerij moči med razredi v korist kapitala.

Ni treba pogledati daleč, da na pročelju RKC ugledamo propagandni film proti pravicam žensk o odločanju o lastnem telesu; film proti pravici, ki je v Sloveniji od leta 1974 zapisana kot ustavna svoboščina. Ta manever izsili veliko družbeno  razpravo o ženskem telesu in odvrne pozornost od neprijetne razprave o plačah in pogojih dela na primer medicinskih sester.

Problem levice torej ni radikalna desnica. Ta se vzpenja na vsrkavanju in reinterpretiranju idej levice, ker si ne more privoščiti, da bi zanikala svoboščine in pravice, ki so jih ljudje ponotranjili.

Levica zato – po mojem mnenju – mora ponuditi novo pogodbo med delom in kapitalom, v kateri bo bistveno večji delež moči in odločanja pripadel delu, in nadgrajevati univerzalne sisteme solidarnosti, vključenosti in socialne varnosti, ki jih je ustvarila ter prenehati s krpanjem »družb kratkoročnih projektov«, ki jih za glasove volivk in volivcev ponuja zmerna desnica.

Levica je torej bila in mora ostati tista progresivna družbena sila, ki zna in si upa preseči samo sebe. O tem bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci v Ljubljani (16. in 17. junija), ki jo organizira Društvo Evropska mreža za enakost spolov v sodelovanju z žensko skupino Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in Ženskim forumom Socialnih demokratov.

Mija Javornik je članica izvršnega odbora ženske skupine Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in vodja programov v Društvu Evropska mreža za enakost spolov

Gianni Pittella - intervju Delo

Gianni Pittella za Delova Ozadja: Socialna demokracija za tretje tisočletje

Vodja Poslanske skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella je prišel v Ljubljano na Konferenco Socialnih demokratov. Na pogovor o Evropi, o možnostih za nov zagon evropske ideje, o socialni demokraciji, o socializmu in o tem, kako se izkopati iz krize, ki je hudo prizadela nekatere dele evropske socialistične in demokratske družine. V pogovoru s Tonetom Hočevarjem za Delo je svoje mislil strnil večer pred ljubljanskim srečanjem, takoj po prihodu iz Turčije.

Kriza je zelo prizadela nekatere izmed vaših članic, v Sloveniji morda ne toliko, pač pa v Nemčiji, še bolj pa v Franciji, na Nizozemskem, tudi v vaši domovini, Italiji …

V Franciji so posledice krize morda najhujše. Tam gre tudi za lokalne, nacionalne vzroke. Ko so voditelji socialistov v Franciji obljubljali velike spremembe, potem pa nič od tega uresničili, je bilo pričakovati, da se bodo volivci odzvali slabo. Upoštevati pa vendar velja tudi usodni učinek globalizacije. Gospodarska globalizacija je v marsičem pomagala marsikomu, vendar je marsikomu tudi povzročila težave in škodo. Izgubili so predvsem tisti, ki so bili socialistični volivci, recimo delavci v tovarnah, ki so bile prisiljene seliti proizvodnjo. Ljudje, ki so izgubili delo, niso več volili socialistov, saj so prepričani, da jih socialistična stranka ni zaščitila. Volili so na desno, v Franciji so volili Le Penovo, denimo. Resno velja pretehtati, kaj se je zgodilo v Franciji. Najbolj revni ljudje, brezposelni, odrinjeni, so se izrekli za desnico. Zgodilo se je, da socialisti skoraj nismo bili več sposobni zastopati tradicionalnih volivcev, nismo dobili njihovega zaupanja. Najšibkejši del družbe nam ni več zaupal. Zdaj jih moram spet pridobiti na svojo stran.

Ali to pomeni, da socialisti niste imeli odgovora na globalizacijo?

Prav to se je zgodilo, seveda. V nekaterih primerih smo celo pobožali globalizacijo, se z njo spogledovali. V mislih imam predvsem britanski blairizem, predvsem v Veliki Britaniji je prevladalo prepričanje, da bo svobodni trg sam od sebe ustvaril blaginjo. V resnici pa je potrebna velika socialistična sila, ki bo uravnotežila škodljive učinke globalizacije. Pri tem nam je spodrsnilo, tega se moramo lotiti resneje, biti moramo bolj sposobni, bolj udarni. Socialistični odgovor mora biti socialni odgovor. Več delovnih mest, več zaposlovanja, več veljave ljudem, ki nimajo ničesar. Večja podpora mladim!

