Novice o stališčih in dejavnosti Socialnih demokratov.

Primož Brvar - komentar

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Jernej Pikalo

Dr. Jernej Pikalo: Javno je za vse

V zadnjem času je nekaj medijsko željnih, ideološko navdahnjenih in politično profiliranih aktivistov, med njimi poslanci in drugi civilnodružbeni akterji, slovenski javnosti natrosilo toliko zavajanj, polargumentov in pristranskih interpretacij o javnem šolstvu, da se je vredno oglasiti in slovenski javnosti potrpežljivo pojasniti argumente v prid javnega šolstva kot glavnega stebra šolskega sistema v Sloveniji.

V Republiki Sloveniji imamo štiri tipe financiranja osnovnih šol s strani davkoplačevalcev:
1. javne šole, kjer Republika Slovenija v obsegu 100% plačuje izvajanje programa,
2. zasebne šole, ki so koncesije dobile pred letom 1996 in katerih program je 100% financiran iz javnih sredstev,
3. zasebne šole, ki jim je bila pripoznana javna veljavnost programa in so financirane 85%,
4. zasebne šole brez javnega financiranja.

Ustanavljanje zasebnih šol je svobodno, ustanovi jih lahko vsak, ki za to izpolnjuje programske, kadrovske, materialne, prostorske itn. pogoje. Ta sistem je bil vzpostavljen postopno pod desnimi, levimi in sredinskimi vladnimi večinami. Nobena politična večina ga ni resno ogrožala. Tudi ko je bila na oblasti vlada Socialnih demokratov, se je sistem samo nadgrajeval po teh načelih. Zato ne drži, da je levica proti zasebnim šolam in njihovem financiranju. Je pa proti pogoltnim apetitom tistih, ki bi iz šolstva radi naredili zgolj in samo biznis in proti tistim, ki bi v šolstvu radi naredili kakšne utrdbe in postojanke za needukacijske namene.

Zato tudi zasebne šole so, da s svojimi drugačnimi pedagoškimi pristopi, inovativnimi praksami, vsebinsko drugačnostjo, bogatijo in krepijo šolski prostor. Da so zasebne šole v javnem interesu, je pripoznal tudi zakonodajalec v več sestavah, zato je v Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja iz leta 1996 uvedel 85% financiranje tistih zasebnih šol, katerih programi so pridobili javno veljavnost.

Marsikdo se v javnosti mogoče sprašuje zakaj ravno 85%? Ključ se skriva v Zakonu o osnovni šoli (torej ne v Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je predmet sedanjih sporov), ki v 28. členu opredeljuje katere vsebine mora vključevati obvezni program OŠ, da bi se lahko priznala javna veljavnost takšne izobrazbe. Zakon od zasebne šole zahteva, da izvaja obvezni program z najmanj enim naravoslovnim predmetom (od javne šole zahteva tri), enim družboslovnim predmetom (v javnih dva), enim umetniškim predmetom (v javnih dva), enim tujim jezikom (v javnih dva). Obvezna programa zasebnikov in javnih šol se torej razlikujeta, država ima do zasebnega programa manj zahtev. Konsenz o 85% financiranju, ki je bil dosežen leta 1996, je primerna mera glede na zahteve zakona po manjšem obveznem programu.

Pravo vprašanje zato je, ali moramo davkoplačevalci plačevati tudi za tiste predmete v obveznem programu zasebnikov, ki jih zakon ni predpisal niti jih ne zahteva. Zasebniki namreč vsebine do polnega števila ur obveznega programa napolnijo s svojimi vsebinami (npr. Spoznavanje vere, Vera in kultura, Individualna in skupinska pomoč, Klasična kultura,…). Ali je torej prav, da davkoplačevalci plačujemo partikularne zasebne vsebine? Ali je prav, da nekdo dobi enak znesek za manj predpisanih predmetov? Ustavno sodišče je v preteklosti menilo, da ne. V sestavi iz leta 2014 pa meni, da naj bi zasebne šole dobile enak znesek kot javne za obvezni program. Zakon se v tem času seveda ni spremenil.

Še večji problem je popolnoma netransparentno ugotavljanje, katere zasebne šole in kateri programi sploh so v javnem interesu. Javni interes ni isto kot javna veljavnost. Javna veljavnost izobraževalnega programa je vprašanje priznavanja izobrazbe za nadaljevanje šolanja, zaposlovanje, priznavanje spričeval, itn. Javni interes pa je diskurzivna formacija brez definirajočih družbenih akterjev, ki ni določena enkrat in za vedno, ampak je v stalnem nastajanju. Od Madisona naprej vemo, da ne gre za interes večine (to je še ena zabloda pravniziranja samocenjenih strokovnjakov), ampak interes skupnosti, ki vključuje tudi interese manjšin.

V Sloveniji nimamo povsem jasnega mehanizma, s katerim bi ugotavljali, kaj je in kaj ni v javnem interesu npr. v smislu bogatenja šolskega prostora, novih pedagoških praks, itn. Ko je enkrat priznana javna veljavnost programa, se namreč začne popolnoma netransparetno lobiranje in politično izsiljevanje za financiranje, ki je pri nekaterih, do davkoplačevalskega denarja manj odgovornih vladah, bolj uspešno, pri drugih pa manj. Država kot skupnost vseh bi morala najprej ugotoviti potrebo po bogatenju šolskega prostora, nato pa poiskati izvajalce, ki lahko zapolnijo to vrzel.

Financiranje zasebnih šol ni niti geografsko niti časovno omejeno. Kljub temu, da davkoplačevalci financiramo javne šole na celotnem področju Slovenije (OECD celo ugotavlja, da je naša mreža javnih šol pregosta), v obstoječi zakonodaji ni omejitev glede financiranja novih. Ko enkrat pridobijo financiranje iz javnih sredstev, to ni časovno omejeno (npr. na 20 ali 30 let), ampak je na veke vekov pridobljena pravica.

Zasebne šole v Sloveniji ne izvajajo niti enega programa osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom ali posebnega programa vzgoje in izobraževanja, niti niso zavezane sprejemati učencev s posebnimi potrebami. Skrb za najšibkejše, za tiste, ki imajo težjo obliko posebnih potreb, za tiste, ki ne zmorejo, je prepuščena javnim šolam.

Če ste danes oče ali mati iz manjšega kraja, npr. mojih Radelj ob Dravi, otroka ne morete vpisati v zasebno osnovno šolo, ker je tam ni. Lahko pa ga vpišete v kakovostno javno šolo, ki tam je in je za vse otroke, ne glede na to od kod so in kakšne so njihove potrebe. In kar je najpomembnejše: slovenska šola je preverjeno odlična. Spada med petnajst najboljših šol na svetu, kar je od vseh družbenih podsistemov v Sloveniji daleč najboljša uvrstitev. Je osnova gospodarskega, družbenega in intelektualnega razvoja. Predvsem pa je za vse, ker nas je državljanov Slovenije premalo, da bi kogarkoli pustili zadaj.

Dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Andreja Katič

Obrambna ministrica Katič s pojasnili glede obravnave predloga zakona o obrambi v DZ

Članice in člani Odbora za obrambo so ob drugi obravnavi predloga zakona o obrambi izglasovali sklep, da se pred nadaljnjo obravnavo pripravi javna predstavitev mnenj. Sklep lahko razumemo kot dodatno prizadevanje za izboljšanje predloga novega zakona o obrambi, ki so ga pripravili zelo različni strokovnjaki iz upravnega dela Ministrstva za obrambo in iz Slovenske vojske. Če je to iskren namen predlagateljice sklepa in tistih članov, ki so ga podprli, potem to tudi sama pozdravljam. Kljub temu se mi zdi, da nam zmanjkuje časa, ki je še na voljo za sprejem zakona, ki bi izboljšal delovanje obrambnega sistema ter položaj pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

Dejstvo je, da Republika Slovenija potrebuje nov, sodoben zakon o obrambi, ki odgovarja vsem varnostnim izzivom in novim dejstvom na tem področju, saj je bil prvi Zakon o obrambi napisan pred 23 leti. To so potrdile vse parlamentarne stranke, ko smo jih na začetku priprave zakona vprašali o podpori glede priprave novega zakona in jim predstavili glavna izhodišča. Po mojem prepričanju smo sodoben in strokovno podprt zakon na Ministrstvu za obrambo po zelo dolgem usklajevanju tudi pripravili. Predlog zakona, ki je v Državnem zboru RS v drugem branju, pomeni delo ne le sedanjega vodstva ministrstva, temveč tudi prejšnjih obrambnih ministrov, ki pa jim žal ni uspelo pripraviti besedila novega zakona, primernega za parlamentarno obravnavo.

Predlog zakona o obrambi smo pripravljali skladno s predvidenimi postopki priprave zakonodaje v Sloveniji. To pomeni, da smo strokovne rešitve medresorsko uskladili, pripravili pa smo tudi javno obravnavo zakona. Javna objava predloga zakona na podportalu E-demokracija, med katero je bilo mogoče sporočiti mnenja, predloge in pripombe, je potekala od 13. aprila do 13. maja 2016. V tem času je bil predlog objavljen tudi na spletnih straneh Ministrstva za obrambo. Javna predstavitev predloga zakona je bila 22. aprila 2016 v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Pripombe in predloge so posredovale štiri fizične osebe ter več organizacij:
– Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije (3. maja 2016),
– Zveza slovenskih častnikov (12. maja 2016),
– Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani (16. maja 2016)
– Zveza veteranov vojne za Slovenijo (25. maja 2016),
– Zveza društev general Maister (6. junija 2016).

Osnutek zakona je bil 12. aprila 2016 predstavljen sindikatom na Ministrstvu za obrambo in jim je bil posredovan v mnenje na podlagi 100. b člena Zakona o obrambi 10. maja 2016. Dopolnjen osnutek zakona je bil sindikatom 2. februarja 2017 ponovno posredovan v mnenje. Na podlagi pripomb sindikatov je usklajevanje vsebine zakona potekalo 23., 28. in 30. marca ter 6. aprila 2017.

Kljub več pozivom tako strokovni javnosti kot drugim zainteresiranim javnostim na naš predlog ni bilo večjega odziva, razen zgoraj navedenih, zato moram iskreno povedati, da me je tak odnos drugih strokovnih javnosti v času priprave najboljših strokovnih rešitev presenetil, saj smo pripravljavci zakona pričakovali bistveno večjo vključitev strokovne javnosti. Zdi se mi, da tudi javna obravnava, ki bo po sprejetem sklepu na Odboru za obrambo v prihodnjih tednih, ne bo bistveno prispevala h kakovosti predlaganega zakonskega besedila in bo le skrajšala čas, ko je sploh še mogoče sprejeti ta bistveni obrambni zakon ter potem še zakon o službi v Slovenski vojski.

Ministrstvo za obrambno je podrobno pojasnilo ter odgovorilo tudi na dileme in pripombe, ki jih je v svojem mnenju k zakonu izpostavila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Pri tem smo podrobno strokovno utemeljili, katere vsebine zakona predstavljajo vrsto, obseg in organizacijo obrambe, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ter da zakon v celoti sledi okviru iz 124. člena Ustave Republike Slovenije, kar je kot dilemo z vidika usklajenosti zakona z Ustavo Republike Slovenije posebej izpostavila Zakonodajno-pravna služba. Menim, da nikakor ni mogoče sprejeti teze, da tega okvira ne upošteva že veljavni zakon, kar se posledično kaže tudi v predlogu novega zakona.

Iskreno upam, da vsa podpora, ki so jo poslanke in poslanci namenjali prizadevanjem za izboljšanje socialnega statusa pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ni bila le na deklarativni ravni. Upam, da bodo rešitve, ki smo jih predlagali v dveh predlaganih zakonih, še pravočasno sprejete. Če se to ne bo zgodilo, je bilo javno zavzemanje za izboljšanje položaja pripadnikov Slovenske vojske vsaj nekaterih očitno neiskreno. Vojakinje in vojaki Slovenske vojske ne morejo ostati edina velika poklicna skupina z največjimi sindikalnimi omejitvami s svojim socialnim položajem na isti ravni, na kateri so danes. Ne predstavljam si, kako bo država v prihodnje še lahko po običajnih postopkih popolnjevala Slovensko vojsko ob plačah, ki jim jih namenja.

Zato pozivam politike, da se poenotimo glede prihodnosti obrambne sposobnosti Republike Slovenije, saj so trenutne in tudi prihodnje varnostne razmere v svetu kompleksne. Prav je, da našim državljankam in državljanom zagotovimo ustrezno varnost ter obrambo države.

Andreja Katič, ministrica za obrambo in predsednica Sveta SD za obrambo

židan na posvetu

Pripravljamo mladim prijazno stanovanjsko politiko

V Sloveniji 85 odstotkov mladih živi pri starših, zato smo se odločili, da se pri pripravi programa Samozavestna Slovenija poglobimo tudi v vprašanje stanovanjske problematike mladih. Predsednik SD mag. Dejan Židan je na Posvetu o stanovanjski politiki poudaril, da je čas za reševanje takšnih vprašanj v času konjunkture še toliko bolj primeren.

Na posvetu o stanovanjski politiki, ki ga je pripravila evropska poslanka S&D in podpredsednica SD Tanja Fajon ter občinska organizacija SD Ljubljana, je Židan izpostavil, “da nam ugodni gospodarski trendi omogočajo, da lažje rešujemo družbeno neenakost in pomagamo tam, kjer imamo največji interes“.

V družbi je pri reševanju težkih vprašanj pogosto razlog, da zanj ni pravi čas. “Pa je to večinoma napačno. Vedno je pravi čas, da se rešujejo stvari, ki otežujejo življenje ljudi, v času konjunkture pa je čas še bolj primeren,” je poudaril.

Pripravljamo program Samozavestna Slovenija, v katerega bomo vključili stvari, ki se jih da uresničiti. Eno od perečih vprašanj, je položaj mladih. “Stanovanjsko vprašanje v Sloveniji ni rešeno, sheme ki jih imamo, mladim niso dosegljive, so drage in zahtevajo pogoje, ki jih mladi ne morejo zagotoviti,” je naštel Židan.

Tanja Fajon na posvetu o stanovanjski politiki

Tudi Fajonova je izpostavila, da je vprašanje, kako priti do stanovanja, zelo aktualno. Po njenih besedah, poznamo v realnosti vsaj dve sliki, in sicer velika stanovanj v Ljubljani, kjer pogosto živijo starejši posamezniki, ki ta stanovanja težje vzdržujejo ali pa hiše zunaj Ljubljane, kjer živi več družin skupaj, ker mladi zaradi težjih pogojev dejansko ne morejo priti do svojih bivalnih prostorov.

 Marko Koprivc na posvetu o stanovanjski politiki

 Predsednik občinske organizacije SD Ljubljana Marko Koprivc je opozoril, da imamo v Sloveniji republiški stanovanjski sklad, ki pa “žal velikokrat deluje kot neke vrste nepremičninska agencija“. Kot je pojasnil, je namreč stanovanjski sklad ob zadnjem razpisu prodajal luksuzna nadstandardna stanovanja po visoki ceni, ki žal niso dostopna tistim, ki bi jim morala biti namenjena.

Pojasnil je, da je v Ljubljani stanje nekoliko boljše, saj da mestni stanovanjski sklad zagotavlja veliko število neprofitnih najemnih stanovanj, a je tudi v glavnem mestu interes mnogo večji od ponudbe. Kot je pojasnil, namreč le okoli 10 odstotkov prosilcev do stanovanja tudi pride.

V posamična programska področja želimo vključiti tudi primere dobrih praks in uspešnih projektov, tako doma kot v tujini, kot je npr. stanovanjska politika mesta Dunaj, zato smo na posvet povabili tudi stanovanjsko raziskovalko v mestni upravi mesta Dunaj in predsedujočo delovni skupini za stanovanjske zadeve v inicitaivi Eurocities Susanne Bauer.

Skupinska

Mednarodni seminar v Velenju o enakosti žensk: Resnični napredek družb se meri s stopnjo dosežene enakosti žensk

V Velenju je potekal večdnevni mednarodni seminar v organizaciji Socialnih demokratov, Ženskega foruma SD in Evropske mreže za enakost spolov o sodelovanju politike in sindikatov ter civilno-družbenih organizacij v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk. Udeleženke seminarja je nagovorila tudi ministrica za obrambo, socialdemokratka Andreja Katič. Na seminarju, ki se je začel v petek, 1. decembra 2017, v dvorani hotela Paka z omizjem pod naslovom “Zakaj in kako sodelovati?”, so udeleženke iz desetih političnih strank regije jugovzhodne Evrope in štirih reprezentativnih sindikatov spregovorile o tem, kako sodelujejo v graditvi politik za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za usklajevanje dela in družine, za enako politično moč žensk pri odločanju v strankah, sindikatih in v družbi.

Andreja Katič in Sonja Lokar na seminarju

Omizje je vodila predsednica društva Evropska mreža za enakost spolov Sonja Lokar, ki je med drugim poudarila, »da Socialni demokrati vemo, kako je napredek k enakosti spolov usodno odvisen tudi od sposobnosti sodelovanja naših socialdemokratskih strank s sindikati in od zavedanja enih in drugih, da se resnični napredek družb meri s stopnjo dosežene enakosti žensk«. Zato je po njenem mnenju to dobro sodelovanje potrebno negovati in v prihodnje še obojestransko dodatno krepiti.

Razprava

Predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Martina Vuk ter ustanoviteljica Komisije za enakost spolov pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) in dolgoletna sindikalistka Metka Roksandić sta v izmenjavi mnenj skupaj ugotovili, da imata obe ženski organizaciji podobne probleme s prevladujočo politično kulturo svojih matičnih organizacij, ki je še vedno daleč od uveljavljanja resnične enakosti spolov.

Obe sogovornici sta delili tudi podoben pogled na to, katera so ključna vprašanja, ki jih je na področju še vedno trdovratne neenakosti med spoloma potrebno urejati. »V Sloveniji je dozorel čas, ko bi se o tem, kako jih najbolj uspešno razreševati, morali začeti tudi neposredno pogovarjati ne samo s civilno-družbenimi organizacijami, s katerimi že leta odlično sodelujemo, ampak tudi med seboj ter skupaj poiskati in si iskreno prizadevati za najboljše rešitve,« je povedala Martina Vuk.

Omizje v Velenju

»Revščina in socialna negotovost žensk, ki delajo v manj zavarovanih oblikah zaposlitve, nasilje nad ženskami na delovnem mestu, zamujanje države pri organizaciji družbene skrbi za dolgotrajno oskrbo, ki delo za pomoči potrebne družinske člane v glavnem prelaga na ramena že tako polno zaposlenih žensk,« je med drugim poudarila Metka Roksandić.

Drugi dan seminarja je bil med drugim namenjen izmenjavi učenja iz napak in dobrih praks, ki so jih aktivistke in aktivisti socialdemokratskih strank in sindikatov že razvili s svojimi dosedanjimi prizadevanji za enako ekonomsko neodvisnost žensk, za boljše usklajevanje delovnih in poklicnih obveznosti ter za povečevanje ne samo števila izvoljenih na položaje odločanja, ampak predvsem dejanske moči žensk v teh strankah in sindikatih. Razprava in dogovori so se nanašali tudi na razvijanje bodočega sodelovanja med aktivistkami socialdemokratskih strank v državah regije jugovzhodne Evrope ter sindikalnimi aktivistkami.

Delavnica

V zaključnem delu mednarodnega seminarja, ki se je končal v nedeljo, 3. decembra, pa je bilo sklenjeno, da se to sodelovanje okrepi in usmeri na skupno delo, ki bo ponujalo in se borilo za rešitve na naslednja ključna vprašanja:
– ozaveščanje javnosti, da za spolno nadlegovanje in mobing na delovnem mestu niso krive žrtve, ampak storilci in delodajalec, ki je oboje dolžan preprečiti
– zagovarjanje javnega objavljanja plačilnih spiskov (brez imen) v podjetjih in javnih inštitucijah, da bo postalo jasno, kakšne so dejanske razlike v plačah po spolu in jih bo zato lažje odpravljati
– zagovarjanje uvajanja brezplačne pravne pomoči v zadevah ekonomskih ter socialnih pravic žensk in moških, ki delajo v netipičnih delovnih razmerjih (t.i. prekarno delo)
– zagovarjanje enake zdravstvene in socialne zaščite brezposelnih ter prekarnih nosečnic in porodnic, kot so je deležne delavke, ki delajo v polnem delovnem razmerju
– zagovarjanje uvajanja novih sistemov univerzalnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po skandinavskem vzorcu, v obliki vsem dostopnih javnih storitev, ki bo ženske razbremenila brezplačnega skrbstvenega dela.

Delegacija SD v Lizboni

Delegacija Socialnih demokratov na zasedanju PES v Lizboni s pobudo za vrh voditeljev prihodnje leto v Sloveniji

Socialni demokrati se pod vodstvom podpredsednice stranke in evropske poslanke (SD/S&D) mag. Tanje Fajon v Lizboni udeležujemo zasedanja Stranke evropskih Socialistov in Socialnih demokratov (PES). Dvodnevno srečanje je namenjeno prenovi Evrope z željo po skrbi za vsakega človeka. V ospredju so izzivi o vzpostavitvi solidarnostnega pakta za Evropo in okrepitvi zaupanja državljanov v ukrepe, ki bodo izboljšali življenje ljudi.

Predaja pobude SD predsedniku PES

“Evropejci izgubljajo zaupanje v evropski projekt kot tak. Evropska unija mora postati bolj ambiciozna in učinkovita v reševanju velikih vprašanj in se manj vmešavati v nacionalne ali lokalne zadeve. V ospredju mora biti prenova Evrope na način, da bo ta postala motor za boj proti utaji davkov, socialni pravičnosti in krepitvi solidarnosti. Potrebujemo solidarnostni pakt za Evropo, ki bo napredne sile združil v prizadevanjih za dostojne delovne pogoje, poštene davčne sisteme in močne nacionalne sisteme blaginje,” je ob robu zasedanja PES dejala Fajonova.

Bilateralno srečanje

Močna delegacija Socialnih demokratov Slovenije, v kateri sta med drugim glavni tajnik SD mag. Dejan Levanič in nekdanji minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, se v Lizboni sestaja z najvišjimi predstavniki sestrskih strank. Z dansko in portugalsko delegacijo smo med drugim izmenjali njihovo izkušnjo nedavne zmage na volitvah in jo, tako kot druge, povabili, da svoj socialno demokratski model vodenja države in zaupanja ljudi v solidarnostni pakt prihodnje leto predstavi v Sloveniji.

Predsedstvo PES

“Socialni demokrati naše partnerje in sestrske stranke vabimo, da nas podprejo v prizadevanjih za organizacijo vrha voditeljev držav in vlad iz vrst Evropskih socialistov in socialnih demokratov v Sloveniji spomladi prihodnje leto,” je povedala Tanja Fajon. Pismo s povabilom predsednika SD mag. Dejana Židana, ki ga je podpredsednica stranke prvemu predala predsedniku PES Sergeju Stanishevu, na zasedanju predajamo vodstvom sestrskih strank. “Verjamemo, da bo bomo z organizacijo vrha voditeljev izkazali jasno namero slovenskih Socialnih demokratov po krepitvi politik v smeri povezovanja, strpnosti, solidarnosti, razvoja in blaginje ljudi tako v Sloveniji, EU in regiji. V Sloveniji imamo tudi najboljše izkušnje pri vstopanju v Evropsko unijo, zato državam Zahodnega Balkana lahko nudimo polno podporo na poti evropskih reform, ki je nujna za mir in stabilnost Evrope”, je še poudarila podpredsednica Fajon.

Glasovanje na zasedanju PES

Na srečanju v Lizboni Socialisti in Socialni demokati izmenjujemo tudi izkušnje pri spopadanju z nevarnim populizmom in nacionalizmom, nestrpnostjo, sovražnim govorom in lažnimi novicami. “Evropa ima grenke izkušnje z nacionalizmom in populizmom, zato se je v današnjem času še veliko bolj potrebno boriti proti izkrivljenim in neresničnim novicam. Lažne novice so pogost vir sovražnega govora, ki v družbah prehaja v nestrpnost, vodi v razkroj zaupanja v politiko in posledično slabše življenje ljudi. Prepričan sem, da lahko leve progresivne sile utrdimo Evropo kot prostor z najvišjim življenjskim standardom na svetu,” je na zasedanju PES poudaril Jernej Pikalo.

Jernej Pikalo med razpravo na zasedanju PES

Na letošnjem zasedanju Stranke evrovpskih Socialistov in Socialnih demokratov na Portugalskem sodeluje 370 predstavnikov strank in približno 200 aktivistov PES.

Andreja Katič

Andreja Katič: “Gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.”

Minil je mesec požarne varnosti. Toda nesreča nikoli ne počiva, pravi stari rek. Poskrbimo, da za svojo in skupno varnost delujemo na način, da tveganja zanjo – če jih že izničiti ne moremo – vsaj zmanjšujemo. Verjamem, da nam prav gasilske vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, lahko pri tem vsakodnevno pomagajo. Varnost je skupni cilj, za katerega si moramo nenehno prizadevati. Seveda pa se zavedam, da smo vsi, ki delujemo v sistemu nacionalne varnosti, zanjo še posebej odgovorni.

Kot ministrica za obrambo prejmem mnogo vabil na proslave in slavja prostovoljnih gasilskih društev v različnih krajih po Sloveniji. Tradicija gasilstva v Sloveniji je zelo dolga. Gasilska društva imajo velik pomen za lokalne skupnosti. Vedno so v pripravljenosti za reševanje ljudi ter seveda tudi živali in imetja. Poleg tega prebivalkam in prebivalcem omogočajo povezovanje in druženje. Ne pozabimo, da so bila marsikje prav gasilska društva tudi izjemnega pomena za narodno samozavest. Že v preteklosti so v gasilskih društvih sodelovale tudi ženske. Obstaja na primer ohranjen zapis iz leta 1912 o osnovanju ženske gasilske čete Gasilskega društva Idrija ter fotografija 18 gasilk v novih enotnih ženskih gasilskih uniformah.

Na področju prostovoljnega gasilstva se Slovenija uvršča v sam vrh sveta. Slovensko gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Naloge prostovoljnih gasilskih društev danes obsegajo ukrepanje in reševanje v veliko večjem spektru nesreč, kot je zgolj gašenje in reševanje v primeru požarov, čeprav je tudi zadnjih kljub razviti preventivni dejavnosti še vedno preveč. Menim, da je za Slovenijo optimalna rešitev v kombinaciji prostovoljnega gasilstva s poklicnimi enotami.

Končal se je mesec požarne varnosti. Projekt »Oktober – mesec požarne varnosti« izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in Slovenskim združenjem za požarno varstvo v okviru Ministrstva za obrambo. Letošnji oktober je bil namenjen opozarjanju prebivalcev na pomembnost prostih in prehodnih intervencijskih poti ter površin za gasilce in gasilska vozila. Tudi izdani plakati in letaki s sloganom »Ko se nesreča zgodi, naj bodo proste poti!« nas opozarjajo na to. Ko gre za reševanje življenj ali lastnine, lahko namreč le proste in prehodne poti omogočijo gasilcem ter drugim reševalcem hitro in učinkovito posredovanje. Zato je letošnji poziv namenjen vsem nam, da razmislimo o svojem ravnanju. Da se torej zavedamo, da lahko s svojimi dejanji vsak dan prispevamo k hitremu in učinkovitemu zagotavljanju pomoči vsem, ki jo potrebujejo.

Prav tako je pomembno, da prav vsi obnavljamo tudi znanje prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v situaciji, ko bo to naše znanje ključno pri omilitvi posledic zahtevnih zdravstvenih stanj ali celo za reševanje življenj. Prostovoljni gasilci z znanjem prve pomoči delujejo tudi kot tako imenovani prvi posredovalci, aktivirani prek centra 112. Izjemno vlogo pri reševanju življenj imajo predvsem na območjih, kjer je oddaljenost reševalnih ekip nujne medicinske pomoči velika, torej na geografsko razgibanih delih Slovenije. V zelo oddaljene kraje ekipe nujne medicinske pomoči včasih pridejo prepozno, zato želimo slediti dobrim praksam iz tujine.

Prostovoljni gasilci iz lokalnega okolja so tako pri bolniku ali poškodovancu veliko hitreje. S pridobljenim znanjem osnovnih postopkov prve pomoči še pred prihodom reševalne ekipe z zdravnikom rešujejo življenja. To je ob nenadnem zastoju srca, hudih krvavitvah ali tujku v dihalih, ki prav tako hitro pripelje do srčnega zastoja, zelo pomembno. Na pobudo Ministrstva za obrambo smo imenovali medresorsko delovno skupino za ureditev tega sistema in vzpostavitev mreže avtomatskih defibrilatorjev. Tako pomagamo Ministrstvu za zdravje primerno urediti to področje.

Kot ministrica in kot državljanka sem gasilcem ter prostovoljnim reševalcem za njihovo predano delo zelo hvaležna. Ne pozabimo, da gasilci poleg intervencijskega ukrepanja na cestah in pri gašenju požarov sodelujejo tudi pri mnogih drugih humanitarnih aktivnostih prizadetim prebivalcem, pomagali pa so tudi pri množičnem prihodu beguncev in migrantov. Na njih se vedno lahko zanesemo. Njihove vrednote solidarnosti in tovarištva so vrednote, ki naj nam bodo zgled.

Spekter nesreč, s katerimi se soočamo v zadnjih obdobjih, je žal vse širši. Intervencije so vse zahtevnejše. Zato je izrednega pomena izobraževanje in usposabljanje vseh reševalcev. Zato posebno pozornost namenjamo tudi razvoju Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje na Igu ter izpostavam v Logatcu, Pekrah in Sežani. Vesela sem, da aktivno potekajo dogovori z občinami o ureditvi nepremičninskih vprašanj, ki so bila dolga leta odprta. To je predpogoj za nadaljnji razvoj. V letošnjem letu pa smo v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije odprli tudi prvi regijski poligon za usposabljanje gasilcev v Ormožu ter položili temeljni kamen za naslednjega v Radljah ob Dravi.

Ministrstvo za obrambo podpira prizadevanja poklicnih gasilcev za ureditev njihovega plačnega sistema. Ker vrsto let ni bilo nobenih sprememb, želijo poklicni gasilci vse anomalije, ki so se vzpostavile z »Virantovim« plačnim sistemom sedaj odpraviti. Omejeni smo torej bili s sporazumom, ki ga je Vlada sklenila z drugimi sindikati. Ministrstvo za javno upravo, ki je vodilo pogajanja, je predlagalo Sindikatu poklicnih gasilcev (SPGS) podpis aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnih gasilcev, po katerem bi višje plače dobilo 508 gasilcev (od 665). Tako je višjo plačo dobilo le 147 gasilcev na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor.

Kot razlog, zakaj ne morejo v celoti prisluhniti zahtevam SPGS, je bilo s strani pogajalske skupine za odpravo anomalij navedeno, da bodo tudi ostali sindikati ponovno zahtevali višje vrednotenje posameznih delovnih mest. Na Ministrstvu za obrambo smo iskali nove rešitve in tudi predlagali načine povišanja plač poklicnim gasilcem. Vsekakor torej podpiramo prizadevanja, da bi za poklicne gasilce odpravili v preteklosti vzpostavljene anomalije ter da se jim zagotovijo višje plače.

V ponedeljek, 20. novembra, smo predstavniki Vlade parafirali aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki izboljšuje položaj poklicnih gasilcev. Pričakujem, da bodo aneks podpisali tudi sindikati ter tako ne bo domino efekta pri ostalih poklicnih skupinah. Na Ministrstvu za obrambo tudi sicer dajemo področju gasilstva velik poudarek. Zadovoljna sem, da je Državni zbor v tem mandatu sprejel novi nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje 2016–2022. V tem programu je znova izpostavljen status gasilcev oziroma prostovoljnih reševalcev.

Novi nacionalni program daje na področju gasilstva večji poudarek preventivnemu delovanju za zagotavljanje višje stopnje požarne varnosti v lokalnih skupnostih, nabavi težke gasilske tehnike, predvsem gasilskih avtolestev, ohranitvi posodabljanja gasilske zaščitne in reševalne opreme ter izenačevanju opremljenosti gasilskih in drugih reševalnih služb v občinah s slabšimi materialnimi možnostmi, nadaljnjemu razvoju psihološke pomoči za reševalce, spodbujanju organiziranja, opremljanja in usposabljanja ekip prve pomoči v gasilskih enotah, še večjo pozornost skupnim usposabljanjem pripadnikov različnih struktur, vključenih v sistem zaščite in reševanja, ter spodbujanju razvoja vadbišč in drugih zmogljivosti, ki jih za svoje potrebe razvijajo občine ali posamezne reševalne službe, predvsem tiste, ki jih organizirajo nevladne organizacije, še posebej so s tem mišljeni regijski gasilski poligoni za namen urjenja postopkov.

Andreja Katič, predsednica Sveta SD za obrambo in ministrica za obrambo v Vladi Republike Slovenije

Martina Vuk predsednica ŽF SD

Komentar Martine Vuk: Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja žensk ali katere koli druge žrtve!

Danes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.

Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.

11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.

V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.

Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.

Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.

Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.

Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.

Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.

Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!

Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti

Zbori članstva 2017

Predsednik Židan: “Socialni demokrati pripravljamo program za državo, ki bo prijazna do ljudi.”

V vseh 35 Območnih organizacijah Socialnih demokratov po Sloveniji so v četrtek, 23. novembra, potekali zbori članstva stranke, kjer smo skupaj s članstvom razpravljali o pripravi volilnega programa stranke za obdobje 2018-2026 z naslovom Samozavestna Slovenija. Predsednik SD mag. Dejan Židan je tokrat sodeloval na zboru članstva Območne organizacije Maribor, ob robu katerega je za medije poudaril, da bomo s programom ustvarjali državo, ki bo prijazna do ljudi.

“Namen zborov članstva je, da dodatno motivirajo članstvo, da aktivno sodeluje pri pripravi programa, s katerim gre stranka na volitve prihodnje leto,” je v izjavi poudaril Židan, ki volitve pričakuje v juniju 2018. “Mi si ne želimo predčasnih volitev, saj Slovenija, ki je odvisna od svojega gospodarstva, od svoje izvozne ekspanzije, ki je v tem trenutku zelo prepričljiva, že zaradi tega potrebuje politično stabilnost. Tako da v sami SD tudi včasih o kakšni stvari ne spregovorimo, čeprav nismo z vsem zadovoljni, vendar to razumemo kot investiranje v Slovenijo,” je dejal predsednik SD in podpredsednik vlade Židan.

Zbor članstva SD MB

Socialni demokrati sedanjo vlado, ko jo vodi predsednik stranke SMC Miro Cerar, po Židanovih besedah razumemo kot vlado, ki ima nalogo, da Slovenijo politično stabilizira. “Do pred nekaj meseci je zgledalo, da bo to povsem uspešno, sedaj vidimo, da se zlasti na področju zdravstva in na področju komunikacije z javnim sektorjem, zlasti glede plačne politike, zadeve ne odvijajo povsem kakor bi se morale. Vendar mi skušamo pomagati po svojih najboljših močeh,” je glede aktualnih razmer dejal predsednik SD.

Javnomnenjske ankete Socialnim demokratom kažejo dobro, a je Židan poudaril, da so edina prava anketa volitve. “Mi smo zmerni pri svojih pričakovanjih. Zavedamo pa se, da bomo po naslednjih volitvah bistveno bolj močna stranka kot sedaj. Naša usmeritev je jasna: mi bomo vse naredili, da bo v Sloveniji naslednja vlada leva ali levosredinska,” je poudaril Židan in pojasnil, da zato, ker verjamemo, da si v Sloveniji zaslužimo državo, kjer bo pozornost na posamezniku, ne pa da bo država delala v korist elit, kar se je po njegovih besedah tudi prepogosto dogajalo v Sloveniji.

Zbor članstva SD LJ

“In to zmorejo samo vlade, katerih del je močna socialna demokracija. Če bomo tako močni, da bo pred nami izziv, da vodimo vlado, bomo ta izziv tudi povsem usposobljeni in kompetentni prevzeli,” je dejal predsednik SD. “Sicer pa je v postopek priprave programa Samozavestna Slovenija vključena ekspertna skupina, ki jo vodi dr. Patrick Vlačič. Trenutno poteka razprava glede programa, sam program pa bo stranka sprejemala prihodnje leto, predvidoma februarja ali marca,” je še pojasnil Židan v pogovoru z mediji.

Poslanka SD Bojana Muršič

Muršič: “Postopek dostopa do javnih informacij mora biti pomoč, ne ovira za delo novinarjev.”

Socialni demokrati smo skupaj s poslanskima skupinama SMC in DeSUS, na pobudo Društva novinarjev Slovenije, Združenja novinarjev in publicistov, Sindikata novinarjev Slovenije ter Transparency International (TI) Slovenia, vložili predlog novele zakona o dostopu do informacij javnega značaja, s katero bi bila iz postopkov pred Informacijskim pooblaščencem v primerih, ko je predmet odločanja dostop do podatkov, ki so po zakonu javni, izključena stranska udeležba. Slednja je namreč podaljševala postopke in stroške prosilcev.

Poslanka Socialnih demokratov mag. Bojana Muršič je poudarila, da je zakon o dostopu do informacij javnega značaja namenjen uresničevanju temeljnih pravic, zapisanih v ustavi, zato morajo biti tovrstni postopki kratki in pregledni, za prosilce pa ne smejo predstavljati večjih stroškov. “V dozdajšnji praksi se je izkazalo, da lahko stroški prav zaradi stranske udeležbe velikokrat presegajo zmožnosti prosilcev,” je opozorila poslanka Muršič.

Ob tem je izpostavila pomen sodelovanja politike ter tistih, katere zakonodaja zadeva v praksi, ko prav slednja – praksa – pokaže, kje so slabosti in kaj je treba spremeniti, popraviti. Vsi trije govorniki na novinarski konferenci so pozvali k čimprejšnjemu sprejemu predlaganih sprememb, da bo zakon zaživel že v prvih mesecih prihodnjega leta.