Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Matjaž Han v DZ

Han o proračunu za leti 2018 in 2019: »Za Socialne demokrate ni pomembno samo kolikšna bo rast, še pomembneje je, kakšna je in kdo ima od nje koristi.«

“Pričakovanja državljanov ob višji rasti so upravičeno visoka in dolžni smo jih uresničiti,” je poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han na seji DZ, kjer so razpravljali o predlogih proračuna za leti 2018 in 2019. Hkrati je Han opozoril na v ustavo zapisano fiskalno pravilo, ki od naše države zahteva postopno uravnoteženje javnih financ. Kdor želi drugačen proračun, bo moral zato po njegovih besedah predlagati enostavno izvedljiv način, kako naj to dosežemo. Han se je strinjal, da bi morali marsikateremu področju nameniti več denarja, denimo za odpravljanje revščine in za investicije v šolstvu. “Vsi imajo veliko želja, a tudi takrat, ko je denarja nekaj več, je treba znati manevrirati med željami in dobro je imeti presežek,” je še povedal Han.

Stališče Poslanske skupine SD do predloga proračuna za leti 2018 in 2019:

»Menim, da smo pred obravnavo najpomembnejših in za to vlado sklepnih finančnih dokumentov – proračunov za leta 2018 in 2019. Zakaj nepomembnejših? Ker se je brez nekih nepotrebnih političnih potenc treba prav pri sprejemu proračunov zavedati, da tu besede, pričakovanja, namere ali neke floskule odpadejo, ker gre za denar, številke in eksaktne okvirje. Od teh pa bo ali pa ne bodo uresničeni programski okvirji te vlade, še več, od njih so bolj kot si lahko predstavljamo, odvisna kvaliteta življenja naših državljank in državljanov. Pričakovanja teh so ob napovedih gospodarske rasti upravičeno visoka in ta pričakovanja ne da moramo, temveč smo jih dolžni upravičiti, če vemo, da so ravno proračuni kriznih, sušnih let, zategovali tam, kjer so to najbolj občutili ljudje.

Cilja te vlade ob nastopu mandata sta bila dva: stabilnost – politična in finančna – ter spodbujanje gospodarske rasti. V tem je bila do sedaj uspešna. Tudi s tem predlogom proračuna, kot je jasno razvidno iz proračunskega memoranduma, vztraja pri fiskalni konsolidaciji in spodbujanju gospodarske rasti. Vlada je torej uspešna pri dveh ciljih, ki si ju je zastavila in pri njiju namerava vztrajati.

Večina se bo strinjala, da brez trdnih financ in zdrave gospodarske rasti ostalo tudi ni mogoče. To drži. Če država ne obvladuje svojih finančnih virov in izdatkov, nima orodij za delovanje. Če ne vlaga tako, da bi gospodarstvo lahko raslo in se razvijalo, zanemarja svoje temeljno poslanstvo. Ko pa je ta temeljni red vzpostavljen, imamo pravico in dolžnost pogledati tudi dlje od naslednjih volitev in razmišljati tudi izven okvirov bruseljsko-birokratske mantre o “stabilnosti in rasti”.

Zdi se, da vsa Evropa razmišlja o tem dvojem – in samo o tem dvojem. Da je zanju pripravljena žrtvovati marsikaj. Seveda sta stabilnost in gospodarska rast pomembni, ker sta predpogoj. Pozablja pa se na vprašanje: čemu služita stabilnost in rast? Sta to končna cilja – kot menijo “finančni trgi”, Evropska komisija, mednarodni bančniki in kapitalske elite – ali pa gre za sredstvi, ki morata biti uporabljeni v korist ljudi?

Socialni demokrati verjamemo v drugo možnost. Zato bomo vedno poudarjali pomen stabilnosti in rasti; a bomo hkrati vedno opozarjali: rast in stabilnost potrebujemo zaradi ljudi in ne obratno!

Finančna stabilnost za nas pomeni, da ima država zadostne vire za izvajanje svojih nalog; da ne le obstaja, temveč tudi ukrepa. Da lahko sprejema odločitve suvereno in brez diktata. Država tudi s tem proračunom znižuje svoj dolg in po dolgih letih ustvarja celo presežek; a ne smemo pozabiti, zakaj je tako: ker smo morali sprejeti stroge omejitve fiskalnega pravila, ki od države terjajo, da vse podredi izravnanemu proračunu in nizkemu državnemu dolgu. To so okoliščine mimo katerih ne moremo. Zato za ta proračun kot tudi za naslednje velja: če bi želeli, da se od tega predloga bistveno razlikuje, bo treba spreminjati način, kako država deluje in dosega cilje. Kdorkoli želi bistveno drugačen proračun, mora predlagati tudi izvedljiv način, kako naj to dosežemo.

Rast gospodarske aktivnosti in ustvarjenega je seveda pomembna: smisel vsakega gospodarjenja je namreč v prihodnosti ustvariti več. Samo na takem pozitivnem odnosu je mogoče pričakovati, da bodo ljudje in podjetja pripravljeni delati in investirati, kupovati in prodajati. Naloga države je seveda, da ustvarja vse pogoje, da se to dogaja. Slovenija ne okreva več počasi in napovedi kažejo, da se bo to nadaljevalo. A ni vsaka rast tudi zdrava rast!

Zato za Socialne demokrate ni pomembno le, kolikšna bo rast; še pomembneje je, kakšna je in kdo ima od nje koristi! Če se del gospodarske rasti kaže v rasti cen stanovanj – navadni ljudje pa jih ne morejo kupiti – potem to ni zdrava rast! Če morajo ljudje plačevati drage zdravstvene storitve zasebnikom, medtem ko se kakovostno javno zdravstvo duši v dolgovih in čakalnih vrstah, se to pozna na BDP, a težko bi kdorkoli trdil, da je to dobro za državo in njene ljudi. To so trendi, ki jih moramo opazovati. In zelo lahko jih je prezreti, če se odločiš opazovati samo cilje, ne pa tudi poti.

