Dejan Židan - Ozadja

Minister Židan v pogovoru za Delo ob svetovnem dnevu hrane: Politika EU nima načrta za varno proizvodnjo

Kmetijski minister mag. Dejan Židan je ob svetovnem dnevu hrane, 16. oktobru, za časnik Delo spregovoril o proizvodnji varne hrane in povečanju samopreskrbe, za kar si sam prizadeva že vsa leta pri vodenju resorja. Kako se Slovenija s svojim kmetijstvom, vključenim v skupne kmetijske politike EU, odziva na izzive, ki jih prinašajo podnebne spremembe, kje so največje težave in kje rešitve, je v pogovoru z novinarko Marjeto Šoštarič povedal resorni minister in predsednik SD.

Kaj lahko uvodoma poveste o stanju na področju kmetijstva in proizvodnje hrane?

Letošnji svetovni dan hrane opozarja na dve tveganji, ki ju trenutno slabo obvladujemo. Prvo je kriza zaradi podnebnih sprememb, drugo pa preveliko nihanje cen kmetijskih pridelkov. Zelo pošteno je treba povedati, da kmetijska politika, ki jo izvajamo v EU in tudi v Sloveniji pri obeh vprašanjih nima pravega odgovora za dovolj varno kmetijsko proizvodnjo. Ko močno zanihajo cene, kot so pri mleku, se je pokazalo, da so izvajani interventni ukrepi v ozadju neprimerljivo skromni v primerjavi s stroški oziroma škodo, ki jo nihanja povzročajo. Ob taki pomoči je nujno, da na ravni EU, kjer pet velikih trgovinskih sistemov obvladuje trg, končno posežemo v prehransko verigo z ustrezno regulativo za zaščito v celotni verigi. Drugi način ukrepanja pa je provokacija francoskega kmetijskega ministra, da del denarja iz neposrednih plačil namenimo za obvladovanje tveganj. Njegov predlog je bil, da bi določen del neposrednih plačil namenili za rezervo, ustanovili nekakšen sklad, iz katerega bi konec leta po pregledu tveganj denar ob so nanciranju kmetijstva razdelili.

Se je zaradi rahljanja vezi v EU, ko vsaka država misli predvsem na svoje interese, sploh realno zanašati na to skupno pomoč, solidarnost?

Tudi sam ne verjamem, da bo kdo karkoli dal Sloveniji zunaj okvira, kakršen je zdaj. Sicer pa verjamem v obstoj EU, ker nam je breksit povzročil tudi samospraševanje ali imamo realno korist od EU ali pa smo samo srečni, da smo člani, pa ne vemo, zakaj smo. Mislim, da je pri meni in pri kar pomembnem delu državljanov odgovor znan: imamo korist, ki jo vedno znova pozabimo, imamo mir. In ta okvir skupne EU nam to omogoča. Drugo, mi smo značilno, pa ne velja samo za kmetijstvo, da se približujemo četrtini izvoza hrane, ki jo izvažamo, tam, kjer smo zato špecializirani, ker moramo izvažati. Če pogledam celotno slovensko gospodarstvo, nam izvoz še vedno narašča, med pet in deset odstotkov in evropski prostor nam omogoča brezcarinski prostor. Enaki standardi so na 500 milijonskem prostoru ali pa na 440 milijionskem po izstopu Velike Britanije in to je nekaj, kar nam je življenjsko pomembno.

Izvažamo živila, hkrati pa imamo nizko stopnjo samopreskrbe pri zelenjavi, sadju, krompirju, žitih…

Govoril sem generalno za Slovenijo kot celoto. Če pogledamo prehransko področje, kaj se tukaj dogaja, pa je treba gledati širše. Zadnja leta opažamo, da nam je očitno uspelo zaustaviti izgubljanje kmetijskih zemljišč. Nekaj zaradi recimo trde politike, ki jo vodi kmetijsko ministrstvo, pomemben razlog pa je tudi to, da smo bili v recesiji in ni bilo nekih velikih investicij, ni bilo pritiskov na kmetijska zemljišča, tako da se na hektarih številka ni bistveno spremenila.

Ampak po podatkih statistike se obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč na prebivalca še naprej zmanjšuje, zmanjšujejo se njivske površine na prebivalca…

Gledam obdobje zadnjih deset let. Res je, da smo izgubljali zemljišča, a v tem času je bil trend zaustavljen. Pomembno manj zemljišč je v zaraščanju, še vedno pa jih je preveč. Številka se je v primerjavi z nekaj leti nazaj mislim da prepolovila. Sicer pa me izjemno skrbi za kmetijska zemljišča, ker je samo načelna podpora, da je treba ohraniti naravne vire. Če poslušam predsednikla države, predsednika vlade, predsednika parlamenta, pa poslance in poslanke, ministre, vodilne na lokalni ravni, vsi govorijo, kako so kmetijska zemljišča pomembna. To mi je všeč, da vsi tako govorijo, mi pa nič ne pomaga, če so potem drugačne odločitve.

Odloča pa se takrat, ko se umeščajo objekti v prostor in je samo vprašanje, ali se bo tovarna ali pa cesta gradila tam, kjer je zemljišče manj kvalitetno in je treba vložiti več denarja, da se lahko gradi, ker je treba zemljišče pripraviti, ali pa se bo gradilo tam, kjer je bolj enostavno, kjer je kmetijska zemlja, je ravno in je manj stroškov. S stališča države, uma in strateškega razmišljanja bo vsak gradil tam, kjer je težje graditi, ker bo s tem ohranil naravni vir.

Tako se nam dogajajo Braslovče z umeščanjem trase avtoceste proti Koroški?

Ja, tako je pri umeščanju avtocestnih odsekov in vseh ostalih objektov, vedno je isti vzorec. Izjemno velik je pritisk na ministrstvo, po načelu, mi vsi razumemo, da smo za varovanje, vendar ne v našem primeru. In vedno znova klecne slovenska politika, pri čemer se kmetijski resor in vsi, ki razmišljamo o hrani, počutimo izjemno osamljeni. Zdaj, ko je spet konjunktura, pa še bolj, ker investicije bodo, česar sem vesel, saj delovna mesta bodo. Lahko pa bi se gradilo na manj kakovostnih zemljiščih, recimo boniteta 40 ali nižje, ampak ne, vsi hočejo graditi na najboljšem, ker je najceneje in nimam podpore. To čutim. Na vsebinski ravni vsi govorijo, da bomo zemljo zaščitili. Ko pa so konkretne odločitve, edino tam pa šteje politična volja, tam pa bi vsak gradil samo na najboljših kmetijskih zemljiščih. To bo razprava, ki jo bo treba še enkrat opraviti. Če je pa to tako, pa naj vsak pove, da ne misli resno z zaščito.

Kaj lahko spremenimo v naši kmetijski politiki zato, da bi pridelali več in da okrepimo delež samopreskrbe ob dejstvu, da imamo za to kljub vsemu še dovolj potenciala?

Postali smo šibki pri tehnologiji, ker je kmetijska politika preveč usmerjena k opazovanju subvencijske politike in načinom razdeljevanja denarja. Preveč je svetovanja kmetom, da naj sledijo toku subvencij, pri tem pa je pozabljeno, da imajo subvencije oz. neposredna in neka druga plačila neposreden javni namen, da se neke stvari ohranijo, da se delajo bolj naravi prijazno, pa da se izvajajo določeni ukrepi, ki so pač v skladu z javnim interesom. Vendar pa tisti, ki svetujejo našim kmetom pogosto pozabijo povedati, da se interesi spreminjajo. Če kmetija sledi subvencijski politiki, potem ne počne tega, kar je zanjo dolgoročno varno, ker se lahko javni interes čez tri štiri leta povsem spremeni in takrat se bo tok denarja spremenil.

In tudi zmanjšal?

To se že dogaja in se bo tudi v prihodnje. Tok denarja bo bolj usmerjen v varnostne sheme. To se danes že ve, pa čeprav se bo to zgodilo šele čez tri, štiri, pet let. V bodoče bo denar dosti fiksen za obmoćja z omejenimi možnostmi za kmetovanje, povečeval se bo za ukrepe za varovanje okolja, za varovanje pitne vode, kar je prav. Če pogledamo trenutno izvajanje okoljskih ukrepov, česar kar dosti izvajamo, so ti zelo usmerjeni na zaščito podtalnice, bistveno več pa bo v prihodnje ukrepov, ki bodo namenjeni ohranjanju biotske raznovrstnosti in ohranjanju kvalitete kmetijskih zemljišč.

