Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Sestanek Židan - Schulz

Židan na mednarodni konvenciji Progresivnega zavezništva s Schulzem potrdil dobre odnose

Delegacija slovenskih Socialnih demokratov na čelu s predsednikom mag. Dejanom Židanom se je udeležila dvodnevne mednarodne konvencije Progresivnega zavezništva v Berlinu. Predsednik SD Dejan Židan se je sestal s kandidatom nemške SPD za novega zveznega kanclerja Martinom Schulzem, s katerim sta dogovorila tudi njegov obisk v Sloveniji po zmagi na jesenskih volitvah v Nemčiji.

Židan in Schulz

Na konvenciji se je zbralo 86 voditeljev strank socialne demokracije iz sveta in 11 voditeljev nevladnih organizacij. Skupno se je dogodka udeležilo več kot 100 delegacij. V slovenski delegaciji sta bila tudi podpredsednica SD in evropska poslanka mag. Tanja Fajon ter glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič. Na konvenciji so med drugim izvolili novo vodstvo, visoki predstavniki posameznih držav in predsedniki strank pa so dogodek posvetili tudi “razvijanju boljših odnosov med posameznimi strankami,” je pojasnil Židan.

Govor Schulz

“Kot predsednik slovenskih Socialnih demokratov sem ponosen, ker vidim, da Socialna demokracija ponovno predstavlja upanje tako za Evropo kakor tudi za širni svet,” je dejal Židan, ki je poudaril, da je Progresivno zavezništvo skupina strank, ki v ospredje daje svobodo, vladavino prava in solidarnost.

Krivokapić Židan Fajon Stanishev Bernardić

V okviru bilateralnih srečanj se je Židan skupaj z delegacijo sestal z nekdanjim predsednikom Evropskega parlamenta in kanclerskim kandidatom nemških socialdemokratov (SPD) Martinom Schulzem, s katerim sta potrdila dobro sodelovanje. Spregovorila pa sta tudi o dogodkih, ki bodo predstavljali nadaljevanje sodelovanja, med drugim sta se s Schulzem dogovorila tudi o njegovem obisku pri SD v začetku prihodnjega leta.

Židan in Lofven

Schulzev obisk, ki bo po Židanovih besedah predvsem politične narave, predstavlja poudarek na dobrem sodelovanju med slovensko in nemško socialno demokracijo. “Če na ravni političnih strank in politike dobro sodelujemo, pomeni, da dajemo slovenskemu gospodarstvu tudi trdne temelje za rast v prihodnje,” je poudaril predsednik SD.

Židan in Stanishev

“Martin Schulz z zmagovalno energijo predstavlja usmeritve naprednega zavezništva in podaja vizijo Evrope sodelovanja ter dialoga kot alternativo na argumente populistov,” je po srečanju v izjavi poudaril Židan ter dodal, da “Socialni demokrati delimo in podpiramo to vizijo, zato smo v Berlinu dogovorili tesnejše sodelovanje med slovensko in nemško socialno demokracijo”.

Levanič Schulz Fajon

Predsednik SD je imel ob robu zasedanja v Berlinu še nekatera druga bilateralna srečanja z evropskimi voditelji. S švedskim premierjem in predsednikom Socialdemokratov Stefanom Löfvenom sta govorila predvsem o skandinavskem modelu socialne politike, z županom Rige in predsednikom Socialdemokratov Latvije Nilsem Usakovsem pa o aktualnih evropskih temah in tudi o odnosih EU – Rusija. Židan je s socialdemokratskimi kolegi iz držav JV Evrope govoril o razmerah v regiji in pomenu širitve EU za njeno stabilnost.

Galerija fotografij na povezavi: http://skrci.me/W4uAw

Family foto

Konvencija Progresivnega zavezništva Zasedanje Progresivnega zavezništva Židan in Bernardić

Andreja Katič

Komentar Andreje Katič: Slovenija ni milni mehurček varnosti, zato za mir in varnost potrebujemo zavezništva

V Gradencu pri Žužemberku danes odkrivamo spominsko ploščo ameriškim letalcem bombnika B-17, saj mineva dvainsedemdeset let od njegovega nesrečnega padca. Prav je, da spominska obeležja odkrivamo pogumnim možem, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Zavedati se moramo, da se je ta v Sloveniji dogajala tudi na nebu. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Dogodka se bom udeležila tudi letos. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi.

Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenske  partizanke in partizani ter domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav v Gradencu.

V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje pa so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednost približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.

»Zavest o pomenu zavezništva za končanje grozot 2. svetovne vojne je pomembna za razumevanje izjemnega pomena zavezništev v sedanjosti ter prihodnosti za mir in varnost v svetu.«

Grozote 2. svetovne vojne nas morajo spominjati tudi na to, da so nam pomagali prav zavezniki, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Zato sta bila ustanovljena tudi tako NATO kot EU. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.

Slovenija še vedno sodi v skupino najbolj varnih držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze NATO. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta.

»Ob letošnji dvajsetletnici sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah se moramo še posebej zavedati, da je Slovenija del mednarodne skupnosti in zato za mir prevzema svoj del odgovornosti.«

Letošnje leto v Slovenski vojski obeležujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah in 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne misije in operacije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic SV ter drugih civilnih strokovnjakov iz ministrstva.

Slovenija vedno sodeluje le v tistih mednarodnih operacijah in misijah, ki imajo podlago v ustreznih resolucijah Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Njihov namen je vzpostavljanje varnosti in miru. Zato je njihova vloga pri blaženju konfliktov na kriznih žariščih izjemnega pomena. Preprečiti moramo krize, ki vodijo v grozote in posledični beg ljudi iz določenih območij.

V pripravah na mednarodne operacije in misije se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske posebej seznanjajo s kulturnimi in drugimi značilnostmi okolja, v katerega odhajajo ter se med drugim tudi usposabljajo za uresničevanje Resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti. Tudi zato imajo v območjih, v katerih delujejo, velik ugled med ljudmi. Na obiskih naših pripadnic in pripadnikov v tujini sem se prepričala o njihovi visoki usposobljenosti ter izjemni požrtvovalnosti pri njihovem delu. Resnično se zavedajo svojega pomembnega poslanstva.

Naj danes, ko se spominjamo vojaškega letalstva iz 2. svetovne vojne, izpostavim, da so med pripadniki v mednarodnih operacijah in na misijah bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodeluje tudi v Sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon so med najbolj plemenitimi in človekoljubnimi dejanji 15. polka in celotne Slovenske vojske.

Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikimi srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih desetih letih v Sloveniji opravile preko 1800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka falcona pa je v slabih dveh letih odkar sodelujemo s Slovenija – transplantom prepeljala 19 organov za presaditev. Ponosni smo, da lahko tudi na ta način pomagamo ljudem in trudili se bomo, da bo tako še naprej.

Potrebno je vlaganje v kadre in opremo. Zadovoljna sem, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov kar je od 5 do 8 % na leto, pri čemer je vmesni cilj 1,2 % BDP v naslednjem desetletnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske in s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.

Andreja Katič

ministrica za obrambo Republike Slovenije

Martina Vuk predsednica ŽF SD

Predsednica Ženskega foruma Martina Vuk ob 8. marcu: Boj za pravice žensk – relikt preteklosti ali moč prihodnosti?

»Seveda morajo ženske zaslužiti manj kot moški, ker one so šibkejše, so manjše, so manj inteligentne in zato morajo zaslužiti manj.«

To je izjava poljskega poslanca Evropskega parlamenta (EP) Janusza Korwina Mikkeja, ki jo je izrekel 1. marca 2017 na zasedanju EP. Pomislili bi, da je bilo to izrečeno v šali. Ali, da je izjava iztrgana iz konteksta. Ali, da je šlo le za neposrečeno zbujanje pozornosti. Večina ljudi, Evropejk in Evropejcev, ki so se na izjavo odzvali, ni mogla verjeti, da je bilo kaj takega izrečeno na uradnem zasedanju. V letu 2017.

Pa je zadeva še kako resnična. In »gospod« se ni zmotil. Razpravljal je pri točki »Gender pay-gap« oziroma razlike v plačilu med moškimi in ženskami. In zelo resno je mislil, kar je izrekel. Svojo tezo o šibkosti, majhnosti in manj-inteligentnosti je dokazoval s tem, da med najboljšimi v šahu ni žensk oziroma je ena sama med 100. Tudi ni prvič izrekel česa takega. In veste kaj, ta Janusz Korwin Mikke ni v politiki od včeraj. Večkrat je bil izvoljen za poslanca na Poljskem.

Ali so torej vsi dokumenti na področju nediskriminacije in enakosti spolov zgolj »pro forma«? Ali so vse kampanje za osveščanje, projekti iz norveškega finančnega mehanizma in strategije za uravnoteženo zastopanost žensk in moških brez učinka? Ali človekove pravice in njihovo temeljno načelo – načelo enakosti – ne velja več? Kje smo z vidika vrednot? Ali se lahko vsi civilizacijski dosežki preprosto izničijo? Ukinejo?

Že kar nekaj časa tiha večina živi v prepričanju, da so pridobljene pravice večne. Da je razprava o enakosti spolov brezvezna in da z njo zgolj provociramo. Mlajše generacije ne prepoznavajo potrebe po razpravi o tej tematiki. Feminizem je kletvica. In »ženske« organizacije so označene kot relikt preteklosti.

Leta 1945 so ženske v Sloveniji dobile volilno pravico. V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bila uzakonjena pravica do splava in izenačitev zunajzakonske skupnosti z zakonsko zvezo. S Slovensko ustavo je 55. člen zagotavil ustavno varstvo pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Od leta 2008 se postopno dviguje spolna kvota za volitve v Državni zbor. Tukaj so še spremembe glede porodniškega oziroma starševskega in očetovskega dopusta. Pa spolne in reproduktivne pravice. Prepoved nasilja nad ženskami in v družini. In še in še. Je to zagotovljeno za vedno? Če si mislite, da je, potem se vprašajte ali velja od nekdaj? Ali so vse te pravice nastale kar same po sebi ali pa so se mnoge generacije trdo borile za vsak posamezen mejnik?

Nič ni zacemetirano. In nič ni samoumevno. Veste zakaj? Ker nam je vseeno za boje nekih drugih generacij. In ker se ne zavedamo, da tudi 2. svetovna vojna ni nastala iz danes na jutri. Kršitve človekovih pravic se dogajajo zato, ker mnogo ljudi zelo dolgo molči. Če bomo tiho, ko nekdo besedo »feministka« uporablja kot zmerljivko; če se nam ne bo zdelo pomembno oglasiti se, ko nekdo pravico do splava primerja z umorom; če se nam bodo ekonomski razlogi zdeli razumni za uvedbo plačljivosti kontracepcije; in če se bomo obrnili stran, ko bo nekdo dejal, da so ženske manjvredne in manj inteligentne…potem se nam bodo »dogajale« razprave kot je bila včerajšnja na odboru Državnega zbora ob sprejemanju Družinskega zakonika.

Zato Ženski forum ni tiho. In niso tiho vsa druga gibanja za pravice žensk. Zato je pomemben dejavnik za prihodnost vseh – žensk in moških kot partneric in partnerjev za boljšo družbo. In zato nismo bile tiho, ko se je oglasil Janusz Korwin Mikke. Sprožile smo peticijo, s katero zahtevamo njegov odstop. Ker je tako govorjenje nesprejemljivo, diskriminatorno in nedopustno. In ker ne more iti mimo brez posledic. Podpišite peticijo tudi vi na naslednji povezavi https://www.ipetitions.com/petition/call-for-resignation-of-mep-janusz-korwin-mikke

Poniževanje, diskriminacija, žaljenje, vse to ni dovoljeno niti v šali, igri ali na gledališkem odru. Ker prinese posledice, za katere mora nekdo odgovarjati. Zato seveda še toliko bolj ni dopustno tovrstno govorjenje v uradnih institucijah, v medijih ali v javnosti. In podobni »Januszi« so tudi v Sloveniji. Lepo prosim, ne bodimo tiho, ko se oglasijo. Reagirajmo. Ker gre za vse nas.

Martina Vuk

predsednica Ženskega foruma SD

NK SD - Sinteza - ZSSS - ZDUS - MSS o zakonu o SDH

Škoberne: Z novelo zakona o SDH želimo izboljšati transparentnost in učinkovitost upravljanja državnega premoženja

Poslanci Socialnih demokratov in poslanec DeSUS Primož Hainz smo v postopek DZ vložili predlog novele Zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH), s katero želimo med drugim razširiti nadzorni svet SDH s predstavniki sindikatov, upokojencev, mladih in delavcev ter mu dati večja pooblastila. Skupaj s civilno pobudo Sinteza, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zvezo društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in Mladinskim svetom Slovenije (MSS) želimo spremeniti miselnost glede upravljanja z državnim premoženjem.

Poslanec SD Jan Škoberne je na novinarski konferenci dejal, da so predlog pripravljali zadnjega pol leta in da ga niso spodbudili zadnji primeri, kot je propad prodaje Cimosa ali kadrovanje v upravo in nadzorni svet SDH. “Glavni cilj je izboljšati transparentnost in učinkovitost upravljanja državnega premoženja,” je povedal poslanec SD. Škoberne sicer pričakuje široko podporo, tudi zunaj koalicije. “Razširitev nadzornega sveta in njegovih pristojnosti pri upravljanju tako velikega premoženja ne bi smela biti problematična za nikogar,” meni Škoberne.

“Upravljanje je ključni faktor uspešnosti. V Sloveniji imamo upravljanje državnega premoženja organizirano tako neučinkovito kot verjetno nikjer v Evropi,” je na skupni novinarski konferenci v Ljubljani ocenil Andrej Cetinski iz civilne pobude Sinteza, ki je bila pobudnik sprememb glede Slovenskega državnega holdinga (SDH). Pri pripravi predloga novele so sodelovali še predstavniki Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in Mladinskega sveta Slovenije.

Kot je dejal Cetinski, je bila sedanja ureditev upravljanja z državnim premoženjem sprejeta v času pritiska trojke in pritiska za hitro razprodajo državnega premoženja. Pri pobudi za spremembo zakona so se zgledovali po nemški ureditvi, kjer da je v velikih podjetjih upravljanje razdeljeno med kapital in delavce. Cetinski je prepričan, da bi s sprejetjem predlaganih sprememb naredili pomemben premik pri upravljanju z državnim premoženjem.

Predlog novele med drugim predvideva, da bi nadzorni svet SDH razširili s sedanjih pet na deset članov. Od dodatnih petih članov bi štiri DZ v imenovanje predlagala vlada, in sicer dva na predlog reprezentativnih sindikatov ter po enega na predlog ZDUS in Mladinskega sveta Slovenije. Petega dodatnega člana bi izvolili zaposleni v tistih družbah, ki jih strategija upravljanja kapitalskih naložb države opredeljuje kot strateške ali pomembne. Uvedli bi, da bi morala uprava pred prodajo posamezne naložbe pripraviti načrt prodaje in zanj pridobiti soglasje nadzornega sveta, nadzorni svet pa bi imel tudi večjo vlogo pri akreditaciji kandidatov za nadzorne svete družb v upravljanju SDH.

“Sprememba upravljanja podjetij v državni lasti lahko pripomore k spremembi korporativne kulture,” je dejal Andrej Zorko iz ZSSS ter menil, da so nemška podjetja boljša tudi zato, ker imajo v njih delavci vpliv na upravljanje, medtem ko so v slovenskih podjetjih le številke oz. sredstvo za doseganje ciljev kapitala. Dejal je tudi, da prodajalce državnih podjetij zanima le kupnina, ne pa položaj zaposlenih in prihodnost podjetja.

“Pričakujemo, da se bo s predlagano spremembo zakona tovrstna praksa spremenila,” je dejal Zorko in dodal, da podpora zakonu pomeni sprememb miselnosti pri prodaji državnega premoženja. “Socialne pravice morajo postati enakovredne ekonomskim pravicam. Višina kupnine ne sme biti v ospredju,” je prepričan.

Vpliv na upravljanje želijo tudi upokojenci. “Upokojenci želimo kot močan člen civilne družbe – nas je 630.000 – sooblikovati politiko upravljanja s premoženjem, ki je nastalo v času našega aktivnega dela,” je dejal predsednik ZDUS Janez Sušnik.

Mladinski svet meni, da bodo z novelo v soodločanje enakopravno vključeni tudi mladi. “Pomembno je, da se glas mladih sliši in da je upoštevan ter da se o prihodnosti družbe ne razpravlja brez mladih,” je dejal predsednik Mladinskega sveta Tin Kampl.

Kakšna je podpora v ostalih poslanskih skupinah, zaenkrat ni znano. Koalicija naj bi o predlogu še razpravljala. Poslanec DeSUS Hainz se je za podpis pod predlog odločil, da postopki čim prej stečejo. “Pri odločanju smo včasih malce počasni. Ne glede na dogovor iz prejšnjega tedna, da se s to novinarsko konferenco počaka, se mi zdi bolje, da je čim prej,” je povedal. Rešitve podpira, ker pri razvoju gospodarstva pogreša participacijo delavcev pri upravljanju. Ali bodo ostali poslanci DeSUS predlog podprli, ni želel ugibati, dejal pa je, da so bili prvi pogovori “pozitivni”.

Sušnik je povedal, da so predlog predstavili vsem poslanskim skupinam. Podporo so napovedale tudi nekatere opozicijske stranke, je dejal, v največji poslanski skupini, SMC, pa jasnega odgovora niso dobili.

Tanja Strniša - komentar

Komentar Tanje Strniša: Teran – zaščitena označba za upor Kraševcev, lakmus za pokončno držo Slovenije

Zakaj toliko besed in prizadevanj, pa tudi hude krvi zaradi vina Teran, ki predstavlja samo 1,5% slovenske vinske proizvodnje? In zakaj se o nedotakljivosti zaščite Terana kot država Slovenija ne moremo in ne smemo in se ne bomo nikoli pogajali s Hrvaško in Komisijo?

Vino Teran je nezamenljivi del identitete Krasa in neznačilnost slovenske ali hrvaške Istre

Se spomnite, tovariši iz moje generacije, kaj so nas učili v šoli o Krasu? Gotovo se vsi spomnimo, da smo že takrat Kras povezali s kamenjem, surovo burjo, težkimi pogoji za kmetijstvo in življenje, Kosovelom. In Teranom, najbolj tipičnem proizvodom s Krasa. V zavesti Slovencev je Teran že stoletja povezan samo s planoto Kras. Zato je del naše identitete, dediščina, ki so jo ustvarile generacije pred nami, in izročilo, ki ga moramo s ponosom zapustiti potomcem.

Teran predstavlja le okoli 1,5% pridelave slovenskega vina. Pa zato njegova pridelava in obstoj še zdaleč nista obrobnega pomena. Za vinorodni okoliš Kras, ki je najmanjši v Sloveniji, je življenjskega pomena. Na Krasu je okrog 600 ha vinogradov, kar 75% jih je zasajenih s sorto refošk, ki ob skrbni negi daje vino Teran. Vsi, ki smo kdaj bili na Krasu, vemo, da tam ne raste kaj dosti drugega kot trta. Kraška, skalovita in plitka, razgibana tla ne dajo dosti drugih možnosti za kmetijstvo. Nekaj je še orne zemlje, travnikov in pašnikov, večinoma pa je planota zaraščena ali pokrita z gozdom.

Zaradi težkih pridelovalnih pogojev in majhnih, razdrobljenih parcel, so stroški naprave vinograda in njegove obdelave visoki in samo trden kraški značaj in pridne roke niso dovolj za preživetje, pač pa je nujno, da se proizvajajo vina visoke kakovosti, ki z veliko dodano vrednostjo povrnejo visoke proizvodne stroške.  Pridelava Terana je na Krasu glavna kmetijska dejavnost, s katero se ukvarja okrog 900 družin, približno 100 jih živi samo od vinogradništva in vinarstva. Kmetijstvo na Krasu torej nima druge razvojne priložnosti kot Teran.

Teran je del podobe Krasa, skupaj s kraškim pršutom tvori kulinarično-turistično podobo Krasa, na kateri ta majhna obmejna regija, ki je v svoji zgodovini doživela številne pretrese, gradi svojo vizijo in razvoj. V hrvaški Istri je prevladujoča sorta vinske trte malvazija in le 10% je sorte refošk, ki jo Hrvati imenujejo teran. Ali kdo podobo Hrvaške Istre povezuje s teranom?

Vino Teran je drugačno kot vino, ki se iz sorte refošk ali domnevne sorte teran prideluje v Istri

Sorta grozdja refošk na kraških tleh jerini ter v značilni mešanici mediteranske in celinske klime razvije prav posebne lastnosti vina Teran (vsebnost železa in mineralov), ki so mu že v zgodovini pripisovali tudi zdravilni učinek. Prav zato, ker vino Teran definira prav specifično okolje Krasa, ki ga ne najdemo v širši okolici, je imelo posebno mesto tudi v slovenski zakonodaji. Že Zakon o vinu iz leta 1970 je jasno določal, da se Teran lahko imenuje le vino iz sorte refošk na Krasu. In ne kjerkoli, npr. v Slovenski Istri, kjer se tudi goji trta refošk, vino pa se imenuje Refošk in se ne sme imenovati Teran. Pridelovalci Terana so zato to oznako najprej leta 2000 zaščitili na nacionalni ravni, ta zaščita pa se je z vstopom v EU prenesla v evropski pravni red.

Pa tudi na Krasu ni vsako vino iz refoška Teran, pač pa samo tisto, ki izpolnjuje tudi posebne pogoje kakovosti in tehnologije pridelave. Samo kakovostno ali vrhunsko vino iz refoška je Teran. Če je vino namizne kakovosti, izgubi ime Teran in se imenuje kraško rdeče.

Za hrvaško vino, ki bi se po predlogu Evropske komisije imenovalo Hrvatska Istra – teran, ni enakih pravil, tudi namizno vino bi lahko nosilo to ime, bolj mila mediteranska klima in drugačna tla, pa dajo vinu druge lastnosti.

Izjeme za uporabo zaščitenih imen za označevanje vina niso avtomatizem

Evropska zaščita porekla pomeni, da se ime zaščitene označbe ne sme uporabljati za označevanje drugih vin, četudi zaščiteno ime vsebuje ime sorte grozdja. Pravni red EU pa omogoča tudi izjeme, vendar so te redke, saj je to dovoljeno le v primeru 53 geografskih zaščit od skupaj 1750, kolikor jih premore EU. Te izjeme so se v preteklosti vedno dodeljevale na pregleden način, v postopku registracija zaščite ali pa pri sklepanju mednarodnih sporazumov ali v pristopnih pogajanjih novih držav članic v EU. Izjeme se niso nikdar dodeljevale po avtomatizmu.

Spomnimo se, da smo pred pristopom v EU v Brdih in Vipavski dolini gojili sorto tokaj, ki je zaradi madžarske zaščite naši vinarji niso smeli več označevati na vinskih etiketah, ker je to madžarska zaščitena geografska označba, čeprav si je Slovenija v svojih pristopnih pogajanjih za to močno prizadevala.

Slovensko zaščiteno vino Teran in Hrvaška vloga za uporabo imena »sorta grozdja« teran

Hrvaška je vstopila v EU 1.7.2013 in s tem tudi sprejela v celoti pravni red EU, vključno z zaščitenimi označbami porekla za vino, ki so zaščitene v EU. Hrvaški pridelovalci so torej veliko let vnaprej vedeli, da po vstopu v EU ne bodo mogli več uporabljati imena teran za označevanje vina.

Aprila 2013 so slovenski mediji povzeli izjavo uradnega tiskovnega predstavnika  takratnega komisarja za kmetijstvo Dacia­na Ciolosa: »Teran je na trgu EU zaščiten kot slovensko vino, zato nobeno hrvaško vino ne more na trg EU s tem imenom. V Sloveniji in drugih članicah Unije tako že zdaj ni dovoljeno prodajati neslovenskega vina s tem imenom, po vstopu Hrvaške v Unijo pa ne bo dovoljeno niti na hrvaškem trgu. Hrvaška ni izrazila nasprotovanja, ko je Slovenija teran registrirala kot zaščiteno označbo porekla. To bi sicer lahko storila, četudi ni bila članica Unije.”

Evropska komisija je Hrvaški ob vstopu v EU za zaloge vin, pridelane pred vstopom EU omogočila triletno prehodno obdobje za odprodajo starih zalog, ki se je izteklo 30. junija 2016 in v katerem so lahko pridelovalci vino z oznako sorte teran do vključno letnika 2012 prodajali samo na hrvaškem trgu, ne pa tudi v drugih državah članicah EU. Možnost trajne izjeme za teran takrat sploh ni bila omenjena. Slovenski pridelovalci so torej leta 2013 dobili potrditev v sstrani Komisije, da je njihova zaščita absolutna in ekskluzivna.

Čeprav Evropska komisija trdi, da je Hrvaška po njenem mnenju pravočasno, že pred pristopom v EU, dala vlogo za izjemo pri označevanju sorte teran, pa je treba poudariti, da izjema za teran ni bila nikoli predmet pristopnih pogajanj, Komisija pa Slovenije ni seznanila, da je Hrvaška podala vlogo, ki posega v pravice slovenskih pridelovalcev.

Kljub večkratnim zahtevam do danes tudi ni prejela hrvaške dokumentacije ali bila seznanjena z vsebino hrvaške vloge, da bi lahko preverila hrvaške dokumente. Prejela je le kopije dokumentov, v katerih so bile vse vsebinske informacije potemnjene in neberljive in iz katerih lahko razberemo le, da gre za dopise hrvaškega ministrstva iz maja 2013, kar je skoraj dve leti potem, ko je Hrvaška zaključila pristopna pogajanja! Sloveniji tako niso bili nikoli predočeni hrvaški argumenti za zahtevano izjemo.

Slovensko ministrstvo za kmetijstvo je bilo šele septembra 2014, več kot leto po vstopu Hrvaške v EU, neformalno seznanjeno s hrvaško zahtevo in da je Komisija pripravila delegirani akt, s katerim bi Hrvaški naknadno in za nazaj dodelila trajno izjemo za uporabi tega imena. Slovenija je od takrat naprej ves čas ostro nasprotovala temu aktu in pripravila številne argumente, s katerimi je utemeljevala svoje stališče.

Prvi argument za nasprotovanje je netransparentno in nepravilno voden postopek:

  • Hrvaška je zamudila rok, v katerem bi tako izjemo lahko uveljavljala (v postopku naše zaščite Terana ali v času hrvaških postopnih pogajanj).
  • Nedopustno je, da so med Komisijo, ki je vodila pogajanja v imenu članic, in Hrvaško, potekali kakršnikoli dogovori o reševanju te zadeve po pristopu brez vednosti Slovenije.
  • Nedopustno je, da bi Komisija na tak način zaobšla običajen postopek pristopnih pogajanj, v katerem nobene izjeme od pravnega reda ni mogoče podeliti brez soglasja vseh članic EU, z delegiranim aktom pa bi to storila enostransko in brez soglasja Slovenije in slovenskih pridelovalcev, ki so nosilci zaščite in ki so tudi ves čas nasprotovali izjemi za hrvaške pridelovalce.
  • Ker Komisija s tem ustvarja precedenčni primer, saj takega postopka še ni uporabila in še posebej ne za nazaj.
  • Ker bi v skladu z Lizbonsko pogodbo z delegiranim aktom lahko podrobneje ureja le nebistvene vsebine, dodelitev izjeme za uporabo zaščitenega imena pa nikakor ne more biti nebistvena vsebina.
  • Ker slovenski vladi niti slovenskim pridelovalcem niso bili razkriti podatki iz hrvaške vloge, na podlagi katerih bi Slovenija lahko preverila njihove argumente in gradila svojo obrambo.

Druga skupina argumentov je vsebinske narave:

  • Vino Teran s Krasa ima posebne, predpisane in kontrolirane lastnosti, ki nimajo nič skupnega z vinom, ki se prideluje iz sorte teran v Hrvaški Istri.
  • Slovenija trdi, da je sorta grozdja ista na Krasu in v Istri, to je refošk. Tudi Hrvati so imeli tako uradno zapisano do leta 2010: hrvaški nacionalni pravilnik je do leta 2010 poznal sorto teran z dvema sinonimoma: refošk in istrijanac, po letu 2010 pa so to ločili v dve sorti: teran (s sinonimom istrijanac) in refošk. Hrvaško-slovenska znanstvena raziskava iz leta 2014 dokazuje, da gre za genetsko isto sorto. Ampak če bi Hrvati priznali, da je to sorta refošk, ne bi imeli podlage za zahtevo, da na steklenice pišejo teran. Zato lahko domnevamo, da je bila ločitev refoška v svojo sorto narejena z namenom, da se ogrozi slovenska zaščita Terana.
  • Zemlja in klima na Krasu dasta vinu posebne lastnosti. Kras ni Istra, to je bistvo in pomen »terroir-a« v vinogradništvu. Istrsko vino iz sorte teran je lahko tudi namizno, lahko se v manjšem deležu mešajo tudi druge sorte grozdja, skratka, posebna kakovost ni predpisana.
  • Slovenski Teran je bilo vedno lokalno vino, znano v glavnem samo na slovenskem trgu, ki ga je slovenski potrošnik navajen v svoji specifičnosti. Hrvaško vino z oznako teran bi povzročilo zmedo in zavajanje pri potrošnikih, ki ne bi vedeli, kaj lahko pričakujejo, ko kupijo teran.
  • Zaradi lažjih pogojev in cenejše pridelave na Hrvaškem in neenake kakovosti bi hrvaško vino z oznako teran pomenilo nelojalno konkurenco in bi lahko ogrozilo pridelavo Terana na slovenskem Krasu. Od ekskluzivnosti uporabe imena Teran samo za Kras je odvisen obstoj vinogradništva na Krasu. Grožnja je še posebej velika zato, ker je Hrvaška Istra veliko večje območje kot slovenska planota Kras in ima zato dosti večji potencial za rast.
  • Ker bi Komisija s sprejemom delegiranega akta, s katerim bi Hrvaški podelila izjemo za uporabo imena sorte teran, legalizirala nezakonite prakse hrvaških pridelovalcev, ki niso prenehali uporabljati imena teran niti po preteku triletnega prehodnega obdobja za odprodajo starih zalog vina, namesto da bi ostro opozorila hrvaške pristojne organe, ki kršitev niso preganjali kljub številnim pozivom Slovenije.

Iz vseh teh razlogov niso slovenski pridelovalci Terana in slovenski minister mag. Dejan Židan nikoli pristali na kakršenkoli kompromis, saj bi vsak kompromis pomenil razvodenitev zaščite Terana in bil v škodo pridelovalcem s Krasa. Nasprotno, s številnimi pismi, gradivi, dokazi in sestanki na najvišjih ravneh smo dokazovali svoj prav in branili interese Kraševcev.

Dialog s Komisijo: boj z mlini na veter

Evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan ni nikoli odgovoril na ugovore in argumente slovenskega ministra Dejana Židana. Nasprotno. Ves čas je bil vtis, da Komisija išče rešitev za Hrvaško. Zelo pomenljivo je, kaj je komisar Hogan navedel kot sprožitev postopka sprejema delegiranega akta. Hrvaška je lani jeseni Komisiji v notifikacijo poslala nacionalni pravilnik, v katerem je predvidela možnost uporabe imena sorte teran za vino iz Hrvaške Istre. In namesto, da bi Komisija tak pravilnik zavrnila, ker je neskladen z EU pravnim redom, se je odločila spremeniti lasten pravni red, tako da bi bilo Hrvaški tako označevanje omogočeno. Komisar Hogan je pri tem povedal, da je tako moral odreagirati, ker če Komisija ne bi odreagirala v trimesečnem roku, bi hrvaški nacionalni pravilnik pričel veljati. Ali res? Pravilniku je nasprotovala tudi Slovenija! Kot da Komisija ni znala v tem primeru ugotoviti, da je pravilnik neskladen z EU. Res neobičajno, da namesto tega namerava spremeniti lasten pravni red!

Evropske komisije pri nameri, da ugodi Hrvaški, niso ustavile niti hrvaške kršitve evropske zakonodaje, na katere jo je Slovenija opozarjala že od leta 2014. Decembra 2016 je zaradi neukrepanja hrvaških oblasti proti kršitvam hrvaških pridelovalcev Slovenija vložila tudi pritožbo na Evropsko komisijo. Komisija se je odzvala medlo, z dopisom Hrvaški, da morajo pridelovalci, kljub procesu priprave delegiranega akta, spoštovati pravice slovenskih pridelovalcev, namesto da bi jo ostro pozvala k ukrepanju proti kršiteljem.

Komisija je tako, kljub očitkom Slovenije o netransparentnosti postopka in nepoštenem obravnavanju Slovenije ter ob nasprotovanju Slovenije, v januarju 2017 sprožila postopek sprejema delegiranega akta za podelitev izjeme Hrvaški, brez presoje učinkov na pridelovalcev in resnih argumentov. Komisar Hogan pri tem zmotno trdi, da se s tem razjasnjuje pravno stanje, krepi zaščita slovenske zaščite in ne ogroža slovenskih pridelovalcev?!

Zato je minister Židan, ob podpori vlade, takoj napovedal uporabo vseh pravnih sredstev za izpodbijanje takega akta, vključno s tožbo pred Evropskim sodiščem.

Preobrat: Evropska varuhinja človekovih pravic je pritrdila Sloveniji in okrcala Komisijo

V februarju 2017 pa je vendarle prišlo do pomembnega preobrata. Evropska varuhinja človekovih pravic je na podlagi pritožbe slovenskih pridelovalcev izdala priporočilo Komisiji, v katerem ugotavlja, da je Komisija ravnala nepravilno, ko pridelovalcem ni razkrila v celoti vseh dokumentov, s katerimi je Hrvaška zaprosila za izjemo, razen osebnih podatkov.

Varuhinja je ugotovila, da je postopek tekel netransparentno in pri tem zavrnila prav vse argumente Komisije. Komisijo je pozvala, da v treh mesecih, to je do 15. maja  2017, poda mnenje o njenem priporočilu. Neodvisna evropska institucija je torej potrdila, na kar je Slovenija opozarjala Komisijo več kot dve leti.

Predsednik Evropkse komisije Jean-Claude Juncker je ustavil postopek in bo preučil nova dejstva

Na podlagi priporočila varuhinje je slovenski minister Dejan Židan takoj pozval prvega podpresednika Komisije, komisarja Fransa Timmermansa, da nemudoma ustavi postopek ali ga ustavi za toliko časa, da se slovenski strani posredujejo celotni hrvaški dokumenti in jih Slovenija preuči in se do njih opredeli.

Poleg tega so slovenski pridelovalci, v enotnem in odločnem nastopu v Bruslju, opozorili komisarja Hogana, da na podlagi tistega dela dokumentov hrvaške vloge, ki je berljiv, sumijo, da je eden od dokumentov prirejen in bi na ta način Komisija lahko svojo odločitev sprejela na napačnem temelju.

Predsednik Komisije Juncker je zato ob aktualnem obisku v Sloveniji obljubil, da bo Komisija ustavila postopek in preučila nova dejstva. Lahko bi rekli, da je bila v dve in pol letni vsiljeni vojni za Teran to prva poteza Komisije, ki je v duhu njene vloge varuha pravnega reda, transparentnosti in vladavine prava.

Je pa moral za to slovenski minister in podpredsednik vlade Dejan Židan trdno vztrajati. In neomajno vztrajati bo treba do konca in to enotno, vsi, ki nam je mar za pošteno pridobljene pravice Kraševcev, za njihov obstoj. In predvsem za to, da je Slovenija v Evropski uniji enakopravno upoštevana članica, ki naj bo obravnavana pošteno in transparentno.

mag. Tanja Strniša je državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Tanja Strniša - državna sekretraka MKGP

Strniša: S predlogom novele zakona o kmetijstvu so vzpostavljeni temelji za več donirane hrane

Vlada je na predlog kmetijskega ministrstva pod vodstvom mag. Dejana Židana danes sprejela predlog novele zakona o kmetijstvu, ki med drugim ureja področje doniranja hrane. “Donatorji bodo oproščeni davka na dodano vrednost (DDV), kmetijsko ministrstvo pa napoveduje tudi javni razpis, s katerim bi sofinancirali nakup pripomočkov za vzdrževanje kakovosti hrane,” je po seji vlade pojasnila državna sekretarka na MKGP mag. Tanja Strniša.

V noveli zakona o kmetijstvu je Strniša izpostavila tri vsebinske novosti. Najprej urejanje področja doniranja hrane za donatorje kot posrednike. Donator, ki bo izpolnjeval pogoje, bo lahko po posebnem pravilniku, ki ga bo izdalo ministrstvo za finance, oproščen davka na dodano vrednost (DDV). “S tem želimo spodbujati več donirane hrane. Potencialni donatorji se največkrat niso odločili za doniranje prav zaradi obveznosti DDV. Tako želimo prispevati tudi k manjšim količinam zavržene hrane ter da ta pride do ljudi, ki so pomoči potrebni,” je dejala Strniša.

Novela omogoča tudi pomoč in sofinanciranje nabave opreme za posrednike. Veterinarska fakulteta je določila smernice za dobro higiensko prakso, ki jo morajo posredniki izpolnjevati. Nevladne organizacije smernice zdaj pregledujejo. Smernice so namenjene temu, da se s pravilnim ravnanjem prepreči, da bi se v procesu do prejemnika pomoči poslabšala kakovost ali varnost hrane. Upravičenci do donirane hrane so določeni po predpisih s področja socialne varnosti, občine imajo svoje sezname upravičencev za pomoč, prav tako pa bodo lahko humanitarne organizacije same presodile, če je posameznik potreben pomoči.

Človekoljubne organizacije hrano že sedaj prevzemajo v trgovinah ali restavracijah, za transportna sredstva pa povečini poskrbijo drugi donatorji. “Na ministrstvo predvidevamo javni razpis, preko katerega bi sofinancirali nakup hladilnikov in drugih pripomočkov za vzdrževanje hrane v stanju, da ohrani kakovost in varnost,” je še dejala Strniša. Želja je, da humanitarne organizacije, ki so vključene v ta proces, ne bi bile pretirano obremenjene s smernicami. Zato jih bodo tudi izobraževali, kako delovati z minimalnimi stroški, a na način, da se zagotovi varnost hrane. V noveli so poleg tega pri shemi izbrana kakovost bolj natančno določili pogoje za poreklo živil in uredili trženje nepakiranih živil (sadje, meso).

Tretja vsebinska sprememba se nanaša na bolj učinkovito preganjanje zavajanja potrošnikov pri označevanju in trženju živil. “Inšpektorjem dajemo orodja za bolj učinkovito postopanje. Na mestu samem bo lahko kaznoval prodajalca z ustno odločbo, če bo ugotovil, da blago narobe ali zavajajoče označeno. Ustno bo lahko odredil umik takih živil s prodaje,” je še pojasnila Strniša. Obenem so se dotaknili tudi zavajanja in kršitev pri spletni trgovini, ki je vse bolj razširjena. Za nekatere spletne trgovce, ki nimajo sedeža v Sloveniji, se je ob kršitvah pojavila težava z vročanjem odločb. Še vedno velja, da je prvi korak izdaja odločbe na kršiteljev naslov, če vročanje ni uspešno, pa se lahko odločba izda z javnim naznanilom na e-portalu in je tako tudi veljavna. Zakon prinaša tudi druge manjše spremembe, ki se nanašajo predvsem na izvajanje in postopke ukrepov skupne kmetijske politike EU.

Marija Bačič - poslanka SD

Poslanka Marija Bačič sprašuje vlado o domnevnem nasilju v mariborskem Mladinskem domu

Poslanka Socialnih demokratov Marija Bačič je na Vlado RS naslovila pisno poslansko vprašanje v zvezi z domnevnimi kršitvami v Mladinskem domu Maribor.

Poslansko vprašanje za Vlado Republike Slovenije:

Spoštovani,

v zadnjih letih smo priča številnim primerom, ki nakazujejo vse večjo družbeno, ne nazadnje tudi politično, toleranco do različnih oblik nasilja nad najšibkejšimi, otroki in mladostniki s posebnimi potrebami ter njihovimi vrstniki v težkih družinskih in družbenih razmerah.

Kot družba v celoti smo za take izbruhe nasilja soodgovorni. Kadar pa se nasilje, trpinčenje in poniževanje dogaja v ustanovah, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, pa je stanje še toliko bolj skrb vzbujajoče. Nesprejemljivo je namreč, da država v skrbi za ranljive skupine le-te sprejema pod svoje okrilje, hkrati pa zanje ne zagotovi primernih razmer za dostojno življenje.

V minulih dneh smo v medijih zasledili pretresljiv prispevek o dogajanju v Mladinskem domu Maribor. Izrečenih je bilo veliko hudih obtožb, tudi nasprotujočih se obračunavanj, ki terjajo jasen odziv in nadzor ustanovitelja. V primeru, da držijo navedbe o nasilju in zlorabah v tej vzgojno-izobraževalni instituciji se lahko strinjamo z oceno, da so otroci oz. mladostniki iz težkih družinskih razmer bili premeščeni iz dežja pod kap.

V predstavitvi Mladinskega doma Maribor na spletu je zapisano, da je vizija njihovega dela, da se ustanova odziva na konkretne potrebe otrok in mladostnikov, da ostaja izhodiščni pristop dela odnos, da se ustvarja ugodna klima, kot izhodišče za vzpodbudno odraščanje otrok in mladostnikov z vsemi njihovimi odgovornostmi, pravicami in dolžnostmi. Odnosi v instituciji pa očitno nakazujejo, da realno stanje viziji ne sledi.

Skrb za najšibkejše je ogledalo družbe v kateri živimo. Ne da bi sodili o verodostojnosti v medijskih prispevkih izrečenih obtožb, je nujen takojšen odziv pristojnih z namenom zaščite otrok in mladostnikov. Nujen je zato, da otroci oz. mladostniki začutijo varnost, nujen pa je tudi za družbo, saj je treba krepiti višjo raven zavedanja o pomembnosti skrbi za njene najranljivejše skupine.

V zvezi z navedenim na Vlado RS naslavljam pisno poslansko vprašanje:

S katerimi ukrepi Vlada RS izvaja nadzor nad delovanjem mladinskih domov?

Ali sta Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport seznanjena z domnevnimi kršitvami v Mladinskem domu Maribor?

Katere ukrepe izvajata oziroma načrtujeta Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v zvezi z ugotavljanjem domnevnih kršitev v Mladinskem domu Maribor?

S katerimi ukrepi Vlada RS oz. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport zagotavljata, da sta vzgojno-izobraževalna in nastanitvena dejavnost Mladinskega doma Maribor usmerjena v dobrobit otrok oz. mladostnikov?

Zahvaljujem se za odgovore.

Marija Bačič

poslanka SD v Državnem zboru RS

Sestanek o predlogu zakona o SDH

Socialni demokrati smo pozvali parlamentarne stranke k podpori sprememb zakona o SDH

Na sestanku vodstva Socialnih demokratov (SD) s predstavniki Civilne pobude Sinteza, Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Zveze društev upokojencev Slovenije (ZDUS) in Mladinskega sveta Slovenije (MSS) smo v sredo, 1. marca, skupaj sklenili, da storimo korak naprej pri kakovostnem upravljanju državnega premoženja v korist vseh državljank in državljanov Republike Slovenije. Upravljalec našega skupnega premoženja, Slovenski državni holding (SDH), potrebuje več transparentnosti, več sodelovanja javnosti in več ekonomske demokracije, v kateri sta delo in kapital partnerja, ne pa, da se odločitve sprejemajo nepregledno in le v korist kapitala.

Predlog sprememb Zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH) je v zadnjih mesecih nastajal na pobudo Sinteze in v sodelovanju Socialnih demokratov z ZSSS, ZDUS in MSS.

Ključne rešitve, ki jih predlog novele zakona prinaša:

- širitev nadzornega sveta s 5 predstavniki javnosti (aktivne generacije, upokojencev in mladih) ter zaposlenih,

- jasnejši in bolj transparentni postopki pri dolgoročnem upravljanju in morebitni prodaji podjetij v državni lasti,

- več odgovornosti nadzornega sveta in sodelovanja javnosti pri nastajanju Strategije upravljanja kapitalskih naložb države.

Socialni demokrati smo usklajen predlog novele zakona danes posredovali koalicijskim in vsem drugim parlamentarnim strankam s prošnjo za podporo  ter sopodpis za vložitev v parlamentarni postopek.

“Za boljše in bolj odgovorno upravljanje premoženja, ki pripada vsem državljankam in državljanom, moramo postaviti pregleden sistem, v katerem bomo lahko prepričani, da upravljalci pri upravljanju skupnega premoženja zasledujejo predvsem javni interes,” je ob robu sestanka poudaril predsednik SD mag. Dejan Židan.

Predlog novele Zakona o SDH 01-03-2017

Ozadja

Matjaž Han za Svet 24: “Socialni demokrati smo na čelu s predsednikom Židanom pripravljeni prevzeti vlado v naslednjem mandatu in na dolgi rok voditi proces k stabilni, socialdemokratski družbi.”

Vodja Poslanske skupine Socialnih demokratov v Državnem zboru Matjaž Han se je v intervjuju za časnik Svet 24 z novinarjem Matejem Klaričem pogovarjal o prioritetah koalicije v zadnjem letu pred volitvami, o krepitvi socialne demokracije in drugih aktualno-političnih temah, med drugim tudi o pomenu zdravstvene zakonodaje, letošnjih predsedniških volitvah in odnosih med strankami ter povezavah na levici.

Pred dobrim tednom dni je potekal vrh koalicije, kjer ste zakoličili prioritete za nekaj več kot zadnjega leta mandata. Kaj ste se dogovorili?

Koalicijski vrh vidim predvsem kot namero v SMC, da se še pred zaključkom mandata pozicionirajo in konsolidirajo, s tem pa pokažejo, da so še vedno prvi, glavni. Ob tem pa menim, da bo treba več narediti in manj govoriti, se fotografirati. Smo se pa na vrhu koalicije dogovorili, da bomo do konca mandata spravili pod streho zdravstveno reformo, če bo ta usklajena z vsemi ključnimi deležniki.

Kako sicer ocenujete zadnje dogajanje v vladi? Mislite, da je zadnji spor med Cerarjem in Brglezom tudi posledica tega, da si Brglez krepi svojo pozicijo napram Cerarju? Vi ste dejali, da so pripravljeni za funkcije narediti vse in da gre za predstavo za javnost, kaj ste s tem mislili?

Na zakonu o tujcih se je na simbolni ravni merilo moči med dvema najmočnejšima stebroma SMC. Kaže pa ta zakon tudi na to,  da SMC nima prave političe identitete. Ne ve še ali je leva ali desna stranka, išče svoj politični prostor. Pri glasovanju velikega dela SMC o zakonu je tako šlo bolj kot za vsebino zakona za dobro piarovsko zgodbo, ki jo vodijo Izraelci. Rezultat te bitke pa je navidezno pobotanje zato, da sta oba glavna akterja te zgobe ostala na svojih položajih.

Mislite, da je Brglezovo nasprotovanje temu zakonu njegova predpriprava kandidature na letošnjih volitvah predsednika države?

Ne verjamem, da ima gospod Brglez ambicije kandidirati za predsednika države po vsem, kar se je zgodilo. Pa tudi glede na javno mnenje je očitno, da je proti obstoječemu predsedniku možnosti za zmago malo.

Verjetno boste na teh volitvah v SD podprli svojega nekdanjega predsednika Boruta Pahorja?

Prepričan sem, da ga bomo podprli. Navsezadnje je bil Borut Pahor 15 let predsednik Socialnih demokratov, bili smo in ostajamo njegovi politični sopotniki, četudi ni več aktiven v stranki.  Zato se mi zdi podpora naše stranke Borutu Pahorju logična in prava. Menim, da je Borut Pahor dober politik, dobronameren človek in socialdemokrat. Sliši se že v tujini, da je Borut Pahor eden vidnejših in pomembnejših političnih igralcev v evropskem  prostoru. Temu pritrjujejo tudi izjave hrvaških politikov, da je edini resni politični akter v regiji.

Kako pa gledate na njegove kontroverznejše poteze?

Nisem pristaš velikega pojavljanja v družbenih medijih. Nimam potrebe po fotografiranju kaj jem, kam grem, koga srečam na ulici.  Razumem pa tiste, ki s temi mediji nagovarjajo mlade, tudi Boruta, ki želi politiko približati mlajšim generacijam, ki se jim je politika skozi 25 let zamerila. Sam bi verjetno to delal drugače, to pa ne pomeni, da ta pristop ni dober.

Kaj se obeta na področju zdravstva, vaš predsednik Dejan Židan je dejal, da večjih sprememb v zdravstvu ne gre pričakovati? Bomo spet ostali brez prepotrebnih zdravstvenih reform in ukinitve dopolnilnega zavarovanja, kjer velike dobičke kujejo private zavarovalnice?

Njegova izjava je posledica predolgega čakanja na prepotrebno zdravstveno reformo. Sedaj sta v usklajevanjih  dva pomembna zakona, prvi je zakon o zdravstveni dejavnosti, pri katerem se ukvarjamo z zdravstveno mrežo in podeljevanjem koncesij, drugi pa je zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki določa način in obseg financiranja zdravstvenih storitev. Problem je, da se veliko govori kako se dela, premalo pa je konstruktivnih pogovorov, usklajevanj. Ne samo s politiki, temveč tudi z zainteresiranimi deležniki kot so zdravniki, medicinske sestre, drugi zaposleni v zdravstvu, sicer bo zakona težko uskladiti. Ministrstvo za zdravje nekaterih dobronamernih pripomb ne želi slišati in to je velik problem. In se rado zgodi, da smo glede česa že usklajeni pa nas kasneje s strani ministrstva preseneti popolnoma drugačen predlog. Od tu skepsa. Pri zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju je za nas bistveno, da se ukine dopolnilno zavarovanje in jasno določi pravice. K temu nas ne nazadnje zavezuje tudi koalicijska pogodba. Nič nam ne pomaga znižanje cen zavarovanja, če bodo bolniki dobili manj storitev. Prav tako se mora presekati z napajanjem lobijev iz sredstev, namenjenih zdravljenju ljudi.

Omenjali ste koncesije, kje je prišlo do nesoglasij. Kakšen je vaš predlog na tem področju?

Smo zagovorniki javnega zdravstva, zavedajoč se, da imamo manjko zdravnikov. Nisem proti koncesijam, vendar morajo biti te podeljene na način, da se zdravstvena mreža krepi, ne siromaši. Vzpostavljen mora biti jasen nadzor, kaj se s koncesionarji in z vsemi ostalimi deležniki javne zdravstvene mreže dogaja in potem je potrebno reagirati. Vendar brez  reakcij  zaradi  osebnih, prijateljskih, sorodstvenih poznanstev, ki se zdi, da so bile povod podeljevanja koncesij v preteklosti.

Slišati je moč, da se glede ustavnih sodnikov SMC spet dogovarja z SDS, ker dvotretjinsko večino potrebuje tudi za sestavo fiskalnega sveta. Ste se o tem pogovarjali v četrtek na koaliciji? Bomo prihodnjih devet let imeli spet bolj konservativno usmerjeno ustavno sodišče? Takšno je v zadnjih letih sprejelo kar nekaj nenavadnih odločitev.

Na Brdu o tem ni bilo govora. Dejstvo pa je, da moramo letos izvoliti še štiri nove ustavne sodnike. Med 24 kandidati je kar nekaj eminentnih ljudi, ki menim, da bi dobro opravljali to funkcijo. Predsedniku države smo povedali naše poglede in on bo v državni zbor predlagal imena, za katera potrebujemo 46 glasov. Glede preteklih odločitev Ustavnega sodišča ne bi želel preveč polemizirati. Je pa bilo zadnja leta veliko teh odločitev – če gledam s stališča politika – v nasprotju z levimi vrednotami; pri istospolno usmerjenih, javnem šolstvu in tako naprej. Kljub temu pa ne smemo dovoliti, da imenovanje ustavnih sodnikov postane politična tržnica. Ko se na ta račun dela gnile kompromise, ne more biti dobrega rezultata. Kot politik in državljan si želim, da imamo sodnike, ki sprejemajo vsebinske odločitve, utemeljene na prepričljivih argumentih. Takšne, ki bodo na dolgi rok krepile zaupanje v pravno, k napredku in strpnosti zavezani družbi. Pri Fisklanem svetu pa je glede na potrebno dvotretinjsko podporo  odgovornost na opoziciji in tudi koaliciji, da izvolita predstavnike.

Če ne prej nas naslednjo pomlad oziroma na začetku poletja čakajo nove volitve. Bo SD spet štartala na prvo mesto?

Socialni demokrati smo se na čelu s predsednikom Dejanom Židanom v političnem obdobju zadnjih let konsolidirali. Smo stabilna stranka, ki ni od včeraj. Imamo dobro mrežo po terenu in zvesto članstvo, predsednika Židana pa ljudje prepoznavajo kot najboljšega ministra te vlade. Dragocena izkušnja triletnega vodenja vlade, menim, da v najtežjih trenutkih države, nas je izbrusila. Socialni demokrati smo tako pripravljeni, ne samo, da prevzamemo prvo mesto v vladi v naslednjem mandatu, temveč na dolgi rok vodimo proces k stabilni, socialdemokratski družbi. Prvi pogoj pa je v danem političnem času, da se politika odmakne od populizma in dela za ljudi.

Ko omenjate odmik od populizma na kaj mislite pri tem?

Trump je eden izmed produktov populizma, ki je navzoč tudi v Evropi. Gre za odpiranje kompleksnih tem, z obljubo všečnih, a nerealnih rešitev. Vpogled v zgodovino in trenutno stanje pa kaže, da je socialna demokracija pravi odgovor na te pojave. Vesel sem, da se je Nemčiji »zgodil« Schulz. Ne zgodil, ljudje v socialdemokratski politiki prepoznavajo alternativo populizmu.

Pri Schulzu, ki je prevzel krmilo vam sorodne SPD je zanimivo, da je stranki podpora zrasla po tem, ko je dejal, da se ne bi branil koalicije z nemško Levico in Zelenimi.

Tudi mi imamo podobno situacijo z Desusom in Združeno levico ter levim delom SMC. Mislim, da bi lahko bila koalicija teh strank dobra, pred tem pa bi se morali skupaj soočiti s politično realnostjo, kaj lahko naredimo. Namreč tudi levi populizem je lahko nevaren. Predvsem zato, ker zaradi njega vsa politika izgublja podporo. Tudi z Združeno levico bi lahko bili v vladi, če bi se točno dogovorili kje je meja populizma in začetek dela na osnovi realnih ocen.

Kako pa gledate na spore znotraj Združene levice?

V preteklih letih je na levico prišlo in tudi odšlo veliko novih obrazov. In z njimi so v političen prostor vstopale nove stranke, z obljubami, ki so ali mejijo na populizem. Vse te nove stranke imajo skupni imenovalec – kratek rok trajanja. Pa nisem privoščljiv, ampak strankarstvo je več kot enoletni poizkus potrpežljivosti volivk in volivcev. Vendar sem tudi samokritičen, Socialni demokrati smo na drugi strani na nekaterih temah pri nagovarjanju levih volivcev zaspali. Glede novonastalih levih strank  se danes kaže, da je bila med temi še najbolj leva stranka Zorana Jankovića. Slednji zase pravi, da je po prepričanju socialnidemokrat, vendar je imel 2011 premalo političnih izkušenj, da bi znal sestaviti vlado. Prepričan sem, da se bodo ljudje na  naslednjih volitvah odločali med etablitanimi strankami. Socialni demokrati smo s predsednikom Židanom sposobni zapolniti ta velik prostor, nastal po neuspelih strankarskih poizkusih.

Mislite, da je možno, da Zoran Janković na državnozborskih volitvah dobi lep del glasov? 

Možno je, ob tem pa sem prepričan, da smo Socialni demokrati naredili pomembne premike prav z delovanjem na periferiji. Nobena stranka pa ne more zmagati, če nima za sabo tudi velikih mest. In tu se prostor, za realnega, socialdemokratskega politika kot je Židan, širi. Dejan Židan prihaja iz gospodarstva, za saboj ima stabilno politično pot, po prepričanju je socialni demokrat. Mislim, da je on odgovor za naslednji mandat. Ko bo Dejan Židan predsednik vlade, bomo lahko izpeljali socialnodemokratski program in kot rečeno na dolgi rok postavili temelje stabilni socialdemokratski družbi. Zato se teh volitev veselim.

Zgodba s teranom mu očitno ni škodovala?

Ko se je Židan dvignil in začel borbo za naš teran, so ga vsi napadli, že skoraj je dobil interpelacijo. Ko pa je na naši javni televiziji evropski komisar zavajal in lagal, da je celo komisija njegove trditve zavrgla in se kaže, da ima Židan prav, pa je govoriti o teranu postalo popularno. Na začetku te borbe je bil sam in vsi so govorili, da dela slabo. To je dokaz, da je Židan politik, ki se zna brez piarovskih akcij odločno postaviti za prave stvari.

Nekateri npr. Aljuš Pertinač vam očitajo, da ste preveč zapostavili intelektualno bazo in da imajo glavno mesto t.i. traktoristi, kako odgovarjate na te očitke?

Zelo iskreno rečeno lahko sprejmem tudi takšne očitke. Na vrhu stranke smo imeli že intelektualce in dobre rezultate, toda stvari se spreminjajo, nekateri pa se s spremembami ne znajo sprijazniti. Sam mogoče sodim v  vodstvo, vrh stranke, nimam se za intelektualca, se pa lahko pogovarjam tudi z njimi. Slišim pa tudi običajnega človeka, za razliko od nekaterih drugih. Socialni demokrati smo navsezadnje stranka delavcev, ti ljudje so tudi na podeželju.

V javnosti presenečajo tudi nastopi podpredsednika SD Janka Vebra, ki je izjemno kritičen tudi do potez SD-ja: javno se je že distanciral npr. do njenega kadrovanja, zavzema se za dvig pokojnin, proti rubežem nepremičnin, izjemno kritičen je tudi do vplivnega Boruta Jamnika, koliko so te njegove izjave usklajene s SD?

Tudi zaradi dolge tradicije je naša stranka drugačna. V stranki imamo različna mnenja, poglede ter ocene stanja za prihodnost. Med nami je pri nekaterih vprašanjih moč najti skrajno leva kot tudi sredinska stališča. Janka Vebra izjemno spoštujem, vendar si sam ne bi upal ocenjevati ljudi brez utemeljenih argumentov. Če je kdo karkoli ukradel, naredil narobe, naj to presojajo in sankcionirajo ustrezne službe. Obsojanje po čez, za pet minut slave pa je izjemno nevarno in to sem mu na štiri oči tudi jasno povedal. Vsak človek pa dela tisto, kar misli, da je prav, on je že 20 let v politiki in ima veliko izkušenj.

Je pa še vedno član poslanske skupine in stranke? V prihodnje še računate tudi nanj?

Zakaj je tako kritičen v zadnjih dveh letih je vprašanje zanj, bil je štirikratni župan in je poslanec z najdaljšim stažem. Ne želim si, da stranka izključuje, temveč vključuje.

Veliko se govori o korupciji pri nas. Emil Milan Pintar je celo dejal, da je pri nas kar tretjina vsega denarja v večjih projektih, kot je Teš 6 šlo za podkupnine političnim strankam. Če to drži gre za več sto milijonov evrov. Sedaj se veliko govori o spornih zadevah pri drugem tiru. Kako preprečiti tovrstne primere v prihodnje?

Ocene o tem, da je v zadnjih 25 letih iz države izginilo veliko denarja so prave. Ne vem pa koliko ga je odšlo in ali bi ga lahko spravili nazaj z davčno amnestijo. Škoda je, da Teš 6, za katerega strokovnjaki pravijo, da je bil potreben zaradi odvisnosti od električne energije, postaja sinonim za krajo. Po moji oceni je bil Teš 6 slabo voden projekt, za kar je kriva tudi politika, ker ni dovolj nadzirala davkoplačevalskega denarja. Za vsemi morebitnimi nepravilnostmi pa stojijo ljudje s priimki in imeni. Te ljudi je treba privesti pred roko pravice in jih v primeru krivde sankcionirati. Zato sem sam zagovornik transparetne kadrovske politike. Politika naj nastavi ljudi na pomembna mesta, a zato tudi nosi odgovornost. Sedaj pa je politika, ko naj bi bili vsi ti kadri neodvisni, dežurni krivec za vse nepravilnosti. Ne verjamem, da so politične stranke na račun tega projekta prišle do kakšnih sredstev. Za našo stranko govorijo marsikaj, ko pa pogledam bilanco stranke, vidim, da smo v minusu. Če bi imeli pri teh poslih kaj zraven, ne verjamem, da bi bilo tako.

V javnosti se je govorilo tudi o prihodu Bratuškove v SD, vendar naj bi se zapletlo pri temu, da je želela v stranko pripeljati nekatere sporne posameznike. Vi se dobro razumete z njo še iz časov, ko je bila premierka. Je mogoče pričakovati njen prihod v stranko ali predvolilno koalicijo?

Še danes se z njo razumem. Sem človek, ki ljudi ne pozablja. Ko je bila predsednica vlade, so vsi želeli biti v njeni bližini, se z njo slikati. Danes je teh ljudi malo. Nisem spremenil mnenja o njej. Mislim, da je bila dobra predsednica vlade v zahtevnih časih. Res pa je, da z Alenko ne prihajava iz iste stranke in da se sedaj ne pogovarjamo o prestopu. Želim ji, da bi delovala še naprej v politiki in bila uspešna, ker je poleg kake napake naredila tudi dobre stvari za državo. Za stranko pa mislim, da je vedno bolje, da ljudje vanjo prihajajo, kot pa obratno.

Ne izključujete morda tudi kakšne predvolilne koalcije?

Če se spomnite, smo imeli pred zadnjimi volitvami dogovor s Solidarnostjo. Mediji so nam pred tem očitali, da se ne povezujemo, nato pa zakaj se povezujemo. Tudi s Krščanskimi socialisti smo se 2008 povezali in z Desusom smo 2014 imeli socialnodemokratski blok. Smo ena redkih strank, ki se je povezovala že pred volitvami. Izkušnje pa nas učijo, da je najboljše, da se naslonimo na svoje znanje, ker tudi denarja za izraelske svetovalce nimamo. Na tej poti pa vabimo v stranko ljudi, ki prihodnost države vidijo v socialdemokratski družbi.

To vlado bo gotovo zaznamovalo tudi povečevanje represivnih ukrepov te vlade (uvedba paralizatorjev, policijska pooblastila vojski, zapiraje meja pred tujci oziroma begunci). Če bi take ukrepe predlagala Janševa vlada, bi verjetno na ulicah videli tisoče protestnikov. Vse te zadeve se zdijo kot tlakovanje poti avtoritarnemu voditelju v prihodnosti.

Če beremo levo teorijo, je ocena absolutno prava. Ampak kot Slovenec zaupam slovenski policiji in vojski. Morda je teh represivnih ukrepov tudi zaradi mednarodnih razmer več in sprejem teh je zgoščen na relativno kratek čas. Ne moremo pa mimo realnosti, da smo zavoljo vseh pametnih telefonov, kamer smo že vsi v svetu Big Brotherja, kjer nihče ne more biti povsem sproščen in neopažen. Kar se tiče zakona o policijskih pooblastilih sem sam glasoval za, tudi zato, da lahko policisti ukrepajo zoper terorizem. Nismo izvzeti iz tega. Imel bi slab občutek, če ne bi zavaroval življenj naših ljudi, ker bi bil ideološko preveč na neki strani. Sam ideološko ločujem teme kot so javno zdravstvo, šolstvo, Vprašanje varnosti pa zame ni le ideološko vprašanje.

Velik problem ne samo pri nas ampak tudi drugod je vse večje število ljudi s prekarnimi (nestanovitnimi službami). Tu bodo potrebne neke rešitve, vse več se govori o univerzalnem temljenem dohodku. Velika večina mladih bo drugače živela mnogo slabše kot njihovi starši (z nižjimi plačami, brez pokojin, brez osnovne socialne varnosti, ki bi omogočala načrtovanje prihodnosti npr. družine in nakup stanovanja).

Bil bi zelo neiskren, če bi rekel, da imamo rešitve za odpravo prekarnega dela v rokavu. A ne smemo zanemariti dejstva, da je za prekarstvo krivo tudi slabo gospodarstvo in slabe politične odločitve.  Gre pa tudi za nezaupanje mladih v pokojninski sistem, ko veliko njih prihaja k privatnikom in si želijo biti SP-ji. Želijo si plačevati čim manj za pokojnine, ker ne zaupajo v pokojninski sistem ter da bodo imeli več sredstev, da bodo lahko normalno preživeli delovno okolje. Dokler pa ne bo pogojev gospodarstvu, da bo lahko zaposlovalo, se bo prekarstvo še povečevalo.

Problem je, da so mnogi tudi prisiljeni v prekarstvo…

Da se razumemo, 90 odstotkov jih je prisiljenih. Imamo nek status quo. Morali bi se pogovoriti, kaj narediti, da bodo ljudje zaposleni na bolj varen način. Če ne bodo sindikati, gospodarstveniki in politika vsaj malo popustili pri svojih zahtevah, se bo dogajalo to, kar se.

Še en problem te vlade, ki se večinoma spregleda je to, da naša vlada (predvsem njen premier Cerar in gospodarski minister Počivalšek) ponosno podpira nizko plačana in težaška delovna mesta (Uber, Revoz, Magna Steyr). Verjetno to ne more biti ravno pravi model razvoja Slovenije?

Se strinjam, sicer je v redu, da se odpirajo nova delovna mesta ne morem pa pristati, da se na račun delovnih mest na drugi strani ljudi izkorišča. Ne želim, da smo v tem pogledu Bolgarija, želim, da imajo ljudje dostojno plačo. Podpiram Revoz, Yaskavo, Magno, a problem je, da imamo pri nas ogromno podjetnikov, ki so temelj našega gospodarstva. Za Magno Steyr smo pripravljeni narediti vse in je piarovsko gledano zgodba o uspehu. Vprašanje pa je kaj smo pripravljeni narediti za naše podjetnike. Podjetnik, ki hoče 50 dodatnih kvadratnih metrov delavnice, mora dobiti hitro gradbeno dovoljenje in poceni kredit. To mora država spodbujati. Če bi bil kdaj gospodarski minister, bi zahteval, da imajo vsi enake pogoje v državi. Johann in Janez. Tu smo naredili premalo, preveč je administracije in premalo angažiranosti za naša, slovenska podjetja.

Takšno stanje bi na globalni ravni še bolj zakoličila Ceta, sporazum, ki preferira korporacije in njihove dobičke na račun ljudi. Pretekli teden jo je potrdil evropski parlament. Vaša Tanja Fajon je glasovala proti sporazumu, kakšno pa je mnenje v SD?

Evropa je brezcarinska cona, želeli smo si, da ni več meja. Ceta je dogovor s Kanado, eno najbolj zelenih držav na svetu. Kanada tudi ne izkorišča svojih ljudi, kot na primer Kitajska. V stranki se bomo o tem še  pogovorili. Če bi me danes vprašali, bi glasoval za ta dogovor. Sem pa se pripravljen prilagoditi stranki. Glasovanje Fajonove pa vidim kot rezultat vseh dilem, ki jih tudi Ceta ima.

Ključni problem je verjetno mehanizem ICS prek katerega lahko korporacije tožijo države, če je ogrožen njihov dobiček.

Ko smo Socialni demokrati pri sprejemi protitobačnega zakona opozorili na morebitne tožbe smo bili označeni za zlobirane,  čeprav smo povedali, da lahko v posebnem zakonu pravila glede škatlice cigaret določimo že prej. Verjetno je pametno, da pri Ceti sodelujemo z Evropo, čeprav je res, da bi se včasih morali tudi Evropi postaviti po robu.

Kako komentirate Trumpove prve poteze?

Gre za populista, v tem trenutku se ne strinjam niti z eno njegovo potezo. Vendar  je dosleden. Vse to je obljubljal pred volitvami. Vsi pa smo mislili, da ga bo administracija omejila, ko bo prišel do ovalne pisarne. Tega zenkrat ne kaže. Gre svojo pot in malo se bojim njegovih odločitev…

Vprašanje glede Melanijinih staršev, ste se po Trumpovi izvolitvi kaj pogovarjali z Amalijo in Viktorjem Knavs? Pisali smo že o temu, da ste družinski prijatelji.

Po volitvah sem bil pred inavguracijo v stiku z  očetom Melanie, Viktorjem, ko je ta prišel v Slovenijo. Po pogovoru z njim sem ugotovil, da so odnosi ostali isti, kljub temu, da sam nimam več očeta in mame preko katerih sem ga spoznal. Cenim, da je ostal isti kot prej. Vsej družini želim vse najboljše. Vem pa da jim ni vse lepo in prijazno. Včasih je sicer lepo biti v “zlatih kletkah”, toda na dolgi rok takšno življenje ni najboljše. Upam, da bodo zdržali ta pritisk in bodo za Slovenijo naredili, kar se da, ko bo kakšna priložnost.

Omenja se tudi možnost odmevnega srečanja med Trumpom in Putinom v Ljubljani, tu bi gotovo lahko priskočili na pomoč.

Bil sem na kosilu s Putinom v Rusiji in tam je bilo govora o tem obisku. Predsednik ruske federacije je bil temu naklonjen. Verjamem, da bo naklonjenost prišla tudi s strani ameriške administracije, predvsem predsednika. Enkrat smo že imeli takšno srečanje. Sedaj so pričakovanja še večja.

Ste tudi predsednik Skupine prijateljstva DZ z Rusijo, kako komentirate dejstvo, da bi po Gallupovi anketi večina Slovencev v primeru vojaške ogroženosti raje videla pomoč s strani Rusije kot Nata?

Upam, da do te situacije sicer ne bo nikdar prišlo. Je pa zaradi akcij Nata v zadnjih 15 letih prišlo do tega, da javnost vidi nekatere odločitve kot slabe. Sami pa smo tudi slovanski narod z dolgo tradicijo sodelovanja z Rusijo. Prav tako smo gospodarsko bolj vezani na njih. Zato se ne čudim tej anketi.

Intervju Tanje Fajon za Dnevnikov Objektiv

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.