Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Pridi na festival socialne demokracije v Ljubljani

V četrtek, 28. februarja 2019, se bo na Kongresnem trgu v Ljubljani odvil festival socialne demokracije ”Evropa skupaj – Hočemo Evropo”, ki bo izveden v sklopu projekta ”Skupaj – Nova smer Evrope”, ki ga organizira politična skupina S&D v Evropskem parlamentu. Projekt, ki je obiskal že številne evropske prestolnice, se izvaja s ciljem pogovora z državljankami in državljani o evropski prihodnosti, s tem pa spodbujati razprave o aktualnih temah temah, ki vplivajo na naše vsakdanje življenje v evropski skupnosti.

Razprave o prihodnosti Evropske unije bodo popestrili nastopi stand-up komikov ter glasbeni gostje, Rock Partyzani, HeaveniX in TABU-jevci.

Program:

  • 15.00: Pričetek festivala socialne demokracije (Park Zvezda in Kongresni trg)
  • 15.00 – 17. 00: Pogovori o prihodnost evropske kohezijske politike, pravičnost v mednarodnih odnosih, vladavina prava, človekove pravice in varnost
  • 17.00– 17.40: Pogovor z mladimi o prihodnosti Evropske unije
  • 17.45 – 19.00: Razprava z naslovom “HOČEMO EVROPO!”
  • 19.00 – 19.15: Nagovor Fransa Timmermansa, prvega podpredsednika Evropske komisije in vodilnega kandidata za predsednika Evropske komisije iz vrst S&D skupine
  • 19.15: Koncert – Rock partyzani, HeaveniX, Tabu

Pridružite se številnim zabavnim aktivnostim ter razpravi s tem pa nam pomagajte oblikovati našo vizijo prihodnosti Evrope.

Spremljaj več o festivalu na Facebook strani dogodka.

 

 

 

Socialni demokrati predlagamo Zorana Pozniča za novega kulturnega ministra

Socialni demokrati za novega ministra za kulturo predlagamo mag. Zorana Pozniča, aktualnega direktorja zavoda za kulturo Delavski dom Trbovlje. Predlog kandidature smo danes že posredovali predsedniku Vlade Republike Slovenije Marjanu Šarcu. Verjamemo, da je kandidat za ministra Zoran Poznič dober izbor in bo kulturnemu resorju dal nov zagon, ki ga ta potrebuje. Ob tem tudi že najavljamo, da bomo za državno sekretarko na kulturnem resorju predlagali dr. Tanjo Kerševan Smokvina, pogovori s kandidati za drugo sekretarsko mesto pa še potekajo in bodo zaključeni do imenovanja novega ministra.

Vodstvo Socialnih demokratov je takoj po odstopu kulturnega ministra zelo intenzivno vodilo pogovore z več kandidatkami in kandidati za novega ministra. Za SD je kultura izjemno pomembna, zato smo se odločali med osebami, ki imajo dobre strokovne reference na področjih svojega dosedanjega delovanja, izkušnje iz vodenja, nekateri tudi politične izkušnje, predvsem pa, da zelo dobro razumejo pomen kulture v družbi.

Socialni demokrati iskreno želimo, da bi nova vodstvena ekipa lahko čim hitreje začela z delom na Ministrstvu za kulturo, kjer so bili zastavljeni dobri projekti in ob tem tudi zagotovljena sredstva v proračunu že v času ministra Dejana Prešička. Socialni demokrati menimo, da je Ministrstvo za kulturo prepomemben resor, da bi projekti zastali, zato želimo, da bodo zastavljene zadeve čim prej stekle naprej, v korist kulture in kulturnikov.

Mag. Zoran Poznič je rojen leta 1959 v Trbovljah. Po zaključeni Osnovi šoli v Trbovljah je zaključil Srednjo šolo tiska in papirja (1979) in Srednjo šolo za logistiko (2003). Leta 2007 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer kiparstvo, leta 2010 je na tej isti akademiji magistriral iz novih vizualnih komunikacij in medijev. Njegovo magistrsko delo nosi naslov »Socialna struktura videa«. Bil je mentor več likovnih skupin, strokovnih žirij, ipd.

Od leta 2008 je direktor Delavskega doma Trbovlje, od leta 2017 pa podpredsednik Združenja društev slovenskih likovnih umetnikov. Od leta 2006 je imel več mednarodnih in nacionalnih razstav. Za svoje delo je leta 2012 prejel Prvojunijsko nagrado Občine Trbovlje, leta 2016 in 2017 Srebrni znak za inovacije, ki ga podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije, leta 2018 pa nagrado Slovenske turistične organizacije za svoje delo Virtualni poligon Luknja v prihodnost.

Dr. Tanja Kerševan Smokvina je rojena leta 1973 v Šempetru pri Novi Gorici. Po končani srednji šoli NSC Nova Gorica (danes Gimnazija Nova Gorica) se je vpisala na Fakulteto za družbene vede, smer novinarstvo, na kateri je leta 1998 diplomirala z diplomskim delom z naslovom Koncentracija medijskega lastništva: primer slovenskih komercialnih televizij. Leta 2007 je na Fakulteti za družbene vede magistrirala, leta 2014 pa doktorirala z doktorsko disertacijo Diskurzi medijske politike Evropske unije: primer direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Med študijem je kot novinarka sodelovala pri časopisni hiši Delo, leta 1998 se je zaposlila na Svetu za radiodifuzijo Republike Slovenije. Leta 2001 je postala vodja monitoringa na AKOS-u. Zadnjih pet let zaposlitve na AKOS-u pa je bila svetovalka direktorja AKOS. To funkcijo je opravljala do leta 2016, ko se je odločila, da »odide na svoje«. Postala je samostojna raziskovalka in mednarodna svetovalka s področja medijev in medijske regulacije. Od leta 2016 kot gostujoča predavateljica predava na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, od leta 2018 pa je pridružena partnerica Mednarodne svetovalne družbe Wagner-Hatfield.