V Italiji imate celo dva populizma, tistega desnega, to je Severna liga, in tistega, ki se ne razglaša za desnega…

.. pa vendarle je tudi ta populizem desni populizem. Grillova pretkanost, da ne pove, na kateri strani je, Gibanju pet zvezd prinaša tudi glasove z levice. Grillova politika je jasno desna politika, ni je lahko ločiti o Salvinijeve. Ne pove pa, kam spada, ker na ta način dobi glasove z leve strani.

Kje pa je Renzi po internih volitvah, na katerih se je vrnil v igro?

Renzi je z internimi volitvami v svoji stranki pred dnevi dosegel pomembno potrditev. Skoraj za plebiscit je šlo, dobil je več kot 70 odstotkov glasov, volilna udeležba je bila res velika. Mislim, da se na pravi način pripravlja na vrnitev, na zmago na parlamentarnih volitvah leta 2018. Sam sebe in Demokratsko stranko bo pripeljal na vrh, vodil bo Italijo.

Ali to pomeni, da ni več Grillove nevarnosti?

Grillo je vedno nevaren. Populizem pomeni strah, pomeni grožnjo. Italijanski volivec, z njim tudi evropski volivec, ima pred seboj dve možnosti. Alternativo strahu in glas za desnico ali pa alternativo glasovati za levico. Kdor v Italiji hoče graditi, bo volil na levo, izrekel se bo za Demokratsko stranko. Kdor hoče rušiti, bo dal glas desnici.

Kaj se je zgodilo s tradicionalno levico, ki je izhajala iz komunistične stranke?

Zelo malo jih je, ki so se odločili oditi iz Demokratske stranke. Žal mi je, da so odšli, saj gre za ljudi, s katerimi smo skupaj preživeli velik del političnega življenja in dela. Spoštujem te osebnosti. Pomembni so, vendar jih je malo, v volilnih terminih niso omembe vredni. Politično, kot nova stranka, ne pomenijo posebno velikega problema za Demokratsko stranko. Prepričani so pač, da je boj bolje voditi zunaj Demokratske stranke. Znašli pa so se v arhipelagu radikalne levice, kjer je zdaj že šest radikalno levih. Bolje bi bilo, če bi ostali v Demokratski stranki in vodili boj znotraj Demokratske stranke. Mislim, da so naredili napako, odločili so se za drugo pot, ki se mi zdi zmotna.

Kaj bo s Francijo po volitvah?

Najprej bi rad izrazil veliko zadovoljstvo, ker je zmagal Macron. Macron je pač Macron, Le Penova pa je Le Penova. Veliko bolje je, da je zmagal Macron. Takoj pa moram poudariti, da ni nikakršen prvak socialne demokracije. Lepa figura je, mlad je, podpira idejo evropeizma, vendar nikakor ne zagovarja istih vrednot kot socialisti.

Nekateri ga primerjajo z Renzijem. Je Macron res francoski Renzi?

Renzi povezuje socializem, demokratični katolicizem, vrednote socialistične levice. Macron je liberalec, v resnici neoliberalec. Zato poudarjam – Francija potrebuje močno socialistično silo! Na že naslednjih parlamentarnih volitvah se mora pokazati napredek francoskih socialistov. Vsekakor ne smejo dobiti samo okrog šest odstotkov, kolikor je dobil socialistični kandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Francoska socialistična stranka je prav gotovo sposobna dobiti veliko več kot šest odstotkov. Kar je izjavil Valls, da je socialistična stranka mrtva, da je socializem mrtev, je zmotno, kulturno in politično je popolnoma zgrešeno. Socializem je vendar svetovni ideal! Če je v Franciji socializem v krizi, to še ne pomeni, da je socializem mrtev. Socializem živi, kajti socializem pomeni skupek vrednot. Pomeni potrebo po družbenih vrednotah, po svobodi … Vallsova trditev je zmotna tudi po moralni plati. Bil je predsednik francoske socialistične vlade! Ne moreš kar tako zaloputniti vrat lastni družini, ko te neka druga družina še niti ni sprejela v svoj krog.

