Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Predsednik SD Židan - uvod v posvet

Na 2. posvetu Samozavestna Slovenija opozorili na neenakosti v zdravstvu, pravosodju in na trgu dela ter predstavili nekatere rešitve

Socialni demokrati smo se na drugem javnem posvetu Samozavestna Slovenija v Ljubljani skupaj z gosti dotaknili vprašanj, kako zmanjšati družbeno neenakost – predvsem na področju zdravstva, pravosodja in dela. Sogovorniki so opozorili na trend naraščajoče prekarnosti na trga dela, na vse daljše čakalne dobe v zdravstvu in na občutek nepravičnosti delovanja pravne države.

Kot je uvodoma predstavil predsednik SD mag. Dejan Židan, se družbena neenakost povečuje. Ob začetku gospodarske krize leta 2008 je imel en odstotek najbogatejših ljudi v lasti 42,5 odstotka globalnega premoženja, leta 2017 pa se je ta delež povečal na 50,1 odstotka, je navedel. Po njegovih besedah je tudi po ocenah ekonomistov največja grožnja ekonomskemu razvoju povečana socialna nestabilnost.

Omizje na posvetu

Med predstavitvijo razmer v Sloveniji je Židan med drugim omenil daljšanje čakalnih dob. Kot je dejal, nad dopustno čakalno dobo čaka več kot 60.000 ljudi, Slovenija pa za zdravstvo nameni manjši delež sredstev, kot je povprečje v EU. Tudi vse več zadev na sodiščih traja predolgo, kljub zmanjšanju števila brezposelnih pa ima v Sloveniji več ljudi kot v drugih nam primerljivih državah začasno obliko zaposlitve, je še opozoril.

Predsednica Sveta SD za pravosodje in strokovnjakinja mednarodnega javnega prava dr. Dominika Švarc Pipan je opozorila, da slovenska pravna država ne deluje niti optimalno niti zadovoljivo, kar je posledica zakonodajnega okvira, ki bi moral biti stabilen, a obstaja očitna prenormiranost. Brez kakovostnega zakonodajnega okvira pa po njenem mnenju tudi ne moremo pričakovati uspešnosti pri pravičnem delovanju državnih in pravosodnih organov. Na tem področju je Dominika Švarc Pipan, ki bo kandidirala na listi SD za volitve v DZ, kot eno najočitnejših težav izpostavila občutek, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi, ena za elite, druga za manj privilegirane.

Po mnenju ustavnika dr, Andraža Terška sistem kazenskega prava ne more delovati v državi, ki uspešnost sodnih postopkov razume izključno kot preštevanje obsodilnih sodb. Poudaril je tudi, da politika ne more sodstvu vsiliti občutka za etiko, za pravičnost in za moč argumenta, pač pa lahko uvede spremembe le tako, da poseže po edinem orodju, ki ga ima. To je zakon, “a potem pride do očitkov o prenormiranosti in pregrobem posegu v sodstvo”.

Posvet SD

Med težavami na področju zdravstva je predsednica Sveta SD za zdravje in direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan izpostavila dostopnost in veliko število ljudi, ki na storitve čakajo predolgo, ter premalo izgrajen sistem kakovosti. Poudarila je še, da je treba za zdravstvo nameniti več javnih sredstev. Nujno je po njenem mnenju določiti košarico pravic, realno ovrednotiti zdravstvene storitve in prenoviti upravljanje javnih zavodov.

Generalni direktor ljubljanske psihiatrične klinike dr. Bojan Zalar je med drugim poudaril, da denar ni edini pomemben element v zdravstvu, pač pa je pomembna tudi organizacija. Po njegovem mnenju je treba zadeve racionalizirati. Zalar je izpostavil še pomanjkanje sprejemanja odgovornosti ob težavah in ocenil, da je treba tudi pri tem ponovno vzpostaviti hierarhijo.

O stanju na trgu dela je spregovorila tudi aktualna ministrica za to področje dr. Anja Kopač Mrak, ki je prekarnost označila kot verjetno enega najbolj strukturnih in globalnih problemov. To, da nekatere manj izobražene ljudi puščamo, da prehajajo v prekarne oblike dela, je po njenem prepričanju dolgoročni problem z vidika socialne varnosti. Izpostavila je potrebo po regulaciji področja trga dela, ki pa mora biti širše družbeno sprejeta v dialogu s socialnimi partnerji.

Židan med uvodnim nagovorom

Profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske fakultete za družbene vede ugotavlja, da je neenakost v Sloveniji večja, kot si mislimo. Ob tem je opozorila zlasti na prekarnost na trgu dela, ki je po njenem mnenju zlo. Trendi na tem področju se poslabšujejo, najbolj ranljivi pa so zlasti mladi, je opozorila in kot zaskrbljujoče izpostavila, da imamo na področju dela zakonodajo, ki se ne izvaja.

Socialni demokrati bomo s posveti Samozavestna Slovenija nadaljevali tudi v prihodnjih mesecih do državnozborskih volitev, na njih pa bomo skupaj z gosti odpirali vprašanja še na drugih področjih, kjer menimo, da lahko Slovenija napreduje, ob tem pa predstavljali tudi nekatere naše rešitve.

Dominika Švarc Pipan

Predsednica Sveta SD za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan: Za pravno državo smo odgovorni vsi

Kot se pogosto poudarja, pravna država resnično deluje le v družbi, v kateri je prisotno prepričanje, da ta deluje. A raven splošnega zaupanja v državne in pravosodne institucije v Sloveniji je alarmantno nizka. Ko smo pred dobrega četrt stoletja v ustavo zapisali načelo “pravne države” ter vanjo vtkali njene temeljne postulate kot so “ustavnost in zakonitost”, “pravičnost”, “enakost pred zakonom”,  “človekove pravice” in “neodvisnost sodstva”, je iz teh pojmov velo neko skorajda ezoterično, slovesno upanje. Danes pa ugotavljamo, da smo se v procesu graditve samostojne države premalo posvečali vsebinski napolnitvi in uresničevanju teh aspiracij, ki ostajajo bolj sintagma na papirju kot družbena realnost. Njihovo omenjanje pri ljudeh vse pogosteje vzbuja srd in odpor, so eden najočitnejših simptomov globokega razočaranja nad lastno državo in družbo.

Vlada prepričanje, ki žal ni povsem neutemeljeno, da pravo ter državne in pravosodne institucije ne izpolnjujejo tiste funkcije, ki bi jo v zreli ustavni demokraciji morali – zagotavljanje pravičnosti in dostojanstva vseh ljudi, temveč postajajo orodje interesov ozkih političnih in gospodarskih elit na račun povprečnih, depriviligiranih državljanov. Vzroki in dejavniki za takšno dojemanje stanja pravne države pri nas so izrazito večplastni, zapleteni in medsebojno soodvisni. Deloma gotovo izhaja iz dejanskih sistemskih pomanjkljivosti in anomalij, vendar ga dodatno (in znatno) stopnjuje vse bolj iracionalni politični, medijski in javni diskurz.

Premišljena in celovita analiza ter konstruktivno reševanje sistemskih težav so vsekakor nujni, če želimo ozdraviti in okrepiti načete temelje pravne države. V prvi vrsti je ključno zagotoviti jasno, notranje in sistemsko skladno, pregledno, razumno in razumljivo zakonodajo ter njeno pravično, predvidljivo in učinkovito izvajanje in uresničevanje pravic s strani državnih in sodnih organov. Z vidika namena pravne države je nesprejemljivo, da se pod pritiskom (ali izgovorom) neugodnih ekonomskih razmer osnovne socialne pravice diskriminatorno in nesorazmerno zmanjšujejo ali celo odpravljajo.

Nesprejemljivo je tudi, da se državljani (celo pravniki, kaj šele laiki) komajda znajdejo v hiperinflaciji zapletenih in stalno spreminjajočih se predpisov, četudi le-to vsaj delno pogojujejo zunanji dejavniki, kot so vključenost v različne evropske in mednarodne institucije in bliskovito spreminjanje globaliziranega gospodarskega, tehnološkega in širšega družbenega okolja. Brez stabilnega in kakovostnega zakonodajnega okvira, utemeljenega v osnovnih ustavnih in demokratičnih načelih, nenazadnje tudi od državnih in pravosodnih organov ne moremo pričakovati pravične, stabilne, in predvidljive pravne prakse.

Ob zagotavljanju tega osnovnega pogoja je krepitev delovanja državnih in pravosodnih organov nujna tudi v številnih drugih sistemskih, organizacijskih, postopkovnih in – nenazadnje – vrednotnih vidikih. Kljub spodbudnim izboljšavam v zadnjih letih je še vedno preveč zbirokratiziranosti, netransparentnosti in vpletanja izvršne v sodno vejo oblasti. Preveč je primerov očitnih in elementarnih postopkovnih in vsebinskih napak, ki dostikrat nepopravljivo vplivajo na življenje in dostojanstvo posameznikov in ki se enostavno ne bi smele zgoditi. Preveč je sodnih zaostankov in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na sistemske anomalije.

Četudi so te in druge napake verjetno pogosteje plod človeške zmotljivosti ali nesposobnosti kot malomarnosti ali celo korupcije in zlorabe, je situacija nesprejemljiva, še potencira pa jo za stanje kolektivnega duha pri nas značilno kronično nesprejemanje odgovornosti. In nenazadnje, preveč je formalističnega črkobralstva in mehaničnega izvajanja pravnih predpisov, ki jih je za smiselno uresničevanje pravne države nujno potrebno razlagati in izvrševati v duhu njenih temeljnih načel in poslanstva zaščite človekovega dostojanstva.

Ob vsem tem pa nizek ugled prava in pravne države pri nas močno pogojuje in stopnjuje tudi vse bolj iracionalno kritizerski politični, medijski in javni diskurz, ki se močno oddaljuje od premišljene in konstruktivne kritike kot dobrodošlega in nujnega elementa reševanja temeljnih družbenih vprašanj. Učinke tega diskurza še stopnjuje sodobna komunikacijska realnost, v kateri dopuščamo, da razpravljanje o tako resnih in temeljnih temah razvodeni v nekajsekundnih komentarjih in enovrstičnem razmišljanju na družabnih omrežjih. Med katerimi (vsaj pri zaskrbljujoče obsežnem delu populacije) največjo popularnost praviloma dosežejo teorije zarote in iluzije resničnosti, še posebej kadar so sočno začinjene z vulgarnim pljuvanjem (ali pač navijaštvom) po liniji delitve na “leve” in “desne”, “naše” in “vaše”.

V tem okviru je seveda odgovornost politikov za spoštovanje prava in pravne države prvovrstna. S svojimi odločitvami, retoriko in ravnanjem morajo biti za vzgled in vir občutka varnosti, ne pa vedno novih frustracij in občutka, da sta politična moč in medsebojno obračunavanje pomembnejša od dostojanstva in dobrobiti državljanov. Podobno velja za številne medije, ki vsebino, resnico in dejstva vse bolj zapostavljajo na račun forme, poenostavljanja in spektakularnosti. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga pravnih strokovnjakov, zlasti tistih, ki imajo (lahko) velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in veliko odgovornost pri soustvarjanju družbenih procesov.

Vse preveč je takih, ki se izpostavljanju v javnem diskurzu izogibajo bodisi v strahu pred politično-nazorskim etiketiranjem, bodisi zato, ker jim v obdelovanju lastnih vrtičkov enostavno ni dovolj mar za stanje pravne države in življenje drugih. Navsezadnje pa mora v tem diskurzivnem ozračju svoj del odgovornosti prevzeti tudi splošna javnost. Mora se upreti političnim in medijskim konstrukcijam realnosti, ki žalijo inteligenco in se izogibati slepemu sledenju teh konstrukcij, s katerim jih le povratno napaja in krepi.

Državljani moramo preseči tudi razmišljanje, da bodo vse naše težave in spore reševala sodišča, in ga nadomestiti z zavestjo, da je potrebno spoštovati obstoječi pravni red. Za tak miselni premik je v prepletenem součinkovanju dejavnikov in akterjev pravne države seveda nujna tudi že omenjena vzpostavitev resnično kvalitetnega zakonodajnega okvira in ustreznega delovanja državnih in sodnih organov. Pa vendarle, kakor so oblastne institucije nedvomno odgovorne državljanom za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli pravne države, je ravnanje v skladu s temi načeli tudi osnovna državljanska odgovornost.

Četudi bi nam v nekem utopičnem scenariju uspelo vzpostaviti popoln zakonodajni okvir ter nezmotljivo in suvereno sodstvo, bomo od resnične pravne države vselej neogibno odmaknjeni za toliko, kolikor bomo do prava in sodišč sami nespoštljivi ter jih dojemali predvsem kot orodje – ali pač oviro – za uresničevanje lastnih osebnih ali političnih interesov. Dokler bodo brezobzirno kritiziranje pravosodja, iskanje lukenj v pravnih predpisih in pravdanje za vsak centimeter mejnega zidu nacionalni šport, nam polnovredne pravne države pač ne more pričarati nihče. Za njeno uresničitev smo v končni fazi kolektivno odgovorni vsi.

Brez resnično delujoče in učinkovite pravne države ne moremo kakovostno delovati niti kot posamezniki niti kot družba. Vendar premika v tej smeri ne bomo dosegli, če bomo v žalostno pregovorni slovenski maniri v nedogled polemizirali o krivdi in prelagali odgovornost eden na drugega, namesto bi svoj omejeni čas in energijo posvetili konstruktivni kritiki in iskanju rešitev. Dokler bomo na težave gledali skozi to prizmo, bomo ostali v krču mržnje in apatije, ki je najmočnejše orožje v boju proti družbenim spremembam.

dr. Dominika Švarc Pipan
strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in predsednica Sveta SD za pravosodje

 

Časnik Naprej

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Intervju Židana za Delo

Predsednik Židan v pogovoru za Delo: “Socialni demokrati smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi.”

Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.

Dejan Židan - pogovor za Delo 1 

Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?

Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.

Ni to pričakovanje le preveč naivno?

To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.

Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani –  na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.

Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.

In kdo je odgovoren?

Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.

Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?

Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.

Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?

Tega nisem videl.

So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.

Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.

Dejan Židan - pogovor za Delo 4

Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?

Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.

Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?

Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.

Ker idealnega sveta ni, pa …

Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.

No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.

Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.

Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.

Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.

Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?

Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.

Dejan Židan - pogovor za Delo 6

Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.

Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.

To pa je?

Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.

Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?

To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.

Dejan Židan - pogovor za Delo 5

Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….

Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.

Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?

Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.

Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?

Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.

Brigita Skela Savič

Komentar dr. Brigite Skela Savič: Zdravje kot človekova pravica

Učinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.

Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.

Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.

Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.

Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?

Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.

V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav,  sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.

Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši  državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.

Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo  kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.

Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.

Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?

Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.

Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna  zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.

Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.

Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.

Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti,  s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.

Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.

To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.

Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje  zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.

Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.

Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Anja Kopač Mrak

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Slovenija zdaj na 5. mestu lestvice indeksa socialne pravičnosti

Področje delovanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zelo široko in pokriva posameznika od trenutka njegovega rojstva pa vse do smrti. Zato so se varčevalni ukrepi, sprejeti leta 2012 z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), za posameznika najbolj poznali ravno pri pravicah za katere smo pristojni na našem ministrstvu. Pri čemer moram poudariti, da se pravice najšibkejših nikoli niso krčile.

Gospodarska kriza je poskrbela, da se je splošno počutje v Republiki Sloveniji zelo poslabšalo, a negativni trendi pri stopnji revščine, so se tudi na podlagi naših ukrepov in politik, ustavili leta 2014. Od leta 2014 v Sloveniji vsako leto beležimo zniževanje stopnje revščine, kot tudi kazalnikov socialne izključenosti. Izboljšani pa se niso samo kazalnike v zvezi z revščino, ampak tudi gospodarski položaj, zaposlovanje in splošno zadovoljstvo državljank in državljanov.

Grafika 1

Na področju družinske politike smo višino otroškega dodatka za 5. in 6. dohodkovni razred dvignili za 10 odstotkov, prav tako pa smo letos vrnili otroški dodatek vsem iz 7. in 8. dohodkovnega razreda, kar pomeni, da otroški dodatek prejema dodatnih 50.000 otrok. Pri državni štipendiji pa smo je delno uvedli 5. dohodkovni razred, zaradi česar so sedaj lahko do državne štipendije upravičeni tudi tisti s povprečnim mesečnim dohodkom do 56 odstotka na družinskega člana. Državno štipendijo je tako prejelo okoli 3.000 več dijakov in študentov.

Ministrstvo si je v času mojega mandata ves čas prizadevalo odpravljati varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

Pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov sta bila pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino univerzalna prejemka, s sprejetjem ZUJF se je to omejilo na raven 6. razreda otroškega dodatka (64 odstotkov povprečne neto mesečne plače na osebo). S spremembo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih smo zagotovili, da vsi starši, ki bodo dobili otroka po 1. januarju 2018, prejmejo pomoč ob rojstvu otroka. Tako smo ponovno zagotovili, da je pravica univerzalni in so do nje opravičeni prav vsi starši.

Grafika 2

Če gledamo statistične podatke, so trenutno še vedno najbolj ranljiva skupina oseb starejše samske ženske. Od 1. avgusta 2017 naprej osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 297,53 evra, kar vpliva na višino denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki ga prejema posameznik ali družina. Prav tako se je v februarju 2017 začela uporabljati novela Zakona o socialno varstvenih prejemkih, s katero se je ukinila zaznamba na nepremičnine in vračilo prejetega varstvenega dodatka oziroma denarne socialne pomoči, v primeru, ko ima posameznik ali družina v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo v vrednosti do 120.000 evrov.

S slednjim ukrepom se število upravičencev dviguje. 2017 so bili, po dolgem času, vsi upokojenci ponovno upravičeni do letnega dodatka v višini od 90 do 400 evrov (odvisno od višine pokojnine). Letni dodatek bodo upokojenci dobili tudi v letu 2018 in bo izplačan skupaj z izplačilom redne pokojnine za mesec julij 2018. Znašal pa bo od 100 do 410 evrov. Zagotovili pa smo tudi redno in izredno uskladitev pokojnin v višini 3,3 odstotka.

Grafika 3

Zadnji podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo na to, da je večina državljank in državljanov zadovoljna z življenjem v državi. Prav tako smo bili novembra 2017 seznanjeni z ugotovitvami fundacije Bertelsmann, ki je Slovenijo po indeksu socialne pravičnosti v letu 2017 uvrstila na 5. mesto med vsemi državami članicami Evropske unije, leto prej je bila Slovenija na 9. mestu, v obeh primerih pa smo visoko nad povprečjem Evropske unije. Pred Slovenijo so bile le Danska, Švedska, Finska in Češka. Slovenija. Mednarodna organizacija Save the Children pa je objavila prvo poročilo o tem, kje otroci najbolje živijo. Med 172 državami sveta je Slovenija na prvem mestu skupaj z Norveško, pred Finsko, Nizozemsko in Švedsko, ocenjevali pa so razmere na področju zdravja, izobraževanja in zaščite otrok.

Ukrepi, ki jih izvajamo na področju socialne, pokojninske in družinske politike, so se ne glede na težko gospodarsko stanje države, izkazali za uspešne. Z odpravo določenih varčevalnih ukrepov smo zagotovili boljši položaj posameznikov in družin. Ministrstvo poleg socialnih transferjev, sofinancira skoraj 180 socialno varstvenih programov za otroke, mlade, družine, starejše, invalide, odvisnike. Zanj letno namenimo 16,7 milijona evrov. S tem pa hkrati zagotavljamo zaposlitve več kot 550 strokovnjakom.

Danes, ko se gospodarsko stanje države izboljšuje, pa lahko odpravljamo tudi ukrepe, ki se ne tičejo samo socialno najbolj ogroženih skupin. Socialni demokrati bomo tako s programom, ki ga pripravljamo za novo mandatno obdobje zagotovili še večjo blaginjo vseh državljank in državljanov in strmeli k temi, da bomo lahko ukinil vse varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Ministrica Andreja Katič

Ministrica Katič: ”Verjamem, da bo novi načelnik generalštaba Geder pripomogel k izboljšanju slovenske vojske.”

Vlada je na današnji seji na predlog ministrice za obrambo Andreja Katič razrešila načelnika Generalštaba Slovenske vojske Andreja Ostermana in na njegovo mesto generalmajorja Alana Gederja. Zadnje preverjanje usposobljenosti bataljonske bojne skupine na Počku, ki je formirana v 72. brigadi Slovenske vojske (SV), je pripeljalo do ugotovitve, da ta ni ustrezno pripravljena. Vzrok za tako stanje je očitno pomanjkljiva usposobljenost osebja.

Vlada je že konec leta 2016 na osnovi strateškega pregleda obrambe sprejela ukrepe, s katerimi so vojski zagotovili dodatna sredstva, nato pa so sprejeli tudi ukrepe, usmerjene v izboljšanje pripravljenosti in organiziranosti SV. Iz rezultatov ocenjevanja 72. brigade izhaja, da se ukrepi za izboljšanje stanja SV ne izvajajo s pričakovano dinamiko. In ker je prav načelnik Generalštaba SV po zakonu o obrambi prvi odgovoren za pripravljenost, delo in uporabo vseh poveljstev in enot SV, je vlada na predlog ministrice sprejela sklep o razrešitvi Ostermana s položaja načelnika GŠ SV.

Ministrica za obrambo Andreja Katičeva je na novinarski konferenci po seji vlade povedala, da je odločitev o zamenjavi Ostermana z Gederjem sprejela po tehtnem razmisleku. “Vesela sem, da je sprejel izziv, ki ne bo lahek in verjamem, da bo pripomogel k izboljšanju slovenske vojske – ob podpori ministrstva, vlade in celotne politike. Verjamem, da bova lahko skupaj naredila pravi korak v pravo smer,” je dejala in mu zaželela uspešno delo. Kot je napovedala, bosta z novim načelnikom v čim krajšem času predstavila možne ukrepe.

Po njenem mnenju je nesprejemljivo, da so vojake, povsem po nepotrebnem, izpostavili negativni oceni v očeh slovenske javnosti. “Tega si ne zaslužijo. Preudaren poveljnik pošilja vojake v boj zato, da zmagajo.”

“V času mojega mandata sem uspela pripraviti Strateški pregled obrambe, ki je pokazal ključne pomanjkljivosti, med njimi tudi pomanjkanje voditeljstva v vojski,” je še poudarila Katičeva. Vlada je sprejela ustrezne normativne in finančne ukrepe, da se začne vojska modernizirati, če bo imela ustrezno vodstvo. “Ta proces je potrebno nadaljevati,” je dodala Katičeva.

“V tem času so se izdatno dvignili izdatki za obrambo v skupnem znesku 97,7 milijonov dodatnih sredstev, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski,” je pojasnila obrambna ministrica in dodala, “da je bila v zadnjih dveh letih nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema”.

“Ministrstvo za obrambo je tudi že pripravilo načrte za nakup ustrezne opreme za vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine, za kar je vlada že predvidela ustrezna sredstva,” je pojasnila Katičeva. “Nenazadnje smo pripravili tudi novo obrambno zakonodajo, ki pa je trenutno v predalu v parlamentu in bi, če bi bila sprejeta, vojakom z najnižjo plačo prinesla približno dodatnih 3.000 evrov bruto na letni ravni. Kot ministrica pa sem se na vladi vseskozi trdo borila za primerljivo plačilo vseh uniformiranih poklicev,” je še povedala Katičeva.

Dejan Židan z mediji po seji Predsedstva SD

Židan: Socialni demokrati gremo na letošnje parlamentarne volitve tudi z nekaterimi prepoznanimi imeni

Predsedstvo Socialnih demokratov je na 22. seji sprejelo osnutek kandidatne liste za parlamentarne volitve, na kateri bodo celotno vodstvo, skoraj vsi sedanji poslanci SD in še nekaj drugih znanih imen. Med njimi je tudi strokovnjakinja za mednarodno pravo dr. Dominika Švarc Pipan, ki jo je Predsedstvo imenovalo za predsednico Sveta SD za pravosodje.

Članice in člani Predsedstva SD so razpravljali o volilnih aktivnostih in med drugim analizirali posvet stranke Samozavestna Slovenija – Družbeni dogovor za preboj Slovenije, na katerem smo se pred nekaj tedni posvetili področju gospodarstva. “Predvidoma v začetku marca bomo na posvetu razpravljali o družbeni neenakosti na področju zdravstva, pravne države in dela oz. prekarnega dela,” je po seji predsedstva stranke v izjavi novinarjem povedal predsednik mag. Dejan Židan.

“Razpravljali smo tudi o okvirni kandidatni listi za volitve v Državni zbor. Stranka zaključuje postopke in ima večino kandidatov za volitve že določeno. Na posameznih mestih sicer še potekajo pogovori in so spremembe še možne v marcu, ko bo Predsedstvo SD dokončno potrdilo kandidatno listo, zatem pa jo bo potrdila še volilna konvencija stranke,” je pojasnil Židan. “Odločili smo se, da bomo kandidate za ministre in poslance predstavili vnaprej, saj je prav, da ljudje vedo, kdo bo uresničeval obljube, ki jih stranka daje pred volitvami. To pričakujemo tudi od drugih strank,” je poudaril Židan.

V SD tako že razkrivamo posamezna imena oz. kandidate za poslance in poslanke. Židan je napovedal, da bodo med drugim letos kandidirali tudi državna sekretarka na gospodarskem ministrstvu Eva Štravs Podlogar, nekdanja ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič, nekdanji direktor Soče in UKC Ljubljana mag. Franc Hočevar, podjetnik Dušan Olaj, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak ter ministrica za obrambo Andreja Katič, nekdanji minister dr. Jernej Pikalo, nekdanji prvi sindikalist Dušan Semolič in nekdanji selektor rokometne reprezentance Slavko Ivezič. Na kandidatni listi bosta tudi predsednik stranke in glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič ter večina sedanjih poslancev SD, z izjemo Marije Bačič, ki se bo upokojila.

“Socialni demokrati tudi končujemo pripravo volilnega programa za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter Slovenijo umestil med najrazvitejše države sveta,” je še napovedal predsednik SD Dejan Židan.

Marjan Podgoršek - komentar

Komentar Marjana Podgorška: SiDG – prvo proizvodno podjetje, ki ga je država ustanovila od osamosvojitve, z donosom nad pričakovanji

Od prenosa državnih gozdov v upravljanje podjetja Slovenski državni gozdovi d.o.o. (SiDG) je minilo 18 mesecev, kar je že dovolj dolgo obdobje za analizo delovanja novega sistema in na podatkih usmerjenaga pogleda za naprej. Zakon na podlagi katerega je bil SiDG ustanovljen je obljubil precej več, kot je bilo pred tem možno dobiti iz sistema, ki ga je obvladovalo preko 20 koncesionarskih podjetij.

Poleg večjega donosa za državo iz gospodarjenja z lastnim lesom, se je želelo skozi lastno upravljanje zagotoviti tudi večji vpliv države pri prepotrebnem izboljševanju stihijskega trga gozdno-lesnih sortimentov, sonaravnem upravljanjem gozdov, skrbi  za kulturno-zgodovinske objekte v gozdovih, nenazadnje pa tudi pri pomoči ob naravnih stihijah v gozdovih.

Če opravimo podrobnejšo primerjavo med donosi iz preteklega koncesijskega sistema in novim sistemom, so razlike v donosu velike in nad vsemi pričakovanji. V spodnji tabeli kjer so  prikazani kazalniki poslovanja je razlika jasno razvidna saj je bil povprečen neto donos na kubični meter prodanega lesa v zadnjih 7 letih 10,62 evra, medtem ko je nov sistem generiral že v zagonski fazi prvega pol leta poslovanja 27,1 evra. V primerjavi s koncesionarji uspeva SiDG les prodati precej dražje, ob tem pa precej ceneje zgraditi ceste in vlake, ter opraviti sečnjo in gojenje.

Graf 1

Takšni trendi poslovanja se nadaljujejo tudi v letu 2017, saj je v letu 2017 neto donos na kubični meter prodanega lesa znašal 30,9 evra in se je glede na doseženo dolgoletno povprečje koncesionarjev, ki je znašalo 10,6 evra, skoraj potrojil. Ob posekanih in prodanih 1,14 milijona kubičnih metrih v letu 2017 znaša skupni letni donos SiDG 35,3 milijona evrov, kar pomeni, da bo država prejela vsako leto najmanj 20 milijona evrov več, kot bi ga skozi prejšnji sistem. To je tudi velik razlog za jezo in velik pritisk s strani nekdanjih koncesionarjev in njihovih podpornikov na ministra mag. Dejana Židana, ki je bil poglavitni tvorec novega sistema.

Nov sistem, v katerem ima država veliko bolj neposredne vzvode gospodarjenja z lastnimi gozdovi, nam prvič po dolgih letih omogoča tudi v globlji vpogled v strukturo in zakonitosti trga gozdno-lesnih sortimentov ter prodajne strukture proizvajalcev lesa. Iz spodnjih grafikonov, ki kažeta strukturo porabe lesa iglavcev in listavcev je na primeru prodaje SiDG jasno razvidna trenutna ekonomska prednost gozdov z iglavci, saj je iz njih možno pridobiti in prodati veliko višji delež hlodovine, ki se prodaja po precej višjih cenah kot ostali les (kurjava, celuloza, industrijski les, itd.). Velik delež listavcev, ki se porabijo za celulozo in drva je lahko tudi napotek razvojni politiki lesarske industrije, saj obstaja precejšen potencial za boljšo izrabo te lesne strukture za izdelke z višjo dodano vrednostjo in bolj ekološko rabo.

Graf 4 Graf 3

Ob začetku delovanja SiDG so se v javnosti večkrat pojavljali očitki o tem, da država ne podpira domačih proizvajalcev. Podatki o dejansko realizirani prodaji SiDG, ki je podana v spodnjem grafikonu govorijo drugače, saj je iz nje razvidno, da je bila velika večina lesa prodana domačim kupcem, kar je jasno razvidno tudi iz spodnje liste desetih največjih kupcev lesa iz državnih gozdov.

Manjši del, ki se je prodal tujim kupcem se nanaša na manj kakovosten les za katerega v Sloveniji ni kupcev, saj za njegovo predelavo (še) ni ustreznih kapacitet. Tudi s tega vidika je torej nov način organiziranosti izpolnil obljube. Je pa seveda še vedno problem v tem, da se velik del lesa iz zasebnih gozdov izvozi, glede česar bo potrebno v prihodnje najti poti za pospešeno revitalizacijo lesne industrije, glede česar bo potrebno še veliko postoriti s strani ukrepov ministrstva za gospodarstvo.

Graf 2

Glede realizacije drugih ciljev, ki so bili z Zakonom naloženi SiDG je potrebno dodati, da so v različnih fazah izvedbe tudi številne naloge s področja nature in vzdrževanja kuturno-zgodovinskih objektov. Tu so aktivnosti običajno multidisciplinarne, vanje so vključene raznolike organizacije z drugih področij, odprtih projektnih nalog, ki običajno trajajo več let je precej, kratkoročno gledano velja tu pohvaliti napredek pri obnovi objektov v Kočevskem Rogu, kjer se lahko v kratkem nadejamo odpravo dolgoletnih težav z vzdrževanjem objektov. V sodelovanju z ministrstvom za kulturo, se po uspešnem zaključku aktivnosti v Kočevskem Rogu po podobnem modelu načrtuje tudi prenova nekaterih drugih kulturnih kompleksov, ki so stacionirani v državnih gozdovih.

Močnejši vpliv, ki ga ima država skozi lastno podjetje, ki je daleč največje gozdno podjetje v državi, pa se že kaže tudi pri drugih vidikih, ki so sicer manj opazni, a zato za delovanje gozdarske (in lesarske) branže nič manj pomembni. Kot primer lahko navedemo temeljito prenovljeni Pravilnik o merjenju in klasifikaciji lesa, ki sicer velja samo za državni les, vendar je zaradi velikosti državnih gozdov, postal referenca tudi za vse ostale in uvedel red pri merjenju, kjer je pred tem marsikdaj veljal zakon močnejšega.

Takih primerov je še več, na tem mestu velja omeniti še najbolj aktualnega, ki je povezan z odpravo posledic vetroloma, ki je prizadel Slovenijo v začetku decembra 2017 in polomil preko 2,2 milijona kubičnih metrov lesa. Skozi iniciativo s strani vlade bo SiDG prevzel aktivno vlogo v sanaciji, ki presega njegovo osnovno poslanstvo, s ciljem, da v zelo kratkih rokih poleg gozdov, ki so pod njegovim upravljanjem, pomaga sanirati tudi gozdove zainteresiranih zasebnih lastnikov. Razlika glede na situacijo ob žledu, ko država ni imela v rokah nobenega vzvoda, saj so koncesionarji zasledovali zgolj lastne cilje je tu več kot očitna.

Ob snovanju zakona je bilo na podlagi analize izkušenj iz več držav pri uvajanju sistemov državnega upravljanja z lastnimi gozdovi, večkrat izpostavljeno, da so rabili za uvedbo sistema približno tri leta. Glede na navedeno lahko ugotovimo, da gre slovensko uvajanje novega sistema, ki ga uvajamo skozi SiDG, po dobri poti končnemu uspehu nasproti.

mag. Marjan Podgoršek

državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Dejan Židan v izjavi za medije

Židan: “Ne problematiziram konkretno primera MD Medicine, ampak da javni zdravstveni zavodi ne dobijo programa za izvajanje operacij in pomoči bolnim ljudem.”

Predsednik SD in minister mag. Dejan Židan je danes medijem pojasnil, da ne problematizira konkretno dodelitve enkratnega dodatnega programa MD Medicini, ampak to, da je ministrstvo zasebnemu zavodu dodelilo program, čeprav javni zavodi trdijo, da bi ga lahko opravili. Najbolj sporno pa se mu zdi to, da je ministrstvo za zdravje razpisalo premalo dodatnega programa.

“Generalno je zame sporno to, da čaka na operacije na hrbtenici 2200 bolnikov, razpisalo pa se je le 460 operacij,” je dejal Židan in dodal, da je treba pomagati vsem bolnikom v čakalni vrsti. “Če bi bila razpisana zadostna količina operacij, pa naj se te najprej razporedijo javnim zavodom, nato še koncesionarjem in zasebnikom. Manjkajoče operacije pa je treba kupiti v tujini. Na žalost je ministrstvo šlo po napačni poti, da razpisalo premalo operacij,” je dejal predsednik SD.

“Občutek imam, da sem jaz tisti, ki je pripomogel, da se določeni programi sploh izvajajo,” je dejal Židan. Kot je pojasnil medijem, v SD že od leta 2016 zahtevamo, da se izpeljejo dodatni programi za zdravstvo.

Tako smo predlagali, da bi te programe objavili v obliki javnega razpisa, kot so že izvedli v času vlade Boruta Pahorja in ministrovanja Dorjana Marušiča. “Želim si, da bi ministrstvo sledilo naši tendenci in bi kupili potrebne storitve v dobrobit bolnih ljudi,” je dodal Židan.

Nedopustno se mu zdi, da so v času Pahorjeve vlade, ko je bila gospodarska kriza in so bile čakalne dobe v zdravstvu za polovico krajše, našli 50 milijonov za dodatne posege in preiskave, medtem pa se zdaj v času konjukture takšen ukrep ne izvede.

“Razprava o tej zasebni ustanovi ni razprava o tem, da so oni problem, so pa simptom. Problem je v tem, da se ne omogoči, da bolni ljudje pridejo čim prej do operacij in pregledov. To se ne naredi s papirji ali zakoni, ampak da se zagotovi denar, ki ga je trenutno v Sloveniji zadosti,” je dejal predsednik SD.

O SMS sporočilu, ki mu ga je poslal direktor MD Medicine Matevž Gorenšek, pa je informiral Komisijo za preprečevanje korupcije zato, ker je prišlo do stika v fazi, ko je na vladi o splošnem dogovoru še potekala burna razprava. “Ne znam oceniti, ali je to sporno ali ne, vendar pa je treba o takšnih kontaktih seznaniti protikorupcijsko komisijo,” je dejal predsednik SD in minister Dejan Židan in dodal, “da v tem informiranju KPK, ne vidim nič spornega”.

Mitja Rotovnik

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani