Jernej Štromajer - komentar

Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«

Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD

Žiga Štajnbaher - komentar

Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija

Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino

Anja Kopač Mrak

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Zagovarjamo aktivno socialno politiko

Nazadovanje Slovenije v gospodarski razvitosti od krize pa vse do začetka leta 2014 je bilo med največjimi med državami EU, kar je močno vplivalo na blaginjo ljudi in nekateri so postali ujetniki začaranega kroga dolgotrajne brezposelnosti in dolgotrajnega prejemanja socialnih pomoči. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi ljudje.  

Do sedaj v Sloveniji nismo imeli razvite ustrezne mreže, ki bi vodila k celostni obravnavi takšnih posameznikov, zato je bilo ključno, da smo na ministrstvu oblikovali razvoj in vzpostavitev novega modela socialne aktivacije, ki bo zagotovil celostno in usklajeno obravnavo oseb ter ustrezno povezal vse lokalne in druge institucije ter obstoječe sisteme na tem področju.

Pri socialni aktivaciji gre za premik iz pasivne k aktivni socialni politiki. Gre za enega od stebrov reorganizacije centrov za socialno delo, ki prinaša nov način dela.

Projekt socialne aktivacije naslavlja problematiko dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. Namen je prepoznati in motivirati ljudi za reaktivacijo v različne družbene sisteme, predvsem pa ponovno vključiti na trg dela.

V javnosti so pogosti očitki, da relativno visoki socialni transferji in dolgotrajna upravičenost negativno vplivata na trg delovne sile in s tem povzročata vztrajanje ljudi v brezposelnosti. Da se mora participacija in višina plačila na trgu delovne sile posamezniku finančno izplačati v primerjavi z višino socialnih prejemkov, da bo posameznik sploh imel motivacijo za delo.

Izraz past neaktivnosti oz. past brezposelnosti se nanaša prav na take primere, ko so socialni prejemki brezposelnega ali njegove družine razmeroma visoki v primerjavi z njegovimi pričakovanimi prihodki iz dela. Ljudje se v takem položaju ne počutijo koristne, tveganje socialne izključenosti je visoko. Past neaktivnosti je vedno največja pri najnižje plačanih zaposlenih in se zvišuje s povišanjem dohodka iz zaposlitve. Pri tem pa se bistveno ne razlikujemo od drugih primerljivih držav, še več past neaktivnosti za samsko brezposelno osebo ob prehodu na 50% povprečne plače v Sloveniji je v letu 2015 znašala 79,24%, v Nemčiji 78,29% in v Avstriji celo 92,28%.

Ob akumulaciji vseh možnih transferjev gospodinjstvo sicer lahko doseže in preseže znesek minimalne plače, ob pogoju neobstoja lastnih sredstev za preživetje. Pri tem nikakor ne smemo podleči očitkom, da so višine socialnih transferjev previsoke. Denarna socialna pomoč za samsko osebo znaša 297,53 eur, medtem ko je prag tveganja revščine v Sloveniji v letu 2016 znašal 616 evrov.

Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga revščine, višini minimalne plače in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na (ne)motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Mogoče pa je na mestu tudi vprašanje, ali je delo še vedno vrednota? In kakšno je pravo ravnovesje med solidarnostjo in tekmovalnostjo? To pa so splošna družbena vprašanja, okoli katerih moramo graditi splošen družben konsenz.

Zato so ključni programi, ki bi pomagali ljudem pri prehodu od pasivnega prejemnika socialnih pomoči do aktivnega člana družbe, iskalca zaposlitve. Vključenim osebam želimo prek individualne obravnave zagotoviti dvig socialnih, funkcionalnih in delovnih kompetenc in jih tako približati trgu dela. Prek pilotnega pristopa in uporabe evropskih sredstev želimo do 2012 vzpostaviti sistem, ki bo na celotnem ozemlju Slovenije, skladno z reorganizacijo mreže Centrov za socialno delo, omogočal obravnavo posameznikov, kot tudi sodelovanje med ključnimi deležniki, ki delujejo v okviru socialne aktivacije.

Za obdobje do konca leta 2018 smo tako prek javnih razpisov razpisali dolge in kratke programe socialne aktivacije. Kratki programi bodo trajali od šest tednov do treh mesecev in pol. Namenjeni so odraslim upravičencem denarne socialne pomoči, ki imajo tudi zahtevno socialno in zdravstveno problematiko, ter osebam, ki so vpisane v evidenco začasno nezaposljivih oseb. Poleg osmih (8) izvajalcev kratkih programov smo izbrali tudi 25 izvajalcev dolgih programov, ki trajajo 11 mesecev. Namenjeni so osebam mlajšim od 49 let, ki so prejemniki denarne socialne pomoči in so usmerjene v delovno usposabljanje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti želimo, da bi izvajanje kar najhitreje steklo, zato na terenu že delujejo ekipe Centrov za socialno delo in Uradov za delo. Skupaj z našimi koordinatorji za socialno aktivacijo že pripravljajo nabor kandidatov za programe socialne aktivacije.

Načrtujemo, da se bo v  programe socialne aktivacije v letih 2017 in 2018 vključilo 5.200 dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarnih socialnih pomoči, do leta 2022 pa 12.500 oseb.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala ob začetku šolskega leta: Razvoj šolstva

Na pragu četrte industrijske revolucije, ki bo z digitalizacijo uvedla drugačno naravo odnosov med ljudmi in povsem spremenila nekatere družbene procese, je ključno vprašanje kako bodoče generacije pripraviti na to obdobje. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postala zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebna ali globalizacijskih trendov preseljena v druge dele sveta.

Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi.

Ko razmišljamo kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati 20 do 30 let vnaprej. Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi. Zato je razmislek o šolskem sistemu vedno razmislek o prihodnosti. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljnji intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Pristop k znanju kot javni dobrini je tisti, zaradi katerega se naš izobraževalni sistem po mnogih raziskavah uvršča med petnajst najboljših na svetu. Da bi ga takega tudi ohranili, je zato treba misliti danes vnaprej, ne pa zgolj za en mandat novoporajajočih se strank.

dr. Jernej Pikalo,
predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Anja-Kopač-Mrak-Naprej-1030x517

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak: Starejši delavci so ključ do nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije

Dobre gospodarske razmere v državi se ugodno odražajo na trgu dela. Naraščajo potrebe delodajalcev po delavcih, odpuščanja delavcev je vse manj, zato se obseg delovno aktivnega prebivalstva povečuje. Število delovno aktivnega prebivalstva je preseglo 850.000 oseb, kar je kar 50 tisoč več zaposlenih oseb kot pred tremi leti. Če je padec pod 100 tisoč brezposelnih oseb v lanskem leto pomenil bistveno izboljšavo prvič po letu 2008, je po zadnjih podatkih ta številka padla že na 84.674 registriranih brezposelnih oseb in predstavlja kar 14,6 odstotno zboljšanje od lanskega leta.

Kljub dobrim trendom pa je ključno, da krepimo izvajanje aktivne politike zaposlovanje za katere v letih 2017 in 2018 namenjamo skoraj 190 milijonov evrov. S pomočjo teh programov se bo v naslednjih dveh letih na trg dela vključilo kar 55.000 oseb.

Naš cilj pa ostaja izboljšati trend zaposlovanja med dolgotrajno brezposelnimi, nizko izobraženimi in starejšimi od 50 let. Delež starejših od 50 let je namreč med registrirano brezposelnimi že skoraj 40 odstoten.

Pozitivne premike, da kot družba živimo bolje in dlje ter smo bolj zdravi prepogosto gledamo črnogledo. Posameznike, ki so dopolnili 50 let starosti odrivamo na stranski tir, zato se vse prepogosto dogaja, da delavci po 50. letu starosti z enim očesom že pogledujejo po upokojitvi. Delodajalci jih dojemajo kot breme in vanje ne vlagajo, družba pa jih razume kot nekoga, ki odžira delovna mesta mladim.

Njihov položaj na trgu dela je še posebej neugoden, saj so zaradi starosti za delodajalce manj fleksibilni, pogosto imajo težave slediti hitremu tempu dela, z zdravstveni težavami in manjšo produktivnostjo. Zaradi tega so pogosto brezposelni že dalj časa, kar jim dodatno otežuje ponoven vstop na trg dela.

Ena izmed težav, ki jo že dlje časa opažamo, je, da narašča število ljudi, ki se upokojijo iz brezposelnosti. Delodajalci pogosto na ta način delajo reorganizacije v podjetjih, ljudi za dve leti pošljejo na zavod in ti se potem od tam upokojijo. Zato je ključno, da spodbudimo ljudi, da so aktivni do upokojitve, delodajalce pa, da ostanejo starejši delavci do upokojitve pri njih.

S pilotnim projektom ‘Aktivni do upokojitve’ želimo usmeriti delodajalce k trajnejšemu zaposlovanju starejših za nedoločen čas oziroma do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ciljna skupina so osebe starejše od 55 let, ki so vsaj en mesec prijavljene v evidenci brezposelnih. Subvencija za delodajalca bo v višini 13 tisoč evrov. 10 tisoč v dveh letih, 3 tisoč pa, če bo starejši ohranil zaposlitev še naslednje pol leta.

V primerjavi z drugimi državami je v Sloveniji stopnja delovne aktivnosti izrazito nizka prav pri mladih in starejših. Ob zmanjševanju števila prebivalstva v starosti med 20 in 64 let, nespremenjeni strukturi delovne aktivnosti, urejenosti trga dela in upokojitvenih pogojih bo od tega v prihodnjih letih odvisna tudi možnost realizacije naše gospodarske rasti, ki je sicer za Slovenijo vzpodbudna. Že sedaj opažamo pomanjkanje delavcev za zadovoljitev potreb vseh delodajalcev, hkrati pa smo v pasti, da se pokojnine zaradi prezgodnjega odhajanja v pokoj znižajo pod vsakršno razumno višino.

Preprečevanje starostne diskriminacije na delovnem mestu, podpiranje pozitivnega mnenja o starejših in njihovem prispevku k družbi z delovno aktivnostjo, krepitev upravljanja starejše populacije preko prilagajanja kadrovskih načrtov, krepitve medgeneracijskega prenosa znanja v podjetjih, mentorske sheme, stalno izobraževanj in usposabljanje na delovnem mestu, krepitev kulture vseživljenjskega učenja v podjetjih – vse to so nujne prilagoditve v praksi in sistemske spremembe, ki jih narekujejo ti izzivi.

Zato bomo v septembru začeli izvajati aktivnosti programa Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile. Pripravljenih je več kot 60 delavnic, spodbujamo razvoj standardov za upravljanje s starejšimi in dajemo podporo delodajalcem. Za program je namenjenih 30 milijonov evrov.

Potrebno bo ozaveščanje o spremembah delovnega življenjskega cikla, ki poudarja vseživljenjsko učenje in daljšo aktivnost, ki bo vključevala tudi več karier. Hkrati pa to zahteva novo uskladitev pričakovanj in potreb na ravni posameznikov in celotne družbe.

dr. Anja Kopač Mrak,
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Mitja Rotovnik

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo

Tin Kampl - komentar

Komentar predsednika MSS Tina Kampla ob mednarodnem dnevu mladih: Mladim čast in oblast!

V mlade je potrebno vlagati. Všečna fraza, ki jo velikokrat slišimo v političnih parolah, vendar se premalokrat uresniči v dejanjih in izboljšanju položaja mladih. Če smo mladi res prihodnost družbe, ne razumemo nenehnega ukvarjanja s preteklostjo. Če je polpretekla zgodovina kruh politike, bomo mladi ostali lačni.

A da ne bo pomote, s tem ne želim kategorično zatrditi, da odločevalci ne delajo za mlade ali proti njim, povedati želim, da jim gre za razliko jezika delo nekoliko slabše od rok. V prvi vrsti bi morala biti misija politike, da z mladimi ustvari partnerstvo in v njih prepozna resnega in kompetentnega sogovornika, s katerim lahko sodeluje. Žal pa smo priča ravno nasprotnemu – mladi so odlični za fotografske kulise in prazne obljube. Saj, kaj nam pa morejo! Res je, za nami ni mogočnih lobijev, nimamo neskončne mreže vez in poznanstev in nimamo dolgoletnih izkušenj pogajanj. Imamo pa energijo, ideje, zanos, svežino, inovativnost in mladost. Imamo torej vse, kar je nujno potrebno za razvoj sleherne uspešne družbe.

Aktivno vključevanje mladih v družbo postaja vse večji izziv povsod po Evropi in ključno je, da se mladim, še posebej ranljivejšim skupinam, omogoči večje in lažje vključevanje v vse sfere družbe – na trg delovne sile, v socialne interakcije in v odločanje.

Aktivno udejstvovanje v družbi je še toliko bolj pomembno v času, ko se mladi, kljub gospodarski rasti in zmanjšani brezposelnosti, še vedno srečujemo s številnimi izzivi na področju reševanja svojega stanovanjskega vprašanja, porastom negotovih oblik zaposlitev in nedostojnim plačilom za delo, kar otežuje in upočasnjuje naše osamosvajanje.

V kolikor želimo družbo, kjer bo vsak posameznik lahko uresničeval svoje potenciale in zaživel samostojno življenje, je nujno, da ustvarimo pogoje za vključevanje mladih v vse sfere družbe in s tem vplivamo na zvišanje kakovosti življenja vseh nas.

Kot družba smo, brez vključevanja mladih v odločevalske procese, obsojeni na stagnacijo in nazadovanje.

Cilj vseh nas mora biti, da v odločevalske procese vključimo čim večji delež mladih in jim s tem omogočimo realen vpliv na sprejete odločitve. Dejstvo je, da je v Sloveniji konvencionalna politična participacija mladih zelo šibka, na kar vplivajo številni dejavniki. Eden izmed njih je zagotovo tudi pomanjkanje znanj in izkušenj s področja aktivnega državljanstva, ki ga mladi tekom izobraževanja ne izkusijo. Poleg slednjega pa lahko kot dejavnike nizke participacije mladih skozi konvencionalne kanale nanizamo še nezaupanje in odpor mladih do politikov in politike.

Mlade moramo opolnomočiti in jim približati kanale participacije.

Demokratični sistem, v katerem državljanske in državljani ne bodo sodelovali, se bo porušil na svojih lastnih temeljih in končal na smetišču zgodovine. S ciljem, da to preprečimo, moramo tako začeti pri tistih, ki v ta sistem vstopajo, saj bodo ravno oni tisti, ki bodo lahko skozi leta potem ta sistem tudi vzdrževali. In hkrati s tem tudi preprečujemo, da bi napake in škodo popravljali tisti, ki so jih ustvarili.

Mlade je potrebno v prvi vrsti opremiti s potrebnimi znanji s področja aktivnega državljanstva in jih čim prej tudi soočiti z realno izkušnjo participacije. Izobraževalni sistem je ključen v procesu posameznikove socializacije, zato moramo tovrstne vsebine, če želimo, da jih ponotranji, nasloviti čim bolj zgodaj. Uvedba državljanske vzgoje v najširšem pomenu na vseh ravneh izobraževanja je nujen predpogoj za delujoč demokratični sistem.

V naslednjem koraku, ko imamo opolnomočene mlade za participacijo, pa jim moramo približati kanale participacije. Uvedba e-volitev je samoumevna v dobi digitalizacije in selitve večine storitev na splet in v digitalni svet. Prav tako pa je potrebno mlade čim prej vključiti v demokratični sistem in jim omogočiti, da se volitev udeležijo že pri 16-ih letih. Dejstvo namreč je, da so mladostniki v času srednješolskega izobraževanja veliko bolj dovzetni, da bodo izkušnjo voliti ponotranjili in odšli na volitve tudi v kasnejših letih.

S predlaganimi spremembami naslavljamo mlade predvsem kot volivce, medtem ko je potrebno določene korake storiti tudi v smeri, da bodo mladi prevzemali vlogo odločevalcev. Zagotovo je v tej smeri potrebno razmisliti o uvedbi mladinskih kvot na kandidacijskih listah s čimer bi zagotovili večjo reprezentativnost mladih med kandidati na volitvah in zagotovo tudi večjo možnost za umestitev naslavljanja izzivov mladih v volilne programe in programe političnih strank. Mladim moramo dati priložnost, da se tudi sami znajdejo na kandidacijskih listah in prinesejo nov zagon v politiko, hkrati pa se na njih prenašajo izkušnje starejših.

Glas mladih mora biti slišan in upoštevan, zato je mladim potrebno zagotoviti tudi prostor v tistih organih oziroma odločevalskih telesih, katerih odločitve vplivajo na njihovo življenje. Eden izmed takih teles je tudi Ekonomsko-socialni svet, ki sprejema pomembne odločitve, ki vplivajo na urejanje trga dela, na katerem pa vsi vemo kakšen je položaj mladih: nestabilen in slabo plačan. Naključje? Ne bi rekel. Povsem legitimno je tudi, da mladi razmišljamo in predlagamo predstavništvo interesa mladih v Državnem svetu.

Pri vseh predlaganih spremembah pa mladi nismo sebični in gledamo zgolj na svojo korist, ampak pri tem sodelovanju vidimo tudi pomembno vlogo starejše generacije. V duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti tako opravičeno pričakujemo, da bomo sprejeti, slišani in upoštevani. V kolikor pa tega ne bomo doživeli, lahko mirne vesti rečem, da bomo obstali v bedi v preteklosti obstale družbe.

Mladi imamo dovolj teka za vozom. Čas je, da prevzamemo vajeti prihodnosti v svoje roke.

Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije

P.S. Generalna skupščina OZN je 12. avgust za mednarodni dan mladih razglasila leta 1999 z namenom, da tudi mladi dobimo dan v letu, ko lahko opozorijo na svoj položaj in opomnijo na težave, s katerimi se soočamo. V Sloveniji je leta 2016 delež mladih predstavljal 15,9 odstotka celotnega prebivalstva.

Miran Meško

Komentar ptujskega mestnega svetnika Mirana Meška o izzivih razvoja mobilnosti: “Lahko smo del problema ali pa del rešitve.””

Vsi Ptujčani, tako z levega kot desnega brega reke Drave, smo pričakovali junijsko zaprtje starega dravskega mostu z mešanimi občutki. Strahom pred mogočim prometnim kolapsom, izgubljenim časom zaradi kolon in obvozov, nevarnostmi zaradi zgoščenega prometa po neurejenih in nepripravljenih obvozih … Hkrati pa tudi z velikim pričakovanjem do Direkcije RS za infrastrukturo in tudi do lokalne skupnosti, kako se bosta pripravili in odzvali na tak spremenjeni režim.​

Smo k pripravam na zaporo mostu pristopili samo z označevanjem obvoznih poti? Smo se ob tem pogovarjali tudi o varnosti na teh obvoznih cestah? Smo pravočasno uspeli z dodatnimi pločnikih na nevarnih odsekih zagotoviti varnost domačinov, otrok na poti v šolo? Ali smo znali razmišljati in delovati še širše in z povečanim mestnim avtobusnim prevozom, označenimi potmi, pločniki za kolesarje in pešce, z dodatnimi brezplačnimi P+R parkirišči zagotoviti lažji, hitrejši in varnejši dostop v mesto? Na tak način bi morali razpravljati o trajnostni mobilnosti! Z učinkovitejšo mobilnostjo pridobivamo vsi. Posamezniki, ki si znižamo stroške in povečamo kakovost življenja, kot tudi širša skupnost, saj z nižjimi stroški zagotavlja večjo kakovost bivanja. Občine imajo moč promet obrniti na bolje.

Na Ptuju se tega zavedamo. Ravno v tem času se je zaključila priprava Celostne prometne strategije, ustanavljale so se civilne iniciative kot partner v dogovarjanju načina organiziranja prometa v širšem okolju. Na mestni občini je bila imenovana delovna skupina za uvajanje ukrepov trajnostne mobilnosti in razvoj kolesarjenja. Slovenci trenutno sodimo v Evropi med najbolj »motoriziran« narod. Več kot 85% kopenskih poti opravimo z avtomobilom in temu namenimo več kot 17% osebnega dohodka. Seveda je to neposredno povezano z energetsko (ne) učinkovitostjo in izdatki za zdravstvo. Tako nas v nadaljevanju čaka še ogromno dela:

-​ ureditev območja umirjenega prometa v stanovanjskih območjih;

​-​ spodbujanje »tišjega« premikanja; hoja, kolesarjenje, mestni prevoz;

​-​ načrtno in sistematično izboljšanje cestne infrastrukture; pločniki, kolesarske poti, avtobusna postajališča;

​-​ podpora aktivnemu prihajanju v službe, šole.

Samo na tak način bomo zmanjševali potrebo po motoriziranem prometu, zmanjševali količine izpustov CO2 in obremenitve zraka.

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob delovnem obisku Washingtona: Pogled iz State Departmenta pod Trumpovo taktirko na Zahodni Balkan

V avli State Departmenta me je čakal mladenič z listom z mojim imenom in številko pisarne. Gospa za sprejemnim pultom se je med vpisovanjem moje identitete pohvalila, da ima že dve znački iz Slovenije in da razlikuje med Slovenijo in Slovaško. Fant mi je med potjo v 5. nadstropje razložil, da je stavba ogromen labirint in da imajo celo uslužbenci težave z orientacijo.

Ko sem vstopila v pisarno, me je Matthew Palmer, veteran v ameriški administraciji in izjemen poznavalec Zahodnega Balkana, presenetil s knjigo. Podaril mi je svoj roman — kriminalko, znanstveno fantastiko, pomešano z realnostjo, pravimi in izmišljenimi osebami in dogodki — z naslovom The Wolf of Sarajevo. “Da jo bom brala na letu nazaj v domovino,” je dejal.

Pridružili so se mi kolegi iz Evropskega parlamenta. Pogovor je hitro stekel o skupnih izzivih in priložnostih na Zahodnem Balkanu. Strinjali smo se, da smo naredili nekaj pomembnih korakov: od reforme pravosodja v Albaniji in menjave oblasti v Makedoniji pa do članstva Črne gore v Natu, a da so pred nami še veliki izzivi. Kako na obeh straneh Atlantika okrepiti in potrditi pripravljenost pomagati Zahodnemu Balkanu pri sprejemanju in izvajanju reform na poti do članstva.

“Moji prijatelji akademiki, intelektualci mi pravijo, da smo Američani dali prednost stabilnosti pred demokracijo. Da podpiramo napol demokratične voditelje in da se zanašamo, da bodo naredili to, kar od njih pričakujemo. Vučića, Haradinaja… Ampak z njimi delamo zato, ker so jih ljudje izvolili. Ker je v našem interesu, da pomagamo pri reformah, vzpostavljanju vladavine prava, v boju proti korupciji in da promoviramo civilno družbo, svobodo medijev, kulturne spremembe. Delati moramo z vsemi,” je bil kritičen Palmer.

Vsi si želimo, da bi države Zahodnega Balkana prej ali slej postale resne in odgovorne partnerice. Američane najbolj skrbi Bosna in Hercegovina. Njena razdeljenost in kompleksnost. November je skrajni čas za določen premik, potem se začenja volilna kampanja. Makedonija se mora osredotočiti na konkretne reforme, zlasti na področju pravosodja in medijev.

V dneh, ko je potekal Transatlantski teden, namenjen oblikovanju skupne strategije 2020 za spopadanje z izjemnimi spremembami v globalnem okolju, me je v Washingtonu presenetila trda, močno zaostrena ameriška retorika do Rusije. Rusija je po prepričanju ameriške administracije vse bolj odločena, da države Zahodnega Balkana odrine od Unije. Da ustvarja kaos, širi lažne informacije, kupuje novinarje in nevladne organizacije. Američane to močno skrbi. Ne samo vpliv Rusije v regiji, temveč tudi način, kako se mu zoperstaviti.

Evropejci smo bili deležni tudi upravičenih kritik glede svoje vloge na Zahodnem Balkanu, češ, da smo pogosto nekonsistentni. Po eni strani postavljamo jasne pogoje, po drugi pa tudi meglene. Tak primer je po mnenju Američanov Kosovo. Jasno je, da EU ne bo odpravila vizumov za državljane Kosova, dokler Kosovo ne bo ratificiralo sporazuma o meji s Črno goro. Nejasno pa je po njihovem, kaj mislimo z učinkovitim bojem proti korupciji. Ker je ta proces lahko brez konca, se pod krinko takšnih in podobnih zahtev lahko skriva naša nepripravljenost na nadaljno širitev.

Če bomo izgubili zaupanje ljudi in če bodo države upočasnile ali ustavile izvajanje reform, bo cena širitve veliko višja. Za razliko od evropskega je ameriški glas v regiji pogosto neposrednejši, jasnejši. Po drugi strani pa ima Unija več instrumentov za spodbujanje reform in razvoja. Zato je sodelovanje ključno.

Nisem pa mogla v Washingtonu mimo vprašanja, zakaj se Američani, ki vztrajajo, da je borba za vladavino prava in demokracijo v njihovem globalnem interesu, niso potem jasno zavzeli za spoštovanje mednarodnega prava ob nedavni odločitvi arbitražnega sodišča, ki je razsodilo o meji med Slovenijo in Hrvaško.

Visok ameriški diplomat mi je odgovoril, da neradi posegajo v spore med članicami zveze NATO. Izrazil je prepričanje, da sta v Ljubljani in Zagrebu dovolj zreli demokraciji, da bosta sama našla razumno rešitev. Do takrat pa nam svetuje, da se dogovorimo za določena pravila. “Ne bi bilo v redu, če bi obalna straža ustrelila kakšnega ribiča. To bi bil precedens, ki bi lahko imel resne posledice za celotno regijo,” je pojasnil.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD, njen prispevek pa je bil objavljen tudi na portalu Fokuspokus.si