Komentar dr. Jerneja Štromajerja ob svetovnem dnevu zadružništva: S sodelovanjem do vzdržnih skupnosti!

Danes, tako kot vsako leto prvo soboto v juliju vse od 1992 dalje, na podlagi odločitve Organizacije združenih narodov, poteka mednarodni dan zadružništva. Ob tej priložnosti bi sicer lahko na dolgo in široko razglabljali o ekonomskem in družbenem vplivu zadružništva na slovenskem skozi leta in skozi različna družbeno-ekonomska obdobja. Namesto tega pa je veliko bolj smiselno pogledati v prihodnost, kar za začetek sicer terja vpogled v ne tako daljno preteklost, tja do zadnje velike krize kapitalističnega sistema.

Ko so leta 2011 protestniki v času globalne finančne in ekonomske krize zasedli Zuccotti Park na južnem delu Manhattana in oblikovali gibanje Occupy Wall Street je poglavitni razlog zasedbe parka tičal v nasprotovanju vedno večji ekonomski in družbeni neenakosti. Ob skupnem razumevanju čemu in zakaj se je protestiralo je sledilo vprašanje ne samo česa protestniki nočejo, ampak kaj hočejo. In točka večinskega strinjanja, skupni imenovalec je bila zahteva po razvoju ekonomske demokracije in delavskih zadrug.

Kot bi »usoda hotela« je že leta 2012 potekalo Mednarodno leto zadružništva, ki je močno prispevalo k prepoznavnosti in večjemu razumevanju zadružnega modela v svetu, na to pa ni bila imuna niti Slovenija. Od takrat do danes v Sloveniji resda beležimo porast števila registriranih zadrug, hkrati s tem pa je število zaposlenih v teh istih zadrugah vedno manjše, pri čemer je daleč največji delež zaposlenih v zadrugah pri nas še zmeraj znotraj kmetijskega sektorja.

Ob tem nas ne sme pomiriti dejstvo, da so drugod po svetu kmetijske zadruge prav tako močno razširjenje, saj hkrati določenih oblik zadrug v Sloveniji praktično nimamo (potrošniške, delavske, kreditne zadruge…). In to kljub dejstvu, da so se prav v času globalne finančne in gospodarske krize zadruge izkazale kot bolj trajnostno naravnana in na krize kapitalističnega sistema bolje odporna demokratična podjetja, od konvencionalnih kapitalističnih podjetji katerih glavni cilj je maksimizacija dobička.

Trajnostna naravnanost in odpornost na šoke pa nista edini prednosti zadrug, njihova največja prednost pred klasičnimi podjetji tiči namreč prav v njihovi organizacijski obliki in načelih, predstavljajo namreč demokratično alternativo gospodarjenja. Zadruge ponujajo priložnost ekonomske in družbene alternative, so orodje samopomoči in model demokratičnega ekonomskega povezovanja, tako na strani proizvodnje, kot potrošnje.

Poleg tega so lahko  tudi mehanizem za povezovanje, da se zapolnijo vrzeli na trgu, ki jih druga podjetja ne uspejo zapolniti: od povezovanja malih kmetov za skupno za nabavo, prodajo in proizvodnjo (v razmislek: zakaj v Sloveniji v času vse bolj uveljavljanega car sharinga vsak kmet še vedno rabi svoj traktor namesto, da bi si več kmetov skupaj delilo zadružni traktor?), do delavskih zadrug v obliki storitvenih zadrug (npr. avtotaksi zadrug), pa vse do večjih industrijskih podjetij v lasti zaposlenih.

Če smo pred mesecem dni imeli možnost demokratične izbire svojih političnih predstavnikov, smo več ali manj vsak dan prikrajšani za demokracijo na delovnem mestu. Tam kjer preživimo vsaj osem ur vsak dan! In tukaj nam zadruge, kot demokratična podjetja v lasti svojih članov, ki delujejo po demokratičnem načelu en član – en glas, nudijo priložnost za demokratizacijo ekonomije.

Razvoj ekonomske demokracije je bil eden izmed ciljev (tudi te) odhajajoče vlade, žal ta ni uspela kot bi si želeli. Ni se uspela uresničiti več idej o različnih delavskih odkupih (npr. Adria Airways tehnika) ali kakšnega drugega zadružnega preoblikovanja katerega izmed podjetij. Zakon o delavskih odkupih, ki smo ga predlagali Socialni demokrati, je v tej vladni apatiji obtičal v predalih gospodarskega ministra iz vrst modernega centra.

O tem, da že od časa Pahorjeve vlade nismo uspeli prenoviti Zakona o udeležbi delavcev pri dobičku (novela tega zakona je v času Pahorjeve vlade padla po vetu Državnega sveta) raje niti ne bom govoril, čeprav imamo na področju finančne participacije delavcev in razvoju delničarstva zaposlenih še ogromno neizkoriščenega potenciala za dvig produktivnosti in povečanje motivacije zaposlenih.

Če je odhajajoča vlada na tem področju pustila veliko dela, morda celo priložnost »popravnega izpita« za prihajajočo vlado, bodo priložnost za razvoj zadružništva tudi prihajajoče lokalne volitve. Če resnično želimo razmišljati globalno in delovati lokalno ima razvoj različnih zadrug ogromno potenciala za grassroots razvoj zadružništva v Sloveniji.

Za to potrebujemo, ne samo vzpostavitev vsebinskih in finančnih podpornih mehanizmov za razvoj zadružništva, ampak predvsem aktivacijo vsega razpoložljivega človeškega kapitala za spremembo smeri razvoja razvojnega modela (lokalnih skupnosti), tako z družbenega kot tudi ekonomskega vidika.

dr. Jernej Štromajer je strokovni sodelavec v Poslanski skupini SD

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Zdravje mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto

Življenjska doba človeka se v zadnjih desetletjih podaljšuje. Večina ljudi živi bolj zdravo in dlje, vedno bolj postajajo pomembne socialne in družbene determinante zdravja ter vlaganje v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi. Analiza OECD »Health at a Glance« (2017) pokaže, da je dvig pričakovane življenjske dobe povezan z bolj zdravim življenjskim slogom, večjimi prihodki in boljšo izobrazbo posameznika.

Ni pomembno samo, koliko denarja za zdravstvo se porabi na prebivalca, temveč tudi, kako učinkovito so ti viri porabljeni.

DOLGOŽIVA DRUŽBA JE DEJSTVO

Ženske živijo v povprečju 5 let dlje kot moški, ljudje z visokošolsko izobrazbo živijo okrog 6 let dlje kot tisti z nižjo stopnjo izobrazbe. Povprečna pričakovana življenjska doba pri rojstvu je bila leta 2015 v državah OECD 80,6 let, leta 1970 pa 70 let.

Kratka analiza stanja v Sloveniji pokaže, da je današnja pričakovana življenjska doba 80,9 let. Zmanjšuje se smrtnost za srčno žilnimi boleznimi in rakom, povečuje se breme duševnih in kroničnih bolezni.

Kajenje in debelost ostajata aktualna javno zdravstvena problema, onesnaženost zraka je še vedno prepogosto spregledan javnozdravstveni problem, uživanje alkohola je naraslo v trinajstih državah OECD. Slednje predstavlja velik problem tudi v Sloveniji. Slovenci močno presegamo porabo alkohola na prebivalca in smo med 35 državami OECD na 5. mestu s porabo 11,5 litra, povprečje OECD je 9 litrov. V Sloveniji dosegamo dobre rezultate na področju racionalne rabe antibiotikov, zmanjševanja ležalne dobe, števila bolniških postelj na prebivalca, imamo pa priložnosti za izboljšave pri preživetju pacientov 30 dni po miokardnem infarktu, petletnem preživetju pri raku dojke, povečanju deleža cepljenja proti gripi, idr.

PORABLJEN DENAR ZA ZDRAVSTVO NARAŠČA 

V povprečju stroški za zdravstvo v državah OECD naraščajo. Ni pomembna samo poraba denarja na posameznika, temveč tudi, kako se viri povezani z daljšanjem življenjske dobe uporabljajo. OECD poudarja, da je potrebno nadaljevati z izboljšavami v dostopu do zdravstvene obravnave, zlasti na področju obravnave kroničnih bolezni na primarni ravni.

V Sloveniji za zdravstvo namenimo 2835 USD, povprečje OECD je 4003 USD, manj od nas v Evropi dajo države, ki so nastale z razpadom socialističnih držav ter Portugalska in Grčija, več pa vse druge evropske države, največ Švica (7919 USD), sledijo Luksemburg (7463 USD), Norveška (6647 USD), Nemčija (5551 USD), Irska (5528 USD), idr. (Graf 1).

GRAF 1: Health expenditure per capita, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 135).

Vendar vložek sredstev v zdravstvu ni v vedno v korelaciji s pričakovano življenjsko dobo ob rojstvu (Graf 2), pomembni mehanizmi so še učinkovitost zdravstvene obravnave, življenjski stil in v nadaljevanju razložene socialne determinante zdravja.

GRAF 2: Life expectancy at birth, 1970 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 51).