Za Evropo in Evropsko unijo je Macron ta čas pomemben …

Seveda je pomemben, vendar bo treba ugotoviti in doumeti, kakšno vlogo bo Macron v Evropi odigral v odnosu do Nemčije. Odnosi med Francijo in Nemčijo se bodo morali spet vzpostaviti na podlagi enakosti. Če gre Macron s klobukom v roki k Merklovi in ji reče, da ne bo spreminjal ekonomske politike, če ji obljublja, da ne bodo ničesar spremenili, da je Evropa v redu takšna, kakor je, ne bo rešil nobenega problema. Potrebna je temeljita sprememba ekonomske in socialne politike! Nemčiji je to treba dopovedati! Trmasto vztrajanje pri paktu stabilnosti je strašno zmotno. Preprečuje vlaganja, ki bi odpirala delovna mesta, predvsem delo za mlade, prispevala h kulturnemu razvoju pa spodbodla energetiko in skrbela za okolje. Če se ne razbije mit nedotakljivosti pakta stabilnosti, iz vsega skupaj ne bo nič. Spremembe pa se lahko zgodijo samo, če o tem prepričamo Nemce. Z velikim veseljem pozdravljam Macrona. Upam, da bo šel k Merklovi in jo prepričal v naša stališča. Upam seveda tudi, da bo na prihodnjih nemških volitvah zmagal moj prijatelj in tovariš Martin Schultz.

Je pakt miru in nenapadanja med Evropsko ljudsko stranko in vašo skupino socialistov in demokratov doslej prinesel kaj dobrega ali je samo zapletel odnose v Evropi?

Zavedli smo se, da ni mogoče graditi velike alianse, če nam je skupen samo cement evropeizma. Evropeizem je pomemben, ampak potem moramo imeti še skupna stališča do ekonomske in socialne politike, tudi do migracijske politike, do beguncev … Če med socialisti in ljudskimi ni skupne ekonomske politike, pa tudi socialne in okoljske politike, potem ne more biti velike koalicije. Evropski ideali so za veliko alianso veliko premalo. Pomembni so, ne pa zadostni. Ko jaz hočem več naložb, več dela, več pomoči mladim, Webra pa zanima samo bilanca vsake članice EU, ne more biti dogovorov. Če se jaz zavzemam za uresničenje pariških dogovorov o podnebnih spremembah, Weber pa hoče pomagati veliki industriji, da bi se nekako prilagodila parametrom, ne moreva najti skupnega imenovalca med socialisti in ljudskimi. Nimamo skupnih stališč do ekonomskih politik in tudi ne do okolja.

Kaj menite o Evropi dveh hitrosti?

Mislim, da gre za velikansko zmoto. S prijateljico Tajno Fajon, podpredsednico naše skupine, se z vsemi močmi boriva proti Evropi dveh hitrosti. Pomembna je vsebina, bistven je dogovor o vsebini, o ekonomski in o socialni politiki, o okolju, o tem, kako bomo sprejemali begunce. Dogovoriti se moramo o zunanji politiki in o skupni obrambi, o boju proti terorizmu. Ko bomo dosegli dogovore o teh temah, bomo videli, katere države lahko ostanejo znotraj. Če nas je 27 držav, zakaj bi a priori izključili katerokoli izmed njih?

Kam pa spada Italija v teh delitvah med hitrejšo ali počasnejšo Evropo?

Nasprotujem delitvi na prve in druge. Gentiloniju sem rekel, pa tudi drugim prijateljem v stranki, Renziju in drugim sem poudaril, da je deliti Evropo na prvo in drugo ligo smrtna napaka. Deliti države na močnejše in šibkejše je hudo zmotno. Najprej je treba ugotoviti, za kakšno politiko se odločamo. Če ugotovimo, da Orbánova Madžarska noče takšne politike, naj pač ostane zunaj. Pa tega ne bomo rekli in odločili mi, sami se morajo. Orbánova Madžarska mora reči, da je takšna politika ne zanima.

Kako gledate na države, ki so nekoč spadale na drugo stran železne zavese, zdaj pa v EU spet stopajo na drugo stran, na desno stran nekakšnega zidu?

Temeljito analizo bi morali opraviti o nenavadnem stanju nekaterih držav, ki so spadale k evropskemu Vzhodu. Predvsem Poljska in Madžarska, ki svojo rast in razcvet dolgujeta Evropi. Zahvaljujoč Evropi sta postali razviti in bogati, pa se vendarle tam rojeva nacionalistično in protievropsko ozračje, ki ga spodbujata predvsem dve osebnosti. Viktor Orbán na Madžarskem in Lech Kaczyński na Poljskem minirata osnove demokracije teh dveh držav. Veliko delam s poljskimi in madžarskimi kolegi, da bi preprečili še večji vzpon Orbána in Kaczyńskega. Zapreti veliko univerzo, ki jo imajo študenti radi in ima visoke standarde, je nezaslišano! Ko storiš nekaj takega, ubijaš demokracijo! Stop Orbánu in stop Kaczyńskemu!

V vzhodnoevropskih državah so levičarske, recimo jim socialistične sile zelo šibke, nimajo podpore.