To seveda ne pomeni, da je gospodarska rast nepomembna; prav nasprotno. Vsaj dva razloga sta za to, da mora njeno vzpodbujanje ostati ena najvišjih prioritet te in bodočih vlad: prvi je dejstvo, da je bil krizni upad gospodarske aktivnosti tako velik, da se šele v tem času približujemo gospodarski aktivnosti iz leta 2008. Drugi pa je dejstvo, da je na gospodarsko rast – torej rast bruto domačega produkta – vezanih vrsta omejitev in zategovanj, ki so bile uvedene kot “protikrizni ukrepi”. Mnogi od njih so močno prizadeli ljudi; za nekatere od njih se je potrebno tudi pošteno vprašati, ali je bila njihova uvedba smiselna. A uzakonjeni so bili; njihova odprava pa je z zakonom vezana prav na gospodarsko rast. Zato se mora trend rasti nadaljevati. Ob zavedanju, da ima slovensko gospodarstvo še veliko rezerv v višji dodani vrednosti in povečanju obsega poslovanja in zaposlenosti, se torej ni bati, da bi ta ali katere od prihodnjih vlad odstopila od cilja spodbujanja gospodarske rasti.

Prihaja pa obdobje, ko bodo vlade deležne izjemnih pritiskov, da začnejo omejevati rast, predvsem tam, kjer ni zdrava in predstavlja tveganja napihovanja novih predkriznih balonov. A ne slepimo se: tistim, ki živijo v balonih, ni v interesu, da baloni počijo. Tistim, ki bi se radi okoristili, prav tako ne. Velik izziv za prihodnost torej ostaja: ohraniti stabilnost in spodbujati rast, a pri tem ne pozabiti dvojega: stabilnost služi temu, da se lahko v miru dogovorimo o potrebnih spremembah in sprejemamo suverene odločitve; rast pa nima smisla, če imajo od nje korist le nekateri. Če je bil cilj te vlade vzpostaviti stabilnost in vzpodbuditi rast, mora biti cilj naslednje, kako ohraniti rast in stabilnost ter poskrbeti, da imajo ljudje od njiju tudi korist.

Socialni demokrati menimo, da je proračun v skladu s cilji vlade o stabilnosti in rasti. Pozdravljamo, da se na skoraj vseh proračunskih področjih razpoložljiva sredstva povečujejo. Predvsem področja znanosti, varnosti, zdravja in infrastrukture bodo deležna več sredstev za ključne projekte, od katerih so mnogi vezani na delo ljudi in javnih uslužbencev, ki so s požrtvovalnim delom in vsem omejitvam navkljub vsa ta leta zagotavljali visoko raven javnih storitev za vse nas. To je usmeritev, ki jo pozdravljamo.

Prav tako smo zadovoljni, da smo Socialni demokrati uspeli izboriti odpravo nekaterih protikriznih ukrepov in omejitev, med njimi prav gotovo vrnitev otroških dodatkov za 45.000 družin v 7. in 8. dohodkovnem razredu. Namreč Socialni demokrati smo prepričani, da kljub temu, da govorimo o proračunu vlade, mora posamičen minister sprejeti odgovornost in znotraj svojega resorja poiskati rešitve v okvirjih danih omejitev; kar je ministrica dr. Anja Kopač Mrak v danih proračunskih zmožnostih opravila odlično.

Kaj nam še obeta proračun? V prihodnjih letih bo poleg redne uskladitve pokojnin izvedena tudi izredna v višini 1,1%; prav tako bodo vsi upokojenci prejeli letni dodatek. Morda nekoliko prezrto, a izjemno pomembno je dejstvo, da se postopoma odpravlja splošna prepoved zaposlovanja v javnem sektorju, ki že skoraj celo desetletje ob vseh obremenitvah ne sme nadomeščati delavcev, ki odhajajo. Brez ljudi tudi javnih storitev ne more biti, zato je odločitev – ki jo bo uzakonil Zakon o izvrševanju proračuna – za 0,7% povišanja kvote za zaposlovanje v javnem sektorju dobra in jo Socialnih demokrati pozdravljamo.

Tudi omejitve za občine postopoma popuščajo: v letih 2018 in 2019 je določena povprečnina v višini 551 oz. 558 EUR; povečuje se delež povratnih sredstev države za investicijske projekte občin. Tudi sredstva za občine se torej povečujejo, ne sicer toliko kot bi bile želje druge strani, a dovolj, da je mogoče tudi tokrat iz konflikta priti do dogovora.

Dolžni pa smo – ker gre za zadnji proračun v mandatu tega državnega zbora in ker stojimo pred pomembnimi odločitvami, ki nas vse čakajo v prihodnjih mesecih – pogledati tudi v prihodnost. Biti kritični do proračuna, do partnerjev in do sebe; povedati, kaj bi sami storili drugače in nenazadnje, kaj bomo storili drugače, če bomo za svojo alternativo deležni zaupanja.

Kljub temu, pa se tudi ta proračun ne more izogniti nekaterim kritikam, tudi z naše strani. Menimo namreč, da je proračun premalo ambiciozen prav v delu, vezanem na zmanjševanje revščine in izključenosti. Prav na tem področju, za katerega odgovornost nosimo Socialni demokrati, ne zmoremo pridobiti podpore ključnih delov vlade za bolj ambiciozne korake. Ni namreč mogoče pričakovati le od enega resorja, da bo sam poskrbel za tako velik izziv, kot revščina, ki presega delokrog enega ministrstva. Ne moreš izvajati aktivnosti, če ni posluha za ideje in za to tudi ne namenjenih sredstev, o katerih odločajo drugi, z večjo politično močjo. Tu bi – če bi imeli dovolj moči – želeli bolj ambiciozne korake in več posluha za prioritete, ki so pomembne za ljudi.

Namreč ne samo od posamičnega ministra, odgovornost na celotni vladi je, da išče rešitve v okvirjih danih omejitev; za izvedbo ključnih reform, za zagotovitev stalnih virov financiranja nujno potrebnih aktivnosti… Namreč kot to vidimo tudi na primeru zdravstva, je najožji politični vrh vlade tisti edini, ki lahko narediti odločnejše premike, vendar morajo biti ti premiki – v nasprotju z dosedanjo prakso- hitri.

Socialni demokrati lahko trdimo, da smo v tem mandatu konstruktivno in z velikimi napori poskušali – z omejeno politično močjo, ki nam je dana – narediti to, kar je mogoče, da se učinki stabilnosti in rasti čimprej prenesejo do tistih, ki krize niso povzročili, so pa nosili levji delež njenih posledic in njene sanacije. V marsičem smo bili uspešni. Za kaj več očitno potrebujemo več politične moči, ki je lahko samo posledica zaupanja, da v dani situaciji dosežemo to kar je mogoče, namesto da bi prevrnili igralno ploščo in odnehali. Socialni demokrati odgovorno in po svojih najboljših močeh opravljamo svoje delo. Proračun je odraz skupnega delovanja vseh sil in mi ga podpiramo, ker je v tem trenutku v okviru mogočega.