Evtanazija po mnenju udeležencev posveta Foruma starejših SD ne sme biti politična tema

“Umiranje je sestavni del našega življenja, skrb svojcev in skupnosti pa je, da je dostojanstveno. Na kakšen način in pod kakšnimi pogoji, je odprto vprašanje,” je na posvetu o evtanaziji v organizaciji Foruma starejših SD dejal njegov predsednik mag. Franc Hočevar. Udeleženci posveta, ki je potekal v Ljubljani, so med drugim poudarili, da evtanazija ne bi smela biti politično vprašanje. V svetu je sedem držav – Belgija, Kanada, Kolumbija, Luksemburg, Nizozemska, Švica in ZDA (v sedmih zveznih državah), ki so evtanazijo ali pomoč pri samomoru legalizirale. Komisija RS za medicinsko etiko ima o tem jasno stališče, ki ga je na posvetu predstavil njegov predsednik in nekdanji minister za zdravje dr. Božidar Voljč.

Komisija po navedbah Voljča ne podpira evtanazije, ker človeških stisk ne moremo reševati tako, da tiste, ki so se v njih znašli, usmrtimo. “To je proti vsem pravilom in vrednotam civilizirane družbe,” je poudaril Voljč in dodal, da zdravnik v prvi vrsti skrbi, da ostane bolnik živ. Zato povsod, kjer evtanazijo izvajajo, naletijo na moralne in etične pomisleke, pokazale pa so se tudi zlorabe. Kot primer je navedel Nizozemsko, kjer vsak dan evtanazirajo že 16 ljudi. Veliko evtanazij je tam celo brez soglasja bolnika, v omenjenih državah pa nasploh iz leta v leto evtanazirajo več in več ljudi.

Voljč je opozoril, da evtanazije ne podpira niti odbor za pravna in etična vprašanja Zdravniške zbornice Slovenije. Poleg zakonodaje to prepoveduje tudi Kodeks zdravniške etike. Razlogi za nasprotovanje komisije in stroke evtanaziji so po besedah Voljča v tem, da je varovanje človeškega življenja s stališča zdravnika največja vrednota. Ne le Hipokratova prisega, tudi Ženevska deklaracija zahteva absolutno spoštovanje človeškega življenja, je dejal in opozoril na pomen učinkovite paliativne oskrbe. “Dokler nimamo razvitega tega področja, kot bi bilo treba, je o evtanaziji težko govoriti. Ta ob dobrem sistemu paliative sploh ni potrebna,” je zatrdil Voljč. Zaveda se, da so v Sloveniji ljudje, ki evtanazijo zagovarjajo in tisti, ki so proti njej. “In to velja tudi za oba politična pola, desnico in levico,” je dejal Voljč, ki je izrazil bojazen, da bo odločanje za ali proti evtanaziji postala “politična tema”.

“Razprava o smrti oziroma evtanaziji ne sme nikoli biti politično vprašanje. Tu gre za vprašanje, ali je to človekova pravica pravica ali pa tržno blago,” je prepričan tudi predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki se je na kratko udeležil današnjega posveta. Tudi za vodjo Poslanske skupine SD Matjaža Hana je ta tema “absolutno nepolitična” in zelo težka. Nekdanja poslanka SD Breda Pečan je spomnila na zgodovinarja Janka Pleterskega, ko mu je življenje pri 95 letih postalo neznosno breme in je poslance pozval, naj ljudem omogočijo odločanje o koncu svojega življenja. “Če bi bila dementna, bi si želela evatanazijo,” je dejala Pečanova na posvetu.

Kandidatna lista Socialnih demokratov za evropske volitve 2019

Socialni demokrati smo v Ljubljani, na Predsedstvu stranke, potrdili listo kandidatk in kandidatov za letošnje volitve v Evropski parlament. Kandidatno listo bo sicer dokončno potrdila volilna konvencija stranke, ki bo sredi marca. Naši kandidatke in kandidati za evropske poslanke in poslance, nosilka liste Tanja Fajon, Matjaž Nemec, Dominika Švarc Pipan, Milan Brglez, Neva Grašič, Franc Hočevar, Ljubica Jelušič in Aleksander Jevšek, se zavzemajo za drugačno, napredno, solidarno in pravično Evropsko unijo. Z našo vizijo Evropske unije želimo ustvariti takšno Evropo, ki bo temeljila na enakopravnosti, solidarnosti, svobodi mišljenja, odgovornosti, pravičnosti in vladavini prava, trajnostnem razvoju ter varnosti. To bo naša Evropa, Evropa za vse ljudi in ne le za izbrance.

Kot je na predstavitvi kandidatk in kandidatov izpostavil predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan, “si bomo mi, evropski Socialni demokrati, še naprej močno prizadevali za evropsko povezovanje, solidarnost in sodelovanje med narodi na stari celini”.

Evropsko povezovanje in sodelovanje je zgodovinski in strateški projekt, utemeljen na spoštovanju različnosti, človekovih pravicah in demokratičnosti odločanja. In prav ta projekt je ustvaril Evropo brez meja, z neslutenimi možnostmi za razvoj in ustvarjalnost. A gospodarska kriza, ki jo je leta 2008 povzročil nebrzdani kapital, je povzročila odmik od tega strateškega projekta. Namesto spoštovanja in sodelovanja se je začelo razdvajanje in vzpon nacionalizmov, šovinizmov in fašizmov vseh vrst in oblik.

Tako smo danes vse pogosteje priča postavljanju ovir in zidov med narode in ljudi, odkrito se napadajo pravice žensk in ranljivih skupin. Prišli smo v čas, ko uničevanja Evropske unije ne moremo in ne smemo zgolj opazovati, ampak moramo odločno odgovoriti: “Hočemo Evropo.” Socialdemokratsko. Evropo, ki bo drugačna od te, ki jo ponujajo Orban, Salvini in Tajani. Hočemo Evropo, ki bo solidarna, pravična in napredna.

Evropska ljudska stranka, ki je Evropsko unijo vodila do sedaj, je pokazala, da njih ne zanimajo blaginja posameznikov in zaščita ranljivih skupin, ampak želijo le zaščititi kapital in bogatenje peščice. Mi, Socialni demokrati, to zavračamo. Naša Evropa bo Evropa za vse.

Lista kandidatk in kandidatov SD za volitve v Evropski parlament:

  1. Tanja Fajon, mag.

Rojena sem leta 1971 v Ljubljani, sem univerzitetna diplomirana novinarka z zaključenim podiplomskim študijem s področja mednarodne politike (CERIS-Centre Européen de Recherches Internationales et Stratégiques, Brussels) in zaključnim podiplomskim študijem MBA (IEDC-poslovna šola, Bled).

Za svoja prizadevanja na poti Bosni in Hercegovine v EU sem prejela dva naziva častni doktorat: častni doktorat znanost Univerze v Bihaču (1.julij 2019) in častni doktorat Ameriške Univerze v Sarajevu (14.12.2010)

Kot novinarka sem delala na radijski postaji Radio Glas Ljubljane med letoma 1991 in 1995 ter na RTV Slovenija med letoma 1995 in 2009, od leta 2001 do 2009 kot dopisnica iz Bruslja.

Leta 2009 sem bila prvič izvoljena na listi Socialnih demokratov v Evropski parlament, leta 2014 pa ponovno izvoljena v Evropski parlament kot edina poslanka stranke SD. V Evropskem parlamentu v mandatu 2014-2019 delujem tudi kot podpredsednica skupine Socialistov in demokratov (S&D), sem govorka za migracije in boj proti ekstremizmu, sem članica Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) ter Odbora za zunanje zadeve (AFET).

Trenutno sem poročevalka EP za reformo migracijske in azilne politike in Schengenskega območja. Aktivna sem na področju Zahodnega Balkana kot poročevalka za odpravo vizumov za vse države nekdanje Jugoslavije in poročevalka S&D o Srbiji in članica delegacije za odnose z Bosno in Hercegovino in Kosovom (DSEE).

Bruseljski časopis Politico me je dvakrat uvrstil na lestvico 40 najbolj vplivnih evropskih poslancev, drugič v letu 2017, tokrat na 36 mesto (od 751). Kot edina od slovenskih poslancev sem to mesto pridobila predvsem zaradi svoje prepoznavnosti pri vodenju reforme azilne politike in aktivne vpetosti v proces približevanja držav Zahodnega Balkana Evropski uniji.

Sem podpredsednica stranke Socialnih demokratov in mednarodna sekretarka stranke SD. Vodim tudi strateški svet SD Ljubljana.

Sem tudi članica Društva bolnikov z redkimi krvnimi boleznimi (BKB) ter Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. V prostem času se aktivno ukvarjam s športom, predvsem s tekom, smučanjem, pohodništvom in potapljanjem. Poleg slovenščine govorim tudi angleški, nemški, francoski in hrvaški jezik.

 

  1. Matjaž Nemec, mag.

Rodil sem se leta 1980 v Šempetru pri Gorici v umetniški družini, ki mi je v zibelko položila ljubezen do umetnosti, narave, športa, ljudi in okolja, v katerem sem rastel in živim. V otroštvu sem vzljubil nogomet, spoznal vrednote timskega dela, tovarištva, nesebičnega sodelovanja in stremljenja k skupnemu cilju. S šestindvajsetimi leti sem kot svetnik svoje občine vstopil v politiko z namenom, da po svojih najboljših močeh sodelujem pri odločitvah, ki bodo krajem in ljudem prinesle napredek, razvoj in bogatitev na vseh področjih, ki jih naša skupnost potrebuje.

S tem namenom sem se tudi pridružil Socialnim demokratom, ki svoje delovanje v dobro vsem vodijo v strpnem in premišljenem dialogu ter odprtostjo, ki združuje in vključuje. Ta odločitev me je tudi spodbudila k svoji osebni rasti, učenju, iskanju znanja ter pridobitvi tudi formalne izobrazbe: po opravljeni maturi sem diplomiral na IBS Mednarodni poslovni šoli Ljubljana (2013) in na isti šoli prejel naziv magister mednarodnega poslovanja in trajnostnega razvoja (2017).

 

  1. dr. Dominika Švarc Pipan

Rojena sem leta 1978 v Slovenj Gradcu, po rodu Korošica, prihajam iz Dravograda. Gimnazijo sem zaključila na Ravnah na Koroškem leta 1997. Sem strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in politologije, specializirana na področjih mednarodnega humanitarnega prava, človekovih pravic, mednarodnega kazenskega prava, protiterorizma, sodnih postopkov za reševanje meddržavnih sporov ter gospodarskih in investicijskih arbitraž.

Diplomirala sem na ljubljanski Pravni fakulteti junija 2003, leta 2005 magistrirala iz mednarodnega prava na London School of Economics, leta 2006 pa zaključila magistrski študij politologije na FDV v Ljubljani z neposrednim prehodom na doktorski študij. Leta 2011 sem doktorirala na Univerzi v Ljubljani z disertacijo na temo mednarodnega prava vojaških intervencij.

Pred imenovanjem na mesto državne sekretarke na Ministrstvu za pravosodje leta 2018 sem kot svetovalka sodelovala s slovenskimi in tujimi vladami, mednarodnimi organizacijami, nevladnimi organizacijami ter korporacijami na področjih mednarodnega humanitarnega prava, človekovih pravic, mednarodnega kazenskega prava, boja proti terorizmu, sodnega reševanja mednarodnih sporov, gospodarskih in investicijskih arbitraž ter regulacije na področju »blockchain tehnologij«.

Med leti 2004-2016 sem živela in delovala v tujini, kjer sem svojo profesionalno pot začela na akademskem področju. Kot raziskovalka in predavateljica sem sodelovala z univerzami v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, Španiji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Švedski in na Nizozemskem. Med leti 2010-2016 sem bila zaposlena na Meddržavnem sodišču v Haagu ter na tožilstvu Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo in Mehanizma OZN za mednarodna kazenska sodišča v Haagu. Od leta 2007 sem tudi gostujoča predavateljica NATO-vega Centra odličnosti za boj proti terorizmu v Ankari, od leta 2017 pa nerezidenčna višja znanstvena sodelavka Inštituta za varnostne in razvojne politike v Stockholmu.

Med leti 2009-2011 sem bila slovenska predstavnica v Odboru za nedržavne akterje svetovnega Združenja za mednarodno pravo med leti 2006-2010 pa članica izvršnega odbora Evropskega združenja za mirovne študije.

  1. dr. Milan Brglez

Rojen sem leta 1967 v Celju. Osnovno šolo sem zaključil v Zrečah in se nato vpisal na Srednjo družboslovno šolo v Celju (danes Kajuhova gimnazija), nato pa na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani (danes Fakulteta za družbene vede). Leta 1992 sem diplomiral iz politologije – smer mednarodni odnosi, leta 1996 na Pravni fakulteti v Ljubljani magistriral iz mednarodnega prava, leta 2006 pa na Fakulteti za družbene vede doktoriral iz mednarodnih odnosov.

Od leta 1992 do 2014 sem bil zaposlen na Fakulteti za družbene vede, kjer sem od leta 2006 do vstopa v politiko vodil Katedro za mednarodne odnose. Leta  2014 sem bil izvoljen za poslanca in istega leta za predsednika Državnega zbora Republike Slovenije. V mandatu 204-2018 sem vodil Ustavno komisijo DZ in bil član Odbora za zunanjo politiko.

Leta 2018 sem bil ponovno izvoljen za poslanca Državnega zbora. Kot poslanec  poslanske skupine Socialnih demokratov sem član Odbora za zunanjo politiko DZ in Odbora za Evropske zadeve ter član v Odboru za izobraževanje, znanost in šport in predsednik Skupine prijateljstva DZ z Ljudsko Republike Kitajsko. Poleg dela na področju človekovih pravic in humanitarnosti sem znan predvsem po zagovarjanju človekovega dostojanstva, družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja ter skladnosti zunanje politike z Ustavo in mednarodnim pravom.

Do političnega delovanja sem bil podpredsednik Rdečega križa Slovenije. Sem predsednik Akademskega društva za družbeno odgovornost, v preteklosti pa sem bil v vodstvu Društvu za Združene narode za Slovenijo ter predsednik Slovenskega politološkega društva in član Slovenske sekcije združenja mednarodnih pravnikov. Drugače sem strasten bralec strokovne literature, kar dober šahist in rad hodim v gore.

 

  1. Neva Grašič

Rojena sem leta 1987 v Celju, kjer sem hodila na Gimnazijo Celje-Center.  Živim v Laškem. Diplomantka evropskih študij, bodoča magistra mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Bila sem podpredsednica Mladih evropskih socialistov (YES) v letih 2015-2017, aktivistka Mladega foruma SD, v času študija v vodstvu Laškega akademskega kluba, svetnica Zveze ŠKIS. Ustanovna članica Kluba evropskih študentov, s katerim smo leta 2009 izvajali nacionalno terensko kampanjo za volitve v Evropski parlament, delo pa nadaljevali z večletnim projektom Informacijske pisarne EP za Slovenijo – Res dijaška EU, simulacije Evropskega parlamenta za dijake.

Leta 2011 in 2012 sem opravljala delo asistentke generalnega sekretarja Stranke evropskih socialistov (PES) v Bruslju, zadolžena za PES kampanjo Jamstvo za mlade in reformni proces evropskih političnih strank. Trenutno sem delam kot svetovalka predsednika Državnega zbora, zadolžena za mednarodne zadeve. Pred tem sem bila zaposlena v kabinetu ministrice na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter kot višja svetovalka za socialno politiko na Uradu predsednika Republike Slovenije.

 

  1. mag. Franc Hočevar

Rojen sem se leta 1946 na Gornjih Jesenicah, osnovno šolo sem obiskoval v Mokronogu. Na Zobotehnični šoli v Ljubljani sem maturiral leta 1965. Na Pedagoški akademiji v Ljubljani sem diplomiral leta 1968 in leta 1974 na Visoki defektološki šoli v Zagrebu. Leta 1992 sem opravil specializacijo iz managmenta na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ter leta 1996 tudi magistriral.

Vse svoje življenje sem deloval na področju zdravstva. Dvajset let sem bil direktor Inštituta za rehabilitacijo – Soča v Ljubljani, nekaj časa tudi generalni direktor Univerzitetnega Kliničnega Centra Ljubljana. Bil sem svetovalec predsednikov republike, Milana Kučana in dr. Danila Türka, za področja zdravstva, humanitarne dejavnosti in socialnih zadev. Kot prostovoljec sem bil aktiven v Zvezi prijateljev mladine Slovenije, aktivno sem sodeloval v projektu »Z glavo na zabavo«, v prostovoljnem gasilskem društvu Veliki Cernik, v invalidskem športu in pri mnogih projektih rehabilitacije žrtev vojn na Balkanu.

Veliko se ukvarjam tudi s pacientovimi pravicami, zlasti uroloških bolnikov in položaju starejše populacije, sem namreč tudi predsednik Foruma starejših Socialnih demokratov. Moja stremljenja so v smeri, da omogočimo vsem čim bolj dostojanstveno in brezskrbno starost. Napisal sem več kot 170 strokovnih člankov, priročnikov, monografij, recenzij in sodeloval pri različnih raziskavah s področja zdravstva in sociale.

Bil sem tudi habilitiran višji predavatelj za predmet managment v zdravstvu na Fakulteti za zdravstvo v Mariboru in na Višji šoli za socialne delavce za predmet Socialna patologija v Ljubljani. Humanitarno sodelujem v mnogih organizacijah civilne družbe. Redno se udeležujem rekreativnih pohodov v slovenske gore, večkrat sem se udeležil pohodov v Himalaji, prav tako pa se skoraj vsako leto odpravim v Afriko, kjer rad spoznavam življenje domačinov in njihove kulture.

  1. dr. Ljubica Jelušič

Rojena sem leta 1960, prihajam s Krasa. Po končani gimnaziji v Sežani sem študirala na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani (danes Fakulteta za družbene vede), kjer sem leta 1985 diplomirala na dveh smereh, in sicer na obramboslovju ter na mednarodnih odnosih. Zaposlila sem se na FDV kot mlada raziskovalka in asistentka, magistrirala sem leta 1988 ter doktorirala leta 1992. V letih 1994 in 1995 sem bila na postdoktorskem usposabljanju  iz vojaške sociologije na Kraljevi vojaški akademiji v Bruslju.  Zaposlena sem na FDV kot profesorica za področja polemologije, sociologije in politologije vojske, mirovnih operacij, varnosti v Jugovzhodni Evropi, oboroženih sil in družbe, kar so tudi moja raziskovalna področja.

Predavala sem tudi na Univerzi v Zagrebu. Delovala sem v različnih mednarodnih strokovnih združenjih (ISA, ISA RC 01, Ergomas). Od ustanovitve dalje sem članica Mednarodnega svetovalnega odbora ženevskega centra DCAF. V vladi premierja Boruta Pahorja sem bila obrambna ministrica. V letih 2013 in 2014 sem delovala kot poslanka Socialnih demokratov v Državnem zboru. Od leta 2014 dalje sem podžupanja občine Sežana. Aktivno sodelujem v več veteranskih in domoljubnih organizacijah (ZZB NOB, ZVVS, ZSČ, TIGR) in sem podpredsednica Zveze združenj borcev za vrednote NOB.

 

  1. dr. Aleksander Jevšek

Rojen sem v delavski družini leta 1961 v Slovenj Gradcu, svojo mladost pa sem preživljal na Ravnah na Koroškem. Že kot otrok sem spoznaval kako trd je kruh ravenskih železarjev. Srednjo policijsko šolo v Tacnu pri Ljubljani sem končal z odličnim uspehom in tudi zaradi tega dobil priložnost, da svojo poklicno pot pričnem kot kriminalist za umore na policijski upravi v Ljubljani.

Že v času šolanja v srednji šoli za policiste sem spoznal svojo sporogo iz Prekmurja. Po sedmih letih življenja in dela v Ljubljani sva se z ženo preselila v Mursko Soboto, kjer z družino živim od leta 1986. Pnosen sem, da sem imel priložnost sodelovati v osamosvojitveni vojni za našo Slovenijo in naše Prekmurje. Za udeležbo v osamosvojitveni vojni sem bil odlikovan z srebrnim znakom zaslug za varnost in z medaljo za hrabro dejanje.

Po končanem magisteriju na Pravni fakulteti v Ljubljani sem v aprilu 2014 uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo s področja kriminalistike in pridobil naziv doktorja znanosti. Kot direktor slovenske kriminalistične policije sem bil v letih od 2007 do 2011 član  »management boarda Europola in slovenski predstavnik pri Interpolu. Od 2012 do 2014 sem kot »long term expert« sodeloval v projektu evropske komisije »law enforcement support« v Bosni in Hercegovini. Od 2014 sem župan Mestne občine Murska Sobota in član slovenske delegacije pri Odboru regij v Bruslju.

Komentar Matjaža Nemca: Združena Evropa mora imeti ničelno tolerance do novodobnega fašizma ali pa je ne bo več!

Evropska unija je dom več kot 500 milijonom Evropejkam in Evropejcem. V duhu prepoznave skupnih vrednot, sicer različnih narodov in držav, se Unija bolj ali manj uspešno preko let sooča z njenim največjim izzivom – prerasti naravo politične forme ter v duhu miru, spoštovanja in sodelovanja v evropsko družino zasidrati pomen zavedanja o skupnosti, ki jo druži skupna evropska identiteta.

Prav zaradi vrednot miru, spoštovanja in sodelovanja smo lahko na skupni evropski poti različnosti presegali in se bolj ali manj uspešno zmogli premagovati izzive. Še več, te vrednote so naš smerokaz, tudi v sporočilu, da Evropska unija ne pomeni zgolj pravic in svoboščin, temveč predvsem zavezo, da bomo z vsemi svojimi močmi in odgovornostjo te vrednote spoštovali, jih ohranjali ter jih krepili. In takšno ravnanje državljani in državljanke pričakujemo najprej s strani izvoljenih predstavnikov najvišje predstavniške institucije Evropske unije – Evropskega parlamenta.

Državljanke in državljani Evropske unije prav od izvoljenih predstavnikov upravičeno pričakujemo ničelno toleranco do naraščajoče retorike populizma v vsem evropskem prostoru, še toliko bolj na obmejnih območjih. Pričevanja zgodovine bi nas ob vseh tragedijah ljudi živečih v teh krajih, na vseh straneh meja, moralo izučiti, da so nestrpnost, podpihovanje sovraštva in srdite ozemeljske in raznarodovalne težnje olje na ogenj preteklim ideologijam, katerim ne smemo dopustiti niti najmanjše možnosti obstoja ali opravičevati njihovih dejanj.

Vsega, kar je bilo zaznati iz izjav predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija in italijanskega ministra za notranje zadeve Mattea Salvinija, žal tudi predsednika Italijanske republike Sergia Mattarelle, ki so tragične dogodke in spominski memorial v Bazovici grobo izrabili v prid cenenega populizma in nedopustnega posega v dostojanstvo vseh, ki so pod totalitarizmi prejšnjega stoletja trpeli ali pod roko njihove agresije izgubili življenja.

V teh dneh mineva 82 let od usmrtitve Lojzeta Bratuža, v Gorici rojenega skladatelja in zborovodjo, ki je bil žrtev fašistične agresije zgolj zato, ker je z vodenjem slovenskih pevskih zborov ohranjal slovensko besedo. Kot on, sem tudi sam rojen na Primorskem, v centru tega prostora, ki se stoletja ponaša z mešanim prebivalstvom in tudi meni, “generaciji osemdesetih”, pomeni širša Goriška prostor pripadnosti in identitete.

Fašistična ideologija je v ta prostor prinesla sovraštvo in trpljenje, prepoved slovenske besede, nasilno poitalijančevanje slovenskih priimkov, prepoved slovenskih šol, bank ter drugih institucij in še v cerkvi ni dovolila slovenske besede! ‘Škuadristi’, fašistični skrajneži in goreči nacionalisti, so leta 1920 zažgali naš, slovenski Narodni dom v Trstu, napadali slovenske institucije, uničevali slovensko dediščino v Trstu in Gorici. Skrajneži, ki se kitijo s patriotizmom, niso nikoli izginili iz tega ozemlja, saj jih danes, sto let kasneje, mnogi prepoznamo združene v skrajno neofašistično organizacijo CasaPound.

Ali ti ljudje poznajo našo zgodovino? So kdaj slišali za Rab? Za Rižarno v Trstu? Za zapore v Gorici? Prav v goriških zaporih se je začela kalvarija sestre moje “none”, Danile, stare komaj 16 let. Iz zloglasnih goriških zaporov je bila poslana po številnih zaporih po Italiji in nikoli dočakala svobode. Pokopali so jo na njen devetnajsti rojstni dan. Moja “nona” ji je kot deklica nosila hrano, saj je v zaporu hirala od lakote. Moj “nono” je bil v Gorici s strani fašistov večkrat šikaniran in pretepen. Star je bil komaj 15 let. Oče mojega “nonota”, sicer organist, je skrivoma učil slovenske pesmi in bil zato preganjan. Moral se je skrivati.

Leta kasneje je moj oče, kipar, ustvaril portret že omenjenega glasbenika Lojzeta Bratuža, ki so mu fašisti dali piti bencin in strojno olje, samo zato, ker je vodil slovenske cerkvene pevske zbore. Naj še naštevam? Prav vsi Primorci lahko pripovedujemo podobne zgodbe. Celotna Primorska, ki je bila po prvi svetovni vojni dodeljena Italiji, je gorela v zatiranju, v krivicah, v trpljenju.

Ob izrečenih besedah Tajanija in Salvinija v Bazovici me je najprej zagrabil bes, da bi z vsem gnevom, ki ga premore moja duša, povedal, da je to dejanje zavržno, da ni vredno človeka, kristjana, državljana, župana, ministra, predsednika Evropskega parlamenta, predstavnika ljudstva. Da ne želijo vidite resnice, njihove in od drugih, tiste skupne, temveč vidijo samo svojo. Dokazov je dovolj, potrebno je biti samo človek, da jih najdeš.

Reakcije predstavnikov slovenske opozicijske SDS, za razliko od vseh ostalih predstavnikov slovenske politike, zahteva globoko samorefleksijo v naši družbi, ali lahko ob takem očitnem nepoznavanju slovenske zgodovine ter nestrinjanju z vrednotami evropske skupnosti o miroljubnem sobivanju in spoštovanju, še naprej opravljajo to poslanstvo? Na mestu je vprašanje, ali v SDS premorejo zrelosti preseganja različnosti v razumevanju, da se moramo prav politiki iz bolečin trpljenja ljudi, sporazumevati spoštljivo in v skupni nameri slovenski prostor povezovati, ne pa še dodatno deliti? Njihovo obnašanje mi dovoljuje, da jim povem, da sramotijo sebe in našo državo!

Prav besede, izgovorjene v Rimu, Zagrebu, Ljubljani, Trstu, Bazovici, pa v Evropskem parlamentu ali kateremkoli drugem mestu, drugi evropski instituciji ter izjave, geste in ravnanja predstavnikov teh institucij bi morale biti prvi izraz vrednot evropskega duha in ne zbir cenenih populizmov, pospremljenih s primitivnimi izpadi, kakršnega so si nedavno dovolili nekateri najvidnejši italijanski, slovenski in evropski politiki. Potrebno se je jim je zoperstaviti glasno!

Upreti se moramo dejanjem revanšizma, revizionizma in netenja nestrpnosti ter k odgovornosti pozvati tiste, ki s svojimi izjavami in ravnanji takšnim dejanjem dajejo legitimiteto.

Najmanj, kar terja njihovo nedopustno ravnanje je, da Antonio Tajani zapusti funkcijo predsednika Evropskega parlamenta, ker nima poguma za iskreno opravičilo in nima moči, da bi umaknil svojih besede pred poslankami in poslanci Evropskega parlamenta, navsezadnje pred vsemi državljankami in državljani združene in svobodne Evropske unije! Zato smo mednarodno javnost naslovili s peticijo za njegov odstop, ki jo je do nedelje, 17. februarja, podpisalo že več kot 23.000 ljudi.

Prihodnje leto mineva sto let od požiga Narodnega doma v Trstu in podpisa Rapalske pogodbe, ki je Primorce odtrgala od matične domovine. Interpretacija in izkazano spoštovanje žrtvam teh dveh dogodkov sta izziv, ki nam ga ponuja zgodovina, da se nanj primerno odzovemo v duhu prijateljstva in spoštovanja ter na nudi priložnost, da se evropski narodi zoperstavimo naraščajoči nestrpnosti in fašizmu.

Kot Slovenec, ki sem rojen in živim v obmejnem prostoru, poznam našo zgodovino in sprejemam, da interpetacije zgodovine niso nikoli ne enostavne in ne brez emocij. Vzgajali so me ljudje, ki so strahote vojn in idelogij spoznali na lastni koži. Zgodbe in izkušnje mojih “nonotov in non” so bile posredovane kot del naše dediščine, nikoli s sovraštvom, nikoli v preziranju, ampak v duhu prijateljstva, svobode in sodelovanja. V te vrednote verjamem in jih želim prenašati naprej.

“Ne vrag, le sosed bo mejak” je zapisal France Prešeren v Zdravljici, naši himni. Spoštovanje in sožitje med narodi se začne z nami, pri nas, v nas. In samo, če se bomo Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, državljanke in državljani spoštovali med seboj, bomo spoštovanja deležni tudi od drugih. Zato si moramo vsi skupaj močno prizadevati za svobodno Evropo, za Evropo miru, sožitja in spoštovanja med narodi!

Matjaž Nemec, podpredsednik Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora

Poslanec Matjaž Nemec k podpisu peticije za odstop Tajanija pozval še vse poslance DZ

Poslanec SD Matjaž Nemec je danes vse ostale poslance Državnega zbora pozval k podpisu peticije za odstop predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija zaradi njegovih izjav na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici. Ob predstavitvi pobude na novinarski konferenci v DZ je Nemec ponovil, da je Tajani storil premalo in da Socialni demokrati skupaj s podpisniki mednarodne peticije še naprej zahtevamo njegov odstop.

“Izrečene besede predsednika Evropskega parlamenta izhajajo iz nekega drugega časa, pripadajo nekemu drugemu krogu in so nedopustne,” je povedal Nemec. “Temu se bomo zoperstavili, in, seveda, z jasnim sporočilom tudi tistim, konkretno vodji SDS Janezu Janši, da smo le enotni močni, in če ne znamo biti močni in se postaviti zase, se bodo ti dogodki ponavljali,” je poudaril poslanec SD.

“Ključno je, da se zavedamo, da je leto 2019 in da je to poseganje v avtonomijo evropskih držav nedopustno, zato zahtevamo odstop brezpogojno,” je še izpostavil Nemec, ki vodi tudi Odbor DZ za zunanjo politiko.

Na poslance je Matjaž Nemec v imenu Socialnih demokratov tako naslovil pobudo, da se pridružijo mednarodni peticiji za odstop predsednika Evropskega parlamenta, ki smo jo sprožili v SD in pod katero se je doslej podpisalo več kot 3800 ljudi.

Povabil jih je, “da se tudi oni kot predstavniki slovenskega ljudstva, kot poslanci državnega zbora zavzemajo za tisto, kar nas ohranja za Slovence in Slovenke, za Evropejce in Evropejke, da ohranimo svoj jasen jaz, svojo pripadnost tako Evropi kot Sloveniji, seveda, zavedajoč se, da je treba ohranjati dobre medsosedske odnose”.

Antonio Tajani je sicer v sredo objavil sporočilo za javnost, v katerem se je opravičil za svoje besede na nedeljski slovesnosti v Bazovici, ko je med drugim dejal, “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija”, a Socialni demokrati v tem sporočilu ne vidimo preklica in umika njegovih nesprejemljivih izjav, zato še naprej vztrajamo, da odstopi.

Zato so tudi vodja poslancev politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) Udo Bullman in drugi vodilni poslanci te politične skupine v Evropskem parlamentu danes od predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ponovno zahtevali umik izjav, osebno opravičilo in ostro obsodili njegove besede na nedeljski slovesnosti ob dnevu spomina v Bazovici.

“Komentarji predsednika Tajanija so močno zaskrbljujoči in niso sprejemljivi za predsednika Evropskega parlamenta. Oseba na njegovem položaju mora imeti politično in zgodovinsko znanje ter razumevanje, da ne podaja tako zavajajočih in nacionalističnih izjav,” je povedal Bullmann. Namesto da podžiga delitve, bi moral prispevati k ponovni povezanosti držav in skupnosti, je dejal vodja skupine S&D.

“Kot Evropejci imamo dolžnost, da se spominjamo pokolov in nasilja vseh držav. Predsednik Tajani se mora osebno opravičiti za žalitev. Če želi biti predsednik Tajani namesto državnika nacionalistični politik, naj zapusti položaj predsednika Evropskega parlamenta,” je izpostavil Bullmann.

Vodilni poslanci S&D so v izjavi še poudarili, da so Tajanijeve besede, naj “živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija in naj živijo italijanski izseljenci,” kot odmev starih ozemeljskih teženj in nacionalističnega diskurza.

Več o peticiji -> http://bit.ly/2X4RXF4

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Pozivamo predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija k takojšnjemu odstopu!

Socialni demokrati smo zagnali mednarodno peticijo, s katero po spornih izjavah v Bazovici pozivamo predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija k odstopu. Skupaj s prvopodpisniki peticije zahtevamo tudi, da se do nedeljskih izjav Tajanija opredelita tako Evropski svet kot Evropska komisija.

Peticijo lahko podpišete tudi sami na povezavi -> http://bit.ly/OdstopAntonioTajani

“Revizionistične izjave predsednika Evropskega parlamenta Antonija Tajanija, ki opravičujejo fašizem, so nas spodbudile, da kot državljanke in državljani posameznih držav Evrope zahtevamo njegov nepreklicni odstop s predsedniške funkcije izjemno pomembne institucije Evropske unije, ker je s takšnimi izjavami izgubil verodostojnost, ki jo mora imeti predsednik Evropskega parlamenta,” je zapisano ob peticiji.

Socialni demokrati smo predsednika Antonia Tajanija k odstopu pozvali že v ponedeljek, v torek pa ga je v Evropskem parlamentu javno k odstopu pozvala tudi naša evropska poslanka in podpredsednica SD/S&D Tanja Fajon, a njegovega odziva ni bilo.

Zato smo v stranki kot nadaljnji ukrep organizirali mednarodno peticijo za odstop predsednika Evropskega parlamenta. Prvopodpisani so med drugim bivša predsednika Republike Slovenije in Republike Hrvaške Milan Kučan in Stipe Mesić ter nekdanja predsednika Državnega zbora RS Jožef Školč in dr. Milan Brglez, nekdanja predsednice Vlade Republike Hrvaške Jadranke Kosor, senatorka v italijanskem Parlamentu v Rimu Tatjana Rojc ter evropski poslanci iz Hrvaške, Avstrije, Nemčije in Slovenije, Tonino Picula, Bojana Borzan, Davor Škrlec, Josef Weidenholzer, Knut Fleckenstein in  Tanja Fajon ter dr. Igor Šoltes, prav tako pa tudi predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan ter poslanec SD in predsednik Odbora DZ za zunanjo politiko Matjaž Nemec. Pod peticijo so se podpisali tudi številni drugi politiki, intelektualci in predstavniki civilne družbe iz Slovenije, Hrvaške in Italije ter širše regije EU.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan vošči ob dnevu kulture

Spoštovane državljanke in spoštovani državljani Republike Slovenije!

V petek, 8. februarja, mineva natanko 170 let od smrti velikana slovenske poezije dr. Franceta Prešerna, ko praznujemo dan slovenske kulture. Praznik, ki ga obeležujemo že vse od leta 1945 je po osamosvojitvi ohranila tudi nova država. To omenjam, ker želim poudariti, da je bilo dojemanje kulture v smislu osrednjega gibala slovenskega zgodovinskega razvoja, ne glede na morebitne svetovno nazorske razlike, vedno enotno.

Zgodovina slovenskega naroda je dolga in bogata. In četudi nismo bili nikoli največji ali najmočnejši, smo se kot narod izoblikovali in tudi obstali. In to v razmerah, ki našemu razvoju večinoma niso bile naklonjene in se je bilo treba za obstoj bojevati. Zasluge za to preživetje pa gredo prav kulturi, ki jo danes slavimo in skupnemu jeziku, ki sta nadomeščala odsotnost lastne države in lastnih političnih institucij. Razumljivo je torej, da ima kultura pri nas poseben zgodovinski in družbeni pomen. In prav zato je Slovenija tudi ena redkih, če ne edina država na svetu, ki je kulturi namenila državni praznik – dan kulture.

Lepo je, da se ob kulturnem prazniku še posebej spomnimo vseh velikih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki so tekom zgodovine bogatili našo kulturno zakladnico. Ki so bodisi s peresom, bodisi s čopičem ali kako drugače soustvarjali našo kulturno umetniško dediščino in branili našo narodno identiteto. A prav je tudi, da ob tej priložnosti spomnimo, da kulturo prevečkrat enačimo z umetnostjo, čeprav je kultura veliko več kot umetnost.

Kultura je namreč tista bivanjska lastnost, ki na neizbrisljiv način zaznamuje skupnost in z vsemi svojimi sestavinami določa prepoznavnost njene identitete. Je skupek dosežkov in vrednot, ki jih je ustvaril človek za dobro človeštva. Je spoštovanje teh vrednot in ravnanje po teh vrednotah. Skozi kulturo se kaže naše duhovno bogastvo oziroma, kot je zapisano v preambuli UNESCO-ve Univerzalne deklaracije o kulturni raznolikosti iz leta 2001: »Kultura je zbirka posebnih duhovnih, materialnih, intelektualnih in emocionalnih značilnosti posamezne družbe ali družbene skupine in obsega umetnost, literaturo, način življenja in sobivanja, vrednostni sistem, običaje in prepričanja«.

Kultura je sestavni del vsakdana in tudi naših medsebojnih odnosov. A tega se v sodobnem času, žal, premalo zavedamo. Tako kot se premalo zavedamo tudi dejstva, da spoštovanje kulturne raznolikosti, strpnost in medsebojni dialog predstavljajo najboljše jamstvo za globalni mir in varnost, pa tudi blagostanje. Se je pa slednjega, pred več kot 170 leti zavedal že dr. France Prešeren. Omenjene vrednote in ideale edinosti, sreče, sprave, svobode in sožitja je že tedaj izpostavil v svoji Zdravljici, v delu, ki je močno presegalo tedanji čas in je enako aktualno tudi danes.

Spoštovane in spoštovani,

naj bo zatorej današnji praznik zaznamovan tako z umetnostjo, kot tudi z vsemi ostalimi vidiki kulture. Še posebej pa z zavestjo, da je kultura še danes eno temeljnih gibal našega razvoja in napredka, zato moramo zanjo skrbeti in jo negovati v prav vseh njenih dimenzijah.

Iskrene čestitke ob prazniku, preživite ga s kulturo.

mag. Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora