Han: Prav je, da ljudje dejansko občutijo spremembe

Poslanke in poslanci so na izredni seji Državnega zbora izglasovali spremembe Zakona o dohodnini in Zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju. Te bodo regres že letošnje leto do višine povprečne plače razbremenile davkov in prispevkov.

V imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov sta stališči k spremembam zakonov predstavila poslanca Socialnih demokratov Matjaž Han in Soniboj Knežak. Prvi je izpostavil, da se s spremembami zakonov uresničuje ena od idej prilagoditve slovenskega davčnega sistema, ki je dobila podporo med predstavniki delodajalskih združenj in sindikati, zastopanih v Ekonomsko-socialnem svetu. “To se zgodi redko, zato je še toliko bolj vredno našega upoštevanja in dodatne pozornosti. Slovenski davčni sistem je namreč precej nepravičen, če primerjamo obremenitev različnih dohodkov: dohodki iz plač so obremenjeni s progresivno dohodnino in še s prispevki za socialno varnost, medtem ko so dohodki iz podjetniških in obrestnih dobičkov obdavčeni z enotno davčno stopnjo in hkrati oproščeni prispevkov,” je poudaril. Ta temeljna krivičnost je po besedah Hana povzročila, da so dohodki iz dela obremenjeni preveč, delavske plače pa so manjše, kot bi lahko bile, s temi spremembami pa da lahko hitro in brez rušenja sistema delavcem in gospodarstvu omogočimo občutno razbremenitev.

“Prav je, da ljudje dejansko občutijo spremembe in ni dovolj, če to zazna le statistika! To je glavni razlog za široko podporo predlogu za razbremenitev regresa: da bodo zaposleni deležni svoje razbremenitve v enem kosu! Na tak način bodo imeli dejansko možnost odločitve in izbire, ali in kako bodo porabili ta denar ali pa ga bodo privarčevali,” je izpostavil Han, ko bo vsak zaposleni prejel najmanj 160 evrov več iz naslova regresa. “To je vsekakor bolje, kot če bi porabili velik delež javnih financ za to, da bi vsak delavec prejel nekaj evrov višjo mesečno plačo, ne da bi imel resnično možnost odločiti se, kaj bo s prihrankom.”

Ob tem je vodja poslanske skupine SD kritično naslovil tiste, ki višino regresa za 70.000 zaposlenih “pogojujejo” samo zato, “ker jih moti, da je med njimi 700 takih, katerih plače so že visoke in zato take razbremenitve ne potrebujejo.” To po prepričanju Hana ni skrb za javne finance niti za družbeno solidarnost, “je zgolj in navadna nevoščljivost; iskanje tarč, na katere bi lahko usmerjali svoj gnev,” je zaključil.

Poslanec Soniboj Knežak je ob predstavitvi sprememb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki skupaj spremembami Zakona o dohodnini omogoča razbremenitev regresa, izrazil zadovoljstvo, da se regres razbremenjuje dohodnine in prispevkov za socialno varnost.

“Ker je regres nagrada za delavca, nagrada za njegovo delo in trud, nagrada, ker vsak dan hodi v službo. “Delo pa mora biti nagrajeno,” je bil odločen poslanec Knežak, ki te spremembe vidi tudi kot pomemben premik k uresničitvi vseh besed ob prihajajočem prazniku dela.

“Veliko je tistih, ki leporečijo, in vedno samo govorijo, kako mora biti delo spoštovano in nagrajeno. Ampak samo besede žal niso dovolj,” je kritično opomnil. Razbremenitev regresa je tako po poslančevem mnenju korak v pravo smer, navkljub temu pa je opozoril, da se moramo “zavedati situacije”, ko imajo nekateri delavci v Sloveniji – kot je poudaril – grozljivo nizko plačo, “s katero ni možnosti, da bi lahko normalno živeli čez mesec in preživljali sebe in svojo družino”. Zato je treba po besedah poslanca dohodke iz dela čim bolj razbremeniti, delodajalce pa vzpodbuditi, da plače delavcem zvišajo.

Koprivc: Za ureditev uporabe e-skirojev za ozelenjevanje mobilnosti v mestih

Poslanec mag. Marko Koprivc je danes ministrici za infrastrukturo mag. Alenki Bratušek poslal poslansko pobudo, v kateri predlaga ureditev uporabe električnih skirojev v cestnem prometu in na javnih površinah. Koprivc poudarja, da so e-skiroji vedno bolj priljubljen način prevoza v večjih mestih, opaziti pa jih je mogoče tako na pločnikih, kakor tudi na kolesarskih stezah in drugih javnih površinah.

Kot je ugotovil Dnevnik, bi morala policija uporabnike e-skirojev, ki so v izjemnem globalnem vzponu, po črki zakona kaznovati s 500 evri globe. Problem je namreč v določilu 97. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu, ki prepoveduje uporabo posebnih prevoznih sredstev, ki jih poganja motor in ki presegajo hitrost gibanja pešcev, kar ustreza tudi električnim skirojem. Koprivc v pobudi pozdravlja, da “Policija to določilo sicer razlaga v prid uporabnikov in voznike e-skirojev zgolj opozarja na primerno uporabo, da se zagotavlja ustrezen nivo varnosti v cestnem prometu,” kljub temu pa od ministrice pričakuje, da bo problematiko preučila in predlagala ustrezne predloge sprememb oziroma dopolnitev zakonodaje, ki bodo predvidele tudi uporabo električnih skirojev v cestnem prometu in na javnih površinah.

“Trend uporabe teh prevoznih sredstev gre v smer, da si bo lahko uporabnik kar preko mobilne aplikacije najel e-skiro in se odpeljal na delo, v trgovino in podobno,” je prepričan mag. Marko Koprivc, ki v takšnih prevoznih sredstvih vidi tudi način ozelenjevanja mobilnosti v mestih, zmanjšanja prometne gneče in emisij.

Jani Prednik: Prenehajte se igrati z usodo Koroške zaradi svoje lastne promocije!

Z odločitvijo večine članov in članic Odbora Državnega zbora RS za infrastrukturo, da si ti danes ogledajo del trase 3. razvojne osi od Šentruperta do Velenja, ki je po njihovem mnenju neprimerna, so padle zadnje maske teh poslancev o dobronamernosti čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.

Saga umeščanja in izgradnje 3. razvojne osi tako danes dobiva novo politično razsežnost. Čas, ki so si ga za ogled izbrali poslanci, da ti »izrazijo svoj tihi protest« proti omenjenemu delu trase, je sila neprimeren, saj je pričakovati, da bo Ustavno sodišče še ta mesec razsodilo glede ustavne presoje o primernosti prostorskega umeščanja tega dela trase.

Tovrstno potezo je tako moč razumeti kot svojevrsten  pritisk na Ustavno sodišče, kar pa je še huje, gre pri tem za norčevanje iz vseh Korošcev in Korošic ter ostalih, ki se že desetletja prebijajo po neprimernih in dotrajanih cestah, ki povezujejo Koroško z ostalimi deli Slovenije in s sosednjimi državami.

Tovrstnega političnega preigravanja tako ne gre jemati kot resne in odgovorne pobude o oceni primernosti trase ali iskrene želje po čimprejšnji izgradnji 3. razvojne osi, temveč kot skrajno neodgovorno dejanje, ki je za cilj lastnega političnega interesa in dnevne všečnosti pripravljeno »zakockati« potrebe ljudi ter ignorirati nujnost ravnanja politike, da vse napore usmeri v cilj čimprejšnje izgradnje 3. razvojne osi.

Tej potezi članov Odbora Državnega zbora za infrastrukturo sva skupaj s poslanskim kolegom iz vrst Socialnih demokratov Sonibojem Knežakom odločno nasprotovala, hkrati s tem pa danes, vnovič pozivam poslanke in poslance, da nemudoma prenehajo s politikantskimi in samopromocijskimi potezami glede 3. razvojne osti ter svojo energijo raje usmerijo v aktivnosti, da do izgradnje te pride čim prej, ne pa, da to še dodatno otežkočajo!

Pikalo z rešitvijo za financiranje osnovnih šol, ki z novimi standardi varuje javno šolstvo

Minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo je danes koalicijskim partnerjem predstavil rešitev za uresničitev odločbe Ustavnega sodišča glede financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol (ZOFVI). Rešitev zagotavlja 100% financiranje javno veljavnega obveznega programa v zasebnih šolah, s čimer se zagotavlja enakost otrok v javnih in zasebnih šolah.

Novela določa jasne standarde, s katerimi se v interesu omogočanja enakopravnega dostopa do znanja predpisujejo pogoji za javno veljavnost programa, ki mora biti po obsegu in vsebini enak programu v javnih osnovnih šolah.

Minister iz vrst Socialnih demokratov s tem uresničuje zavezo o samozavestni Sloveniji, o vladavini prava in enakopravnosti dostopa do kvalitetnih javnih storitev. Odločba Ustavnega sodišča se uresničuje na način, da je hkrati zavarovano javno šolstvo kot edino orodje, ki ga kot država in skupnost imamo, da vsem zagotovimo enake možnosti za kakovostno izobraževanje.

Po besedah ministra dr. Jerneja Pikala novela zakona ni le tehnična izvršitev odločbe Ustavnega sodišča. »Gre za celovitejšo vsebinsko spremembo, ki sledi cilju zaščititi kakovostne, vsem dostopne, vključujoče in nazorsko nevtralne mreže javnih osnovnih šol za sedanje in prihodnje generacije naših otrok,« je poudaril minister dr. Pikalo.

»Socialni demokrati ne vidimo težave v zasebnem šolstvu, dokler zasebno šolstvo ne spodjeda ali slabi javnega,« je še dodal dr. Pikalo, ob tem pa izrazil pričakovanje, da bo mogoče zagotoviti več kot le 46 glasov podpore zakonu, ki presega delitve, ki so doslej preprečevale ureditev področja.

»Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Po koalicijskem usklajevanju je rešitev podprl tudi član parlamentarnega odbora za izobraževanje mag. Marko Koprivc, ki je dejal, da je »ministru dr. Pikalu uspelo združiti nemogoče. Uresničiti odločbo Ustavnega sodišča, hkrati pa zaščiti javno šolstvo pred razgradnjo, povečevanjem vpliva cerkve in komercializacijo. Javno šolstvo imamo, da povečujemo znanja in možnosti vseh, ne le elite.«

Rešitev so načelno podprli tudi koalicijski partnerji, ki so se strinjali, da se o noveli izvede javna razprava. Pikalo je ob robu koalicijskega usklajevanja povedal, da bo rešitev predstavil tudi drugim poslanskim skupinam.

Brglez: “V SD se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena NOB ter poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov!”

Na seji Državnega zbora so v sredo, 20. marca, poslanke in poslanci že četrtič v zadnjih desetih letih na predlog opozicijske SDS obravnavali deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov glede predloga deklaracije o podpori Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je predstavil poslanec dr. Milan Brglez, ki je opozoril, da nas SDS s predlogom deklaracije še enkrat več vrača v preteklost.

Stališče PS SD si lahko preberete v nadaljevanju:

Socialni demokrati nismo prvi in verjetno tudi ne zadnji, ki v našem stališču ali v uvodu v razpravo pri tej točki dnevnega reda ugotavljamo, da gre za četrti poskus SDS, da bi Državni zbor odločal o isti zadevi. Glede na izid glasovanja na Odboru za pravosodje je jasno, da gre za vnovičen neuspešni poskus vsiliti Državnemu zboru, da bi se v našem pravnem redu dalo posebno veljavo eni izmed resolucij Evropskega parlamenta. Ne glede na to smo danes – ne po svoji izbiri – udeleženi v predstavi, ki je imela že nekaj ponesrečenih ponovitev, na kateri je publika že dala jasen signal, da je scenarij slab in da igralci s svojim nastopom v neprestanem ponavljanju izkrivljene zgodbe o grehu in krivdi niso prepričali.

Verjetno ni veliko logičnih argumentov, s katerimi bi si lahko razlagali vztrajnost SDS v vedno novem porazu. Šele ko se ozremo po kontekstu te razprave, je jasno, da ne gre za mazohizem predlagatelja, temveč uprizarjanje, katerega cilj je večni poraz ali večno vračanje istega, ki je srčika njegovega političnega in ideološkega programa.

Medtem ko je bila večina današnje seje usmerjena v prihodnost, nas SDS s predlogom deklaracije enkrat več vrača v preteklost. Natančneje v točno določeno točko preteklosti, v kateri se za SDS vse končna in hkrati tudi vedno znova začne. To je zgodovinsko obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, iz katerega se SDS vedno znova napaja.  

Socialni demokrati nikoli nismo in nikoli ne bomo zavračali razprave o preteklosti. Slednjo moramo poznati, da bi znali razumeti sedanjost in načrtovati prihodnost ter se izogibati čerem napak iz preteklosti. Kot je dejal prvi nemški kancler po drugi svetovni vojni, ki je na lastni koži občutil grozodejstva nacističnega režima, krščanski demokrat Konrad Adenauer: »Oziranje v preteklost ima smisel le tedaj, če služi prihodnosti«. Ta Adenauerjeva misel najlepše oriše sedanjo razliko med nami in Slovensko  demokratsko stranko, še posebej na točki odnosa do zgodovinskih dogodkov med in po drugi svetovni vojni na območju današnje samostojne Republike Slovenije.

Ne glede na to, kako zapletena je preteklost, še posebej, ko zadeva obdobje vojne, ki je po svoji naravi vir trpljenja in krivic, smo bili Socialni demokrati že leta 1995 sposobni pomesti pred lastnim pragom. Na kongresu stranke v Slovenj Gradcu smo ostro obsodili povojne poboje, obsodili smo zlorabe, ki so jih zakrivile takratne oblasti nad posamezniki. Ostro smo obsodili tudi kršenje človekovih pravic, obsodili smo zlorabo prava in države za politične, razredne, verske in druge cilje. Vse našteto smo večkrat obsodili tudi že v Državnem zboru.

Prav tako smo aktivno in konstruktivno sodelovali pri zakonodaji o popravi krivic, pa tudi pri urejanju grobišč. Morda bi lahko naredili še več. Verjetno tako kot druge stranke. Vsi – tako politika kot družba – bi lahko morda še več naporov usmerili v podporo osvetljevanju zgodovine, v razjasnjevanje posameznih dvomov in zamegljenih okoliščin. A vsakdo, ki želi glede tega dejansko kaj narediti in ne le dajati vtisa, da nekaj dela, mora in bo moral začeti pri sebi.

Ne glede na to oziroma prav zato pa Socialni demokrati nikoli ne bomo iskali smisla v vračanju v preteklost zaradi preteklosti same. Še več, glasno in ostro bomo nastopili proti vsakemu poskusu spreminjanja zgodovine, ne glede na to, kako zapleteni in boleči so za nas nekateri njeni deli. Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.

Zakonitost minevanja časa je, da počasi zgubljamo ključ do razumevanja preteklosti, kar omogoča, da SDS in njim podobni skušajo odpirati vrata drugačnim interpretacijam zgodovinskih dogodkov ter njihovo zlorabo za poskuse sedanjih in prihodnjih delitev. Prava nevarnost te in verjetno še kakšne prihodnje ponovitve današnje razprave je zamegljevanje sodobnih totalitarizmov, ki se razraščajo v sodobnih formalnih demokracijah.

Skoraj neverjetno se zdi, da smo dobrih sedemdeset let po tragičnih dogodkih dvajsetega stoletja v moderni Evropi – s formalno demokracijo tako na ravni Evropske unije kot na ravni držav članic hkrati utemeljeni na in zamejeni z vladavino prava ter varstvom človekovih pravic – priča vznikanju političnih opcij, ki opravičujejo in celo poveličujejo dejanja nekdanjih nacističnih in fašističnih voditeljev. Enako neverjetno se zdi, da SDS z njimi odkrito ter s ponosom simpatizira, jih podpira in z njimi sodeluje.

Ker je bi predlog deklaracije na matičnem delovnem telesu zavrnjen, bomo Socialni demokrati to točko dnevnega reda izkoristili kot priložnost in odgovornost, da v nadaljevanju razprave spregovorimo o nevarnosti tovrstne relativizacije ter dvoličnosti.

Poslanska skupina SD: “Rebalans proračuna predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali.”

Državni zbor je sprejel rebalans državnega proračuna za leto 2019, s katerim se odhodki prvič zvišujejo prek deset milijard evrov, še nekaj višji pa bodo prihodki. Presežek je načrtovan v višini skoraj 200 milijonov evrov. Dokument po zagotovilih vlade naslavlja dobrobit državljanov in razvoj ter hkrati zagotavlja stabilnost javnih financ.

Stališče Poslanske skupine SD do predloga rebalansa proračuna je na plenarni seji DZ predstavil poslanec Jani Prednik, ki je med drugim izpostavil, “da se po desetletju varčevanja ljudem vrne vsaj del odvzetega”. “Rebalans predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali,” je dejal Prednik in sporočil, da se poslancem SD zdi rebalans proračuna precej optimalen.

Po novem so prihodki načrtovani v višini 10,35 milijarde evrov, kar je 6,2 odstotka več kot doslej, odhodki pa se bodo povečali za 4,8 odstotka na 10,16 milijarde evrov. Proračunski presežek bo tako znašal 193,6 milijona evrov. Ob upoštevanju tega presežka, kupnine od lanske prodaje deleža v NLB, že lani izvršenega predfinanciranja ter januarske izdaje državne obveznice v višini 1,5 milijarde evrov se potrebni obseg zadolževanja zmanjšuje. Namesto za 3,26 milijarde evrov je letos za izvrševanje državnega proračuna potrebno financiranje v višini 1,89 milijarde evrov, piše v noveli zakona o izvrševanju proračuna, ki ga je DZ potrdil skupaj z rebalansom.

Celotno stališče Poslanske skupine SD do rebalansa proračuna, ki ga je predstavil poslanec Jani Prednik:

“Rebalans proračuna za leto 2019 pred nami je najpomembnejši dokument do sedaj te, še relativno nove vlade. Vsaka proračunska sprememba namreč v praksi pokaže, kako resno misli vlada izkoristiti priložnosti, da v nevarnih ožinah gospodarskih napovedi naredi nekaj dobrega za svoje sodržavljanke in sodržavljane. Sprejem rebalansa je politično vprašanje, pomembno za ljudi: naj se pri načrtovanju proračuna slepo sledi hladnim enačbam in negotovim napovedim ali pa naj se izkoristi manevrski prostor in izpolni obljube: ljudem naj se vrne vsaj del tistega, kar jim je bilo odvzeto za reševanje krize, ki je niso povzročili? 

Célo desetletje že trajata “slovenski izhod iz krize in strah pred njo”. V teh desetih letih že šesto leto zapored beležimo gospodarsko rast in dosegamo napovedi, ali pa jih celo presegamo. Od leta 2014 dalje gospodarsko rastemo, zadnja leta je naša rast med najvišjimi v Evropski uniji, lani je znašala 4,7%. Tretje zaporedno leto se povečuje proračunski presežek, kar je bilo še pred desetletjem nedosegljivo. Javni dolg se zmanjšuje in približuje zastavljenim 60%. Načrtovani prihodki v rebalansu so za 600 milijonov višji od načrtov izpred dobrih dveh let, ko je bil sprejet veljavni proračun za letošnje leto.

Vse to pomeni, da okrevanje že traja dlje kot recesija. Pred dvema letoma sprejeti proračun je lani predvideval ½ odstotne točke nižjo rast, kot je bila dosežena. V takih okoliščinah strah pred morebitnim upadom gospodarske rasti ne bi smel edina skrb, zaradi katere bi pozabili na bistvo: proračunska sredstva morajo biti v prvi vrsti v interesu ljudi, ki so zadnjih deset let s svojim odrekanjem krpali to našo proračunsko ladjo. Vsa njihova odrekanja v zadnjem desetletju se je utemeljevalo z obljubami, da jim bo vsaj del odvzetega nekoč – “ko bo bolje” – tudi vrnjen. Zdaj je priložnost, da se to izpolni. To bo tudi svojevrstno priznanje, da so imela vsa odrekanja zadnjega desetletja smisel; da nam gre zaradi vsega tega končno bolje.

Kaj reči o kritikah tega predloga? Pojavile so se jih različne vrste. Vse je treba jemati resno, a večino tudi resno zavrniti. Tistim, ki se bodo danes upirali povišanju izdatkov in bodo zahtevali še hitrejše zniževanje dolga, še višje presežke in še več zategovanja pasu moramo npr. ob tem predlogu rebalansa dokazati, da se kondicija javnih financ kljub vsem ukrepom izboljšuje! Predhodno načrtovani presežek se še povečuje!

Predlog rebalansa se drži smeri, ki smo jo morali sprejeti s fiskalnim pravilom, in hkrati prinaša več ljudem. Zato je po našem prepričanju predlog rebalansa odgovoren do javnih financ.

Tistim, ki bi želeli trenutno povečane davčne prihodke v celoti preliti v znižanje davkov, prispevkov in opuščanje sistemov solidarnosti, je treba sporočiti, da bilo zadnje desetletje in pol najlepši dokaz, da moramo sisteme socialne varnosti negovati in vanje vlagati, ne pa jih razgrajevati. Najboljši blažilec “nove krize”, s katero ti isti kritiki najbolj strašijo, je ravno država, ki je sposobna ukrepati.

Ocenjujemo, da so pripravljalci proračuna ravnali prav, da so povečali razpoložljivo porabo za praktično vse ključne politike, h katerim smo se zavezali tudi v koalicijskem sporazumu. Vlaganja v ljudi so potrebna tudi zato, da se oblikuje okolje, ki bo imelo vgrajeno blažilne sisteme za čas nižje rasti. Na povečane odhodke torej Socialni demokrati gledamo kot na investicijo v večjo socialno varnost ljudi. Ta rebalans predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali.

S tem rebalansom se znova priznava veljavo podhranjenim področjem, ki so morala zaradi splošnega varčevanja capljati na mestu, njihov potencial pa je ostajal neizkoriščen. Govorimo o kulturi, o znanosti, izobraževanju in zdravstvu in drugih pomembnih področjih, ki dvigujejo kakovost življenja ljudi, nenazadnje pa lahko dodajo precejšen delež tudi k dodani vrednosti, ki jo ustvarja gospodarstvo. Dvig sredstev zanje NI razsipnost, je investicija v boljše življenje vseh. Bi si želeli, da bi lahko za ta področja namenili še več sredstev? Vsekakor, vendar pa smo dolžni upoštevati tveganja in opozorila, izrečena ob obravnavi tega proračuna.

Medijsko poročanje in dosedanja obravnava proračunskih sprememb pa sta pokazala na še eno pomembno plat odločanja o delitvi proračunskega denarja. Ne gre samo za vprašanje “koliko je dobilo katero ministrstvo?”, pomembno je tudi, kako učinkovito bodo porabljena dodeljena sredstva. Se bodo iskale sinergije, da se bodo ta sredstva povrnila v obliki rezultatov ali pa se bo zasledovalo zgolj porabo sredstev? To odgovornost prevzemajo posamezne ministrice in ministri, ki bodo morali upravičiti zaupanje, da bodo dodatna sredstva uporabili kar se da učinkovito.

Tu lahko izpostavimo pozitiven primer ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je znotraj dodeljenih sredstev uspelo poskrbeti za zgodovinsko visoka javna sredstva za znanost. Socialni demokrati pozivamo, da ta proaktivni pristop uberejo tudi drugi resorji. Podobno je tudi pri drugih proračunskih uporabnikih, ki bodo morali dodeljena sredstva ustrezno razporediti. Kot je pokazala obravnava na delovnih telesih: vsake potrebe ne moremo reševati s prerazporeditvami tukaj v Državnem zboru, odgovornost leži tudi na posameznih proračunskih uporabnikih.

Seveda je izvedba proračuna odvisna tudi od drugih načrtovanih ukrepov. Prepričani smo, da bo danes precej besed namenjenim  spremembam na davčnem področju, kot tudi večni razpravi o ustreznosti financiranja občin, ki opozarjajo, da kljub sklenjenemu dogovoru o višini povprečnine ne morejo pokriti vseh potreb. To zagotovo drži. Drži pa tudi, da se morajo odločitve sprejemati na vseh nivojih. Tudi manevrski prostor države ni velik in je stisnjen med visoke želje ter stroge fiskalne zahteve.

Toda ta rebalans dokazuje, da je na nivoju državnih financ skromen manevrski prostor mogoče izkoristiti. Če bodo tako ravnale tudi občine in drugi proračunski uporabniki, bodo cilji lahko doseženi. Prepričani smo, da lahko vsak ravna proaktivno in v tem duhu bodo mogoči tudi drugi dogovori, na primer o bolj pravičnem sistemu financiranja občin. Danes pa imamo pred seboj dober predlog rebalansa in čas je, da se dogovori realizirajo.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov zato podpiramo predlog rebalansa proračuna za letošnje leto. Ker menimo, da je v danih okoliščinah optimalno zasnovan, predlaganim amandmajem ne bomo dali podpore.”

Poslanec Matjaž Nemec k podpisu peticije za odstop Tajanija pozval še vse poslance DZ

Poslanec SD Matjaž Nemec je danes vse ostale poslance Državnega zbora pozval k podpisu peticije za odstop predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija zaradi njegovih izjav na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve fojb v Bazovici. Ob predstavitvi pobude na novinarski konferenci v DZ je Nemec ponovil, da je Tajani storil premalo in da Socialni demokrati skupaj s podpisniki mednarodne peticije še naprej zahtevamo njegov odstop.

“Izrečene besede predsednika Evropskega parlamenta izhajajo iz nekega drugega časa, pripadajo nekemu drugemu krogu in so nedopustne,” je povedal Nemec. “Temu se bomo zoperstavili, in, seveda, z jasnim sporočilom tudi tistim, konkretno vodji SDS Janezu Janši, da smo le enotni močni, in če ne znamo biti močni in se postaviti zase, se bodo ti dogodki ponavljali,” je poudaril poslanec SD.

“Ključno je, da se zavedamo, da je leto 2019 in da je to poseganje v avtonomijo evropskih držav nedopustno, zato zahtevamo odstop brezpogojno,” je še izpostavil Nemec, ki vodi tudi Odbor DZ za zunanjo politiko.

Na poslance je Matjaž Nemec v imenu Socialnih demokratov tako naslovil pobudo, da se pridružijo mednarodni peticiji za odstop predsednika Evropskega parlamenta, ki smo jo sprožili v SD in pod katero se je doslej podpisalo več kot 3800 ljudi.

Povabil jih je, “da se tudi oni kot predstavniki slovenskega ljudstva, kot poslanci državnega zbora zavzemajo za tisto, kar nas ohranja za Slovence in Slovenke, za Evropejce in Evropejke, da ohranimo svoj jasen jaz, svojo pripadnost tako Evropi kot Sloveniji, seveda, zavedajoč se, da je treba ohranjati dobre medsosedske odnose”.

Antonio Tajani je sicer v sredo objavil sporočilo za javnost, v katerem se je opravičil za svoje besede na nedeljski slovesnosti v Bazovici, ko je med drugim dejal, “naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija”, a Socialni demokrati v tem sporočilu ne vidimo preklica in umika njegovih nesprejemljivih izjav, zato še naprej vztrajamo, da odstopi.

Zato so tudi vodja poslancev politične skupine Socialistov in Demokratov (S&D) Udo Bullman in drugi vodilni poslanci te politične skupine v Evropskem parlamentu danes od predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ponovno zahtevali umik izjav, osebno opravičilo in ostro obsodili njegove besede na nedeljski slovesnosti ob dnevu spomina v Bazovici.

“Komentarji predsednika Tajanija so močno zaskrbljujoči in niso sprejemljivi za predsednika Evropskega parlamenta. Oseba na njegovem položaju mora imeti politično in zgodovinsko znanje ter razumevanje, da ne podaja tako zavajajočih in nacionalističnih izjav,” je povedal Bullmann. Namesto da podžiga delitve, bi moral prispevati k ponovni povezanosti držav in skupnosti, je dejal vodja skupine S&D.

“Kot Evropejci imamo dolžnost, da se spominjamo pokolov in nasilja vseh držav. Predsednik Tajani se mora osebno opravičiti za žalitev. Če želi biti predsednik Tajani namesto državnika nacionalistični politik, naj zapusti položaj predsednika Evropskega parlamenta,” je izpostavil Bullmann.

Vodilni poslanci S&D so v izjavi še poudarili, da so Tajanijeve besede, naj “živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija in naj živijo italijanski izseljenci,” kot odmev starih ozemeljskih teženj in nacionalističnega diskurza.

Več o peticiji -> http://bit.ly/2X4RXF4

Brglez na temo Venezuele: Naša politika ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave!

Na današnji seji vlade je minister dr. Jernej Pikalo izpostavil, da bi si Socialni demokrati glede Venezuele želeli prej razpravo v zunanjepolitičnem odboru DZ, kar je sicer predlagala SD, a so se ostali koalicijski ministri odločili s preglasovanjem podpreti sklep o priznanju Juana Guaidoja za začasnega predsednika Venezuele.

Neposredno po seji vlade se je v imenu stranke odzval poslanec SD dr. Milan Brglez in ocenil, da je vlada zdaj priznala le eno stran v sporu in si sama naložila mednarodnopravne obveznosti. Odločitev je ocenil kot napačno, ker bi lahko vodila v državljansko vojno v Venezueli. Slovenija pa bo soodgovorna za vse, kar bo storil Guaido oz. “koalicija voljnih”, je menil Brglez.

“Naša politika pa ni v priklanjanju koaliciji voljnih, ampak spoštovanje ustave,” je še poudaril Brglez in napovedal poglobljeno razpravo v DZ o tem vprašanju, ker da današnja odločitev vlade ni bila v skladu s slovensko ustavo. Zatrdil je še, da zato ministri SD te odločitve tudi niso podprli.

Komentar Marka Koprivca: Moč naše prihodnosti je odvisna od sposobnosti razumevanja kaj pomeni javno šolstvo!

Prepričan sem, da je malo tistih, ki jih spomini, ob vseh bolj ali manj argumentiranih političnih razpravah zadnje mesece, tedne in leta o javnem šolstvu, ne bi ponesli nazaj, v dni guljenja šolskih klopi. Tudi mene so preplavili spomini, ko je bila definicija časa nekako omejena na čas šole in čas počitnic, čas pouka in čas odmora, čas maminega veselja ob petici in čas očetovega zmrdovanja ob enici.

Kar pa je še pomembneje, čas šolskih dni je bil in tudi zame ostaja največja zakladnica mladostniških spominov na prijatelje in naša skupna doživetja. Tiste vsakdanje majhne stvari, od napisanih listkov, ki so po tajnih poteh potovali pod šolskimi mizami, do šolskih izletov, pa najboljšega čaja, ki so ga znale pripraviti samo šolske kuharice, do obrisov potnih dlani na šolskih klopeh, ko si v nemilosti čakal ali bo tvoje znanje ali neznanje tistega dne ovekovečeno pred šolsko tablo.

Takrat, ko sem sam gulil šolske klopi, se ne spomnim, da bi se v javnosti tako na veliko govorilo o javnem ali zasebnem šolskem sistemu. Posledično tudi ni bilo razprav ali nekdo hodi v javno ali zasebno šolo. Preprosto so nas starši vpisali povečini v najbližjo osnovno šolo, ki je takrat za osem let postala naš drugi dom, učilnica, kalilnica in zatočišče. Ne toliko pred slabim, kar se je morebiti dogajalo zunaj šolskih sten, predvsem pred nami samimi. Ko smo bili polni idej, kako ne potrebujemo takšnega in drugačnega znanja in kako je mnogo od učenja in piljenja učne snovi odveč.

Zdi se, da je danes vse drugače. Pa ne zaradi otrok. Kljub vsej novi tehnologiji, kljub vseobsežni in vsesplošni “konektanosti” mladine na telefone, tablice in podobno sem prepričan, da današnji otroci niso tako drugačni kot mi, ki smo pred dvajsetimi ali tridesetimi leti gulili šolske klopi.  Drugačni smo postali starši, drugačna je postala družba, cenjene so drugačne vrednote.

Želimo si več. Želimo višje. Želimo bolje. In vse to pričakujemo od naših otrok. Želimo si petic, ker te prinašajo točke, želimo si točk, ker te prinašajo možnosti za vpise na želene šole. Ker ti vpisi prinašajo to in to izobrazbo. Ta pa uspeh. In želimo si uspeha, uspešnega posameznika, ker nam zahteve družbe kažejo, da je samo uspeh tisti, ki lahko naše otroke ponese v svetlo prihodnost visokostorilnostnonaravnane potrošniške družbe. V presojo o tem, ali je to prav ali ne se na tem mestu ne bi spuščal. Je pa to točka, preko katere lahko pogledamo onkraj razmisleka na prvo žogo, češ ali je nujnost, da se pokorimo diktatu takšne družbe, takšnih zahtev na vseh področjih našega življenja.

Pogled preko nam sliko pokaže v precej bolj subtilni luči. Počasi in pritajeno, skozi leta in skozi vse družbene in politične spremembe se je potihoma  prikradla in izredno uspešno tudi v srčiko naše družbe zasadila misel, da javno, skupno in tisto, kar je vsem dostopno že po osnovi ne morejo dobro servisirati idejo o vzgoji nadpovprečno uspešnega posameznika, ki si bo v nameri višje, hitreje in bolje zagotovil položaj, iz katerega bo lahko naskakoval vse najboljše, kar mu ponuja življenje. V silni konkurenci drugih uspešnih posameznikov, mu lahko po tej logiki takšen položaj zagotovi samo izobraževalni sistem, ki je konkurenčen – torej, potrebujemo izobraževalni sistem z več izbire. In ta silno poenostavljena logika se je prikradla v naš šolski prostor. Po tej logiki javno šolstvo ni več zadostno, ker ni konkurenčno.

Zato potrebujemo zasebno, ki bo javni šolski prostor »zgolj« obogatilo. Namreč treba je zadostiti apetitom konkurence lačnega trga. Ki mu ni zadosti samo posega v ekonomski, s tem pa tudi socialni prostor. Potrebuje še več, njegovi apetiti so neomajni. Zdi se, kot da smo ob vseh teh razpravah o javnem in zasebnem šolstvu ter javnem in zasebnem nasploh pozabili, da smo le nekaj let nazaj trepetali za lastno, slovensko ekonomsko suverenostjo. Račune pa bi v znak uničujočih  posledic še bolj kot zdaj plačevale vse generacije v Sloveniji.

Ne. Ti nauki so kar nekako pozabljeni. Paradigma “več, bolje, konkurenčneje” in vsega kar je pretiravanje z njo prineslo ima kratek spomin. Ta konkurenčnost je sedaj tudi pri nas ubrala novo pot, pot k izobraževanju. Pritajeno nam sporoča, če želim “več, bolje, konkurenčneje” potem javno ne bo dovolj. Imejmo tudi zasebno. Pogovarjamo se o tem. Poglejmo kaj nam zasebno lahko prinese. Prinese nam lahko konkurenčnost. Ta pa več in bolje.

Ti pogovori so všečna tema. Tudi in predvsem za politike. Eni skozi diskusijo javnega in zasebnega izobraževanja iščejo pot k uveljavitvi svojih političnih prepričanj, ki z argumenti in dejstvi nimajo nič skupnega. Drugi iščejo možnost pomiritve strasti v naši družbi, da bi lahko po salomonsko odločili kar je najbolje. Ne za naše otroke, temveč za tako opevano politično stabilnost in vsemvšečnost. S tem se ne bi bilo veliko za ukvarjati, če se tega orodja ne bi posluževal tudi najvišji predstavnik političnega vrha naše države, kateri sklicuje posvete o zasebnem šolstvu.

Tam sicer nisem bil, pa vendar me medijsko poročanje glede tega posveta ne navdaja z optimizmom, da je bilo govora o vsem tistem, kar nam je in nam prinaša javni šolski sistem, ki – kot s ponosom in podkrepljeno z dejstvi rad pove tudi minister dr. Jernej Pikalo – je eden najboljših šolskih sistemov na svetu. Prav tako nisem nič slišal o pomenu  enakopravnega vstopa v izobraževalni proces ali kako morajo biti naše osnovne šole ideološko nevtralne in zastopati ustavne vrednote te države. Žal tudi ni bilo nič slišati o pomenu vsega naštetega za naše otroke, še manj o tem kako vzgojno-izobraževalni proces vpliva na celosten razvoj posameznika in družbe.

Žal se današnje debate o javnem in zasebnem šolstvu opirajo na vse kaj drugega. Opirajo na to, kako zasebne šole lahko dopolnjujejo naš izobraževalni sistem. V imenu česa? Pa smo žal spet na začetku. V imenu konkurenčnosti?  Za več, bolje, višje, dlje. Do kam? Do nove krize?

mag. Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokraov in predsednik Občinske organizacije SD Ljubljana

Socialni demokrati o situaciji v Venezueli in poziv Ministrstvu za zunanje zadeve RS

Socialni demokrati obžalujemo trpljenje ljudi in napetosti v Venezueli ter obe strani v sporu pozivamo, da se čimprej skupaj dogovorita o nadaljnjih demokratičnih korakih, ki bodo zagotovili legitimno delovanje oblasti. Obenem pozivamo Ministrstvo za zunanje zadeve, da naredi vse za zaščito interesov Slovenk in Slovencev ter naših državljank in državljanov, ki živijo ali se trenutno nahajajo v Venezueli.

Socialni demokrati smo prepričani, da mora Ministrstvo za zunanje zadeve ali Vlada Republike Slovenije pred samostojnim zunanjepolitičnim ravnanjem Republike Slovenije, ki bi posegalo v notranje zadeve Venezuele, pridobiti za to mandat Državnega zbora.

Zato pred odločanjem vlade o predlogu zunanjega ministra Mira Cerarja, da naj Slovenija za začasnega predsednika Venezuele prizna Juana Guaidoja, v SD opozarjamo, da bi moral pred odločitvijo o tem razpravljati DZ oziroma zunanjepolitični odbor. “O kakršnemkoli enostranskem ravnanju, s katerim bi prevzela mednarodnopravno odgovornost, bi se morala vlada pred odločitvijo pogovoriti z DZ,” je poudaril poslanec SD dr. Milan Brglez. “Slovenski pravni red je jasen, tudi DZ mora o tem odločati, bo pa zelo neprijetno, če bo moral o tem razpravljati naknadno,” je ocenil Brglez. Poudaril je, da jih skrbijo državljani v Venezueli, ki se jim ne godi dobro, pa tudi Slovenci, ki tam živijo in za katere bi moralo ministrstvo prvenstveno poskrbeti.

“Tokrat gre za enostranski akt države, ki ima mednarodnopravne posledice,” je opozoril Brglez in poudaril, da “ni mogoče vleči vzporednic s postopkom glede pristopa Slovenije k marakeški deklaraciji”. Pri odločitvi o priznanju začasnega predsednika gre namreč za konstitutivni akt, ki je pomemben za veljavnost nekega režima.

Glede na ustavne kategorije Venezuele se samorazglasitev predsednika ne bi mogla zgoditi. “Če je to veljalo v Kataloniji in Španiji, ne vem, zakaj ne bi veljalo tudi v takšnem primeru,” je ob tem dejal Brglez. Če so bili torej v primeru Katalonije “ustavni pridržki tisti, ki niso mogli zadovoljiti neposredne uporabe mednarodnega prava glede samoodločbe, ne razumem, zakaj bi bilo tokrat drugače in zakaj bi uporabljali dvojna merila v naši zunanji politiki”, je še opozoril Brglez v izjavi za medije v DZ.