Brglez: Socialni demokrati s pobudo Vladi RS in drugimi aktivnostmi odločno v boj proti nasilju v družbi

“Socialni demokrati se zavzemamo za ničelno toleranco do vsakršnega nasilja, še posebej do nasilja nad ženskami in otroki,” je opozoril poslanec SD Milan Brglez na novinarski konferenci, na kateri so skupaj s poslanko Bojano Muršič, podpredsednico SD in pravosodno ministrico Andrejo Katič ter predsednico Ženskega foruma SD Martino Vuk predstavili nekatere naše ukrepe in predvidene aktivnosti v boju zoper nasilje v družbi. Na Vlado RS smo zato v Poslanski skupini SD naslovili pisno poslansko pobudo za odpravo pridržkov, ki jih je Slovenija uveljavila pri ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami.

“Slovenija je konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, t. i. Istanbulsko konvencijo, ratificirala leta 2015, a pri tem uveljavila vse možnosti za pridržke h konvenciji,” je povedal Milan Brglez, ki je pobudo vložil skupaj s poslansko kolegico Bojano Muršič. Eden takih pridržkov je denimo po njegovih besedah povezan z zaščito žrtev.

Socialni demokrati pričakujemo, da bo Slovenija še v letošnjem letu odpravila vse zadržke za izvajanje Istanbulske konvencije. “Pristop pri njej mora biti tak, kot je bil pri konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, kjer ni bilo zadržkov,” je opozoril Brglez.

“Klub parlamentark bo našo pobudo obravnaval še v januarju,” je povedala Muršičeva. “Po vsej verjetnosti bomo organizirale širšo razpravo na to temo,” je napovedala poslanka SD.

Podpredsednica SD in ministrica za pravosodje Andreja Katič je spomnila na četrtkov sestanek s predstavniki državnega tožilstva in nekaterimi nevladnimi organizacijami, na katerem so spregovorili o ustreznosti definicije posilstva v kazenskem zakoniku. Rešitve bodo po napovedih ministrstva pripravljene v sodelovanju s stroko, pri čemer bo potrebna najširša družbena in politična podpora. Dogovorili so se za izvedbo analize o tem, kaj bi bilo treba storiti tudi v zakonodaji, najkasneje v drugi polovici letošnjega leta pa morajo po njeni oceni vedeti, kako konkretno postopati naprej.

“Ženski forum SD, ki deluje skoraj 30 let, pa opozarja, da boj za pravice žensk ni zaključen,” je dejala njegova predsednica Martina Vuk. Spomnila je, da je bil sprejet zakon o preprečevanju nasilja nad ženskami in v družini, kmalu pa bo sledila tudi resolucija na tem področju. “Nismo zaspali, toda če se ne premikamo, se nakopiči preveč zadev,” je dejala Martina Vuk.

Celotno novinarsko konferenco, ki je potekala v Poslanski skupini SD, si lahko ogledate v videoposnetku na FB povezavi SD: https://goo.gl/Tv42FB

Forum starejših SD osrednje Slovenije za predsednico ponovno izvolil Miro Ključanin

Na zboru članstva Foruma starejših Socialnih demokratov Območne organizacije SD osrednje Slovenije, ki je potekal 15. januarja v Ljubljani, so članice in člani volili novo vodstvo. Za predsednico so ponovno izvolili Miro Ključanin, za podpredsednico Branko Purkat, podpredsednika Andreja Ocepka in za tajnico Stanko Ritonja.

Članice in člani Foruma starejših so na zboru sprejeli tudi poročilo o delu v preteklem obdobju in program dela za naslednji dve leti. Mira Ključanin je povedala, da je v Forumu starejših SD Območne organizacije osrednje Slovenije preko150 članic in članov, ki so v preteklem obdobju aktivno sodelovali v volitvah, tako predsedniških kot parlamentarnih in lokalnih. Mnogi so bili izvoljeni v občinske svete in svete četrtnih skupnosti, kjer se bodo zavzemali za uresničevanje tako programa SD in v sklopu tega tudi programa Foruma starejših.

“Krepili bomo medgeneracijsko sodelovanje, se zavzemali za pravice starejših in za izboljšanje kakovosti njihovega življenja. Zato se bomo med drugim tudi dejavno vključili v oblikovanje Zakona o dolgotrajni oskrbi in negi,” je ob predstavitvi programa poudarila Mira Ključanin.

Med prihodnjimi nalogami je tudi sodelovanje članstva Foruma starejših pri volitvah v Evropski parlament. Članice in člani so podprli predlog, da naj bo nosilka liste SD za Evropski parlament Tanja Fajon.

dav

Zbrane je pozdravil tudi predsednik Foruma starejših SD Slovenije Franc Hočevar. V svojem nagovoru je izpostavil programske točke Foruma starejših predvsem na področju zdravstva ter dolgotrajne oskrbe in nege, saj je Slovenija najhitreje starajoča družba v Evropi. Zato je zelo pomembno, da članice in člani Foruma dejavno sodelujejo pri urejanju teh področij tako na državni kot na lokalni ravni.

Podpredsednik Območne organizacije SD osrednje Slovenije Tadej Cmerekar pa je zagotovil, da se bo v območni organizaciji slišal glas foruma. Pomembno je vedeti, kaj starejši potrebujejo.  Bistveno za uresničevanje teh cilje pa je tesno, ustvarjalno sodelovanje med generacijami.

Minister Dejan Prešiček za STA: Večjih pretresov kulturnega modela ne bi izvajal

Minister za kulturo Dejan Prešiček po več kot treh mesecih na položaju ugotavlja, da je slovenska kultura uspešna in primerljiva s produkcijo na svetovni ravni, kljub neprimerljivim infrastrukturnim in finančnim razmeram, v katerih deluje. Kot minister vidi nalogo, da pogoje izboljšuje, je povedal v pogovoru z novinarkama Ksenijo Brišar in Alenko Vesenjak za STA.

Kakšne so vaše prve ugotovitve o stanju v kulturi?

Glavna ugotovitev kulturnega ustvarjanja v Sloveniji je, da je produkcija resnično na svetovni ravni. Imamo uspehe na vseh področjih umetnosti – na področju intermedijske, vizualne, uprizoritvene umetnosti, arhitekture in oblikovanja, literature itd. Glasbena produkcija je vrhunska, gledališče enako. Imamo posameznike, ki so dosegli svetovni renome. To je pozitivno in me zelo veseli, ker pomeni, da kreativni naboj obstaja.

Druga ugotovitev pa je, da tisti, ki delajo doma, včasih delajo v zelo neprimernih pogojih v primerjavi s svetovno produkcijo, ki je tudi veliko bolje financirana, a kljub temu slovenske ustvarjalke in ustvarjalci dosegajo vrhunske rezultate. Tukaj pa je obveza meni in vsem na ministrstvu, da pogoje izboljšujemo, tako na področju ustvarjalnosti kot infrastrukture. Primer je ljubljanska Drama. Mislim, da mimo sanacije ne bo mogel iti nihče več. A tukaj bomo morali vsi, ne samo ministrstvo, tudi družba, država in vlada, sprejeti odločitev.

Stanje, da gre veliko sredstev za materialne stroške, ostane pa malo za program, je znano že nekaj časa. Kje vidite možnosti sprememb?

Mislim, da v Sloveniji manjka jasna in izdelana strategija razvoja kulture. Veliko se govori o novem kulturnem modelu, a meni ta izraz ni preveč pri srcu. Za to, da bi ustanove lahko dobro delovale, bi potrebovali normative in standarde, recimo koliko povprečno stane nova operna produkcija, novo dramsko delo, razstava, kateri so stroški, koliko ljudi za to potrebuješ.

Če se postavim v vlogo direktorja neke ustanove, se mi zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi vedeli, koliko povprečno nekaj stane in koliko si lahko privoščimo. Trenutno ni jasnih navodil, dela se stihijsko. Z normativi in standardi bi po mojem mnenju to lahko dosegli, morali pa bi jih doseči skupaj. O tem smo se tudi že pogovarjali z direktorji kulturnih zavodov v Sloveniji, ne le nacionalnih.

Zelo bi si želel, da bi si postavili tudi cilje, kako nekdo dela. Potrebovali bi tudi refleksijo, in v tem primeru bi neka institucija bodisi napredovala bodisi nazadovala. Seveda pa bi morali imeti jasna merila in pravila glede uspešnosti, kar je potem pogojeno tudi s sredstvi. Na tem sestanku smo si zadali, da bomo oblikovali skupine po posameznih področjih, ki bodo razdelale težave trenutnega sistema in možne rešitve, ministrstvo pa bo potem moralo premisliti, ali je vzdržno, tudi finančno.

Se vam zdi, da je umetnikov v Sloveniji, ki želijo živeti od svoje umetnosti in imeti neko državno podporo, morda celo preveč? Bi mogoče status umetnika in pripadajoče socialne podpore morali ponovno premisliti in urediti na drugačen način?

Mislim, da so umetniki takšna dodana vrednost družbi, da jih je težko kdaj zares preveč. Umetniki razmišljajo, so kritični do družbe in prispevajo k njenemu razvoju. Kakšen je njihov socialni status in koliko lahko država nameni denarja zanje, pa je drugo vprašanje.

Neke anomalije so, moj pogled je, da bi mogoče lahko bili strožji pri podeljevanju statusov, mogoče bi se morali vprašati, ali arhitekti kot taki spadajo v to skupino ali ne. Ne bi rad rekel, da ne, ampak vseeno bi lahko premislili. Vprašanje je tudi, ali je cenzus resnično potreben ter ali je dovolj visok ali je prenizek, ker takšen, kot je trenutno, po mojem mnenju ne privilegira tiste umetnike, ki so produktivni in uspešni.

Terminu kulturni model, kot ste rekli, niste naklonjeni, v preteklosti je bilo tudi nekaj predlogov v zvezi s tem, a če nameravate na novo pregledati pravilnike, razpise, status, ga boste verjetno hote ali nehote spremenili?

Kulturni model je skupek sprememb, ki bodo zastavljene znotraj nacionalnega programa za kulturo, zakonodaje in drugih dokumentov. Znotraj obstoječega sistema imamo primere dobre prakse, zato bi to poskušal ohraniti in glede pozitivnega večjih pretresov ne bi izvajal.

Moje mnenje je, da sistem na določenih točkah deluje, treba ga je samo evalvirati, ugotoviti, kaj je tisto, kar je dobro, kaj je tisto, kar ne funkcionira, kaj je tisto, kar je mogoče nekoliko zastarelo, ker umetnost se danes, tudi s tehnološkim in družbenim razvojem, ki sta se zgodila, zelo spreminja, nekatere umetnosti se lažje, druge težje prilagajajo novim družbenim razmeram.

Prepričan sem, da bi lahko bil kulturni sistem z določenimi korekcijami vzor marsikateri državi z večjim finančnim potencialom. Se mi pa zdi, da je tako krhek, da lahko narediš večjo škodo, če ga prehitro in preveč poskušaš spreminjati.

Se vam zdi, da je nacionalni program, ki ga trenutno nimamo, sploh potreben, če potem v 90 odstotkih tisto, kar je v njem zapisano, ni uresničeno? Bi se takšnega dokumenta, ki naj bi strateško opredelil področje, lahko lotili drugače?

Absolutno se ga je treba lotiti drugače, saj želje, formo in finančni cilj, za katerega že na začetku veš, da ga ne boš dosegel, lahko zelo hitro zbereš, dokumenta pa potem nihče zares ne prebere. Mislim pa, da je potreben. Realizirali ga bomo v letu 2019. Dokument, ki ga bomo naredili, bo veliko bolj konkretno obarvan. Poskušali bomo ugotoviti, kako bi radi razvili kulturo v naslednjih osmih letih, s kakšnimi elementi bomo prišli do tega cilja, dali mu bomo neko časovnico in ga tudi finančno ovrednotili. Bo sicer ambiciozen, a s cilji, ki so dosegljivi.

Kakšne bodo prve poteze na zakonodajnem področju?

Nekaj zakonov je že pripravljenih, denimo zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Javna obravnava je že zaključena, upam, da ga bo vlada kmalu lahko dala v proceduro. Potem imamo zakon o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture in raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki je bil tudi že začet v prejšnjem mandatu. V zadnjem medresorskem usklajevanju je strategija kulturne dediščine, potem je tu zakon o medijih, ki bo šel februarja v javno obravnavo.

Prevetrili smo tudi pravilnik o strokovnih komisijah, ki ocenjujejo prijavitelje na razpise. Namesto treh bodo imele več članov kot obstoječe. Pri imenovanju strokovne komisije bom zasledoval uravnoteženo zastopanost akademske sfere, nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi, pri čemer bom upošteval enakomerno spolno uravnoteženost in uravnoteženo regionalno zastopanost.

Javna povabila za imenovanje članov strokovnih komisij so že objavljena na spletni strani ministrstva, zato pozivam vso zainteresirano javnost, da se nanje odzove. Člani komisij bodo predsednika določili sami, avtonomno, tako da se bomo skušali čim bolj umakniti in dati možnost stroki.

Kako pa nameravate urediti položaj nevladnih organizacij in samozaposlenih? Morda s samostojnim zakonom? Na nekem mestu ste omenili tudi možnost samostojne postavke znotraj kulturnega proračuna.

Nevladniki in samozaposleni so gotovo problematika, s katerimi smo se doslej mogoče premalo sistemsko ukvarjali. Trenutna ideja je, da bi to poskušali določiti s posebnim zakonom ali pa znotraj že obstoječega zakona. Osnutek zakona je že spisan, z njim se sicer ne strinjamo v celoti, se mi pa zdi dober osnutek, na podlagi katerega bi lahko poskušali urediti status. Nujno je, da ga uredimo, saj so nekatere stvari absolutno nelogične in nepravične. Kako to urediti, pa je potem politično vprašanje, se pravi, kje bomo lažje prišli do uspeha.

Seveda pa smo glede na zaveze znotraj koalicijske pogodbe že začeli delati na sistemskih ukrepih, kot je osnutek predloga zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju kulture in raziskovalno-razvojne dejavnosti, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju. Želimo urediti tudi zdravstveno varstvo z bolniškim dopustom od četrtega dne naprej. Ravno tako pa želimo ob povišanju sredstev iz rebalansa zvišati bolniško nadomestilo na 25 evrov, ki je ukrep spodbude ministrstva za kulturo, opredeljen v krovnem zakonu.

Glede posebne postavke pa: nekateri razpisi so tako široki, da lahko na njih kandidirajo tako nevladniki kot ljubiteljska kultura, zato bi bilo treba jasno določiti, katere razpise ima ljubiteljska kultura ter katere nevladne organizacije, da ne bi prihajalo do konkurenčnosti, ki ni potrebna.

Koalicijska pogodba predvideva postopen dvig sredstev za kulturo na 0,5 odstotka BDP do konca mandata. Bo to vidno že ob prihajajočem rebalansu proračuna?

Nekaj več sredstev sem prepričan, da bo. V razgovorih s predsednikom vlade Marjanom Šarcem, ministrom za finance Andrejem Bertoncljem in znotraj naše stranke SD nikoli ni bilo vprašljivo, ali kultura potrebuje več ali ne. Nevladnike bomo letos reševali z več denarja na posameznih razpisih. Potem pa imamo eno leto časa, ko bomo razmišljali o strateških in vsebinskih spremembah, ki jih bomo pripravili do naslednjega proračuna.

Ob razmišljanjih o novem kulturnem modelu je bilo govora tudi o spodbujanju vlaganj v kulturo z različnimi finančnimi postopki, olajšavami, davki. Kje vidite možnosti?

Kulture ne bi smeli gledati kot strošek, ampak kot investicijo in dodano vrednost tako v gospodarstvu kot v turizmu, kulinariki itd. To je že svetovni trend in ga tudi mi prevzemamo. Turistu ne moreš ponuditi le gora in čisto vodo, ampak tudi vsebino in zgodbo. In tu je nastala velika sprememba v razmišljanju. Poskušamo doseči ničelno stopnjo davka za knjigo. Potem je tu delež za umetnost v državnih investicijah, kar bi po mojem mnenju moralo obstajati tudi na lokalni ravni.

Umetniški trg, ki ga skoraj ni več, potrebuje takšno spodbudo in s temi spodbudami krepimo tudi vrhunske ustvarjalke in ustvarjalce. Druge spodbude so lahko finančne narave, recimo donacije, sponzorstva, nakupi umetnin kot davčna olajšava. Lahko rečem, se strinjam, a moramo razumeti, da bomo potem morali zmanjšati spodbude na državni ravni. Ker ne more obstajati model, da država ogromno prispeva iz svojega proračuna za kulturo in na drugi strani omogoča maksimalne davčne olajšave za vlaganja vanjo.

Kakšne bodo glavne spremembe zakona o medijih?

Definirali bomo medije glede na sodobne tehnologije. Sprememba, ki bo politično verjetno tudi najbolj pereča, bo ureditev prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti oziroma ukrepanje, ko se to dogaja. Sankcioniranje kršitev je v vseh demokratičnih družbah nekaj popolnoma običajnega.

Socialni demokrati smo se v Dražgošah udeležili spominske slovesnosti in se poklonili padlim partizanskim borcem ter civilnim žrtvam

Socialni demokrati smo se v nedeljo, 13. januarja, v Dražgošah množično udeležili tradicionalne spominske slovesnosti ob 77. obletnici dražgoške bitke. Predsedniku stranke Dejanu Židanu so se na pohodu v Dražgoše v ekipi pohodnikov pridružili tudi podpredsedniki SD Tanja Fajon, Jernej Pikalo in Matjaž Nemec ter minister Dejan Prešiček, državni sekretarji Jan Škoberne, Tanja Strniša in Gregor Strojin ter poslanec Predrag Bakovič.

Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim opozoril na ponovni razrast fašizma v Evropi. “Ob poklonu vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem,” je Židan opozoril, “da sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave”.

Kot je dejal Židan, smo se v Dražgošah zbrali, “da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942, podoživijo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke, se poklonijo padlim partizanom in dražgoškim ter drugim žrtvam in izkažejo hvaležnost borcem narodnoosvobodilnega boja za mir in svobodo, ki ju danes uživamo”.

Židan je pojasnil, da ni kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo Dražgoše, kjer jih je kar osem. Pa tudi Dražgoše same po sebi so spomenik. “Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha, in epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo,” je izpostavil predsednik SD.

“Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti,” je dejal Židan in dodal, “da so Dražgoše za večino simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine”. So tudi simbol trpljenja in žrtev. Nekateri drugi pa jih razumejo drugače.

“Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo,” je opozoril Židan.

Ob tem je izpostavil napade na temeljne človekove pravice, zanemarjanje moralnih in civilizacijskih načel, krepitev sovraštva in agresije. “Pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem,” je dejal Židan.

“Zato je nujno izpostavljati vse, kar fašizem je – gradnja kulta osebnosti, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine,” je naštel predsednik SD.

Celoten govor predsednika SD in Državnega zbora v Dražgošah si lahko preberete v nadaljevanju:

Spoštovani predsednik republike Slovenije Borut Pahor ter drugi visoki gostje,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB, drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

tovarišice in tovariši pohodniki, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

dragi Dražgošanke in Dražgošani,

dragi Slovenke in Slovenci!

Zbrali smo se, kot že tolikokrat doslej, v tem kraju starodavnega slovanskega imena pod mogočno Jelovico, da obudimo spomin na gorenjsko množično vstajo pozimi 1941 in 1942 ter podoživimo bridko človeško tragedijo dražgoške bitke. Da izkažemo borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja hvaležnost za mir in svobodo, ki ju danes uživamo. Da se poklonimo padlim partizanom ter dražgoškim in drugim žrtvam, ki so nosili največje breme tistih zloveščih let minulega stoletja.

Te kraje, skrite v ozke doline in posejane na sončnih terasastih pobočjih, že 800 let naseljujejo ljudje, ki sta jih garanje za vsakdanji kruh in globoka vernost skozi stoletja oblikovala v klene in zavedne Gorenjce.

Septembra 1941 je bilo odločeno, da bo prvo osvobojeno ozemlje v Sloveniji na Gorenjskem. Predvsem zato, ker se je v letu 1941 OF hitro razvijala, ker so poročila o razmerah v nemški vojski na Gorenjskem nakazovala znake nezadovoljstva in ker se je med ljudmi širil strah pred nasiljem in izseljevanjem. Vojaško vstajo naj bi vodil 5. avgusta ustanovljeni Cankarjev bataljon, politično pa OF.

Med pripravami na vstajo je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu nad Selško dolino presenetil vod nemških policistov in ga v kratkem boju premagal. Padlo je 45 nemških policistov. To je bilo za tisti čas nezaslišano dejanje in hud udarec nemškim okupacijskim silam. Vesti o porazu so odmevale vse do Berlina! Zmaga je med ljudmi sprožila val navdušenja, ovrgla je mit o nemški premoči in nepremagljivosti. Vodstvo Cankarjevega bataljona je med tem že sprožilo množično vstajo. Ta naj bi ob domnevi, da se nemške sile zaradi poraza pred Moskvo umikajo in da bo Nemčija premagana najkasneje do maja 1942, povedla ljudi v boj za osvoboditev Gorenjske in cele Slovenije. Ljudje so verjeli, da se bodo ubranili pred ponemčenjem, selitvami, smrtjo, da jim ne bo več treba hoditi na dnino, »tabarh«, kot rečejo v teh krajih. V roke so vzeli puške in orožje, ki ga je tu zapustila kraljeva jugoslovanska vojska in ga zbirali po zapuščenih utrdbah Rupnikove linije.

Ljudje so se množično pridružili Cankarjevemu bataljonu, ki je kot takrat največja partizanska enota na Slovenskem dala uporu značaj osvobodilne vojne. Začeli so se napadi na nemške postojanke, v pogumni akciji je nekaj partizanov vdrlo tudi v škofjeloške zapore. Bili so prepričani, da bodo premagali in pregnali nemške sile. Do srede decembra se je oboroženi vstaji pridružilo okoli 660 borcev in bork. Med njimi je bilo največ kmetov in delavcev iz vasi, v katerih so divjali boji.

Nemci so po masakru v Rovtu po ukazu iz Berlina začeli pripravljati maščevanje nad partizani in prebivalstvom, kopičiti sveže sile in napadati Cankarjev bataljon ter vstajnike, ki so se na vrhovih Pasje ravni tri dni upirali napadalcem. Poveljstvo Cankarjevega bataljona je zaradi hudega mraza in visokega snega pred koncem leta sklenilo, da se umakne v strateško primernejši in lažje branljiv kraj za počitek in okrepitev borcev. Izbrali so Dražgoše, ker so ocenili, da imajo izredno lego za obrambo, zavarovan hrbet z Jelovico in pregleden prostor pod vasjo.

In tako so se utrujeni in premraženi borci Cankarjevega bataljona v hudi zimi na novega leta dan 1942 razmestili po dražgoških hišah in hlevih, v šoli, Prosvetnem in Sokolskem domu. Začelo se je desetdnevno sprva zadržano in nezaupljivo sobivanje partizanov in vaščanov, navezovanje stikov in tkanje prijateljskih vezi med njimi. Niso pa premagali bojazni vaščanov, kaj bo z njimi, če bodo Nemci vas napadli, kajti slutili so, da nenavadno ponovoletno zatišje v dolini ne obeta nič dobrega.

Sledili so 9., 10. in 11. januar, ko je 14-krat močnejši okupator po treh dneh silovitih bojev vdrl v Dražgoše. Izid spopada poznamo, enako tragično usodo Dražgoš in njenih prebivalcev. Pa usodo voditeljev dražgoške republike, saj sta še istega leta padla komandanta Stane Žagar in Jože Gregorčič. Pa vzpone in padce narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem in po vsej Sloveniji do končne zmage. Pa potek druge svetovne vojne kot spopada, ki je odločal o moralni in politični podobi sveta vse do današnjih dni.

Drage Dražgošánke in Dražgošáni!

Dražgoše so pred vojno z 81 hišami in 444 prebivalci spadale med imenitnejše vasi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi njihove pridnosti, miroljubnosti je vladalo blagostanje. Vas je imela župnijo, cerkev, šolo, prosvetni in sokolski dom, več društev, igralski oder, gasilce, celo električno napeljavo in tovorno žičnico. Znamenitost Dražgoš je bila baročna cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozlačene oltarje iz leta 1658. Poseben čar je dajalo vasi rokodelstvo, ki mu skorajda ni bilo para. Stoletja so pridne in spretne roke gnetle in spletale medeni kruhek, mojstri pa izdelovali skodle. Za te kraje značilni zidani kozolci in drugi objekti pa so vasi dajali prvinskost, domačnost in toplino.

Dražgoše so danes vas, podobno lepa v svoji enkratnosti kot številne vasi po širni slovenski deželi. Pa je vendarle posebna –  pred 77 leti je bila požgana, razrušena in zravnana z zemljo, domačini pa, katerih predniki so stoletja obdelovali njena polja, če se niso umaknili s partizani ali pobegnili, so bili vrženi na ogenj, postreljeni, odpeljani v taborišča, razseljeni in pregnani. Uničenih je bilo 245 dražgoških stavb. Preživeli vaščani, ki so bili prej dobro opremljeni, so izgubili vse, kar so imeli. Odnesene so bile vse zaloge. Odpeljanih je bilo 658 živali. Skratka: življenje v gorski vasi je zamrlo. Pa je res zamrlo? Nevidne roke so še naprej obdelovale dražgoška zapuščena polja ter vrtove in pobirale njihove plodove. Globoko v dolino je še dolgo odmeval presunljiv lajež pobeglih psov. Na zapuščenem pokopališču so vsa leta vojne brleli plameni spomina na mrtve.

Po vojni je bilo celjenje dražgoških ran, tako kot ran celotne domovine, izredno počasno in boleče. Dediči žrtev, preživeli in njihovi potomci ste s pridnostjo svojih rok zgradili nove domove in domačije in si, tako kot delovni ljudje drugod po domovini, v drugačnih družbenih razmerah kot pred vojno ustvarili človeka vredno življenje. Na novo ste postavili zgradbe javnega pomena in jim vdihnili dušo. Pa smo pri drugi posebnosti: ni ga kraja na Slovenskem, ki bi glede na število prebivalcev premogel toliko spomenikov in spominskih znamenj, kot jih imajo vaše Dražgoše – kar osem jih je. So pa tudi Dražgoše same po sebi spomenik!

Pa še tretjo posebnost izkazujejo: Dražgoše so postale posvečeni in neposvečeni kraj romanja ljudi s čisto vestjo in občutjem krivde, nekakšen univerzalni simbol slovenske razklanosti.

»Sleherni dogodek v zgodovini je sam po sebi popolnoma nevtralno dejstvo, ki za nas nima nikakršnega pomena, če mu ga sami ne določimo s svojim odnosom do njega«, je leta 1992 na tem mestu dejal dr. France Bučar. Tako so Dražgoše za nas, za večino, simbol pogumnega slovenskega človeka, ki je preživel in živi, čeprav je že od samih začetkov ujet v viharje svetovne zgodovine. Ali da so simbol trpljenja in žrtev. Za nekatere druge pa so posebno tragičen simbol partizanske taktike nesmiselnih žrtev.

Tovariši in tovarišice, gospe in gospodje!

Naj so Dražgoše takšen ali drugačen simbol, je zgodovina vendarle zelo zgovorna, ko pravi, da je gorenjska vstaja kljub umiku Cankarjevega bataljona dosegla, da je okupator evakuiral 23 orožniških postojank, kar je pomembno prispevalo k odložitvi uradne priključitve Gorenjske k rajhu, k odstopu od nadaljnjega preseljevanja prebivalstva in k zamiku prisilne nemške mobilizacije na tem področju ter da je s tem rešila kar precej življenj, ki bi verjetno ugasnila kje na vzhodni fronti, da je bila del velike drame, spopada, ki je zajel ves svet in da je skupaj z Dražgoško bitko zapisana kot največji dogodek narodnoosvobodilnega boja v letu 1941 na Slovenskem in do primorske vseljudske jeseni 1943 tudi edina množična vstaja na Slovenskem. Dražgoška bitka je bila prvi spopad upornega ljudstva v okupirani Evropi, tako rekoč na tleh Tretjega rajha. Hitler je zaradi te bitke prvič v 2. svetovni vojni na slovenskih tleh moral priznati, da obstaja organiziran vojaški odpor s podporo lokalnega prebivalstva in ga ni mogoče čez noč zatreti ter uničiti. In Dražgoška republika je prvo osvobojeno ozemlje z atributi ljudske oblasti na Slovenskem v 2. svetovni vojni.

Zato je dražgoška bitka velika zgodba. Epopeja okupiranega ljudstva, ki se bori za svojo svobodo.

Dragi zbrani,

ob prihodu na ta kraj nas vedno prevzamejo močna čustva. Kot da bi nas izzivala, kaj bi ljudem, ki so na tem mestu za svobodno prihodnost našega naroda dali svoje življenje, želel reči o sebi, o nas in o svetu, v katerem živimo danes.

Upali smo, da je evropska zgodovina z 20. stoletjem izčrpala zalogo temačnega zla. A sodobne oblike fašizma ponovno po vsej Evropi dvigajo glave. Ta se ne kaže kot pobesnela zver, ima človeški obraz. Vse bolj prefinjeno je zasidran v naši družbeni realnosti. Standardi o tem, kaj je javno dopustno in sprejemljivo, vse bolj padajo.

Soočamo se z napadi na temeljne človekove pravice, zanemarjajo se moralna in civilizacijska načela, ki bi morala biti neomajna, krepi se začaran krog sovraštva in agresije, pod vzkliki domoljubja in izkoriščanjem strahu pred različnim, pred Drugim, se krepijo ksenofobija, rasizem, populizem.

Zato je v današnjem času nujno izpostavljati vse, kar fašizem je: grajenje kulta osebnosti, napadi na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, smešenje demokracije, spodnašanje avtoritete sodišč in države, zavračanje volilnih izidov, zagovarjanje izbranega naroda, spreminjanje preteklosti in pisanje alternativne zgodovine…

Z zavračanjem teh idej se, dragi tovarišice in tovariši, mi – dediči vrednot protinacističnega in protifašističnega boja, skupaj s še redkimi pričami tistih tragičnih, a junaških časov, na današnji spominski slovesnosti skupaj poklanjamo vsem, ki so prispevali, da danes kot narod zmagovalcev živimo pod svobodnim soncem.

Smrt fašizmu, svoboda narodu!

Predsedstvo SD o pripravah na evropske volitve, prioritetah stranke in vlade v letošnjem letu ter volilni zakonodaji

V Ljubljani je potekala seja Predsedstva Socialnih demokratov, kjer so članice in člani razpravljali o prioritetah stranke in vladne koalicije v letošnjem letu, o spremembah volilne zakonodaje ter prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Predsednik SD mag. Dejan Židan je v izjavi za medije pojasnil, da ima aktualna evropska poslanka in podpredsednica SD/S&D Tanja Fajon njegovo podporo pri vnovični kandidaturi in tudi kot nosilka kandidatne liste. 

Kot je dejal Židan, je edina slovenska poslanka v Evropskem parlamentu, ki je tudi podpredsednica politične skupine. “Prepoznavna je zato, ker se bori za interese Slovenije in pozabi na politično barvo, ko je to potrebno,” je prepričan predsednik SD. “Danes se je zaključilo tudi evidentiranje kandidatov za listo na majskih evropskih volitvah, evidentiranih pa je več kot 70 kandidatk in kandidatov,” je pojasnil Židan.

“Evropske volitve so nam pomembne, saj verjamemo, da je EU širša domovina, ki nam v resnici daje več blaginje, kot bi jo imeli, če bi bili sami. Daje nam več varnosti in višje standarde na posameznih področjih,” je v izjavi novinarjem povedal predsednik SD Židan. Dodal je, da v SD verjamemo v EU, obenem pa tudi vemo, da je na nek način ogrožena. “Prisotni so populizem in sile, ki razdirajo to skupnost, zato moramo narediti vse za dober rezultat na evropskih volitvah,” je poudaril Židan.

Proces oblikovanja kandidatne liste želimo v SD dokončati do konca januarja. Po Židanovih navedbah bomo poskrbeli, da bodo kandidati vrhunski in bodo s ponosom zastopali barve Socialne demokracije. Židan je poudaril, da bo o sestavi kandidatne liste Predsedstvo stranke odločalo konec januarja, temu bo sledila še volilna konvencija, ki bo potrjevala listo kandidatov SD za volitve v Evropski parlament.

Sicer pa je Predsedstvo sejo začelo s pogovorom o spremembah volilne zakonodaje, ki jih je naložilo Ustavno sodišče. “V SD že oblikujemo svojo strokovno skupino, ki bo omogočala dobro sodelovanje pri iskanju rešitev,” je povedal Židan in pojasnil, da se bodo pogovori strank o tem začeli pri predsedniku republike Borutu Pahorju 17. januarja.

“Socialni demokrati se zavedamo, da gre za strokovno in politično vprašanje, ki ga moramo rešiti v roku dveh let, saj si kot država ne smemo dovoliti, da bi šli na prihodnje parlamentarne volitve ob tej odločbi ustavnega sodišča,” je dejal Židan. A obenem je poudaril, da se ta proces ne sme zgoditi čez noč, pač pa se je treba zavedati tudi posledic, saj bo odločitev verjetno delno spremenila politično realnost v Sloveniji.

Na vprašanje, ali se v SD zavzemamo za preoblikovanje ali ukinitev volilnih okrajev, je Židan odgovoril, da je možnih več rešitev, izpostavil pa je tiste, ki so vezane na popravke volilnih okrajev. “Za to je potrebnih manj glasov v DZ, a je tudi bistveno več težav pri dogovoru,” je povedal Židan.

Predsedstvo je razpravljalo tudi o prioritetah stranke in vlade v letošnjem letu. Po predsednikovih navedbah “se Socialni demokrati zavedamo, da je glavna obljuba za letošnje leto stabilizacija zdravstva oz. zagotavljanje dostopnosti do hitre obravnave”. Na seji so ministri iz vrst SD, dr. Jernej Pikalo, Andreja Katič in Dejan Prešiček predstavili glavne prioritete z njihovih resorjev v letošnjem letu.

Videoposnetek izjave predsednika SD si lahko ogledate na povezavi: https://goo.gl/tjbdwG

Socialni demokrati smo se na Osankarici poklonili padlim borkam in borcem Pohorskega bataljona

Socialni demokrati smo se tudi letos množično udeležili tradicionalne slovesnosti ob 76. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, ki je v svojem govoru med drugim posvaril pred nevarnostmi populizma.

Kot je dejal Židan, ima že nekaj časa občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želijo istih stvari, da navijajo za isto ekipo. Takšen odnos po njegovem pomeni, da se možnosti resničnega političnega delovanja in spremembe za skupno dobro vseh odmikajo.

“Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavina prava ter vrednoti pravičnost in enakost,” je med drugim našteval Židan.

Predsednika SD in Državnega zbora skrbijo nedavni nemiri v več evropskih mestih, saj ti kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo več kaj izgubiti, so namreč po njegovem lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve.

“Zgodovina je polna dokazov, kako se iz majhne nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju,” je dodal Židan in izrazil prepričanje, da si ljudje vseeno želijo slišati, da niso pozabljene vrednote, ki so nam jih priborili slovenski partizani in partizanke. Vendar lepo zveneče izjave po njegovem nikoli ne smejo biti dovolj.

Židan je ob koncu nagovora poudaril, da smo Slovenci narod, utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo, in uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko. “Pravico zahtevati več imamo tudi danes, česar ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni,” je sklenil Židan.

Tudi letošnje prireditve so se udeležili številni visoki predstavniki države, ki so položili vence pred spominsko obeležje padlim borcem Pohorskega bataljona. Med temi so bili tudi županja in župani iz vrst SD ter drugi predstavniki občin, ki gostijo slovesnost.

Pohorski bataljon je bil ustanovljen 11. septembra 1942 v Dobrovljah na Pohorju. V začetku je štel 90 borcev, poveljeval pa mu je Rudolf Mede. Bataljon je izvedel številne akcije, 21. decembra 1942 pa se je premaknil proti Osankarici, kjer si je uredil zimski tabor. Prve dni leta 1943 so nemške sile odkrile partizanski tabor, 8. januarja pa ga je obkolilo okoli 2000 nemških vojakov. V boju je življenje izgubilo 69 borcev bataljona.

Celoten govor predsednika Dejana Židana si lahko preberete v nadaljevanju:

“Spoštovani predsednik Republike Slovenije,

spoštovani ministri, poslanci, župani in ostali predstavniki Republike Slovenije,

tovarišice in tovariši, borke in borci narodnoosvobodilnega boja,

spoštovani predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB,

spoštovani predstavniki drugih veteranskih in domoljubnih organizacij,

spoštovani svojci padlih, tovariši pohodniki.

Dnevi ob koncu starega leta in začetku novega so v znamenju praznovanj in poslanic. Pošiljamo si voščila, z dobrimi željami, da se dotaknejo srca vsakega izmed nas. Pred 76. leti pa so bile te želje drugačne. Zbiramo se v tem hladnem smrekovem gozdu v osrčju Pohorja. Drevesa molčijo. Naokrog stojijo kvadri, kenotafi z imeni padlih bork in borcev. Na enem je napisano ime Iztok, pohorski kralj. Na drugem Vanček, ki je imel le 13 let. Na sredi je spomenik in mi zbrani okoli molčimo v spoštovanju. V spoštovanju do vseh teh ljudi, ki so se nekoč tu borili in tu umrli. V čast mi je, da sem lahko z vami, dragi partizanke in partizani, dragi tovarišice in tovariši.

21. decembra je Pohorski bataljon, ki je bil, kljub svoji maloštevilnosti, vse od svoje formalne ustanovitve v septembru 1942, trn v peti nacističnega okupatorja, odšel proti Osankarici. Postavili so si zemljanke, po poročilih naj bi jih bilo 26, in božič že praznovali v zimovališču. Tabor je obsegal približno 100 kvadratnih metrov, okrog so bili izkopani obrambni strelski zakloni. Borci so imeli v taboru vsakodnevne vaje, za varnost pa so poleg straž skrbele patrulje. Nemci so zaradi aktivnosti bataljona izpeljali že več hajk, ki niso bile uspešne, zato so stopnjevali nasilje in se pripravljali na veliko akcijo. 6. januarja je bil izdan ukaz za napad.

8. januar 1943 je skrival v svojem dnevu smrt. »Bil je že dan, ko smo okoli osme ure zjutraj zagledali prve Nemce. Za tem so sledile nove in nove skupine, vse bliže in bliže…« Skupina 69 partizanov se je kljub očitni premoči uprla dva tisoč vojakom nacistične vojske. Zadnja bitka Pohorskega bataljona, ki je trajala dve uri in pol, je bila krvavo izgubljena, a Slovencem je dala moralni kapital neverjetnih razsežnosti: raje smrt kot nesvoboda! Osvobodilnega gibanja na Štajerskem okupator ni uspel uničiti.

Le nekaj kilometrov stran od tu, v Račah, sem preživljal svojo mladost. Odraščal sem z zgodbami, ki so se pisale v teh gozdovih. O naših junakih, narodnih herojih Pohorskega bataljona, partizankah in partizanih, ki so svoja življenja pustili pod temi drevesi, v njihovi nameri in srditi bojevitosti slovensko ozemlje osvoboditi sovražnikovih spon. Še danes mi vzbujajo spomini na to zbujajo močna čustva.

Naši junaki so delavci, gozdarji in kmetje – kot je bil Alfonz Šarh z družino, učitelji, znanstveniki in umetniki. Naši junaki delajo, ustvarjajo, znajo in učijo. Naši vojaki so osvoboditelji, ne osvajalci. Naša zgodovina je zgodba o tem, kako iz delovnega ljudstva nastane narod, ki si mora svojo svobodo priboriti z uporom proti zatiranju.

Zgodovina Slovenk in Slovencev so napori, da bi bilo tudi navadnim ljudem dobro. So zgodbe o prizadevanju za pravico šibkih in o krivičnosti, ki izvira iz sebičnosti. So povesti o ljudeh, ki nimajo drugega kot svoje delo, a ne smejo soodločati o njegovih sadovih. O ljudeh, katerih največji želji sta samostojno odločati in biti na svojem.

Dragi zbrani,

že nekaj časa imam občutek, da se z raznih političnih odrov vidi le zabavljaštvo in trepljanje po ramenih, kot da je dovolj, da govorci le potrdijo prepričanja ljudi – da si želimo istih stvari, da navijamo za isto ekipo. Vendar takšen odnos hkrati pomeni, da je možnost resničnega političnega delovanja – to so spremembe za skupno dobro vseh – ponižana. Zadovoljni postanemo z drobtinicami.

Morda se niti ne zavedamo, kdaj je prišel tisti čas, ko so se argumenti porazgubili in umaknili, ko smo utišali naše zahteve v boju vrednot proti nevrednotam. Ko se je pod krinko svobode govora v polje normalnega in sprejemljivega razširil sovražni govor. Ko se zasmehuje vladavini prava ter vrednotam pravičnosti in enakosti. Ko so se izborjene in zagotovljene pravice prekvalificirale v pravico do izbire. Ko so ravnanja večine prevladala nad ranljivo manjšino.

Ko se je kapital prigrabil nad pošteno delo in solidarnost. Ko namesto o dostojnem govorimo o minimalnem. Ko se inovativnost in znanje mladih umika splošni apatiji družbe. Ko se v večih naprednih državah, tudi v Sloveniji, pojavljajo težnje, da se človekove pravice obravnava kot stvar zasebnega prepričanja in individualnih vrednot, in ne nekaj kar je del pravnega oziroma ustavnega reda.

Nedavni nemiri v večih evropskih mestih mi vzbujajo zaskrbljenost in kažejo negotovost ljudi, ki nimajo več upanja v ekonomsko varno prihodnost. Razočaranje in strah posameznikov, ki se počutijo ogrožene s strani dejavnikov na katere sami pogosto nimajo vpliva, ljudi navdajajo z obupom.

Ljudje, ki so v stiskah, zlasti tisti, ki imajo občutek, da nimajo kaj več kaj izgubiti so lahek plen sovražnega govora in populističnih retorik gibanj, ki ustvarjajo nevarne delitve med nami. Zgodovina pa je polna nevarnih dokazov, kako se iz majhnih nestrpnosti razvije sovraštvo, ki se konča v trpljenju.

Kljub vsemu, ali prav zaradi tega, verjamem, da si kdaj želimo slišati le, da naše vrednote niso pozabljene. Vrednote, ki so nam jih, premnogokrat s svojim življenjem, priborili slovenski partizani in partizanke.

A lepo zveneče izjave nikoli ne smejo biti dovolj! Verjemite mi – dobri argumenti imajo težo, pogumni slogani in odločni koraki imajo težo. Dajo legitimnost naprednim političnim zahtevam in zahtevam širše civilne družbe. Odprejo razpoke in sprožijo premike v skupnosti za dobro vseh.

Spoštovane in spoštovani, smo narod utemeljen na boju za lastne pravice in lastno svobodo! Smo uporniki, ki smo celotno zgodovino od svoje oblasti pričakovali veliko! In to pravico zahtevati več imamo tudi danes. Tega ne more prezreti nihče, še posebej ne mi, tukaj prisotni.

Josip Vidmar je leta 1943 rekel: »O našem osvobodilnem boju, kot največjemu poglavju naše zgodovine, o nas, o vsem tem, kar mi ta leta, te mesece, te dni delamo, kar zdajle živimo, kar smo trpeli, kar smo pri tem čutili in česar smo se v tej naši borbi zavedali, bodo govorili bodoči politiki, ko bodo navduševali Slovence za velika dejanja. /…/ Posredovali bomo zanamcem duha, ki živi v nas, to junaško blaznost in jim jo kazali kot polet naše narodne volje, da bodo iz nje črpali moč za svoje naloge.«

Čutim čisto človeško, pa tudi politično in državniško odgovornost, da prevzamem te težke naloge in vplivam na stvari v naprej. Da se trudim vsak dan znova reševati zahtevna vprašanja, ki so realnost našega časa, s ciljem večje blaginje državljank in državljanov. Da se borim proti vsemu in vsakemu, ki želi ogroziti temeljne svoboščine na katerih je bila zgrajena naša širša domovina – evropska skupnost. Tovarišice in tovariši, trdno sem prepričan, da to delim z mnogimi vami, ki smo se danes tukaj zbrali.

Sedem desetletij in pol oddaljenega boja se spominjamo z zanosom, pogumom in brezmejno ljubeznijo do domovine. Tridesetkrat močnejšemu in bolje oboroženemu sovražniku so borke in borci Pohorskega bataljona namesto predaje odgovorili s slovensko pesmijo, ki zveni še danes. S slovensko besedo, na slovenski zemlji, na kateri stojimo še danes. Res so minila leta, a ostajamo ponosni in hkrati ponižni do te močne zavesti, ki je srce narodovega boja tudi danes.

Slava vsem padlim!

Smrt fašizmu, svoboda narodu!”

Židan v novoletni poslanici: Skupaj moramo prevzeti odgovornost za prihodnost

Predsednik Socialnih demokratov in Državnega zbora mag. Dejan Židan je v novoletni poslanici poudaril, da moramo skupaj prevzeti odgovornost za prihodnost. “Strahu, ignoranci in uklanjanju pragmatizmu se je treba zoperstaviti,” je dodal Židan. Prepričan je, da bo leto 2019 boljše, če se bomo zavzeli za vrednote solidarnosti, pravičnosti, sočutnosti in strpnosti. Kot je poudaril, bo leto, v katerega vstopamo, pomembno tudi zaradi volitev v Evropski parlament, ki bodo potekale maja 2019.

“Verjamem, da se zavedamo, kako zelo velik vpliv ima EU na naše vsakdanje življenje ter kakšne koristi je prinesla naši državi, skupnosti in vam, drage državljanke in državljani. Vsi smo optimistični glede napredka in rasti, vendar se med nami še vedno krepi občutek nepravičnosti, neenakosti – med državami in znotraj regij, med ženskami in moškimi, med starimi in mladimi. Na porastu je populizem, ksenofobija in evroskepticizem, gibanja, ki nas razdvajajo. Evropska unija se je znašla na pomembni točki svojega obstoja in od prihodnjih evropskih volitev bo odvisno, v katero smer se bo razvijala v prihodnje,” je pojasnil Židan v poslanici, ki jo je predvajala TV Slovenija.

Židan meni, da si moramo upati pogledati naprej in ambiciozno zastaviti cilje za našo skupno prihodnost. “Ne smemo si privoščiti še ene izgubljene priložnosti za razvoj bolj solidarne, pravične in enakopravne Evrope, ki je blizu ljudem in ki deluje v njihovo največjo dobrobit,” je izpostavil. Prepričan je, da imamo voljo in samozavest, da dogajanja v naši soseščini in svetu ne le spremljamo, ampak jih enakovredno sooblikujemo. “Imamo pogum spoprijeti se s pravo naravo problemov in jih ne le prelagati in s tem poglabljati,” je poudaril predsednik Židan.

Želi si, da bi ob praznovanjih vedno, danes pa še posebej, gradili na skupnih spoznanjih, na dejanjih, ki nas združujejo in na odločitvah, ki so nas “pripeljale do današnjega dne in ki nas bodo usmerjale v dejanjih za skupno dobro”. Po mnenju predsednika Socialnih demokratov in Državnega zbora bo za blaginjo vseh generacij ključna politika, ki bo sprejeta s konsenzom in na podlagi odgovornega sodelovanja ter solidarnosti med vsemi generacijami. Prav tako bo, kot je pojasnil Židan, ključno zavedanje širše javnosti in vsakega posameznika o pomenu zavezanosti k skupnemu dobremu.

“Naša pot je premišljena in pravilno zastavljena. Vredno je na njej vztrajati. Vsi naši upi pa so, še posebej danes, usmerjeni naprej, v prihodnost,” je povedal Židan in novoletno poslanico sklenil z besedami “Srečno in vse dobro Slovenija!”

Videoposnetek novoletne poslanice Dejana Židana, ki je bila objavljena na TV Slovenija, si lahko ogledate na povezavi: https://goo.gl/SNqNUH

Predsednik Židan ob dnevu samostojnosti in enotnosti: “Država je skupnost. Z njo in za njo moramo ravnati odgovorno in pošteno.”

Dragi Slovenke in Slovenci,

spoštovani poslanke in poslanci!

Štejem si v čast, da lahko spregovorim ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ob obletnici te zgodovinske odločitve in ključnega koraka v uresničitvi sanj o ustanovitvi lastne države.

Cenjeni visoki gostje, pozdrav tudi vam, ki s svojo prisotnostjo poudarjate pomen našega praznovanja.

Slovenke in Slovenci se s ponosom spominjamo časa, ko smo pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini in odločnosti, s katero je bila priborjena naša samostojnost.

Trdno v našo zavest je usidran 26. december 1990 in razglasitev rezultatov plebiscita, na katerem se je za samostojno in neodvisno Slovenijo opredelilo 88,5 % vseh volilnih upravičencev. A vendar je bilo do končnega cilja potrebnih več ključnih korakov.

Majniška deklaracija, v kateri je bila prvič jasno izražena namera o suvereni državi slovenskega naroda, ni izražala le težnje po samostojnosti, temveč je opredelila tudi vrednote, na katerih naj temelji slovenska država. Med njimi je na prvem mestu spoštovanje človekovih pravic.

Nadalje je Ustava Republike Slovenije določila, da se te človekove pravice uresničujejo neposredno na njeni podlagi in da je država dolžna zagotavljati njihovo varstvo. Šlo je za odgovorno zavezo, da Slovenija kot država stopa na samostojno pot, pri tem pa prevzema vse obveznosti do svojih državljank in državljanov.

Pomembno je, da premislek namenimo dolgi poti, ki smo jo prehodili, da lahko danes živimo v samostojni državi, zavezani k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju. Vse te korake smo izvedli po demokratični poti. Zato mora biti tudi vnaprej naša skupna zaveza spoštovanje pravne države in demokratičnih vrednot.

O samostojnosti, neodvisnosti, državotvornosti in ne nazadnje pogumu, ki je bil takrat potreben, je bilo ob priložnostih, ki jim to vsekakor pritiče, v preteklih letih precej povedanega.

Ne smemo pa dopustiti, da obletnica razglasitve rezultatov plebiscita o samostojnosti ostane le slavnostno obeležje, brez kritike in vrednostnega preseka naše družbe ter ocene odgovornosti do sebe, skupnosti in prihodnjih generacij.

Prav zato, ker smo si v stoletnih prizadevanjih izborili današnji obseg svobode, se moramo vprašati, za kakšne cilje jo uporabljamo. Kakšno državo gradimo? Kakšen odnos imamo drug do drugega, državljank in državljanov? Ali ustvarjamo družbo, ki bo boljša za vse, ne le za izbrance?

Spoštovane in spoštovani,

letošnje leto je zaznamovala 100. obletnica smrti velikega pisca Ivana Cankarja. Njegove misli so tudi po vsem tem času neverjetno aktualne:

»Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto.«

»Jaz upam v življenje!« je zapisal Cankar. »In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti?«

Mi, nosilke in nosilci političnih in drugih družbenih položajev, moramo biti zavezani k odgovornemu in državotvornemu delovanju. Najprej in predvsem smo dolžni krepiti medsebojno spoštovanje in strpnost. Spodbujati in zaupati. Si privoščiti uspehe in si pomagati v stiskah. Ti koraki so nujni, a ne dovolj za pozitivne spremembe in naše stremljenje k bolj demokratični in vključujoči skupnosti.

Država ni nekaj neotipljivega in ni zgolj zbir zakonov in pravnih zapisov, niti ne političnih odločitev. Država je skupnost. Z njo in za njo moramo ravnati odgovorno in pošteno. Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti plebiscitarne vrednote, vezivo naše države. In verjamem, da nas bodo le-te usmerjale v dejanjih za skupno dobro.

Oblikovanje soglasja o razvoju naše države bo odločilnega pomena za naš nadaljnji napredek. So točke, na katerih je Slovenija zmožna doseči spodbudno enotnost: vlaganje v znanje in znanost, solidaren razvoj zdravstva, spoštovanje okolja in trajnostni gospodarski razvoj, posluh za kulturo in lasten jezik, pravo razmerje varnosti in svobode, kakovost življenja in blaginja prihodnjih generacij.

Pozivam vse nas, da se bolj potrudimo za uresničevanje skupnih ciljev. Na izzive v naši družbi glejmo z odprtimi in kritičnimi očmi. Odgovore na probleme iščimo s čim širšim možnim soglasjem. Prizadevajmo si, da z vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar.

To je najbolj dragocen prispevek k ohranjanju izročila naše samostojnosti in enotnosti!

Spoštovani poslanke in poslanci,

dragi državljanke in državljani,

sprejmite, prosim, ob prihajajočem prazniku samostojnosti in enotnosti iskrene čestitke ter moje najboljše želje za novo leto 2019.

Komentar dr. Milana Brgleza: Kultura dialoga ali (ne)strpnost?

Po 2. seji Konference Socialnih demokratov z naslovom »Dvig kulture dialoga«, ki je potekala minuli ponedeljek in sprejela naš izhodiščni politični dokument »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«, je bilo več kritične pozornosti posvečene udeležencem izhodiščne razprave in njihovim stališčem kot samemu dokumentu. Zato ga velja znova izpostaviti, saj se v njem (a ne le v naslovu) skrivajo odgovori na številne dileme, ki so povezane z našim pogledom na svobodo izražanja in njene zlorabe.

V dokumentu, ki ga najdete ob koncu komentarja, smo zapisali, da je »dolžnost Socialnih demokratov /…/, da v času, ko se svoboda izražanja v Evropi in v Sloveniji zlorablja tudi za doseganje političnih ciljev (in edini namen govorcev postaja širjenje sovražno nastrojene komunikacije), s sredstvi, ki so nam na voljo v demokratični družbi, konsistentno opozarjamo na te zlorabe in javno reagiramo na vsebino sovražno nastrojene komunikacije ter v zvezi z aktualnimi dilemami glede svobode izražanja ter nivoja javne komunikacije odpiramo etična, družbena in pravna vprašanja.« Seveda iz takšnega izhodišča ni mogoče izpeljati nobene očitane strpnosti do nestrpnosti.

Obenem pa velja še vedno vztrajati, da se je proti »sovražnemu govoru« (izraz, ki ga bo, če ga že ni, preveč lahkotna – preozka ali preširoka – raba pomensko toliko izvotlila, da postaja neuporaben), katerega prepoveduje 63. člen naše Ustave, in drugim oblikam zlorabe svobode izražanja, ki jo neabsolutno varuje 39. člen naše Ustave, treba boriti z nenasilno javno komunikacijo in konfrontacijo ali z neposrednim soočanjem v javnem prostoru.

Toda očitno bo za dvigovanje demokratične ali politične kulture dialoga najprej potrebno začeti pri sebi in svojih. Ta korak je nujen, a ne zadosten, za pozitivne spremembe v demokratični družbi in našemu stremenju k bolj demokratični skupnosti. Napadati zgolj drugo stran je namreč zagotovilo ohranjanja in poslabševanja obstoječega stanja.

Ali kot smo zapisali: »Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti demokratično in vključujočo družbo, v kateri je družbeno vezivo med posamezniki in skupinami ljudi ter predpogoj za družbeno solidarnost pluralizem razumsko oblikovanih ter svobodno in odgovorno izraženih stališč in mnenj.« Velja tudi, da »naš cilj ni in nikoli ne sme biti omejevanje svobode izražanja, ki je bila ljudem tudi na našem prostoru in s strani različnih oblasti zgodovinsko večkrat kratena.«

Namesto tega želimo »z lastnim vzgledom v javni komunikaciji ter s premišljeno in sorazmerno uporabljenimi demokratičnimi sredstvi zavarovati svobodo izražanja pred njenimi zlorabami, še preden je prestopljena meja nastanka neposredne nevarnosti zla. V slovenskem pravnem redu to mejo zaznamuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki predstavlja ne le kaznivo, ampak tudi očitno protiustavno obliko zlorabo svobode govora in izražanja.«

In še kako se zavedamo dejstva, da imata »tovrstni govor in izražanje /…/ za namen in za posledico ponižanje ter dejansko razčlovečenje tistih, proti komur sta usmerjena – tipično gre za manjšine ali ranljive skupine ljudi.« Torej za nas, ne glede na stališča ali mnenja sogovornikov, ni nobene dileme o razumevanju povezanosti besed in ravnanj. Tako družbeno-strukturnem so-omogočanju in zamejevanju kot reproduciranju skozi govorna dejanja.

Zato je tudi jasno, na kaj prisegamo v naslovni dilemi. Zavzemamo se za kulturo dialoga, ker nestrpnost ne pride v poštev!

Hkrati pa lahko le z dvigom kulture dialoga presežemo omejitve strpnosti, da ta ne prerase v arogantno nespoštovanje ali dopuščanje nespoštovanja. Toda dialog, če naj bo smiseln, mora ostati odprt do drugega, ki se razlikuje od nas. Brez prisile je skupna odgovornost, možnost in priložnost.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora RS

Konferenca SD – Dvig kulture dialoga – dokument 10-12-2018

Konferenca SD za dvig kulture dialoga in za odločno reakcijo na pojave sovražnega govora

Članice in člani Konference Socialnih demokratov so v ponedeljek, 10. decembra, v Ljubljani sprejeli dokument “Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo”, s katerim v SD naslavljamo javnost ob vse večjih pojavih sovražnega govora in nestrpnosti v družbi.

V uvodnem delu razprave, ki je potekala pred zasedanjem najvišjega organa stranke med dvema kongresoma, so poleg predsednika Konference dr. Milana Brgleza sodelovali še evropska poslanka in podpredsednica SD Tanja Fajon, pravnica dr. Nina Peršak, ministrica za pravosodje in podpredsednica SD Andreja Katič, minister za izobraževanje, znanost in šport ter podpredsednik SD dr. Jernej Pikalo in univerzitetni profesor ter nekdanji minister v Vladi RS dr. Žiga Turk.

Nujna je odločna družbena reakcija na pojave sovražnega govora, so se strinjali sogovorniki na posvetu, niso pa si bili povsem enoti o morebitni potrebi po spremembi zakonodaje, ki bi podrobneje naslavljal tovrstne pojave.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je opomnila, da univerzalne definicije sovražnega govora nimamo, je pa omenjen v nekaterih pravno nezavezujočih mednarodnih dokumentih. Sama je ocenila, da je svoboda govora omejena s človekovim dostojanstvom ter s predpisi na področju javnega reda in miru.

Po njenih besedah se tako v strokovnih kot v laičnih krogih že pojavljajo polemike o potrebi po spremembi kazenskega zakonika, ki bi naslavljal tudi vprašanje sovražnega govora. Kot je poudarila, pa gre za skrajno sredstvo. “Verjetno sovražnega govora ne bomo odpravili z ognjem in mečem, ampak z dvigom kulture dialoga,” je povedala ministrica Katič, a opozorila, da je treba na pojave sovražnega govora odločno reagirati.

Da je potrebna jasna družbena reakcija na takšne pojave, se je strinjala evropska poslanka Tanja Fajon. Sama mnogokrat pogreša jasno obsodbo sovražnega govora tudi s strani politikov in drugih javnih oseb. Svoboda govora je temeljna pravica, a za vsako temeljno pravico so tudi dolžnosti, je opozorila in dodala, da je v Sloveniji sovražni govor močno eskaliral.

Vprašanje sovražnega govora je pomembno tudi zato, ker z govornimi dejanji sooblikujemo prostor, je dejal minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo. Sam meni, da je sovražni govor omejen z vrhovnimi moralnimi postulati, ki jih pri nas opredeljuje ustava. Se pa zaveda, da je politično nepopularno svobodo govora na kakršen koli način omejevati.

Pikalov predhodnik na ministrskem položaju dr. Žiga Turk pa se je strinjal, da z govornimi dejanji sooblikujemo prostor. Po drugi strani pa tudi drži, da besede ne ubijajo. “Kar te ne ubije, pa te naredi močnejšega,” je poudaril. Sam ocenjuje, da je zakonska ureditev v Sloveniji ustrezna in da svobode govora ni preveč.

Sprejet dokument si lahko preberete v nadaljevanju:

Dokument SD – Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo – Za demokratično in vključujočo družbo