Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Mitja Rotovnik

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo

Tin Kampl - komentar

Komentar predsednika MSS Tina Kampla ob mednarodnem dnevu mladih: Mladim čast in oblast!

V mlade je potrebno vlagati. Všečna fraza, ki jo velikokrat slišimo v političnih parolah, vendar se premalokrat uresniči v dejanjih in izboljšanju položaja mladih. Če smo mladi res prihodnost družbe, ne razumemo nenehnega ukvarjanja s preteklostjo. Če je polpretekla zgodovina kruh politike, bomo mladi ostali lačni.

A da ne bo pomote, s tem ne želim kategorično zatrditi, da odločevalci ne delajo za mlade ali proti njim, povedati želim, da jim gre za razliko jezika delo nekoliko slabše od rok. V prvi vrsti bi morala biti misija politike, da z mladimi ustvari partnerstvo in v njih prepozna resnega in kompetentnega sogovornika, s katerim lahko sodeluje. Žal pa smo priča ravno nasprotnemu – mladi so odlični za fotografske kulise in prazne obljube. Saj, kaj nam pa morejo! Res je, za nami ni mogočnih lobijev, nimamo neskončne mreže vez in poznanstev in nimamo dolgoletnih izkušenj pogajanj. Imamo pa energijo, ideje, zanos, svežino, inovativnost in mladost. Imamo torej vse, kar je nujno potrebno za razvoj sleherne uspešne družbe.

Aktivno vključevanje mladih v družbo postaja vse večji izziv povsod po Evropi in ključno je, da se mladim, še posebej ranljivejšim skupinam, omogoči večje in lažje vključevanje v vse sfere družbe – na trg delovne sile, v socialne interakcije in v odločanje.

Aktivno udejstvovanje v družbi je še toliko bolj pomembno v času, ko se mladi, kljub gospodarski rasti in zmanjšani brezposelnosti, še vedno srečujemo s številnimi izzivi na področju reševanja svojega stanovanjskega vprašanja, porastom negotovih oblik zaposlitev in nedostojnim plačilom za delo, kar otežuje in upočasnjuje naše osamosvajanje.

V kolikor želimo družbo, kjer bo vsak posameznik lahko uresničeval svoje potenciale in zaživel samostojno življenje, je nujno, da ustvarimo pogoje za vključevanje mladih v vse sfere družbe in s tem vplivamo na zvišanje kakovosti življenja vseh nas.

Kot družba smo, brez vključevanja mladih v odločevalske procese, obsojeni na stagnacijo in nazadovanje.

Cilj vseh nas mora biti, da v odločevalske procese vključimo čim večji delež mladih in jim s tem omogočimo realen vpliv na sprejete odločitve. Dejstvo je, da je v Sloveniji konvencionalna politična participacija mladih zelo šibka, na kar vplivajo številni dejavniki. Eden izmed njih je zagotovo tudi pomanjkanje znanj in izkušenj s področja aktivnega državljanstva, ki ga mladi tekom izobraževanja ne izkusijo. Poleg slednjega pa lahko kot dejavnike nizke participacije mladih skozi konvencionalne kanale nanizamo še nezaupanje in odpor mladih do politikov in politike.

Mlade moramo opolnomočiti in jim približati kanale participacije.

Demokratični sistem, v katerem državljanske in državljani ne bodo sodelovali, se bo porušil na svojih lastnih temeljih in končal na smetišču zgodovine. S ciljem, da to preprečimo, moramo tako začeti pri tistih, ki v ta sistem vstopajo, saj bodo ravno oni tisti, ki bodo lahko skozi leta potem ta sistem tudi vzdrževali. In hkrati s tem tudi preprečujemo, da bi napake in škodo popravljali tisti, ki so jih ustvarili.

Mlade je potrebno v prvi vrsti opremiti s potrebnimi znanji s področja aktivnega državljanstva in jih čim prej tudi soočiti z realno izkušnjo participacije. Izobraževalni sistem je ključen v procesu posameznikove socializacije, zato moramo tovrstne vsebine, če želimo, da jih ponotranji, nasloviti čim bolj zgodaj. Uvedba državljanske vzgoje v najširšem pomenu na vseh ravneh izobraževanja je nujen predpogoj za delujoč demokratični sistem.

