Komentar dr. Milan Brglez: Arbitražna spoznanja

Ko je nemški tednik Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, je še enkrat več postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji (EU) politika postala pomembnejša od prava. To spoznanje ni seveda nič novega za vsakega, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo. Saj mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja.

A navajeni smo bili verjeti, da je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Temu očitno ni več tako in nekaterim državam članicam se je pridružila tudi Evropska komisija.

Pravzaprav pričakovano. Tudi za relativno soglasje slovenske politike tako glede »reševanja« arbitražnega postopka kot glede implementacije končne arbitražne

Komentar Tanje Fajon: Zaščita avtorskih pravic v Evropi

Ta teden smo poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu spet glasovali o direktivi, ki naj bi v Evropi uredila stanje na področju avtorskih pravic. Predlog je bil v nasprotju z mojimi željami in glasovanjem tokrat žal potrjen.

Prav vsi se strinjamo, da zakonske spremembe hudo zaostajajo za razvojem tehnologij, da distribuiranje del po internetu predstavlja velik izziv za ureditev avtorskih in sorodnih pravic in da je prav, da avtorji prejemajo pravično nadomestilo za svoje delo. Zato to povsem upravičeno zahtevajo.

Zakaj mi je torej žal, da je bil predlog sprejet?

Prvič, ker tako zelo kompleksne teme preprosto ni mogoče stlačiti v 20 členov, ne da bi pri tem tvegali natančnost zapisa, jasnost definicij in interpretacije, skladnost med posameznimi deli direktive in zakonodajo nasploh, da o dobri kompromisni vsebini sploh ne govorimo. To se je na koncu potrdilo v več kot 250 dopolnilih, ki so bila vložena k predlogu besedila.

Drugič, javna razprava se je začela zelo pozno, deležni smo bili veliko populističnih informacij, prisotne je bilo veliko jeze, stališča pristojnih ministrstev praktično niso bila poznana, večina razprave se je zgrnila le okrog členov 11 in 13, ki seveda sta pomembna, vendar nista edina pomembna.

In tretjič, ker enako upravičeno kot avtorji svoje pravice zahtevajo tudi uporabniki. Njih v času nastajanja direktive ni zastopal pravzaprav nihče. Na različne negativne posledice, ki jih lahko prinese sprejem tako slabo pripravljene direktive, opozarjajo številni strokovnjaki.  Ocen učinkov ne poznamo (razen dovolj zgovornih propadlih poskusov vpeljave licenc v Španiji in Nemčiji), vem pa za vsaj eno analizo, ki je bila med pripravo direktive namenoma »pospravljena v predal«, dokazala pa je, da založniki od dejavnosti spletnih portalov z novicami nimajo škode, kot so zatrjevali, marveč korist.

V evropskem parlamentu sem glasovala proti direktivi, saj je bila večina amandmajev, za katere sem se zavzela in bi po mojem mnenju zadovoljivo popravili uravnoteženost besedila do te mere, da bi postal podlaga za pogajanja, zavrnjenih. Prav tako se ne strinjam členom 4 (vpliv na izobraževanje), na katerega ni bilo podano nobeno dopolnilo, njegov prvotni zapis pa je nesprejemljiv. Na MIZŠ RS se tega zavedajo, žal mi je, da svojega stališča niso javno objavili, upam pa, da bo naša nova ministrska ekipa glede tega sledila začrtani poti, ki je za Slovenijo dobra.

Naj še enkrat ponovim, da tudi v prihodnje ne bom podpirala nedorečenih zakonodajnih predlogov samo zato, ker so potrebne spremembe. Če želimo, da skupna evropska zakonodaja deluje, mora biti tudi zapisana v taki maniri. Če naj bo pravična, pa potrebuje dobre, in ne kilavih kompromisov.

Na čistopis končnega besedila predloga direktive, ki bo šel v nadaljnja pogajanja, moramo še malo počakati, vseboval pa bo zelo podobne predloge in zato dileme, ki sem jih opisala v svojem zapisu pred glasovanjem in ga najdete na povezavi. V tem zapisu preberite še nekaj drugih podrobnosti in stališč v zvezi s to direktivo in vsebino spornih členov.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica S&D/SD

Komentar Rok Dacar: Paravojaški regiment po gozdu gre …

Občutek imam, da je v zadnjih dneh televizija polna reportaž o športnih dnevih raznih skrajno desnih domoljubnih organizacij. Najprej so razgrajali po nemškem Chemnitzu, se nato nekaj dni kasneje sprehajali in delali red po Trstu v Italiji, nekje vmes pa imeli manevre tudi v slovenskih gozdovih pri Apačah. Da, v naši mali državi imamo lastno, celo oboroženo, paravojaško organizacijo.

Rahlo utrujen od poročil o vseh odtenkih milic in drugih raznorodnih grupacij sem pred nekaj dnevi med listanjem po televizijskih kanalih z veseljem ugotovil, da vrtijo eno izmed mojih ljubših švedskih detektivskih serij. In tudi tam je mrki komisar Beck lovil švedske ultranacionaliste. Ker so omenjena združenja zaskrbljenih državljanov v zadnjem času očitno sila priljubljena tema, bom k tej priljubljenosti nekaj malega prispeval še sam. Na hitro se bom ozrl po tem, kaj te grupacije sploh so ter kako daleč še lahko gredo, brez da bi se znašle v dosegu kazenskega prava.

Protestniki v nemškem Chemnitzu so bili bolj ali manj blizu temu, kar razumemo pod besedo neonacisti. Ne vsi, nekateri so bili le simpatizerji parlamentarne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), sicer precej desni, vendar še ne ravno prohitlerjansko usmerjeni. Tega pa ne moremo trditi za najglasnejše demonstrante. To je za tiste, ki so najbolj zagreto kričali »Wir sind das Volk«, mi smo ljudstvo, nosili transparente in zastave katerih center je silhueta brzostrelke šmajser, držali desno roko pod kotom 45 stopinj ter vzklikali »Sieg Heil«. Nekaj jih je policija tudi zaprla, ker je v Nemčiji vzklikanje nacističnih sloganov pač prepovedano (pri nas, mimogrede, ni!). Zanimiv pa je bil odziv na proteste, protiprotesti vseh tistih, ki zagovarjajo odprto in strpno Nemčijo. Proti demonstrantom so se glasno izrekle tudi vse pomembnejše politične stranke, desne in leve, ter nemška protestantska in katoliška cerkev.

Nekaj podobnega, čeprav v veliko manjšem obsegu se je zgodilo tudi v Trstu. Tam so člani neofašistične stranke Forza Nuova (Nova sila) patrulirali po mestu in ohranjali javni red in mir, oboroženi baje edinole z mobilnimi telefoni, da bi v primeru težav lahko poklicali policijo.

In potem še češnja na torti, »Štajerska varda«. Paravojaška milica, v gozdnem postroju oborožena z vsem od sekir, bejzbolskih kijev in doma narejenih buzdovanov pa do jurišnih pušk, pod vodstvom Andreja Šiška, kandidata na lanskoletnih predsedniških volitvah in predsednika zunajparlamentarne stranke Zednijena Slovenija. Novica o tem, da imamo v naši državi pravo pravcato paravojaško organizacijo me je presenetila, neprijetno. Izjave njenega vodje, predvsem dve, tista o morebitnih konfrontacijah s policijo v primeru poskusa razorožitve ter tista o od naravnega prava dani pravico do nošenja orožja, pa sta me zaskrbeli. Še bolj pa me je zaskrbelo, da o Štajerski vardi očitno ni nihče vedel nič (ali pa vsaj ni nič ukrenil), vse dokler niso zamaskiranci na Facebooku objavili fotografij in videoposnetkov shoda.

Vse te grupacije se, pravno gledano, gibljejo po zelo občutljivem terenu. Načeloma so na robu med tistim kar je že kaznivo in tistim kar je sicer skrajno, kaznivo pa še ne. Dokler torej ne naredijo nečesa protizakonitega – recimo posedujejo orožja, napadajo ustavno ureditev ali koga pretepejo – so bolj ali manj varni, ščitita jih svoboda zbiranja in svoboda izražanja. Če gre za neko organizacijo, ki bi se že lahko smatrala za paravojaško enoto, (kot npr. da je oborožena, ima očitno nekakšno poveljniško strukturo ter oblačila, ki bi se jih lahko štelo za uniforme), je to že rahlo zaskrbljujoče in kliče po spremembi zakonodaje.

Poleg tega sodeč po izjavah njihovega poveljnika ne priznavajo obstoječega pravnega reda ter se sklicujejo na t.i. naravno pravo, sicer razmeroma zapleten pojem, ki pa si ga razlagajo malo po svoje.

Veliko bolj kot sama Štajerska varda je nevaren koncept, ki ga zastopajo in zagovarjajo. Nekakšen vzporedni pravni red obstoječemu, z vzporednimi oboroženimi silami in celo z vzporedno državo.

Ravno tako, ali pa še bolj zaskrbljujoče in pomenljivo pa je, da tega koncepta niso enoglasno in brezkompromisno obsodile vse pomembnejše politične stranke. Tako smo iz vrst opozicijske stranke SDS lahko slišali, da je oblikovanje paralelnih oboroženih struktur zgolj izraz jeze državljanov ali pa tako ali tako zgolj še en trik »globoke države« in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. S tem občutno spodkopavajo legitimnost slovenskega pravnega reda ter represivnih organov. Glede na to, da so kar nekaj let tudi sami vodili državo in imeli željo, da bi jo spet, je to še toliko bolj nerazumljivo.

Kaj se bo zgodilo z kolovodjem varde se še ne ve. Dokazovanje, da je storil kakšno kaznivo dejanje bi lahko bilo težavno. Nenazadnje predstavniki Štajerske varde, razen posedovanja nekaj kosov avtomatskega orožja, po mojem mnenju niti niso storili drugih kaznivih dejanj oziroma jim bo to potrebno še jasno dokazati v okviru postopkov, ki že tečejo. Razmeroma nemočna pa je tudi SOVA, ki lahko poseže šele, ko obstaja nek tuj element, ki pa ga v primeru Štajerske varde (verjetno) ni.

Gotovo Štajerske varde po organiziranosti in nevarnosti, ki jo predstavljajo, ne moremo primerjati z »rjavosrajčniki« prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, a kljub temu jih moramo vzeti resno. Čeprav morda pravnega reda in suverenosti države v praksi ne ogrožajo, je njihova formacija jasen signal, da bo potrebno nekaj postoriti na področju zaznavanja njim podobnih struktur ter dati policiji in obveščevalno-varnostni agenciji SOVA primerna pooblastila.

Predvsem pa jasno povedati, da Slovenija ni divji zahod.

Rok Dacar je diplomant Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in College of Europe v Brugesu

Komentar dr. Ljubice Jelušič: Oboroženci Andreja Šiška se predstavijo pred oblikovanjem 13. Vlade Republike Slovenije

Še preden so v Državnem zboru začeli z zaslišanji kandidatov za ministre 13. slovenske vlade, so provokatorji poskrbeli za material, s katerim se sedaj ubada celotna slovenska javnost in tudi velik del odhajajočih in bodočih ministrov se bo moral glede posnetkov postroja oborožencev Andreja Šiška javno opredeliti.

Nekje v ljutomerskih gozdovih so se, oboroženi s puškami in sekirami, pokriti s črnimi maskami in v enotnih oblačilih, postavili pred svojega poveljnika, nekdanjega vodjo ene od navijaških skupin, nekdanjega kandidata za župana Maribora, za predsednika Republike Slovenije ter predsednika politične izvenparlamentarne stranke Zedinjena Slovenija. S to stranko je kandidiral na parlamentarnih volitvah 2018.

Z obsodbami takega postroja so se najprej oglasili strokovnjaki s področja obramboslovja, nato politiki državnih in vladnih nacionalno-varnostnih struktur. Zelo hitro pa so se Šišku v bran postavili politiki in poslanci največje opozicijske stranke. Za zmanjševanje pomena postroja skrajnežev v ljutomerskih gozdovih so šli tako daleč, da so s seboj nosili slike veteranskih skupin, ki delujejo v okviru ZZB in se v partizanskih uniformah s starim nedelujočim orožjem udeležujejo partizanskih proslav.

Te slike so uporabili kot argumente na sejah delovnih teles državnega zbora. Namen omenjenih veteranskih skupin je ohraniti spomin na partizanske uniforme poveljnikov, borcev, bolničark in drugih udeležencev izpred več kot 73 let. Ne urijo se za izvajanje nasilja, ne sporočajo, da bodo branili varnost države, ne zakrivajo si obrazov. Pa vendar so njihove slike opozicijski poslanci (in njihovi spletni portali) postavili poleg posnetkov iz urjenja Šiškovih oborožencev, ki povsem očitno nimajo nekega zgodovinskega motiva, da bi stali v postroju, ampak se, kot poroča njihov poveljnik, urijo za delovanje na področju državne varnosti, so oboroženi, za orožje nimajo dovoljenj, in se ne bodo pustili razorožiti.

Človek se nehote vpraša, čigavi pa so ti oboroženci? Ali so res Šiškovi, ali od tistih, ki so jih tako pohiteli braniti v javnosti s protinapadom na veterane?

Vsakršne oborožene grupacije, ki se zbirajo, urijo, nosijo orožje, se z njim usposabljajo z namenom opravljanja varnostnih in obrambnih nalog, ki jih je država namenila obrambnim silam, to je vojski in policiji, in ki nimajo nikakršne podlage za svoje delovanje v slovenskem pravnem redu, so protizakonite in nevarne za državo. Pripadnikom dajejo občutek, da lahko vzamejo red v državi v svoje roke. Kar ni dopustno. Drugim državljanom pa dajejo vtis, kot da država ni sposobna poskrbeti za varnost države, če se morajo organizirati takšne tolpe in ustvarjati vzporedne formacije.

Zato je vselej, ko kritiziramo Slovensko vojsko in trdimo, da ni pripravljena na z zakonom predpisane naloge, ali kritiziramo policijo in njeno delovanje, to lahko tudi voda na mlin takšnih skrajnežev, ki vidijo v slabostih državnih institucij primeren trenutek za svoje izkazovanje moči. Andrej Šiško sam po sebi ni nevaren, dokler ne začne s kaznivimi dejanji. Je pa dovolj inteligenten, da ve, da naša država v bistvu sploh nima niti institucij niti zakonodaje, ki bi skrajneže zelo hitro prepoznala in jih ustrezno pravno okvalificirala ter nato sankcionirala.

Celo več – skrajneži lahko uporabijo vse politične institucije za svoje zakonito delovanje, npr. v obliki politične stranke, ali v obliki kandidature za vse politične funkcije, vključno s funkcijo predsednika republike. Zaposleni so lahko v vseh državnih organih. To je zato, ker nimamo zakonodaje, ki bi jasno opredelila, da politični skrajneži, ki v imenu demokracije rušijo ustavni in pravni red v državi, ne morejo delati v državnih organih.

Šiško je doslej s svojimi kandidaturami uspel dokazati vse skrajne absurde našega demokratičnega ustroja. Pokazal je tudi na dejstvo, da so se vse dosedanje vlade in parlamenti otepali naloge, da bi v kazenski zakonik jasno in operativno izvedljivo zapisali definicijo skrajnežev ter skrajna dejanja. S svojimi napovedmi, da bodo njegovi oboroženci varovali državo, in da jih bo organiziral tudi drugod po Sloveniji, opozarja na nebogljenost institucij nacionalno-varnostnega sistema, ki bi morale takšne formacije poznati in imeti mandat za njihovo prepoved. Pa ga nimajo.

O tem bodo odločala sodišča. Če bo policija zbrala dovolj podatkov. Če bo tožilec presodil, da zbrani policijski podatki res kažejo na kazniva dejanja, ki jih bo mogoče dokazati tudi pred sodiščem. Navkljub besu javnosti in zaklinjanju politikov bodo Šiškovi oboroženci še dolgo brez skrbi objavljali svoje selfije z urjenj – naš pravni red je tak, da je skoraj imobiliziral policijo, obveščevalno-varnostne službe pa tako in tako ne smejo zbirati podatkov o lastnih državljanih, ki v svoji državi (brez povezave s tujino) ustanavljajo vzporedne oborožene formacije. SOVA lahko zbira podatke iz tujine ali pa o skupinah in osebah, ki v povezavi s tujino ogrožajo nacionalno varnost Slovenije (2. člen Zakona o SOVI).

Res je čas za spremembo zakonodaje na področju nacionalne varnosti, vendar se bojim, da bo soglasja o tem, kako zakonsko usmeriti varnostne institucije tudi v zaščito ustavnega in pravnega reda, v primerih, ko ga ogrožajo lastni državljani, bolj malo. Nekateri bodo tehtali med varnostjo in človekovimi pravicami, drugi bodo veterane druge svetovne vojne primerjali s sodobnimi oboroženci, da bi slednjim dali več legitimacije. Tretji bodo zbrali vse sile, da bi onemogočili delo 13. slovenske vlade. Tako gre to v naši državi – en korak naprej, dva koraka nazaj.

Dr. Ljubica Jelušič je nekdanja obrambna ministrica ter strokovnjakinja za obramboslovje

Komentar dr. Jerneja Štromajerja ob svetovnem dnevu zadružništva: S sodelovanjem do vzdržnih skupnosti!

Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.

Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.

Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.

Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.

Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.

Poleg tega so lahko  tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.

Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.

Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.

O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.

Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.

Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.

dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto

Življenjska doba človeka se v zadnjih desetletjih podaljšuje. Večina ljudi živi bolj zdravo in dlje, vedno bolj postajajo pomembne socialne in družbene determinante zdravja ter vlaganje v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi. Analiza OECD »Health at a Glance« (2017) pokaže, da je dvig pričakovane življenjske dobe povezan z bolj zdravim življenjskim slogom, večjimi prihodki in boljšo izobrazbo posameznika.

Ni pomembno samo, koliko denarja za zdravstvo se porabi na prebivalca, temveč tudi, kako učinkovito so ti viri porabljeni.

DOLGOŽIVA DRUŽBA JE DEJSTVO

Ženske živijo v povprečju 5 let dlje kot moški, ljudje z visokošolsko izobrazbo živijo okrog 6 let dlje kot tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Povprečna pričakovana življenjska doba pri rojstvu je bila leta 2015 v državah OECD 80,6 let, leta 1970 pa 70 let.

Kratka analiza stanja v Sloveniji pokaže, da je današnja pričakovana življenjska doba 80,9 let. Zmanjšuje se smrtnost za srčno žilnimi boleznimi in rakom, povečuje se breme duševnih in kroničnih bolezni.

Kajenje in debelost ostajata aktualna javno zdravstvena problema, onesnaženost zraka je še vedno prepogosto spregledan javnozdravstveni problem, uživanje alkohola je naraslo v trinajstih državah OECD. Slednje predstavlja velik problem tudi v Sloveniji. Slovenci močno presegamo porabo alkohola na prebivalca in smo med 35 državami OECD na 5. mestu s porabo 11,5 litra, povprečje OECD je 9 litrov. V Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju racionalne rabe antibiotikov, zmanjševanja ležalne dobe, števila bolniških postelj na prebivalca, imamo pa priložnosti za izboljšave pri preživetju pacientov 30 dni po miokardnem infarktu, petletnem preživetju pri raku dojke, povečanju deleža cepljenja proti gripi, idr.

PORABLJEN DENAR ZA ZDRAVSTVO NARAŠČA 

V povprečju stroški za zdravstvo v državah OECD naraščajo. Ni pomembna samo poraba denarja na posameznika, temveč tudi, kako se viri povezani z daljšanjem življenjske dobe uporabljajo. OECD poudarja, da je potrebno nadaljevati z izboljšavami v dostopu do zdravstvene obravnave, zlasti na področju obravnave kroničnih bolezni na primarni ravni.

V Sloveniji za zdravstvo namenimo 2835 USD, povprečje OECD je 4003 USD, manj od nas v Evropi dajo države, ki so nastale z razpadom socialističnih držav ter Portugalska in Grčija, več pa vse druge evropske države, največ Švica (7919 USD), sledijo Luksemburg (7463 USD), Norveška (6647 USD), Nemčija (5551 USD), Irska (5528 USD), idr. (Graf 1).

GRAF 1: Health expenditure per capita, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 135).

Vendar vložek sredstev v zdravstvu ni v vedno v korelaciji s pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (Graf 2), pomembni mehanizmi so še učinkovitost zdravstvene obravnave, življenjski stil in v nadaljevanju razložene socialne determinante zdravja.

GRAF 2: Life expectancy at birth, 1970 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 51).

Zagotavljanje ustreznih finančnih in materialnih virov je ključnega pomena za delovanje zdravstvenega sistema. Viri se morajo uporabljati premišljeno, da ne pride do nepotrebnega trošenja.

Delež BDP za zdravstvo v skupini OECD 35 je v razponu med 4,3% v Turčiji in 17,2% v ZDA, povprečje OECD 35 je 9%, Slovenija zdravstvu nameni 8,6% BDP (Graf 3).

GRAF 3: Health expenditure as a share of GDP, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 137).

Na ravni posameznika slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018) opozori na strukturo neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa posameznika, ki se glede na dohodek zelo razlikuje, saj manj premožni trošijo predvsem za zdravila, bolj premožni pa bistveno več za ambulantne in zobozdravstvene storitve. Opazne so velike razlike v obsegu in strukturi neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa v zadnjih desetih, kar bi lahko vplivalo tudi na povečevanje neenakosti v zdravju v Sloveniji.

V OECD 35, razen v ZDA, so viri financiranja zdravstva različne državne sheme in obvezno zdravstveno zavarovanje. Za stroške bolnišnične obravnave se v povprečju porabi 40% sredstev za zdravstvo. Število zdravnikov in medicinskih sester narašča od leta 2000 naprej. Povečuje se raba generičnih zdravil.

Staranje populacije zelo povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi. 13% starejših od 50 let tedensko neguje odvisne sorodnike ali prijatelje, 60% teh neformalnih oskrbovalcev so ženske.

Zato je ena od ključnih prioritet razvoja zdravstva in sociale zagotavljanje sistemskih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, saj bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi z leti močno naraščale. Več o dolgotrajni oskrbi in potrebah neformalnih oskrbovalcev v zapisu »Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji« (Skela Savič, 2018).

SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI IN ZDRAVJE

Socialno ekonomski dejavniki in življenjske razmere posameznika se vedno bolj izkazujejo kot pomembni mehanizmi, ki vplivajo na zdravje posameznika in na njegove življenjske navade.

Nizki osebni prihodki imajo učinke na slabo zdravje, vendar ta povezava ni linearna, medtem ko ima dolgotrajno pomanjkanje prihodkov dokazano negativne učinke na zdravje. Brezposelnost poslabša duševno in fizično zdravje posameznika, prav tako so pomembni pogoji za delo. Delo preko delovnega časa se izkazuje kot škodljivo za zdravje, povečuje stopnjo stresa in tveganja za srčno žilne bolezni. Nevarnost za poslabšanje zdravja predstavljajo še delo s škodljivimi substancami, nevarnost za izgubo dela in nezadovoljstvo na delovnem mestu (povz. Health at a Glance, 2017).

Slovenska analiza »Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize« (NIJZ, 2018) ugotavlja slabše izide pri osebah z nizkim socialno-ekonomskim položajem, prikazanim s stopnjo dosežene izobrazbe. Analiza povzame, da sta zdravje in uporaba zdravstvenih storitev pri brezposelnih pričakovano slabša kakor pri zaposlenih, zato so brezposelni nedvomno ranljiva skupina, ki potrebuje usmerjene ukrepe.

IZOBRAZBA ZAGOTAVLJA BOLJ ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

Bolje izobraženi posamezniki in njihovi otroci živijo bolj zdravo, so manj odvisni od sprotnih prihodkov in redkeje izgubijo delo. Zato razvijejo bolj zdrav življenjski slog, so bolje informirani o zdravih in nezdravih vedenjih in praksah in več prakticirajo dobre prakse za ohranitev zdravja. So bolj poučeni o zdravstvenem sistemu, pravicah, uporabljajo preventivne in specialistične programe zdravstvene obravnave, kar ima svoje učinke zlasti na pojav in obravnavo kroničnih bolezni (povz. Health at a Glance, 2017).

Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so boljšega zdravja kot nižje izobraženi, zato nižje izobraženi prebivalci potrebujejo dodatno pozornost, da bi lahko izkoristili svoje potenciale, aktivno prispevali družbi in dočakali zdravo starost (NIJZ, 2018).

KADRI V ZDRAVSTVU

V Sloveniji smo na področju števila zaposlenih zdravstvenih delavcev in delavcev v sociali pod povprečjem držav OECD s 6,3 zaposlenega na 1000 prebivalcev (Graf 4).

GRAF 4: Employment in health and social work as a share of total employment, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 151).

Naši kadrovski normativi so zelo nizki in z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se tako soočamo z večjimi težavami z obvladovanjem zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe. Podobna situacija je s številom zdravnikov (Graf 5).

GRAF 5: Practising doctors per 1000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 153).

Pri številu medicinskih sester na 1000 prebivalcev smo na spodnji meji razvitih držav (Graf 6), vendar je podatek zavajajoč glede na realno stanje. Pomemben podatek za razumevanje Grafa 6 je, da je skladno z Direktivo 2013/55/EU za regulirane poklice izobraževanje za poklic medicinske sestre regulirano na visokošolski ravni. Direktiva vključuje minimalne pogoje za izobraževanje naslednjih zdravstvenih poklicev: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice in farmacevti.

V Sloveniji omenjeno Direktivo upoštevamo za vse navedene poklice, razen za medicinske sestre. Dejansko je v sistemu le 2,5 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, preostali 6,3 na 1000 prebivalcev so kadri s končano srednješolsko izobrazbo programa zdravstvena nega, ki po končanem strokovnem izpitu pridobijo strokovni naslov tehnik zdravstvene nege in se jih umešča v prvo od štirih ravni kompetenc v zdravstveni negi. Ravni kompetenc so: 1. tehnik zdravstvene nege, 2. diplomirana medicinska sestra splošne smeri, 3. diplomirana medicinska sestra specialistka, 4. magistrica/doktorica zdravstvene nege/zdravstvenih ved s kompetencami za napredne oblike dela v zdravstveni obravnavi. Več o ravneh kompetenc lahko preberete v Skela Savič (2017).

GRAF 6: Practising nurses per 1 000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 161).

Slovenija tako prikazuje napačne podatke o kadrih, ki jih lahko z Evropsko direktivo umeščamo v kategorijo »medicinske sestre« oz. ne doda opombe, ki bi pojasnila skupno število kadra v zdravstveni negi. Tehnik zdravstvene nege ni nosilec zdravstvene nege, nima licence za poklic, zato je preštevanje pomembno razumeti kot v primerih zobozdravnikov, ko višje dentiste (danes jih ne izobražujemo več) ne štejejo v kategorijo zobozdravnikov, ali primer Nemčije, ko zdravnikove asistente ne štejejo v kategorijo zdravniki.

Realno v Sloveniji zelo primanjkuje diplomiranih medicinskih sester in te množično zapuščajo slabo plačana in neurejena delovna mesta.

V njihove kompetence nenehno vstopajo tehniki zdravstvene nege, kar za obe skupini predstavlja velik stres in nevarnost za kakovostno zdravstveno obravnavo pacientov. Številne mednarodne raziskave so pokazale pomen stopnje izobrazbe medicinskih sester za zniževanje smrtnosti pacientov in incidentov, vendar slovenski zdravstveni management in Ministrstvo za zdravje žal tem usmeritvam ne sledita in še vedno se večinsko zaposluje srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi.

DOLGOŽIVOST JE DEJSTVO, NA KATEREGA SE JE TREBA PRIPRAVITI

Zbrani podatki publikacije »Health at a Glance« (2017) nas ponovno opozorijo, da je dolgoživost dejstvo, na katerega se moramo ustrezno pripraviti tako znotraj zdravstvenega in socialnega sektorja in obema nameniti več denarja in več kadrov. Zdravje državljanov oblikujejo tudi drugi dejavniki, kot so delovno in bivalno okolje, stopnja izobrazbe, brezposelnost, delovni pogoji, idr. Na to področje opozori tudi slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018).

Zaključimo lahko, da zdravje družbe dejansko sega v vse družbene sektorje in mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto. Brez zdrave družbe ne bo mogoče graditi države, ki bi se umeščala med najbolj razvite države sveta.

Zato se na zdravje in zdravstveni sistem ne sme gledati kot ekonomsko kategorijo, temveč kot kategorijo, ki prinaša družbeno blaginjo, seveda ob upoštevanju učinkovite rabe vseh potrebnih resursov.

Prihodnost učinkovite zdravstvene politike je v upoštevanju socialnih in družbenih determinant zdravja, vlaganju v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi ter v preprečevanju in obvladovanju kroničnih obolenj in postavitvi sistemov dolgotrajne in palitivne oskrbe. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami.

Zdravje ljudi mora postati apolitična tema, o kateri se dogovarjamo brez elitizma, v interesu zdravja državljanov, vezivno tkivo naj bo med poklicno sodelovanje in spoštovanje.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Njen prispevek je bil objavljen na spletnem portalu Metina lista

Komentar dr. Jernej Pikalo: Dnevi grmenja po volitvah

Stara politična šala gre nekako takole: “Zakaj hipoma ne maraš določenih ljudi? Zato, ker mi to prihrani ogromno časa.” Kar je bila včasih šala, je v današnjem političnem svetu twitterjev, snapchatov, facebookov in drugih orodij za takojšnjo politično zadovoljitev realnost. Politične izjave so na prvo žogo, njihova veljavnost manj kot en dan, povedi enostavčne, obmetavanje z zmerljivkami, žaljivkami in smešenji pa način komuniciranja političnih nasprotnikov.

Sodobno tehnologijo uporabljamo za vzpodbujanje najnižjih čustev. Politične odnose smo zreducirali na primitivizem, ki mu je kakršnakoli argumentirana razprava z iskanjem rešitev tuja. Politični nasprotniki niso več politični sopotniki, temveč so že zdavnaj postali politični sovražniki.

Vsi, ki na takšen ali drugačen način sodelujemo v politiki, imamo odgovornost.

Namesto da bi se obnašali kot gasilci, ki sproti gasijo požare sovraštva, nezaupanja, frustracij in polariziranj v družbi, jih s svojimi dejanji pogosto celo spodbujamo. Ker v svetu hipnih medijskih zadovoljitev pač mukotrpno in dolgotrajno iskanje rešitev ne šteje nič. Vsi vemo, da je to narobe, a prinaša točke. Ko že mislimo, da nižje ne gre več, ugotovimo, da to še ni zadnji krog.

Upamo, da to ne bo imelo vpliva na ustavno in politično ureditev, da bomo še naprej lahko uživali ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, a tudi to ni več tako nedvoumno vklesano v kamen, kot je nekoč bilo. Glede na vse, kar se dogaja v naši bližnji in širši okolici, je naš način življenja, kodificiran v ustavnem in političnem sistemu, pod velikim pritiskom. S svojimi dejanji pogosto ne prispevamo k temu, da bi se zmanjšal.

Pritisk na ključne postulate ustavnega in političnega sistema ima še eno posledico: zavira napredek. Ko so politični akterji zaposleni z branjenjem civilizacijskih pridobitev in medsebojnimi neproduktivnimi boji, jim zmanjka moči za tisto, za kar so jih državljanke in državljani pravzaprav izvolili: za vzdrževanje in širjenje polja svobode, za regulacijo novih in razvijajočih se področij, za uvajanje novosti, za rešitve, ki izboljšujejo kvaliteto življenj posameznikov in družin. V tej neskončni igri gasilcev in piromanov, kjer imajo oboji ogromno dela, na koncu vedno ostane pogorišče. Vprašanje je samo, kako veliko. Jasno pa je, da se v tem času novega ni zgradilo nič.

Po volitvah vedno nastopijo dnevi grmenja. Kot v Prešernovem Povodnem možu nad Stari trg pridrvijo črni oblaki, na nebu sliši se strašno gromenje, vetrov sovražno vršenje, potokov derečih šumenje … Politična situacija postaja vedno bolj napeta, a namen vsega skupaj je samo eden: prevesti volilne rezultate v operativni politični konsenz, ki bo dal prepotrebno politično stabilnost političnemu sistemu v naslednjem zakonodajnem obdobju. Rezultate volitev je mogoče prevajati na več načinov, a vedno drži ena: voljo ljudi, izraženo v številu glasov, je treba vedno spoštovati.

Če je nekdo dobil en glas več kot naslednji, je to treba upoštevati pri grajenju zavezništev in konsenzov. Če pade to kvantitativno načelo, potem je odprto vse, kajti ne velja nič.

Tretji je lahko prvi, četrti je lahko vse. V takšni igri premetavanja številk, kjer se rezultati relativizirajo, najslabšo potegne mnenje ljudi, izraženo na volitvah. Če kaj, mora politika doumeti sporočilo volivk in volivcev in primerno, ne glede na osebne želje, rezultate glasovanja prevesti v operativni politični konsenz.

Koalicije, ki se gradijo po volitvah, so lahko takšne ali drugačne. Vedno so rezultat racionalnega seštevka pa tudi umetnosti sestavljanja koalicij. Zato je pri ocenjevanju možnosti potencialnih koalicij treba imeti v mislih ne samo številke, ampak tudi sposobnost koaliranja posameznih strank. Volilni izid, ki ga doseže določena stranka, ni enak njeni sposobnosti povezovanja z drugimi. To je namreč posebna kategorija, ki jo ocenjujemo glede na tip strank (inkluzivne, ekskluzivne), njihove potenciale in želje po povezovanju.

Pomembno vlogo igrajo voditelji oziroma njihova sposobnost sodelovanja pa tudi priznavanja primata prvemu. Vlogo igrajo tudi bolj ali manj natančni protokoli sodelovanja v koalicijah, s katerimi si koalicije opredeljujejo notranje načine delovanja. Nimajo vse stranke iste discipline glede sodelovanja v koalicijah niti istih namenov.

A če je v tem trenutku kaj politično pomembno, je to politična stabilnost. Priti do operativnega konsenza, ki bo Sloveniji v prihodnjih letih omogočal, da bo stabilna politična skupnost, ki je ne bodo zamajali niti veliki politični izzivi. Sedaj je čas za potrpežljivo razpravo političnih akterjev, ne pa za njeno zapiranje. Čas za kristaliziranje mnenj in približevanje predlogov. Je čas za resen in trezen premislek, kako naprej. Naj torej na nebu še grmi, naj se krešejo mnenja, naj divjajo možganske nevihte, vse s ciljem napredka in boljših rešitev za vse.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

*Komentar je bil objavljen tudi v sredini izdaji časnika Večer: https://www.vecer.com/po-volitvah-dnevi-grmenja-6501366

Dušan Semolič: Naj še dolgo živi praznik dela!

Čisto na začetku obudimo zgodovinski spomin. Kako se je sploh začelo? Leta 1886 Chicago – 37 mrtvih. Leta 1890 prvič praznujemo 1. maj v Sloveniji. Kaj druži današnji čas s časom, ki je tako dramatično zaznamoval delavsko gibanje 19. stoletja?To so vrednote povezane s solidarnostjo in pravičnostjo ter prepričanje, da se je potrebno za delavske pravice boriti, da niso podarjene in tudi večne niso. Postajamo vse bogatejša družba, toda bogastvo ni pravično porazdeljeno. Virus neoliberalizma ni premagan.

Še vedno je veliko in preveč revščine, krivic in izkoriščanja. Preveč je eksistenčne negotovosti in prepogosto so mnoge temeljne človekove pravice nedosegljive – vse v imeni vse večje konkurenčnosti in vse večjih dobičkov. Ni mogoče spregledati življenja prekarnih delavk in delavcev, ki za preživetje sprejmejo vsako delo, da bi le lahko preživeli, četudi so prikrajšani za mnoge delavske pravice.

Resnici na ljubo je potrebno reči, da so se nekateri trendi začeli spreminjati tudi na bolje. Tudi po zaslugi Socialnih demokratov in ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, ki je v zadnjih štirih letih z različnimi ukrepi spodbujala rast zaposlenosti in zmanjševanja brezposelnosti. Zmanjšalo se je število brezposelnih mladih kot tudi sicer vseh brezposelnih. Zadnji dvig minimalne plače je pomemben prispevek k boljšemu življenju tistih, ki kljub rednemu delu prejemajo izjemno nizke plače.

Da – pravice ne smejo biti dostopne le bogatim. Socialne in delavske pravice niso sovražnik gospodarskemu razvoju, ampak predpogoj gospodarskega napredka. Nikoli več se ne sme ponoviti, da se v imenu varčevalnih ukrepov tako grobo poseže v standard upokojencev in upokojenk, v standard zaposlenih v javnem sektorju ali uničuje delavna mesta v gospodarstvu.

V Sloveniji je, tako kot v mnogih evropskih državah, pot za doseganje pravičnejše družbe pot na kateri se upošteva socialni dialog. Socialni dialog je naš civilizacijski standard, če želimo graditi družbo konsenza, družbo, ki bo prijazna do vseh. Razviti socialni dialog pomeni, da na usodna razvojna vprašanja najdemo le v dialogu dobre odgovore in dogovore.

Kako bomo živeli v prihodnje? Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od moči Socialne demokracije v Sloveniji, ki jo bo dobila na letošnjih parlamentarnih volitvah.

Je pa 1. maj praznik, ko se moramo ozreti po svetu. Ne smemo si zatiskati oči in ne videti vojn, trpljenja, revščine in lakote v mnogih delih sveta. Tudi tam so ljudje, ki hrepenijo po miru, socialni varnosti in pravičnosti, želijo razmere v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice. Tudi tam so delavke in delavci, ki vedo kaj je 1. maj, toda razmere v katerih žive so vse prej kot človeka vredne.

Da, prvi maj je velik praznik nas vseh. Naj nas združi z velikimi ideali solidarnosti in socialne pravičnosti

Živel 1. maj – praznik dela!

Mag. Dušan Semolič je dolgoletni član Delavske zveze SD, nekdanji dolgoletni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in zdaj tudi kandidat SD za volitve v DZ v Ljubljani

Dr. Jernej Pikalo: Razvoja brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti

Minuli teden, v sredo, 18. aprila, je v Ljubljani potekal drugi Shod za znanost, na katerem so raziskovalke in raziskovalci želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Po lanskem uspešnem shodu so znanstvenice in znanstveniki ponovno opozorili, da se soočajo s problemi, ki jim otežkočajo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, ki izboljšujejo kvaliteto naših življenj.

Socialni demokrati smo tudi tokratni protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna sfera za napredek in obstoj slovenske in evropske družbe. V SD vemo, da je vlaganje v znanost, raziskave in razvoj edini način za zdravo gospodarsko rast, znanstvene preboje, ki rešujejo življenja in družbene inovacije, ki prispevajo h kvalitetnemu in kreativnemu življenju skupnosti.

Iz Eurostat podatkov o financiranju znanosti je mogoče razbrati, da so sredstva za znanost (skupaj javna in zasebna) v Sloveniji rasla več kot desetletje do leta 2013, ko so dosegla raven 2,58% BDP. Od takrat so se nižala, leta 2014 so bila 2,37%, leta 2015 2,2% in leta 2016 2%. Za leto 2017 še ni podatka, bo pa bolj vzpodbuden, ker se je nekoliko povečalo financiranje iz javnih sredstev. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila skupna rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letu 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati v letih 2013 in 2014 ko smo vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot Stranka modernega centra v letih visoke gospodarske rasti 2015 in 2016. To smo naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno.

Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno. V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji poleg povečanja sredstev rabi tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo, vse tiste, ki pa so v preteklosti odšli v tujino, pa poskušati privabiti nazaj. Slovenija se je znašla v položaju, ko slovenske univerze in raziskovalni inštituti znajo izobraziti izjemne mlade  znanstvenike, a jim po doktoratu ne uspemo zagotoviti ustreznih pogojev za nadaljevanje znanstvenih karier, zato odhajajo v tujino.

Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo v evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe in smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020. V naslednjem mandatnem obdobju bo prioritetna naloga poleg zagotavljanja javnih sredstev za raziskave in razvoj ter spodbujanja vlaganj zasebnih sredstev tudi sprejem novega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki v tem mandatu ni bil sprejet. Znanstvena sfera namreč potrebuje nove in drugačne zakonske podlage za svoje delo, da se bo lahko lažje razvijala.

Zato Socialni demokrati poudarjamo, da pravega razvoja v Sloveniji brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Recimo ne neenakostim v družbi in uredimo dolgotrajno oskrbo v Sloveniji!

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanja deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije 80 let in več danes znaša 5,1 odstotka, leta 2060 bo znašal že 12,3 odstotka. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, ima tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje ekonomske rasti in prioritete v vladnem financiranju.

Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za  vsaj 3 odstotke BDP ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarki so dani na prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanju pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

V okviru Evropske komisije je v letu 2012 nastal usmeritveni dokument »Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje«, ki v ospredje postavlja cilje, da bodo starejši ljudje živeli čim dlje zdravo in neodvisno od pomoči drugih, izboljševanje vzdržnosti in učinkovitosti zdravstvenega in socialnega varstva in omogočiti razvoj storitev kot podporo dolgoživi družbi.

Odbor za socialno zaščito EU se zavzema za ustrezno zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v dolgoživi družbi, pri čemer spodbuja preventivne mehanizme za čim daljšo ohranitev zdravja starejših, učinkovito rehabilitacijo v primeru izgube zdravja, razvoj spodbudnih okolij za življenje starejših ljudi in širitev možnosti za nudenje zdravstvene nege in oskrbe, ki bo prilagojena na potrebe starejših ljudi.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo  v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobje čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja in da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako potrebno razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov in nivojev zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

V Sloveniji še nismo razvili sistema formalne dolgotrajne oskrbe kot integralni del skrbi za starejše in druge kronično bolne. Tako je neformalna oskrba, ki jo izvajajo družinski oskrbovalci, trenutno pomemben in večinski segment dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Družinski oskrbovalci svojim starejšim družinskim članom ali sorodnikom zagotavljajo različne pomoči, kot so gospodinjska pomoč, osebna nega, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pomoč pri denarnih zadevah, nakupovanje, prevozi, itd.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih. Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja.  OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja.

Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo.

V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, kot so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omenja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v okviru katerega je zagotovljena pravica do nadomestila za nego ožjega družinskega člana; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki omogoča družinskim pomočnikom denarno nadomestilo na podlagi posebnih predpisov, idr., vendar le ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Le ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame tovrstno skrb, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenost, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino Evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je temu področju namenjena. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo.

Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni med sektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni  sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva, idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odzivni sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. Le to se potem tudi odraža v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba je pa integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši nad 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni, idr.) in odrasli v obdobju med 18 in 64 let (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenih, idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah.

Predlaga se kombiniran sistem, ki bo integriral neformalne oskrbovalce, oskrbo na domu in v skupnosti ter oskrbo v institucijah. Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri delovanju. Naslednji element kombiniranega sistema dolgotrajne oskrbe je oskrba v skupnosti, ki vključuje razvoj  različnih servisov na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu, idr.), ki naj bodo regulirani iz vidika ustreznosti storitev in kompetentnosti izvajalcev le teh.

Zdravstveno varstvo primarne ravni se naj fokusira na krepitev zdravstvene pismenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu (case management), organizirana zdravstvena oskrba usmerjena v starejše, povezanost z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev, idr.

Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejena ponudba organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših z vključeno zdravstveno nego. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi zdravstveno nego specialnih področij, subakutno zdravstveno nego in specializirano zdravstveno nego na področju bolezni značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše in negovalnih oddelkih v zdravstveni dejavnosti.

Dolgotrajno oskrbo je potrebno umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše, je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno med poklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoči in delujoči sistem. Uspehi naslednje vlade se bodo merili tudi v ureditvi tega področja v Sloveniji.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Viri:

  • 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between generations – Evaluation report. Report, 15. 9.2014. http://ec.europa.eu/social/main
  • Evropska komisija. Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Bruselj, 29. 2. 2012.
  • Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2013 o evropskem partnerstvu za inovacije za aktivno in zdravo staranje (2012/2258(INI)).
  • Social Protection Committee and the European Commission, 2014. Adequate social protection for LTC needs in an ageing society. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
  • http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2012/pdf/ecp469_en.pdf
  • http://www.ennhri.org/Long-term-Care-in-Europe