Spremembe v kmetijstvu so počasne.

In nobena od teh sprememb ne bo vplivala na uspešnost kmetijstva. To so spremembe, ki imajo nek javni interes, varujemo okolje, želimo ohraniti kmetijstvo tam, kjer je težko kmetovati in imeti varnostne sheme. Nič ni govora o tem ali bo kmetija poslovno uspešna. Zato pravim, tudi ko govorim z različnimi strukturami v kmetijstvu, da je treba pozabiti, da vemo, kako se bo razporejal javni denar. Javni denar ne more omogočiti poslovne uspešnosti. Upam, da prihajamo v to obdobje in da smo vedno bolj usmerjeni na kaj narediti, da se posamezne kmetije, ki so se odločile, da bodo kmetovale tudi v bodoče, vprašajo, kaj je tisto, kar znajo in kje želijo biti čez pet, deset, dvajset let.

Ko se odločijo, je že narejen prvi težji korak. Ve se torej, kje bomo gradili. Kmetija se torej ne bo razvijala, kot bo javna politika razporejala denar zaradi javnega interesa ampak bo kmetija denar dobila glede na svojo poslovno učinkovitost. Ko bo to jasno, se takoj vprašamo, ali ima kmetija dovolj znanja. Zato je tako zelo pomembno, kako bo delovala kmetijsko svetovalna služba in kako bo organizirana. Kar resno smo z njimi že razpravljali, katera od oblik organiziranosti te službe naj bo v prihodnje. Mi imamo zdaj nekaj, česar marsikdo ne ceni, ker je dostopno, in to ni evropska praksa. Imamo javno svetovalno slzužbo, ki je javno financirana.

Pa še upoštevajo je ne prav dosti kmetje, zato smo pri rezultatih našega kmetijstva tam, kjer smo?

Imajo občutek, da nič za njih koristnega ne naredio, kar pa ni res.

Razen izpolnjevanja subvencijskih vlog?

Vendar to ni kmetijsko svetovalna služba. Občutek kmetijskega prostora je, da je tej službi tako ali tako vse, kar koristnega naredi, v bistvu treba plačati. Ampak to ni tisto delovanje službe, ki ga država financira. Kmetijsko svetovalna služba zelo dobro pomaga kmetom, da pridobijo evropsko-slovenski denar. Pri izpolnjevanju vlog, pri imlementaciji modela, kako na kvaliteten način pripeljati plačila, je naša država zelo uspešna. Čeprav marsikdo ne bo hotel priznati, smo mi letos večino denarja že izplačali v marcu, pa je prehodno leto. Marsikatera evropska država je prosila in dobila odpustek, da plačuje komaj oktobra. Ta likvidni denar, tega je 140 milijonov v kosu, je prišel v slovenski kmetijski prostor že v marcu. Pri realizaciji programa razvoja podeželja, ki na letni ravni tudi v proračunu prinese do 150 milijonov evrov, smo nadpovprečno uspešni. Zadnja sedemletka je bila skoraj stoodstotno izkoriščena.

Ampak zakaj potem taki rezultati v kmetijstvu?

Ta del službe je temu namenjen in ga kmetje plačujejo. Pri vlogah na investicijske razpise gre za tržno dejavnost, ki jo lahko počnejo tudi vse zasebne gospodarske družbe, ki izpolnjujejo pogoje, ali pa podjetniki ali pa obrtniki. Ampak kmetje so ugotovili, da lahko v veliki meri zaupajo ravno kmetijsko svetovalni službi. A če se to počne, še ne pomeni, da bo kmetija in kmetijski prostor poslovno uspešen. To je pač nekaj, kar izkorišča tudi konkurenca v tujini. Tisto, o čemer se sedaj pogovarjamo s kmetijsko svetovalno službo, pa je, da se kmetje ne zavedajo, da imajo na nek način še cel kup drugih stvari na razpolago brezplačno, individualno in skupinsko, od informacij, izobraževanj, pa tudi poslovno usmerjanje, če je potrebno.

Zakaj toliko govorim o kmetijskem svetovanju, ker je to končni člen te verige: raziskave, izobraževanje, svetovanje. Veriga je dolga, ampak stik s kmetijami ima kmetijsko svetovalna služba. Očitno bo treba še bolj jasno povedati, kaj je tista košarica brezplačnih uslug, ki jih financira državni proračun, zato da imajo korist, kar mora biti jasno razvidno, enako kot v zdravstvu in še marsikje. To poudarjam zato, ker to ni nekaj tako zelo običajnega v Evropi. Zelo malo držav ima košarico brezplačnih uslug, ki se koristijo ali pa tudi ne. Dejstvo pa je, da tudi ko opazujemo ostale evropske države, kjer imajo različne oblike kmetijsko svetovalne službe, povprečno uslugo koristi 4 do 5 odstotkov kmetij. To je evropsko povprečje in so silno veseli, če pridejo do meje 20 odstotkov. Tudi to si moramo opovedati, da svetovalna služba sama ne more delati čudežev.

Če ni interesa samih kmetov, se nič ne premakne?

Moje izkušnje so, da ni dobro v nekem prostoru nekaj vsiljevati. Narediti moraš ponudbo. Ponudba, ki ima na drugi strani aktivnega državljana, aktivnega kmeta, aktivnega podjetnika, ki to vzame, bo uspešna. Če pa vsiljuje neke ukrepe in ni interesa na drugi strani, potem državni denar ni racionalno porabljen. Prvo kar je potrebno za preboj, je več informacij, več znanja in več raziskav.

Po drugi strani pa je prevladuje miselnost, da država, mi vsi torej moramo poskrbeti za kmeta, da smo mu dolžni dati brezplačne stotitve, cenejše gorivo, davčne odpustke, minimalne davke…

Če pogledam realno, kaj se dogaja v kmetijskem prostoru pri nas, se je ta v bistvu začel členiti. So kmetije, ki živijo od kmetovanja, teh ni tako veliko, kot bi si želeli. Kmetij, ki imajo vsaj enega člana zavarovanega od kmetijstva, je manj kot 10.000 znotraj 58.000, ki so del subvencijske kampanje. Je pa del kmetovanja, za katerega je eden od profesorjev z biotehniške fakultete zelo dobro rekel, da je kmetovanje na nek način dopolnilna dejavnost. Ljudje so torej zaposleni drugje, ob tem pa še kmetujejo. In taki so nekoliko bolj varni, ker ko pride do krize, so kmetije, ki so recimo stoodstotno odvisne od kmetovanja in se jim zmanjša dohodek, res v zelo težkem položaju. Kmetije, kjer pa so ljudje zaposleni in nobeden ni zavarovan iz kmetijstva, jim pa to predstavlja le del dohodkov, ostalo dobijo v svojih službah, potem lažje preživijo tudi krize v kmetijstvu.

Zanimivo je pa razmišljanje njihovih predstavnikov v kmetijskih organizacijah. Ko smo se pogovarjali, kako izpeljati ukrep enkratne pomoči, ki ima svoje omejitve, da bi pomagali tistim mlečnim kmetijam, ki živijo iz kmetijstva, so temu odločno nasprotovale kmetijske organizacije, sindikat, zbornica, mladi. To me je presenetilo. Kmetijska politika v Sloveniji pa je konsenzualna, išče se soglasje nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju. Ob premikih na področju kmetijskega svetovanja in nadgradnji zadružnega poslovnega sistema, ki je kljub vsemu kar stabilen v primerjavi z drugimi sistemi, in brez katerega bi bilo kmetijam bistveno težje, kot jim je, mi je vše, da vedno več kmetij razmišlja poslovno. Pošteno povedo, da poslujejo zato, da konec leta, ko potegnejo črto, spodaj ni rdeče številke. Da mora nekaj ostati, da jim omogoča življenjski standard in da bodo še kaj investirali v kmetijstvu.