V naslednjem koraku, ko imamo opolnomočene mlade za participacijo, pa jim moramo približati kanale participacije. Uvedba e-volitev je samoumevna v dobi digitalizacije in selitve večine storitev na splet in v digitalni svet. Prav tako pa je potrebno mlade čim prej vključiti v demokratični sistem in jim omogočiti, da se volitev udeležijo že pri 16-ih letih. Dejstvo namreč je, da so mladostniki v času srednješolskega izobraževanja veliko bolj dovzetni, da bodo izkušnjo voliti ponotranjili in odšli na volitve tudi v kasnejših letih.

S predlaganimi spremembami naslavljamo mlade predvsem kot volivce, medtem ko je potrebno določene korake storiti tudi v smeri, da bodo mladi prevzemali vlogo odločevalcev. Zagotovo je v tej smeri potrebno razmisliti o uvedbi mladinskih kvot na kandidacijskih listah s čimer bi zagotovili večjo reprezentativnost mladih med kandidati na volitvah in zagotovo tudi večjo možnost za umestitev naslavljanja izzivov mladih v volilne programe in programe političnih strank. Mladim moramo dati priložnost, da se tudi sami znajdejo na kandidacijskih listah in prinesejo nov zagon v politiko, hkrati pa se na njih prenašajo izkušnje starejših.

Glas mladih mora biti slišan in upoštevan, zato je mladim potrebno zagotoviti tudi prostor v tistih organih oziroma odločevalskih telesih, katerih odločitve vplivajo na njihovo življenje. Eden izmed takih teles je tudi Ekonomsko-socialni svet, ki sprejema pomembne odločitve, ki vplivajo na urejanje trga dela, na katerem pa vsi vemo kakšen je položaj mladih: nestabilen in slabo plačan. Naključje? Ne bi rekel. Povsem legitimno je tudi, da mladi razmišljamo in predlagamo predstavništvo interesa mladih v Državnem svetu.

Pri vseh predlaganih spremembah pa mladi nismo sebični in gledamo zgolj na svojo korist, ampak pri tem sodelovanju vidimo tudi pomembno vlogo starejše generacije. V duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti tako opravičeno pričakujemo, da bomo sprejeti, slišani in upoštevani. V kolikor pa tega ne bomo doživeli, lahko mirne vesti rečem, da bomo obstali v bedi v preteklosti obstale družbe.

Mladi imamo dovolj teka za vozom. Čas je, da prevzamemo vajeti prihodnosti v svoje roke.

Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije

P.S. Generalna skupščina OZN je 12. avgust za mednarodni dan mladih razglasila leta 1999 z namenom, da tudi mladi dobimo dan v letu, ko lahko opozorijo na svoj položaj in opomnijo na težave, s katerimi se soočamo. V Sloveniji je leta 2016 delež mladih predstavljal 15,9 odstotka celotnega prebivalstva.

Zdravstvo - operacija

Socialni demokrati: Enkraten program skrajševanja čakalnih vrst v zdravstvu ne sme voditi v privatizacijo zdravstva!

Te dni je bila javnost seznanjena z možnostjo skrajševanja čakalnih vrst za ortopedske operacije, ki v enkratni program za skrajševanje čakalnih vrst za leto 2017 na »čuden in poseben način« vključuje tudi zasebnega izvajalca brez koncesije za operacijsko dejavnost. Še več, Ministrstvo za zdravje je bolnišnice, ki izvajajo ortopedski program pozvalo naj paciente preusmerijo iz svojih bolnišnic v zasebni zavod MD medicina, ki ima podeljeno koncesijo zgolj za ambulantno, ne pa tudi operacijsko dejavnost.

Socialni demokrati nismo bili seznanjeni, da Ministrstvo za zdravje ni uredilo vse potrebne formalnosti (podelitev koncesije), da bi sanatorij MD medicina lahko izvajal enkraten dodaten program, čeprav smo predlog spornih vprašanj obravnavali na seji vlade. Zato bo potrebno zadevo čimprej razjasniti.

Sanatorij MD medicina naj bi opravil 400 ortopedskih operacij in s tem bistveno prispevala k skrajševanju čakalnih vrst na tem področju. MD medicina nima resne ekipe za delo zahtevnih operacij. Program naj bi v pretežnem delu izvajali zdravniki iz UKC, seveda za dodatno plačilo. Ta način, ko zasebni zavodi izvajajo programe s pomočjo izposoje zdravnikov iz javnih zavodov samo krepi dvoživkarstvo in nejasno razmejitev med javnim in zasebnim, ureditev česar je glavna naloga novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je v javni obravnavi. Kot v posmeh besedilu zakona pa se zdaj »dogaja« MD medicina.

Na prvi pogled se zdi, da je javnost nad tem navdušena – karkoli se že stori, samo, da bo pomagalo. A pri tem gre za dvorezni meč. Socialni demokrati smo že konec leta 2016 predlagali, da naj se za program skrajševanja čakalnih dob objavi razpis. Če drži, da MD medicina nima koncesije, da se po domače poziva javne zavode, da paciente pošiljajo k zasebniku, da ZZZS ne more skleniti pogodbe, je čas za resen pogovor o tem.

Zakaj se zatika pri izvajanju dodatnega programa za skrajševanje čakalnih vrst? Vsi izvajalci (javni zdravstveni zavodi ali koncesionarji) morajo najprej realizirati 100% rednega programa, šele nato lahko realizirajo enkraten dodaten program za skrajševanje čakalnih vrst. Že ob potrditvi posebnega programa za skrajševanje čakalnih dob je bilo jasno, da kljub dodatnim sredstvom programa v javnih zavodih in po vsej verjetnosti tudi pri koncesionarjih ne bo mogoče realizirati, saj je bil povečan obseg storitev določen šele sredi leta 2017.

Prav zato podatki kažejo, da je v povprečju ta program v prvi polovici leta realiziran le v 30 odstotkih, na UKC Ljubljana pa celo samo v 20 odstotkih. Najmanj nekorektno je do vseh izvajalcev (bodisi koncesionarjev ali bolnišnic), da bo sedaj zasebnik, ki nima koncesije, lahko nemoteno izvajal samo enkratni program skrajševanja čakalnih vrst za leto 2017. Ker so čakalne vrste v zdravstvu kroničen problem, naj bi tako s privatizacijo reševali zdravstvo.

Ker je Ministrstvo za zdravje neuspešno pri reševanju kroničnih in nakopičenih težav v javnih zdravstvenih zavodih, ki se utapljajo v izgubah in podhranjenosti z zdravstvenimi programi, saj jim ZZZS konstantno ne plačuje vsega izvedenega programa, se je lotilo reševanja čakalnih vrst s privatizacijo zdravstva. In ta ukrep je določila ministrica Milojka Kolar Celarc, ki naj bi bila »zagovornica ohranitve in krepitve javnega zdravstva«.

Če imamo občutek, da je javnost trenutno navdušena nad tem, se bodo negativne posledice takšnega pristopa pokazale zelo kmalu, z nadaljnjo erozijo delovanja javnih zavodov in povečevanjem finančnih bremen za zdravstvo predvsem iz zasebnih sredstev.

Socialni demokrati smo sicer že pred meseci zahtevali koalicijski vrh na temo zdravstva in težav v njem. Pričakujemo tudi obisk pristojne ministrice v Poslanski skupini SD in odgovore na vprašanja, ki jih je žal vsak dan več. Zlasti pojasnila zdravstvene ministrice, kako je njeno dejanje skladno s koalicijsko pogodbo o krepitvi javnega zdravstva in končno predstavitev ukrepov za krepitev ter finančno sanacijo javnih zdravstvenih zavodov in s tem javnega zdravstva.

Miran Meško

Komentar ptujskega mestnega svetnika Mirana Meška o izzivih razvoja mobilnosti: “Lahko smo del problema ali pa del rešitve.””

Vsi Ptujčani, tako z levega kot desnega brega reke Drave, smo pričakovali junijsko zaprtje starega dravskega mostu z mešanimi občutki. Strahom pred mogočim prometnim kolapsom, izgubljenim časom zaradi kolon in obvozov, nevarnostmi zaradi zgoščenega prometa po neurejenih in nepripravljenih obvozih … Hkrati pa tudi z velikim pričakovanjem do Direkcije RS za infrastrukturo in tudi do lokalne skupnosti, kako se bosta pripravili in odzvali na tak spremenjeni režim.​

Smo k pripravam na zaporo mostu pristopili samo z označevanjem obvoznih poti? Smo se ob tem pogovarjali tudi o varnosti na teh obvoznih cestah? Smo pravočasno uspeli z dodatnimi pločnikih na nevarnih odsekih zagotoviti varnost domačinov, otrok na poti v šolo? Ali smo znali razmišljati in delovati še širše in z povečanim mestnim avtobusnim prevozom, označenimi potmi, pločniki za kolesarje in pešce, z dodatnimi brezplačnimi P+R parkirišči zagotoviti lažji, hitrejši in varnejši dostop v mesto? Na tak način bi morali razpravljati o trajnostni mobilnosti! Z učinkovitejšo mobilnostjo pridobivamo vsi. Posamezniki, ki si znižamo stroške in povečamo kakovost življenja, kot tudi širša skupnost, saj z nižjimi stroški zagotavlja večjo kakovost bivanja. Občine imajo moč promet obrniti na bolje.

Na Ptuju se tega zavedamo. Ravno v tem času se je zaključila priprava Celostne prometne strategije, ustanavljale so se civilne iniciative kot partner v dogovarjanju načina organiziranja prometa v širšem okolju. Na mestni občini je bila imenovana delovna skupina za uvajanje ukrepov trajnostne mobilnosti in razvoj kolesarjenja. Slovenci trenutno sodimo v Evropi med najbolj »motoriziran« narod. Več kot 85% kopenskih poti opravimo z avtomobilom in temu namenimo več kot 17% osebnega dohodka. Seveda je to neposredno povezano z energetsko (ne) učinkovitostjo in izdatki za zdravstvo. Tako nas v nadaljevanju čaka še ogromno dela:

-​ ureditev območja umirjenega prometa v stanovanjskih območjih;

​-​ spodbujanje »tišjega« premikanja; hoja, kolesarjenje, mestni prevoz;

​-​ načrtno in sistematično izboljšanje cestne infrastrukture; pločniki, kolesarske poti, avtobusna postajališča;

​-​ podpora aktivnemu prihajanju v službe, šole.

Samo na tak način bomo zmanjševali potrebo po motoriziranem prometu, zmanjševali količine izpustov CO2 in obremenitve zraka.

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Anja Kopač Mrak

Ministrica Kopač Mrak predstavila EU kartico ugodnosti za večjo vključenost invalidov v družbo in predlog Resolucije o družinski politiki

Ministrica dr. Anja Kopač Mrak je danes na tiskovni konferenci predstavila aktualne projekte Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ministrstvo je danes v javno razpravo poslalo Resolucijo o družinski politiki za obdobje 2018-2028, katere glavna vizija je “vsem družinam prijazna družba”. Tekom razprave na ministrstvu pričakujejo številne predloge in bo v ta namen organiziralo tudi določene posvete, ki bodo odprti za javnost.

Družinska politika je v okviru nove resolucije prepoznana kot samostojna politika in ne več kot del socialne politike. Temeljila bo na celostnem in vključujočem pristopu, kar pomeni, da vključuje vse vrste družin, upošteva pluralnost družinskih oblik in različnih potreb, ki iz tega izhajajo, spoštuje avtonomnost družine in individualnost njenih posameznih članov, ščiti otrokove pravice v družini in širše ter postavlja v ospredje varstvo in kakovost življenja družin in otrok.

Prednostna področja zapisana v predlogu resolucije so:

– programi v podporo družini,
– starševsko varstvo in družinski prejemki,
– nadomestno varstvo otrok,
– socialno varstvo družine,
– usklajevanje poklicnega in družinskega življenja,
– trg dela in zaposlovanje,
– področje zdravstva oziroma zdravstvenega varstva,
– področje vzgoje, varstva in izobraževanja,
– stanovanjska problematika

Ministrstvo predlaga tudi uvedbo družinske kartice ugodnosti za vse družine, ki bi imela podoben namen kot kartica ugodnosti za invalide, katero je ministrica prav tako predstavila na današnji tiskovni konferenci.

Slovenija je prva država v Evropski uniji, ki uvaja EU kartico ugodnosti za invalide.

Slovenija je prva država v Evropski uniji, ki te dni uvaja kartico ugodnosti za invalide. Projekt EU kartice ugodnosti za invalide je pilotni projekt 8 držav članic in sicer: Belgije, Cipra, Estonije, Finske, Italije, Malte, Romunije in Slovenije. V EU je kar 80 milijonov invalidov, ta kartica pa predstavlja enega izmed pomembnih korakov k njihovemu boljšemu vključevanju v družbo. Projekt EU kartica ugodnosti za invalide ni namenjen le invalidom in osveščanju širše javnosti o invalidih, njihovih zmožnostih, potrebah, željah in načinu življenja, temveč tudi ponudnikom storitev, za katere si na ministrstvu želijo, da bi v kartici prepoznali svojo poslovno priložnost in se z ugodnostmi za invalide pridružili že obstoječim ponudnikom. Trenutno je teh ponudnikov okrog 200.

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

Izjava za medije Dejan Židan

Židan po seji Predsedstva stranke: Socialni demokrati smo nezadovoljni s stanjem v zdravstvu

Predsedstvo SD je na seji pred počitnicami razpravljalo o uresničevanju koalicijskega sporazuma in ugotovilo, da se tisti del pogodbe, ki je neposredno v pristojnosti ministrov iz vrst SD, v veliki meri izvršuje. “Odločeni smo, da bomo svoj del koalicijskega sporazuma do volitev realizirali, enako pa želimo tudi od drugih partnerjev,” je v izjavi za medije pojasnil predsednik stranke mag. Dejan Židan. “V SD nismo zadovoljni s stanjem na področju zdravstva in se počutimo zavedene, saj nam je zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc lani dala mnogo obljub, ki se niso uresničile,” je v odgovoru na novinarsko vprašanje v povezavi z zdravstvom dejal predsednik SD. “V Poslanski skupini SD bodo prisluhnili odgovoru ministrice na interpelacijo in se o podpori odločili po počitnicah,” je pojasnil Židan. “V SD od ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ki jo septembra čaka interpelacija, pričakujemo odgovore,” je napovedal predsednik stranke Židan.

Židan je v izjavi novinarjem izpostavil, da nekaj mesecev pred volitvami ni tako pomemben odstop ali ostajanje ministrice na položaju, pač pa je pomembno delo na področju zdravstva z vsemi razpoložljivimi zmogljivostmi vlade, ne le pristojnega ministrstva. “Najpomembnejša točka, na kateri bo koalicija uspela ali pa ne, je zagotavljanje zdravja državljanom,” je poudaril Židan in dodal, da “v stranki ne pristajamo na to, da se kar naprej govori, da je zadnjih 11 ministrov za zdravje slabo delalo, ker to ne drži”. S takimi izjavami se po Židanovem mnenju skuša pogosto “zamaskirati lastno nedelo, prepočasno delo in napačne odločitve”.

Od predsednika vlade Mira Cerarja v SD pričakujemo, da bo na tem področju odločno deloval. A mu s tem, kot zagotavlja Židan, v SD ne sugeriramo takšnih ali drugačnih odločitev glede Kolar Celarčeve. Po ocenah SD je prišel tudi čas, da v koaliciji spregovorimo o interventnem zakonu za področje zdravstva. “Po našem mnenju so navedbe v javnosti, da v zdravstvu manjka okoli 300 milijonov evrov, pravilne,” je pojasnil Židan.

Morebitni interventni zakon po Židanovih besedah ne more rešiti vseh zadev v zdravstvu, pač pa so pomembne tudi druge stvari, med drugim, da ugotovijo nepravilnosti ali slabo delovanje ustanov. Tako je izpostavil ljubljanski Klinični center, ki da je ustanova z vrhunskimi ljudmi in uslugami, “a prepočasnim odločanjem in nezmožnostjo odpravljanja očitnih napak”. V SD na tem področju pričakujemo hitro delovanje.

“Podobna pričakovanja imamo pri končni centralizaciji glavnih nabav za zdravstvo,” je povedal predsednik SD. V tem vmesnem obdobju bi bil po ocenah Židana morda najbolj primeren prenos najpomembnejših investicij in nabav na direktorat za javne nabave na ministrstvu za javno upravo. “V SD še pričakujemo, da bodo pristojni zelo jasno povedali, da je trenutna količina denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo, premajhna za pričakovanja, ki jih imamo,” je poudaril Židan.

Židan je odgovarjal tudi na vprašanja novinarjev v zvezi z referendumom o drigem tiru. “SD bo v kampanji pred referendumu o zakonu o drugem tiru sodelovala kot predstavnica vlade, politična stranka pa bo izražala svoja stališča,” je ob robu seje Predsedstva SD povedal predsednik Židan. Od ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD pričakujemo, da bo v Poslanski skupini SD odgovoril še na nekaj vprašanj.

“V SD podpiramo izgradnjo drugega tira železniške proge Divača-Koper, saj je pomemben ne samo za vitalni razvoj Luke Koper, ampak razvoj slovenskega Primorja,” je poudaril Židan in dodal, “da se Socialni demokrati zavedamo, da je morda najpomembnejše korake, ki zadevajo izgradnjo, v vladi Boruta Pahorja naredil nekdanji minister iz njihovih vrst dr. Patrick Vlačič”.

Od sedanjega ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča pa v SD zahtevamo, da odgovori na tri vprašanja. “Želimo, da nam tudi v materialu predstavi investicijski načrt, da dokončno razjasni vlogo Madžarske in da končno uradno oblikujejo neodvisno nadzorno skupino, v kateri bodo poleg predstavnikov vlade tudi neodvisni strokovnjaki,” je pojasnil Židan. To bo po njegovem mnenju vladi in ministru zagotovilo varnost pri tem projektu. Se pa v SD zavedamo, da referendum o zakonu o drugem tiru nima neposredne povezave z drugim tirom, ampak je “napad ekstremne desne stranke na vlado”. To po Židanovih besedah ni prvič, saj da so podobno delali tudi v času Pahorjeve vlade.

Spomenik žrtvam vojn

Socialni demokrati: “Želimo si, da bo odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti.”

Socialni demokrati si že dolgo prizadevamo za spravo in pomiritev, temelječo na zgodovinski resnici, saj jo potrebujemo zaradi naše skupne prihodnosti. Obsodili smo povojne poboje in pravno dvomljive procese. Ob tem pa smo pričakovali, da bodo svojo zgodovinsko vlogo v času 2. svetovne vojne priznale in obžalovale tudi stranke, katerih predhodnice so v tistem času sodelovale z okupatorjem.

Socialni demokrati smo si v Državnem zboru prizadevali in z večino parlamentarnih strank dosegli soglasje o noveli zakona o vojnih grobiščih ter da se na grobovih padlih med vojno zapiše »Žrtve vojnega nasilja«, na grobove po vojni pobitih oseb »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja«, poleg tega pa v Ljubljani postavi še skupen spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam z napisom »Domovina je ena nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt.« (Oton Župančič). Zapisi torej niso več izhajali iz ideoloških ocen in izhodišč, temveč so za podlago upoštevali zgodovinska dejstva o dogodkih v 2. svetovni vojni in po njenem koncu. Zato pozdravljamo pristop k vsebini in pomenu spomenika, ki upošteva in izhaja iz odločitev zakona o vojnih grobiščih.

Naj ob tem ponovno spomnimo, da smo Socialni demokrati v Državnem zboru vodili skupino, ki je pripravljala spremembe in dopolnitve Zakona o vojnih grobiščih, pripravili in v DZ zagovarjali z večino strank in veteranskih organizacij usklajeno besedilo zakona, ki smo ga leta 2009 tudi vložili in je bil sprejet. Besedilu zakona niso nasprotovali niti v SDS niti v Zvezi združenj borcev za vrednote NOB. Zakon je bil sprejet s 50 glasovi za in nobenim proti.

Za Socialne demokrate tak pristop lahko pomeni pravo podlago za pomiritev in spravo, temelječo na objektivni zgodovinski vlogi vojskujočih se strani in strank v 2. svetovni vojni, in da se pri tem posebej upošteva nedvomna in zgodovinska ter mednarodnopolitično ovrednotena vloga NOB za narodno osvoboditev in njen prispevek za skupen boj z zavezniki zoper nacizem in fašizem ter graditev slovenske državnosti.

Socialni demokrati smo prepričani, da je več kot sedemdeset let po največji svetovni moriji doslej dozorel čas, da tudi v Sloveniji z vso dolžno pieteto odkrijemo spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam. Zato se bo delegacija vodstva SD na čelu s predsednikom stranke mag. Dejanom Židanom udeležila današnjega odkritja spomenika na Kongresnem trgu v Ljubljani. Z njegovo postavitvijo naša država sledi tradiciji večine evropskih držav, ki imajo spomenike ali podobna osrednja spominska obeležja v spomin ljudem, ki so umrli v vojnah.

Verjamemo, da prihaja čas, ko bomo vsi državljani in državljanke Republike Slovenije spoznali, da našo skupno prihodnost in prihodnost vseh novih generacij ne moremo graditi na ideloloških nasprotjih, temveč na skupnem spoznanju, da lahko le narodna pomiritev prispeva k zaključku predolgega obdobja nasprotij. Želimo si, da bo današnje odkritje spomenika v prestolnici Slovenije prispevalo h končanju nasprotovanj o preteklosti in predstavljalo enega od temeljev za skupna prizadevanja in osredotočenje celotne politike, da deluje v smeri zagotavljanja boljše kvalitete življenja vseh naših državljank in državljanov.

Delegacija SD na odkritju spomenika žrtvam vojn