Mi pogrešamo predvsem več razumevanja za potrebe ljudi in manj trmastega uradniškega vztrajanja, da se nekaj ne da. Več posluha za morda majhne, a konkretne projekte, ki bi z majhno investicijo lahko hitro prinesli nekajkratne rezultate.

Kot rečeno pa menimo, da je še precej rezerve pri investicijah, če se lahko tako izrazim v ljudi in v infrastrukturo. Investicije na tista področja, kjer jih ne le potrebujemo, temveč se državi celo izplačajo. S skrbjo za zdravje ljudi, za njihovo zmožnost za delo in vključenost v družbo. Pod črto, ljudje in vložek v njihov potencial in zadovoljstvo je največji garant za rast, razvoj in napredek. Pika. In tu si želimo še večjega preboja.

Tako mislim, da je danes naša naloga, naloga poslank in poslancev ter celotne vlade, da pogostokrat ozkogledo dojemanje proračuna, kot nekega eksaktnega popisa prihodkov in stroškov razširimo v zmožnost videnja proračuna kot najpomembnejšega ne samo političnega, temveč tudi razvojnega akta. Ta lahko ob dobrih nastavkih, če lahko rečem, pomeni hkrati varčevalni, investicijski in naložbeni načrt vlade, v nasprotnem pa lahko le obstane na ravni nekega bančnega spiska plusov in minusov, ki ga po navadi mesečno dobimo od banke. Socialni demokrati bomo tako oba proračuna podprli v pričakovanju, da ta ne obstane zgolj na ravni političnega, ali še več, neko zadnje finančno poročilo iztekajočega mandata, temveč novo poglavje , če želite postkriznega finančnega in gospodarskega stanja, ki bo odražalo ambicije v smeri večje osredotočenosti na naše državljanke in državljane.«

Matjaž Han
vodja Poslanske skupine SD

Gregor Goriup

Komentar Gregorja Goriupa: Rajski dokumenti – redefinicija “No Tax Risk”

Zgodbe o davčnih oazah, ki smo ji bili priča s Pananskimi dokumenti in z njimi povezano družbo Mossack Fonseca so dobile svojo novo verzijo 2.0. Korporacije in drugi subjekti pri čezmejnih davčnih vprašanjih običajno angažirajo ekipe davčnih svetovalcev, pri tem pa so mnenja, ki jih sproducirajo davčni svetovalci vezana zgolj na dve načeli, prvo je optimiziranje davčnega bremena zavezanca s težnjo po ekonomski koristi in drugo načelo “No Tax Risk”, ki običajno sledi politiki subjekta po delovanju v okviru veljavnih pravnih norm.

Tako s prvim, kot tudi drugim načelom želijo zavezanci ustvariti takšno strukturo, ki ne bo v nasprotju z veljavnimi normami in bo lastnikom omogočala nižje plačevanje davkov. Delovanja v državah, v katerih je nominalna davčna obremenitev z davkom od dohodkov pravnih oseb nižja od 12,5%, ter niso članice EU, je podvrženo beleženju na tako imenovanem seznam držav. Dodatna pojasnila o pogojih za prepoznavanje poslovnih enotah, obdavčitvi obresti, dividend, licenčni so aplikativno predstavljene v smernicah OECD oz. v “commentary to model tax convension”.

Tudi korporativno pravo je sledilo izkoreninjanju nekaterih anomalij, s tem ko je ukinilo določene statusno pravne oblike, kot npr. tihega družbenika, ali prepovedalo fiduciarne lastnike (slamnati lastnik). V kratkem pa lahko pričakujemo tudi seznam dejanskih lastnikov, torej recimo temu izpopolnjeno bazo poslovnih subjektov. Pa vendar se anomalije še naprej dogajajo. Zakaj?

Živimo v času, ko pravo diktira skoraj vsak naš gib, dejanje. Dovoljeno nam je ravnati v skladu s pravili, torej v okvirih, kot jih definirajo nadanacinalne in lokalne norme. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali ravnamo prav – pošteno, ali zgolj pravno – legalno. In v tem je srž problema. Odgovor zakaj prihaja do anomalij se ponuja sam po sebi, saj se danes zanašamo zgolj na dikcije zakonov, ne pa tudi na zdrav kmečki razum, ki hitro razkrije ali je naše delovanje tudi pošteno. Ta ugotovitev pa kliče po višjih standardih, ki jih morajo sprejeti vsi deležniki.

Prej omenjeni ukrepi pomenijo sicer korak v pravo smer, a niso zadostni. Problema, ki letno pogoltne miljarde dolarjev nepobranih davkov, bi se lahko lotili tudi na način, da se svetovalnim družbam dodeli več odgovornosti. V Sloveniji je lahko davčni svetovalec kdorkoli, zato bi bilo smiselno razmisliti o regulaciji oz. podelitvi licenc za davčne svetovalce. Z licencirano svetovalno družbo se kvaliteta storitev načeloma izboljša, z jasno definiranimi etičnimi standardi, pa bi svetovalne družbe bile primorane iskati takšne rešitve, ki ne dopuščajo davčnega izigravanja. Svetovalna družba bi bila tako zavezana k pošteni praksi, saj bi v nasprotnem primeru tvegala izgubo licence, s tem pa bi ogrozila svoj obstoj.

Gregor Goriup
davčni svetovalec in član Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Borut Pahor

Nagovor Boruta Pahorja pred nedeljskim 2. krogom predsedniških volitev

Spoštovana, spoštovani!

Smo pred odločilnim dejanjem letošnjih predsedniških volitev.

Iskreno sem vesel in hvaležen za izraženo podporo tako velikega števila državljank in državljanov v prvem krogu volitev. Hkrati se zavedam tudi velike odgovornosti, ki mi je s tem naložena. Odgovornosti, da dosledno in z vsemi močmi tudi vnaprej zagovarjam politiko sodelovanja in ne izključevanja kot najpomembnejšega vzvoda za našo varno in uspešno sedanjost in prihodnost. Da gradimo na tistem, kar nam je skupno in da spoštljivo živimo z razlikami.

