Komentar dr. Milana Brgleza: Kultura dialoga ali (ne)strpnost?

Po 2. seji Konference Socialnih demokratov z naslovom »Dvig kulture dialoga«, ki je potekala minuli ponedeljek in sprejela naš izhodiščni politični dokument »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«, je bilo več kritične pozornosti posvečene udeležencem izhodiščne razprave in njihovim stališčem kot samemu dokumentu. Zato ga velja znova izpostaviti, saj se v njem (a ne le v naslovu) skrivajo odgovori na številne dileme, ki so povezane z našim pogledom na svobodo izražanja in njene zlorabe.

V dokumentu, ki ga najdete ob koncu komentarja, smo zapisali, da je »dolžnost Socialnih demokratov /…/, da v času, ko se svoboda izražanja v Evropi in v Sloveniji zlorablja tudi za doseganje političnih ciljev (in edini namen govorcev postaja širjenje sovražno nastrojene komunikacije), s sredstvi, ki so nam na voljo v demokratični družbi, konsistentno opozarjamo na te zlorabe in javno reagiramo na vsebino sovražno nastrojene komunikacije ter v zvezi z aktualnimi dilemami glede svobode izražanja ter nivoja javne komunikacije odpiramo etična, družbena in pravna vprašanja.« Seveda iz takšnega izhodišča ni mogoče izpeljati nobene očitane strpnosti do nestrpnosti.

Obenem pa velja še vedno vztrajati, da se je proti »sovražnemu govoru« (izraz, ki ga bo, če ga že ni, preveč lahkotna – preozka ali preširoka – raba pomensko toliko izvotlila, da postaja neuporaben), katerega prepoveduje 63. člen naše Ustave, in drugim oblikam zlorabe svobode izražanja, ki jo neabsolutno varuje 39. člen naše Ustave, treba boriti z nenasilno javno komunikacijo in konfrontacijo ali z neposrednim soočanjem v javnem prostoru.

Toda očitno bo za dvigovanje demokratične ali politične kulture dialoga najprej potrebno začeti pri sebi in svojih. Ta korak je nujen, a ne zadosten, za pozitivne spremembe v demokratični družbi in našemu stremenju k bolj demokratični skupnosti. Napadati zgolj drugo stran je namreč zagotovilo ohranjanja in poslabševanja obstoječega stanja.

Ali kot smo zapisali: »Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti demokratično in vključujočo družbo, v kateri je družbeno vezivo med posamezniki in skupinami ljudi ter predpogoj za družbeno solidarnost pluralizem razumsko oblikovanih ter svobodno in odgovorno izraženih stališč in mnenj.« Velja tudi, da »naš cilj ni in nikoli ne sme biti omejevanje svobode izražanja, ki je bila ljudem tudi na našem prostoru in s strani različnih oblasti zgodovinsko večkrat kratena.«

Namesto tega želimo »z lastnim vzgledom v javni komunikaciji ter s premišljeno in sorazmerno uporabljenimi demokratičnimi sredstvi zavarovati svobodo izražanja pred njenimi zlorabami, še preden je prestopljena meja nastanka neposredne nevarnosti zla. V slovenskem pravnem redu to mejo zaznamuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki predstavlja ne le kaznivo, ampak tudi očitno protiustavno obliko zlorabo svobode govora in izražanja.«

In še kako se zavedamo dejstva, da imata »tovrstni govor in izražanje /…/ za namen in za posledico ponižanje ter dejansko razčlovečenje tistih, proti komur sta usmerjena – tipično gre za manjšine ali ranljive skupine ljudi.« Torej za nas, ne glede na stališča ali mnenja sogovornikov, ni nobene dileme o razumevanju povezanosti besed in ravnanj. Tako družbeno-strukturnem so-omogočanju in zamejevanju kot reproduciranju skozi govorna dejanja.

Zato je tudi jasno, na kaj prisegamo v naslovni dilemi. Zavzemamo se za kulturo dialoga, ker nestrpnost ne pride v poštev!

Hkrati pa lahko le z dvigom kulture dialoga presežemo omejitve strpnosti, da ta ne prerase v arogantno nespoštovanje ali dopuščanje nespoštovanja. Toda dialog, če naj bo smiseln, mora ostati odprt do drugega, ki se razlikuje od nas. Brez prisile je skupna odgovornost, možnost in priložnost.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora RS

Konferenca SD – Dvig kulture dialoga – dokument 10-12-2018

Komentar Tanje Fajon: Schengenski sistem moramo nujno ohraniti!

Poslanski kolegi so v četrtek, 29. novembra, v Evropskem parlamentu podprli moje poročilo s predlogi sprememb schengenskih pravil: nadzor na notranjih mejah bo za predvidljive dogodke po novem omejen na dva meseca namesto sedanjih šest, celotna omejitev pa največ leto dni namesto sedanjih dveh.

Države bodo morale za podaljšanje nadzora na več kot dva meseca predložiti podrobno oceno tveganj s pojasnili, pri čemer bodo sodelovale tudi sosednje države, ki bi jih nadzor na notranjih mejah prizadel. Za podaljšanje nadzora nad šest mesecev pa bo treba pridobiti mnenje Evropske komisije in odobritev Sveta EU. To je – če ga bodo države članice v nadaljnjih pogajanjih seveda podprle – pomemben korak k ponovni vzpostavitvi razumne Evrope.

Schengenski sporazum in Schengenski informacijski sistem (pogovorno schengen), na podlagi katerega bi lahko Evropejci brez nadzora potovali preko notranjih meja 26 evropskih držav, je bil nedvomno eden najotipljivejših dosežkov Evropske unije, na katerega smo bili Evropejci lahko več kot upravičeno ponosni.

Predstavljal je svobodo, mir in medsebojno zaupanje. Govorim v pretekliku, saj so vlade od leta 2015 dalje ravno iz simbola evropejstva naredile grešnega kozla za napake varnostne politike in slabosti v skupnem evropskem azilnem sistemu: šest držav – Avstrija, Nemčija, Danska, Francija, Švedska in Norveška – danes popolnoma neupravičeno in neskladno z veljavnim pravnim redom izvaja notranje nadzore meja.

S tem poleg dolgih vrst povzročajo nezaslišano veliko škodo, saj ocene kažejo, da nadzor nad notranjimi mejami stane dve milijardi evrov letno! Za lažjo predstavo, podobno vsoto je EU namenila kot zagonska sredstva za mala in srednja podjetja za obdobje 2014 – 2020 ali za program Erasmus + za leto 2018. Po samovoljnem podaljševanju tega nadzora, ki ga ves ta čas neupravičeno tolerira tudi Evropska komisija, so se začeli pojavljati pritiski za uzakonitev še daljših nadzornih rokov, ki bi ponovno predstavljali popolnoma nepotreben in neproporcionalen ukrep.

EU je namreč v zadnjih dveh letih, tudi na mojo oz. pobudo skupine S&D, že sprejela vrsto ukrepov, ki bi s pravilnim izvajanjem lahko zagotovila večjo varnost zunanjih meja ter bolj učinkovito delovanje schengenskega območja brez notranjih meja, med drugim sistematično preverjanje vseh ljudi, ki vstopajo v EU, vključno z državljani EU, nov sistem za registracijo vstopov in izstopov iz EU za državljane tretjih držav, okrepljen nadzor zunanjih meja EU z evropsko agencijo za meje in več pristojnosti za Europol.

Žal so pravila nejasna in dopuščajo dvoumne interpretacije, celo zlorabo, kar je nedopustno, zato sem tokrat še toliko bolj vztrajno zagovarjala uvedbo takih ukrepov in varovalk, ki zmanjšujejo možnost ogrožanja integritete ali celo prihodnosti schengenskega prostora. Če namreč izgubimo schengenski prostor, izgubimo eno temeljnih pridobitev za svoje državljane.

Prost pretok gibanja je eden od najotipljivejših in najpomembnejših dosežkov evropskega povezovanja. Brez njega pa tudi Evropska unija nima svetle prihodnosti.

Tega se žal očitno ne zavedajo nekateri desničarski konservativci, tudi slovenski, ki so se – prav pod pretvezo ohranjanja prostora brez meja – zavzemali za možnost izvajanja nadzora na notranjih mejah brez omejitve. In še več, ti isti poslanci istočasno podpirajo vključitev Bolgarije in Romunije v »odprto« schengensko območje. V prevodu bi to pomenilo, da novim gostom ponujajo udobno bivanje v hiši, v kateri pa se vrata med sobami naključno, samovoljno in za nedoločen čas zaklepajo.

Podoben cinizem so desničarski propagandisti pokazali tudi s tem, da so poročilo o temi, pri kateri ves čas sami intenzivno sodelujejo, saj se o njej v Evropskem parlamentu pogajamo že drugo leto, označili kot »kampanjo S&D pred evropskimi volitvami«. Žalostno, da zavajanje državljanov postaja njihova edina predvolilna točka.

Tanja Fajon, podpredsednica SD/S&D in evropska poslanka

Minister Prešiček ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami: Naša občutljivost mora biti neizmerljiva

Ko na nedeljo, ko je svet in splet že preplavila srhljiva statistika o nasilju nad ženskami, ko se vrstijo glasni in odločni apeli, da se vsakršna oblika nasilja nad ženskami nemudoma konča, razmišljam o naših odnosih, razmišljam tudi o tem, da vse številke v resnici najbrž ne morejo zajeti še vseh tistih zamolčanih, žalostnih zgodb, ki so se zgodile ali pa se prav v tem trenutku dogajajo za štirimi stenami. Niti nasilja, ki je eskaliralo, nasilja, ko sta postali notranja in zunanja bolečina prehudi.

In kolikokrat mi, visoko razvita tehnološka družba, sploh ne slišimo dekličinega, ženskega krika, ker se ta zgodi brez fizičnega odmeva? Intimni svetovi, ki se danes vrtijo tudi v digitalnem okolju, so podvrženi krutim zlorabam reproduciranja telesa, norčevanja, poniževanja, izsiljevanja. Spletno nasilje je že doživela vsaka četrta najstnica v Evropi, v Sloveniji sta eno od oblik spletnega nadlegovanja doživeli dve tretjini srednješolk. Kot je neizbrisljiva internetna sled, so lahko neizbrisljive poškodbe človekove notranjosti.

Da je nasilje nad dekleti in ženskami sramota vseh družb, je opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. In nadaljeval, da ko bo polovica človeštva, ki jo sestavljajo ženske in dekleta, živela brez strahu, nasilja, vsakodnevne negotovosti, bomo lahko govorili o poštenem in enakopravnem svetu.

Doma, v najbolj intimnem prostoru, pa tudi v delovnem ali digitalnem okolju. V svetu je namreč več kot tretjina žensk že doživela fizično in/ali spolno nasilje. V Sloveniji je vsaka druga ženska od dopolnjenega petnajstega leta starosti doživela eno od oblik nasilja.

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki je skupaj z Društvom novinarjev Slovenije pozvalo novinarke in novinarje, naj se pri poročanju o nasilju nad ženskami izogibajo stereotipom, je v ljubljanski Galeriji Kresija pripravilo razstavo ”Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat”. Pripovedi desetih žensk, ki so se zaradi nasilja umaknile v varno hišo Društva SOS telefon, so postale vidne v umetniškem izrazu.

Vsem, tudi samo slutenim, plaho nakazanim zgodbam, moramo prisluhniti, se o vsakršni obliki nasilja pogovarjati. Naša občutljivost mora biti neizmerljiva. Tudi nasilja se ne meri samo z modricami, podplutbami, fizičnimi ranami, poškodovanimi telesi. Udarci na človekovi duši skelijo dlje, zaznamujejo otroška, dekliška, ženska, naša življenja. Ni naključje, da se dogodki mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami v decembru stečejo v mednarodni dan človekovih pravic.

Dejan Prešiček, minister za kulturo

Komentar dr. Milana Brgleza: Globalni dogovor za migracije in Republika Slovenija

»Človekove pravice so univerzalne in nedeljive. Tudi človekova svoboda je nedeljiva: če je zanikana komerkoli na svetu, je torej posredno zanikana vsem ljudem. Zato ne smemo ostati tiho v soočanju z zlom ali nasiljem. Tišina ju le vzpodbuja.« (Václav Havel)

Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji Združenih narodov (OZN) potrebno brati skupaj z leta 2016 v Generalni skupščini OZN sprejeto Newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).

Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v Globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.

Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja Globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).

Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU). Prav na zahtevo EU Globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.

Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna.

Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer se nahajajo. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.

A v času, ko še vedno predsedujemo Svetu za človekove pravice OZN, bi glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije.

Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«

Ker pa za nas še veljata obe, naša Ustava in Pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do Globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.

dr. Milan Brglez

poslanec SD in strokovnjak za mednarodne odnose

Komentar mag. Dejana Levaniča: “Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge.”

Pred tednom dni smo Socialni demokrati na 11. volilnem Kongresu izvolili novo vodstvo in članstvo v organih stranke. Čestitke vsem izvoljenim kolegicam in kolegom, vse skupaj nas čaka veliko trdega dela v prihodnjem obdobju. Ampak verjemite mi, ves napor in trud se nam bo obrestoval z zaupanjem ljudi v socialno demokracijo, za katero vsi skupaj želimo, da postane še močnejša. In samo močna socialna demokracija je tista politika, ki bo vsem ljudem zagotavljala boljšo prihodnost, odprto in pravično družbo, državo po meri ljudi, SD je tista sila, ki ne bo skrbela le za peščico, ampak dajala možnosti slehernemu državljanu, da razvije svoje talente in dela ter ustvarja v družbi strpnih in solidarnih ljudi. Za to si bomo prizadevali in delali vsi skupaj – Za Slovenijo enakih možnosti!

Obdobje med 10. in 11. kongresom je predstavljalo izjemen izziv za stranko na večih področjih. Po zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so potekale leta 2014 in je stranka dosegla zgodovinsko najslabši rezultat, je sledilo obdobje temeljitega premisleka o strateškem pozicioniranju stranke za naprej. Kongres 2015 smo pospremili z besedami, da je to nov začetek. Nov začetek za ponoven vzpon socialne demokracije v Sloveniji.

Opravljeno je bilo veliko delo. Stranka se je soočila s postopno menjavo in pomlajevanjem ekipe na centrali, finančno konsolidacijo, začela z obujanjem terena in boljše informiranosti, nadgradila in modernizirala pojavljanje stranke na spletu in družbenih omrežjih, zastavila in realizirala veliko vsebinskih in družabnih projektov, jasno začrtala šest vsebinskih prioritet moderne socialne demokracije.

Na tvorno sodelovanje v pretekli vladi smo lahko Socialni demokrati upravičeno ponosni. Uspelo nam je obraniti socialno državo, med drugim povečati zaposlenost ter znižati brezposelnost, še posebej med mladimi, zvišali smo minimalno plačo, zagotovili stabilnost pokojninskega sistema in povečali najnižje pokojnine, ohranili kakovostno in dostopno izobraževanje ter soustvarili druge razvojne ukrepe, ki že dajejo rezultate.

Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. Zato ima danes Slovenija veliko gospodarsko rast. To je plod stabilnosti, ki smo jo znali zagotoviti in zavarovati s svojimi odločitvami.

Kljub temu pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti – med državami in znotraj regij, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi. Boj proti neenakostim smo si zato Socialni demokrati zadali kot našo najpomembnejšo usmeritev in šli samozavestno na letošnje državnozborske volitve.