Vse te leve sile so prizadete zaradi preteklosti, zaradi komunističnih režimov. Mladi danes v teh državah mislijo, da pripadnost socialistom pomeni nadaljevanje komunistične tradicije. To je zgodovinsko velika škoda za socializem. Socializem pomeni nekaj popolnoma drugega kot komunizem. Socialistične vrednote so demokratične, komunistične vrednote so antidemokratične. V teh vzhodnih državah je pač treba preseči stare sheme in te države zares približati demokratičnim shemam.

Kakšna je prihodnost socialističnih strank v Evropi?

Začeti moramo iz sedanjosti, iz realnosti, ne iz preteklosti. Ne potrebujemo retorike, ne potrebujemo obnavljanja in obujanja napak iz preteklosti. Odgovor je treba iskati v današnjih razmerah. Danes pa so odgovori skriti med brezposelnimi, ki ostajajo na cesti zaradi globalizacije, med mladimi, ki ne najdejo dela, čeprav so izobraženi, med drugače sposobnimi ali med odrinjenimi na rob. Tudi med talenti, raziskovalci, znanstveniki, strokovnjaki, ki niso dovolj cenjeni. To je socialna demokracija! Biti mora tudi sposobna braniti človekove pravice. Pravkar sem prišel iz Turčije, kjer sem se srečal z veliko osebnostmi, s sindikalisti, mladimi odvetniki, strokovnjaki. Na tisoče ljudi je v Turčiji zaprtih, pa niso znani niti razlogi za njihovo aretacijo. Če se socialdemokratska sila ne spopade s takšnimi stvarmi, izgubi smisel svojega obstoja. Socialna demokracija tretjega tisočletja mora biti socialna demokracija enakosti, svobode in obrambe človekovih pravic.

Židan na srečanju Tea Expo

Židan z obiskom na Kitajskem krepi gospodarsko sodelovanje med državama

Minister in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan se je mudil na dvodnevnem obisku na Kitajskem. Na povabilo kitajskega ministra za kmetijstvo Han Changfuja se je minister Židan udeležil še mednarodne razstave čaja in kave China International Tea Expo 2017. Dogodek je za kitajsko kmetijsko ministrstvo izrednega pomena. Gre za prireditev, ki nima le močne kulturne in gospodarske komponente, ampak tudi za promocijski dogodek, ki kaže na stopnjo sodelovanja s posameznimi državami.

Židan na Tea Expo

Minister Židan se je udeležil tudi otvoritve skupnega proizvodnega obrata za proizvodnjo električnih motorjev za vozila, ki je nastal v sodelovanju med slovenskim podjetjem Elaphe in kitajskim partnerjem. Stikov med Slovenijo in Kitajsko je tudi sicer vse več, državi pa sta v 25 letih vzpostavili zaupanja vreden partnerski odnos, ki ga bosta naprej vzdrževali in krepili. Sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko so v zadnjih letih močno okrepili tudi obiski Židana in redni stiki med državama na področju kmetijstva in živilske industrije. V tem času je Slovenija pridobila potrebna dovoljenja za izvoz mleka, vina in ribjih proizvodov, v postopku pridobivanj dovoljenj pa so med in medeni izdelki.

Židan s kitajskim ministrom za gozdarstvo Jianlongom

Židan se je v okviru svojega obiska srečal tudi z glavnim administratorjem državne uprave za gozdove LR Kitajske, ministrom Zhangom Jianlongom. Oba ministra sta v uvodu poudarila opazen napredek na področju gozdarstva, odkar je Slovenija prevzela pomembno vlogo v skupini držav Srednje in Vzhodne Evrope ter Kitajske (16+1) na področju gozdarstva, ki jo vodi prav Slovenija. Pri tem sta izpostavila skorajšnji zaključek priprave platforme za krepitev tako znanstvenih kot gospodarskih izmenjav na področju gozdarstva med vsemi državami, vzpostavitev spletne strani kot osnovne platforme.

Ministra sta govorila tudi o pripravah konference 16+1, ki bo potekala oktobra letos na Kitajskem. Kitajska stran bi namreč želela Slovenijo intenzivno vključiti v vsebinske in druge operativne priprave konference. Ministra sta dogovorila, da bo državni sekretar mag. Marjan Podgoršek s strokovno ekipo za področje gozdarstva julija odpotoval na Kitajsko in sodeloval pri operativni in vsebinski pripravi dogodka.