Židan na konfrenci v Nemčiji

Minister Židan na konferenci v Nemčiji: Gorsko-hribovskim kmetijam moramo omogočiti preživetje in razvoj

“Razvoj in preživetje gorsko-hribovskih kmetij je v javnem interesu, saj opravlja posebne javne funkcije, skrbi za poseljenost podeželja, ohranja biotsko raznovrstnost,” je na posebni konferenci o gorskih kmetijah v nemškem Garmisch-Partenkirchnu poudaril kmetijski minister mag. Dejan Židan. Izpostavil je pomen povezovanja držav, ki imajo ta poseben tip kmetovanja. Židana je na konferenco “Gorsko kmetijstvo – tradicija in odgovornost za prihodnost” povabil nemški minister za hrano in kmetijstvo Christian Schmidt. Gorsko-hribovsko kmetovanje deluje pod posebnimi pogoji, z malo polji, veliko travinja, stroški proizvodnje so bistveno višji. Države v alpskem območju si želijo ta tip kmetovanja ohraniti, mu omogočiti preživetje in razvoj. V Sloveniji na primer več kot polovica vseh kmetij spada v gorsko-hribovsko območje.

Umik s teh kmetij pomeni propad kmetije in zaraščanje, česar pa so Slovenija po Židanovih besedah ne želi, saj je delež zaraščenosti že zelo visok. “Pomembno je, da obstaja skupina evropskih držav, ki ob zagovarjanju kmetijske politike zagovarjamo tudi gorsko-hribovske kmetije. Ne moremo si privoščiti, da bi bila evropska kmetijska politika napisana samo na kožo ravninskih kmetij, ki jim je lažje kmetovati z nižjimi stroški,” je povedal slovenski minister. Predstavil je posebne ukrepe, ki jih na tem področju vodi Slovenija, in napovedal tudi uvedbo dodatnega plačila na naklon. Če ima kmetija površine, kjer je naklon večji kot 35 odstotkov, bo prihodnje leto kmet dobil 50 evrov na hektar, kjer pa je naklon večji od 50 odstotkov, pa 100 evrov na hektar. Napovedal je tudi posebne razpise za male kmetije za enkratno sofinanciranje razvoja in za boljše pogoje za sofinanciranje splošnih investicij.

Židan z gostitelji konference

Posvet je bil pomemben tudi z vidika priprave na novo kmetijsko politiko po letu 2020. “Pomembno je, da se države, ki imamo gorske kmetije, med sabo pogovarjamo. Tako bomo v evropski družini bolj trdo zastopale naša specifična stališča,” je dodal Židan. Ponovno nastaja skupina držav kot leta 2010, v kateri so Slovenija, Avstrija, Nemčija, Francija, Italija, ki imajo tudi gorski način kmetovanja. Židan je poudaril, da to ni povprečen način evropskega kmetovanja, zato se morajo te države povezovati s ciljem, da se ohrani tudi ta specifičen način kmetijske proizvodnje. Ob tem je dodal, da je v vsakem primeru treba ohraniti močno kmetijsko politiko tudi po letu 2020. Pričakuje, da bosta tudi slovenska vlada in parlament ob začetku pogajanj za bodoče financiranje politik v EU jasno izpostavila pomen močne kmetijske politike tudi v prihodnje.

Bilateralno srečanje v Nemčiji

Konferenci je sledilo bilateralno srečanje med Slovenijo in Nemčijo. Glavna točka je bila priprava na novo kmetijsko politiko, kjer so si izmenjali prva razmišljanja. Spregovorili so o nadaljnjih korakih pri večji pravičnosti v prehranski verigi. “Na odboru za kmetijstvo evropskega parlamenta se začenja priprava serije predlogov ukrepov. Reševanje te problematike na ravni držav ne daje zadostnih rezultatov, zato bomo nadaljevali s pripravo nove regulative na ravni EU,” je pojasnil Židan.

Židan s člani odbora EP za kmetijstvo

Židan na srečanju s člani odbora EP za kmetijstvo: “Slovenija pričakuje, da bodo zaščito vina teran spoštovale vse članice EU.”

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan se je v Ljubljani sestal s člani odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja pod vodstvom evropskega poslanca Erica Andrieuja, ki je na obisku v Sloveniji. Minister je srečanje izkoristil tudi za pogovor o teranu, evropskim poslancem pa poudaril, da Slovenija pričakuje, da bodo zaščito tega vina spoštovale vse članice Evropske unije. “Evropski pravni red ne more veljati samo za velike države, še bolj pomembno je, da velja tudi za majhne države, zato pričakujemo, da se bodo vse države držale evropskega pravnega reda,” je po srečanju z evropskimi poslanci na ministrstvu v izjavi za medije poudaril Židan. “Slovenija pričakuje, da bo tudi teran kot del evropskega pravnega reda zaščiten še naprej in da se bo zaščita izvajala enotno na območju vseh 28 članic EU,” je izpostavil Židan, ki mu podpora evropskih poslancev pri tem veliko pomeni.

Z mnenjem ministra Židana se strinja tudi gostitelj delegacije, slovenski evropski poslanec Franc Bogovič. Kot je poudaril, je treba najprej na ravni EU spoštovati regionalne zaščite, če želimo imeti red v Evropi in se kakovostno pogajati z ostalimi državami, npr. ZDA ali Kanado. Tudi vodja delegacije evropskih poslancev Andrieu zagovarja stališče, da je treba evropsko zakonodajo spoštovati, še posebej ker je na področju zaščite porekla potrebno veliko dela, da se do nje pride. Evropski parlament bo tako glede vprašanja spoštovanja evropske zaščite terana Sloveniji stal ob strani. Slovenija je teran zaščitila leta 2000, Hrvaška pa to zaščito krši. V hrvaških trgovinah namreč še vedno tržijo hrvaško vino z oznako teran, čeprav ni bilo pridelano na kraški planoti, kot to zahteva pravni red EU. S 30. junijem se je sicer izteklo obdobje, v katerem so lahko hrvaški pridelovalci še prodajali zaloge tega vina.

Minister se je sicer z evropskimi poslanci pogovarjal tudi o poštenosti v prehranski verigi. “Vsi ugotavljamo, da dosedanji ukrepi niso bili zadostni in zelo me veseli, da obstaja prepričanje, da je čas, da pridemo do enotne evropske uredbe. Posamezne države ne morejo zmagati, ko se borijo z velikimi evropskimi trgovskimi verigami ali velikimi proizvajalci hrane, ki so multinacionalke. Skupaj lahko zmagamo v korist kmeta, če imamo skupen evropski pristop,” je poudaril Židan. Problematika prehranske verige je tudi za Evropski parlament po Andrieujevih pojasnilih pomembno vprašanje. Pri tem so opozorili tako na pritiske velikih trgovcev in distributerjev kot na grožnje, ki jih za položaj kmetov v prehranski verigi predstavljajo kmetijske multinacionalke. Strinjali so se s pomenom razvoja in ohranjanja vitalnosti podeželja. Zanj pa je po besedah vodje delegacije Evropskega parlamenta pomembna takšna ureditev, ki spoštuje vse tri razsežnosti prehranske verige – proizvodnjo, predelavo in trženje ter prodajo.

Židan je gostom predstavil tudi razmišljanje Slovenije o novi finančni perspektivi. “Izhodišča so jasna, izzivi pred kmetijstvom še večji,” je dejal in dodal, da še naprej potrebujemo močno kmetijsko politiko, izjemno je pomembna nadaljnja močna podpora območjem, kjer se težko kmetuje. “Izjemno se zavedamo vloge do okolja, okoljski ukrepi potrebujejo vire,” je izpostavil minister, ki kot pozitivne ocenjuje ukrepe za mlade kmete in prilagajanje na podnebne spremembe. Židan se je evropskim poslancem zahvalil tudi za podporo pri naporih Slovenije, da bi Združeni narodi prihodnje leto 20. maj razglasili svetovni dan čebel. Kot je medtem poudaril Andrieu, Slovenija lahko pri prizadevanjih za razglasitev svetovnega dneva čebel računa na podporo Evropskega parlamenta.

Kmetijski ministri EU v Bratislavi

Židan na srečanju kmetijskih ministrov EU za izboljšanje položaja kmetov v prehranski verigi

Ministri EU pristojni za kmetijstvo so se sestali v Bratislavi na neformalnem zasedanju Sveta EU pod predsedstvom Slovaške. Tema tokratnega zasedanja je bila »krepitev položaja kmetov v verigi preskrbe s hrano«. Razprava je bila postavljena v kontekst številnih iniciativ, tako na ravni EU kot nacionalni, za čimprejšnjo ureditev tega področja, Slovaška pa je večjo poštenost v prehranski verigi uvrstila med glavne prioritete predsedstva. Iz Slovenije se je zasedanja udeležil minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan, ki je v razpravi opozoril, da je pomembno, da se ugotovijo in odpravijo nepoštene poslovne prakse v agroživilski verigi, s ciljem vzpostavitve enakopravnejših odnosov med pridelovalci, dobavitelji in distributerji živilskih proizvodov, čemur Slovenija že več let namenja posebno pozornost.