V tem smislu je dragocena vsaka podpora, brez izjeme. Tudi podpora tistih, s katerimi se v določenih stališčih morda razhajamo. Kajti pred nami so pomembni izzivi prihodnosti tako doma kot po svetu. Svet okoli nas je postal nepredvidljiv in nestabilen. Pa vendar, če bomo držali skupaj in se medsebojno podpirali in spoštovali ne glede na razlike med nami, ga ni izziva, iz katerega ne bi Slovenci izšli kot zmagovalci.

To je vizija, v katero kot človek s politično izkušnjo iskreno verjamem in za katero se bom skupaj z vami iz vsega srca boril še naprej.

Izkoristite pravico odločati o naši prihodnosti. Vzpodbudite k temu vaše bližnje, prijatelje, znance.

SKUPAJ nam bo uspelo. Tudi 12. novembra.

Vaš Borut Pahor

Predsednik SD Dejan Židan

Poziv predsednika SD Dejana Židana k udeležbi na predsedniških volitvah in podpori Borutu Pahorju

Spoštovane državljanke in spoštovani državljani!
Drage socialne demokratke,
dragi socialni demokrati.

Pred Slovenijo je drugi krog predsedniških volitev. Vabim vas, da v nedeljo, 12. novembra, skupaj izvolimo Boruta Pahorja za predsednika republike. Svoj glas lahko oddate že na predčasnem glasovanju, ki bo potekalo 7., 8. in 9. novembra, na sedežih okrajnih volilnih komisij.

Prepričan sem, da bo ta zmaga šele začetek. Socialni demokrati smo z vsakim dnem deležni večjega zaupanja med ljudmi. Skupaj z ekipo, z našimi strokovnimi sveti in s terensko mrežo pripravljamo stranko na parlamentarne volitve, ki bodo konec pomladi prihodnje leto. Slovenija po globoki krizi, ki je najbolj ranila prav medsebojno zaupanje v družbi, potrebuje odločno vlado, ki bo s pravičnejšim družbenim modelom, z boljšo organiziranostjo in z več medsebojnega sodelovanja začela nov razvojni preboj. Z vsakim svojim ravnanjem mora takšna vlada uresničevati načelo enakosti v vseh pomenih in na vseh področjih: pri dostopu do kakovostnih zdravstvenih storitev, pri možnostih šolanja in pridobivanja kompetenc, pri zaščiti in uresničevanju pravic, pri uresničevanju talentov, znanja in potencialov vsakogar in vsake med nami. Dozorel je čas in dozoreli smo mi, da Sloveniji spet ponudimo socialdemokratsko vlado.

To mnogim v slovenskem političnem prostoru ni všeč. Zato bomo tudi pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami priče novim volilnim projektom, ki jih že napoveduje izbira na predsedniških volitvah. Ne bojim se konkurence. Bojim pa se nadaljnjega eksperimentiranja z državo in z zaupanjem ljudi. Po dosedanjih izkušnjah se novi obrazi namreč hitro postarajo, nova politika pa ostane spisek želja, soočen z realnostjo zahtevnega upravljanja države. Tisto, kar lahko prenovi družbeno zaupanje, je verodostojna politika. Preizkušena in izkušena, iskrena in jasna, odgovorna in dobronamerna. Takšna je slovenska socialna demokracija in zato je z nami vsak dan več ljudi.

V funkciji predsednika republike je simbolno združena enotnost naroda in države. Zato so te volitve pomembne. Svoje zaupanje združimo v Borutu Pahorju, da nas bo kot Slovenijo predstavljal v svetu in da bo med nami usmerjal kažipot pomembnih odločitev. Da nas bo povezoval in združeval pred novimi izzivi.

Demokracija je oblast ljudstva. Vsakdo ima pravico, aktivna državljanka in državljan pa tudi dolžnost, da s svojim glasom odloča. Z udeležbo in z odločanjem na volitvah pomagajmo povrniti zaupanje v demokracijo. V to, da sami odločamo o nas in o naši prihodnosti.

Iskreno verjamem, da je moč v ljudeh.

Zdaj je čas, da stopimo skupaj.

Samo Dobro,

Dejan Židan,
Predsednik Socialnih demokratov

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Namesto ‘pohlepa v raju’ več transparentnosti in družbene odgovornosti

Kaj imajo skupnega angleška kraljica, Madonna in Bono? Občuduje jih ves svet, za mnoge so vzorniki in njihove besede – izrečene bodisi v govorih bodisi v neštetih glasbenih uspešnicah – imajo močan vpliv na številno prebivalstvo. Skupno jim je tudi to, da so se znašli v t. i. rajskih dokumentih med 13,4 milijonov zapisov, ki pokrivajo obdobje od leta 1950 do leta 2016, in med ostalimi pripadniki tistega 1 odstotka, ali celo 0,1 odstotka, najbolj privilegiranih.

Raziskovalni novinarji, ki trdno branijo svojo vlogo čuvajev demokracije, so nam omogočili, da ‘pokukamo’ v svet t. i. elite in da se še enkrat prepričamo, kako uspešno zlorabljajo davčni sistem, kako lagodno, nemoralno in brezskrbno uživajo v finančnem raju. Angleška kraljica, Madonna in Bono, skupaj z drugimi obrazi iz sveta politike, biznisa, zabave in športa, sicer ljubitelji lekcij o morali in poštenosti, so se tako znašli na vrhu piramide pohlepa. Oni, ki imajo največ, bi želeli še več in to na račun naših državljanov, davkoplačevalcev, ki se plačilom davkov ne morejo izogniti, hkrati pa upravičeno verjamejo, da bo ta denar uporabljen za skupno dobro, za financiranje javnega zdravstva, šolstva in infrastrukture ter za utrditev socialne države.

Utaja davkov ni nič drugega kot skrivanje bogastva, davčne oaze pa niso nikakršne afere, ki pricurljajo v javnost vsake toliko, temveč so postale resničen poslovni model. Takšen, ki je brez sramu in brezsramno tudi vedno bolj postaja temelj našega finančnega sistema, ne njegova anomalija. »Dobrodošli v finančnem raju!«, bi lahko pisalo na letališčih v prestolnicah nekaterih otokov, kot so Bermuda ter Trinidad in Tobago, ali pa v evropskih državah kot so Luksemburg, Ciper, Velika Britanija, Malta ali Švica.