Židan in Jianlong

Kitajski minister je v pogovoru posebej izpostavil, da je v Sloveniji zelo prijazno in odlično poslovno okolje, še posebno za poslovanje na področju gozdarstva. In tukaj želi Kitajska čim več prispevati za povečanje blagovne menjave na področju gozdarstva. “Slovenijo cenimo kot našo prijateljico, od nekdaj; danes pa smo prijateljstvu dodali še pravne podlage, kot je današnji podpis Memoranduma in že prej vodenje iniciative 16+1 s področja gozdarstva, kar še dodatno poglablja sodelovanje,” je poudaril kitajski minister Jianlong. Po njegovih besedah na kitajskem trgu potrebujejo tuje lesne proizvode, industrija v Sloveniji pa je izjemno razvita in ima po mnenju kitajskega ministra primerne izdelke za njih, zato so na tem področju še velike možnosti sodelovanja.

Minister Židan se je sestal še s predstojnikom kitajske Generalne uprave za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno, ministrom Zhi Shupingom. Podpisala sta tudi memoranduma o soglasju med Generalno upravo za nadzor kakovosti, inšpekcijo in karanteno Kitajske ter Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o sodelovanju pri zagotavljanju varnosti med uvozom in izvozom živilskih proizvodov. Židan je na srečanju s Shupingom poudaril odlične odnose med državama, posebej na področju postopkov za odobritev izvoza slovenskih proizvodov na Kitajsko. “Naše skupno sodelovanje je lahko ponos sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko, vse to pa z namenom uresničevanja interesov slovenskih proizvajalcev hrane,” je ocenil Židan.

Židan in Shuping podpisala memorandume

Kitajska je namreč odobrila uvoz ribjih proizvodov iz Slovenije, že lani pa se je zaključil postopek za izvoz mleka, na podlagi katerega uspešno poslujejo slovenske mlekarne. Slovenski minister se je kitajskemu kolegu zahvalil za dosedanje sodelovanje, ki je v zadnjih dveh letih že prineslo rezultate. “Za Slovenijo je zelo pomembno, da se sodelovanje nadaljuje, pri tem pa smo izrazili pričakovanje, da se pospešijo postopki za izvoz tudi vseh ostalih proizvodov živalskega izvora,” je poudaril slovenski minister. Med drugim želi čim prej končati postopek za izvoz medu in izdelkov iz medu.

Poleg tega Slovenija pričakuje tudi čimprejšnji zaključek postopka na kitajski strani za izvoz piščančjega in prašičjega mesa, Slovenija pa se že pripravlja na postopek za izvoz mesnih izdelkov, predvsem izvoz mesnih konzerv. V nadaljevanju srečanja sta ministra odprla tudi vprašanje sodelovanja na področju znanstvenega in izobraževalnega področja, predvsem sodelovanje fakultet na področju izmenjave znanja, praks oz. študentov smeri veterinarstva in zagotavljanja varne hrane.

Minister Židan in kitajski kolega Changfu

Konferenca SD - nagovor Gianni Pittella

Konferenca SD skupaj z gosti o prihodnosti Evropske unije in vlogi Slovenije v njej

V Ljubljani je v soboto, 13. maja, potekala 6. seja konference Socialnih demokratov, na kateri so članice in člani najvišjega organa stranke med dvema kongresoma skupaj z domačimi in tujimi strokovnjaki z različnih področij razpravljali o prihodnosti EU. Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D mag. Tanja Fajon ter predsednik politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) v Evropskem parlamentu Gianni Pittella so uvodoma spregovorili o potrebnih spremembah EU.

“EU bomo lahko branili, če jo bomo spremenili na bolje. Le kot del prenovljene in močne unije se lahko učinkovito spopadamo z globalizacijo in njenimi posledicami in svojim državljanom zagotovimo visok življenjski standard,” je uvodoma dejal Pittella. “Mi moramo voditi globalizacijo, ne pa ona nas,” je še poudaril vodja evropskih poslancev S&D.

Predsednik SD in podpredsednik slovenske vlade Dejan Židan je medtem izpostavil, da Evropska unija ni dana sama po sebi. “Evropska unija mora znova prevzeti politično odgovornost, države pa ponovno spoznati, da lahko izzive rešujemo le skupaj. Slovenija je in bo ostala del EU. To je naš strateški interes,” je dodal Židan.

Podpredsednica Socialnih demokratov in skupine S&D v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pa je v svojem nagovoru povedala, da je osnovno merilo pri razvoju idej odgovor na vprašanje, ali te prinašajo boljše življenje vsakomur.

Izpostavila je boj proti davčnim utajam ter ohranjanje delavskih in socialnih pravic. Po njenih besedah je pomembna tudi skupna migrantska politika, ki se je je treba lotiti tudi v luči evropske demografske slike in položaja mladih. “V tem trenutku pa najbolj potrebujemo novo evropsko solidarnost. Brez solidarnosti dajemo moč populističnim in skrajnim težnjam, ki so za Evropo lahko pogubne,” je poudarila Fajonova.

Po uvodnih nagovorih je sledila razprava, ki so jo razdelili na politični in gospodarski del. V razpravi so med drugim sodelovali evropski poslanec S&D in koordinator za zunanje zadeve Knut Fleckenstein, sociolog in profesor ddr. Rudi Rizman, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Mojmir Mrak in predsednica Slovensko-nemške gospodarske zbornice Gertrud Rantzen, svetovalec za zunanjo politiko predsednika republike Marko Makovec in direktor podjetja Lumar Milan Lukić.

Konferenca SD je v nadaljevanju sprejemala programski dokument, s katerim želimo Socialni demokrati odpreti širšo razpravo o prihodnjih korakih Slovenije v smeri krepitve Evropske unije in jo ponovno usmeriti po poti, da bo Evropa za ljudi, gospodarsko močna in socialno bolj povezana ter odprta družba.

Povezavi do videoprenosa Konference SD

Prvi del

Drugi del

Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi, ki ga je obravnavala Konferenca SD, bo v nadaljevanju dopolnjen še z nekaterimi pripombami članic in članov, najdete na povezavi: Predlog programskega dokumenta Evropa za ljudi 13-05-2017

Švedi na obisku pri PS SD

Predstavniki švedske sindikalne akademije na delovnem obisku pri Poslanski skupini SD

Poslanska skupina Socialnih demokratov je gostila predstavnike švedske sindikalne akademije Göteborgs Arbetares Folkhögskola. Ta je nastala pod okriljem Centralne organizacije sindikatov na Švedskem in združuje 14 sindikalnih central. Člani teh so se v okviru študijskega obiska Ljubljane sestali s predstavniki stranke Socialnih demokratov, pogovor pa je tekel v luči boljšega prepoznavanja skupnih, nacionalnih in nadnacionalnih vsebin, povezanih z delovanjem političnih strank ter sindikalnim gibanjem v obeh državah.

V uvodnem nagovoru je namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne izrazil dobrodošlico gostom ob prepričanju, da sta prav sodelovanje in izmenjava pozitivnih praks tisto, kar lahko družbo pomakne naprej. “Prav jasna in nedvoumna povezanost sindikatov s politiko, ki umanjka v našem prostoru, je svojstven paradoks, kajti ta »nevtralnost« sindikatov, namesto usklajenih in dolgoročno vzdržnih sprememb,  velikokrat navrže olje na ogenj tistim, ki želijo to neusklajenost izrabljati za težo svojih lastnih interesov,” je poudaril Škoberne.

Odgovor na to dilemo Škoberne vidi v izčiščenju političnega prostora, od katerega pričakuje jasno in vidnejšo pozicijo posameznih političnih opcij. “Danes namesto jasnega levega ali desnega pola gledamo neko fluidnost, ko ne vemo kdo kam sodi in kaj so njegove rešitve. Prav slednje, torej izčiščenje, in s tem ponovna vzpostavitev jasne politične naravnanosti političnih akterjev je tisto, kar je glavni izziv predvolilnega leta pred nami,” je izpostavil Škoberne.

Ob vprašanjih gostov o stanju in priložnostih socialne demokracije pa je poudaril, da zdaj prihaja čas za preporod vrednot, ki jih je socialna demokracija, tudi po svoji krivdi ter izrazito nenaklonjenih okoliščinah, prav v postkrizenm času prevečkrat pustila zadaj. Po njegovem prepričanju je sedaj čas, da se pokaže pravi obraz socialne demokracije. Ta »obraz« po mnenju Škoberneta ni zgolj v političnem in strankarskem življenju, temveč v širšem civilno-družbenem gibanju. To po besedah Škoberneta presega državne meje, čemur v dokaz priča dobro sodelovanje Socialnih demokratov v evropskem prostoru in širše.

Sindikalist Konfederacije slovenskih sindikatov in član stranke Socialnih demokratov David Ažnoh je pritrdil tezi namestnika vodje o pomanjkanju jasne afinitete sindikatov do strank. Kot je povedal, lahko po svojih lastnih izkušnjah povzame, da članstvo v stranki ne pomeni zgolj in samo slabosti v sindikalnem delu. Še več, prepričan je, da je lahko strankarska izkaznica s poštenim in požrtvovalnim delom posameznika v sindikatu pravi recept za iskanje rešitev, ki lahko zares kaj spremenijo.

“Spoznanje, da sindikalno gibanje in socialdemokratska politika črpata iz istih korenin, ki kljub temu, da jih ne vidimo, vemo, da obstajajo, je lahko zelo koristno za naprej,” je povedal Ažnoh. Svojo izkušnjo, ko je bil s strani delodajalca ravno zaradi dela v sindikatu deležen pritiskov, je Ažnoh povzel, da ljudje opazijo, če si delaven, predvsem pa če delaš v dobro njih. “Brez tega ti nobena stranka, prepričanje ali sindikalno članstvo ne more pomagati,” je poudaril Ažnoh.

Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Peter Pogačar je v nagovoru izpostavil pomen socialnega dialoga pri sprejemu ključnih delovno-pravnih in ostalih vsebin, ki zadevajo malodane vse člane naše družbe. Poudaril je, da ravno te dni poteka zaključna faza pogovorov s socialnimi partnerji o spremembah glede urejanja trga dela ter večjega inšpekcijskega nadzora, ob tem pa izrazil obžalovanje za odstop dela socialnih partnerjev pri spremembah zakona o delovnih razmerjih. Te po njegovem ne morejo iti v smer večje fleskibilizaicje, ne da se na drugi strani krepi varnost zaposlenih.

Socialni dialog, ki se v Sloveniji implementira preko Ekonomsko socialnega sveta je po njegovem tudi v luči 22 letne tradicije, s tem pa naravnanosti k sprejemanju konsenzualnih rešitev, prav v časih potrebnih sprememb, ključen, da bomo presegli težnjo po pretirani politizaciji, s tem pa tudi krhkosti sprejetih rešitev. Slednje so lahko na račun tega – s spremembami politične garniture – podvržen rokohitrskim in politično naravnanim spremembam. “Če pridemo v Državni zbor z dogovorom, krepimo moč socialnega dialoga,” je bil jasen Pogačar.

Postkrizni čas, pa je po njegovem čas, ko je v sled vse večjih sprememb na trgu dela, tudi zaradi prekarizacije ter ostalih negotovih oblik dela, tisti, ki terja razmisleke in spremembe glede reprezentativnosti sindikatov. “Članstvo sindikatov je v upadu, zato sem prepričan, da se je temu treba prilagoditi, tudi tako, da se delež, potreben za reprezentativnost sindikata zmanjša,” je poudaril Pogačar.

Državna sekretarka v kabinetu predsednika vlade ter strokovnjakinja s področja socialnih politik dr. Andreja Črnak Meglič je v razpravi osvetlila model socialne politike v Sloveniji, ki predstavlja kombinacijo konzervativnega in socialnodemokratskega modela. Prvi se v Sloveniji odraža v politiki socialnih transferjev, drugi, socialno demokratski pa je bolj razviden pri zagotavljanju storitev, ki jih zagotavljajo v pretežni meri javne službe.

Svojstven model, ki ga ima Slovenija, je sicer po besedah Črnak Megličeve posledica različnih zgodovinskih civilno-družbenih in političnih momentov naše družbe in države, je pa ob tem izpostavila ključne kazalnike socialne politike pri nas in posledicah teh na ljudi. Prav čas krize, ob katerem se je politika posluževala precej drastičnih restriktivnih ukrepov, je po mnenju Črnak Megličeve, poleg postopne izravnave in ukrepov za izboljševanja položaja ljudi moment, ko lahko skozi perspektivo te težke gospodarske in finančne krize uvidimo, kje so pomanjkljivost in možnosti za izboljšave socialnih politik. Kriza je Slovenijo prizadela v največji meri, bili smo priča t.i. w krizi, ko nas je po krajšem premoru, kriza udarila še bolj kot poprej.

“Brezposelnost, ki je sledila temu upadu, je bila in tudi danes ostaja jedro tistega, s čimer se moramo soočiti, ne samo na kratek rok in v sled dobrih statistik o upadu brezposelnosti, temveč in predvsem v pomembnosti skupnega vsedružbenega dogovora o pomembnosti in pomenu socialnega modela, ki ga želimo,” je poudarila Andreja Črnak Meglič.

Spodbuden delež javnih storitev, ki so pod okriljem javnih služb, pa moramo ohraniti, če želimo prav v časih kriz in zategljajev ohraniti dostopnost in kakovost javnih storitev (npr. Izobraževanja in zdravstva) za vse naše državljanke in državljane.

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.

Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.

A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.

V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.

Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.

Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.

A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.

Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.

Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.

Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.

Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D

Programska konferenca SD Ljubljana

SD Ljubljana predstavila vizijo za prestolnico – mesto dialoga, mesto ljudi

Programska konferenca SD Ljubljana je v ponedeljek, 8. maja, v Kreativnem centru Poligon predstavila vizijo Socialnih demokratov za mesto Ljubljana, prestolnico Republike Slovenije. “Socialni demokrati v Ljubljani želimo dejavno soodločati o prihodnjem življenju v svojem mestu. Smo pomembna politična sila ter sila znanja in ustvarjalnosti, zato smo ustanovili Strateški svet, ki je predstavil vizijo za prihodnost naše prestolnice,” je ob predstavitvi Vizije SD Ljubljana – Za visoko kakovost življenja vseh generacij, ki je potekala v Ljubljani, povedal mag. Marko Koprivc, predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana.

Marko Koprivc SD Ljubljana

Vidni člani SD, med njimi predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan, podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon, sicer predsednica Strateškega sveta, ter dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za socialo, delo in družinske zadeve, so članice in člane Socialne demokracije pozvali k aktivnemu delu in predvsem sodelovanju. Poudarili so, da bomo Socialni demokrati za volitve prihodnje leto ponudila ljudi, ki imajo znanje, voljo in kompetence in ki so sposobni dialoga.

Nagovor predsednik SD Dejan Židan

“Ostajamo pri svojih vrednotah – socialni pravičnosti in solidarnosti. To je edina perspektiva, ki bo našim državljanom dolgoročno omogočala enakopravnost in dostojno življenje na evropski, državni in mestni ravni. Za njihovo uresničevanje pa potrebujemo aktivne ljudi, ki jim je mar za skupnost,” je pred številčnimi udeleženci poudaril mag. Dejan Židan.

Tanja Fajon podpredsednica SD  

Evropska poslanka mag. Tanja Fajon se je v svojem nagovoru dotaknila naraščajoče nestrpnosti. “Svoje vrednote moramo ohraniti tudi za naslednike, zato se bomo borili proti nacionalističnim težnjam, populistični retoriki in egoizmu, a ne z žicami ali zidovi, temveč z umom in političnim pogumom, s solidarnostjo. Smo stranka dialoga in takšno naj bo tudi naše glavno mesto,” je povedala Tanja Fajon.

Predsedstvo ljubljanske organizacije pa je Vizijo SD Ljubljana, ki po besedah udeležencev pomeni šele začetek trdega dela v prestolnici, kot uradni dokument v nadaljevanju sprejelo še na ločenem zasedanju.

Posnetek programske konference SD Ljubljana si lahko ogledate na povezavi: http://skrci.me/iwJfp

Fotogalerija: http://skrci.me/ck14S

Vabilo SD Ljubljana na programsko konferenco

Vabilo na predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana

Leto 2018 bo v Sloveniji v znamenju lokalnih in parlamentarnih volitev. Morda se vam to zdi še oddaljeno, a brez vnaprejšnjih in pravočasno zastavljenih načrtov in ciljev je te težko izvajati. Socialni demokrati v Ljubljani želimo aktivno soodločati pri oblikovanju življenja v svojem mestu, za kar potrebujemo aktivne državljanke in državljane, ki jim je mar za ljudi in prihodnost.

Če ste to tudi vi, če vas zanima, kakšne prednostne cilje smo si zadali v času do volitev, če želite pomagati pri njihovem uresničevanju, če imate ideje in voljo,

vas vabimo na programsko konferenco SD Ljubljana, v ponedeljek, 8. maja 2017,

kjer bo predstavitev vizije Socialnih demokratov za mesto Ljubljana.

Dobimo se ob 17. uri v Kreativnem centru Poligon, na Tobačni ulici 5 v Ljubljani.

O stanju Socialne demokracije ter spodbudah in orodjih, ki jih potrebujemo, da bi odigrali vidno vlogo pri uresničevanju naših temeljnih vrednot na lokalni ravni, bodo na kratko spregovorili:

- mag. Marko Koprivc, predsednik SD Ljubljana,

- Tanja Fajon, mag., podpredsednica SD, vodja Strateškega sveta SD Ljubljana in poslanka v Evropskem parlamentu,

- mag. Dejan Židan, predsednik SD in podpredsednik vlade.

Vsebinski pripravljavci načrta, ki bo kasneje sprejet tudi kot uradni dokument SD Ljubljana, pa bodo po posameznih področjih predstavili svojo vizijo razvoja mesta Ljubljana kot napredne in moderne evropske prestolnice ter vlogo Socialnih demokratov v njej.

Vljudno vabljeni!