Čeprav ima že 20 držav EU posamezne prakse za večjo poštenost v prehranski verigi, je kmet pogosto še vedno zelo šibek člen, je ob koncu neformalnega srečanja ministrov v Bratislavi izpostavil slovenski kmetijski minister mag. Dejan Židan. S kolegi so se zato pogovarjali predvsem o tem, kako na evropski ravni zaščititi kmeta in mu povečati pogajalsko moč. Kot je povedal Židan, gre za prioritetno temo, ker se je v zadnjih dveh letih pokazalo, da v primeru krize na področju prehrane, breme nosi samo kmet. “Ko se cene nižajo, se znižajo pri kmetu, medtem ko maržo ali dobiček pri industriji ter trgovini kriza enostavno ne doseže. Takšno stanje je ob dejstvu, da je evropska kmetijska politika pomembna, da želimo ohraniti in razvijati kmetijstvo in da na ta način uporabimo več kot 60 milijard evrov tudi davkoplačevalskega denarja letno, postalo nevzdržno in zato na več krajih iščemo rešitev,” je izpostavil minister iz vrst SD.

Slovenija je sicer po Židanovih besedah neke vrste pionir na področju urejanja razmer. “Mi smo že pred nekaj leti uvedli prostovoljni kodeks, ki je sicer dal spodbudne rezultate v obliki neto cen, a ker končni rezultat ni bil popolnoma zadovoljiv, smo šli v zakonodajne spremembe,” je dejal minister in izpostavil uvedbo varuha v prehranski verigi. “Predpisali smo tudi krajše plačilne roke za prehransko verigo in prepovedali nedovoljene prakse, ki so se dogajale znotraj prehranske verige,” je dodal Židan.

Po naši poti je šlo še 19 drugih držav, tako da ima že 20 držav EU posamezne prakse, s katerimi želi povečati poštenost v verigi. Kljub temu je treba to po besedah Židana urediti tudi na evropski ravni. Židan je s srečanjem ministrov zadovoljen, saj se je večina strinjala, da je treba stvari regulirati na ravni EU. Med drugim se bodo zavzeli za omejitev ali razbitje monopolov tam, kjer ti so, aktivno pa bodo posegli tudi v eno večjih nevarnosti, to je po Židanovih besedah akcijska prodaja hrane. “Ta je na policah dostopna po nedostojnih prodajnih cenah, ki ne pokrijejo niti osnovnih proizvodnih stroškov,” je poudaril Židan, ki je izrazil tudi prepričanje, da bodo ministri EU našli rešitve, ki bodo izboljšale položaj kmeta.

Skupinska

Židan na ministrskem srečanju v Franciji izpostavil nujnost preživetja manjših lokalnih pridelovalcev

Minister mag. Dejan Židan z delegacijo se je na povabilo francoskega ministra za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo Stéphana le Folla udeležil ministrskega posveta o prihodnosti Skupne kmetijske politike EU v francoskem Chambordu. Glavni namen ministrskega srečanja je bil strateški razmislek in izmenjava mnenj o bodoči vlogi Skupne kmetijske politike v EU 27, glavnih izzivih, s katerimi se sooča evropsko kmetijstvo in katera področja kmetijske politike je potrebno tudi v bodoče urejati na EU ravni.

Ministrsko srečanje, ki se ga je udeležilo 21 ministrov držav EU, je potekalo v konstruktivnem in odprtem vzdušju. Ministri so imeli politično razpravo o tem, kakšno vlogo ima Skupna kmetijska politika (SKP) v Evropski uniji, ki se sooča tudi s številnimi drugimi izzivi. V razpravi je bilo poudarjeno, da se je SKP skozi petdesetletno zgodovino ves čas nadgrajevala in prilagajala na spremenjene družbene razmere in pričakovanja, vseskozi pa je ohranjala temeljne cilje, zapisane v Pogodbi, ki so še danes aktualni.

Hkrati pa se evropsko kmetijstvo sooča z novimi izzivi, povezanimi predvsem z okoljem in podnebnimi spremembami ter ohranjanjem biotske raznovrstnosti. Nenazadnje je treba izpostaviti, da se s povečanimi izzivi osebne in državne varnosti v ospredje postavlja tudi vprašanje prehranske varnosti. S tem SKP ohranja svojo legitimnost in potrebo po ohranitvi močne skupne kmetijske politike na ravni EU. Ne glede na različnost situacij v državah članicah, nedvomno obstajajo utemeljeni razlogi za nadaljnjo skupno ukrepanje na ravni EU.

Minister Dejan Židan je izpostavil, da se je Slovenija na to razpravo dobro pripravila, saj je o ključnih izzivih SKP za Slovenijo in o tem, kakšno kmetijsko politiko in kmetijstvo želimo v letu 2021, sprejel zaključke Svet za kmetijstvo in podeželje RS. Prav tako pa so bila opravljena prva posvetovanja s specialisti za agrarno politiko. Minister je pri tem najprej izpostavil dejstvo, da so pričakovanja do kmetijstva in podeželja vedno večja, zato potrebujemo tudi v prihodnosti močno skupno kmetijsko politiko EU in proračunska sredstva zanjo. “SKP mora omogočiti, da je evropsko kmetijstvo globalni igralec, hkrati pa je nujno, da zagotovi, da preživijo tudi manjši lokalni pridelovalci.”

Minister je ob tem dodal, da je zato za Slovenijo ključnega pomena, da se ohranijo in okrepijo ukrepi SKP, ki podpirajo kmetijstvo na območjih s težjimi pogoji za pridelavo. Kot pravilni pristop je ocenil, da se v okviru SKP naslavljajo tudi okoljska vprašanja, saj bodo tu izzivi vedno večji. “Kmetijstvo tu lahko ponudi rešitve, zato bo treba v bodoče ta del v SKP še okrepiti; pri tem že zdaj dobro naslavljamo vprašanje ohranjanja kakovosti pitne vode,” je še poudaril Židan in dodal, da imamo sicer številne ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vendar so tu kazalci manj spodbudni. Minister tudi meni, da bi potrebovali tudi uspešne inštrumente za ohranjanje kvalitetnih kmetijskih zemljišč in tal. “Slovenija želi tudi v prihodnje ohraniti podpore za investicije, vendar morajo biti bolj ciljno usmerjene, predvsem k mladim kmetom in v razvoj dopolnilnih dejavnosti.”

Minister je poudaril, da so neposredna plačila pomembna dohodkovna podpora, nimamo pa ustreznih inštrumentov za soočanje z nihanjem cen na kmetijskih trgih in proizvodna tveganja, povezana z naravnimi nesrečami. Zato bi se bilo po njegovih besedah treba čim prej dogovoriti o primernih ukrepih za obvladovanje tveganj, da bi se na njih lahko pripravili do leta 2020. Minister Židan je posebej izpostavil še, da je strateškega pomena, da se naslovi problem premoči koncentracije trgovine proti primarnim pridelovalcem, če želimo zagotoviti vzdržno kmetijstvo.

Skupni zaključki konference so bili, da je za nadaljevanje skupnega evropskega projekta potrebno ohraniti Skupno kmetijsko politiko, z zadostnimi proračunskimi sredstvi, ki bodo zagotavljala doseganje zastavljenih ciljev. Ta politika mora vključevati tudi druge vidike in politike, kot npr. varnost hrane, okolje, podnebne spremembe, biotsko raznovrstnost, energetiko, upoštevati pa je treba tudi spremenjena pričakovanja potrošnikov. SKP mora ostati prilagodljiva, da se lahko odzove na spremenjene razmere.

Področje, ki ga mora bodoča SKP nasloviti, je zlasti oblikovanje ustreznih orodij, s katerimi bomo pomagali kmetom obvladovati vse vrste tveganj in za ureditev razmer v kmetijsko prehranski verigi. Ob tem mora SKP postati bolj enostavna za izvedbo za kmete in bolj razumljiva za državljane. S temi zaključki so ministri podali močno politično sporočilo, da je skupna kmetijska politika nujna za nadaljnji razvoj Evropske ideje, hkrati pa so sprejeli tudi zavezo za sprejem potrebnih sprememb.

TTIP CETA protest

Socialni demokrati zaenkrat ne vidimo možnosti za sprejetje sporazuma TTiP, a dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA

Slovenski Socialni demokrati po vseh informacijah s katerimi danes razpolagamo, ne verjamemo v sprejetje prostotrgovinskega sporazuma TTiP med EU in ZDA. Socialni demokrati smo, tako kot francoski Socialisti in nemški Socialdemokrati ter tudi nekatere druge države EU, mnenja, da sporazum TTiP ne more biti sprejet, saj v Evropi z njegovo vsebino nismo zadovoljni. V SD sicer še vedno dopuščamo možnost nadaljevanja pogajanj med EU in ZDA o sporazumu, a žal ne vidimo večjih možnosti napredka.

Kot je javnosti že pojasnil predsednik SD mag. Dejan Židan, smo slovenski Socialni demokrati zahtevali javnost in transparentnost pogajanj o sporazumu TTiP, pa tudi večjo pristojnost parlamentov držav članic EU. Vsa dogajanja v zvezi s TTiP zdaj dokazujejo, da so bile naše zahteve po sprejemanju tovrstnega dokumenta v nacionalnih parlamentih in ne le v evropskem parlamentu povsem upravičene.

Sporazum TTiP za SD niti slučajno ne more biti sprejemljiv, dokler tveganja niso odpravljena. V EU in ZDA namreč povsem drugače razumemo standarde na področju varovanja okolja in hrane ter zaščite delavskih in socialnih pravic. Naši partnerji na drugi strani Atlantika očitno te standarde razumejo predvsem kot oviro pri trgovanju, EU pa mora storiti vse za zaščito svojih standardov.

Evropski sistem je sicer zgrajen na previdnostnem principu, ki ga je treba v celoti ohraniti. Slovenski Socialni demokrati zato odločno zahtevamo, da EU ne bo dopustila nižanje socialnih, delavskih, prehranskih in okoljskih standardov ter tudi standardov dobrobiti živali.

Tanja Fajon - intervju za Mladino

Tanja Fajon za Mladino: “V Evropi imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.”

Intervju z evropsko poslanko in podpredsednico SD Tanjo Fajon za tednik Mladina, ki ga je prejšnji teden z njo opravil novinar Borut Mekina.

“Po javnomnenjskih anketah so Socialni demokrati (SD) prejšnji teden prvič po dveh letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?”

Boste naslednja predsednica vlade? 

To pa je začetek intervjuja! A mislite, da sem tako ambiciozna?

SD je ta teden spet postala najbolj priljubljena stranka, vi pa ste v SD najbolj priljubljena političarka.

Seveda me veseli, da ima moja stranka, ki ima tradicijo in široko mreżo, za razliko od katere druge, relativno stabilnopodporo volivcev. Veseli me ta rezultat, ki nakazuje, da se stranka spet stabilizira. Čeprav nas čaka veliko dela. Glede mojih ambicij postati nova predsednica vlade pa – predsednik stranke Dejan Židan, s katerim sva se praktično istočasno izoblikovala v tej stranki, ima mojo zelo jasno podporo.

Pred Židanom je bila stranka nestabilna? 

Stranka je med zadnjimi volitvami šla skozi težko obdobje, deloma je izgubila podporo volivcev, a se zdaj, kot opažate, spet postavljamo na noge. Zdi se mi, da je nova vodstvena ekipa uspešna. K nam prihaja vse več mladih, povezanost raste, oživljamo forume in centre v mestih in tudi sama sem na zadnji konvenciji stranke začutilo novo energijo.

V zadnjih letih je bilo sicer čutiti novo energijo in nove povezave med strankami nove levice, ki so v Evropi nastale kot odgovor na neuspešne politike stare levice, socialdemokracije. Kaj ste počeli narobe? 

Kaj pa je nova levica? Cipras, Podemos….? V Italiji je bilo že v 60-ih in 70-ih letih politično gibanje Nova levica, ki je skušalo izpeljati obsežne reforme na področjih človekovih pravic, pravic istospolnih, splava, vloge spolov, mamil, ipd. Kakorkoli, vznik novih strank vidim kot odgovor na nezadovoljstvo, na stanje duha v družbi, a tu ne gre le za novo levico in  nezadovoljstvo s staro levico, ampak nezadovoljstvo z vsemi tradicionalnimi političnimi silami  – na levici in desnici. V resnici, če  pogledate natančneje, vidite, da je to nezadovoljstvo še večje na desnici, kjer imamo opravka z ogromnim porastom skrajnih desničarskih strank. Prav tako naraščajo populistična gibanja, ki so odraz proti vsemu, in jih ni mogoče postaviti ne na eno in ne na drugo stran.

Ampak če ostanemo pri levici – so vam nove ideje na levici blizu? Vidite potrebo po reformi Socialdemokracije, sprejemate kritiko? 

Sprejemam kritiko in se zavedam, da je prenova nujna. Nove ideje so dobrodošle. Grški premier Cipras je bil zamepozitivno presenečenje v politiki, saj je znal pristopiti k ljudem in jih nagovoriti. Žal se glede njegovih obljub verjetno lahko strinjamo, da jih v svojem prvem obdobju prav veliko ni uresničil. A tudi Grčija je bila stisnjena v primež ekonomske in finančne krize in različnih interesov. Grki so trpeli in še trpijo. Veseli me, da se nam Cipras v zadnjem času približuje. Na srečanja Evropskih Socialistov in Socialnih demokratov prihaja kot opazovalec in v času najhujše krize smo mu veliko pomagali, predvsem pri borbi za socialno državo. Sicer pa v PES prenavljamo programe in nameravamo prav to jesen izpeljati pomembno konvencijo, ki bo določila poglavitne usmeritve za napredno, varno in socialno Evropo ljudi.

Kaj pa je Socialdemokracija v zadnjem obdobju naredila narobe? Bivši Ciprasov kolega, nekdanji grški fiančni minister Varoufakis pravi, da je Socialdemokracija v preteklem obdobju sklenila hudičev pakt s finančnoindustrijo, s posojilodajalci, namesto da bi še naprej iskala zavezništva z realno ekonomijo, s sindikati in industrijo.

Ja, tudi mene obremenjuje vprašanje, zakaj Evropski socialistiin socialni demokrati še posebej v času krize ne uspemo prepričati. Nimam enega ali enostavnega odgovora. Ne strinjam pa se, da smo sklenili hudičev pakt s finančno industrijo. Nasprotno. Ko so konservativci z Merklovo na čelu uvajali strogo zategovanje pasu, smo s proti ukrepi skušali spodbujati vlaganja, ki bi posledično pomenila odpiranje novih delovnih mest. Marsikateri ukrepi bi še znižali socialne standarde že tako najbolj prizadetih v krizi, pa smo uspeli učinek vsaj delno ublažiti. Evropa je v zadnjih letih v precejšnji meri izgubila srednji razred, nastal je sloj izredno bogatih in izredno revnih. Dejstvo je, da smo še vedno najbogatejša celina, a to bogastvo moramo vnovič pravično porazdeliti. Za to si prizadevamo Socialni demokrati, tudi v Sloveniji.

Kaj je torej nova, tretja pot? 

Očitno prav ta, da to bogastvo na novo porazdelimo. In to mora biti pot, po kateri bodo šle naše socialdemokratske stranke. Treba je torej jasno nasloviti vprašanja najrevnejših, najbolj prizadetih. Njim je treba najprej pomagati in mladim. Ne smemo dopustiti, da imamo visoko izobražene mlade ljudi, ki nimajo vizije. Beg možganov postaja realnost tudi v Sloveniji. Proti temu se moramo boriti in ustvarjati pogoje za razvoj znanja in potenciala doma. Pomembno je tudi zavedanje, da morajo marsikatere politike v času globalizacije delovati izjemno prožno. In da so danes številni naši izzivi naši skupni skupni. Govorim o izzivih terorizma, migracij, podnebnih in energetskih sprememb, davčnih utaj, organiziranega kriminala, ipd. Zato potrebujemo močno in povezano Evropo. In zato potrebujemo močne socialndemokatske sile, ki bodo v času globalizacije, neoliberalizmov, multinacionalk zaščitile najbolj ranljive skupine ljudi.

Kaj lahko v Socialdemokraciji, če vam bo podpora ostala, storite? Kako lahko recimo stare stranke rešijo nove probleme. 

Tako, da še naprej varujemo in krepimo demokracijo, ki je ponekod po Evropi močno načeta. Tako, da krepimo skrb za ljudi, za socialno državo, da še naprej vztrajamo pri zaščiti človekovih, pri visokih standardih , ki smo jih pravzaprav skozi desetletja zgradili v Evropi. Med te sodita tudi mir in varnost. Morda bo to zvenelo patetično, a ko smo po nedavnih terorističnih napadih v Bruslju ljudje vseh nacionalnosti, verstev in državljanstev odšli na trge, smo vsi čutili pripadnost tej Evropi, to je, da smo združeni močnejši v skupnih izzivih in da nam ni vseeeno, kaj se dogaja sočloveku. V težkih trenutkih spoznaš, da je združena Evropa, pa čeprav danes krhka, pravi odgovor. Lahko da se sliši izpeto, a včasih se ne zavedamo, kako izjemno hitro lahko zdrvimo v neljube dogodke, ki smo jih v naši polpretekli zgodovini že preživeli. V resnici pa si ne želimo ograj, želimo si varnost, službe, dostojanstveno življenje, svobodo.

Ampak vseeno, zakaj tudi Evropi stvari uhajajo iz rok? 

Šli smo skozi leta kriz. Šli smo skozi ekonomsko in finančno, ob kateri sta nastopili socialna in moralna, to se pa niti končalo ni, ko smo že bili priča krizi z Ukrajino, s terorizmom, begunci, Grčijo in zdaj kriza s Turčijo. Glede na to, da se ukvarjam z vizumsko politiko, vem, da je nemogoče Turčiji odobriti oprostitev vizumske obveznosti ta hip. Turčija kriterijev ne izpolnjuje, a nas izsiljuje, ko grozi, da bo ponovno odprla vrata za begunce. Poleg tega je tudi Turčija v nezavidljivem položaju, pred nekaj meseci sem bila na turško-sirski meji. Samo v Turčiji je milijon in pol notranje razseljenih ljudi in skoraj trije milijoni beguncev. Skratka, za vsako krizo, še preden smo jo sploh uspeli nasloviti, je že prišla nova. Zakaj nam stvari uhajajo iz rok? Ker v teh izrednih razmerah izgubljamo jasen pogled ali strateški cilj naše povezanosti. Seveda, če se EU ali Slovenija ne bosta vrnili k svojemu strateškemu interesu, bodo populizmi še naprej naraščali. To je to, kar se nam ta hip dogaja. Naslednja v vrsti kriz je Brexit, ki utegne imeti široke politične posledice, če bo obdobje nejasnosti trajalo predolgo.

A če smo za trenutek konkretnejši: Skupaj z vašo bivšo kolegico Mojco Kleva ste izdelali poročila državam EU glede boja proti davčnim oazam. Protiukrepi so znani, jasni, pa se kljub temu nič ne zgodi. Zdaj, po aferi s Panamskimi dokumenti, ste vi postali članica spet neke nove komisije, kjer boste očitno spet leto dni debatirali. 

Res je, če omenjate Panamske dokumente, smo ustanovili preiskovalni odbor z enoletnim mandatom, kjer sem sedaj tudi jaz nadomestna članica. V njem bomo debatirali, ker so davčne malverzacije pereč problem. Sprejeli bomo tudi skupne odločitve, ukrepe. A problem je drugje: med evropskimi vladami je začela popuščati solidarnost in zavezanost k temu, da je treba skupne odločitve tudi izvajati v praksi. Pri boju proti davčnim oazam sva skupaj z Mojco delali na paketu davčnih priporočil. Skoraj nobenih priporočil evropske vlade niso sprejele v svoje zakonodaje. To smo denimo občutili tudi pri begunski krizi, ne samo pri boju proti davčnim oazam. Pri begunski krizi je bilo jasno, da so voditelji v Bruslju obljubili nekaj, ko so prišli domov, pa so počeli čisto drugače, kar je bilo pač všečno domači javnosti. Včasih je EU delovala na podlagi občutka neke pripadnosti. Kar si se dogovoril, da je v interesu vseh, si tudi doma naredil. Tega zdaj ni več. S tega vidika je ta pogled ali retorika, da Bruselj in EU nič ne naredita, nekako pravilen. EU je namreč 28 vlad, ki vodijo kabinete, ki odgovarjajo za politike te unije. Pa še obe največji politični skupini niti v Evropskem parlamentu nimata več večine, da bi lahko karkoli uresničili.

Pred tem, zadnjih 20 let je večino v EU imela desnica in posledično so bile tudi Evropske komisije temu primerno neoliberalne. Kaj si mislite o tem sistemu, kjer potem bivši predsednik komisije Barroso dobi službo pri Lehman Brothersu? 

Se strinjam, da je bila Barrosova dediščina neoliberalna. Nikoli si o njegovi zapuščini nisem mislila dobrega. Njegov čas je prinesel bogatitev multinacionalk na račun delavskega razreda. In je ustvaril tisto, o čemer sva prej govorila – bogati sloj Evropejcev in reveže. Čas Junckerjeve komisije je za odtenek boljši, ker se je ta vsaj na začetku osredotočila na nekaj kritičnih točk, ki jih je želela rešiti, a zdaj še ne sicer ravno uspešno.

Zakaj so evropske institucije, od parlamenta do komisije, v zadnjih dveh desetletjih bile pod nadzorom desnice? 

Moj prvi odgovor je, da je to pač posledica volitev. Je pa seveda slednje posledica dejstva, da evropska levica in socialna demokracija v zadnjih letih očitno nista našliodgovorov, ki bi prepričali volivce. Če gledam skozi oči naše politične skupine v parlamentu, kjer sem trenutno podpredsednica, smo v času najostrejšega varčevanja uspeli do neke mere zaščititi še globlje razsežnosti socialnih stisk. Uspeli smo ohraniti minimalne socialne standarde, uspeli smo s predlogom davka na finančne transakcije, s programom jamstva za mlade smo v nekaterih državah zmanjšali brezposelnost mladih. A ko se spomnim zadnjega evropskega kongresa evropskih Socialistov in Socialnih demokratov, se spomnim tudi, da sta tam žal bila le dva pomembna evropska voditelja.

Evropska ljudska stranka jih ima več?

Mislim, da se spopadajo z istimi težavami. So tradicionalno bolje organizirani, a so odnosi med njimi podobno skrhani. Na eni strani recimo imate Orbana z njegovim krogom podpornikov, na drugi Merklovo s svojim krogom. Na sploh v Evropi nimamo več močnih voditeljev. Imamo preveč voditeljev, ki žal razmišljajo le do nacionalnih meja ali le v mejah svojih mandatov in lastni interes postavljajo pred interes ljudi.

Predsednik Pahor pravi, da je rešitev federacija, nova ustava.

Čeprav razumem, zakaj to predlaga, želi si velikega preskoka, da ne bi ostali v negotovosti, se bojim, da je ta ideja zdaj preveč drzna. V tem trenutku me še najbolj skrbijo mladi, ki se jim določeni dosežki povezovanja zdijo samoumevni. Samoumevno jim je, da potujejo naokrog, da študirajo v tujini. Da živijo v svobodi in miru, kar je prinesla Evropska unija. Znanje o njej je šibko.

So pa mladi glasovali proti Brexitu. 

Da, nekateri, ki so šli na referendum, ampak večina jih sploh ni šla. Sicer pa ste videli, kaj so naslednji dan iskali po Googlu – kaj pomeni EU. Zdi se mi, da včasih še uradne slovenske institucije ne vedo, kaj naj z EU. Vse prepogosto pri svojem delu pogrešam stališče naše države. Če je pred menoj kakšno zapleteno, zakonodajno vprašanje, želim včasih pri Sloveniji preveriti interese in stališča, pa ugotovim, da jih ni.

Ta mesec ste napisali tekst, v katerem trdite, da ima Slovenija zmedeno zunanjo politiko. Zakaj? 

Slovenija ni dovolj vidna na mednarodnem prizorišču in ne izkorišča zunanjepolitičnega potenciala, ki ga ima. Enostavno ne vidim, da bi bila konsistentna pri pobudah, ki jih prevzame, pa čeprav imamo zato veliko priložnosti. Imamo recimo zgodovinske izkušnje z Balkanom, imamo znanje, potencial in bi morali imeti tudi interese, da smo na tem področju jasno prisotni. A žal niti na tem področju nimamo enotnega pogleda, kako pristopati kot država. Ali pa vprašanje Palestine. Lani je bilo rečeno, da bo Slovenija priznala Palestino do konca leta. Čakamo in čakamo, leto mine, razprave pa ni. Še najbolj konsistentni smo bili, ko smo v okviru EU zahtevali zaprtje meje med Makedonijo in Grčijo. Zaznala sem, da smo zastopali zelo nenavadno stališče. Po eni strani smo poskušali pokazati, da imamo človeški obraz, da želimo ljudem pomagati, da smo odprti in da sodelujemo v evropskih odločitvah. Po drugi smo pa gradili ograje in se trudili, da je prišlo do zapore meja. Majhna administracija ne more delati čudežev. Lahko pa, če ima konsistentno zgodbo in poišče svojo nišo znotraj prostora mednarodnih odnosov. A v Sloveniji po vseh krizah v EU in po Brexitu še vedno ne govorimo o prihodnosti evropskih politikah, zdaj ko bi v politiki, gospodarstvu in akademskih krogih morali o tem največ govoriti.

Katera država pa je vidna? 

V zadnjem času pri aktivnostih denimo izstopa Italija s svojim predlogom evropskega partnerstva z afriškimi državami in nasploh s pobudami v smeri ponovnega zagona evropske ideje. Nizozemska je bila vidna v begunski krizi s predlogom glede Turčije. Sicer pa ni novo, da Nemčija krmari evropsko barko. Žal je Francija ta hip oslabljeni del motorja.

Kaj pa, če je Slovenija zavestno zmedena, kaj če igra most med vzhodom in zahodom, med ZDA in Rusijo? 

Če bi to bilo res, bi bila jaz zelo vesela. Dvomim pa, da je to namen naše politike. Občutek, da igramo vlogo mostu, je po moje žal posledica tega, da Slovenija nima strateške vizije. Že iz svojih novinarskih let se spomnim, da Slovenija ni bila ravno pripravljena zastopati neke jasne interese. V prvih vrstah Evrope, kjer nastaja politika, na mizah ni slovenskih iniciativ. Tudi obisk Putina praktično ni doživel nekega odziva. Obisk je bil kratek, Slovenija pa se je še kar naprej opravičevala, da gre za nekakšen pietetni obisk.

Pa je prav, da je Putin prišel v Slovenijo in da gre Pahor sedaj k Putinu? 

Sama imam svoje zadržke do ravnanja Rusije v Ukrajini. Sprašujem se tudi, ali Rusija je država demokracije, kljub temu pa jasno podpiram, da z Rusijo vodimo dialog in tega Slovenije ne bi smelo biti sram poudariti. Isto velja za naš odnos do ZDA. Amerika ima in bo imela velik vpliv na Evropo. Jezi me, kaj Amerika delana Bližnjem vzhodu ali Afriki, z vsemi vojaškimi posredovanji, nisem pa za politiko zapiranja vrat do ZDA, kar pomeni, da se bomo morda morali čez čas pogovarjati in dogovarjati tudi s Trumpom. Srčno sicer upam, da na volitvah ne bo zmagal. Tako kot se bomo verjetno morali še naprej pogajati o prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, ki sicer zame v najnovejši, javnosti poznani različici ni sprejemljiv.

In ko boste vi predsednica vlade, kako bo Slovenija pozicionirana? 

Ponavljate vprašanje. Sem odgovorila že na začetku.  Bi pa vsakemu premieru svetovala, da Slovenija izdela jasno dolgoročno strateško vizijo. To ni vprašanje levih ali desnih vlad, to je vprašanje, ki bi ga morali definirati že ob samostojnosti naše države.

Prej ste dejali, da živimo v norem svetu. Nedavno ste bili v ZDA, na demokratski konvenciji, kjer so demokrati za predsednico ZDA predlagali Clintonovo. Je politika v ZDA kaj manj nora? 

Manj? Bolj nora. Najbolj fascinantno mi je bilo, kakodrugačne so njihove politične kampanje. Vsak govor, ki so ga imeli, se je začel z monologom o moji družini, o mojih otrocih, o moji hiši. Vse zelo personalizirano in čustveno, vsak politik tam gradi na svoji osebnosti. Na takšno razgrinjanje zasebnosti v Evropi nismo vajeni.

Skoraj eno uro ste govorili tudi z Bernijem Sandersom. Je Sanders takšen socialist, ki bi mu tukaj rekli komunist? 

Tudi v živo me je Sanders navdušil s svojo idejo, da je treba v politiko vključevati mlade, ki se doslej niso angažirali. To je bila tudi srž njegove kampanje. V pogovoru, ki smo ga imeli, je veliko govoril o kampanji, zakaj je on drugačen znotraj demokratov, kaj še želi narediti in podobno. Bil je skupaj z ženo, s katero vodita svoje gibanje znotraj demokratske stranke. Sanders je socialist, ki želi pomagati revnim in izključenim. Ko govori, omenja celo novo politično revolucijo. Kot tak bi verjetno tudi v Evropi požel veliko podpore. Veliko vprašanje zdaj je, koliko bo Clintonova njegovo gibanje znotraj demokratov uspela vključiti v svojo administracijo – v svojem govoru je rekla, da bosta delala skupaj. Nekateri v ZDA so se s Sandersom neverjetno identificirali, na konvenciji sem videla ljudi, ki so jokali, ker je Sanders podprl in se priključil Clintonovi. Zdi se, da Američani tokrat nimajo izbire, kot jo želijo.

Tudi Clintonova ne? 

Ko sem bila v Filadelfiji, sem govorila z mnogimi ljudmi. Od voznikov taksijev naprej, od katerih zveš največ. Problemi, ki so jih omenjali – socialne, zdravstvene težave, brezposelnost, razočaranje nad politiko – so dejansko podobni problemom, ki jih omenjamo v Evropi. Zaradi česar si Američani tudi želijo nekaj povsem novega, pa četudi je to Trump s svojo izredno nestrpno retoriko. Vsi vedo, da Hillary Clinton teh sprememb ne bo prinesla, ker je etablirana članica elite. Nobena izbira na teh volitvah ne bo najboljša. Vseeno si pa močno želim zmago demokratov.

Mnogi sicer izpostavljajo, da po svetu skokovito pada zaupanje v demokracijo, da ljudje ne zaupajo več politiki, zaradi česar ali ne volijo ali pa volijo skrajne stranke, ki jim podpora niha. Avstrijski politolog Filzmaier zato poudarja, da lahko to situacijo razrešijo tradicionalne stranke. In smo spet pri vas. 

A veste, kaj je bilo najtežje v moji dosedanji karieri?

Kaj? 

Sprejeti dejstvo, da sem postala političarka. Ko sem bila novinarka, me ni bilo sram poklica. Lahko sem ga s ponosom izpostavila. Danes pa v določenih situacijah težko s ponosom rečem, da sem evropska poslanka. Raje sem tiho. In to je tisto, kar me boli na čisto osebnem nivoju. Vem, da me nekateri ljudje zaradi tega poklica ne spoštujejo, čeprav se mi zdi, da nisem naredila nič kaj tako narobe. Tako čutim, čeprav glede na rezultate anket sodim v skupino tistih politikov, ki uživajo nadpovprečno zaupanje ljudi. Tudi to, da me je raziskavarevije Politico v bruseljskih krogih uvrstila med 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, mi je bilo posebno priznanje. Sicer pa je danes tako, da že ko stopiš v politiko, pade nate etiketa, da si šel na temno stran. Delati v takšnem ozračju ni prijetno. Včasih si rečem – Tanja, sedem let, a mi je treba nenehno se opravičevati za svoj poklic? Kako dolgo je lahko strast, volja močnejša od tega, da si pogosto označen za negativca? Sprašujem se tudi, kaj se dogaja s samimi strankami, ali bodo preživele in kako. Kako jim povrniti ugled. Moja teza je, da najprej znotraj strank narediš čim bolj transparentno delovanje, tudi glede financiranja, porabe denarja, virov.

Teza Gregorja Golobiča je, da je to posledica dejstva, ker ljudje v teh časih od politikov veliko pričakujejo. In ker toliko pričakujejo, vas tudi sovražijo. 

S tem se strinjam. Čeprav v resnici politiki nismo nič drugega kot vsak drug, ki ima poklic. Smo ljudje, ki, tako kot vsi, delamo napake in smo enako ranljivi.

A zakaj ste ena najbolj priljubljenih levičark? 

Ne vem. Morda zato, ker nisem v Sloveniji? Si kar predstavljam, da ko enkrat prideš nazaj, postaneš hitro nepriljubljen.

