Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Konferenca Foruma starejših SD

Hočevar: “Starost ne prinaša samo modrosti in znanja, ampak tudi obvezo, da izkušnje prenašamo na mlajše generacije v korist boljše prihodnosti vseh nas.”

Na prvi pomladni dan je v Ljubljani potekala programsko-volilna Konferenca Foruma starejših Socialnih demokratov. Konferenco je z nagovorom otvoril predsednik foruma mag. Franc Hočevar, ki je predstavil poročilo o aktivnostih foruma v preteklih dveh letih. Forum se je izkazal za organizacijo, katera je bila v dveh letih zelo aktivna pri opozarjanja na teme, ki se neposredno dotikajo zlasti upokojencev in kakovosti življenja starejših. »Zelo veliko smo se ukvarjali ter opozarjali na problematiko demografske slike, pokojnin, čakalnih dob v zdravstvu in s samimi predlogi za rekonstrukcijo zdravstvenega sistema ter aktivnega staranja in dolgotrajne oskrbe,« je delovanje foruma povzel Hočevar.

Nagovor Franca Hočevarja

»Organizirali smo dve odmevni omizji, o vzpostavitvi demografskega sklada, in na temo bolj učinkovitega zdravstvenega sistema z bivšimi zdravstenimi ministri in direktorji zavoda za zdravstveno zavarovanje. Tvorno smo sodelovali tudi na več javnih posvetih o temah, ki zadevajo tako generacijo starejših kot tudi delovno aktivnih in mladih,« je poudaril Hočevar. Zelo dobro so po besedah predsednika foruma sodelovali z Ženskim forumom SD in Mladim forumom, pa tudi z drugimi civilno-družbenimi organizacijami, kjer je posebej izpostavil Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS). »Forum starejših SD trenutno deluje v 11 območnih organizacijah, v naslednjih mesecih pa bodo ustanovljeni še nekateri novi lokalni forumi, kot npr. v Kopru, Brežicah in Laškem, kar kaže na to, da starejši še vedno želijo aktivno sodelovati pri procesih v družbi,« je napovedal Hočevar.

Govor Franc Hočevar

»Starost ne prinaša samo modrosti in znanja, ampak tudi obvezo, da izkušnje prenašamo na mlajše generacije v korist boljše prihodnosti vseh nas,« je poudaril predsednik Franc Hočevar, ki je bil danes ponovno potrjen za nov mandat na čelu Foruma starejših SD. »V naslednjem letu bo Forum starejših SD še naprej opozarjal in deloval na področju zdravstva, problematike nasilja nad starejšimi, promovirali pa bomo tudi ključne točke iz programa foruma ter aktivno sodelovali pri državnozborskih volitvah in lokalnih volitvah, ki nam sledijo,« je napovedal Hočevar.

Forum starejših SD

Zbrane je nagovoril tudi predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan, ki je poudaril, da je zelo hvale vredno in pomembno, da so tudi starejši prebivalci aktivni državljani, ki pomagajo in soustvarjajo politiko v korist boljšega stanja ljudi družbi. Izpostavil je glavne točke družbene neenakosti, ki jih Socialni demokrati zaznavamo v Sloveniji in jih želimo »napasti« z našim volilnim programom. »V prihodnjih letih želimo Socialni demokrati izničiti družbene neenakosti in ustvariti pogoje, da bodo ljudje bolje živeli od svojega dela, da bodo mladi imeli najboljše pogoje za izobraževanje in da bodo lahko starejši svoje tretje življensko obdobje živeli bolj dostojno in kakovostno,« je še dodal Židan.

Dejan Židan

Židan na Javorovici

Židan na Javorovici: Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej

Predsednik SD mag. Dejan Židan se je v soboto, 17. marca, udeležil spominske slovesnosti ob 74. obletnici bitke četrtega bataljona Cankarjeve brigade na Javorovici nad Šentjernejem, kjer sta bila skupaj s preživelo partizansko borko napada na Javorovico Malči Jakša – Mišo tudi slavnostna govornika. Na komemoraciji pri spominskem hramu na Javorovici je Židan v spremstvu šentjernejskega župana in predsednika ZZB za vrednote NOB položil tudi venec in se poklonil v spomin padlim žrtvam.

V svojem nagovoru je predsednik SD in podpredsednik vlade Židan poudaril, da imamo v primerjavi z našimi predniki, danes velik privilegij, da živimo v miru. “Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti  truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino,” je povedal Židan.

“Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh,” je nadaljeval predsednik SD.

“Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi,” je še povedal Židan v govoru zbranim na Javorovici.

Celoten slavnostni nagovor predsednika SD Dejana Židana na Javorovici si lahko preberete v nadaljevanju:

Govor na Javorovici

Spoštovani borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, borke in borci brigade Ivana Cankarja in Gorjanskega bataljona in Gorjanske čete,

spoštovani župan Občine Šentjernej,

spoštovana predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto in Krajevne organizacije Šentjernej,

posebno spoštovanje in pozdrav pa gre edini še živeči preživeli borki napada na Javorovico, tovarišici Malči Jakša – Miši!

Drage tovarišice in tovariši!

Počaščen sem, da ste me povabili sem na Javorovico – na ta kraj, ki je bil prizorišče enega najokrutnejših dogodkov med drugo svetovno vojno na naših tleh.

Počaščen sem, da lahko skupaj z vami na tej slovesnosti tudi sam izkažem spoštovanje vsem padlim partizanskim borkam in borcem ter njihovim svojcem in tako pomagam ohranjati spomin na tragične dogodke, ki so pretresli te prelepe kraje. Na dogodke, ki bodo za vse večne čase ostali dokaz za eno izmed krvavih oblik žrtvovanja slovenskega naroda za svobodo.