Zagotavljanje ustreznih finančnih in materialnih virov je ključnega pomena za delovanje zdravstvenega sistema. Viri se morajo uporabljati premišljeno, da ne pride do nepotrebnega trošenja.

Delež BDP za zdravstvo v skupini OECD 35 je v razponu med 4,3% v Turčiji in 17,2% v ZDA, povprečje OECD 35 je 9%, Slovenija zdravstvu nameni 8,6% BDP (Graf 3).

GRAF 3: Health expenditure as a share of GDP, 2016 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 137).

Na ravni posameznika slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018) opozori na strukturo neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa posameznika, ki se glede na dohodek zelo razlikuje, saj manj premožni trošijo predvsem za zdravila, bolj premožni pa bistveno več za ambulantne in zobozdravstvene storitve. Opazne so velike razlike v obsegu in strukturi neposrednih izdatkov za zdravstvo iz žepa v zadnjih desetih, kar bi lahko vplivalo tudi na povečevanje neenakosti v zdravju v Sloveniji.

V OECD 35, razen v ZDA, so viri financiranja zdravstva različne državne sheme in obvezno zdravstveno zavarovanje. Za stroške bolnišnične obravnave se v povprečju porabi 40% sredstev za zdravstvo. Število zdravnikov in medicinskih sester narašča od leta 2000 naprej. Povečuje se raba generičnih zdravil.

Staranje populacije zelo povečuje potrebe po dolgotrajni oskrbi. 13% starejših od 50 let tedensko neguje odvisne sorodnike ali prijatelje, 60% teh neformalnih oskrbovalcev so ženske.

Zato je ena od ključnih prioritet razvoja zdravstva in sociale zagotavljanje sistemskih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, saj bodo potrebe po dolgotrajni oskrbi z leti močno naraščale. Več o dolgotrajni oskrbi in potrebah neformalnih oskrbovalcev v zapisu »Zdravje in potrebe neformalnih oskrbovalcev v družini – izzivi dolgotrajne oskrbe v Sloveniji« (Skela Savič, 2018).

SOCIALNO-EKONOMSKI DEJAVNIKI IN ZDRAVJE

Socialno ekonomski dejavniki in življenjske razmere posameznika se vedno bolj izkazujejo kot pomembni mehanizmi, ki vplivajo na zdravje posameznika in na njegove življenjske navade.

Nizki osebni prihodki imajo učinke na slabo zdravje, vendar ta povezava ni linearna, medtem ko ima dolgotrajno pomanjkanje prihodkov dokazano negativne učinke na zdravje. Brezposelnost poslabša duševno in fizično zdravje posameznika, prav tako so pomembni pogoji za delo. Delo preko delovnega časa se izkazuje kot škodljivo za zdravje, povečuje stopnjo stresa in tveganja za srčno žilne bolezni. Nevarnost za poslabšanje zdravja predstavljajo še delo s škodljivimi substancami, nevarnost za izgubo dela in nezadovoljstvo na delovnem mestu (povz. Health at a Glance, 2017).

Slovenska analiza »Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize« (NIJZ, 2018) ugotavlja slabše izide pri osebah z nizkim socialno-ekonomskim položajem, prikazanim s stopnjo dosežene izobrazbe. Analiza povzame, da sta zdravje in uporaba zdravstvenih storitev pri brezposelnih pričakovano slabša kakor pri zaposlenih, zato so brezposelni nedvomno ranljiva skupina, ki potrebuje usmerjene ukrepe.

IZOBRAZBA ZAGOTAVLJA BOLJ ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG

Bolje izobraženi posamezniki in njihovi otroci živijo bolj zdravo, so manj odvisni od sprotnih prihodkov in redkeje izgubijo delo. Zato razvijejo bolj zdrav življenjski slog, so bolje informirani o zdravih in nezdravih vedenjih in praksah in več prakticirajo dobre prakse za ohranitev zdravja. So bolj poučeni o zdravstvenem sistemu, pravicah, uporabljajo preventivne in specialistične programe zdravstvene obravnave, kar ima svoje učinke zlasti na pojav in obravnavo kroničnih bolezni (povz. Health at a Glance, 2017).

Visoko izobraženi prebivalci Slovenije živijo dlje in so boljšega zdravja kot nižje izobraženi, zato nižje izobraženi prebivalci potrebujejo dodatno pozornost, da bi lahko izkoristili svoje potenciale, aktivno prispevali družbi in dočakali zdravo starost (NIJZ, 2018).

KADRI V ZDRAVSTVU

V Sloveniji smo na področju števila zaposlenih zdravstvenih delavcev in delavcev v sociali pod povprečjem držav OECD s 6,3 zaposlenega na 1000 prebivalcev (Graf 4).

GRAF 4: Employment in health and social work as a share of total employment, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 151).

Naši kadrovski normativi so zelo nizki in z zaposlovanjem kadrov ne sledimo razvitim državam in posledično se tako soočamo z večjimi težavami z obvladovanjem zdravstvenih in socialnih problemov dolgožive družbe. Podobna situacija je s številom zdravnikov (Graf 5).

GRAF 5: Practising doctors per 1000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 153).

Pri številu medicinskih sester na 1000 prebivalcev smo na spodnji meji razvitih držav (Graf 6), vendar je podatek zavajajoč glede na realno stanje. Pomemben podatek za razumevanje Grafa 6 je, da je skladno z Direktivo 2013/55/EU za regulirane poklice izobraževanje za poklic medicinske sestre regulirano na visokošolski ravni. Direktiva vključuje minimalne pogoje za izobraževanje naslednjih zdravstvenih poklicev: zdravniki, zobozdravniki, medicinske sestre, babice in farmacevti.

V Sloveniji omenjeno Direktivo upoštevamo za vse navedene poklice, razen za medicinske sestre. Dejansko je v sistemu le 2,5 diplomirane medicinske sestre na 1000 prebivalcev, preostali 6,3 na 1000 prebivalcev so kadri s končano srednješolsko izobrazbo programa zdravstvena nega, ki po končanem strokovnem izpitu pridobijo strokovni naslov tehnik zdravstvene nege in se jih umešča v prvo od štirih ravni kompetenc v zdravstveni negi. Ravni kompetenc so: 1. tehnik zdravstvene nege, 2. diplomirana medicinska sestra splošne smeri, 3. diplomirana medicinska sestra specialistka, 4. magistrica/doktorica zdravstvene nege/zdravstvenih ved s kompetencami za napredne oblike dela v zdravstveni obravnavi. Več o ravneh kompetenc lahko preberete v Skela Savič (2017).

GRAF 6: Practising nurses per 1 000 population, 2000 and 2015 (or nearest year). Vir: Health at a Glance 2017 (stran 161).

Slovenija tako prikazuje napačne podatke o kadrih, ki jih lahko z Evropsko direktivo umeščamo v kategorijo »medicinske sestre« oz. ne doda opombe, ki bi pojasnila skupno število kadra v zdravstveni negi. Tehnik zdravstvene nege ni nosilec zdravstvene nege, nima licence za poklic, zato je preštevanje pomembno razumeti kot v primerih zobozdravnikov, ko višje dentiste (danes jih ne izobražujemo več) ne štejejo v kategorijo zobozdravnikov, ali primer Nemčije, ko zdravnikove asistente ne štejejo v kategorijo zdravniki.

Realno v Sloveniji zelo primanjkuje diplomiranih medicinskih sester in te množično zapuščajo slabo plačana in neurejena delovna mesta.

V njihove kompetence nenehno vstopajo tehniki zdravstvene nege, kar za obe skupini predstavlja velik stres in nevarnost za kakovostno zdravstveno obravnavo pacientov. Številne mednarodne raziskave so pokazale pomen stopnje izobrazbe medicinskih sester za zniževanje smrtnosti pacientov in incidentov, vendar slovenski zdravstveni management in Ministrstvo za zdravje žal tem usmeritvam ne sledita in še vedno se večinsko zaposluje srednješolsko izobražen kader v zdravstveni negi.

DOLGOŽIVOST JE DEJSTVO, NA KATEREGA SE JE TREBA PRIPRAVITI

Zbrani podatki publikacije »Health at a Glance« (2017) nas ponovno opozorijo, da je dolgoživost dejstvo, na katerega se moramo ustrezno pripraviti tako znotraj zdravstvenega in socialnega sektorja in obema nameniti več denarja in več kadrov. Zdravje državljanov oblikujejo tudi drugi dejavniki, kot so delovno in bivalno okolje, stopnja izobrazbe, brezposelnost, delovni pogoji, idr. Na to področje opozori tudi slovenska analiza Neenakosti v zdravju v času ekonomske krize (NIJZ, 2018).

Zaključimo lahko, da zdravje družbe dejansko sega v vse družbene sektorje in mora imeti v politični perspektivi razvoja države ključno razvojno mesto. Brez zdrave družbe ne bo mogoče graditi države, ki bi se umeščala med najbolj razvite države sveta.

Zato se na zdravje in zdravstveni sistem ne sme gledati kot ekonomsko kategorijo, temveč kot kategorijo, ki prinaša družbeno blaginjo, seveda ob upoštevanju učinkovite rabe vseh potrebnih resursov.

Prihodnost učinkovite zdravstvene politike je v upoštevanju socialnih in družbenih determinant zdravja, vlaganju v stroškovno učinkovite intervencije za krepitev zdravja, zmanjševanje neenakosti v zdravju in družbi ter v preprečevanju in obvladovanju kroničnih obolenj in postavitvi sistemov dolgotrajne in palitivne oskrbe. Za vse navedeno je nujen dialog o strategiji razvoja zdravstva, kadrovski in finančni politiki v zdravstvu tako na nivoju strokovnjakov, kot zdravstvenih managerjev, ki bo odgovorila na izzive, ki so pred nami.

Zdravje ljudi mora postati apolitična tema, o kateri se dogovarjamo brez elitizma, v interesu zdravja državljanov, vezivno tkivo naj bo med poklicno sodelovanje in spoštovanje.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Njen prispevek je bil objavljen na spletnem portalu Metina lista

Komentar dr. Jernej Pikalo: Dnevi grmenja po volitvah

Stara politična šala gre nekako takole: “Zakaj hipoma ne maraš določenih ljudi? Zato, ker mi to prihrani ogromno časa.” Kar je bila včasih šala, je v današnjem političnem svetu twitterjev, snapchatov, facebookov in drugih orodij za takojšnjo politično zadovoljitev realnost. Politične izjave so na prvo žogo, njihova veljavnost manj kot en dan, povedi enostavčne, obmetavanje z zmerljivkami, žaljivkami in smešenji pa način komuniciranja političnih nasprotnikov.

Sodobno tehnologijo uporabljamo za vzpodbujanje najnižjih čustev. Politične odnose smo zreducirali na primitivizem, ki mu je kakršnakoli argumentirana razprava z iskanjem rešitev tuja. Politični nasprotniki niso več politični sopotniki, temveč so že zdavnaj postali politični sovražniki.

Vsi, ki na takšen ali drugačen način sodelujemo v politiki, imamo odgovornost.

Namesto da bi se obnašali kot gasilci, ki sproti gasijo požare sovraštva, nezaupanja, frustracij in polariziranj v družbi, jih s svojimi dejanji pogosto celo spodbujamo. Ker v svetu hipnih medijskih zadovoljitev pač mukotrpno in dolgotrajno iskanje rešitev ne šteje nič. Vsi vemo, da je to narobe, a prinaša točke. Ko že mislimo, da nižje ne gre več, ugotovimo, da to še ni zadnji krog.

Upamo, da to ne bo imelo vpliva na ustavno in politično ureditev, da bomo še naprej lahko uživali ustavno zagotovljene pravice in svoboščine, a tudi to ni več tako nedvoumno vklesano v kamen, kot je nekoč bilo. Glede na vse, kar se dogaja v naši bližnji in širši okolici, je naš način življenja, kodificiran v ustavnem in političnem sistemu, pod velikim pritiskom. S svojimi dejanji pogosto ne prispevamo k temu, da bi se zmanjšal.

Pritisk na ključne postulate ustavnega in političnega sistema ima še eno posledico: zavira napredek. Ko so politični akterji zaposleni z branjenjem civilizacijskih pridobitev in medsebojnimi neproduktivnimi boji, jim zmanjka moči za tisto, za kar so jih državljanke in državljani pravzaprav izvolili: za vzdrževanje in širjenje polja svobode, za regulacijo novih in razvijajočih se področij, za uvajanje novosti, za rešitve, ki izboljšujejo kvaliteto življenj posameznikov in družin. V tej neskončni igri gasilcev in piromanov, kjer imajo oboji ogromno dela, na koncu vedno ostane pogorišče. Vprašanje je samo, kako veliko. Jasno pa je, da se v tem času novega ni zgradilo nič.

Po volitvah vedno nastopijo dnevi grmenja. Kot v Prešernovem Povodnem možu nad Stari trg pridrvijo črni oblaki, na nebu sliši se strašno gromenje, vetrov sovražno vršenje, potokov derečih šumenje … Politična situacija postaja vedno bolj napeta, a namen vsega skupaj je samo eden: prevesti volilne rezultate v operativni politični konsenz, ki bo dal prepotrebno politično stabilnost političnemu sistemu v naslednjem zakonodajnem obdobju. Rezultate volitev je mogoče prevajati na več načinov, a vedno drži ena: voljo ljudi, izraženo v številu glasov, je treba vedno spoštovati.

Če je nekdo dobil en glas več kot naslednji, je to treba upoštevati pri grajenju zavezništev in konsenzov. Če pade to kvantitativno načelo, potem je odprto vse, kajti ne velja nič.

Tretji je lahko prvi, četrti je lahko vse. V takšni igri premetavanja številk, kjer se rezultati relativizirajo, najslabšo potegne mnenje ljudi, izraženo na volitvah. Če kaj, mora politika doumeti sporočilo volivk in volivcev in primerno, ne glede na osebne želje, rezultate glasovanja prevesti v operativni politični konsenz.

Koalicije, ki se gradijo po volitvah, so lahko takšne ali drugačne. Vedno so rezultat racionalnega seštevka pa tudi umetnosti sestavljanja koalicij. Zato je pri ocenjevanju možnosti potencialnih koalicij treba imeti v mislih ne samo številke, ampak tudi sposobnost koaliranja posameznih strank. Volilni izid, ki ga doseže določena stranka, ni enak njeni sposobnosti povezovanja z drugimi. To je namreč posebna kategorija, ki jo ocenjujemo glede na tip strank (inkluzivne, ekskluzivne), njihove potenciale in želje po povezovanju.

Pomembno vlogo igrajo voditelji oziroma njihova sposobnost sodelovanja pa tudi priznavanja primata prvemu. Vlogo igrajo tudi bolj ali manj natančni protokoli sodelovanja v koalicijah, s katerimi si koalicije opredeljujejo notranje načine delovanja. Nimajo vse stranke iste discipline glede sodelovanja v koalicijah niti istih namenov.

A če je v tem trenutku kaj politično pomembno, je to politična stabilnost. Priti do operativnega konsenza, ki bo Sloveniji v prihodnjih letih omogočal, da bo stabilna politična skupnost, ki je ne bodo zamajali niti veliki politični izzivi. Sedaj je čas za potrpežljivo razpravo političnih akterjev, ne pa za njeno zapiranje. Čas za kristaliziranje mnenj in približevanje predlogov. Je čas za resen in trezen premislek, kako naprej. Naj torej na nebu še grmi, naj se krešejo mnenja, naj divjajo možganske nevihte, vse s ciljem napredka in boljših rešitev za vse.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

*Komentar je bil objavljen tudi v sredini izdaji časnika Večer: https://www.vecer.com/po-volitvah-dnevi-grmenja-6501366

Dušan Semolič: Naj še dolgo živi praznik dela!

Čisto na začetku obudimo zgodovinski spomin. Kako se je sploh začelo? Leta 1886 Chicago – 37 mrtvih. Leta 1890 prvič praznujemo 1. maj v Sloveniji. Kaj druži današnji čas s časom, ki je tako dramatično zaznamoval delavsko gibanje 19. stoletja?To so vrednote povezane s solidarnostjo in pravičnostjo ter prepričanje, da se je potrebno za delavske pravice boriti, da niso podarjene in tudi večne niso. Postajamo vse bogatejša družba, toda bogastvo ni pravično porazdeljeno. Virus neoliberalizma ni premagan.

Še vedno je veliko in preveč revščine, krivic in izkoriščanja. Preveč je eksistenčne negotovosti in prepogosto so mnoge temeljne človekove pravice nedosegljive – vse v imeni vse večje konkurenčnosti in vse večjih dobičkov. Ni mogoče spregledati življenja prekarnih delavk in delavcev, ki za preživetje sprejmejo vsako delo, da bi le lahko preživeli, četudi so prikrajšani za mnoge delavske pravice.

Resnici na ljubo je potrebno reči, da so se nekateri trendi začeli spreminjati tudi na bolje. Tudi po zaslugi Socialnih demokratov in ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak, ki je v zadnjih štirih letih z različnimi ukrepi spodbujala rast zaposlenosti in zmanjševanja brezposelnosti. Zmanjšalo se je število brezposelnih mladih kot tudi sicer vseh brezposelnih. Zadnji dvig minimalne plače je pomemben prispevek k boljšemu življenju tistih, ki kljub rednemu delu prejemajo izjemno nizke plače.

Da – pravice ne smejo biti dostopne le bogatim. Socialne in delavske pravice niso sovražnik gospodarskemu razvoju, ampak predpogoj gospodarskega napredka. Nikoli več se ne sme ponoviti, da se v imenu varčevalnih ukrepov tako grobo poseže v standard upokojencev in upokojenk, v standard zaposlenih v javnem sektorju ali uničuje delavna mesta v gospodarstvu.

V Sloveniji je, tako kot v mnogih evropskih državah, pot za doseganje pravičnejše družbe pot na kateri se upošteva socialni dialog. Socialni dialog je naš civilizacijski standard, če želimo graditi družbo konsenza, družbo, ki bo prijazna do vseh. Razviti socialni dialog pomeni, da na usodna razvojna vprašanja najdemo le v dialogu dobre odgovore in dogovore.

Kako bomo živeli v prihodnje? Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od moči Socialne demokracije v Sloveniji, ki jo bo dobila na letošnjih parlamentarnih volitvah.

Je pa 1. maj praznik, ko se moramo ozreti po svetu. Ne smemo si zatiskati oči in ne videti vojn, trpljenja, revščine in lakote v mnogih delih sveta. Tudi tam so ljudje, ki hrepenijo po miru, socialni varnosti in pravičnosti, želijo razmere v katerih se spoštujejo temeljne človekove pravice. Tudi tam so delavke in delavci, ki vedo kaj je 1. maj, toda razmere v katerih žive so vse prej kot človeka vredne.

Da, prvi maj je velik praznik nas vseh. Naj nas združi z velikimi ideali solidarnosti in socialne pravičnosti

Živel 1. maj – praznik dela!

Mag. Dušan Semolič je dolgoletni član Delavske zveze SD, nekdanji dolgoletni predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in zdaj tudi kandidat SD za volitve v DZ v Ljubljani

Dr. Jernej Pikalo: Razvoja brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti

Minuli teden, v sredo, 18. aprila, je v Ljubljani potekal drugi Shod za znanost, na katerem so raziskovalke in raziskovalci želeli opozoriti na slabšanje razmer v slovenski znanosti. Po lanskem uspešnem shodu so znanstvenice in znanstveniki ponovno opozorili, da se soočajo s problemi, ki jim otežkočajo, včasih pa celo onemogočajo kakovostno in ustvarjalno delo, ki vodi v znanstvena odkritja in inovacije, ki izboljšujejo kvaliteto naših življenj.

Socialni demokrati smo tudi tokratni protest podprli, ker znanost ni zgolj ena izmed mnogih družbenih sfer, ampak ključna sfera za napredek in obstoj slovenske in evropske družbe. V SD vemo, da je vlaganje v znanost, raziskave in razvoj edini način za zdravo gospodarsko rast, znanstvene preboje, ki rešujejo življenja in družbene inovacije, ki prispevajo h kvalitetnemu in kreativnemu življenju skupnosti.

Iz Eurostat podatkov o financiranju znanosti je mogoče razbrati, da so sredstva za znanost (skupaj javna in zasebna) v Sloveniji rasla več kot desetletje do leta 2013, ko so dosegla raven 2,58% BDP. Od takrat so se nižala, leta 2014 so bila 2,37%, leta 2015 2,2% in leta 2016 2%. Za leto 2017 še ni podatka, bo pa bolj vzpodbuden, ker se je nekoliko povečalo financiranje iz javnih sredstev. Pri tem je pomembno vedeti, da je bila skupna rast BDP v letu 2013 negativna (-1,1%), v letu 2015 in 2016 pa pozitivna (+2,3% in +2,6%).

Socialni demokrati v letih 2013 in 2014 ko smo vodili Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, v zelo zahtevnih javno-finančnih razmerah uspeli iz državnega proračuna nameniti za znanost več denarja kot Stranka modernega centra v letih visoke gospodarske rasti 2015 in 2016. To smo naredili z jasnim zavedanjem, da bomo kot skupnost lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno.

Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno. V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. Ključ je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Znanost v Sloveniji poleg povečanja sredstev rabi tudi spremembe v načinu organiziranja, zastavljenih ciljih in kadrovski politiki. V znanost je potrebno pritegniti več mladih perspektivnih raziskovalcev, jim omogočiti stabilno perspektivo za življenje in delo, vse tiste, ki pa so v preteklosti odšli v tujino, pa poskušati privabiti nazaj. Slovenija se je znašla v položaju, ko slovenske univerze in raziskovalni inštituti znajo izobraziti izjemne mlade  znanstvenike, a jim po doktoratu ne uspemo zagotoviti ustreznih pogojev za nadaljevanje znanstvenih karier, zato odhajajo v tujino.

Na evropski ravni je treba zahtevati enako plačilo za enako delo v evropskih projektih, predvsem pa uresničevati ukrepe in smernice iz Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020. V naslednjem mandatnem obdobju bo prioritetna naloga poleg zagotavljanja javnih sredstev za raziskave in razvoj ter spodbujanja vlaganj zasebnih sredstev tudi sprejem novega Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki v tem mandatu ni bil sprejet. Znanstvena sfera namreč potrebuje nove in drugačne zakonske podlage za svoje delo, da se bo lahko lažje razvijala.

Zato Socialni demokrati poudarjamo, da pravega razvoja v Sloveniji brez znanosti ne bo, kot tudi ne prihodnosti.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Brigita Skela Savič: Recimo ne neenakostim v družbi in uredimo dolgotrajno oskrbo v Sloveniji!

Staranje populacije je eden od največjih družbenih in ekonomskih izzivov s katerim se sooča Evropska unija (EU). Ne gre samo za povečevanja deleža starejših od 65 let in več, ki hitro narašča, narašča tudi število starejših od 80 let in več. Delež populacije 80 let in več danes znaša 5,1 odstotka, leta 2060 bo znašal že 12,3 odstotka. Zapisana dejstva nimajo samo učinka na potrebo po razvoju ustreznih zdravstvenih in socialnih storitev, ima tudi svoje učinke na trg dela, socialno varnost, pokojninski sistem, razumevanje ekonomske rasti in prioritete v vladnem financiranju.

Brez odločnega ukrepanja lahko ta demografski razvoj ogrozi finančno vzdržnost zdravstvenih sistemov in sistemov socialne oskrbe. Tako napovedi kažejo, da se bodo v državah EU do leta 2060 povečali izdatki za javno zdravstvo za  vsaj 3 odstotke BDP ali več na račun akutne zdravstvene obravnave starejših in dolgotrajne oskrbe.

Evropske politike na področju staranja in s tem povezanih ukrepov v zvezi z zdravjem so v zadnjih letih usmerjene v razumevanje in udejanjanje aktivnega staranja. Poudarki so dani na prepoznavanje potencialov, ki jih imajo starejši ljudje, promoviranje njihove aktivne vključenosti v družbi in gospodarstvu ter ustvarjanju pozitivne podobe o dolgoživi družbi. Pojem aktivno staranje je predstavljen kot pomoč ljudem pri ohranjanju čim daljšega aktivnega obdobja samostojnosti in priložnosti, da prispevajo k razvoju skupnosti, družbe in gospodarstva.

V okviru Evropske komisije je v letu 2012 nastal usmeritveni dokument »Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje«, ki v ospredje postavlja cilje, da bodo starejši ljudje živeli čim dlje zdravo in neodvisno od pomoči drugih, izboljševanje vzdržnosti in učinkovitosti zdravstvenega in socialnega varstva in omogočiti razvoj storitev kot podporo dolgoživi družbi.

Odbor za socialno zaščito EU se zavzema za ustrezno zagotavljanje dolgotrajne oskrbe v dolgoživi družbi, pri čemer spodbuja preventivne mehanizme za čim daljšo ohranitev zdravja starejših, učinkovito rehabilitacijo v primeru izgube zdravja, razvoj spodbudnih okolij za življenje starejših ljudi in širitev možnosti za nudenje zdravstvene nege in oskrbe, ki bo prilagojena na potrebe starejših ljudi.

Dolgoživost kot fiziološki pojav in izziv za strokovnjake

Pri staranju prihaja do številnih fizioloških sprememb, ki se odražajo  v zdravstvenem stanju oseb. Je proces, ki ga ni mogoče ustaviti, je pa mogoče prispevati, da ima človek v tem obdobje čim manj zapletov, ki vplivajo na kakovost življenja in da čim dlje ohrani samostojnost in samopodobo, da zmore skrbeti zase. Dolgoživost populacije je tako potrebno razumeti kot pojav, ki neizogibno spreminja zdravstvene stroke, ki se bodo morale bolje povezovati tako znotraj zdravstvenih timov in nivojev zdravstva. Še več, ključnega pomena postaja medsektorska povezanost zdravstva in sociale na področju implementacije dolgotrajne oskrbe. Z višanjem starosti se namreč povečuje potreba po tovrstni oskrbi.

V Sloveniji še nismo razvili sistema formalne dolgotrajne oskrbe kot integralni del skrbi za starejše in druge kronično bolne. Tako je neformalna oskrba, ki jo izvajajo družinski oskrbovalci, trenutno pomemben in večinski segment dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. Družinski oskrbovalci svojim starejšim družinskim članom ali sorodnikom zagotavljajo različne pomoči, kot so gospodinjska pomoč, osebna nega, pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, pomoč pri denarnih zadevah, nakupovanje, prevozi, itd.

Nujna je sistemska ureditev dolgotrajne oskrbe

S pojmom dolgotrajna oskrba razumemo niz storitev ob zmanjšani stopnji telesnih in kognitivnih sposobnosti posameznika, ki je odvisen od pomoči pri izvajanju osnovnih in podpornih dnevnih opravilih. Delež neformalne družinske oskrbe je v Evropi še vedno večji od deleža formalne dolgotrajne oskrbe, zato tudi opisana skrb in spodbude EU za razvoj tega področja.  OECD za neformalne oskrbovalce pravi, da so temelj sistemov dolgotrajne oskrbe v vseh državah OECD-ja.

Neformalne oskrbovalce opredeli kot tiste, ki vsaj eno uro na teden nudijo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, družinske oskrbovalce pa kot tiste, ki dnevno ali tedensko svojim družinskim članom, prijateljem in drugim iz svojega socialnega omrežja, ki živi­jo znotraj ali zunaj njihovega gospodinjstva, nudijo pomoč pri temeljnih in podpornih dnevnih opravilih. V poročilu Evropske komisije in Odbora za socialno zaščito navajajo, da v večini evropskih držav neformalni oskrbovalci opravijo velik delež dolgotrajne oskrbe starejših ljudi, in obenem ocenjujejo, da je neformal­nih oskrbovalcev dvakrat toliko kot formalnih.

Nič drugačna ni slika v Sloveniji. V neformalno oskrbo so najpogosteje vključeni družinski oskrbovalci, ki so najpogosteje zakonski partnerji in hčerke, sledijo drugi sorodniki. Zaradi obremenitev in načinov današnjega življenja neformalni družinski oskrbovalci čedalje težje opravljajo to nalogo.

V Sloveniji žal še vedno nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi, je pa bilo sprejetih nekaj zakonov, ki so se posredno navezovali tudi na neformalne oskrbovalce, kot so Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki omenja pravico do dodatka za pomoč in postrežbo; Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, v okviru katerega je zagotovljena pravica do nadomestila za nego ožjega družinskega člana; Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu, ki omogoča družinskim pomočnikom denarno nadomestilo na podlagi posebnih predpisov, idr., vendar le ti ne rešujejo dolgotrajne oskrbe kot pravice iz zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

Le ta je prepuščena iznajdljivosti in zmožnostim družine. Takšen starostnik je ranljiv in oseba, ki prevzame tovrstno skrb, je preobremenjena, kar so pokazale že številne mednarodne raziskave. Dolgotrajna oskrba na domu lahko namreč traja več let, pri tem pa se slabša telesno in duševno zdravje oskrbovalca. Raziskave opisujejo pojav depresije, tesnobnosti, zaskrbljenost, psihološke stiske ob slabšanju varovančeve funkcionalnosti in bližanju smrti.

Politiki morajo prevzeti odgovornost za delujoči sistem dolgotrajne oskrbe v državi

Slovenija se uvršča v tretjo, najmanj razvito skupino Evropskih držav glede urejanja sistema dolgotrajne oskrbe in deleža sredstev, ki je temu področju namenjena. Prvo skupino predstavljajo severne evropske države, drugo zahodne države in tretjo države Mediterana, centralne in vzhodne Evrope ter Irska. Prav tako je Slovenija na repu držav v usposobljenosti delovne sile za področje dolgotrajne oskrbe, predvsem je pereča nizka vključenost diplomiranih medicinskih sester v dolgotrajno oskrbo.

Tako lahko zaključimo, da so v Sloveniji podporni mehanizmi dolgotrajne oskrbe v zametkih in razpršeni med sektorsko ter niso ustrezno koordinirani (zdravstveni sistem, socialnovarstveni  sistem, sistem pokojninskega varstva, sistem družinskega varstva, sistem invalidskega varstva, idr.). Taka razpršenost pravic onemogoča, da bi se dolgotrajna oskrba razvila v odzivni sistem pomoči posamezniku, ki je središče te oskrbe. Pojavljajo se odprta vprašanja, kdo so odgovorni za financiranje storitev v skupnosti, kakšna naj bo enotna ocena upravičenosti do storitev dolgotrajne oskrbe, kdo naj izvaja storitve in v kakšni mreži, kdo bo odgovoren za koordinacijo sistema, njegov nadzor in financiranje.

V Sloveniji tudi ni kulture, da bi se zdravstveni in socialni delavci izobraževali na način, da bi imeli določene vsebine skupne v času visokošolskega izobraževanja ali v okviru kontinuiranega profesionalnega izobraževanja. Le to se potem tudi odraža v delovanju teh dveh sistemov, ki delujeta premalo povezano, dolgotrajna oskrba je pa integrirana dejavnost socialnih in zdravstvenih storitev.

Ne smemo pozabiti, da uporabniki dolgotrajne oskrbe niso samo starejši nad 65 let. Uporabniki so tudi otroci do starosti 17 let (prirojene okvare, poškodbe ob rojstvu, hude in redke bolezni, idr.) in odrasli v obdobju med 18 in 64 let (hujše poškodbe, resna bolezenska stanja, zapleti po zdravljenih, idr.). Zato OECD dolgotrajno oskrbo poimenuje kot hitro rastoči sektor, ki je ni mogoče več graditi na neformalni oskrbi, temveč večinsko na formalni oskrbi na domu in formalni oskrbi v institucijah.

Predlaga se kombiniran sistem, ki bo integriral neformalne oskrbovalce, oskrbo na domu in v skupnosti ter oskrbo v institucijah. Integriran sistem dolgotrajne oskrbe na ravni države mora prepoznati neformalne družinske oskrbovalce, jih vključiti v formalno dolgotrajno oskrbo, oceniti njihove potrebe in jim dajati podporo pri delovanju. Naslednji element kombiniranega sistema dolgotrajne oskrbe je oskrba v skupnosti, ki vključuje razvoj  različnih servisov na domu (zdravstvena in socialno oskrbovalna pomoč na domu, idr.), ki naj bodo regulirani iz vidika ustreznosti storitev in kompetentnosti izvajalcev le teh.

Zdravstveno varstvo primarne ravni se naj fokusira na krepitev zdravstvene pismenosti starejših in izvajanje presejalnih programov za zgodnje odkrivanje bolezni, značilnih za starejšo populacijo. Pomembni so skupnostni pristopi na primarni zdravstveni ravni, kot so duševno zdravje starejših, koordiniranje skrbi za posameznika s potrebami po dolgotrajni oskrbi na domu (case management), organizirana zdravstvena oskrba usmerjena v starejše, povezanost z institucijami za starejše, potrebno je povečanje storitev patronažne dejavnosti za potrebe starostnika in potrebe neformalnih oskrbovalcev, idr.

Tretji segment dolgotrajne oskrbe je obravnava v institucijah, ki se jo razume kot urejena ponudba organiziranih namestitev, prilagojenih potrebam starejših z vključeno zdravstveno nego. Zdravstvena nega naj bo usmerjena v posameznika in v pomoč pri temeljnih življenjskih aktivnostih starejšega, poleg tega naj institucija zagotavlja tudi zdravstveno nego specialnih področij, subakutno zdravstveno nego in specializirano zdravstveno nego na področju bolezni značilnih za starostnike. Opisana dolgotrajna oskrba se odvija v domovih za starejše, varovanih enotah za starejše in negovalnih oddelkih v zdravstveni dejavnosti.

Dolgotrajno oskrbo je potrebno umestiti v sistem zdravstveno-socialne obravnave, ki se naj financira iz sredstev, s katerimi upravlja ZZZS, saj je dolgotrajna oskrba preplet storitev, ki pokrivajo zdravstvene in socialne potrebe uporabnika. Glede na dolgoživost družbe, razumevanje potreb starejših in glede na trenutne zmogljivosti nastanitve v domovih za starejše, je problem pomoči starejšim, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, v Sloveniji izjemno pereč. Prav tako ne sme biti cilj politik na področju dolgožive družbe staranje institucionalizirati, temveč čim dlje nuditi pomoč in oporo v bivalnem okolju, kjer starejši človek živi.

Ureditev dolgotrajne oskrbe v Sloveniji je eno od pomembnih področij zmanjševanja neenakosti v družbi, ki potrebuje podporo na politični ravni ter ustrezno med poklicno povezovanje strokovnjakov in raziskovalcev. Le tako bo dolgotrajna oskrba zaživela kot medsektorsko obsegajoči in delujoči sistem. Uspehi naslednje vlade se bodo merili tudi v ureditvi tega področja v Sloveniji.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin

Viri:

  • 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between generations – Evaluation report. Report, 15. 9.2014. http://ec.europa.eu/social/main
  • Evropska komisija. Izvajanje Strateškega izvedbenega načrta evropskega partnerstva za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Bruselj, 29. 2. 2012.
  • Evropsko partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje. Resolucija Evropskega parlamenta z dne 6. februarja 2013 o evropskem partnerstvu za inovacije za aktivno in zdravo staranje (2012/2258(INI)).
  • Social Protection Committee and the European Commission, 2014. Adequate social protection for LTC needs in an ageing society. Luxembourg: Publications Office of the European Union.
  • http://ec.europa.eu/economy_finance/publications/economic_paper/2012/pdf/ecp469_en.pdf
  • http://www.ennhri.org/Long-term-Care-in-Europe

Marjan Podgoršek ob svetovnem snevu gozdov: Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti

Gozdovi v svetu pokrivajo 31% kopne površine, v Sloveniji pa kar 58,3% kar nas za Finsko in Švedsko uvršča na 3. mesto v Evropi. Lesna zaloga je v povprečju v svetu 131 m3/ha. Lesna zaloga slovenskih gozdov je po podatkih gozdnogospodarskih načrtov Zavoda za gozdove Slovenije 337.816.717 kubičnih metrov oziroma 285 kubičnih metrov na hektar. Delež lesne zaloge iglavcev je 46 %, listavcev in 54%. V slovenskih gozdovih priraste letno 8.419.974 kubičnih metrov lesa ali 7,10 kubičnih metrov na hektar.

Tako površina gozdov kot lesna zaloga v Sloveniji sta bili v preteklosti že mnogo manjši. V letu 1875 je bila gozdnatost Slovenije 35,4%, v letu 1947 pa le še 42,2%; torej smo bili v zadnjih desetletjih priča izjemno hitremu naraščanju deleža gozdnih površin. Površina gozda, ki jo ima Slovenija na prebivalca, je kar 0,57 ha, kar je največ v Evropi, to je kar dvakrat več kot v Franciji in trikrat več kot v Švici.

Gozd je najbolj ohranjen kopenski ekosistem. Slovenija je dežela, kjer je gozd najpomembnejši element krajine in je blizu naravnemu stanju. Slovenski človek je skozi vse obdobje tesno povezan z gozdom in skozi čas je spoznal, da je potrebno z gozdom načrtno gospodariti na dolgi rok.

Gozd daje les, zaposlitev in še mnoge dobrine, varuje okolico pred vremenskimi ekstremi ter opravlja proizvodne, ekološke in socialne funkcije. Človek je bil vedno odvisen od gozda in z zavedanjem o pomenu gozda narašča tudi zavedanje po trajnostnem, večnamenskem, sonaravnem gospodarjenju z gozdom, hkrati s tem pa potreba po znanju in dobro organizirani javni gozdarski službi, ki načrtuje gospodarjenje z gozdovi ne glede na lastništvo.

Krajinske značilnosti Slovenije nam kažejo, da je po naravnih danostih prevladujoči element slovenske krajine gozd. Slovenski človek je bil skozi vso zgodovino tesno povezan z gozdom, ki mu je dajal les za gradnjo, za kurjavo, dajal mu je hrano, zavetje, varoval njegovo premoženje pred naravnimi nesrečami, mu pomenil prostor za preživljanje prostega časa. Človek in gozd sta bila vedno v dinamični soodvisnosti in slovenski človek je že zelo zgodaj spoznal pomen gozda in načrtnega trajnostnega gospodarjenja z gozdom.

Prvi gozdni redi na področju Slovenije so se pojavili v 14. stoletju in skozi čas se je zavest o potrebi po gospodarjenju z gozdom razvila v načrtno gospodarjenje, ki ima osnovo v bogatem znanju o gozdu in gozdarstvu. V Sloveniji imamo skoraj dvestoletno tradicijo načrtnega gospodarjenja z gozdom. V pojmu gospodarjenje z gozdom je mišljeno usklajeno gospodarjenje tako z rastlinskim kot z živalskim delom enotnega ekosistema gozd. Pri tem pa moramo poznati in upoštevati tudi lastnosti neživega dela tega enkratnega ekosistema.

Z vrstno in strukturno zelo pestrim gozdnim ekosistemom, ki ga odlikujejo zapleteni odnosi med živim in neživim svetom ter odnosi znotraj vsakega od teh svetov, gospodarimo tako, da ohranjamo vse njegove prvine ter s tem tudi dinamično ravnotežje gozdnega ekosistema.

Današnji pogled na gospodarjenje z gozdom vključuje načelo trajnosti, kar pomeni zagotavljanje trajnosti vseh funkcij gozda: proizvodnih, ekoloških in socialnih. Ker se nekatere funkcije med seboj izključujejo, je potrebno rabo gozda in gozdnega prostora skrbno načrtovati in v proces načrtovanja gospodarjenja vključiti še druge deležnike v tem procesu, kot so razne gozdarske in lovskih organizacije, lastniki gozdov, druge stroke ter javnosti.

Načrtovanje gospodarjenja z gozdom temelji na dobrem poznavanju gozda, na podrobni proučitvi rastišč, življenjskih razmer in zahtev rastlin ter prostoživečih živali, poznavanju funkcij gozdov, usklajevanju in skrbnem spremljanju učinkov načrtovanih in izvedenih ukrepov ter na družbenoekonomskih razmerah v družbi. Izbira gozdno gojitvenih in lovsko gojitvenih sistemov ter ukrepov zahteva skrbno načrtovanje in sodelovanje načrtovalcev in izvajalcev ukrepov v vseh fazah gospodarjenja z gozdom.

Marjan Podgoršek,
državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik sveta SD za gospodarstvo in razvoj

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Komentar Rok Dacar: Makedonija … ali dežela, ki je ne smemo imenovati

V začetku leta je prišlo do pomembnih premikov, ki bi lahko enkrat za vselej rešili spor glede imena »Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije« (v nadaljevanju FYROM), ki je že petindvajset let eden glavnih zaviralcev njenega razvoja ter onemogoča pridružitev Evropski Uniji ter zvezi NATO. Sledeči članek bo na kratko osvetlil ozadje spora, težave povezane z njim, pa tudi možne rešitve.

Da lahko razumemo razprtije glede imena s katerimi se makedonsko in grško politično vodstvo ukvarja že 25 let moramo najprej pogledati v preteklost, daleč v preteklost. Nekoč, okoli 2500 let nazaj, so na ozemlju današnje Grčije vladale številne grške mestne državice. Posebnost je bila Makedonija, helenizirano kraljestvo, ki se je razprostiralo v severnem delu današnje Grčije in južnem delu današnje FYROM in svetu dalo Aleksandra Velikega.

Če skočimo slabih 2500 let v prihodnost, pridemo v leto 1945, konec druge svetovne vojne, ki je za Grke hkrati pomenil začetek nove, državljanske, med komunisti in konservativci. Slednji so ob zajetni angleški pomoči zmagali, v procesu pa se tudi dokaj grdo znesli nad v Grčiji živečo makedonsko manjšino, ki je povečini podpirala komuniste. Naslednji pomemben mejnik je razpad Jugoslavije, ko je FYROM postala neodvisna država.

Makedonsko politično vodstvo je po osamosvojitvi sprva glasno ponavljalo da ime »Makedonija (tako se je država takrat imenovala)« nima nikakršne zveze z grško Makedonijo, pokrajino v severni Grčiji. Zaradi navezanosti na izročilo »stare Makedonije«, antičnega kraljestva, pa tudi zaradi strahu pred idejo o »veliki Makedoniji«, ki bi vključevala tudi grško provinco Makedonijo, pa so naleteli na dokaj sovražen odziv grške politike in diplomacije, ki je zaostrovala retoriko in poudarjala nedopustnost imena »Makedonija«, uvedla pa tudi trgovinski embargo.

Ta ni bil posebno koristen ne za Grčijo ne za FYROM, seveda pa je bolj prizadel že tako šibko gospodarstvo prve. Grčija ga je umaknila potem, ko je FYROM pristala na zamenjavo državnega simbola (prejšnji je namreč bila šestnajst kraka Vergina zvezda, simbol Argeadske dinastije, nekdanjih makedonskih kraljev) ter na sodelovanje v pogajanjih o imenu pod taktirko Združenih narodov, do konca katerih bi njeno ime bilo FYROM (kakor je določal začasni sporazum). Pogajanja so se začela, ter tekla in tekla, brez da bi prišlo do kakih pravih rešitev.

Grki so v vmesnem času zablokirali pristop FYROM k Severnoatlantskemu zavezništvu, ki je zaradi tega proti Grčiji vložila tožbo na Mednarodno sodišče v Haagu. Le-to je Grčijo spoznalo za krivo kršitve mednarodnega prava, kajti kršitve sporazuma o začasnem imenu (ki določa, da je ime države do trajnega dogovora o imenu FYROM), ki so jih Grki zatrjevali, po njegovem mnenju niso bile dovolj kvalificirane, da bi lahko Grčija nanje odgovorila z blokado vstopa v NATO.

FYROM pa tudi, predvsem pod vladami VMRO-DPMNE, ni vodila ravno politike, ki bi jo lahko poimenovali za spravno. Sredi Skopja so postavili monumentalen kip »jezdeca na konju« (ki seveda ni Aleksander Makedonski), slavolok, skopsko letališče pa poimenovali »Alexander the Great airport«, letališče Aleksandra Velikega. Grčiji omenjene poteze niso bile pretirano po godu in posledično je blokirala določena poglavja pristopnih pogajanj z EU, kljub lepemu število pozitivnih poročil o napredku s strani Evropske komisije.

Pred kratkim pa je Zahodni Balkan postal ena izmed prioritet zunanjega delovanja EU, nenazadnje tudi zaradi vse večjih ruskih apetitov po njem. Rešitev spora glede imena in posledična normalizacija razmer ter nenazadnje tudi pridružitev FYROM k EU je tako postala bolj izvedljiva, kot kdaj koli prej. Še posebno, ker sta trenutno v obeh državah na oblasti stranki levega pola, ki delujeta bolj spravljivo kot prejšnje vlade.