Rajski dokumenti so ponovno pretresli javnost in s prstom pokazali na jedro težave. V Evropskem parlamentu smo se z novimi razkritji seznanili z največjo mero resnosti in odzvali s konkretnimi predlogi. Glede na to, da se mandat odbora PANA, kjer smo raziskovali panamske dokumente in v katerem sem aktivno sodelovala, izteče decembra letos, Socialisti in Demokrati v Evropskem parlamentu (S&D) predlagamo ustanovitev začasnega posebnega odbora, ki bi se osredotočil na ugotovitve iz rajskih dokumentov in predstavil ustrezne zakonodajne odzive.

Še pomembneje, v naslednji sestavi Evropskega parlamenta predlagamo oblikovanje stalnega mehanizma, ki bi bdel nad dejansko uresničitvijo vseh sprejetih dogovorov s področja davčne politike v EU. Želim si, da bi v Evropskem parlamentu vodili boj proti davčnim goljufijam in bi z nenehnim pritiskom na države članice, naj spremenijo davčne prakse in politike, dosegli napredek na EU ravni.

Kajti ravno države članice so tiste, ki morajo narediti največ, sprejeti zakone proti skrivaštvu in s tem davčne oaze spremeniti v pekel za goljufe. Zato Komisiji zamerim, da nikoli ‘poimensko’ ne izpostavi, katere države upočasnjujejo davčne reforme. Hkrati podpiram pozive k ustanovitvi nekakšnega središča za usklajevanje davčnih politik, organa, ki bi deloval znotraj Evropske komisije, koordiniral in utrjeval sodelovanje med nacionalnimi davčnimi institucijami. Davčne utaje so globalni fenomen, kjer potrebujemo jasen odgovor EU, kot tudi reformo na mednarodni ravni, zato je ta koordinacija med EU državami ključnega pomena.

A ključ za spremembe leži v rokah voditeljev držav in velikih mednarodnih podjetij, ki jih pozivam, naj ravnajo z več odgovornosti in ‘pohlep v raju’ zamenjajo za transparentnost in družbeno odgovornost. Boj proti davčnim goljufijam ni nič drugega kot boj proti družbeni neenakosti, proti nepravični razdelitvi svetovnega bogastva, proti odtujeni vladajoči eliti, pohlepu najbolj privilegiranih in posmehovanju najbolj ranljivim.

Gotovo se boste strinjali, da tisti, ki sooblikujejo zakone, ki veljajo za ‘navadne državljane’, zanje pa zakoni ne veljajo in si, lačni bogastva in vprašljive morale, priskrbijo davčne ovinke, niso kos nalogam dobrih voditeljev. Zanj bi bilo treba uvesti t. i. davek na pohlep in takojšnji izgon iz davčnih nebes.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica SD

Jan Škoberne - poslanska pobuda

Poslanska pobuda Škoberneta v zvezi s pričetkom postopka za mednarodno zaščito za begunce

Namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov Jan Škoberne je na ministrico za notranje zadeve Vesno Györkös Žnidar naslovil poslansko pobudo v zvezi s pričetkom postopka za mednarodno zaščito za begunce, ki so se polno integrirali v slovensko družbo, primer Ahmada Shamieh-a.

Poslanska pobuda:

V dneh, ko obeležujemo obletnico padca berlinskega zidu, miselne in tehnične prepreke, ki je pol stoletja v simbolnem in dejanskem smislu delila Evropo in Svet, se politika, civilna družba, pa tudi posamezniki sprašujemo, kaj je v resnici prinesla nova globalna razporeditev sil in interesnih sfer, ter kako je multipolaren svet predrugačil realnost hladne vojne, ki se je simbolično končala z padcem berlinskega zidu.

Realnost, ki jo povzemajo odgovori na to vprašanje pa nam žal govori, da so se s koncem bipolarnosti pričela tudi nova vzpostavljanja geopolitičnih razmerij, interesnih sfer, ter žal posledično tudi multiplikacija konfliktnih območij, tudi tam, kjer sta, vsaj navidezno, že bila vzpostavljena stabilnost in mir.

Posledice premikanja geostrateški silnic zadnjega desetletja je tako skozi največji begunski (in migrantski) val po koncu druge svetovne vojne, doživela tudi Stara celina, ki pa se, skozi svoje institucije ter ravnanja držav članic Evropske unije (EU), nikakor ni znala in zmogla odzvati na način, da bi dosledno uveljavila načela humanitarnega prava, ki se je uveljavilo prav zaradi strahotne izkušnje taiste celine v obdobju naci-fašistične okupacije Evrope in njenih interesnih območij.

Žalostne usode milijonov ljudi, ki so jih vojna, lakota, suša in v nekaterih primerih tudi poskus genocida pregnali z njihovih domov, so v realnosti sodobne Evrope pogosto zasenčile politikantske razprave o ekonomskih učinkih, terorizmu in ostalih strahovih, ki so bolj ali manj upravičeno spremljali ta, do zadnjih let nepredstavljivi val ljudi, ki se je iz območij popolne nevarnosti pomikal proti središču Evrope, ideala pravice, svobode in varnosti.

Zgodilo se je, da smo v procesu, ki je sledil razočarali tako sami sebe, kot tudi ljudi, ki so v središču demokratičnega sveta videli upanje za drugačen svet in dostojno življenje. Črkobralsko razumevanje evropske zakonodaje ter mednarodnega humanitarnega prava ob reševanju begunskega vprašanja je pokazalo, da je logika razsvetljenega humanizma v Evropi 21. stoletja popolnoma odpovedala.

Tako se danes tudi v Sloveniji soočamo s prakso, ko država z odpovedjo lastnim pravicam do suverenega odločanja generira nove nepravičnosti in krivice, še posebej tistim iskalcem mednarodne zaščite, ki so skozi lastno aktivacijo storili vse, da bi se v polni meri integrirali v našo skupnost in kot enakopravni državljani in državljanke soustvarjali družbeno blaginjo, ne le zase, ampak tudi za skupnost in vse njene pripadnike.

Primer sirskega begunca Ahmeda Shamieha, ki je po humanitarnem koridorju organizirano prečkal hrvaško-slovensko mejo, je eklatanten primer tega. Gospod Shamieh je v Sloveniji februarja 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, poleg dolgotrajnega čakanja na odgovor pristojnega ministrstva, pa je ta odgovor postregel ravno s tistim, čemur bi se morali – kot rečeno – v suverenosti, samostojnosti in v odgovornosti do specifične situacije posameznika in tudi zmožnosti, ki jo daje Dublinska uredba (diskrecijske klavzule), v praksi izogniti. Izogniti iz razloga, ker gre za osebo, ki se je polno integrirala v našo skupnost in s svojo aktivacijo ustvarja pomembno dodano vrednost in napredek na področjih, kjer bi sicer zevala praznina. Med drugim se je gospod Shamieh naučil slovenskega jezika, je aktiven član različnih izobraževalnih, umetniških in kulturnih projektov, nosi edinstveno, izjemno proaktivno vlogo pri integraciji beguncev v našem okolju.

Verjamem, da vam je primer dobro poznan, prav zato je nerazumevanje ob sklepu Ministrstva za notranje zadeve, da se gospoda vrne na Hrvaško, ob vseh razlogih, dosežkih in potencialno novonastalih stiskah, ki pričajo, da bi bilo tovrstno dejanje škodljivo, še toliko večje.

Menim, da na tem mestu nima smisla, da ponavljamo celoten potek obravnave in prizadevanja gospoda Shamieha, da ostane v Sloveniji, ki jo preko lastnega prizadevanja za vključitev v družbo smatra kot novo domovino. Tako sem trdno prepričan, da je treba v tem in ostalih primerih, zavoljo krepitve in upoštevanja osnovnih demokratičnih postulatov, ustave ter vseobče sprejetih mednarodnih konvencij in zahtev, nemudoma opustiti izključujočo tehnokratsko dojemanje področne zakonodaje, ki z duhom zmožnosti in pričakovanega ravnanja države do ljudi, tudi beguncev, če želite, nima veliko skupnega.

Zato na Ministrstvo za notranje zadeve in na vas osebno spoštovana ministrica, naslavljam poslansko pobudo:
da Ministrstvo za notranje zadeve nemudoma prične s postopkom za priznanje mednarodne zaščite za gospoda Ahmeda Shamieha in ostalih oseb, ki s svojim prizadevanjem izkazujejo in kreirajo pozitivno klimo potrebne integracije beguncev v Sloveniji ali jim posebne situacije narekujejo, da je zanje bolje, da ostanejo v Sloveniji.

To možnost nam »ponuja« tudi Dublinska uredba, na katero se ministrstvo tako rado sklicuje, navsezadnje pa bi si želel, da zmoremo tudi v Sloveniji pogledati onkraj posamičnih predpisov in uvideti, da so ti dani pod okriljem zavez, ki jih je Slovenija kot ugledna članica številnih mednarodnih organizacij (napr. OZN) dolžna spoštovati in upoštevati pri svojih odločitvah.

Jan Škoberne
poslanec SD in namestnik vodje Poslanske skupine Socialnih demokratov

Matjaž Han v DZ

Han: “Velika večina poslank in poslancev je pritrdila naši nameri, da se odpravi del krivic pokojninske zakonodaje.”

Socialni demokrati pozdravljamo sprejem novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), ki smo ga skupaj z DeSUS in v sodelovanju z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) vložili v parlamentarno proceduro. Namreč, večje število posameznikov, ki so zaupali v zakone in pravno državo, je bilo ob sprejemu nove pokojninske zakonodaje iz leta 2013 oškodovanih, ker se jim doba, ki so jo pridobili s prostovoljnim vstopom (dokupom) v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred letom 2013, ni več štela na enak način kot po predhodni zakonodaji.

Na včerajšnji izredni seji Državnega zbora so poslanke in poslanci z veliko večino potrdili sprejem novele ZPIZ, ki odpravlja posledice ureditve veljavnega ZPIZ-2 v delu, ki se nanaša na neupoštevanje prostovoljnega vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje do začetka veljavnosti ZPIZ-2. Predlog novele določa novo ureditev upoštevanja pokojninske dobe, pridobljene s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer na način, da se pokojninska doba, ki so jo zavarovanci do vključno 31. 12. 2012 pridobili s prostovoljnim vstopom v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pri uveljavljanju pravic po zakonu, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, upošteva kot pokojninska doba brez dokupa.

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov in prvopodpisani k noveli zakona Matjaž Han je v stališču poslanske skupine poudaril, da smo se Socialni demokrati ob podpori pokojninske reforme leta 2011 zavedali, da ta ni idealna, pa vendar je ob demografskih trendih takrat naredila korak v pravo smer. Kljub temu pa Socialni demokrati že dlje časa napovedujemo, da naš pokojninski sistem zavoljo večje pravičnosti potrebuje popravke. Ob zavedanju, da zavarovalniški princip našega pokojninskega in socialnega zavarovanja temeljni za zaupanju v pokojninski sistem, ki mora tudi v prihodnje graditi na medgeneracijski solidarnosti in vzajemnosti. Naloga države pa je jamčiti pravice in ščititi utemeljeno pričakovanje, da ne gre za enostransko breme ene generacije na račun druge.

Socialni demokrati smo se tako odločili za korak v smeri odprave teh krivic, ki jih je pokojninska reforma prinesla tistim, ki so se prostovoljno vključili v obvezno pokojninsko zavarovanje. Pokojninska zakonodaja je vse do leta 2013 dopuščala, država pa s pravnim redom garantirala pravico do prostovoljnega vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in upoštevanje te dobe kot pokojninske, enakovredne drugim dobam. Pri tem je šlo povečini za brezposelne in tiste, ki so delali s skrajšanim delovnim časom in starejše brezposelne, ki so bili nezaposljivi in so čakali na pokojnino. Ob prenekaterih dvomih glede sprejetih sprememb pa je treba poudariti, da te ne posegajo v sistem pokojninskega zavarovanja kot je bil dogovorjen med socialnimi partnerji z zadnjo pokojninsko reformo, prav tako se ne spreminjajo upokojitveni pogoji.

S predlogom samo zagotavljamo, da se tista doba, ki so jo ljudje pridobili s prostovoljnim vplačevanjem prispevkov in se je po starem zakonu štela za delovno dobo tudi pri izpolnjevanju pogojev po novem zakonu šteje v pokojninsko dobo brez dokupa. Novela prav tako uvaja spremembo na področju obračuna prispevkov za zagotavljanje socialne varnosti delavcem, ki jim delodajalci ne predložijo obračunov prispevkov za socialno varnost. Zanje se tako ohranja možnost pridobivanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, s tem pa se zagotavlja njihova socialna varnost.

Židan v podjetju

Davčna razbremenitev 13. plače je pravi korak za krepitev zaposlenih in gospodarstva

Socialni demokrati smo ob obravnavi sprememb davčne zakonodaje z velikim veseljem podprli amandma, s katerim se razbremenjuje kolektivna nagrada delavcem v gospodarstvu, t.i. 13. plača. Še posebej nas veseli, da predlog za povišanje davčne olajšave prihaja kot skupna pobuda Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). V tem vidimo tudi njihovo priznanje, da gredo naši predlogi za razbremenitev zaposlenih ljudi v pravo smer.

Davčno razbremenjeno izplačilo kolektivne letne nagrade je bilo namreč v zakon o dohodnini vključeno lani, in sicer prav na predlog Socialnih demokratov, ki smo tako rešitev za spodbujanje delitve podjetniških dobičkov z delavci predlagali novembra leta 2015 v novem Ekonomskem programu SD.

Tako bodo za leto 2017 v Sloveniji lahko prvič izplačana davčno spodbujena udeležba delavcem pri dobičku podjetja. Ob uveljavitvi je bila za leto 2017 uzakonjena davčna oprostitev takih nagrad v višini do 70% povprečne plače. S predlogom sindikatov in gospodarstva pa letne nagrade do višine povprečne mesečne plače ne bodo obremenjene z dohodnino.

Za Socialne demokrate je pri tem vprašanju posebej pomembno dvoje:

prvič; spodbujanje soudeležbe delavcev pri dobrih poslovnih rezultatih podjetja ima očitno podporo tako na strani delavcev kot na strani delodajalcev. Glede na podporo pobudi za povišanje olajšave je pričakovati, da bodo mnoga podjetja uporabila to možnost pri nagrajevanju delavcev že za letošnje leto,

in drugič: dejstvo, da sta se o predlogu uskladila največja sindikalna centrala in največje združenje delodajalcev, je dokaz, da je socialni dialog potreben, mogoč in nujen. Socialni demokrati se zavedamo, da bodo interesi kapitala in dela vedno na različnih bregovih – a prav zato je potreben stalen dialog, s katerim je mogoče počasi, a zanesljivo spreminjati stvari na bolje.

Ko je konflikt dejstvo, je dialog boljši od diktata. Dolžnost odgovorne politike je, da uzakoni rešitve, o katerih se strinjajo deležniki socialnega dialoga. To je pravo delovanje države, v kateri vlada ne le politična, temveč tudi ekonomska demokracija.

Andrej Omerzel - Mladi forum SD

Komentar Andreja Omerzela: »Vprašani, a ne dovolj upoštevani. Mladi, zdaj!«

Naslov mojega komentarja govori o tem, da se odločevalci v politiki nemalokrat obrnejo na nas mlade. Zanimajo jih naša mnenja, naši pogledi, naše kritike. Ko jim mladi povemo, kaj bi bili potrebno popraviti, uvesti, nadomestiti, morda celo samo olepšati, nas ob soju žarometom skrbno poslušajo, včasih celo prikimajo. Vendar tako hitro, kot se ugasnejo kamere, se ugasne njihova volja do upoštevanja mladih.

V Mladem forumu SD se trudimo, da mladi nismo samo ozadje za fotografije in posnetke vodilnih politikov, ampak da so naše želje, pogledi, neredko tudi kritike, upoštevane, ne samo slišane. Z revolucionarnim duhom in borbenim glasom se zavzemamo za vse mlade.

Mladi forum predstavlja gonilno silo naprednih, progresivnih in revolucionarnih idej. Zaradi mladostniške zagnanosti, neutrudnega delovanja in upanjem na boljši jutri, predstavljamo uporniški del matične stranke, kateri velikokrat tudi nastavimo ogledalo, v kolikor skrene s prave poti. Prava pot je samo ena in to je leva pot, brez bližnjic in izletov v drugo smer.

Kot aktivni mladi državljani, se zavedamo izzivov, ki pretijo naši starostni skupini. Med največje izzive, štejemo stanovanjsko problematiko mladih, ki predstavlja železen repertoar vseh mladinskih organizacij zadnjih dvajsetih let. Mladim je potrebno nuditi streho nad glavo, da si lahko ustvarijo družino, varen dom, prostor, kjer se razvijajo nove ideje za boljši jutri.

Nizka volilna udeležba med mladimi, je zelo pereč problem naše države. Dogaja se, da pridemo do situacij, v katerih starejši volivci odločajo o temah, ki se dotikajo mladih. Temu je potrebno narediti konec. Nujen je dvig aktivne participacije mladih pri demokratičnih procesih.

Ne smemo pozabiti na varovanje okolja, saj imamo samo en planet, do katerega se obnašamo zelo neodgovorno. Tanjšanje ozona, taljenje ledu, vedno več onesnaževanja, niso več tabu teme, o katerih se ne govori, nasprotno, o njih je potrebno govoriti vsak dan, da pridemo skupaj do konsenza in rešitev, ki bodo obvarovale naravo.

Mladi ne poznavajo oziroma prepoznavajo možnosti, ki jih nudi EU. Mladi forum bo z ozaveščanjem o priložnostih, ki jih nudi skupnost, katere del smo, dvignil evropsko zavest, ter poudaril pomen sodelovanja med državami, saj smo samo skupaj močnejši.

Ko mladi vstopajo na trg dela, se vedno večkrat srečajo s prekarnostjo. Mladi prekarni delavci so v slabšem položaju, kot tisti, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Prekarni delavci so v večji meri kreditno nesposobni, posledično se ne morejo osamosvojiti, si ustvariti doma in družine. Tem oblikam turbo kapitalizma je potrebno stopiti na rep in jih brcniti na smetišče zgodovine.

Novodobno suženjstvo oziroma neplačana pripravništva, v 21. stoletju nimajo več kaj iskati. Država, ki podpira takšno izkoriščanje mladih, ki so zaradi abotnosti šolskega sistema celo zapisana kot pogoj za pridobitev službe, si ne zasluži naziva država. Za pošteno delo zahtevamo pošteno plačilo.

Izkoreniniti bo potrebno prekomerno revščino med mladimi. Srce parajoče je dejstvo, da si nekateri mladi, ne po svoji krivdi, ne morejo privoščiti šolanja, dostojnega bivanja, osnovnih življenjskih potrebščin. Država ima mehanizme, ki bi morali ščititi ranljive skupine, predvsem mlade. V kolikor je zaznati, da ti mehanizmi ne delujejo dovolj dobro oziroma hitro, jih je potrebno nemudoma popraviti, nadgraditi, prilagoditi.

V Mladem forumu sem aktiven že sedmo leto. Marsikdo se vpraša zakaj. Odgovor na to je preprost. Mladi forum zame predstavlja veliko družino, v kateri imam prijatelje, na katere se lahko vedno zanesem. Skozi izkušnjo foruma, sem zrasel in rastem na več področjih. Kot oseba, pridobivam preko neformalnega izobraževanja neprecenljive izkušnje, ki jih ne moreš pridobiti nikjer drugje. Širok krog poznanstev, prijateljstev, nenazadnje tudi ogromno legendarnih zabav in uspešnih projektov. Kot državljan, se učim demokratičnih procesov, procesov vplivanja na sistem, zakone, pravilnike, navade, vse z namenom, za boljšo in svetlejšo prihodnost.

V kolikor se tudi vi prepoznate v teh izzivih, ste dobrodošli v naše vrste, kjer sprejemamo drugačnost, kjer smo vsi enaki, kjer delamo za mlade, z ramo ob rami.

Andrej Omerzel je podpredsednik Mladega foruma SD

Martina Vuk predsednica ŽF SD

Komentar Martine Vuk: Dvig denarne socialne pomoči kot eden od elementov večje socialne varnosti ljudi

V petek, 27. oktobra, se je začela javna razprava o noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v kateri na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo dvig denarne socialne pomoči (DSP) iz zdajšnjih 297,53 evra na 331, 26 evra. Ta znesek velja za samsko odraslo osebo in ni nastal na pamet, temveč izhaja iz raziskave Inštituta za ekonomske raziskave o osnovni višini minimalnih življenjskih stroškov. Lahko razpravljamo o tem ali ta znesek zadošča za življenje, treba pa je vedeti, da je namen DSP zagotoviti tak denarni prihodek, ki kratkoročno omogoča najnujnejše za preživetje.

Poleg DSP je zagotovljena tudi subvencija najemnine (tako neprofitne kot profitne), pokrito je obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena je pomoč v hrani. Cilj vsake skupnosti pa morajo biti aktivni posamezniki in posameznice. Zato vpeljujemo socialno aktivacijo dolgotrajnih prejemnic in prejemnikov DSP in dolgotrajno brezposelnih. In zato se aktivnost tudi finančno spodbuja in prinaša dodatnih 86 oziroma 169 evrov. Na ta način se približamo minimalni plači. Ne sme pa denarna socialna pomoč presegati minimalne plače, ampak je treba vzpostaviti tako razmerje, ki ljudi spodbuja k iskanju službe in k zaposlovanju.

V današnjih razmerah težko govorimo o pomanjkanju prostih delovnih mest, zato se je vredno spomniti, da je delo vendarle temelj vseh naših socialnih zavarovanj od pokojninskega in invalidskega do zdravstvenega. Zato mora minimalna plača zagotavljati relativno dostojno življenje in zato je potrebno določiti tak način usklajevanja minimalne plače, ki bo poleg rasti življenjskih stroškov upošteval tudi druge kazalnike kot je na primer rast stopnje produktivnosti. Tako zasnovana formula usklajevanja prinese takojšen učinek dobrega ekonomskega stanja v državi in tudi delavke in delavci na minimalni plači imajo nekaj od tega.

A samo s korekcijo denarne pomoči in minimalne plače ne bomo prišli do večje kakovosti življenja ljudi. Zdaj je pravi čas za to, da delodajalci in sindikati odprejo panožne kolektivne pogodbe in se začnejo pogajati o vseh plačah. Dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, ki je nižja od povprečne. Točneje, višina plače 63% vseh zaposlenih znaša med 613 in 1030 evri neto. Po priporočilih OECD in Evropske komisije je ustrezno razmerje med minimalno in povprečno plačo 1 : 2. In enako je tudi razmerje med denarno pomočjo in minimalno plačo.

Zakaj je to pomembno? Ker v nasprotnem izgubljamo srednji sloj. Srednji sloj pa je gradnik razvoja in garant blagostanja družbe. Večji kot je srednji sloj, višja je kakovost življenja in boljši so obeti za prihodnost. Da ne omenjam tega, da družba blaginje temelji na socialnih zavarovanjih v katere vplačujejo delovno aktivni. Da bi okrepili srednji sloj vračamo 7. in 8. razred otroškega dodatka in predlagamo da pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino postaneta univerzalni pravici. Seveda pa so ključne tudi davčne rešitve, ki spodbujajo izplačila 13. plače, božičnice, participacijo delavcev na dobičku in podobno.

Na koncu pa želim izpostaviti še (po mojem mnenju) bistven element preprečevanja revščine in socialne izključenosti – to so kakovostne in enako dostopne javne storitve. Tukaj mislim predvsem na zdravstvo in izobraževanje ter socialno varstvo, a ne gre pozabiti tudi na kulturo (sistem knjižnic je v Sloveniji izjemnega pomena), javne gospodarske službe (čista pitna voda), dostopnost do stanovanja ipd.

Socialna demokracija je, skozi zgodovino in vse do danes, glavna zagovornica enovitih, kakovostnih in vsem enako dostopnih javnih storitev. Socialni transferi so nujno potrebni, a ne odpravljajo začaranega kroga revščine. Če pa otroci z različnim socialnim položajem hodijo v iste šole, če imamo vsi enak dostop do zdravstvenih storitev pri istih izvajalcih, če je cena komunalnih storitev neprofitna in če obstaja dovolj velik fond (neprofitnih stanovanj), potem se revščina v družbi zmanjšuje in potem je stopnja socialne vključenosti izjemno visoka. In to mora biti naš cilj, cilj Socialnih demokratov.

Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predsednica Ženskega Foruma SD