16. marec 1944 je bil tragičen dan za četrti bataljon Cankarjeve brigade. Dan, ko je pod streli pripadnikov dveh čet slovenskega domobranstva in voda SS policijskega polka padlo 113 partizank in partizanov. O tem, kaj se je zgodilo, je ohranjenih veliko virov in pričevanj. Ta pričevanja so pretresljiva in nas tudi po 74 letih močno nagovarjajo z vso svojo neizprosnostjo.

Prepričan sem, da je prav, da se v to dogajanje poglobimo tudi ob današnji priložnosti. Ob tem se zavedam, da mnogi med vami to strahovito dogajanje poznate veliko bolje od mene. Zato bi rad ob tem izrekel vse svoje spoštovanje tovarišici Malči, ki je te tragične dogodke preživela in je danes z nami. Tudi sam sem v nestrpnem pričakovanju vaše pripovedi tistega dne, ko ste odšli v Ržišče v sovražnikovo zasedo in bili priča tej tragediji.

Februarja 1944 – torej pred 74 leti – je do poveljstva za protipartizansko borbo v Ljubljani prišla novica, da se je tu v Javorovici pod Gorjanci nastanil četrti bataljon Cankarjeve brigade. Iz bataljona sta dezertirala dva partizana, se prijavila domobrancem v Kostanjevici in jim dala vse potrebne podatke. Nemški okupator se je skupaj s svojimi slovenskimi sodelavci odločil za napad. Njihov namen je sovpadal z novim načinom napadov na partizane po vsej Jugoslaviji. Ta je bil, da so partizane skušali zajeti v njihovem taboru in jih uničiti. Ponoči so se jim na skrivaj približali in jih nato napadli v zgodnjih jutranjih urah.

Žal se je ta zloben načrt udejanjil tudi tu v Javorovici.

Na povelje generala Rösenerja so tako v Novem mestu sestavili bojno ekipo iz 14 SS-ovcev policijskega polka ter 31. in 32. čete slovenskega domobranstva. Ta izredno dobro oborožena skupina je svoj bojni pohod proti Javorovici začela ponoči 16. marca 1944. Napad je bil neusmiljen. Borci, vajeni težkih preizkušenj, so se znašli v nerešljivi situaciji. V enem od najbolj tragičnih trenutkov spopada je na mah padlo 50 partizank in partizanov.

Še bolj pretresljivo pa je, da so bili poleg pripadnikov nemških enot glavni nasprotniki in vodje načrtovanega napada in obkolitve domobranci – torej Slovenci, pripadniki našega naroda! 

Ko je bilo boja konec, je sledilo najnizkotnejše dejanje – oskrunitev mrtvih. To je bil zločin, ob katerem lahko samo obnemimo. Padlim partizankam in partizanom njihovi krvniki tudi po smrti niso dovolili spokoja. Zgodila se je kršitev vseh človeških – vseh etičnih načel. Zgodilo se je eno najbolj umazanih dejanj belogardizma med vojno. To je resnična zgodovina našega naroda.

Po koncu spopadov so poročevalci Cankarjeve brigade, ki so skupaj z borci prišli po trupla, opisali dogodke. Del zapisa enega izmed partizanskih poročevalcev je v lanskem nagovoru tu na Javorovici že obudil zgodovinar dr. Premk. Poročevalec je zapisal grozo borcev, ko so našli mrtve in iznakažene brate in sestre. Takole je zapisal: »Bližamo se vasi in vsi postajamo molčeči. Z grozo pričakujemo prvih pogledov na žrtve. Temne slutnje nas preganjajo in korak nam zastaja … Naleteli smo na prve žrtve. Ob pogledu nam je zastal dih. Ozrl sem se v nebo in najraje bi zakričal. Želja po maščevanju, ki se me je lotila, je bila nepopisna. Dobro, padli so tovariši v borbi s sovražnikom. Toda, da mrtvega človeka ne puste pri miru in da v takem primeru ne prenehajo sovražnosti, tega srčen borec ne razume…Vse naokrog krvava slika.«

Tudi borka, tovarišica Mimi, ki je preživela ta pomor je takole zapisala: »Tu je bilo strašno. Z razbito glavo in izrezanimi prsti je v kapelici ležala moja prijateljica Suzi … Še mrtve so domobranci tolkli s puškinimi kopiti, razrezali z bodali in slekli.«

Žal, to je resnična zgodovina našega naroda. Sodelovanje s sovražnikom, z okupatorjem, ki je imel načrt, da brezkompromisno uniči naš narod je dejanje vredno vsega obsojanja.

Danes je mnogim še vedno težko doumeti, da so se Slovenci borili proti svojim rojakom, proti svojemu narodu. A vendar so se. To ni bilo hlapčevstvo, to je bilo nizkotno izdajstvo. Vsi, ki so nam pripadnost in zvestoba domovini in narodu nekaj svetega in dragocenega, bomo to vedno znali in morali obsoditi, saj je to edina resnična zgodovina našega naroda.

Grozljivo velika je bila žrtev partizanskih bork in borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade. Življenje je največ in hkrati vse, kar je dano človeku. In to je največja mogoča cena, ki jo je moč darovati za domovino. Naši borke in borci so plačali to ceno. Za vse nas.

V primerjavi z našimi predniki imamo danes velik privilegij, da živimo v miru. Zato je naša dolžnost, da iz spomina na te dogodke izpostavimo tisto, kar je danes pomembno za našo domovino. Za slovenstvo. Za socialno pravično družbo. Kajti  truditi se moramo za to, da smo in bomo dostojanstveni nasledniki vseh, ki so dali življenje za našo domovino.

Slovenija je nastala na temeljih partizanskega boja. Kljub temu, da je bila Javorovica ena največjih žrtev Cankarjeve brigade v času njenega obstoja, ni omajala moralne trdnosti in borbenih vrednot borcev. Zato nas dogodki na Javorovici danes nagovarjajo z več vidikov.

Gotovo je to sporočilo, da Slovenci smo vojaški narod in da se znamo bojevati. Da kljub izgubljenim bitkam znamo stremeti h končni zmagi. In jo tudi dosežemo. Tako smo jo skupaj z zavezniki dosegli v drugi svetovni vojni. Zato je treba danes ceniti našo, Slovensko vojsko.

Vedno pa se bom osebno zavzemal – in prepričan sem, da to zavezo delim z vsemi vami, tukaj zbranimi – za to, da se v javnosti ne bo zmanjševal in oskrunjal pomen vašega boja. Kajti popolnoma jasno je, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. 

Drugo sporočilo, povezano s prvim, je, da se niti kot posameznik niti kot skupina niti kot narod ne smemo počutiti žrtve neljubih dogodkov, trpke usode; temveč moramo biti junaki svojega življenja, svojih usod. Da smo samozavestni in da si prizadevamo za samozavestno Slovenijo. Da jo aktivno gradimo.

Slovenija potrebuje samozavest bolj kot kdajkoli prej. Ta pa ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi. Ker je prava moč prav v naših ljudeh.

Letos mineva 100 let od smrti Ivana Cankarja, velikega slovenskega književnika, po katerem si je nadela ime tudi Cankarjeva brigada, ki je izgubila svoje borce tu na Javorovici. Dejstvo, da so v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju poimenovali brigade tudi po pesnikih in pisateljih, priča o tem, kako velik pomen ste naši borke in borci dajali tudi kulturi.

Ivan Cankar je v črtici Lepa naša domovina leta 1909 preroško zapisal: »Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke, trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom.«

Danes, skoraj 100 let po teh  Cankarjevih -mislih, so te besede še vedno nadvse aktualne. Govorijo nam o tem, kako zahtevna je bila pot do naše domovine. Ta pot se ni nikoli končala. Udejanjila se je z narodnoosvobodilnim bojem in osvoboditvijo domovine izpod fašizma in nacizma, s čimer je bil narejen tudi ključen korak do samostojne in suverene države, ki so jo obranili naši borci iz vrst slovenske Teritorialne obrambe in slovenske Policije v osamosvojitveni vojni.

In ta pot še zdaleč ni končana. Še naprej se je treba boriti za dobrobit naše države Slovenije ter naših državljank in državljanov. Kajti to je naša pravica in naša dolžnost.

Tanja Fajon - evroposlanka SD

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Vodstvo SD v izjavi za medije

Židan: “Socialni demokrati menimo, da naj bodo volitve čim prej, saj Slovenija potrebuje stabilnost in vlado s polnimi pooblastili.”

Socialni demokrati se po odstopu predsednika vlade zavzemamo za čimprejšnje volitve, saj je v korist države, da čim prej dobi vlado s polnimi pooblastili. Predsednik stranke mag. Dejan Židan je podprl predlog o predčasnih volitvah v drugi polovici maja. V času do volitev pa je po besedah vodje Poslanske skupine SD Matjaža Hana potrebna preudarnost.

Kot je v izjavi za medije, na kateri so ga spremljali tudi vidni predstavniki SD, pojasnil Židan, bodo sedanjima koalicijskima partnericama predlagali tri stvari. “Predlagali bomo, da se do prihoda nove vlade vzdržijo kadrovskih potez in to odgovornost prepustijo naslednji vladi in da se učinkovito pogajajo o evropskem proračunu, pri čemer pogajalska izhodišča zaradi večje legitimnosti usklajujejo z vsemi parlamentarnimi strankami,” je napovedal Židan.

Kot tretjo stvar pa je Židan navedel, da bodo aktualni vladi predlagali, da poskrbi “za trenutno največjo družbeno neenakost, torej da učinkovito ukrepa proti dolgim čakalnim vrstam v zdravstvu”. Ob tem je spomnil, da so v času, ko je vlado vodil Borut Pahor in v državi ni bilo denarja, našli 50 milijonov evrov, da so “učinkovito posegli v problematiko 160.000 ljudi v čakalnih vrstah”. Po njegovih besedah bi se podoben program dalo izpeljati tudi do naslednjih volitev oziroma oblikovanja naslednje vlade.

Kot je pojasnil Židan, je vodstvo stranke analiziralo situacijo po odstopu predsednika vlade, razpravljalo pa je tudi o našem cilju. “Naš cilj je, da je tudi naslednja vlada leva ali levosredinska, saj mislimo, da desne vlade dokazljivo delajo državljankam in državljanom v Sloveniji škodo,” je dejal Židan.

Na premierjeve očitke do obeh koalicijskih partneric je Židan odgovoril, da v SD o svojih partnericah ne želimo govoriti s težkimi besedami, saj vemo, da je “koalicijski dialog treba znati voditi in spoštovati”. “Tudi v sedanjih koalicijskih partnericah vidimo morebitne bodoče partnerje za novo koalicijo,” je pojasnil. Prav tako po njegovih besedah ne Socialni demokrati ne bomo tisti, ki bomo “s težkimi besedami odganjali volivke in volivce na drugo stran političnega polja ali jih prepričevali, da se volitev ne udeležijo”.

Han je v izjavi novinarjem ponovil, da kot koalicijski partnerji čutijo soodgovornost za razmere. A je po njegovih besedah prav, da se jih omenja tudi v primerih, ko se vlado hvali, denimo pri zniževanju brezposelnosti in gospodarski rasti. “Vsak je za nekaj kriv in vsak je za nekaj zaslužen,” je poudaril Han.

“Kazanje s prstom na koalicijske partnerje razumem kot predvolilno gesto. A v tem času je čustva treba dati na stran,” je Han odgovoril na Cerarjeve očitke koalicijskim partnerjem. Po njegovih besedah se je sicer premier verjetno odločil za odstop tudi zato, ker je bil razočaran nad nekaterimi, verjetno tudi svojimi, odločitvami v vladi. Spomnil je, da dva velika projekta nista uresničena, to sta zdravstvena reforma in drugi tir.

Po tistem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo izid referenduma o zakonu o drugem tiru in je bila to kaplja čez rob, ki je botrovala Cerarjevemu odstopu, je Han ponovil stališče, da ta vlada tega projekta ne bo izpeljala. Zato ga je treba prepustiti novi vladi, ki bo imela glede tega svojo idejo. “V tem primeru obstoječi zakon o drugem tiru ni več potreben,” je ocenil vodja poslancev SD.

Židan pa je na vprašanje, ali lahko situacijo z drugim tirom v Sloveniji izkoristi Hrvaška, tako da preusmeri promet na pristanišče v Reki, odgovoril, da Luka Koper dobro deluje in se hitro razvija. Zapleti okoli izgradnje drugega tira po njegovih besedah ne pomenijo, da ga ne bo, ampak da je treba razmisliti, ali bi bila financiranje in način izgradnje nekoliko drugačna.

Glede projektov, ki državo čakajo do novih volitev, je Han izpostavil, da je potrebna preudarnost, predvsem pa da morajo stranke gledati na ljudi in iti na volitve z realnimi obljubami.

Spomnil je na arbitražo, pri čemer se je s Hrvati in Evropsko komisijo treba pogovarjati, ter na problem okoli NLB. “Vse ostalo lahko mesec ali mesec in pol počaka,” je prepričan Han.

Težavam v javnem sektorju pa se po Hanovih navedbah ne bodo mogli izogniti. “A sedanja vlada ne more skleniti dogovora s sindikati, pač pa je treba to preložiti na prihodnjo vlado,” je še dodal.

Sedež SD v Ljubljani

Socialni demokrati smo stavbo na Levstikovi v Ljubljani pridobili na legalen način!

Socialni demokrati v zadnjem času opažamo, da se v nekaterih medijih in preko družbenih omrežij ponovno širijo neresnične zgodbe o lastništvu strankine stavbe na Levstikovi v Ljubljani. V zvezi s povsem neresničnimi izjavami predsednika SDS Ivana Janeza Janše o “domovanju stranke SD v ukradeni vili”, ki jih sam širi v javnosti, kar se je ponovno zgodilo v zadnji oddaji Tarča na TV Slovenija, smo se odločili razjasniti zadeve.

Stavbo, kjer je sedež stranke Socialnih demokratov (SD) na Levstikovi 15 v Ljubljani, smo pridobili na legalen način. Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države. To predsednik SDS Ivan Janez Janša dobro ve, saj je bil v času, ko je Vlada Republike Slovenije izvedla omenjeno menjavo nepremičnin, v taisti vladi minister za obrambo.

Njegove izjave so povsem neresnične in jih širi z namenom diskreditacije stranke SD in njenega vodstva. Stavba na Levstikovi ni bila odtujena niti zaplenjena umrli judovski družini Moskovič, ampak je bila po 2. svetovni vojni v zapuščinskem postopku dodeljena zakonitemu dediču, ki jo je prodal naprej, naslednja lastnica pa je hišo kasneje prodala takratnemu splošnemu ljudskemu premoženju.

Na podlagi virov (zemljiškoknjižni izpiski in zapuščinski spisi v različnih ljubljanskih arhivih) je razvidno, da je to vilo po Moskovičevih, ki so umrli v uničevalnem taborišču Auschwitz, podedoval zakoniti dedič. Ta jo je sicer takoj po dedovanju prodal naprej, kar pomeni, da ni bila odvzeta ali zaplenjena Judom oz. da bi zaradi neobstoja oporočnih ali zakonitih dedičev samodejno pripadlo t. i. splošnemu ljudskemu premoženju, niti ni bila predmet povojne nacionalizacije.

Leta 1944 so nemški okupatorji družino Moskovič odpeljali v uničevalno taborišče Auschwitz, kjer sta leta 1944 umrla Feliks in hči Vera, sin Julij pa je padel kot italijanski partizan. Kot zadnja je v taborišču v začetku leta 1945 umrla še Klara Moskovič. Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev v Sloveniji je uradno ugotovila, da je Klara Moskovič, roj. Lajtner, izraelitske vere, gospodinja iz Ljubljane, umrla zadnja, zato so se nanjo prenesle dedne pravice družinskih članov.

Na zapuščinski razpravi februarja 1947 je sodišče prisodilo zapuščino po Feliksu in Klari Moskovič bratu slednje in edinemu dediču Lajtner Ignjatu.

Lajtner Ignjat je nepremičnino takoj po zapuščinski razpravi (21. februarja 1947) prodal Dani Kos za 800.000 dinarjev. Na podlagi kupne pogodbe je slednja dne 4. junija 1947 na svoje ime vknjižila lastninsko pravico na zadevni nepremičnini.

Maja 1961 je Dana Kos prodala vilo (zemljišče brez stavbe je bilo leta 1960 vknjiženo kot družbena lastnina) za 12.810.030 dinarjev splošnemu ljudskemu premoženju, z vilo pa je upravljala Uprava zgradb uradov in zavodov LRS v Ljubljani. Leta 1982 se je na podlagi 5. člena Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo vknjižil imetnik pravice uporabe Socialistična Republika Slovenija.

Leta 1993 je takratna Stranka demokratične prenove (SDP), predhodnica SD, z menjalno pogodbo med SDP in Vlado Republike Slovenije, za del stavbe na Tomšičevi ulici 5 v Ljubljani od Republike Slovenije prejela v last hišo na Levstikovi 15 v Ljubljani, ki je bila v lasti države.

Predsednik SDS Ivan Janez Janša torej s svojimi povsem neresničnimi izjavami o “ukradeni vili v kateri domujejo Socialni demokrati” načrtno zavaja javnost!

 

Predsednik SD Dejan Židan

Židan: “Socialni demokrati želimo, da po odstopu predsednika vlade, Slovenija čim prej dobi novo vlado s polnimi pooblastili.”

Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan se je v odzval na odstop predsednika vlade in zavrnil očitke Mira Cerarja na račun koalicijskih partneric, ki jih je ta izrekel v izjavi ob odstopu s položaja. Ocenil je tudi, da vlado, ki bo opravljala tekoče posle, čaka veliko dela. Židan je poudaril, da Socialni demokrati v postopkih, ki bi umetno podaljševali stanje, ki je nastalo z odstopom premierja Cerarja, ne bomo sodelovali. “Ob dogovoru političnih akterjev bi lahko do nove vlade prišli nekaj tednov prej, kot bi ob rednih volitvah,” je povedal Židan v izjavi za medije.

“Ta teden je bil težak za vlado. Videli ste povsem nepotrebno stavko v javnem sektorju, vendar ne zaradi koalicijskih partnerjev. Videli ste tudi afero zaradi makete drugega tira, do katere prav tako ni prišlo zaradi koalicijskih partnerjev. Tudi odločitev vrhovnega sodišča danes ni bila takšna zaradi koalicijskih partnerjev,” se je odzival predsednik Židan na nekatere očitke koalicijskim partnericam SD in DeSUS, ki jih je izrekel predsednik vlade v odstopu. Zatrdil je tudi, da ne ministri ne koalicija niso bili obveščeni o premierjevi odločitvi, tako da ga je ta presenetila.

Je pa ob tem pripomnil, da to v resnici na politiko ne bo bistveno vplivalo, saj so tako ali tako pred vrati državnozborske volitve. “V vsakem primeru pa bo vlada, še posebej ker bo to vlada z nekaj manjšimi pooblastili, morala zelo veliko delati,” je povedal Židan in dodal, “da bo treba vse težave, ki so nastale v zadnjih nekaj tednih, ves čas sproti reševati”.

Glede dogodkov v zvezi z odločitvijo Vrhovnega sodišča, da razveljavi rezultate referenduma o drugem tiru, je Židan dejal, da je “problem naše vlade, kako zgraditi drugi tir na transparenten način in čim ceneje”. Alternative so po njegovih besedah različne, pri čemer je potreben trud, da se ga zgradi kljub mogoče nekoliko večji udeležbi državnega proračuna, saj drugi tir tako Obala kot celotna Slovenija potrebujeta.

Rok Dacar - pravnik

Komentar Rok Dacar: Makedonija … ali dežela, ki je ne smemo imenovati

V začetku leta je prišlo do pomembnih premikov, ki bi lahko enkrat za vselej rešili spor glede imena »Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije« (v nadaljevanju FYROM), ki je že petindvajset let eden glavnih zaviralcev njenega razvoja ter onemogoča pridružitev Evropski Uniji ter zvezi NATO. Sledeči članek bo na kratko osvetlil ozadje spora, težave povezane z njim, pa tudi možne rešitve.

Da lahko razumemo razprtije glede imena s katerimi se makedonsko in grško politično vodstvo ukvarja že 25 let moramo najprej pogledati v preteklost, daleč v preteklost. Nekoč, okoli 2500 let nazaj, so na ozemlju današnje Grčije vladale številne grške mestne državice. Posebnost je bila Makedonija, helenizirano kraljestvo, ki se je razprostiralo v severnem delu današnje Grčije in južnem delu današnje FYROM in svetu dalo Aleksandra Velikega.

Če skočimo slabih 2500 let v prihodnost, pridemo v leto 1945, konec druge svetovne vojne, ki je za Grke hkrati pomenil začetek nove, državljanske, med komunisti in konservativci. Slednji so ob zajetni angleški pomoči zmagali, v procesu pa se tudi dokaj grdo znesli nad v Grčiji živečo makedonsko manjšino, ki je povečini podpirala komuniste. Naslednji pomemben mejnik je razpad Jugoslavije, ko je FYROM postala neodvisna država.

Makedonsko politično vodstvo je po osamosvojitvi sprva glasno ponavljalo da ime »Makedonija (tako se je država takrat imenovala)« nima nikakršne zveze z grško Makedonijo, pokrajino v severni Grčiji. Zaradi navezanosti na izročilo »stare Makedonije«, antičnega kraljestva, pa tudi zaradi strahu pred idejo o »veliki Makedoniji«, ki bi vključevala tudi grško provinco Makedonijo, pa so naleteli na dokaj sovražen odziv grške politike in diplomacije, ki je zaostrovala retoriko in poudarjala nedopustnost imena »Makedonija«, uvedla pa tudi trgovinski embargo.

Ta ni bil posebno koristen ne za Grčijo ne za FYROM, seveda pa je bolj prizadel že tako šibko gospodarstvo prve. Grčija ga je umaknila potem, ko je FYROM pristala na zamenjavo državnega simbola (prejšnji je namreč bila šestnajst kraka Vergina zvezda, simbol Argeadske dinastije, nekdanjih makedonskih kraljev) ter na sodelovanje v pogajanjih o imenu pod taktirko Združenih narodov, do konca katerih bi njeno ime bilo FYROM (kakor je določal začasni sporazum). Pogajanja so se začela, ter tekla in tekla, brez da bi prišlo do kakih pravih rešitev.

Grki so v vmesnem času zablokirali pristop FYROM k Severnoatlantskemu zavezništvu, ki je zaradi tega proti Grčiji vložila tožbo na Mednarodno sodišče v Haagu. Le-to je Grčijo spoznalo za krivo kršitve mednarodnega prava, kajti kršitve sporazuma o začasnem imenu (ki določa, da je ime države do trajnega dogovora o imenu FYROM), ki so jih Grki zatrjevali, po njegovem mnenju niso bile dovolj kvalificirane, da bi lahko Grčija nanje odgovorila z blokado vstopa v NATO.

FYROM pa tudi, predvsem pod vladami VMRO-DPMNE, ni vodila ravno politike, ki bi jo lahko poimenovali za spravno. Sredi Skopja so postavili monumentalen kip »jezdeca na konju« (ki seveda ni Aleksander Makedonski), slavolok, skopsko letališče pa poimenovali »Alexander the Great airport«, letališče Aleksandra Velikega. Grčiji omenjene poteze niso bile pretirano po godu in posledično je blokirala določena poglavja pristopnih pogajanj z EU, kljub lepemu število pozitivnih poročil o napredku s strani Evropske komisije.

Pred kratkim pa je Zahodni Balkan postal ena izmed prioritet zunanjega delovanja EU, nenazadnje tudi zaradi vse večjih ruskih apetitov po njem. Rešitev spora glede imena in posledična normalizacija razmer ter nenazadnje tudi pridružitev FYROM k EU je tako postala bolj izvedljiva, kot kdaj koli prej. Še posebno, ker sta trenutno v obeh državah na oblasti stranki levega pola, ki delujeta bolj spravljivo kot prejšnje vlade.

Vendar, zakaj ima Grčija takšne pomisleke proti imenu Makedonija, ko pa Belgije ne moti, da ima država Luksemburg enako ime kot ena izmed njenih regij? Odgovor na to ni preprost. Delno seveda zaradi močne narodne identitete, delno pa tudi zaradi verjetno bolj kot ne neupravičene bojazni, da ima FYROM apetite po osnovanju »Velike Makedonije«. Gotovo štanti v večjih mestih slednje, kjer prodajajo majice z zemljevidi »Velike Makedonije« ne doprinesejo veliko k pomiritvi predvsem bolj nacionalistično usmerjenih Grkov.

In kako naprej? Po dvostranskih pogovorih v Davosu v začetku leta med predsednikoma vlad obeh držav je FYROM sporočila, da bo preimenovala skopsko letališče ter glavno makedonsko avtocesto, oba sta trenutno poimenovana po Aleksandru Velikem. To naj bi olajšalo pogajanja o spremembi imena FYROM, za katerega je na mizi tudi nekaj konkretnih predlogov, recimo Nova Makedonija ali Zgornja Makedonija (albanska manjšina pa je ostro proti poimenovanjem, ki bi kazala na slovansko naravo FYROM).

To pa ni najbolj po godu grškim nacionalistom, ki so proti kakršnemu koli dogovoru, po katerem bi v imenu FYROM bila beseda Makedonija, kar več kot glasno izražajo na protestih, kakršen je bil tisti v Solunu pred približno mesecem dni.                    Medtem, ko se je trenutno vodstvo FYROM na čelu s predsednikom vlade, socialdemokratom Zoranom Zaevim, pa tudi večji del prebivalstva, zavoljo evropske in severnoatlantske integracije pripravljeno odreči ideji o poimenovanju države zgolj »Makedonija«, pa je vprašanje identitete bistveno bolj zapleteno. Prebivalci FYROM se imajo namreč za Makedonce, ki govorijo makedonski jezik. Če bi Grčija nasprotovala takšnim poimenovanjem bi pogajanja utegnila ponovno zastati.

Preteklih nekaj vrstic je na kratko orisalo najpomembnejše točke makedonsko grškega spora o imenu, njegov izvor, posledice in možne rešitve. Gotovo nanj ne moremo gledati kot zgolj na črno belo siko, kjer je ena stran dobra, druga pa hudobna. Argumenti obeh strani, če se nam zdijo še tako šibki, so podprti z zgodovinskimi izkušnjami, zvečine negativnimi, ter v njihovih očeh več kot legitimni. Če k vsemu prištejemo še nacionalno identiteto, ki je v obeh državah precej močna, je tukaj recept za katastrofo.

A do nje ne sme priti. V interesu vseh je, da se doseže dogovor. V interesu Grčije, da enkrat za vselej reši spor, v interesu grške vlade da bo tista, ki je spor rešila (Grki, ki nasprotujejo kakršnemu koli dogovoru tako ali tako niso njihova volilna baza) v interesu FYROM, da vstopi v EU, v interesu EU pa, da z integracijo držav zahodnega Balkana prepreči širjenje ruskega vpliva v regiji.

Kako torej priti do rešitve sprejemljive za vse strani? Odgovor je enak kot vedno, skrajna stališče je potrebno dati na stran, kar je trenutnima vladama uspelo, ohranjati je potrebno konstruktiven dialog, pa je tudi pohiteti ter poskušati do dogovora priti dokler sta na oblasti v obeh državah stranki levega pola, ki imata veliko bolj spravljivo retoriko kot VMRO-DPMNE in grška Nova Demokracija.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

Židan na konvenciji SDP Hrvatske

Židan na programski konvenciji partnerske SDP Hrvatske: »Evropa potrebuje močno socialno demokracijo«

Predsednik Socialnih demokratov Dejan Židan se je na povabilo predsednika hrvaške partnerske stranke SDP Davorja Bernardića udeležil programske konvencije SDP Hrvatske v Zagrebu. Kot je v nagovoru zbranim povedal predsednik Židan, si tudi slovenski Socialni demokrati želimo, da danes na konvenciji SDP skupaj pripravite dober, konkreten program, ki bo ljudem jasno pokazal, kakšne so vaše ambicije, kakšen razvoj želite.

Židan in Bernardić

“Tudi mi, slovenski Socialni demokrati se pripravljamo na letošnje parlamentarne volitve, z dobrim in jasnim programom, ki ga želimo uresničiti, v dobro vseh ljudi in vseh generacij, v dobro gospodarskemu razvoju, v dobro države in nenazadnje, v smeri krepitve Evropske unije,” je bil jasen Židan.

“Verjemite mi, Evropa potrebuje močno socialno demokracijo v vseh državah, potrebuje ljudi z vizijami in ambicijami, da stvari premikamo na bolje, za ljudi, za skupnost, za močnejšo Evropo, ki mora biti gospodarsko uspešna, socialno povezana in solidarna z vsemi,” je odločno povedal predsednik SD.

Židan na konvenciji SDP Hrvatske 2

“Ko vidim, kako se razvijajo Švedska, Portugalska in druge države, kjer ima Socialna demokracija močno podporo, ko vidimo, da so tudi njihovi ljudje bolj zadovoljni in jim gre na bolje, potem je jasno, da ima prava pot Evrope jasno smer – močne in povezane socialdemokracije,” je svoj nagovor zaključil Dejan Židan.

Martina Vuk

Predsednica Ženskega foruma SD Martina Vuk ob mednarodnem dnevu žensk

Lahko bi začela ta sestavek z velikimi besedami, z lepo zvenečimi metaforami, z že prevečkrat uporabljenimi frazami. Lahko bi začela s pomembnimi imeni, zgodovinskim pregledom ali citati.

Lahko bi, a ne bom. Navedla bom nekaj primerov, ki pomenijo razliko v življenju ljudi.

  1. Minimalna pokojnina – pomenila je spremembo na bolje za več kot 50.000 upokojenih. Dve tretjini od tega so ženske. Ker je kriterij za pridobitev minimalne pokojnine polna pokojninska doba v času upokojitve. Če bi bil kriterij dopolnjenih 40 let pokojninske dobe, bi le 8000 žensk prejemalo minimalno pokojnino.
  2. Kvota najmanj 40% enega spola na volitvah v Državni zbor – pred letom 2011 je bil povprečen delež poslank v Državnem zboru 13%. Na volitvah leta 2011 je veljala 35% kvota in izvoljenih je bilo 30% žensk. Na zadnjih volitvah, leta 2014 pa smo, ob obvezni 40% kvoti na kandidatnih listah, dosegli najvišji delež izvoljenih poslank – 36%.
  3. Očetovski dopust – že sama uvedba očetovskega dopusta je bistveno povečala delitev nalog glede skrbi za otroka med staršema. Plačani očetovski dopust je koristilo več kot 80% vseh očetov, neplačanega pa zanemarljiv delež. S tem, ko smo plačani očetovski dopust podaljšali na 30 dni smo zagotovili vsem očetom še večjo možnost za najzgodnejšo skrb in nego otrok ter medsebojno navezanost.
  4. Kampanja #metoo ali #jaztudi – je naznanila novo dobo glede odnosa do spolnega nasilja, spolnega nadlegovanja in zalezovanja. V nekaterih državah (zlasti v ZDA) se je zgodila prava revolucija, še posebej v zabavni industriji. Žrtve so spregovorile in niso ostale osamljene, temveč so dobile podporo javnosti in reakcijo odločevalcev oziroma financerjev. V Sloveniji takega »bum efekta« žal še ni bilo, a proces se je začel.
  5. Plačljiva hormonska kontracepcija – Ponovno je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pod krinko ekonomske in finančne učinkovitosti želel vpeljati plačljivost hormonske kontracepcije. Odločen odziv ženskih organizacij, tudi Ženskega foruma SD, in žensk na sploh, je ubranil pozitivno ureditev kot jo imamo.

To je le nekaj pozitivnih primerov, ki dokazujejo, zakaj je boj za enakost spolov pomemben. Pomemben v vsakdanjem življenju. Pomemben v praksi. Negativnih ne želim izpostavljati, žal pa imajo izjemno velik vpliv na naš vsakdan. Velikokrat na videz nevtralne rešitve prinesejo zaskrbljujoče posledice. Zato je pomembno, da poznamo zgodovino boja žensk za lastne pravice. Da slišimo aktivistke in upoštevamo poznavalke. Pomembno je, da se združujemo glede skupnih ciljev.

Rdeč nagelj ni moja najljubša roža. Je pa rdeč nagelj pomensko najmočnejši simbol. Simbol boja žensk za lastne pravice, simbol delavstva, simbol vrednot Socialne demokracije.

Martina Vuk,
predsednica Ženskega foruma SD

Matjaž Nemec v DZ

Matjaž Nemec na izredni seji DZ: “Probleme v Slovenski vojski s populizmom žal ne bo moč reševati.”

Na izredni seji Državnega zbora glede stanja v Slovenski vojski (SV) je poslanec SD Matjaž Nemec je predstavil stališče Poslanske skupine SD, kjer je izpostavil, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico za obrambo Andrejo Katič v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja. Socialni demokrati se zavedamo, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela.

“Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati. Če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlog Zakona o obrambi in predlog Zakona o službi v Slovenski vojski, ki ju je pripravila ministrica Katič in bi izboljšala stanje vojakov, ne dovoli v nadaljevanje postopka v DZ,” je poudaril Nemec.

Celotno stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil Matjaž Nemec:

”Tokratni razlog obravnave stanja v Slovenski vojski sovpada s preverjanjem sposobnosti bataljonske bojne skupine po metodi zveze NATO, poimenovane CREVAL. To je potekalo sredi meseca februarja, odločitev o preverjanju pa je sprejel sam vrh Slovenske vojske. Kljub temu, da je bila negativna ocena pričakovana.

Mediji so poročali, da je bataljonska bojna skupina nesposobna za resno delovanje in nas obveščali, da vojaki nimajo ustrezne opreme. In če je bila negativna ocena pričakovana, potem si lahko postavimo vprašanje »S kakšnim namenom je bila sprejeta odločitev o preverjanju?«

Socialni demokrati menimo, da je in ostaja nesprejemljivo, da se zaradi političnega napada na ministrico v javnosti izpostavlja in izrablja vojake z namenom političnega obračunavanja.

To spoštovani je skrb vzbujajoč manever. Ta degradacija je prešla vse meje dopustnega , in to si, če se naši vojski želi resnično le dobro – ne bi smeli privoščiti. Kompas razuma je pred volitvami popolnoma razmagneten. Danes pa bi bil skrajni čas, da sprejemamo odgovornost in pogledamo onkraj kratkoročnih političnih interesov in v ospredje postavimo interes Slovenske vojske.

Da pa bomo zmogli opraviti učinkovito, predvsem pa argumentirano razpravo moramo vsebino umestiti v ustrezen časovni kontekst. Ko se je prenapihnjen balon gospodarske moči 2008 razpočil in za seboj pustil razdejanje. Temu se ni mogla izogniti niti Slovenska vojska. Ta je plačala velik, morda celo največji račun, ki ga je izstavila kriza.

Sredstva za obrambne izdatke so se enormno zmanjšala. Pa ne zaradi samovolje nekoga ali nekaterih, temveč zato, da se je ohranil in poizkušal vzdrževati vsaj minimum zaščite tistih, ki so bili v krizi najbolj na udaru. Brezposelnih, tistih z najnižjimi prihodki, podjetij, ki so bila pred propadom. In negativne ocene Slovenske vojske niso plod enega ali dveh ministrovanj, kot nekateri želijo prikazati, temveč izgubljenega kriznega desetletja.

Če govorimo o jeziku števil so se obrambni izdatki od leta 2010 do leta 2015 s 583 milijonov skrčili na 369 milijonov evrov. Gre za ogromen, kar 37 odstotni izpad. In tega je v nekaj letih težko pokriti. Še manj pa za pričakovati, da se bo ta velikanska luknja obrambnega proračuna, kljub visoki gospodarski rasti, zakrpala čez noč. Iz danes na jutri.

Očitki s strani predlagateljev se mnogokrat nanašajo tudi na pomanjkanje vojakinj in vojakov v Slovenski vojski ob veliki skrbi za o višino njihovih plač. Naj pa spomnim, da se je po letih usklajevanja s sindikati vzpostavil enoten plačni sistem javnega sektorja, katerega so podpirali tudi v SDS.

Menili so oziroma ste, da je, citiram »predlagana rešitev sistema plač v javnem sektorju zelo podobna rešitvam v drugih, za nas primerljivih, državah in v katerih so plače v javnem sektorju tako urejene že več deset let. Podobno celovito urejene sisteme v drugih državah so izkazale dobre rezultate in so tudi primerno učinkoviti, pokazalo pa se je tudi, da so celovite rešitve edino možne.« Tako ste rekli.

Ko se je ta enotni plačni sistem vzpostavil, je bilo obljubljeno, da nihče ne bo dobil manj. Pa ni bilo čisto tako. Nekateri so dobili manj, ugotovile so se anomalije in napačne prevedbe. V času groženj z evropsko trojko, še več, klicanjem trojke v Slovenijo, se teh anomalij žal ni dalo odpraviti. Z ZUJF-om se je radikalno poseglo v plače in druge socialne dohodke. Tudi na škodo vojakov.

In zdaj, ko se sindikati in vlada pogajajo kako del gospodarske rasti prenesti na plačne liste javnih uslužbencev, tudi vojakov, so predlogi o izvzetju Slovenske vojske iz enotnega plačnega sistema s strani tistih, ki so tako močno zagovarjali enotni plačni sistem, milorečeno neprimerni. Še več predlogi o 30% višanju plač so sicer dobro-zveneči, a nerealni.

In izrabljanje stisk vojske ter vseh vojakov in vojakinj s takšno demagogijo je nič več in nič manj kot ceneni populizem! Podobno je z izkrivljenimi interpretacijami glede kadrovskega deficita. Nenehno prikazovanje vojakov kot nesposobnežev se na dolgi rok ne bo obrestovalo.

Socialni demokrati menimo, da so se pripadniki Slovenske vojske izkazali na mnogih nalogah, tako doma kot v tujini. In prepričani smo, da so na svoje delo ponosni. Lahko so ponosni. Zavedamo se, da stanje v Slovenski vojski ni dobro, ampak ne zaradi vojakov, ne zaradi njihovega dela. Problem je veliko globlji in s populizmom ga žal ne bo moč reševati.

Skupaj si moramo prizadevati, da se stanje popravi. Tudi takrat, ko ministrica za obrambo z ekipo pripravi dva pomembna zakona, ki se nanašata na izboljšanje stanja pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske. Predlog zakona o obrambi in predlog zakona o službi v Slovenski vojski sta v parlamentarnih klopeh od 5. septembra 2017. Na zahtevo SDS je bila 19. oktobra 2017 opravljena splošna razprava in v skladu s 124. členom Ustave je bil sprejet sklep, da je predlog zakona o obrambi primeren za nadaljnjo obravnavo.

Žal, je predlog zakona obtičal v drugi obravnavi na delovnem telesu. In če bi bila med poslanci in poslankami iskrena želja po izboljšanju položaja vojakov in vojakinj ter obrambnega sistema v celoti, izglasovan predlog za javno predstavitev mnenj ne smel biti izgovor ali ovira, da se predlaganemu zakonu ne dovoli v nadaljevanje postopka.

Tudi Predsednik Republike Slovenije in Vrhovni poveljnik obrambnih sil nas v svojem mnenju poziva, da razmislimo, ali imamo dovolj politične volje za sprejem obeh predlaganih zakonov. Ocenjuje, da bi sprejem obeh predlaganih zakonov koristil predvsem potrebam Slovenske vojske. Če kaj, spoštovani danes potrebujemo vpogled vase.

Da pretehtamo med dvema izbirama. Med tisto bolj všečno, a zelo škodljivo. Da s predvolilno mašinerijo povozimo vse kar bi lahko bilo dobro in poteptamo še tisto malo upanja in odgovornosti, ki jo do Slovenske vojske nosimo vsi tukaj. Ali tisto pravo, iskreno, da po svojih najboljših močeh pomagamo Slovenski vojski. Socialni demokrati bomo vsekakor izbrali slednjo, manj všečno, a pravo izbiro. In apeliram na vse, da jo tudi vsi ostali.“