Zdaj pa ste cinični. 

Morda mi ljudje zaupajo, ker imam veliko stikov z njimi. Večinoma so to majhne, človeške zgodbe. Včasih, ko mi kdo piše pismo, da je na robu obupa, se tudi odpeljem v kakšno vas, kjer mu morda pomagam, kolikor je v moji moči. Mogoče še nisem čisto tipična političarka. Nimam te goreče ambicije, da moram celo življenje opravljati ta poklic. Marsikaj te jezi, ko vidiš, da imaš zvezane roke in ne moreš narediti čudeža. Mi pa je mogoče lažje, ker nisem obremenjena s tem, kaj bodo prinesle naslednje volitve.

Saj veste, kaj pravijo politični analitiki že od Platona naprej: Najboljši politiki so tisti, ki si to ne želijo biti.

Zato pa prijateljem pravim: če boste opazili, da se začenjam spreminjati, odtujevati, me spomnite, da iz tega izstopim. Po srcu sem še vedno idealist. Želim si ustvariti idealni svet, kjer bi bili vsi zadovoljni. Ker je naše življenje tako nepredvidljivo in kratko, je škoda, da si ga omejujemo in delamo težave drug drugemu.

Židan in direktor VinaKras

Minister Židan: Slovenija je blizu končne zmage v borbi za teran

“Slovenija je blizu končne zmage v borbi za vino teran,” je ob robu sejma AGRA v Gornji Radgoni za medije dejal kmetijski minister mag. Dejan Židan. Po ministrovih besedah Slovenijo pri njenih prizadevanjih podpirata tako koalicija držav kot Evropska komisija, zato postopkov, da bi ime teran uporabljali tudi za vino na območju hrvaške Istre, trenutno ni. Kot je pojasnil Židan, se Slovenija ni pripravljena odreči teranu kot imenu sorte refoška samo na Krasu.

Zato ves čas vztrajamo, da se lahko ime teran uporablja samo za vino z omenjenega območja, saj je zaščiteno v skladu z evropskim pravnim redom, in je dobila tudi dodatne študije nekaterih zunanjih inštitutov, pri tem pa jo je po ministrovih besedah podprla koalicija držav, med katerimi so Francija, Španija, Italija, Avstrija in Madžarska. “Omenjene države so nas podprle in tudi Evropska komisija je ugotovila, da to, kar je nameravala Hrvaška, da bi torej nekomu drugemu dovolili nekaj, kar je izvorna pravica slovenskih vinogradnikov na Krasu, enostavno ne gre. V tem trenutku ni več nobenih tovrstnih postopkov,” je povedal Židan. Hrvaško mnenje sicer še vedno ostaja drugačno.

Židan pravi, da želijo njihovi predstavniki ob vsakem srečanju odpreti razpravo o teranu. “Ampak mi vedno znova povemo isto stališče, da je teran zgodba, ki je slovenska, da je definicija tega vina zelo preprosta, rasti mora na Kraški planoti, ki je specifična, in to je pogoj za to vino. Zato je mogoče pridelati teran samo v Sloveniji in na nekaj hektarjih Kraške planote tudi v Italiji, pri čemer bomo in z umnim dogovorom uspeli to območje razširiti tudi na to državo, kjer ga večinoma pridelujejo celo pripadniki slovenske manjšine,” je povedal Židan.

Po njegovem je Slovenija to dosegla samo zaradi izjemnih naporov ne samo ministrstva, pač pa tudi drugih, zlasti slovenskih vinogradnikov s Krasa, ki so dejansko branili svoj teran. Sam pa si želi, da bi tako samozavestno in odločno držo Slovenija kazala tudi pri drugih pomembnih stvareh.

Poklon Dejana Židana z delegacijo SD žrtvam terorističnega napada v Nici

Predsednik SD ob napadu v Nici: “V teh težkih časih smo ob francoskem narodu, čutimo bolečino in tudi pogum, da se ne predamo.”

Slovenski Socialni demokrati ostro obsojamo teroristični napad v francoski Nici. Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je v petek, 15. julija, predsedniku Francoske Republike Françoisu Hollandu poslal sožalno pismo in v svojem ter v imenu slovenskih Socialnih demokratov izrazil najgloblje sožalje družinam žrtev grozljivega terorističnega napada v Nici.

Vpis v žalno knjigo na FRA veleposlaništvu

Židan je v pismu Hollandu poudaril, da šlo je za napad na vrednote evropske demokracije, solidarnosti, enakosti, svobode in miru. “Zdaj je čas, ko se moramo vsi skupaj še močneje postavili za naše evropske vrednote, za Evropo miru, demokracije in človekovih pravic ter se združiti v boju proti terorizmu na naših tleh,” je še zapisal Židan.

Poklon Židana pred FRA veleposlaništvom

Predsednik Židan se je skupaj z delegacijo SD vpisal še v žalno knjigo na Veleposlaništvu Francoske Republike v Sloveniji, nato pa je delegacija, v kateri so bili tudi poslanec in namestnik vodje PS SD Jan Škoberne, podpredsednik Mladega foruma Andrej Omerzel ter podpredsednica Mladih evropskih Socialistvov (YES) Neva Grašič, skupaj položila cvetje in prižgala sveče ter se poklonila žrtvam terorističnega napada.

Hogan in Židan v Sloveniji

Minister Židan in evropski komisar Hogan med obiskom v Sloveniji tudi o sporazumu TTIP

Minister Dejan Židan je na prvem uradnem obisku v Sloveniji gostil evropskega komisarja za kmetijstvo in razvoj podeželja Phila Hogana, ki je ob tem poudaril, da sporazum TTIP med EU in ZDA ne bo sprejet, če EU z vsebino ne bo zadovoljna. Izpostavil je, da EU ne bo nižala prehranskih in okoljskih standardov ter standardov dobrobiti živali. “Naše standarde bomo ščitili in varovali,” je poudaril komisar Hogan. Komisar Hogan se je s svetom za kmetijstvo in podeželje, ki je posvetovalni organ kmetijskega ministra Židana. Ta je po sestanku poudaril, da so se sprva dotaknili tudi izstopa Velike Britanije iz EU in njenih posledic za kmetijstvo. Poudaril je pomen EU za slovensko kmetijstvo in podpore, ki nam jih omogoča EU.

Minister Židan je komisarju Hoganu predstavil stanje v kmetijstvu v Sloveniji in ukrepih, ki jih izvajamo. Izpostavil je predvsem specifične pogoje kmetovanja, ki jih imajo kmetijska gospodarstva v Sloveniji, kjer večina poteka na območjih z omejenimi dejavniki. “Prizadevati pa se moramo, da je čim več ukrepov usklajenih na ravni EU. Če bi pristajali na to, da bi vsaka država izvajala vrsto lastnih specifičnih ukrepov, bi bili kmetje v različnih tržnih pozicijah in bi to pomenilo razpad enotnega kmetijskega trga,” je poudaril Židan.

Komisar je dejal, da skuša Evropska komisija pomagati pri razvoju podeželja, tudi pri posledicah pozebe in snega. “Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bomo zagotovili potrebno prožnost v programu razvoja podeželja in tudi pomagali vašim kmetom, sploh pri pozebi. Nisem se zavedal, da je bila tako močna,” je dejal Hogan. Za komisarja so nasploh pomembni mladi kmeti, katerim bo namenil posebno pozornost, tudi s finančnimi ukrepi. Veliko napredka napoveduje tudi na področju poenostavitev, da bi tako zmanjšali administrativno breme, s katerim se soočajo kmetje.

Priznal je, da mlečni sektor ostaja velik problem, pri prašičereji pa da so se v zadnjih tednih cene močno dvignile, zlasti zaradi izvoza v države Daljnega vzhoda. Prepričan je, da je to posledica pravih ukrepov komisije v letih 2015 in 2016. V ponedeljek bo na zasedanju kmetijskih ministrov v Bruslju predstavil tudi ukrepe za mlečni sektor. Z njimi želijo vzpostaviti ravnovesje med proizvodnjo in povpraševanjem. Ob tem je pohvalil, da je Sloveniji uspelo svoje mlečne izdelke pripeljati tudi na kitajski trg. Glede normalizacije odnosov EU z Rusijo je Hogan poudaril, da je bilo storjenih več korakov v smer pravega dialoga. “A za ples sta potrebna dva. Na ruski stani ne kaže, da bi se pogled na stvari spremenil,” je še dodal evropski komisar.