Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Zita Gurmai svari pred vzponom orbanovske desnice

Predsednica PES Women in madžarska političarka Zita Gurmai z izkušnjo orbanovske politike v svoji domovini poudarja, da je SD edina alternativa vzponu skrajne desnice v Sloveniji. Zita Gurmai je tudi poslanka madžarskega parlamenta, zato “iz prve roke ve, kaj današnja desnica na Madžarskem počne s človekovimi pravicami in kako funkcionirajo voditelji, kot je Orban.”

Voditeljica ženske organizacije Stranke evropskih socialistov ugotavlja, da se “orbanizacija v Evropi dviguje”. Zato po njenih besedah “ne smemo dovoliti, da ksenofobija, rasizem, diskriminacija in protievropske ideje prevladajo.” Zdaj moramo bolj kot kadarkoli “zaščititi manjšine, revne, zatirane in ženske, vse, ki jih orbanovska politika obravnava kot drugorazredne državljane.”

Predsednica Ženske skupine Stranke evropskih socialistov je v imenu PES Women podprla današnjo izjavo predsednika Socialnih demokratov mag. Dejana Židana, ki je komentiral podporo Viktorja Orbana Janševi SDS na njeni današnji volilni konfenciji. Židan je poudaril, da ima Slovenija dve možnosti: “da se razvija po logiki, ki jo razumeta Janez Janša in Viktor Orban – vladati s strahom, sovraštvom in omejevanjem svobode – ali pa da izkoristi potenciale delovnih, izobraženih, ustvarjalnih ljudi v svobodni in varni državi. Kot to počnejo najboljši.”

Zita Gurmai je izrazila še prepričanje, da je SD jamstvo, da bo “glas vsakega državljana in državljanke slišan in spoštovan, njihove človekove pravice pa zaščitene.”

Celotno izjavo si lahko v celoti ogledate spodaj.

 

Židan za Objektiv: Če bomo mi sestavljali koalicijo, SDS v njej ne bo.

Za sobotno izdajo časnika Dnevnik sta se odgovorni urednik Miran Lesjak in novinar Klemen Košak pogovarjala s predsednikom Socialnih demokratov Dejanom Židanom o programskih izhodiščih SD, prioritetah naslednjih let, Sloveniji potencialov in priložnosti ter prihodnosti socialne demokracije po volitvah.

Se strinjate, da bi bili vi boljši predsednik vlade kot Marjan Šarec?

Da, to pa zato, ker imam politične izkušnje in ker veljam za učinkovitega ministra, bi obveljal tudi za učinkovitega predsednika vlade. Predsednik vlade je sicer le prvi mož v svoji ekipi, moja ekipa pa je zelo močna. In končno, Slovenija je močno vpeta v mednarodno in evropsko skupnost, v tej skupnosti pa imam veliko prijateljev, ki bi mi lahko, če bi bilo to potrebno, priskočili na pomoč.

Gospod Šarec  bi se na to verjetno utemeljeno odzval s pripombo, da  ste – za razliko od njega – politično kontaminirani, obremenjeni  z neko politično preteklostjo. Zakaj bi bili torej boljši od njega?

V politiki sem od leta 2010. Že prvi dan, ko sem vstopil v politiko – pod tedanjim mandatarjem vlade Borutom Pahorjem sem kandidiral za kmetijskega ministra – sem lahko spoznal tudi »lepoto« slovenske politike: o meni se je pojavilo toliko zapisov, v glavnem negativnih, da je bila družina prestrašena, ko je ugotavljala, koliko grdega so ljudje sposobni izreči o nekom, ki ga sploh ne poznajo. V tem času sem spoznal, da tudi politika – tako kot vsak drug poklic – zahteva dobo, v kateri se pridobivajo znanje, izkušnje in da dober politik ne more biti amater.

Kako si razlagate, da vi in vaša stranka danes resno kandidirate za vodilno politično pozicijo v državi? Pred štirimi leti je premočno zmagala neka druga stranka, ki je bila odtlej nesporno vodilna politična sila, zato socialdemokrati ne morete reči, da ste danes favorit, ker ste se dokazali pred volivci.

Gre za posledico trdega dela, ki je sledilo spoznanju, da je stranka pred štirimi leti ali še malo bolj nazaj zato, ker se ni prilagodila sodobnim razmeram, prišla do zgodovinskega dna.

Koga od prejšnjih predsednikov zdaj kritizirate, Igorja Lukšiča ali Boruta Pahorja?

Cenim vse dosedanje predsednike, dejstvo pa je, da se je stranka morala prilagoditi, to je, da se je vsebinsko in organizacijsko okrepila ter začela vključevati ljudi, ki so prihajali iz sfere, ki ni bila nujno politika. Eden od mojih sodelavcev, Matjaž Han, se rad pošali, da imamo danes več novih obrazov, kot imajo vse nove stranke skupaj svojih članov. Seveda se stranka in jaz kot njen predsednik zavedamo, da je pojav novih strank posledica napak, ki jih delamo obstoječe stranke. Stranke imajo neobičajno navado, da zlasti v predvolilnem času veliko obljubljajo, realizacija teh obljub pa je nizka, za to pa nimajo nobenega opravičila.

Kar velja tudi za vas, socialdemokrate. V programu pred volitvami 2014 ste obljubljali vse mogoče, izpolnili pa ste komaj kaj.

Absolutno velja tudi za nas, čeprav smo program v največji možni meri, kolikor ga pač lahko z našimi šestimi poslankami in poslanci, prelevili v koalicijsko pogodbo. Morajo pa volivci vedeti, da lahko stranka svoj program uresniči, če ima za to zadostno politično moč, zadosti poslank in poslancev. Naša socialdemokratska usmeritev se je upoštevala v marsikaterem poglavju koalicijske pogodbe. Na področjih, za katera smo bili pristojni mi, smo svoje obljube realizirali v pomembnem deležu. Boli pa nas, da nista bili realizirani dve obljubi, ki sta izjemno pomembni za sedanje in bodoče upokojence, vendar pa so nam odvzeli pristojnosti, da bi ju lahko uresničili : ustanovitev demografskega sklada in model dolgotrajne oskrbe. Demografski sklad naslavlja problem, ki bo zaradi demografske luknje nastal šele čez deset, petnajst let, zato vedno znova zmanjka politične volje in poguma, da bi tak sklad ustanovili že danes. Mi smo povedali, da imata oba modela, ki sta nastajala, tisti, ki je nastal znotraj vlade in tisti, ki ga je predlagala upokojenska stranka, podporo naših poslank in poslancev, kljub temu pa do njegove ustanovitve ni prišlo, saj se DeSUS in SMC nista mogla sporazumeti. Ureditev dolgotrajne oskrbe pa je pomembna, ker moramo sprejeti dejstvo, da bo v naši družbi vedno več starostnikov, do njih pa se je treba spoštljivo obnašati, kjerkoli že živijo. To vprašanje bo torej tokrat urejeno v roku dveh let, če bomo kot stranka imeli možnost, da na to vplivamo.

A vi trdite, da sta demografski sklad in dolgotrajna oskrba ključna problema te države?

Ne, ključna težava v tem mandatu je bilo zagotavljanje pogojev za gospodarsko rast. Ljudje si želimo višji standard, tega je treba  financirati, za to pa potrebujemo višjo produkcijo.  Vesel sem, da sem bil tudi tokrat del vlade, ki je bila soudeležena pri zagotavljanju hitrejše gospodarske rasti, pri tem pa je treba vedeti, da so osnova gospodarskega preporoda dobra podjetja in kompetentni zaposleni v njih. Ob predpostavki, da ne posežemo v davčne obremenitve, nam dosežena gospodarska rast omogoča, da urejamo podsisteme, ki so tako zelo pomembni za blaginjo ljudi.

Kaj niste napovedali posega v davčne obremenitve?

Napovedali smo davčno prestrukturiranje. Zavedamo se, da je skupni seštevek vseh davkov in taks pod povprečjem EU in sosednjih držav, struktura davkov pa je povsem napačna. Pretirano so obremenjeni ljudje, niso pa primerljivo obdavčeni premoženje, zlasti pa dobiček. Mi ne načrtujemo zviševanja ali zniževanja davčnih prihodkov, načrtujemo pa prestrukturiranje, ki bo takšno, da ponovno aktiviramo srednji razred, ki je pod največjim pritiskom, ob tem pa od njega največ pričakujemo.

Ampak, če ne nameravate povečati davčnih prihodkov, kje boste dobili denar za vse to, kar napovedujete? Hočete več denarja za zdravstvo, za subvencije najemnin, za dolgotrajno oskrbo, demografski sklad …

Gospodarska rast nam omogoča nove prilive v vse tri javne blagajne, zaradi nje imamo na razpolago sveži denar, ob tem pa povemo, da ne želimo več zapravljati, kot ustvarimo.

Ne da ne želite, tega ne smete storiti, ker velja fiskalno pravilo.

Noben racionalni državnik ne bo pristal na to, da se troši nekaj, kar bi obremenilo njegove otroke ali vnuke. Gospodarska rast bo še nekaj časa omogočala, da bo državni proračun višji za 400 do 500 milijonov, vendar pa se moramo vnaprej zavedati, da bodo možnosti za ukrepanje na novo vedno omejene, zato mora politika povedati, čemu bo vsakokrat dajala prednost.

In vaše prioritete so?

Izjemno močno delovanje za odpravljanje družbenih neenakosti. Največjo neenakost predstavlja slaba dostopnost do zdravstvenih uslug, zato bo treba zdravstvo dodatno financirati. Čakalne vrste so predolge, zdravstvene storitve so podcenjene, večje nabave je treba krepko centralizirati, ustvariti je treba standarde in normative – če jih v realnem času ne zmoremo postaviti, smo pripravljeni začasno uporabljati tudi tuje.  Financiranje zdravstva iz proračuna bomo morali povišati vsaj za pol odstotka BDP.

Vir neenakosti predstavlja tudi pravni okvir države, ki bogatim omogoča, da s pomočjo dobrih in dragih odvetnikov izkoriščajo luknje v zakonodaji. Odhajajoči minister za pravosodje Goran Klemenčič je želel to spremeniti in pospešiti kazenske postopke, a na koncu smo ga pri tem podpirali samo mi, socialni demokrati. Naš prvi ukrep bo torej, da sprocesiramo novelo ZKP, ki bo  podobna temu, kar je pripravil Klemenčič, naslednji pa prenova insolvenčne zakonodaje.

Zanima nas namreč, ali so slovenski strokovnjaki sposobni pripraviti insolvenčno zakonodajo, kot velja znotraj germanskega sistema. Če niso, bomo k nam prenesli in našim razmeram prilagodili pač eno od delujočih zakonodaj. To je pomembno, ker vemo, da konjuktura ni večna, na recesijo pa se moramo že zdaj pripraviti z učinkovito insolvenčno zakonodajo, da ne bi po nepotrebnem  ostalo brez bela več deset tisoč ljudi.

Tretji pereč vir družbene neenakosti pa je prekarno delo, ki ljudem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih imajo zaposleni. Ta problem se bo moral reševati postopoma. Rez čez noč ni mogoč, saj bi lahko z davčnimi obremenitvami prekarnega dela, ki bi bile enake davčnim obremenitvam rednega dela, prekarcem naredili veliko škodo.

Ko gre za zdravstvo, tudi vi zagovarjate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ampak ta predlog ste imeli na mizi, a ga niste podrli. Neizvedena zdravstvena reforma je največji poraz te vlade.

Mi smo ukinitev dopolnilnega zavarovanja ves čas podpirali, podpirali smo tudi končno verzijo zakona o zdravstvenem varstvu in mi ni jasno, zakaj to ni šlo naprej. V vladi je lahko SMC sprejela karkoli in kadarkoli, saj je imela večino. Če česa ni želela sprejeti, potem so za to bili krivi SD ali DeSUS, nevladne organizacije, kaki drugi nasprotniki, ampak večina v vladi je bila vedno njihova. Toda, odločevalec mora odločiti in politična skupina, ki ji pripada ministrica za zdravje, ima v vladi večino.

Lastnikom in direktorjem slovenskih podjetij se bodo, ko bodo brali ta intervju, ježili lasje. Kajti glavni problem slovenske ekonomije je, da ustvarjamo prenizko dodano vrednost na zaposlenega in da je nizka tudi njena produktivnost.

Ne, ne bodo se naježili, veliko se pogovarjam z njimi.  Prenizka dodana vrednost je v osnovi odvisna od učinkovitosti dela direktorjev in lastnikov. Višjo dodano vrednost dosežejo, če imajo motivirane zaposlene, saj so le taki ljudje tudi ustvarjalni.

Ampak menedžerji odgovarjajo, da delavci niso produktivni sorazmerno temu, kolikor jih nagrajujejo.

Oni odgovarjajo, da je delavec pri nas bistveno bolj obremenjen kot drugod. To drži, to je huda napaka in o tem govorim, ko omenjam davčno prestrukturiranje. Po drugi strani pa direktorji priznavajo, da je efektivna obremenitev dobička, ki ne znaša 19 odstotkov, ampak zaradi vseh olajšav le okoli 14 odstotkov, pomembno nižja od držav, s katerimi se primerjamo.

Vi pa bi to davčno stopnjo določili pri koliko odstotkih?

To bi seveda storili v dogovori z gospodarstveniki in predstavniki zaposlenih, dejstvo pa je, da če bi znižali davčne dajatve na zaposlitev, bi ta izpad morali v veliki meri, ne nujno stoodstotni, kompenzirati z drugimi, višjimi obdavčitvami na drugih področjih. Strah me je vseh tistih, ki obljubijo, da bodo davčno razbremenili plače, potem pa tukaj naredijo piko. To je nevarno početje, ker če nekoga le razbremeniš, ne izvedeš pa prestrukturiranja, pomeni, da si znižal skupen seštevek vseh davkov v Sloveniji. Ti, ki to obljubljajo, morajo ljudem tudi povedati za posledice: zaradi tega boste imeli manj dostopnega vam zdravstva, manj dostopnega vam šolstva, manj športne infrastrukture in tako naprej.

Ko poslušam, kaj o tem pripoveduje del naše desnice, se zgrozim. Večinoma namreč pravijo, da je krivec za vse hudo javni sektor, ki ga je zato potrebno zmanjšati. To žali veliko ljudi, poleg tega pa nočejo povedati, da je znotraj javnega sektorja, v katerem dela od 160 do 170 tisoč ljudi, takih, ki jih nimajo radi, le kakšna desetina. Toliko je namreč državnega in lokalnega uradništva. Ampak, državno uradništvo je neizbežno – če imaš državo, moraš imeti tudi državne uradnike. In če hočeš imeti dobro upravljano državo, potrebuješ dobre državne uradnike. Vsi ostali v javnem sektorju pa niso državni uradniki, zato mora desnica volivcem vnaprej povedati, kaj jim bo vzela: zdravnike, učitelje, policiste, socialne storitve?

No, zdaj smo obdelali glavne poudarke vašega programa …

… Ne, to pa ne, zdaj smo obdelali le prvo alinejo od naših treh najpomembnejših poudarkov.

Glejte, saj verjamem, da  večine ljudi to morda ne zanima, za nas, stranko, pa so te reči zelo pomembne, saj nam taka razdelanost programa omogoča, da sproti preverjamo, kaj počnemo in vse to prenesemo tudi  v koalicijsko pogodbo.  Odpravljanje družbene neenakosti je torej na prvem mestu, temu pa sledita še utrjeno gospodarstvo in zavedanje, da je varnost osnova družbene blaginje. Morda bo izpostavljanje tega koga presenetilo.

Kaj pa to pomeni?

Kar sem povedal – brez varnosti ni blaginje.

Pod ta stavek bi se podpisala tudi politična desnica.

Morda. Ampak, brez varnosti ni blaginje. To je res. Drži.

Dajte to razložiti. Kaj hočete? Več vojske, več policije?

Za nas ne velja, kar se levim strankam pogosto očita, namreč, da bodo, če bodo na oblasti, zmanjšale financiranje vojske, policije in drugih varnostnih sistemov.  Ne, mi ne razmišljamo tako. Zavedamo se, da če hočemo imeti državo blaginje, morajo biti ljudje v taki državi varni. Varni pa bodo, če bomo zagotovili ustrezne varnostne zmogljivosti.

Ali obžalujete, da je vaša stranka, v času vlade Boruta Pahorja, tako zmanjšala financiranje vojske, da ste danes odgovorni za to, da vojska že leta prejema negativne ocene?

V času, ko so se prihodki zelo zmanjševali, smo se, povsem upravičeno, odločili za ohranjanje določenega standarda  ljudi. Zdaj pa je okoli Evrope veliko kriz ter potencialnih novih kriz. Še nikoli se ni Evropa soočala s toliko terorističnimi in drugimi grožnjami. Socialna demokracija se zaveda, da če vladamo, moramo skrbeti za varnost države.

Bi se podpisali pod peticijo Levice proti porabi 1,2 milijardi evrov za cilje Nata?

Ne. Sila utopično in nedržavniško je pričakovati, da bodo drugi poskrbeli za našo varnost, če za njo sami ne bomo prispevali svojega deleža.

Vaš volilni program obsega 75 strani, v njem pa so samo trije izjemno kratki odstavki o migracijah, najbolj aktualnem problemu Evrope. Nimate o tem nič za povedati?

Mi verjamemo, da se Evropa z migracijami ne more spopadati samo tako, da blaži posledice, ampak mora odpravljati vzroke za migracije. Evropa ne more preživeti, če se gospodarsko obnaša kot velesila, politično pa kot majhen otrok. V resnici je Evropa zelo dvolična. Nekaj časa je Evropa revščino v Afriki reševala tako, da je viške hrane iz Evrope vozila tja, kjer je hrano težko pridelovati, s tem pa je še dodatno uničevala njihovo proizvodnjo hrane. Poleg tega je Evropa zaradi pasivnosti ali tihe privolitve odgovorna, da so druge velesile iz svojih ekonomskih interesov po svetu netile krizna žarišča. Čisto jasno je, da ljudje na vojnem območju ne morejo pridelati hrane za svojo družino. Zato se selijo v Evropo.

V redu, ampak če boste predsednik vlade, boste morali odločati o zelo konkretnih zadevah. Pritisk ljudi, ki se selijo ali bežijo, na schengensko mejo se krepi. Kaj boste naredili? Boste te ljudi vračali nazaj? Jim bo Slovenija bolj širokogrudno kot doslej podeljevala azil? Jih bo zaposlovala? Ali pa boste podaljšali ograjo na meji s Hrvaško?

Vztrajam, da ni nepomembno, kaj bo naredila Evropa. Trenutno išče scenarij, po katerem bi šla naprej. Naslednje leto so evropske volitve, na katerih se bo odločalo tudi o tem.

Na volitvah po Evropi zmaguje desnica, ker za razliko od levice ljudem ponuja svoje odgovore na vprašanja migracij. Vi pa ne rečete nič.

Desnica pravi, da je migrant zlo, da bo uničil državo, zato ga je treba izgnati in zapreti meje.  Njen odgovor je vabljiv, ker je preprost, ampak je napačen. Pravilen odgovor je bolj zapleten. Krize je treba reševati tam, kjer nastajajo. Zavedati se je treba, da ima EU tudi pri migrantih pravico zahtevati solidarnost med članicami, tudi od Slovenije. Enostavno je reči, da migrantov ne boš sprejel, ampak, če hočeš imeti vse dobrobiti Evrope, boš moral solidarno sodelovati tudi pri razreševanju migrantske krize. Moramo pa povedati, da so se ljudje, ki pridejo sem, dolžni Sloveniji prilagoditi. To naše pričakovanje je utemeljeno.

Ampak vseeno, vsak dan smo soočeni s konkretnimi vprašanji. Na primer, o sirskem beguncu Ahmadu Šamiehu. Kaj narediti, naj se ga izžene na Hrvaško ali ne?

Ne, on je primer prilagoditve. Tudi Slovenija mora del migrantske krize prevzeti na svoja pleča.

Katera politika, ko gre za varnost in migrante, vam je bližja, politika ministra Klemenčiča ali notranje ministrice Vesne Györkös Žnidar?

Gorana zelo cenim, ima vso mojo podporo, ko se bori za človekove pravice. Pri Vesni Györkös Žnidar pa cenim, da je jasno povedala, da ne moremo pričakovati varnosti, če bo policistov vse manj. Bila je uspešna pri pridobivanju sredstev za policijo, v naslednjem mandatu pa moramo popraviti, da so poslanke in poslanci zaustavili poskus obrambne ministrice Andreje Katič, da izboljša status vojakov.

»Če bi bil jaz predsednik vlade, ne bi dal zagraditi meje s Hrvaško.« Bi posvojili tako izjavo?

Če bi bil jaz predsednik vlade, bi bila postavitev panelne ograje odvisna od ocene tveganj.

Smiselnost ograje je torej odvisna od razmer. Je v tem trenutku smiselna?

O oceni tveganja ne morem govoriti, saj so posamezne informacije zaupne narave.. Prisotnost ograje je v največji možni meri odvisna od tega, ali lahko računamo, da bo Hrvaška ob ponovni krizi ravnala enako, kot je leta 2015 ali pa se bo obnašala kot zrela evropska država.

Kako doseči, da se bo Hrvaška obnašala kot si Slovenija želi?

Nimamo dosti možnosti, saj si sosedov ne moremo izbirati. Mi smo z ostalimi sosedami znali urediti odprta vprašanja, Hrvaška pa s svojimi ne.

Ampak dejstvo je, da je Slovenija kar nekajkrat izsiljevala Hrvaško. En primer je memorandum z Mokric, ko je v zameno za dovoljenje Slovenije za vstop v EU Hrvaška pristala, da se vprašanje prenesenih vlog Ljubljanske banke rešuje v okviru nasledstva.

Slovenija je to storila, ker je želela težavo rešiti tako, da bremena ne bi nosila samo ena država. Glede Hrvaške predlagam: kjer je treba, da se postopki vodijo na mednarodnih sodiščih, naj bo tako, hkrati pa je treba iskati možnosti za sodelovanje pri čim več majhnih skupnih projektih. Odnosov ne obremenjujejo samo velika odprta vprašanja, ampak tudi veliko  nezaupanje med vodstvi obeh držav. Treba je razviti neko razumevanje.

Iz EU že dolgo časa dobivamo jasna sporočila, naj se državi sami dogovorita o implementaciji arbitražne odločitve.  

Ja, evropska komisija se ne želi vpletati. Za majhne narode je pravo zelo pomembno, saj velike ščiti že njihova moč. Imamo najbolj politično evropsko komisijo doslej. Izogiba se poseganjem v razne spore, zlasti takrat, ko ima ena država pravno prav, drugo pa vodi stranka iz Evropske ljudske stranke. Ne smemo biti naivni.

Vaš hrvaški kolega, predsednik tamkajšnje socialdemokratske stranke Davor Bernardić, ima o arbitraži enako stališče kot vsi hrvaški desni politiki. Po njegovem morata državi vprašanja reševati v dvostranskih pogajanjih. Dodaja samo, da je prepričan, da lahko vsa odprta vprašanja med državama rešita le socialdemokratski vladi.

Utopično bi bilo računati, da se bo vse rešilo čez noč ali brez mednarodnih sodišč. Prepričan pa sem, da bodo odnosi nekoč boljši , če ravnamo, kot sem predlagal.

Skupaj s predsednikom DeSUS Karlom Erjavcem ste preprečili državno poroštvo za NLB, ki na hrvaških sodiščih izgublja sodbe zaradi prenesenih vlog Ljubljanske banke. Finančna ministrica in vodstvo NLB pravita, da brez takšne zaščite banka ne bo privatizirana.

Ne jaz ne Erjavec ne moreva blokirati nobene odločitve na vladi. Vladajoča stranka lahko naredi karkoli tudi brez soglasja partneric. Tudi naša stranka verjame v smiselnost tega, da naj v NLB država ohrani 25 odstotkov in eno delnico. Ne zato, ker bi imeli radi državno lastništvo podjetji, ampak ker je sistemska bank pomembna v času kriz, ko banke povlečejo denarni tok iz hčerinskih bank v tujih državah. Pričakujemo pa, da bo kupnina čim večja, še posebej po izkušnji z NKBM. Evropski komisiji, s katero se pogajamo o odlogu privatizacije NLB, je treba povedati, da banka po mednarodnem pravu ne bi smela biti obremenjena s plačili za prenesene vloge. Če bi nas prisilili v prodajo, ko nad višino kupnine visi ta meč prenesenih vlog, bi nas prisilili v škodovanje slovenskim interesom.

Zakaj je finančna ministrica ostala sama v prizadevanjih, da se odstrani ta meč? Vodstvo SMC, vi in Erjavec pa ste bili proti temu?

Če bi se večinski del vlade odločil, da je treba nekaj narediti, mu SD in DeSUS tega ne bi mogla preprečiti. Mislimo pa, da bi sprejem garancijske sheme pomenil, da prevzamemo jamstva za nekaj, za kar nismo odgovorni. Poleg tega bi bila garancija lahko alibi za vodstvo NLB, da ne ravna tako, kot smo mu ves čas govorili. Torej, naj čim bolj zmanjša premoženje banke na Hrvaškem, saj bi jo lahko tam rubili. Po našem mnenju lahko samo na Hrvaškem prihaja do sodb v škodo NLB. Ta zadeva je videti zapletena, vendar je morda zelo preprosta.

Zapletena je zato, ker je pomembno, kako tveganje prenesenih vlog ocenjujejo potencialni kupci NLB. Od tega je očitno odvisno, ali je Slovenija banko pripravljena privatizirati.

Ja.

To pomeni, da banka ne bo prodana?

Nismo ideološko ali drugače vezani na državno lastnino, izjema so samo naravni viri, ker gre za naravne monopole, ter strateške zadeve, kot je infrastruktura, kjer gre tudi za neke vrste monopole. Tudi Nemci in Francozi imajo državna podjetja, ampak morajo ta imeti visok donos, sedem, osem odstoten, da iz tega financirajo javne storitve.

Kakšen donos ima družba Slovenski državni gozdovi (SiDG)?

Izrazito nadpovprečen. Na kubični meter dobimo enkrat več kot je bilo v sistemu javno-zasebnega partnerstva, prvič v zgodovini se sklepajo srednjeročne pogodbe s slovenskimi kupci. Res pa je  prisotno veliko nervoze. Rast v lesni industriji je namreč več kot 10-odsotna, po zaslugi proizvajalcev hiš, pa tudi drugih, zato je veliko zanimanje za les iz državnih gozdov. Lesna industrija potrebuje trikrat več lesa, kot ga je sposobna zagotoviti SiDG, ki pokriva samo 20 odstotkov vseh slovenskih gozdov. Od tod pritisk na to podjetje. Država dobiva dohodek iz državnih gozdov prek dveh virov. Prvi vir so vplačila v gozdni sklad, ki jih nato namenimo za sofinanciranje občin, ki v končni fazi tudi vzdržujejo cestno infrastrukturo v gozdovih, za nakupe gozdov in za splošna javna dela v vseh gozdovih. Drugi vir je dobiček,  del ga gre neposredno v proračun, drugi del ga poberemo preko davka na dobiček.

Dobiček SiDG je visok zaradi manjšega vlaganja in zato, ker se prodaja nesorazmerno velik del iglavcev, ki imajo večjo vrednost od listavcev.

Dejstvo je, da je v pričetku vlaganj manj, kot bi si želeli, ampak je razlog povsem jasen. Imamo opravka z posledica žledoloma in vetroloma, zato je jasno, da vsa operativa usmeri v odstranjevanje poškodovanih dreves. Leta 2008 je v vetrolomu padlo nekaj prek 400 tisoč kubikov. To je bil največji vetrolom do lanskega, ko je padlo preko 2 milijona kubikov. Državni gozdovi morajo iz svojih gozdov v kratkem času potegniti milijon evrov, kar je njihova letna kapicteta. Sekajo tudi do 12 tisoč kubikov na dan, kar je enormna količina.

Januarja ste obljubili, da boste posledice vetroloma sanirali v sto dneh. To se niti približno ni zgodilo. 

Rekel sem, da je pred nami sto krvavih dni, ko bo treba maksimalno delati. Ampak zaradi snega operativa nekaj časa ni mogla v gozdove. Ni težko izbrati med tem, ali siliti delavca v nekaj, kar morda ni v skladu z varnostjo pri delu ali pa izvajanje del preložiti za nekaj tednov. Zdaj, ko je nekaj časa vreme primerno, sekajo intenzivno.

V kratkem času, odkar obstaja, je imel SiDG več kadrovskih težav. Kljub temu ali prav zato, ker je, na vašo zahtevo, družba pod nadzorov vlade in ne Slovenskega državnega holdinga (SDH)?

Pod vlado je zato, ker je bilo nezaupanje do SDH veliko. SiDG je tipična družba, ki potrebuje sposobnega direktorja, da sledi strategiji in dela z dobičkom. Prvi direktor je zaradi zdravstvenih razlogov prosil za odhod, zato je bila vlada dolžna imenovati vršilca dolžnosti. Sledil je razpis, prek katerega smo prišli do trenutnega vodstva. Zanimivo pri SiDG je, da je to prva proizvodna državna družba, ki smo jo ustvarili po osamosvojitvi. Pravijo mi, da je to socialistična ideja.

Diši zelo socialistično.

Ampak naš najpomembnejši zgled so bili bavarski deželni gozdovi, ustanovljeni 2005. Za Bavarce bi težko rekli, da so socialisti, so pa v nekem trenutku ugotovili, da kadar imaš opravka z naravnim bogastvom, je smiselno, da z njim upravlja država. Ta model je prisoten drugod po Nemčiji, v Avstriji, na Finskem … Na Bavarskem so dali družbi triletno prehodno obdobje, mi je dejal bavarski minister Helmut Brunner, v Sloveniji pa SidG obstaja šele slabi dve leti. Vesel sem, da veliko že dobro delajo, ampak priznam, da ni vse idealno.

Vi pravite, da ste socialni demokrat, predsednik Levice Luka Mesec pa je svojo stranko označil za pragmatične socialiste. Ampak, socialni demokrati so pač pragmatični socialisti, po tem se razlikujejo od komunistov. Kakšna je torej razlika med SD in Levico?

Super se mi zdi, da Levica tokrat daje od sebe signale o svoji pripravljenosti na vstop v vlado …

… Seveda, saj bi imeli težave, če bi vas iz opozicije kritizirala vam konkurenčna leva stranka.

Ali pa zato, ker na marsikaterem področju gledamo v isto smer. Do zdaj smo bili v več vladah s strankami, ki so zastopale izrazito liberalne vrednote. Veste, kako hude težave smo imeli, ko je ministrica za delo zvišala minimalno plačo za 4,6 odstotkov. To je še vedno premalo, ampak kakšen pogrom je bil …

Zdaj pa se je SMC pridružila Levici pri prizadevanjih za višji minimalni dohodek.

Tega ne razumem. Treba je zvišati minimalno plačo, minimalno pokojnino in denarno socialno pomoč. Vse troje. SMC se ni borila samo proti takšnemu zvišanju minimalne plače, na vladi je kar nekaj časa ovirala tudi  zvišanje minimalnega dohodka na 331 evrov. V državnem zboru pa je izglasovala dvig minimalnega dohodka na 385 evrov. Karkoli, pod črto lahko rečem, da je treba pomagati tistim, ki jim je najtežje, ampak vsi skupaj smo dolžni, da pomagamo gospodarstvu, da tudi povprečna plača zraste. Predvsem na območjih ob meji z Avstrijo in Italijo se zdaj vidi, da podjetja, ki so dvignila plače, nimajo težav s ohranjanjem in pridobivanjem delovne sile. Vse bolj je minimalna plača zadeva javnega sektorja.

Kako to, da se je vaša stranka zavzela za podaljšanje omejitev za zaposlovanje hrvaških delavcev v Sloveniji? Gospodarstvo je znorelo.

Ko razmišljamo o delovnih mestih v Sloveniji, imamo dve možnosti. Lahko rečemo, da bomo razvijali slabo plačana delovna mesta, ki jih slovenski delavci niso pripravljeni zasesti. To je možno. Lahko pa rečemo, da smo Slovenci preživeli zato, ker smo dali na posebno mesto jezik in kulturo in ker smo nadpovprečno sposobni. Potem moramo imeti primerno ovrednotena delovna mesta. Strinjam se, da potrebujemo varilce, učiteljice, sobarice … ampak ne razumem, zakaj mora iti državljanka Slovenije ta dela opravljati v Avstrijo, potem pa v Slovenijo za to delo pripeljemo Hrvatico.

Ampak večina srednješolske populacije se vpisuje na gimnazije, ne v poklicne strokovne šole.

V zadnjih letih se trend spreminja. Učenci vidijo, da z izbiro deficitarnega poklica lažje dobijo štipendijo in delovno mesto.

Kje so torej razlike med vami in Levico?

Mi vse, kar počnemo, počnemo z zgodovinsko izkušnjo in z zavedanjem, da so bile v preteklosti narejene napake, ki jih skušamo popraviti. Prva razlika med nami je tako, da mi razumemo, da ne moremo trošiti več kot porabimo in zato mi ne dajemo praznih obljub.

Levica bi vam odvrnila, da prav oni imajo rešitev, saj želijo ogromno privarčevali pri izdatkih za vojsko.

To je druga razlika, mi varnost razumemo kot osnovo blaginje.

Tudi vi obljubljate velike izdatke, novih prihodkov pa ne, razen gospodarske rasti, ki se bo verjetno kmalu upočasnila. Ministrica za finance pogosto svari, da se je treba pripraviti na naslednjo krizo.

Na naslednjo krizo bo gospodarstvo pripravljeno, če bo stabilno. Zato moramo pospešiti in diverzificirati izvoz. Gospodarska diplomacija lahko pomaga pri prodaji na trge Azije, Rusije, Zalivskih držav … Drugič, naša podjetja morajo napredovati znotraj dobaviteljskih verig tujih proizvajalcev. Če bodo v njih na prvem mestu, bodo tudi v krizi obdržala posle. Tretjič, združiti moramo javne finančne sklade, da bomo lažje zagotavljali likvidnost.

S kom boste sklepali koalicijo? Koga iz nje izključujete?

Zaradi majhnosti slovenskega prostora moramo biti povezovalni, nismo pa pripravljeni sodelovati z radikalnimi političnimi skupinami, tistimi, ki strašijo ljudi, širijo neresnice ter govorijo o rešitvah, ki zvenijo učinkovito in enostavno, a ogrožajo demokratične prvine v državi.

Katere so te radikalne politične skupine?

To skupino danes najbolj predstavlja SDS.

SDS torej ne bi vzeli v vlado niti ne bi vstopili v morebitno njihovo vlado?

Če bomo mi tisti, ki bomo sestavljali koalicijo, SDS vanjo ne bomo vabili. Verjamem, da bi SDS ravnala enako in nas ne bi vabili v njihovo vlado. Če pa bi se to slučajno zgodilo, mi takega povabila ne bi sprejeli.

Kaj pa Lista Marjana Šarca?

Verjamem, da bomo znali sodelovati, če bo treba. Če bomo mi vodili vlado, bomo naredili vse, da bodo partnerji razumeli, da je vodenje koalicije zapleteno, da je treba včasih narediti korak nazaj, da morajo imeti vsi partnerji v koaliciji enak status in da je treba izpeljati stvari, o katerih smo se dogovorili. Ko pa pride do šumov v komunikaciji, je treba to rešiti hitro in v čim bolj zaprtem prostoru.

Kako to, da se o predvolilnem sodelovanju niste uspeli dogovoriti s predsednikom Pozitivne Slovenije Zoranom Jankovićem?

Sestala sva se na mojo pobudo, saj me je zanimalo, katere govorice o njegovih načrtih držijo. Zaupal mi je, kako razmišlja, jaz sem mu povedal, kako mi vidimo socialno demokracijo in da je stranka v bistveno boljši kondiciji kot pred štirimi leti.

In zavrnili ste njegovo idejo, da bi na volitvah nastopili s skupno listo.

Ne želim govoriti o tem, kaj sva se operativno pogovarjala, lahko pa rečem, da pri socialni demokraciji v nobenem trenutku nismo razmišljali, da bi šli s kom v oblikovanje skupne kandidatne liste. Naša naloga je, da naredimo čim bolj učinkovito in profesionalno vodeno stranko, saj je to koristno za državo.

Mislite, da se boste po volitvah z Jankovićem dogovarjali o koaliciji?

Ne znam oceniti niti tega, ali v resnici gre na volitve, niti tega, ali bi se mu uspelo prebiti v parlament ali pa bi samo ostalim levim strankam zmanjšal možnost za oblikovanje koalicije. To bomo videli, ko se bo on odločal.

Dušan Semolič: Naj še dolgo živi praznik dela!

Čisto na začetku obudimo zgodovinski spomin. Kako se je sploh začelo? Leta 1886 Chicago – 37 mrtvih. Leta 1890 prvič praznujemo 1. maj v Sloveniji. Kaj druži današnji čas s časom, ki je tako dramatično zaznamoval delavsko gibanje 19. stoletja?To so vrednote povezane s solidarnostjo in pravičnostjo ter prepričanje, da se je potrebno za delavske pravice boriti, da niso podarjene in tudi večne niso. Postajamo vse bogatejša družba, toda bogastvo ni pravično porazdeljeno. Virus neoliberalizma ni premagan.

Še vedno je veliko in preveč revščine, krivic in izkoriščanja. Preveč je eksistenčne negotovosti in prepogosto so mnoge temeljne človekove pravice nedosegljive – vse v imeni vse večje konkurenčnosti in vse večjih dobičkov. Ni mogoče spregledati življenja prekarnih delavk in delavcev, ki za preživetje sprejmejo vsako delo, da bi le lahko preživeli, četudi so prikrajšani za mnoge delavske pravice.

Resnici na ljubo je potrebno reči, da so se nekateri trendi začeli spreminjati tudi na bolje. Tudi po zaslugi Socialnih demokratov in ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, ki je v zadnjih štirih letih z različnimi ukrepi spodbujala rast zaposlenosti in zmanjševanja brezposelnosti. Zmanjšalo se je število brezposelnih mladih kot tudi sicer vseh brezposelnih. Zadnji dvig minimalne plače je pomemben prispevek k boljšemu življenju tistih, ki kljub rednemu delu prejemajo izjemno nizke plače.

Da – pravice ne smejo biti dostopne le bogatim. Socialne in delavske pravice niso sovražnik gospodarskemu razvoju, ampak predpogoj gospodarskega napredka. Nikoli več se ne sme ponoviti, da se v imenu varčevalnih ukrepov tako grobo poseže v standard upokojencev in upokojenk, v standard zaposlenih v javnem sektorju ali uničuje delavna mesta v gospodarstvu.

V Sloveniji je, tako kot v mnogih evropskih državah, pot za doseganje pravičnejše družbe pot na kateri se upošteva socialni dialog. Socialni dialog je naš civilizacijski standard, če želimo graditi družbo konsenza, družbo, ki bo prijazna do vseh. Razviti socialni dialog pomeni, da na usodna razvojna vprašanja najdemo le v dialogu dobre odgovore in dogovore.

Kako bomo živeli v prihodnje? Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od moči Socialne demokracije v Sloveniji, ki jo bo dobila na letošnjih parlamentarnih volitvah.

Je pa 1. maj praznik, ko se moramo ozreti po svetu. Ne smemo si zatiskati oči in ne videti vojn, trpljenja, revščine in lakote v mnogih delih sveta. Tudi tam so ljudje, ki hrepenijo po miru, socialni varnosti in pravičnosti, želijo razmere v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice. Tudi tam so delavke in delavci, ki vedo kaj je 1. maj, toda razmere v katerih žive so vse prej kot človeka vredne.

Da, prvi maj je velik praznik nas vseh. Naj nas združi z velikimi ideali solidarnosti in socialne pravičnosti

Živel 1. maj – praznik dela!

Mag. Dušan Semolič je dolgoletni član Delavske zveze SD, nekdanji dolgoletni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in zdaj tudi kandidat SD za volitve v DZ v Ljubljani

Ministrica Katič na Boču: “Dan upora proti okupatorju je praznik ponosa, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice ter se bori za svoje interese in ljudi.”

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila v petek, 27. aprila, na dan upora proti okupatorju slavnostna govornica na proslavi občin Poljčane, Slovenske Bistrica, Oplotnica, Makole, Rogaška Slatina, Rogatec, Šmarje pri Jelšah in Podčetrtek. Ministrica Katič je v svojem govoru na Boču poudarila, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah in preizkušnjah se je naš narod boril ter zmagoval. “Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice. Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi. To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti,” je poudarila ministrica Katič.

V nadaljevanju je ministrica Andreja Katič povzela dogajanje v okviru narodnoosvobodilnega partizanskega boja na območju Boča in tragedijo, ki se je zgodila 9. marca 1945, ko je pod streli okupatorja padlo 6 borcev 1. bataljona Kozjanskega odreda in  vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva. Ministrica Katič je tudi poudarila, da se dandanes zgodovinska dejstva o naši polpretekli zgodovini vse preveč potvarja in da žal slednja tudi mlajše generacije vse manj zanimajo. “Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost,” je še dejala ministrica na Boču. Na koncu je ministrica za obrambo Katič izpostavila, da se nam ni bati za sedanjost in prihodnost, saj smo za domovino pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so naše temeljne vrednote, treba pa je tudi ohraniti borbeni duh in enotnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci ob ključnih dogodkih vedno dosegli.

Govor ministrice Andreje Katič na Boču v celoti:

Spoštovani župan Občine Poljčane, kolegi ministri, člani združenj zveze borcev za vrednote NOB, predsednik in predstavniki Zveze slovenskih častnikov, veterani vojne za Slovenijo iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije, predstavniki Slovenske vojske, predstavnica veleposlaništva Ruske federacije, tovarišice in tovariši, spoštovani domačinke in domačini!

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim tu na Boču, na tradicionalnem srečanju domoljubov ob dnevu upora proti okupatorju!

Današnji dan je velik praznik. Zato veliko priznanje izrekam najprej organizatorjem in vam vsem iz tukajšnjih občin, ki ga tu na Boču že dolga leta tako slovesno obeležujete. Kajti to je dan, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah ter preizkušnjah se je naš narod boril. In v njih zmagoval. Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice! Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi.  To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti.  Pri tem sicer zares močno upam, da bitke na bojnem polju ne bodo več potrebne.    

Treba pa je stopiti skupaj in vedno znova združiti svoje moči. Ohraniti borbeni duh. Ta duh, s katerim ste se vedno znova dokazovali tudi Bočani in vaši predniki. Ti so že v 1. svetovni vojni na strani avstro-ogrske vojske dokazali, da so dobri vojaki. Nato so to vojaško izkušnjo nadgradili. Kot Maistrovi borci. Prvič v oboroženih silah, ki so se borile za naše lastne interese. Za slovensko severno mejo. A že čez dobri dve desetletji – aprila 1941 – pa se je slovenski narod znašel pred eno najhujših preizkušenj dotlej. Naša domovina, Slovenija, je bila razdeljena med tri okupatorje. Njihovi načrti so bili za slovenski narod uničujoči – dokončno zasesti in razdeliti slovensko ozemlje. Ga popolnoma podjarmiti.

Tu, na Štajerskem, so bile razmere še posebno krute. Okupator je to pokrajino nameraval narediti nemško. Po zelo agresivni poti. Zato je načrtno in brezkompromisno obračunaval z vsemi, ki so se raznarodovanju uprli. Svobodoljubni ljudje tistega časa so bili zaradi ljubezni do svojega naroda in domovine ter upora zločinskemu osvajanju sveta kruto kaznovani. Prisilno izseljeni ali pa odgnani v okupatorjeve mučilnice.

Tudi tu na Boču in v okolici je bil vsak opažen odpor aktivistov in partizanov, brezkompromisno kaznovan s požigi domačij. S streljanjem talcev v celjskem zaporu Stari pisker in mučenjem v drugih zaporih. Z zločinskim dejanjem na Frankolovem. Pogosti so bili primeri, da so domačine in druge zajete postrelili kar na domačih pragih. Dejansko je bilo delovanje odpora proti okupatorju tu, na obeh straneh Boča, zelo oteženo. Močno je bila namreč prisotna nemška Štajerska domovinska zveza, ki je onemogočala vsak odpor proti okupatorju.

Vendar je bil ta domoljubni odpor bolj trdoživ od še tako okrutnega okupatorjevega terorja. Razvijal in širil se je naprej! Tako so na Boč že konec leta 1942 in v začetku leta 1943 začele prihajati manjše skupine borcev Kozjanskega odreda. Še večji zagon pa je narodnoosvobodilnemu gibanju dal prihod 14. divizije na Štajersko. Tu so se tako zadrževali borke in borci Šercerjeve in Bračičeve brigade ter njunih bataljonov. Oktobra 1944 je bila tu postavljena tudi partizanska bolnica. Zgled humanosti sredi vojnih grozot. Nemci je na srečo niso odkrili.

Danes bomo tu položili venec tudi v spomin padlim 9. marca 1945. Prav je, da se posvetimo dogajanju, ki je pripeljalo do te tragedije. Na tem območju Boča se je od konca decembra 1944 do prvih dni marca 1945 zadrževala tudi druga četa 1. bataljona Kozjanskega odreda. Nemci so jo stalno zasledovali in napadali. Zvečer 8. marca 1945 so se namestili v zapuščenem hlevu na južni strani Boča, približno kilometer stran od Planinskega doma. V jutranjih urah naslednjega dne jih je presenetila skupina približno 100 dobro oboroženih gorskih lovcev in nemških policistov. Med padlimi borci je bil tudi vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva.

Prav zadnji meseci 2. svetovne vojne – takrat, ko se je že nasmihala svoboda – so terjali največ žrtev med partizanskimi borci in civilnim prebivalstvom na celotnem območju Boča. In kar je morda še huje – to se je dogajalo tudi prve dni svobode, ko so se po skrivnih poteh še umikale manjše skupine ustašev, četnikov in domačih izdajalcev domobrancev. Te skupine so po samotnih hribovskih kmetijah storile več zločinov. Najprej so nakradli hrano, nato pa pobili domačine na prenekateri kmetiji.

Spoštovani,

to so zgodovinska dejstva! A dandanes je videti, da se ta dejstva vse bolj potvarjajo. Da ta dejstva tudi mlajše generacije vse manj zanimajo.   

Žal to drži. Ankete že nekaj let kažejo, da mladi zelo slabo poznajo polpreteklo zgodovino. Zakaj je prišlo do 2. svetovne vojne? Da ne poznajo kratice OF? Da morda ne vejo, kako zelo so trpeli naši ljudje pod okupatorjevim terorjem – na Štajerskem, na Primorskem, po drugih pokrajinah, v našem glavnem mestu, obdanem z žico? Zakaj je bila odločitev za slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj edina domoljubna odločitev? Da nas je ta odločitev pridružila naprednim svobodoljubnim silam, ki so nastopile proti fašizmu in nacizmu? Da so se domobranci odločili za odkrito sodelovanje z okupatorjem? Ali se zavedajo tega, ko določene politične opcije želijo prikazati domobranstvo kot nekaj pozitivnega?!

Žal je dejstvo, da mladi – enega izmed najbolj prelomnih zgodovinskih obdobij za obstoj slovenskega naroda – poznajo slabše, kot npr. zgodovino antične Grčije. In to ne zgolj po svoji krivdi! Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost. Morda se le še mi, ki imamo spoštovanje do NOB v srcu, večkrat – ne samo ob današnjem prazniku – spomnimo na temeljne točke Osvobodilne fronte. Te so ostale enake skozi ves slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj, saj so ključne za obstoj in preživetje našega naroda:

  • Osvoboditev od tuje nadvlade,
  • združitev vseh Slovenk in Slovencev ter pokrajin, v katerih večinsko živijo,
  • samoodločba,
  • lastna narodna vojska in
  • lastna državnost.

To so usmeritve, ki so bile temeljne za našo prihodnost. Hkrati je bilo v Osvobodilni fronti vpeto prizadevanje za večjo enakost med ljudi. Za primerljiva izhodišča. Za preseganje ogromnih socialnih razlik, ki so obstajale v takratni družbi. Po osvoboditvi se je dejansko vzpostavila večja socialna enakost. Nov družbeni red. To je velika vrednota. In kje smo danes?

Pred svetovno gospodarsko krizo leta 2008 je 1% najbogatejših ljudi na svetu imel v lasti 42% vsega globalnega bogastva. Leta 2017 je ta 1% najbogatejših svoje premoženje povečal že na polovico. Iz krize smo torej izšli na plečih srednjega in nižjega razreda. Tako velika neenakost, koncentracija moči in bogastva zaostruje družbeni konflikt, ruši zaupanje in onemogoča dejanski napredek. Znamo danes ponovno zaustaviti vse večjo socialno neenakost? Priložnost, da se zaživi vsaj nekoliko drugače – bolje – je spet pred nami. Odločitev – komu bomo naklonili priložnost in kdo bo prevzel odgovornost, da vodi našo državo – je v naših rokah. To je naša državljanska pravica. Pravica, ki so jo naši predniki, in zlasti prednice težko priborili!

Od nas je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Ni prav, da nekateri to pravico, ki bi morala biti tudi dolžnost, obravnavajo z lahkotnostjo. Kajti pomembno je, da se odločimo, po kateri poti bomo šli v prihodnosti. Bomo šli po poti obujanja delitev? Ali po poti preseganja teh delitev? Po poti sodelovanja in enotnosti, ki nas je povezovala ob vseh ključnih mejnikih zgodovine našega naroda? To je zdaj naša kolektivna odločitev. Od nas pa je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Vedno je prostor, ki ga je mogoče napolniti z nerealnimi obljubami in s populizmom. Vendar je tudi jasno, kdo so posamezniki in skupine, ki skozi leta gradijo svoje delo za ljudi na socialnih in domoljubnih prepričanjih. Današnji Evropi niso tuji mržnja do tujcev, težnja po totalitarnem delovanju in slabitvi demokratičnosti. Tudi zato je ta odločitev tokrat še posebej pomembna.

Spoštovani,

med ljudmi, kot smo mi – tukaj zbrani – se nam ni bati za sedanjost in prihodnost. Radi imamo našo domovino. Zanjo smo pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so vrednote, ki nas vodijo. In vem, da se mi vsi skupaj znamo boriti. Da ne omagamo ob prvi preizkušnji. Niti ob naslednjih. In ne ob tistih, ki še sledijo. Vi, ki živite tu ob Boču, ste to velikokrat dokazali. Tudi v vojni za samostojno Slovenijo. Bodimo pogumni. In zaupajmo v nove zmage!

Živela Osvobodilna fronta!

Živela Štajerska!

Živela Slovenija!

Kandidatna lista Socialnih demokratov za predčasne volitve v Državni zbor

Volilna konvencija Socialnih demokratov je torek, 24. aprila, v Ljubljani potrdila listo kandidatk in kandidatov za predčasne volitve v Državni zbor. Kandidatke in kandidati Socialnih demokratov po volilnih enotah so:

 

Po besedah predsednika mag. Dejana Židana so na kandidatni listi SD za letošnje predčasne volitve v Državni zbor samozavestni in marljivi ljudje, takšni z in brez izkušenj v politiki. Židan je prepričan, da je Socialnim demokratom uspelo povrniti zaupanje volivcev, v svojem motivacijskem govoru pa je med drugim izpostavil dolgoletno idejo socialne demokracije.

Kot je poudaril Židan, imamo v SD idejo, načrt in ljudi. Gre za idejo socialne demokracije – gibanja, ki se že 150 let med drugim bori za delavske pravice, politično emancipacijo, univerzalnost človekovih pravic in vrednote demokracije, je dejal Židan in dodal, da se naša stranka nikoli ne bo imenovala po svojem predsedniku, saj njen cilj ni cilj predsednika stranke.

Načrt, ki smo ga naslovili Samozavestna Slovenija, po Židanovih besedah vključuje deset strateških ciljev in več kot 500 ukrepov, usmeritve pa so tri: zmanjšanje družbene neenakosti, utrditev slovenskega gospodarstva in varnost, ki je osnova za blaginjo posameznika, družbe in naroda.

Ljudi, ki smo jih uvrstili na kandidatno listo, pa je Židan označil za samozavestne in marljive, ki jim je mar za druge. Po njegovih besedah so na kandidatni listi tako novi ljudje v politiki, ki so se imeli pogum izpostaviti, kot tudi kandidati s političnimi izkušnjami in dolgoletno tradicijo borbe za dobrobit ljudi.

Kot je dejal predsednik SD, sedaj potrebujemo še zaupanje volivcev, kar je po njegovem mnenju “tista vrednota, ki jo je politika v Sloveniji tolikokrat zlorabila”. “Obljubljali so preveč, izpolnili pa premalo, prav tako niso dali odgovorov na najpomembnejša vprašanja,” je ocenil Židan.

Po njegovem mnenju smo si v SD v zadnjih štirih letih povrnili zaupanje ljudi, in sicer “ne z velikimi besedami oziroma obljubami, ki se ne realizirajo, ampak s skromnostjo”. “Verjemite, smo najboljše, kar se lahko ponudi slovenskim volivkam in volivcem,” je prepričan Židan. O kandidatnih listah je 171 prisotnih delegatov na volilni konvenciji tajno glasovalo za vsako volilno enoto posebej.

Na listi SD bodo na junijskih volitvah poleg predsednika SD Dejana Židana, ki je umeščen v domač murskosoboški okraj, kandidirali vsi dosedanji poslanci SD z izjemo Marije Bačič, ki se vrača v pokoj, to so Matjaž Han, Matjaž Nemec, Jan Škoberne in mag. Bojana Muršič. Prav tako sta na listi aktualni ministrici, ki prihajata iz kvote SD, dr. Anja Kopač Mrak in Andreja Katič.

Za poslanski mandat se bodo med drugim potegovali nekdanji ministri dr. Ljubica Jelušič, dr. Franc Križanič in dr. Jernej Pikalo, ponovno pa tudi nekdanji poslanci Samo Bevk, Marijan Križman, dr. Andreja Črnak Meglič in mag. Dejan Levanič. Med tistimi, ki bodo na volitvah zastopali barve SD, so tudi dolgoletni sindikalist mag. Dušan Semolič, podjetnik in maratonec Dušan Olaj, visokošolska učiteljica, raziskovalka in dolgoletna dekanja dr. Brigita Skela Savič, nekdanji glasbeni producent in založnik mag. Goran Šarac, mednarodna pravnica dr. Dominika Švarc Pipan, direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan in predsednik Mladinskega sveta Slovenije Tin Kampl.

Dr. Jernej Pikalo: Razvoja brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti

Minuli teden, v sredo, 18. aprila, je v Ljubljani potekal drugi Shod za znanost, na katerem so raziskovalke in raziskovalci želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Po lanskem uspešnem shodu so znanstvenice in znanstveniki ponovno opozorili, da se soočajo s problemi, ki jim otežkočajo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, ki izboljšujejo kvaliteto naših življenj.

Socialni demokrati smo tudi tokratni protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna sfera za napredek in obstoj slovenske in evropske družbe. V SD vemo, da je vlaganje v znanost, raziskave in razvoj edini način za zdravo gospodarsko rast, znanstvene preboje, ki rešujejo življenja in družbene inovacije, ki prispevajo h kvalitetnemu in kreativnemu življenju skupnosti.

Iz Eurostat podatkov o financiranju znanosti je mogoče razbrati, da so sredstva za znanost (skupaj javna in zasebna) v Sloveniji rasla več kot desetletje do leta 2013, ko so dosegla raven 2,58% BDP. Od takrat so se nižala, leta 2014 so bila 2,37%, leta 2015 2,2% in leta 2016 2%. Za leto 2017 še ni podatka, bo pa bolj vzpodbuden, ker se je nekoliko povečalo financiranje iz javnih sredstev. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila skupna rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letu 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati v letih 2013 in 2014 ko smo vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot Stranka modernega centra v letih visoke gospodarske rasti 2015 in 2016. To smo naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno.

Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno. V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji poleg povečanja sredstev rabi tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo, vse tiste, ki pa so v preteklosti odšli v tujino, pa poskušati privabiti nazaj. Slovenija se je znašla v položaju, ko slovenske univerze in raziskovalni inštituti znajo izobraziti izjemne mlade  znanstvenike, a jim po doktoratu ne uspemo zagotoviti ustreznih pogojev za nadaljevanje znanstvenih karier, zato odhajajo v tujino.

Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo v evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe in smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020. V naslednjem mandatnem obdobju bo prioritetna naloga poleg zagotavljanja javnih sredstev za raziskave in razvoj ter spodbujanja vlaganj zasebnih sredstev tudi sprejem novega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki v tem mandatu ni bil sprejet. Znanstvena sfera namreč potrebuje nove in drugačne zakonske podlage za svoje delo, da se bo lahko lažje razvijala.

Zato Socialni demokrati poudarjamo, da pravega razvoja v Sloveniji brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Jernej Štromajer: Kroženje možganov

Strah pred begom možganov v tujino je upravičen in z njim se vsekakor mora soočiti slovenska družba. Samo v zadnjih letih se je iz Slovenije vsako leto izselilo skoraj 8.000 Slovenk in Slovencev, največ med njimi je bilo mladih starih med 25 in 34 leti, med njimi pa so največji delež predstavljali visoko izobraženi. Slovensko javno šolstvo je torej te mlade pripeljalo do diplome ali magisterija, ti pa so se nato iz različnih razlogov, odločili za odhod v tujino.

Seveda ni skrivnost in tudi ne čudno, da je največje število tistih, ki so se odločili za selitev v tujino to storilo v času, ko so bili brezposelni. Ampak tudi sedaj, ko se zaposlitvena struktura v Sloveniji izboljšuje, ni videti znakov, da bi se beg mladih v tujino kaj preveč ustavljal. Zavedati se moramo, da so selitve v globaliziranem svetu realnost, ki se bomo težko izognili. Vsekakor pa bi morala biti naša prioriteta, da vzpostavimo vse potrebne vzvode, da se mladi ne bi izseljevali zaradi družbenoekonomskih razlogov, temveč zaradi želje po novih izkušnjah v tujini.

Konec leta sem se, potem ko sem večino lanskega študijskega leta v okviru svojega doktorskega študija kot Fulbright štipendist preživel na ameriški Univerzi Wisconsin-Madison, udeležil sprejema za v tujini izobražene Slovence. Vsi skupaj smo ugotavljali, da ti študij v tujini da neverjetno širino in omogoči veliko boljše razumevanje in delovanje sodobnega sveta. Zavedati se je potrebno, da je svet postal globalna vas in da se moramo, če nočemo postati zaplankana podalpska vas, ne le ekonomsko, ampak tudi kot družba odpreti v svet.

V povprečju se le okoli 2.000 slovenskih študentk in študentov (od okoli 80.000) vsako leto odloči za odhod na študijsko izmenjavo v tujino. Če temu prištejemo še nekaj sto slovenskih študentov, ki redno študira v tujini, lahko vidimo, da se mnogo več mladih izseli iz Slovenije, kot pa se jih odloči samo za izobraževanje v tujini. Ta trend moramo obrniti!

Sicer si je že Evropska unija zastavila cilj, da bo povečala mobilnost mladih in da bi se moralo do leta 2020 že 20 odstotkov študentov udeleževalo študijskih programov v tujini. Vendar od 2.000 do 20% od 80.000 je še dolga pot. A to je izziv in priložnost, ki jo Slovenija mora izkoristiti. Še več, naš cilj bi moral biti, da bi prav vsak študent del svojega študija preživel v tujini. S tem bi ne le pridobil nova znanja in boljše razumevanje sveta, ampak tudi potencialne osebne stike in povezave z ljudmi, ki ti lahko koristijo čez vse življenje. Če nočeš biti zgolj prvi na vasi, se pač moraš kdaj tudi odpraviti v mesto.

Je pa nujno, da Slovenija za vse mlade, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov odpravijo v tujino – sploh pa za tiste, ki se tja odpravijo za del ali za celoto svojega študija – omogoči ustrezne pogoje za vrnitev iz tujine. Saj veste, »povsod je lepo, ampak doma je najlepše«.

Predvsem si pa nikakor ne želimo, da bi tudi za Slovenijo začelo veljati, kot prepevajo v bosanski skupini Dubioza kolektiv: da bi pošiljali »mlade v diasporo, da bi za tujce kopali kanale in farbali fasade« ali, da bi kot cenejša tuja delovna sila počeli kakšno drugo sicer višje kvalificirano delo, za katerega jih je izobrazilo slovensko javno šolstvo, namesto da bi vse svoje potenciale lahko realizirali doma.

Na mladih svet stoji, ali kako že, mar ne? Zato moramo narediti vse, da bo Slovenija mladim diplomantom, ki so končali šolanje doma ali v tujini omogočila, da si bodo lahko v Sloveniji ustvarili družino in življenje. S tistimi, ki pa se iz takšnih in drugačnih razlogov vendarle odločijo, da zapustijo Slovenijo, pa moramo negovati stike, mladi ljudje odprtih glav so namreč lahko najboljši ambasadorji Slovenije. Hkrati pa morajo vedno imeti odprta vrata in možnost, da se vrnejo.

Za začetek moramo mladim predvsem dati priložnost, da ne bodo čutili potrebe po selitvi v tujino, ker njihovega znanja v Sloveniji ne znamo ustrezno izkoristiti. Zaupati jim moramo tudi najtežje naloge v družbi, pa naj bo to na univerzi ali v najnaprednejših podjetjih. Vzpostaviti moramo transparenten sistem zaposlovanja mladih v vseh delih družbe, ki bo temeljil na pozitivni selekciji in na meritokraciji, kjer bo pomembno kaj veš in znaš in ne, koga poznaš ali kdo je tvoj oči.

Naša razvojna, demografska in migracijska politika mora temeljiti na kroženju možganov, sodelovanju in iskanju sinergijskih učinkov, ne pa na tekmi vseh proti vsem. Morda se bo pod takšnimi pogoji v Slovenijo vrnil tudi moj prijatelj, ki je sicer doma iz Idrije, trenutno pa dela doktorat iz medicinske fizike v Wisconsinu.

Jernej Štromajer

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Prizadevanje ministrice Kopač Mrak obrodilo sadove: Odbor DZ prižgal zeleno luč zakonoma, ki pomembno zaokrožata zakonodajo s področja invalidskega varstva

Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak se je na Odboru Državnega zbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide zahvalila poslankam in poslancem za razumevanje, da pred iztekom mandata obravnavajo in glede na današnjo podporo sprejmejo dva pomembna zakonodajna akta. ”Zakona zaokrožujeta zakonodajo s področja invalidskega varstva s ciljem zagotavljanja neodvisnega življenja invalidov v skupnosti,” je izpostavila ministrica.

Zakon o socialnem vključevanju invalidov tako nadomešča zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb iz leta 1983, uresničuje odločbo Ustavnega sodišča ter pomembno širi krog upravičencev, ki jim z novim zakonom pripadajo pravice, prav tako pa je po besedah Kopač Mrakove pomembno, da je bil zakon pripravljen skupaj z nevladnimi organizacijami, med katerimi ima široko podporo, z njim pa se izpolnjujejo tudi cilji Akcijskega programa za invalide 2014 – 2021.

Namen zakona je zagotoviti polnoletnim osebam, ki si zaradi svoje invalidnosti ne morejo same zagotavljati socialne varnosti in se vključevati v družbo, pravico do nadomestila, pravico do dodatka za pomoč, postrežbo in storitev socialnega vključevanja za sodelovanje ter vključenost v družbo. Z zagotovitvijo nadomestila, dodatka za pomoč in postrežbo ter storitvijo socialnega vključevanja se invalidom omogoča, da živijo v skupnosti in enako kot drugi ljudje odločajo o svojem življenju na vseh ravneh. Poglavitne rešitve predloga zakona se nanašajo na: uveljavljanje pravice do nadomestila za invalidnost ter dodatka za pomoč in postrežbo, možnosti uveljavljanja storitev socialnega vključevanja in zaposlovanja, opredeljuje pa se tudi postopek za uveljavljenje pravic.

Novela zakona o osebni asistenci pa je nadgradnja osnovnega zakona, ki ga je Državni zbor potrdil na februarski seji, da se invalidom v čim večji meri omogoči, da enako kot drugi živijo v skupnosti in odločajo o svojem življenju preko zagotavljanja osebne asistence na domu, na delovnem mestu, pri izobraževanju ter pri vključevanju v socialno okolje. Zakon ureja definicijo osebne asistence, komunikacijski dodatek za senzorno ovirane uporabnike, izvajanje osebne asistence, postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence, izvajalce osebne asistence in njeno financiranje. Za polno uveljavitev zakona v skladu z zakonskimi roki, predvsem v začetnem obdobju uveljavljanja pravice do osebne asistence pa so potrebne spremembe zakona, ki so bile danes na odboru tudi potrjene.

Foto: DZ

Dejan Židan: Samozavestna Slovenija za preboj med najboljše

Boj proti neenakosti je pomembna usmeritev Socialnih demokratov.

Verjamemo, da kot družba napredujemo takrat, ko napredujejo tudi najšibkejši med nami.

Zdaj je čas za razvojni preboj. Slovenijo želimo po ključnih kazalcih razvitosti, ki merijo kakovost življenja, enake možnosti, inovativnost in poslovno odličnost, skrb za okolje in drug drugega, umestiti med 10 najboljših držav na svetu. Takšna ambicija zahteva nov družbeni dogovor. Socialni demokrati smo začeli s poglobljeno razpravo z gospodarstvom in sindikati, da okrepimo medsebojno zaupanje in ustvarimo možnosti za uravnotežen razvoj za vse. Vem, da smo skupaj tega sposobni.

V Sloveniji prepoznavamo samozavest, ki ima korenine v znanju, inovativnosti in delavnosti naših ljudi, da si drznemo zastavljati visoke cilje. Zgled najdemo med našimi športniki, ki zmorejo iz majhnega naroda narediti svetovnega velikana. Zgled najdemo med uspešnimi gospodarstveniki, ki vedo, da morajo za dosego cilja dati od sebe najboljše. Zgled najdemo med vrhunskimi znanstveniki, ki dosegajo rezultate z veliko požrtvovalnega dela, vztrajnostjo in prodornostjo. In zgled najdemo med tisočerimi posamezniki, ki z vestnostjo, skrbnostjo in ambicioznostjo uspevajo v domovini in po svetu.

Neenakost je ključna ovira

Ključna ovira za pospešen razvoj Slovenije med najrazvitejše je naraščajoča neenakost. Mislim na neenakost po dohodkih in premoženju, po možnostih, v regionalnih razlikah, pa tudi korupcijo in klientelizem. Med nami živi 280.000 ljudi v revščini. Četudi smo med državami OECD država z najnižjo stopnjo neenakosti, ta narašča. Razkorak med bogatimi in revnimi je vse večji. V svetu in pri nas.

Boj proti neenakosti je pomemben pri našem delovanju. Verjamemo, da kot družba napredujemo takrat, ko napredujejo tudi najšibkejši med nami. Zato zastavljamo takšen nabor ukrepov, da na eni strani izboljšamo javne storitve kot jamstvo enakih možnosti, pomagamo tistim skupinam ljudi, ki jim je najtežje, hkrati pa lajšamo obremenitve srednjega razreda in s tem pospešujemo razvojni zagon.

Dobiček za vse, ki ga ustvarjajo

V času izjemne gospodarske rasti rastejo dobički slovenskih podjetij. V letu 2016 so ta ustvarila za 3,2 milijarde evrov dobička, kar 70 % več kot leto prej. To spoštujemo in se zavedamo, da je dobiček podjetij osnova za več vlaganj v nove tehnologije, trge in inovativne produkte. Ni pa prisotno dovolj zavedanja, da so ta dobiček s svojim delom, znanjem, idejami in trudom soustvarjali tudi zaposleni, zato je v sistem udeležbe delavcev pri dobičku vključeno bistveno premalo podjetij. To moramo spremeniti. Tukaj je ključ do boljše produktivnosti in višje dodane vrednosti. Po obeh merilih močno zaostajamo za najrazvitejšimi. Da ta razkorak zmanjšamo, s tem pa ustvarimo več prostora za boljše plače in višje pokojnine, potrebujemo boljšo organizacijo na vseh ravneh, odprtost za nove poslovne modele in najboljše organizacijske pristope. Predvsem pa moramo v vse procese (od vodenja do izvedbe) bolje vključevati zaposlene.

Tudi z delitvijo dobička, z zadružništvom in delavskim lastništvom, z več ekonomske demokracije. Prav to so najboljši pristopi za povečevanje vključenosti, odgovornosti in pripadnosti zaposlenih k podjetju, s tem pa k rasti njihove produktivnosti, kakovosti in uspešnosti. Povsem jasno je: če pričakujemo več od ljudi, moramo v ljudi več vlagati. V njihovo znanje, varnost, zadovoljstvo, pripadnost, motivacijo.

Vlaganje v ljudi za vključujočo rast

Na drugi strani potrebujemo za večjo dodano vrednost boljše produkte, prepoznavnejše blagovne znamke, več znanja, zapakiranega v slovenski proizvod in storitve. Zato moramo več vlagati tudi v znanost, v raziskave in razvoj. Po deležu vlaganj v raziskave in razvoj (države in gospodarstva) smo z 2 % BDP najboljši med novimi članicami EU. A to ni dovolj. Pogajanja o nemški vladni koaliciji napovedujejo, da bo Nemčija do leta 2025 v raziskave in razvoj vložila letno 3,5 % BDP. Tudi mi moramo vložiti več in bolje.

Socialni demokrati bomo vlagali in krepili tisto, kar lahko najučinkoviteje in najbolj trajnostno prispeva k rasti družbene blaginje in h krepitvi naših konkurenčnih sposobnosti ter trdoživosti slovenskega naroda. Znanost, šolstvo, zdravje, kultura, infrastruktura in energetika za 21. stoletje in strateške gospodarske panoge od turizma do zelenih tehnologij, pridelave hrane in logistike.

Pri tem se zavedamo, da bo za boljše javne storitve potrebno močno izboljšati tudi upravljanje državnih institucij. Za naš denar moramo dobiti več, zato bodo nujni posegi tudi v zdravstvu in ostalih javnih podsistemih, da se izkorenini neučinkovitost in korupcijo ter na prvo mesto zopet postavi bolnika, dijaka, gledalca… Torej tiste, ki so jim javne storitve namenjene. Ko smo recimo zdravstveno ministrstvo pred leti vodili Socialni demokrati, smo učinkovito zmanjševali čakalne vrste in pričeli krepiti javno zdravstvo.

Želimo odpraviti nepotrebne birokratske ovire, ki po nepotrebnem jemljejo čas ljudem in podjetjem. Zato potrebujemo boljše upravljanje na vseh nivojih države. Od vlade do upravnih enot.

Preboj med najboljše države na svetu ni cilj sam po sebi. S tem hočemo biti razvojno prodorna država, ki z znanjem in inovativnostjo poganja gospodarsko rast, ta pa se enakomerno preliva v večjo blaginjo vseh ljudi, vseh družbenih skupin, vseh slojev in vseh generacij. Biti med tistimi državami, ki znajo zmanjševati družbene razlike, da družba ostaja kompaktna in povezana in da v njej prevladuje zadovoljstvo vseh, z možnostmi za socialno napredovanje. Da niso možnosti rezervirane samo za takšne ali drugačne elite, ampak da imamo v družbi vsi enake možnosti rasti. Biti med najboljšimi zame pomeni razvijati ravnotežje med posameznikom in družbo, med podjetnostjo in človečnostjo, med človekom in naravo. Je kazalnik za to, da kot država vodimo v naprednih naporih človeštva, da za seboj puščamo svet z manj razvojnimi, okoljskimi, socialnimi in varnostnimi problemi.

Nov družbeni dogovor

To je naša vizija in naš predlog za nov družbeni dogovor. Novi cilji za prihodnost, ki nas lahko povežejo močneje, kot nas ločujejo razlike med nami.

Socialni demokrati vidimo možnost, da nam ta podvig uspe, če bomo znali delati z roko v roki. Gospodarstvo in sindikati, vlada in (civilna) družba, koalicija in opozicija, celotna skupnost. Skupaj.

Naša prednost

Socialni demokrati smo v preteklosti znali v težkih letih prevzeti odgovornost, ko je bilo potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost in za okrevanje. Imamo rezultate. Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. To je dokaz, da smo verodostojni.

Smo tisti, ki smo vedno tukaj. Tudi takrat, ko je treba prevzeti odgovornost. Zato se lahko na nas zanesete. Nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme, kako dosegati male in velike premike, kako spreminjati stvari na bolje. Ker vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Povezuje nas res dobra energija. Zdi se mi, da v stranki in okoli nas vre od ustvarjalnosti, novih idej in tovariškega zagona, pridružujejo se nam novi člani.

Novim idejam in ljudem, ki so pripravljeni delati za skupno dobro, so naša vrata vedno odprta. Stranke ne gradimo okoli enega imena, kot to počnejo drugi, ampak ljudi združujemo in povezujemo okrog skupne ideje. Ker lahko samo skupaj dosežemo več. Več za vse ljudi, ne zgolj srečne posameznike oziroma izbrane skupine.

Tudi ko hodim po Sloveniji in se srečujem z gospodarstveniki, delavci, znanstveniki, uradniki, učitelji in kmeti, čutim to energijo. Zanos ustvarjanja. Vidim prizadevanje, da v tem, kar vsak zase in skupaj počnemo, postanemo odlični. To daje Sloveniji moč, da napreduje. Ta moč je v ljudeh.

S skupnimi močmi za dobro vseh,

mag. Dejan Židan,
predsednik SD

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Socialni demokrati na volitve s programom Samozavestna Slovenija, ki predvideva 500 ukrepov za razvoj države

Članice in člani Konference SD so v Ljubljani potrjevali program stranke za državnozborske volitve z naslovom Samozavestna Slovenija 2018-2026, ki ga je pripravila programska skupina pod vodstvom dr. Patricka Vlačiča. Socialni demokrati z volilnim programom, ki vsebuje več kot 100 poglavij s 500 ukrepi, zasledujemo tri osnovne cilje, med katerimi je boj proti družbeni neenakosti na področjih zdravstva, trga dela in pravosodja.

Prihod Židana in gostov na programsko konferenco SD

Program SD predvideva celotno uresničitev ukrepov v osmih letih. Po mnenju predsednika stranke mag. Dejana Židana bomo že po štirih letih lahko pokazali dobre rezultate, nekatere zadeve pa želimo rešiti v prvem letu vladanja, če nam bodo volivke in volivci s svojim zaupanjem na volitvah to omogočili.

Gostje na programski konferenci SD

V prvo skupino ukrepov sodijo ukrepi za učinkovit boj proti družbeni neenakosti, v drugo ukrepi na področju gospodarstva. Pri slednjih Židan za prvo leto nove vlade napoveduje davčno prestrukturiranje za razbremenitev srednjega razreda. Socialni demokrati izpostavljamo še področje varnosti, ki jo razumemo širše od le obrambne, predvsem kot enake možnosti na področju trga dela, izobraževanja in zdravstva.

Židan med predstavitvijo volilnega programa

Kot je dejal Židan, si želimo veliko argumentiranih razprav z drugimi strankami, kar bo že pred volitvami lahko pokazalo na možne povolilne vladne koalicije. Po Židanovih navedbah je sicer stranka šla ne le v programsko, ampak tudi v kadrovsko prenovo. Kandidatno listo za državnozborske volitve bomo potrdili na volilni konvenciji 24. aprila.

“V ospredju našega volilnega programa s katerim bo SD nastopila na državnozborskih volitvah, je krepitev srednjega razreda, odprava neenakosti, ustvarjanje odpornega gospodarstva in varnosti v državi. V štirih letih smo sposobni izvršiti pomemben del programa, v osmih letih pa v celoti,” je napovedal predsednik SD Dejan Židan.

Židan predstavil program SD za volitve

Židan je v nagovoru dejal tudi, da program temelji na desetih strateških ciljih, 110 področnih ciljih in več kot 500 ukrepih. S tem programom želimo in nudimo pot Sloveniji za preboj med 10 najboljših držav v Evropi, ob bok Švedske, Finske in Danske, itd. V programu smo odgovorili na vsa vprašanja v družbi in širše, je dodal predsednik SD.

Med prioritetnim nalogami je sanacija zdravstvenega sistema. Po mnenju predsednika Židana je treba sicer spremeniti delovanje javnih zdravstvenih zavodov, ki bodo imeli večja pooblastila in odgovornost. “A tudi to ne bo omogočilo boljše oskrbe ljudi, če bo Slovenija za zdravstvo namenila le 8,6 odstotka BDP,” je poudaril Židan. V SD ne sprejemamo tako dolgih čakalnih dob, zlasti ne v obdobju največje konjunkture. Kot je opozoril Židan, smo Socialni demokrati v preteklosti, v času vlade Boruta Pahorja, že dokazali, da znamo skrajševati čakalne dobe.

Predsednik SD na programski konferenci SD

Predsednik SD se je v nadaljevanju predstavitve programa dotaknil tudi slovenskega sodstva, ki je po njegovih besedah iz leta v leto bolj učinkovito, a neučinkovito, ko gre za najhujše zlorabe. Menil je, da je treba spremeniti kazensko-procesno pravo in kazenski zakonik. Opozoril je, da so podprli predlagan kazenski zakonik, ki ga je pripravil sedanji pravosodni minister Goran Klemenčič, a z zakonom na koncu niso uspeli, ker ga ni podprla niti Klemenčičeva lastna stranka SMC.

Židan je nadalje pohvalil ukrepe ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, zlasti na aktivni politiki zaposlovanja. “Tudi zaradi Anje Kopač Mrak in njenega dobrega dela so številke v državi danes tako dobre,” je dejal Židan.

Socialni demokrati smo za davčno prestrukturiranje, saj je po mnenju predsednika stranke nesprejemljivo, da so z obdavčitvami najbolj obremenjeni ljudje. “Ko govorimo o davčnem prestrukturiranju, govorimo o novi izgradnji srednjega razreda, ki ga je potrebno okrepiti” je poudaril Židan in hkrati dodal, da je obdavčitev dobičkov podjetij v Sloveniji pod povprečjem EU in včasih spominja skoraj na davčne oaze.

Dejan Židan na programski konferenci SD

Na področju zunanje politike je Židan izpostavil, da v SD trdno verjamemo v EU, saj kar 70 odstotkov BDP ustvarimo z izvozom. Izpostavil je tudi delovanje naše evropske poslanke Tanje Fajon, “saj da je edina evropska poslanka iz Slovenije, ki je v okviru močne evropske družine v evropskem parlamentu tudi upoštevana in resnično deluje v korist Slovenije”.

Na področju kulture je Židan obljubil ne le okrepitev njenega financiranja, ampak tudi njeno večjo finančno samostojnost. “Po osmih letih uresničevanja tega programa bo Slovenija samozavestna, še vedno bo najlepša država, država srčnih in čudovitih ljudi, ampak tudi bolj srečnih, inovativnih, samozavestnih ljudi,” je zbranim na konferenci dejal predsednik SD Dejan Židan. “Čez osem let, ko in če nam bo dano voditi državo, bo Slovenija bistveno bolj cenjena v mednarodni skupnosti,” je poudaril predsednik stranke.

Predsednik Socialnih demokratov in minister v aktualni vladi je dejal, da v SD priznamo, če naredimo napako, in od tega ne bežimo. “Če naredimo napako, se opravičimo in ne iščemo krivcev od Karantanije naprej. Napako popravimo in ne zvalimo krivdo na koalicijske partnerje ali družbene skupine,” je dodal Židan.

Patrick Vlačič na programski konferenci SD

Volilni program Samozavestna Slovenija za obdobje 2018-2026 je skupaj s programsko ekipo snoval Patrick Vlačič. Kot je dejal, je imel najlepšo nalogo v politiki, to je priprava volilnega programa, medtem ko ne bo kandidat za poslanca ali ministra v novem mandatu. “Tako smo v pripravo programa skušali vključiti čim več ljudi, v programu niso le široki cilji in usmeritve, pač pa tudi zelo konkretni, kot denimo, da tovornjaki ne bodo več prehitevali na avtocestah in da ne bodo več pokanja petard pred novim letom,” je povedal Vlačič.

Vodja poslanske skupine Matjaž Han je dejal, da je zaradi tako dobro pripravljenega programa domišljav. “Narejen je na dobri diagnozi, na izkušnji, in na tem, da vemo, da imamo za vsako stvar, ki jo hočemo izpeljati, tudi prave ljudi,” je dejal Han. Obregnil se je tudi ob vedno nove obraze v politiki. Kot je dejal, se očita etabliranim strankam, kot smo Socialni demokrati, da imajo stare obraze, a “imamo v naši stranki več novih obrazov na letošnjih volitvah, kot imajo članstva v nekaterih novih strankah”.

Sergei Stanishev na programski konferenci SD

Programske konference so se udeležili nekateri domači in tuji gostje, med njimi tudi predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice, Kluba slovenskih podjetnikov in sindikatov. Med tujimi gosti so se nam v Klubu CD pridružili nekdanji avstrijski predsednik vlade in vodja avstrijskih Socialdemokratov (SPÖ) Christian Kern, predsednik Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) Sergei Stanishev in predsednik hrvaške SDP Davor Bernardić.

Davor Bernardić na programski konferenci SD

Predsednik PES Sergei Stanishev je v svojem nagovoru poudaril, da je SD edina stranka, ki ima zelo jasno vizijo o prihodnosti Slovenije. “S tem programom in ljudmi, ki ga bodo izvajali, verjamemo v vaš uspeh, to o bo tudi naš evropski uspeh,” je dejal predsednik stranke evropskih socialdemokratov.

Vodja SPÖ Christian Kern je dodal, da je v Evropi vzpon desnega populizma in konservatizma. “A ti konstantno premikajo meje, kaj je moralno. Napadajo brezposelne kot goljufe, napadajo svobodo tiska. Vsem obljubljajo brezplačno pivo, a ko pa pridejo na oblast, ga le oni pijejo,” je povedal Kern.

Christian Kern na programski konferenci SD

Tudi predsednik hrvaških socialdemokratov Davor Bernardić je menil, da je socialna demokracija bolj kot kadarkoli potrebna za Evropo in svet. “Danes imamo samo privid svobode, a so vse večje neenakosti v družbi. Imamo privid pravičnosti v družbi, a solidarnost, ki smo ji danes priča, je deklerativna, potrebujemo pa resnično solidarnost za dobro ljudi,” je povedal Bernardič.

Glasovanje o volilnem programu na programski konferenci SD

Članice in člani Konference SD so po opravljeni razpravi soglasno potrdili volilni program Samozavestna Slovenija, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Program SD – Samozavestna Slovenija 2018-2026 by SocialniDemokrati on Scribd

Volilni program Socialnih demokratov za shranjevanje v PDF obliki:

Volilni program SD – Samozavestna Slovenija 2018-2026