Rezultat na junijskih predčasnih volitvah v Državni zbor je boljši in zadovoljiv, imamo pa veliko možnosti, da ga še izboljšamo. Podprlo nas je 88.542 ljudi, prejeli smo kar 70% več glasov kot na volitvah 2014, kar je največji skok med vsemi parlamentarnimi strankami. Imamo uravnoteženo generacijsko podporo, smo med strankami z najvišjim deležem visoko izobraženih volivcev. Uravnotežen delež podpore med srednje izobraženimi še vedno kaže na značaj delavske stranke. Zaupa nam višji delež ženskih volivk in to zaupanje moramo upravičiti.

Število poslank in poslancev smo povečali za štiri, s pridružitvijo dr. Milana Brgleza pa ima Poslanska skupina Socialnih demokratov enajst poslank in poslancev. Zaradi svojih izkušenj in prizadevanj je poslanska skupina steber delovanja v Državnem zboru.

Pričakovanja ljudi do nas so bila vedno velika. Na trenutke večja, kot jih je odražala naša realna politična moč. A to nas ni ustavilo. Še več. Okrepili smo moč socialne demokracije in dogradili strankino sposobnost, da energijo velikega števila izjemnih ljudi, ki jih ima v svojih vrstah, pretvarja v politična dejanja. Ponovno se dokazuje, da je strankin vsebinski in kadrovski potencial izjemen.

Bolj aktivno smo pristopili k mednarodnemu povezovanju stranke s sestrskimi organizacijami in političnimi fundacijami. Tudi v Sloveniji je na tem področju bil narejen velik korak naprej, infrastruktura za politično fundacijo obstaja, čaka nas sprejetje zakonskega okvira, ki ga potrebujemo za boljše delovanje.

Nadalje smo izoblikovali svoj izobraževalni sistem, njegova nadgradnja pa je nujna za potrebe našega novega članstva, kandidatov in aktivistov stranke. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Aktivni so naši forumi, glas posameznega člana je spoštovan in slišan.

Stranka SD je na vsebinskem področju odpirala nove teme, povezovala različne strokovnjake in organizacije, obravnavala najbolj pereča vprašanja v družbi. Civilno-družbena gibanja, nevladne organizacije in progresivni posamezniki v Sloveniji so naš naravni zaveznik v boju za bolj pravično, solidarno in napredno družbo.

Socialni demokrati smo tisti, ki smo vedno tukaj za dobrobit ljudi. Ko je potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost, za okrevanje in ne nazadnje za rast. Ne skrivamo se za lažnimi predvolilnimi obljubami in na koncu ne podpiramo le všečne ukrepe, ko nam to ustreza za nabiranje političnih točk. Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme. Vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem.

Kljub volilni zmagi SDS na zadnjih volitvah, desnica ni bila zmožna sestaviti koalicije. Socialni demokrati smo jasen signal o nesodelovanju z radikalno desnico dali že pred državnozborskimi volitvami in pri tem nismo bili osamljeni. Socialni demokrati ne bomo nikoli del skupine, ki za dosego svojih parcialnih ciljev v naši družbi širi strah in razdor, hkrati pa v lažnih novicah in diskreditaciji prepoznavajo legitimne modele lastnega političnega boja.

Drugouvrščena stranka LMŠ s predsednikom Marjanom Šarcem nas je povabila, da skupaj sestavimo koalicijo levosredinskih strank. Naš del odgovornosti za boljšo prihodnost Slovenije in vseh njenih ljudi smo bili pripravljeni prevzeti. Temelj te odločitve je koalicijski sporazum, ki smo mu uspeli dati močan socialdemokratski pečat.

Prevzeli smo tri pomembna ministrstva, ki so temelj vrednostnega sistema naše države ter mesto predsednika Državnega zbora. Preko teh resorjev nam je bila dana priložnost, da uresničimo temelje naših prizadevanj: odpravo družbene neenakosti, še posebej v pravosodju, nov zagon kulture in vseh njenih ustvarjalnih moči ter napredno javno šolstvo, za več znanja in inovativnega razvoja Slovenije. Pri izvajanju naših ukrepov bomo upoštevali zelo preprosto merilo: ali naše politike prinašajo boljše življenje vsakomur, tudi najbolj ranljivim in manjšinam.

Odgovor na velike družbene izzive, pred katere smo postavljeni, zahtevajo močno socialno demokracijo. Zdaj ni čas za krizo! Preveč je bilo stopicanja na mestu, premalo poguma in smelosti, da naredimo močan preskok k reševanju ključnih izzivov s katerimi se spopada Slovenija in Evropa.

Na te izzive odgovarjamo na način, kot je socialna demokracija v svoji zgodovino vedno znala in še močneje: s svojimi vrednotami solidarnosti, svobode, miru in enakosti; z organiziranjem in povezovanjem za družbeni napredek; s svojim načinom delovanja – s spoštovanjem do različnosti in sposobnostjo, da v družbi vzpostavlja potrebna soglasja.

Socialna demokracija nosi zgodovinsko odgovornost, da obudi in vodi sodelovanje vseh naprednih sil v politiki in civilni družbi, ki bodo Slovenijo in Evropsko unijo še naprej razvijale kot svobodno, pravično in solidarno skupnost.

Na prihajajoče lokalne volitve gremo Socialni demokrati z ambicijo, da ponovno zrastemo. Vsaj 70 županskih kandidatk in kandidatov, vsaj 170 odličnih list za mestne in občinske svete. Naši kandidati in kandidatke za vodenje občin so osebe, ki navdihujejo, imajo energijo in znanje. Naša prizadevanja ostajajo enaka – da v vsem kar delamo in kakor živimo, gradimo boljšo in lepšo skupnost.

To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem. Ideja o Sloveniji enakih možnosti. Vesel sem, da smo na tej poti skupaj.

mag. Dejan Levanič

glavni tajnik Socialnih demokratov

Dr. Jernej Štromajer ob začetku novega študijskega leta: Knjige v roke!

Nikoli ni odveč ponoviti znamenitega citata Bertolda Brechta: »Knjiga je orožje – vzemi jo v roke!« To posebej velja za 1. oktober, ko skozi vrata fakultetnih predavalnic vstopa nova generacija bruck in brucev ter seveda študentke in študentje višjih letnikov. Kot smo ugotavljali minuli petek, ko je po vsej Evropi potekala noč raziskovalcev, dogodek, v okviru katerega so raziskovalne inštitucije, od inštitutov do univerz, javnosti predstavljale svoje raziskovalno delo in dosežke, je družba znanja edina pot do uspeha tako družbe kot posameznikov. Knjiga in učenost sta najmočnejše orožje, s katerim se lahko opremimo za soočenje z izzivi življenja v prihodnosti.

V Sloveniji smo lahko ponosni, da premoremo toliko pameti, da se zavedamo, da mora biti dostop do izobrazbe v javnem interesu družbe. Ni namreč pravično, da zaradi svojega socialnega statusa kdo ne bi imel možnosti študirati.

Da o tem, da si kot majhna država in družba tudi ne moremo in ne smemo privoščiti, da bi izgubili kateregakoli nadarjenega bodočega študenta, sploh ne izgubljam besed. S koalicijskim sporazumom smo si zadali več ambicioznih ciljev, ki se dotikajo kakovosti študija in življenja študentov. Povečali bomo sredstva za izobraževanje, posebno pozornost bomo namenili tudi potrebi po kroženju možganov. Prav je, da se čim več študentov odloča za izmenjavo in/ali študij v tujini, vendar jim moramo nato omogočiti tudi nemoteno vrnitev domov.

Vsem, ki se danes prvič podajate na fakultete, ni odveč povedati: danes je prvi dan preostanka vašega življenja. Študentsko življenje je nepozabna in enkratna izkušnja. Zajemite jo s polno žlico.

S tem seveda ne mislim (le) na obštudijske dejavnosti, ampak na priložnost, ki vam jo nudi obiskovanje hrama učenosti. Vaši profesorji so ljudje, ki vas bodo s prenašanjem svojega znanja pozitivno zaznamovali za vse življenje. Debatirajte, sprašujte, bodite kritični. Vse to počnite argumentirano. Na univerzi ni prostora za debate po načelu rekla-kazala; to je kraj za akademsko razpravo, podkrepljeno z dejstvi in znanstvenimi viri.

S študijem boste pridobili novo znanje, vendar ne pozabite: učimo in izobražujemo se predvsem za življenje. Pridobljenega znanja vam nihče nikoli in nikakor ne bo mogel odvzeti. Znanje bo najmočnejše in najboljše orožje, ki ga boste lahko uporabili v življenju.

Zato čimprej vzemite knjige v roke – in srečno!

dr. Jernej Štromajer,

državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport

Komentar Tanje Fajon: O povezovanju in Evropi za ljudi

Teden dni nas loči od 11. Kongresa Socialnih demokratov, ki bo potekal prihodnjo soboto, 6. oktobra, v Bukovici pri Novi Gorici in na katerem bomo ne le izvolili novo vodstvo stranke, temveč potrdili vsebine, ki bodo naše vodilo v prihajajočih letih. Ena od njih bo tudi (mednarodno) povezovanje in sodelovanje, ki jo simbolično nakazuje tudi izbira kraja našega srečanja.

Veselim se javnega posveta s kolegicami kolegi o prihodnosti Evrope, ki ga bomo izvedli dan pred kongresom, v petek, 5. oktobra, na Bevkovem trgu v Novi Gorici (s pričetkom ob 18. uri). V pogovoru bodo sodelovali tudi mag. Mojca Kleva Kekuš, dr. Dominika Švarc Pipan, dr. Jernej Pikalo, dr. Patrick Vlačič, Matjaž Nemec in Neva Grašič. Prepričana sem, da bomo ravno od ljudi lahko veliko izvedeli o potrebah, željah in pričakovanjih, ki jim moramo prisluhniti in jih tudi upoštevati.

Kot podpredsednica Socialnih demokratov in evropska poslanka se pri svojem delu posvečam pretežno vprašanjem, ki se dotikajo temeljnih vrednot in pravic in prihodnjega ustroja Evropske unije. Ta je, kot posledica različnih kriz – finančne, gospodarske, migrantske, izstopa Združenega kraljestva … trenutno na točki porušenega političnega pa tudi družbenega ravnovesja. Evropska identiteta izgublja svojo moč, obstoječe institucije in politike ljudem ne doma ne v EU ne zagotavljajo več zadostne ravni ekonomskega in socialnega blagostanja in varnosti.

Soočeni smo z vzponom radikalnih idej, predvsem desničarskih, ki zmagujejo zaradi učinkovitega naslavljanja civilne družbe in z (tudi) zato lažjim preoblikovanjem domačih in EU demokratskih  institucij in politik. Tradicionalne stranke levega in desnega centra, ki skušamo obdržati podporo samo z delom preko institucij, sočasno izgubljamo podporo. A še vedno ni prepozno, da z učinkovitim razmislekom in konkretnimi aktivnostmi Evropi vrnemo ugled, državljanom pa zagotovilo za dostojno življenje.

V pripravah na kongres sem zato z velikim zanimanjem prebirala mnenja in pobude naših članov, kot posebno spodbudo za razmislek bralcem pa v tem zapisu omenjam komentarje naše Sonje Lokar. Odpira prava vprašanja, ki bodo zelo pomembna tudi pri pripravi na prihajajoče evropske volitve.

Bistvo našega prihodnjega delovanja, namenjenega izboljšanju življenja prav vsakega posameznika, je v povezanosti. Povezani so Orbanovi podporniki, ki vizijo Evrope vidijo in tudi že skušajo oblikovati kot nekakšno zvezo avtokratskih držav.

Povezani so tudi Macronovi liberalci, ki ponujajo svojo »močno« Evropsko unijo – zvezo večjih in  bogatejših. Četudi z različnimi interesi in razlogi, se v ključnih trenutkih med seboj znajo podpreti tudi različne evropske radikalne stranke. Če socialni demokrati ne želimo jahati na repu in biti poraženi, je skrajni čas, da prevzamemo iniciativo in za prihajajoče volitve ponudimo svojo alternativo.

Ker nobena stranka ne more sama zadržati pogrezanja v desni avtokratizem, Sonja Lokar razmišlja o povezavi zmernih ljudi v strankah, ki se opredeljujejo kot demokratične, v sindikatih in napredni civilni družbi, kar bi dosegli s pobudo in aktivnostmi SD preko Stranke evropskih socialistov – PES.

Na Kongresu PES, ki bo na začetku decembra v Lizboni, bi tako lahko predlagali, da se opredelijo ključna vprašanja, pomembna za ljudi, in podajo jasni predlogi rešitev, vključno z analizo podanih rešitev potencialnih zaveznikov, ter nakažejo možni kompromisi, ki bi bili izhodišče za razpravo o takšnem možnem konsenzu. Tako opredeljene teme bi bile podlaga za nacionalne kampanje pred evropskimi volitvami, ki bodo konec maja 2019.

Kandidat, ki ga bo PES kandidirala za predsednika Evropske komisije, bi moral biti sposoben koordinirati, povezovati in evropsko javnost seznanjati s potekom in rezultati te kampanje. In kar je še pomembno, in v čemer se zelo strinjam z mnenjem naše kolegice, izogniti bi se bilo treba razpravi o  reorganizaciji EU, njenih struktur in organov. Ta vprašanja so ljudem preveč oddaljena, preveč tehnična in zato nezanimiva.

Veliko učinkovitejši bomo, če si bomo postavili realne cilje v odgovorih na konkretna vprašanja, kot so denimo:

Je EU sposobna omejiti imperialistično ropanje, uničevanje planeta in njegovih naravnih in človeških virov, kar zdaj vodi v nove  ekološke katastrofe, nove  blokovske delitve, globalne trgovinske in lokalne vojne, posledično pa v migracije in begunstvo?

Kako bomo dosegli prerazdelitev med delom in kapitalom, da bodo omogočeni vzdržen razvoj, dostojno delo, socialna varnost in vključenost vseh prebivalcev EU?

Kako se bomo učinkoviteje spopadli z izzivom starajoče se Evrope in njegovimi posledicami?

Kako bomo upravljali migracije delavcev in humano poskrbeli za begunce in azilante?

Kako bomo zagotavljali resnično enakost med spoloma in pravice vsem manjšinam?

Kako bomo vzpostavili kredibilen medijski prostor, ki bo svoboden in profesionalen, kako se bomo spopadli z naraščajočim sovražnim govorom in lažnimi novicami?

Kako bomo tudi na evropski ravni dosegli spoštovanje vladavine prava, transparentnost in odgovornost voditeljev?

Mislim, da je napisano lahko dobra iztočnica za naše srečanje v Novi Gorici. Obetam si zanimive razprave in veliko svežih idej. Se vidimo inn Samo Dobro.

Tanja Fajon,

podpredsednica SD in evropska poslanska SD/S&D

Komentar dr. Milan Brglez: Arbitražna spoznanja

Ko je nemški tednik Der Spiegel objavil mnenje pravne službe Evropske komisije o arbitražnem sporu med Slovenijo in Hrvaško, je še enkrat več postalo jasno, da je tudi v Evropski uniji (EU) politika postala pomembnejša od prava. To spoznanje ni seveda nič novega za vsakega, ki se vsaj malo spozna na mednarodno politiko in mednarodno pravo. Saj mednarodno pravo v bistvu nadomešča ali vsaj ureja uporabo prisile med državami na temelju njihovega soglasja.

A navajeni smo bili verjeti, da je EU v vseh svojih do danes razvitih pravnih oblikah postopoma vzpostavila avtonomno in nadnacionalno območje vladavine prava z vzajemnimi in vnaprej določenimi pravili. Omogočilo ga je prav soglasje držav članic, da bodo pri izvajanju suverenosti na svojem ozemlju mednarodno pravo spoštovale in da se ne bodo, za razliko od nekaterih evropskih nacionalnih držav v 18. stoletju, postavljale nad njega. Temu očitno ni več tako in nekaterim državam članicam se je pridružila tudi Evropska komisija.

Pravzaprav pričakovano. Tudi za relativno soglasje slovenske politike tako glede »reševanja« arbitražnega postopka kot glede implementacije končne arbitražne

Komentar Tanje Fajon: Zaščita avtorskih pravic v Evropi

Ta teden smo poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu spet glasovali o direktivi, ki naj bi v Evropi uredila stanje na področju avtorskih pravic. Predlog je bil v nasprotju z mojimi željami in glasovanjem tokrat žal potrjen.

Prav vsi se strinjamo, da zakonske spremembe hudo zaostajajo za razvojem tehnologij, da distribuiranje del po internetu predstavlja velik izziv za ureditev avtorskih in sorodnih pravic in da je prav, da avtorji prejemajo pravično nadomestilo za svoje delo. Zato to povsem upravičeno zahtevajo.

Zakaj mi je torej žal, da je bil predlog sprejet?

Prvič, ker tako zelo kompleksne teme preprosto ni mogoče stlačiti v 20 členov, ne da bi pri tem tvegali natančnost zapisa, jasnost definicij in interpretacije, skladnost med posameznimi deli direktive in zakonodajo nasploh, da o dobri kompromisni vsebini sploh ne govorimo. To se je na koncu potrdilo v več kot 250 dopolnilih, ki so bila vložena k predlogu besedila.

Drugič, javna razprava se je začela zelo pozno, deležni smo bili veliko populističnih informacij, prisotne je bilo veliko jeze, stališča pristojnih ministrstev praktično niso bila poznana, večina razprave se je zgrnila le okrog členov 11 in 13, ki seveda sta pomembna, vendar nista edina pomembna.

In tretjič, ker enako upravičeno kot avtorji svoje pravice zahtevajo tudi uporabniki. Njih v času nastajanja direktive ni zastopal pravzaprav nihče. Na različne negativne posledice, ki jih lahko prinese sprejem tako slabo pripravljene direktive, opozarjajo številni strokovnjaki.  Ocen učinkov ne poznamo (razen dovolj zgovornih propadlih poskusov vpeljave licenc v Španiji in Nemčiji), vem pa za vsaj eno analizo, ki je bila med pripravo direktive namenoma »pospravljena v predal«, dokazala pa je, da založniki od dejavnosti spletnih portalov z novicami nimajo škode, kot so zatrjevali, marveč korist.

V evropskem parlamentu sem glasovala proti direktivi, saj je bila večina amandmajev, za katere sem se zavzela in bi po mojem mnenju zadovoljivo popravili uravnoteženost besedila do te mere, da bi postal podlaga za pogajanja, zavrnjenih. Prav tako se ne strinjam členom 4 (vpliv na izobraževanje), na katerega ni bilo podano nobeno dopolnilo, njegov prvotni zapis pa je nesprejemljiv. Na MIZŠ RS se tega zavedajo, žal mi je, da svojega stališča niso javno objavili, upam pa, da bo naša nova ministrska ekipa glede tega sledila začrtani poti, ki je za Slovenijo dobra.

Naj še enkrat ponovim, da tudi v prihodnje ne bom podpirala nedorečenih zakonodajnih predlogov samo zato, ker so potrebne spremembe. Če želimo, da skupna evropska zakonodaja deluje, mora biti tudi zapisana v taki maniri. Če naj bo pravična, pa potrebuje dobre, in ne kilavih kompromisov.

Na čistopis končnega besedila predloga direktive, ki bo šel v nadaljnja pogajanja, moramo še malo počakati, vseboval pa bo zelo podobne predloge in zato dileme, ki sem jih opisala v svojem zapisu pred glasovanjem in ga najdete na povezavi. V tem zapisu preberite še nekaj drugih podrobnosti in stališč v zvezi s to direktivo in vsebino spornih členov.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica S&D/SD

Komentar Rok Dacar: Paravojaški regiment po gozdu gre …

Občutek imam, da je v zadnjih dneh televizija polna reportaž o športnih dnevih raznih skrajno desnih domoljubnih organizacij. Najprej so razgrajali po nemškem Chemnitzu, se nato nekaj dni kasneje sprehajali in delali red po Trstu v Italiji, nekje vmes pa imeli manevre tudi v slovenskih gozdovih pri Apačah. Da, v naši mali državi imamo lastno, celo oboroženo, paravojaško organizacijo.

Rahlo utrujen od poročil o vseh odtenkih milic in drugih raznorodnih grupacij sem pred nekaj dnevi med listanjem po televizijskih kanalih z veseljem ugotovil, da vrtijo eno izmed mojih ljubših švedskih detektivskih serij. In tudi tam je mrki komisar Beck lovil švedske ultranacionaliste. Ker so omenjena združenja zaskrbljenih državljanov v zadnjem času očitno sila priljubljena tema, bom k tej priljubljenosti nekaj malega prispeval še sam. Na hitro se bom ozrl po tem, kaj te grupacije sploh so ter kako daleč še lahko gredo, brez da bi se znašle v dosegu kazenskega prava.

Protestniki v nemškem Chemnitzu so bili bolj ali manj blizu temu, kar razumemo pod besedo neonacisti. Ne vsi, nekateri so bili le simpatizerji parlamentarne stranke Alternativa za Nemčijo (AfD), sicer precej desni, vendar še ne ravno prohitlerjansko usmerjeni. Tega pa ne moremo trditi za najglasnejše demonstrante. To je za tiste, ki so najbolj zagreto kričali »Wir sind das Volk«, mi smo ljudstvo, nosili transparente in zastave katerih center je silhueta brzostrelke šmajser, držali desno roko pod kotom 45 stopinj ter vzklikali »Sieg Heil«. Nekaj jih je policija tudi zaprla, ker je v Nemčiji vzklikanje nacističnih sloganov pač prepovedano (pri nas, mimogrede, ni!). Zanimiv pa je bil odziv na proteste, protiprotesti vseh tistih, ki zagovarjajo odprto in strpno Nemčijo. Proti demonstrantom so se glasno izrekle tudi vse pomembnejše politične stranke, desne in leve, ter nemška protestantska in katoliška cerkev.

Nekaj podobnega, čeprav v veliko manjšem obsegu se je zgodilo tudi v Trstu. Tam so člani neofašistične stranke Forza Nuova (Nova sila) patrulirali po mestu in ohranjali javni red in mir, oboroženi baje edinole z mobilnimi telefoni, da bi v primeru težav lahko poklicali policijo.

In potem še češnja na torti, »Štajerska varda«. Paravojaška milica, v gozdnem postroju oborožena z vsem od sekir, bejzbolskih kijev in doma narejenih buzdovanov pa do jurišnih pušk, pod vodstvom Andreja Šiška, kandidata na lanskoletnih predsedniških volitvah in predsednika zunajparlamentarne stranke Zednijena Slovenija. Novica o tem, da imamo v naši državi pravo pravcato paravojaško organizacijo me je presenetila, neprijetno. Izjave njenega vodje, predvsem dve, tista o morebitnih konfrontacijah s policijo v primeru poskusa razorožitve ter tista o od naravnega prava dani pravico do nošenja orožja, pa sta me zaskrbeli. Še bolj pa me je zaskrbelo, da o Štajerski vardi očitno ni nihče vedel nič (ali pa vsaj ni nič ukrenil), vse dokler niso zamaskiranci na Facebooku objavili fotografij in videoposnetkov shoda.

Vse te grupacije se, pravno gledano, gibljejo po zelo občutljivem terenu. Načeloma so na robu med tistim kar je že kaznivo in tistim kar je sicer skrajno, kaznivo pa še ne. Dokler torej ne naredijo nečesa protizakonitega – recimo posedujejo orožja, napadajo ustavno ureditev ali koga pretepejo – so bolj ali manj varni, ščitita jih svoboda zbiranja in svoboda izražanja. Če gre za neko organizacijo, ki bi se že lahko smatrala za paravojaško enoto, (kot npr. da je oborožena, ima očitno nekakšno poveljniško strukturo ter oblačila, ki bi se jih lahko štelo za uniforme), je to že rahlo zaskrbljujoče in kliče po spremembi zakonodaje.

Poleg tega sodeč po izjavah njihovega poveljnika ne priznavajo obstoječega pravnega reda ter se sklicujejo na t.i. naravno pravo, sicer razmeroma zapleten pojem, ki pa si ga razlagajo malo po svoje.

Veliko bolj kot sama Štajerska varda je nevaren koncept, ki ga zastopajo in zagovarjajo. Nekakšen vzporedni pravni red obstoječemu, z vzporednimi oboroženimi silami in celo z vzporedno državo.

Ravno tako, ali pa še bolj zaskrbljujoče in pomenljivo pa je, da tega koncepta niso enoglasno in brezkompromisno obsodile vse pomembnejše politične stranke. Tako smo iz vrst opozicijske stranke SDS lahko slišali, da je oblikovanje paralelnih oboroženih struktur zgolj izraz jeze državljanov ali pa tako ali tako zgolj še en trik »globoke države« in Zveze združenj borcev za vrednote NOB. S tem občutno spodkopavajo legitimnost slovenskega pravnega reda ter represivnih organov. Glede na to, da so kar nekaj let tudi sami vodili državo in imeli željo, da bi jo spet, je to še toliko bolj nerazumljivo.

Kaj se bo zgodilo z kolovodjem varde se še ne ve. Dokazovanje, da je storil kakšno kaznivo dejanje bi lahko bilo težavno. Nenazadnje predstavniki Štajerske varde, razen posedovanja nekaj kosov avtomatskega orožja, po mojem mnenju niti niso storili drugih kaznivih dejanj oziroma jim bo to potrebno še jasno dokazati v okviru postopkov, ki že tečejo. Razmeroma nemočna pa je tudi SOVA, ki lahko poseže šele, ko obstaja nek tuj element, ki pa ga v primeru Štajerske varde (verjetno) ni.

Gotovo Štajerske varde po organiziranosti in nevarnosti, ki jo predstavljajo, ne moremo primerjati z »rjavosrajčniki« prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, a kljub temu jih moramo vzeti resno. Čeprav morda pravnega reda in suverenosti države v praksi ne ogrožajo, je njihova formacija jasen signal, da bo potrebno nekaj postoriti na področju zaznavanja njim podobnih struktur ter dati policiji in obveščevalno-varnostni agenciji SOVA primerna pooblastila.

Predvsem pa jasno povedati, da Slovenija ni divji zahod.

Rok Dacar je diplomant Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in College of Europe v Brugesu