Vendar, zakaj ima Grčija takšne pomisleke proti imenu Makedonija, ko pa Belgije ne moti, da ima država Luksemburg enako ime kot ena izmed njenih regij? Odgovor na to ni preprost. Delno seveda zaradi močne narodne identitete, delno pa tudi zaradi verjetno bolj kot ne neupravičene bojazni, da ima FYROM apetite po osnovanju »Velike Makedonije«. Gotovo štanti v večjih mestih slednje, kjer prodajajo majice z zemljevidi »Velike Makedonije« ne doprinesejo veliko k pomiritvi predvsem bolj nacionalistično usmerjenih Grkov.

In kako naprej? Po dvostranskih pogovorih v Davosu v začetku leta med predsednikoma vlad obeh držav je FYROM sporočila, da bo preimenovala skopsko letališče ter glavno makedonsko avtocesto, oba sta trenutno poimenovana po Aleksandru Velikem. To naj bi olajšalo pogajanja o spremembi imena FYROM, za katerega je na mizi tudi nekaj konkretnih predlogov, recimo Nova Makedonija ali Zgornja Makedonija (albanska manjšina pa je ostro proti poimenovanjem, ki bi kazala na slovansko naravo FYROM).

To pa ni najbolj po godu grškim nacionalistom, ki so proti kakršnemu koli dogovoru, po katerem bi v imenu FYROM bila beseda Makedonija, kar več kot glasno izražajo na protestih, kakršen je bil tisti v Solunu pred približno mesecem dni.                    Medtem, ko se je trenutno vodstvo FYROM na čelu s predsednikom vlade, socialdemokratom Zoranom Zaevim, pa tudi večji del prebivalstva, zavoljo evropske in severnoatlantske integracije pripravljeno odreči ideji o poimenovanju države zgolj »Makedonija«, pa je vprašanje identitete bistveno bolj zapleteno. Prebivalci FYROM se imajo namreč za Makedonce, ki govorijo makedonski jezik. Če bi Grčija nasprotovala takšnim poimenovanjem bi pogajanja utegnila ponovno zastati.

Preteklih nekaj vrstic je na kratko orisalo najpomembnejše točke makedonsko grškega spora o imenu, njegov izvor, posledice in možne rešitve. Gotovo nanj ne moremo gledati kot zgolj na črno belo siko, kjer je ena stran dobra, druga pa hudobna. Argumenti obeh strani, če se nam zdijo še tako šibki, so podprti z zgodovinskimi izkušnjami, zvečine negativnimi, ter v njihovih očeh več kot legitimni. Če k vsemu prištejemo še nacionalno identiteto, ki je v obeh državah precej močna, je tukaj recept za katastrofo.

A do nje ne sme priti. V interesu vseh je, da se doseže dogovor. V interesu Grčije, da enkrat za vselej reši spor, v interesu grške vlade da bo tista, ki je spor rešila (Grki, ki nasprotujejo kakršnemu koli dogovoru tako ali tako niso njihova volilna baza) v interesu FYROM, da vstopi v EU, v interesu EU pa, da z integracijo držav zahodnega Balkana prepreči širjenje ruskega vpliva v regiji.

Kako torej priti do rešitve sprejemljive za vse strani? Odgovor je enak kot vedno, skrajna stališče je potrebno dati na stran, kar je trenutnima vladama uspelo, ohranjati je potrebno konstruktiven dialog, pa je tudi pohiteti ter poskušati do dogovora priti dokler sta na oblasti v obeh državah stranki levega pola, ki imata veliko bolj spravljivo retoriko kot VMRO-DPMNE in grška Nova Demokracija.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

Komentar dr. Brigite Skela Savič: Zdravje kot človekova pravica

Učinkovit zdravstveni sistem je ključni element za zdravo in pravično družbo, v kateri se zdravje razume kot človekova pravica, do katere dostop omogočimo s sodobnimi zdravstvenimi storitvami. Le te morajo biti zasnovane v racionalno mrežo, ki pokriva aktualne preventivne in kurativne potrebe državljanov danes in potrebe, ki jih lahko na osnovi spremljanja trendov in raziskovalnega dela napovemo v bližnji prihodnosti. Zlasti so pomembni preventivni mehanizmi krepitve in ohranjanja zdravja v družbi, razvijanje spodbud in odgovornosti za lastno zdravje vsakega državljana, presejalni testi, sodobna obravnava odkritih bolezni in zbiranje ustreznih podatkov o zdravju in boleznih državljanov ter njihova mednarodno primerjanje.

Prepričanje, da je zdravje človekova pravica, bi moralo biti temelj učinkovitega zdravstvenega sistema, katerega koristi imajo državljani in država. Pravica do zdravja in s tem povezana dostopna mreža zdravstvenih storitev ne sme biti samo fraza, temveč zaveza za politiko in vladajoče politične strukture, da delujejo konstruktivno s ciljem zagotavljanja najboljše zdravstvene obravnave za posameznika, skupnost in državljane.

Zato je za državljane pomembno, da dobro prisluhnejo, kaj o zdravju v družbi govorijo politične stranke in kaj dejansko naredijo, ko jim je zaupana možnost, da to področje vodijo. Kot državljane in davkoplačevalce nas mora zanimati učinkovit in integriran zdravstveni sistem, pri čemer učinkovit ne pomeni samo ekonomsko učinkovit, temveč se le ta v prvi vrsti kaže skozi mednarodne kazalnike zdravja in nacionalno postavljene kazalnike zdravja, ki so odzivni tudi na nacionalne in lokalne prioritete ter dostopnost do celostne skrbi za zdravje v družbi.

Še vedno je povezava med zdravjem populacije in ekonomsko rastjo premalo artikulirana. Investiranje v zdravje ohranja življenja, preprečuje bolezni, jih pravočasno odkriva in zdravi ter omogoča rehabilitacijo. Zdravje torej pogojuje uspešnost in učinkovitost družbe in nemogoče je pričakovati ekonomsko rast brez vložka v razvoj ljudi, tudi na področju njihovega zdravja. To bi bilo nedopustno in neetično. Skrbeti za zdravje ljudi je investicija v državno ekonomijo. Zdravstveni sistem je torej potrebno videti kot družbeno pomembni doprinos, ki ga izvajajo zdravstveni delavci in njihovi sodelavci in doprinaša k povečanju BDP.

Kako naj državljani prepoznamo v človeka usmerjene pristope v zdravstveni obravnavi?

Prva je investicija v zdravstveno pismenost v vseh življenjskih obdobjih, ker le ta omogoča, da državljan osvesti svojo vlogo in vlogo države pri krepitvi in ohranitvi lastnega zdravja. Sledi vključevanje strokovnjakov, znanstvenikov, neprofitnih organizacij, lokalne skupnosti in predstavnikov pacientov v analizo in razvoj zdravstvenega sistema.

V človeka usmerjena obravnava je danes prepoznani temeljni pristop, kako se zdravstvena obravnava izvaja. Pomeni obravnavati človeka, pacienta, njegove bližnje, oskrbovalce in druge sodelujoče z dostojanstvom, s spoštovanjem in sočutjem. Pomeni vključiti jih v odločanje o zdravju, zdravljenju, zdravstveni negi in oskrbi. Pomeni delati stvari z ljudmi in ne za njih. V človeka usmerjena obravnava ima z raziskavami dokazane koristi, saj znižuje ležalno dobo, manj je nujnih obravnav,  sprejemov v bolnišnico in napotitev do specialistov, manj laboratorijskih in invazivnih preiskav, prej so prepoznani pacientovi problemi, boljše so možnosti pravilnega zdravljenja in predpisovanja zdravil, poveča se možnosti pacienta za samooskrbo, idr. Daje koristi za udeležence obravnave, zdravstvene delavce kot izvajalce, zdravstveni sistem in celotni družbi.

Naslednje pomembno področje so oblike pomoči in skrbi za ljudi na domu, integracija zdravstvenih in socialnih potreb človeka, ki zahteva med sektorsko povezovanje za dobro človeka. Dolgoživa družba od nas zahteva povezovanje na ravni pacienta, družine, zdravstvenih delavcev in oskrbovalcev. Storitve, ki jih moramo razviti na področju dolgotrajne oskrbe zahtevajo od nas etično odgovornost, da končno uskladimo sektorje, financiranje storitev in ponudimo storitve v okviru zdravstveno – socialne skrbi za človeka. Če sta sektorja zdravstvo in sociala v naši  državi ločena, to še ne pomeni, da človek nima sočasno problemov na obeh področjih.

Zdravstveni sistem ne more biti učinkovit, če si desetletja zatiskamo oči pred postavitvijo  kadrovskih normativov in standardov dela, če ne sledimo razvoju zaposlenih v zdravstvu, kot ga izvajajo v razvitih državah in za to posledično ne uvajamo novih storitev, ki bi jih lahko izvajali z ustrezno usposobljenimi zdravstvenim delavci. Že pred desetimi leti smo v državi uvedli Bolonjski sistem izobraževanja, sistematizacija delovnih mest in pogoji za zasedbo delovnih mest za zdravstvene poklice na ravni strokovnih magisterijev pa temu ne sledijo. S tem izgubljamo priložnosti, da se znanja in kompetence dosežene v izobraževanju prenesejo v zdravstveni sistem, kar bi mu dodalo znanja s področja spremljanja in razvoja lastnega dela, razvoj samostojnih in naprednejših oblik dela za prerazporeditev del in nalog v zdravstvenem timu, znanja o na dokazih podprtem delu, kakovosti, varnosti in še bi lahko naštevali.

Naše zavzemanje za kakovost in varnost je na ravni pridobivanja različnih standardov in dragih akreditacij, o tem da bi sistematično izmerili učinke slednjega na izide zdravstvene obravnave, pa nimamo povratnih informacij. Kje smo torej s kakovostjo in varnostjo? Ali imamo sistematično zbrane reprezentativne podatke iz vseh nivoje zdravstva? Seveda se ne rabimo vprašati ali se investicija v kakovost splača, to so potrdile že številne raziskave, pomembno je, kako se uvajanja kakovosti in varnosti v zdravstvu lotimo v državi.

Kako na torej deluje zdravstveni sistem, da bo zagotavljal pravico do zdravja?

Celovito skrb za zdravje ljudi bomo dosegli z jasno nacionalno vizijo in strategijo za doseganja ciljev na tem področju. Le ta se naj ne spreminja glede na vladajoče stranke, temveč naj izhaja iz dejstav, da je zdravje državljanov javno dobro in pomemben resurs za uspešno in zadovoljno družbo.

Zdravstvena služba naj bo dostopna, učinkovita, varna, v človeka usmerjena, minimizira naj neracionalne rabe resursov. Zdravstveni delavci naj bodo odzivni, pošteni, učinkoviti, dostopni, pravično razporejeni, zagotovljeni naj bodo ustrezni kadrovski normativi, ustrezna naj bo med poklicna  zastopanost, kompetentnost in produktivnost dela. Vodenje, menedžment in upravljanje naj temelji na transparentnih nacionalnih regulatorjih, spodbudah, odgovornostih, razvite naj bodo strateške in taktične usmeritve za zdravstveni sistem v državi, ki niso odvisne od aktualne politike. Zdravstvena informatika naj zagotavlja ustrezno zbiranje, spremljanje in analize podatkov, razširjanje in uporabo zanesljivih in pravočasnih informacij ter izboljševanje storitev.

Financiranje zdravja naj zagotavlja takšne vire za zdravstveni sistem, da se na osnovi analiz zdravstvenih potreb načrtujejo zdravstvene storitve, pri tem pa naj bodo državljani zaščiteni pred finančnim izčrpavanjem zaradi zagotavljanja zdravstvenih storitev. Medicinski produkti, vakcine in tehnologije naj bodo pravično dostopni, zagotovljena naj bo njihova kakovost, znanstveni pristop pri izdelavi in uporabi le teh ter stroškovno učinkovita raba. Za zdravje državljanov bomo morali nameniti več BDP, ob tem pa izvesti celovito reformo zdravstvenega sistema iz organizacijskega, stroškovnega in vsebinskega vidika.

Slovenija mora slediti smernicam in praksam razvitih držav na področju usposobljenosti managerjev v zdravstvu, saj je situacija trenutno taka, da lahko direktor zdravstvenega zavoda postane vsakdo z nekaj vodstvenih izkušenj. Prav tako je imenovanje direktorjev zdravstvenih zavodov preveč spolitizirano. Takšno delovanje močno odstopa od mednarodnih priporočil in praks, da je za vodenje zdravstvene organizacije potrebno imeti znanja, ki se najpogosteje pridobijo na podiplomskih programih izobraževanj in usposabljanj. Le z znanji o zdravstvenem sistemu in okolju v katerem sistem deluje, specifičnostmi vodenja, veščinami in principi poslovanja v zdravstvu ter razumevanjem profesionalizma različnih skupin zdravstvenih delavcev, bo direktor zdravstvenega zavoda pripravljen za delovanje v specifičnem okolju. Prav tako je potrebno za člane svetov zavodov zahtevati obvezno usposabljanje za prevzem funkcije.

Naslednja pomembni korak je prenova zdravstva kot sistema z opredelitvijo funkcij in odgovornosti,  s čemer mislimo na vsaj tri funkcije. Prva je izvajanje zdravstvenih storitev iz vidika opredelitev vsebine, količine, kakovosti in učinkovitosti izvedbe in merjenja izzidov na nacionalni ravni in sodi v kategorijo primarne funkcije. Druga je spajanje zdravstvenega zavoda z okoljem na strokovni, medresorski, državni in mednarodni ravni in sodi v skupino sodelovalne in razvojne funkcije. Tretja je odgovornost za dostopen, učinkovit in v razvoj usmerjen zdravstveni sistem na ravni zdravstvenega zavoda, zdravstvenega sistema in družbe, ki sodi na polje funkcije družbene odgovornosti za zdravje v družbi.

Nacionalna mreža javnih zdravstvenih zavodov in zdravstvenih storitev glede na demografijo in potrebe po zdravstvenij storitvah ima za cilj povezovanje vseh ravni zdravstva kot organizacijskih sistemov, določitev mreže zdravstvenih zavodov in mreže storitev na primarni, sekundarni in terciarni ravni s ciljem racionalizacije, stroškovne učinkovitosti, varnosti, večje dostopnosti in strokovnega in raziskovalnega povezovanja. Hkrati z oblikovanjem nacionalne mreže javnih zdravstvenih storitev je potrebno oblikovanje »novih«, mednarodno primerljivih storitev na področju krepitve zdravja, stanj povezanih z dolgoživostjo populacije, preprečevanja, zgodnjega odkrivanja in celovite obravnave kroničnih obolenj, s čemer se bo povečala dostopnost do zdravstva, kakovost in učinkovitost zdravstvene obravnave ter zdravje družbe.

To se kaže v uvedbi mednarodo primerljivih in uveljavljenih naprednih oblik dela ali napredne prakse (»Advance practice«) različnih zdravstvenih strokovnjakov z zaključenim strokovnim magisterijem, ki imajo kompetence za poglobljeno samostojno strokovno delo s pacienti in za vodenje, spremljanje in izboljševanje področja dela. Ta področja delovanja so kronične bolezni, tveganja za nezdrav življenski slog, zdravje otrok in mladostnikov v šolah, duševno zdravje v skupnosti, zdravstveni problemi starostnikov in ranljivih družbenih skupin, zdravje v ruralnih področjih, idr.

Postavi se tudi vprašanje, ali imamo v državi dovolj strokovnih in znanstvenih informacij za odločanje o stanju v zdravstvenem sistemu v državi iz vidika organizacije in procesov dela, kadrov, obsega storitev, menedžmenta, zdravstvene ekonomike, kakovosti in varnosti, učinkovitosti, idr. Uvajanje izboljšav je v razvitem svetu prepoznano kot znanost (health care impovement science), ki proučuje  zmogljivosti zdravstvenega sistema, načrtovanje storitev, izboljšav in novosti v sistemu organizacije, financiranja in razvoja zdravstvenega sistema, pričakovanih in razvijajočih kompetenc zdravstvenih delavcev, idr. Če želimo reformiratii zdravstveni sistem in doseči trajne spremembe, moramo delovati na pospeševanju uvajanja mednarodno uveljavljenih dobrih praks, uvajati na dokazih podprto delovanje zdravstvenega sistema na vseh področjih (stroka, upravljanje, pacient) in lastno delo sistematično spremljati, analizirati in izboljševati.

Sistematične pristope na področju kakovosti in varnosti lahko dosežemo le z nacionalno akreditacijo zdravstvenih zavodov (javnih, koncesioniranih, zasebnih), ki temeljijo na postavljenih standardih, normativih in merjenju učinkovitosti dela. V ta namen je potrebno izdelati nacionalna merila za akreditacijo zdravstvenih zavodov v skladu z mednarodnimi smernicami, standardih in priporočilih v EU, ki naj bo razvijajoči se dokument v smeri večanja zahtev ob vsaki naslednji akreditaciji. Akreditacije zdravstvenih zavodov naj bodo kot obveznost za delovanje in morajo biti brezplačne, izvaja jih naj nacionalna agencija za kakovost v zdravstvu v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki. Mednarodna akreditacija naj bo sekundarni pristop in odločitev zdravstvenega zavoda in ne more nadomestiti nacionalne.

Državljani Slovenije morajo imeti enak dostop do vseh oblik zdravstvene obravnave, čakalne vrste naj bodo usklajene s smernicami za dopustne časa čakanj, enoten sistem naročanja naj bo odgovor na nedopustne razlike v doseženih cenah za zdravila in zdravstvene materiale. Pri oblikovanju enotnega sistema naročanja se naj Slovenija poveže v Evropske mreže za javna naročil. Prav mreženje med državnimi zdravstvenimi sistemi bi lahko pripomoglo k odpravi čakalnih vrst, primerna je tudi izmenjava kadrov na področju redkih bolezni, saj v 2 milijonski državi sami ne moremo poskrbeti varno za vse redke bolezni.

dr. Brigita Skela Savič je znanstvena svetnica in izredna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin