Poslanec Matjaž Nemec k podpisu peticije za odstop Tajanija pozval še vse poslance DZ

Poslanec SD Matjaž Nemec je danes vse ostale poslance Državnega zbora pozval k podpisu peticije za odstop predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija zaradi njegovih izjav na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici. Ob predstavitvi pobude na novinarski konferenci v DZ je Nemec ponovil, da je Tajani storil premalo in da Socialni demokrati skupaj s podpisniki mednarodne peticije še naprej zahtevamo njegov odstop.

“Izrečene besede predsednika Evropskega parlamenta izhajajo iz nekega drugega časa, pripadajo nekemu drugemu krogu in so nedopustne,” je povedal Nemec. “Temu se bomo zoperstavili, in, seveda, z jasnim sporočilom tudi tistim, konkretno vodji SDS Janezu Janši, da smo le enotni močni, in če ne znamo biti močni in se postaviti zase, se bodo ti dogodki ponavljali,” je poudaril poslanec SD.

“Ključno je, da se zavedamo, da je leto 2019 in da je to poseganje v avtonomijo evropskih držav nedopustno, zato zahtevamo odstop brezpogojno,” je še izpostavil Nemec, ki vodi tudi Odbor DZ za zunanjo politiko.

Na poslance je Matjaž Nemec v imenu Socialnih demokratov tako naslovil pobudo, da se pridružijo mednarodni peticiji za odstop predsednika Evropskega parlamenta, ki smo jo sprožili v SD in pod katero se je doslej podpisalo več kot 3800 ljudi.

Povabil jih je, “da se tudi oni kot predstavniki slovenskega ljudstva, kot poslanci državnega zbora zavzemajo za tisto, kar nas ohranja za Slovence in Slovenke, za Evropejce in Evropejke, da ohranimo svoj jasen jaz, svojo pripadnost tako Evropi kot Sloveniji, seveda, zavedajoč se, da je treba ohranjati dobre medsosedske odnose”.

Antonio Tajani je sicer v sredo objavil sporočilo za javnost, v katerem se je opravičil za svoje besede na nedeljski slovesnosti v Bazovici, ko je med drugim dejal, “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija”, a Socialni demokrati v tem sporočilu ne vidimo preklica in umika njegovih nesprejemljivih izjav, zato še naprej vztrajamo, da odstopi.

Zato so tudi vodja poslancev politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) Udo Bullman in drugi vodilni poslanci te politične skupine v Evropskem parlamentu danes od predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ponovno zahtevali umik izjav, osebno opravičilo in ostro obsodili njegove besede na nedeljski slovesnosti ob dnevu spomina v Bazovici.

“Komentarji predsednika Tajanija so močno zaskrbljujoči in niso sprejemljivi za predsednika Evropskega parlamenta. Oseba na njegovem položaju mora imeti politično in zgodovinsko znanje ter razumevanje, da ne podaja tako zavajajočih in nacionalističnih izjav,” je povedal Bullmann. Namesto da podžiga delitve, bi moral prispevati k ponovni povezanosti držav in skupnosti, je dejal vodja skupine S&D.

“Kot Evropejci imamo dolžnost, da se spominjamo pokolov in nasilja vseh držav. Predsednik Tajani se mora osebno opravičiti za žalitev. Če želi biti predsednik Tajani namesto državnika nacionalistični politik, naj zapusti položaj predsednika Evropskega parlamenta,” je izpostavil Bullmann.

Vodilni poslanci S&D so v izjavi še poudarili, da so Tajanijeve besede, naj “živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija in naj živijo italijanski izseljenci,” kot odmev starih ozemeljskih teženj in nacionalističnega diskurza.

Več o peticiji -> http://bit.ly/2X4RXF4

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.

Židan ob dnevu spomina na žrtve holokavsta: Zoperstaviti se kršitvam človekovega dostojanstva je skupna moralna dolžnost

Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan je ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta na seji v DZ spomnil na grozote 2. svetovne vojne kot posledice prepričanja o večvrednosti posameznih skupin. Pozval je, da je “naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva zoperstavimo z vsem pogumom”.

Kot je dejal Židan, je bil holokavst, v okviru katerega je bilo umorjenih šest milijonov Judov, posledica uradne politike, ki je pripadnike posameznih skupnosti delila na večvredne in nevredne.

Menil je, da je iz ruševin 2. svetovne vojne vzklilo novo upanje, povojni svet pa je utrdil zavezanost spoštovanju človekovih pravic, razumevanju svobode, enakopravnosti in pravičnosti ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved ali drugo osebno okoliščino.

“Prav zato moramo biti vedno pozorni na nestrpnost in sovraštvo, ki ogrožata odprtost in svobodo naše družbe, da zavrnemo podpihovanje ljudi proti ljudem, diskriminacijo, izključevanje in antisemitizem. Tudi zato, ker smo se v evropski skupnosti iz te nepredstavljive morije naučili, kako krhek je mir in kako zmotno je prepričanje, da je naša človečnost samoumevna,” je dejal Židan.

Po besedah Židana je “naša skupna moralna odgovornost in politična dolžnost, da se proti nestrpnostim in kršitvam človekovega dostojanstva naprej zoperstavimo z vsem našim pogumom”. “S tem izrazimo globoko spoštovanje preživelim in se ponižno priklonimo milijonom, ki so bile žrtev najbolj množičnih zločinov proti človeštvu. Zgodovina je prepolna dokazov, kako nevarna je ignoranca majhnih dejanj, ki se končajo v velikem trpljenju,” je dejal in pozval “nikoli več”.

Združeni narodi so leta 2005 razglasili 27. januar za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki ga od leta 2008 obeležujemo tudi v Sloveniji.

Brglez: Socialni demokrati s pobudo Vladi RS in drugimi aktivnostmi odločno v boj proti nasilju v družbi

“Socialni demokrati se zavzemamo za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, še posebej do nasilja nad ženskami in otroki,” je opozoril poslanec SD Milan Brglez na novinarski konferenci, na kateri so skupaj s poslanko Bojano Muršič, podpredsednico SD in pravosodno ministrico Andrejo Katič ter predsednico Ženskega foruma SD Martino Vuk predstavili nekatere naše ukrepe in predvidene aktivnosti v boju zoper nasilje v družbi. Na Vlado RS smo zato v Poslanski skupini SD naslovili pisno poslansko pobudo za odpravo pridržkov, ki jih je Slovenija uveljavila pri ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami.

“Slovenija je konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, t. i. Istanbulsko konvencijo, ratificirala leta 2015, a pri tem uveljavila vse možnosti za pridržke h konvenciji,” je povedal Milan Brglez, ki je pobudo vložil skupaj s poslansko kolegico Bojano Muršič. Eden takih pridržkov je denimo po njegovih besedah povezan z zaščito žrtev.

Socialni demokrati pričakujemo, da bo Slovenija še v letošnjem letu odpravila vse zadržke za izvajanje Istanbulske konvencije. “Pristop pri njej mora biti tak, kot je bil pri konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kjer ni bilo zadržkov,” je opozoril Brglez.

“Klub parlamentark bo našo pobudo obravnaval še v januarju,” je povedala Muršičeva. “Po vsej verjetnosti bomo organizirale širšo razpravo na to temo,” je napovedala poslanka SD.

Podpredsednica SD in ministrica za pravosodje Andreja Katič je spomnila na četrtkov sestanek s predstavniki državnega tožilstva in nekaterimi nevladnimi organizacijami, na katerem so spregovorili o ustreznosti definicije posilstva v kazenskem zakoniku. Rešitve bodo po napovedih ministrstva pripravljene v sodelovanju s stroko, pri čemer bo potrebna najširša družbena in politična podpora. Dogovorili so se za izvedbo analize o tem, kaj bi bilo treba storiti tudi v zakonodaji, najkasneje v drugi polovici letošnjega leta pa morajo po njeni oceni vedeti, kako konkretno postopati naprej.

“Ženski forum SD, ki deluje skoraj 30 let, pa opozarja, da boj za pravice žensk ni zaključen,” je dejala njegova predsednica Martina Vuk. Spomnila je, da je bil sprejet zakon o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini, kmalu pa bo sledila tudi resolucija na tem področju. “Nismo zaspali, toda če se ne premikamo, se nakopiči preveč zadev,” je dejala Martina Vuk.

Celotno novinarsko konferenco, ki je potekala v Poslanski skupini SD, si lahko ogledate v videoposnetku na FB povezavi SD: https://goo.gl/Tv42FB

Koprivc: V SD podpiramo parlamentarno preiskavo o financiranju političnih strank iz tujine

Državni zbor je odredil parlamentarno preiskavo o politični odgovornosti pri financiranju političnih strank iz tujine. Parlamentarno preiskavo so zahtevali poslanci koalicije in Levice, z njo pa želijo ugotoviti dejansko stanje glede politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma vplivanja na domnevno pranje denarja v Novi kreditni banki Maribor (NKBM) s strani tujih državljanov in z njimi povezanih pravnih in fizičnih oseb. Prav tako naj bi preiskava ugotovila politično odgovornost nosilcev javnih funkcij zaradi suma nezakonitega financiranja SDS in suma delovanja izdajateljev medijev v lasti te politične stranke in z njo povezanih fizičnih in pravnih oseb pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami.

Da gre za nadaljevanje preteklega in nedokončanega dela komisije iz prejšnjega mandata, je dejal poslanec SD Marko Koprivc. Po njegovih besedah je treba ugotoviti, “kaj je narobe s sistemom, ki dopušča sumljivo financiranje strank”. Po njegovih besedah ni videti, da bi pristojni organi ukrepali, gre pa za preveč resne sume, “da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane”. Tako je treba dokončno preiskati posojilno afero SDS ter preiskati sumljiv način financiranja medijev v lasti SDS.

Stališče Poslanske skupine SD, ki ga je predstavil poslanec Marko Koprivc:

“Ključni cilji predlagane parlamentarne preiskave se nanašajo na preiskavo domnevnega večkratnega nezakonitega financiranja politične stranke. Namen preiskave ni ugotoviti le, kako je v eni od državnih bank prišlo do obsežnega pranja denarja sumljivega izvora: to je vsekakor nekaj, kar bi morali preiskati in razrešiti že pristojni organi. Namen preiskave je tudi ugotoviti, ali in na kakšen način se je del tega denarja prelil do ene politične stranke.

Zato je parlamentarna preiskava, ki jo odrejamo s tem predlogom akta, v mnogočem nadaljevanje preteklega in ne v celoti končanega dela preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata. Skratka, namen predlagane parlamentarne preiskave je ugotoviti, kaj je narobe z našim sistemom, da dopušča sumljivo financiranje političnih strank, ki hodijo po robu zakona ali čez njega, ko sprejemajo denar sumljivega izvora, ki povrhu vsega izhaja še iz tujine, pa naj bo to Bosna in Hercegovina, Madžarska ali katera tretja država?

Veljavni zakon o političnih strankah od nekdaj prepoveduje financiranje političnih strank in volilnih kampanj iz tujine. Taka določila poznajo tudi druge države in tudi s članstvom v Evropski uniji tega niso spreminjale. Če si namreč izposodiš denar, ga moraš tudi vrniti, tako ali drugače. Če kdo denar posodi, pričakuje tudi vračilo. Če denar daješ, pričakuješ nekaj v zameno. Če vzameš denar od tujca, si mu dolžan. In da bi se take situacije preprečile, zakon financiranje političnih strank iz tujine prepoveduje. Kljub tej večdesetletni prepovedi pa se ta zakon očitno krši.

Še bolj zaskrbljujoče je, da ni videti, da bi pri tem pristojni organi ustrezno ukrepali. Prisotnost kapitala sumljivega in tujega izvora v virih financiranja pomeni resno tveganje za suverenost, neodvisnost in tudi varnost države. Gre za preveč resne sume, da bi jih lahko puščali vnemar in nepreiskane. Zato zahteva za parlamentarno preiskavo.

Spoštovani, t.i. »posojilna afera« z nezakonitim financiranjem stranke SDS še ni dokončno preiskana. Iz poročila preiskovalne komisije iz prejšnjega mandata je razvidno, da je potrebno to temo še dodatno osvetliti, zlasti v luči resnih sumov, da denar – četudi vrnjen – morda izvira iz nezakonitih dejavnosti. S tem bi bila teža kršitve še večja, saj bi se financiranju iz tujine pridružilo še financiranje iz naslova nezakonitih poslov oz. pranja denarja. Zato ne vidimo druge možnosti kot nadaljevanje preiskave nezakonitih poslov v Novi kreditni banki Maribor (NKBM), v katerih je edino javnosti znano ime Dijana Đuđić.

Glede na obseg sumov nezakonitosti je vsekakor upravičeno zastaviti preiskavo tako, da se v NKBM preverijo transakcije s tujino, tujimi državljani in z njimi povezanimi osebami. To terja javni interes: prvič, ker je bila NKBM v času afere v javni lasti; drugič, ker gre za sume obsežnih kaznivih dejanj mednarodnega značaja in tretjič, ker bi lahko posledice takih in podobnih kaznivih dejanj ogrozile celo varnost in suverenost države.

Donator ali posojilodajalec, še posebej če gre za velika finančna sredstva, si namreč lahko z donacijo oz. posojilom kupi dostop do odločanja. Če je politik zadolžen ali finančno odvisen od nekega donatorja, je pričakovanje vračila uslug logično. In prav zato veljavni zakoni zahtevajo od političnih strank, da se financirajo pregledno, da ne sprejemajo denarja od pravnih oseb ali tujcev ter da svoja posojila najemajo le pri bankah in drugih finančnih ustanovah. Obstoj teh pravil ima svoje resne razloge, sum kršitve teh pravil pa resna stvar, ki jo je nujno treba preiskati.

Še posebej resno pa se je treba odzvati, če se take kršitve ponavljajo in če ista stranka krši isti zakon na različne načine. Tukaj, spoštovane in spoštovani, ne gre le za »afero Đuđić«. Gre tudi za obsežna financiranja raznoraznih medijev v lasti Slovenske demokratske stranke ter z njimi povezanih fizičnih in pravnih oseb. Teh medijev ne povezuje le izrazita politična pristranost, širjenje neresnic in sovraštva; kot je razvidno iz priloženih gradiv, je njihova »rdeča nit« tudi sumljivo financiranje. Pred nekaj leti so se odpirala podjetja za izdajanje brezplačnikov, ki so stranki SDS omogočila propagandno platformo za širjenje neresnic in blatenje političnih nasprotnikov, po volitvah pa so ali ugasnila ali pa končala v rokah oseb brez premoženja, upniki in dolgovi pa niso bili poplačani.

Nadaljevalo pa se je z novimi medijskimi projekti, med katerimi je najbolj razvpita Nova 24TV. V tem primeru lahko že nekaj časa opazujemo sumljiv način financiranja, ki vključuje tudi velike vložke in posojila s strani državljanov Madžarske in tam registriranih podjetij z jasnimi povezavami s tamkajšnjo oblastjo. Pri tem v oči bode predvsem dejstvo, da se nevrnjena posojila poplačujejo s konverzijami v lastniške deleže, ocenjene bistveno nad tržno vrednostjo. Tako se izmikajo plačilu davkov, še bolj pomembno pa je, da se na tak način posredno spravljajo v odvisnost od tistih, ki so posojila dali, posojenega denarja pa niso dobili vrnjenega. Komu se je izplačalo pokriti takšne izgube? Kakšne usluge je pričakoval ali pa jih še pričakuje? Javni interes zahteva, da se to razišče!

Če se za trenutek dotaknem še obsega preiskave in njenega razmerja do drugih oblik preiskav: jasno nam je, da parlamentarna preiskava ni kazenski postopek! Jasno nam je tudi, da preiskava ne sme preseči ustavno začrtanih mej. Prepričani smo, da bo preiskovalna komisija – sledeč dosedanji praksi – znala spoštovati veljavni ustavni red ter ostati v okvirju svojih pristojnosti. Prav tako pa smo prepričani in pričakujemo, da bo v primeru, da bo odkrila dokaze kaznivih dejanj, te dokaze predala pristojnim organom ter od njih upravičeno pričakovala preiskavo in pregon. To je v javnem interesu.

Zato od preiskovalne komisije, ko bo imenovana, pričakujemo, da svoj mandat nastopi z vso resnostjo. Da odgovorno uporabi široka pooblastila, ki so ji dana zato, da bi preiskala naravo sumljivega financiranja in morebitno politično odgovornost, ob tem pa pripravi tudi predloge za nadgradnjo zakonodaje, s katero bo mogoče zagotoviti transparentno financiranje političnih strank, brez sumov odvisnosti od tujega in sumljivega kapitala. V Poslanski skupini Socialnih demokratov se veselimo delovanja v tej preiskavi.”

Koprivc: “Socialni demokrati soglasno podpiramo predlog novele zakona o minimalni plači, ki predvideva njen postopni dvig na 700 evrov neto.”

Državni zbor na izredni seji med drugim obravnava predlog novele zakona o minimalni plači. Predlog novele zakona o minimalni plači, predvideva, da bi se minimalna plača s sedanjih okoli 638 evrov neto prihodnje leto zvišala na 667 evrov, leta 2020 pa na 700 evrov neto. Poleg tega bi iz minimalne plače izključili vse dodatke, z letom 2021 pa uvedli formulo za njen izračun, po kateri bi morala biti vsaj 20 odstotkov višja od minimalnih življenjskih stroškov. Po trenutnem izračunu to pomeni 736 evrov. Vladne stranke in Levica so predlog za današnje prvo branje v DZ uskladili, odprto je le še vprašanje formule in datuma izločitve dodatkov iz minimalne plače, kar bodo usklajevali v nadaljnjem postopku v DZ.

Stališče Poslanske skupine SD, ki soglasno podpira novelo zakona o minimalni plači, je na seji DZ predstavil poslanec mag. Marko Koprivc:

“Pred nami je predlog za zvišanje minimalne plače nad raven minimalnih življenjskih stroškov, za izločitev dodatkov iz obsega minimalne plače in za določitev formule oz. modela, po katerem bi se v prihodnosti določal in usklajeval znesek minimalne plače. Zadnji večji dvig minimalne plače so slovenski delavci doživeli že skoraj desetletje nazaj, v času prve socialdemokratske vlade, ki je sredi najhujše krize pokazala veliko mero poguma in minimalno plačo dvignila za več kot četrtino. Od tedaj se je zgodilo marsikaj. Razen ene stvari: ni prišlo do množičnega zapiranja delovnih mest in odpuščanj. Kriza nam je nepovratno vzela veliko delovnih mest, a nobeno ni bilo izgubljeno zaradi tega pogumnega koraka. Tudi po izločitvi nekaterih dodatkov iz minimalne plače pred dvema letoma se ni uresničila nobena od črnogledih napovedi. To dokazuje: dostojna minimalna plača ni grožnja ekonomski konkurenčnosti.

Gospodarska rast, rast zaposlovanja, delovne aktivnosti in produktivnosti; rast dodane vrednosti na zaposlenega, rast izvoza ter podjetniških dobičkov … vse to so v zadnjih letih nesporni kazalniki, da gre slovenskemu gospodarstvu – spet! – dobro. Dobro mu gre tudi in predvsem zaradi dela in znanja zaposlenih, zaradi truda in odrekanja delavcev. Vsi omenjeni kazalniki kažejo nekaj-odstotno letno rast, ki pa ji rast plač niti približno ne sledi. Gospodarstvo torej okreva in napreduje, a – morda zaradi spomina na preteklo in strahu pred morebitnimi novimi krizami – ne kaže velike pripravljenosti, da bi sadove okrevanja v polni meri delilo s svojimi najslabše plačanimi zaposlenimi.

Zato je bila višina minimalne plače ena od glavnih (pred)volilnih tem. Zato so ljudje na zadnjih volitvah v veliki večini dali podporo strankam, ki so podprle dvig minimalne plače. V demokraciji živimo in v demokraciji ima oblast ljudstvo. Ljudstvo je na volitvah spregovorilo: minimalne plače naj se dvignejo. Naloga politike torej ni nadaljevati brezplodnih debat na temo bi-ali-ne-bi. Naloga politike je, da najde dogovor, kako bi to lahko izpeljali.

Predlog, ki je danes pred nami, ima ambiciozen cilj: z nekaj postopnimi dvigi zagotoviti neto mininalno plačo v višini 700 EUR, iz njene definicije izključiti razne dodatke, za v prihodnje pa definirati jasno definicijo oz. izračun, s katerim bo možno določati in usklajevati znesek minimalne plače. Lahko bi na dolgo in široko razglabljali o podrobnostih predlaganih rešitev, pa ne bomo spremenili bistvenega: spremembe v definiciji, višini in načinu usklajevanja minimalne plače SO potrebne. Konkretne podrobnosti se morajo uskladiti v socialnem dialogu, v vsakem primeru pa se bomo z njimi srečali že kmalu, v drugi obravnavi predloga zakona.

Taka usmeritev ima podlago v jasnem prepričanju: Mi ne moremo in nočemo razvijati gospodarstva na poslovnih modelih, katerih konkurenčnost temelji na izkoriščanju slabo plačanih delavcev! Mi želimo, da se pri nas razvijajo podjetja, katerih poslovni modeli dosegajo dovolj visoko dodano vrednost, da bodo delavci lahko prejeli ne le minimalen, temveč pošten delež za svoj trud, znanje in odrekanje.

V javnosti lahko namreč spremljamo bolj ali manj glasne poskuse delodajalskih organizacij in lastnikov kapitala, da bi prepričali javnost in državo v škodljivost naših predlogov. Na naših mizah se je pojavil celo dolg seznam podjetij, ki trdijo, da bi jih dvig minimalne plače močno prizadel. Posebej obžalovanja vredno je, da se na seznamu podjetij, ki preko svojih interesnih organizacij nasprotujejo dvigu minimalne plače, najdejo tudi podjetja, ki se javno in upravičeno hvalijo z visoko dodano vrednostjo na  zaposlenega. Če se na takem seznamu znajdejo podjetja, katerih zaposleni ustvarijo preko 50.000 EUR letne dodane vrednosti na zaposlenega, njihovi menedžerji in lastniki pa menijo, da jim ne morejo izplačati niti četrtine tega zneska, potem je nekaj narobe s temi lastniki in menedžerji, ne z delavci, ki jim uspe tako dodano vrednost ustvarjati.

Res je, slovenska povprečna plača ni visoka in razlika med minimalno ter povprečno plačo je majhna; vsak dvig minimalne plače bi to razliko še zmanjšal in seveda je težko motivirati ljudi z različnimi odgovornostmi in delovno uspešnostjo, če se to ne odrazi tudi v plačnih razlikah.

A to ne spremeni dejstva, da je danes veljavni znesek minimalne plače nepošteno nizek! Če nas danes bolj skrbi nezadovoljstvo prejemnika plače nad minimalno, kot pa preživetje tistega, ki se s poštenim delom nikakor ne more približati spodnji meji tega  zneska, se moramo vprašati o svoji človečnosti in svojih prioritetah.

Zato moramo signal ljudi vzeti resno, in tako ga morajo razumeti tudi deležniki socialnega dialoga. Tudi njihova naloga je najti rešitev, kako na primeren način povišati minimalno plačo. Tak način lahko pripelje do tako želene predvidljivosti za gospodarstvo: razprava na Ekonomsko-socialnem svetu bi lahko in morala pripeljati do jasne časovnice ukrepov. Znotraj te razprave je možnost, da se obrusijo morebitni preostri robovi tega predloga in se dogovori o konkretnem načinu izvedbe. Zato pozivamo vse deležnike, da resno pristopijo k socialnemu dialogu.

Mnogi argumenti nasprotnikov dostojnejšega zneska minimalne plače so tako podobni nasprotovanju uvedbi davčnih blagajn: ob njihovi uvedbi so grozili z apokalipso, odpuščanjem in zapiranjem podjetij. Po njihovi uvedbi so lahko le opazovali rast davčnih prihodkov in skoraj 9.000 na novo zdravstveno in pokojninsko zavarovanih, ki so jih delodajalci zaradi uvedenega nadzora zaposlili.

Naj zato na tem mestu odgovorimo še tistim, ki bodo danes v silni skrbi za svoj javni imidž sicer priznali, da je sedanja minimalna plača res prenizka in bi jo bilo treba dvigniti, a da bi bilo to lažje, če bi npr. »požrešna država« znižala obremenitev dela in tako omogočila višje plače. Tako preusmerjanje pozornosti zavračamo. To danes ni razprava o tem, ali so davki in prispevki previsoki! Ta razprava danes je zato, ker je obstoječa minimalna plača nepošteno nizka in to je treba spremeniti. Ne tako, da krivimo državo, ker da si odreže prevelik kos – že hitra primerjava z drugimi državami pokaže, da to ni res – temveč tako, da zagotovimo, da bo pošteno opravljeno delo tudi pošteno plačano. Vključno z davki in prispevki, iz katerih se napajajo sistemi solidarnosti in ki delavcem zagotavljajo zdravstveno varstvo in pokojninsko zavarovanje – tudi to sodi v pošteno plačilo poštenega dela.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo zato soglasno podprli predlog sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo.”

Komentar dr. Milana Brgleza: Globalni dogovor za migracije in Republika Slovenija

»Človekove pravice so univerzalne in nedeljive. Tudi človekova svoboda je nedeljiva: če je zanikana komerkoli na svetu, je torej posredno zanikana vsem ljudem. Zato ne smemo ostati tiho v soočanju z zlom ali nasiljem. Tišina ju le vzpodbuja.« (Václav Havel)

Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji Združenih narodov (OZN) potrebno brati skupaj z leta 2016 v Generalni skupščini OZN sprejeto Newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).

Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v Globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.

Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja Globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).

Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU). Prav na zahtevo EU Globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.

Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna.

Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer se nahajajo. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.

A v času, ko še vedno predsedujemo Svetu za človekove pravice OZN, bi glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije.

Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«

Ker pa za nas še veljata obe, naša Ustava in Pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do Globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.

dr. Milan Brglez

poslanec SD in strokovnjak za mednarodne odnose

»Nadsodišča, ki bi brez ustreznega nadzora in mimo nacionalne ter zakonodaje EU dajala prednost tujim podjetjem, ne morejo biti predmet nobenega investicijskega sporazuma v Evropski uniji«

Poslanska skupina Socialnih demokratov je ob razpravi glede ratifikacije Sporazuma o zaščiti naložb med Evropsko unijo in Singapurjem opozorila, da Slovenija in Evropska unija ne smeta pristati na njegove določbe, ki predvidevajo ustanovitev t.i. nadsodišč, ki bi mimo rednega sodnega sistema odločala o sporih med vpletenimi v investicijske naložbe. Ob tem se pojavlja niz spornih postavk in neodgovorjenih vprašanj; določbe sporazuma o delu teh razsodišč pa pomenijo privilegiranje tujih investitorjev, ki bi nasproti domačih lahko obšli nacionalno zakonodajo, vprašljiva je neodvisnost razsodnikov ter pripadajoče pravice iz naslova razsodišč, ki v največji meri pripadajo tujim investitorjem.

Spomnimo, da se je Evropska unija s podobno razpravo glede tovrstnih nadnacionalnih mehanizmov že nedavno srečala; pri razpravi o sporazumu CETA, ko so določbe o uvedbi arbitražnega nadnacionalnega mehanizma pri določenih državah članicah Evropske unije – tudi Sloveniji – sprožile zadržke, kar je navsezadnje botrovalo temu, da je sporazum CETA danes le v začasni uporabi, njegovo skladnost z evropskim pravnim redom pa presoja Sodišče EU. Slovenije je vseskozi zastopala stališče, da naj se novih sporazumov s tako vsebino ne podpisuje, dokler se o njihovi skladnosti ne izreče Sodišče EU.

Poslanska skupina Socialnih demokratov je zaradi predloga spremembe slovenskega stališča v zvezi s tem sporazumom zahtevala koalicijsko usklajevanje. Predlog stališča RS namreč nakazuje, da naša država – kljub zadržkom do spornih določb glede naložbenih razsodišč – umakne pridržek na podpis sporazuma. Na današnjem Odboru za gospodarstvo je tako poslanka Socialnih demokratov mag. Meira Hot jasno povedala, da Vlada RS nima mandata, da bi kakršnekoli spremembe stališč glede tako pomembnih zadev sprejemala brez soglasja parlamenta in da bi tovrstna praksa pomenila velik odmik od predhodnih stališč Slovenije. Prav tako je poudarila, da gre v primeru sporazumov s Singapurjem za dva ločena sporazuma: prvi govori o prosti trgovini, drugi pa o zaščiti naložb, in le o slednjem – naložbenem – je danes odločal odbor. Prav naložbeni sporazum pa je po mnenju poslanke tisti, ki terja največjo pozornost, saj njegove določbe tujim podjetnikom omogočajo tožiti države pred posebnimi tribunali, tako da se izogne nacionalni zakonodaji in sodiščem.

»Pri predlogu stališča Slovenije, ki sicer sledi politiki potrjeni v Državnem zboru, se morata v obzir vzeti dve ključni povedi tega sporazuma, ki po našem mnenju ne bi smeli biti vključeni v stališče naše države. Ne smemo si namreč dovoliti, da se zaradi nekaj samo navideznih sprememb spravimo v pozicijo, ko bodo drugi lahko odločali o investicijskih sporih, ki se dogajajo našim ljudem, na naših tleh, da bomo imeli razsodišča, ustanovljena brez osnovnih meril demokratičnosti in neodvisnosti sodstva v Evropski uniji«, je bila jasna poslanka.

Ob tem je izpostavila tudi smiselnost, če ne že nujnost, da tako Slovenija kot tudi Evropska unija v prid zaščite njunih interesov, s tem pa interesov vseh njunih ljudi – vztrajata da se o skladnosti tovrstnih razsodišč najprej izreče Evropsko sodišče. »Le tako bomo na jasnem, sedaj in navsezadnje tudi v primeru Ceta, ali so takšna sodišča sploh v skladu s pravom EU«, dodaja Hotova.

Socialni demokrati tako kljub drugačni, »popustljivejši« drži naše države vztrajamo pri jasnem zadržku pri sprejemanju tega, ali ostalih investicijskih sporazumih, ki bi lahko škodovali našim, pa tudi evropskim interesom.