EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Futuristična Evropa skozi prizmo fantastike in realnosti

“V čast nam je, da danes v Bruslju v živo gostimo starosto evropske politike. Večno zagovornico evropskega povezovanja, solidarnosti, človekovega dostojanstva, gorečo podpornico mladih in idej za boljši jutri, političarko, ki je v času kriz in izzivov znala opozarjati ne le na vsebinske, temveč tudi na institucionalne slabosti Evropske unije. Pozdravimo nekdanjo evropsko poslanko, 76-letno Tanjo Fajon iz Slovenije.”

Drage mlade Evropejke in Evropejci!

Ne morem skriti veselja. Po tem, ko smo nedavno na prvem vseevropskem referendumu ukinili sedež Evropskega parlamenta v Strasbourgu in po dolgih desetletjih prekinili drage selitve poslancev, je prenovljena parlamentarna plenarna dvorana v Bruslju nabito polna! Oboje je znak, da Evropskaunija živi kljub številnim krizam, ki smo jim bili priča v preteklih desetletjih. Tudi vi, mladi, odlično krmarite evropsko idejo in se še naprej zavzemate za ohranitev najdaljšega obdobja miru na naši celini.

Danes sem z vami, da se skupaj priklonimo 60. obletnici najuspešnejšega programa Evropske unije, programu Erasmus++ (1978 – 2047). Ob pripravi na današnje srečanje mi je spomin odplaval v leto 2017, ko smo praznovali 30. obletnico omenjenega programa. Takrat si, navdušeni nad dosežki tedanjega Erasmusa, nismo upali predstavljati, smo si pa na tihem vendarle želeli, da bi program postal del obveznih šolskih vsebin, ki bi prav vsakemu od vas omogočil izkušnje izven domačega in znanega okolja. Že takrat smo se ponosno trkali po prsih, sajse je programa udeležilo 9 milijonov mladih. No, danes vas ne štejemo več, programa ste deležni prav vsi mladi.

Žal pa je res tudi, da mladi predstavljate le še 15 odstotkov evropske populacije, kar je zaskrbljujoče. Uresničile so se demografske napovedi izpred 30 let, ki so napovedovale veliko, nevzdržno breme za prihodnje mlade generacije, torej za vas. Evropska komisija je že pred 30 leti v svojem poročilu o staranju v EU ocenila, da bi, če bi od takrat do danes v EU sprejeli 1,4 milijona delovno aktivnih priseljencev, ob nespremenjeni rodnosti v tem trenutku imeli 2 delovno aktivni osebi na vsako osebo, starejšo od 65 let, s čimer bi približno obdržali tedanje stanje.

Spodbujeni z velikim številom beguncev iz Sirije, Afganistana in Severne Afrike smo se prav v tistem času sicer začeli resno spopadati z vprašanjem migracij in integracije. A zaradi različnih interesov in egoizma držav ter strahu pred prišleki žal prepozno in ne dovolj uspešno. Tako se danes spet ali pa še vedno spopadamo s problemi demografske krize.

Pomanjkanje delovne sile še vedno pretežno nadomeščamo s podaljšano delovno dobo, pri čemer nam gre poleg tehnološkega razvoja na roko tudi dolgoživost, ki je eden največjih dosežkov moderne družbe v EU, ki je bila in ostaja pojem napredka. Vsi, ki sedite pred mano, imate zelo dobre možnosti, da ne le dosežete, temveč tudi zelo zdravo in kakovostno živite kar 100 let.

Demografske spremembe so terjale korenito spremembo sistemov socialne varnosti, zdravstva, trga dela. Ker se države članice s tem niso več zmogle spopadati same in posamezno, sta sedaj tudi socialna in zdravstvena politika v pristojnosti Evropske unije, kar je v primerjavi z letom 2017 vendarle velik in dobrodošel korak naprej. S tem in s skupno davčno politiko, za katero smo si prizadevali dolga leta, se je v celoti uresničila ideja štirih svoboščin, ki omogoča pravo in zdravo konkurenčnost in spodbuja socialni ter gospodarski in tehnološki napredek. Ta je resnično fantastičen.

Tako sem danes v Bruselj prišla z brezpilotnim letalom, doma me vozi samovozeči avto in nujna gospodinjska opravila sem naročila Verici, svoji prijazni robotki. Ta današnja realnost je bila pred 30 leti še v zelo grobih povojih. Na razvoj umetne inteligence smo gledali s strahom, predvsem smo se zaradi avtomatizacije in razvoja robotov bali izgube delovnih mest. To nas je prisililo v učinkovito regulacijo, po drugi strani pa v razvoj novih delovnih mest z veliko dodano vrednostjo.

Znanja so danes zelo specifična in od vas mladih se pričakuje, da se v čim zgodnejših letih specializirate za ozko področje delovanja. Vesela sem, da v Evropi tudi s pomočjo programa Erasmus ++ vzgajamo najboljše mlade strokovnjake, ki imate odlične možnosti za prodor v svet.

Znanje še nikoli ni imelo tako visoke cene in globalizacija je na področju znanja tako rekoč popolna. Fluidnost znanja, njegovo hitro prehajanje, je med drugim posledica hitrega tehnološkega razvoja. A če vam povem po pravici, mi dandanašnja komunikacija, ki praviloma poteka z oddaljenim dostopom, ni preveč všeč. Sama ostajam oseba, ki ima raje osebno, bližnjo komunikacijo. Kot gostja, ki stojim pred vami, lahko z gotovostjo in izkušnjami povem, da še vedno največ štejejo kakovostni in človeški odnosi. So nenadomestljivi in prava veličina naše vrste. Človek skozi zgodovino ni napredoval in izstopil zaradi svoje sposobnosti hitrega prilagajanja in nagona samopreživetja, temveč zaradi razvoja in sposobnosti komunikacije, čustvovanja in empatije.

Ravno zaradi vseh teh človeških vrlin je Evropska unija, ta skupek različnosti, še vedno živa, čeprav drugačna in predvsem veliko večja kot v mojih politično aktivnih letih. Že nekaj časa namenjamo največji delež EU proračuna znanosti in raziskovanju ter integracijski in socialni politiki, razlog za slednje pa je že omenjena demografska kriza. Veseli me, da so politiki dokončno sprevideli, kako zelo pomembni sta socialna varnost državljanov in dobra integracijska politika priseljencev v Evropo. Novi programi, vključno s subvencijami za zaposlovanje mladih iz drugih celin, dajejo spodbudne rezultate in zadnje raziskave kažejo, da jih izvajajo prav vse države članice. Zato me za prihodnost EU ni strah.

Čez leto in pol, torej 2049, bodo nov razvojni mejnik predstavljale evropske volitve, ko bomo prav vsi evropski državljani lahko oddali svoj glas za kandidate in stranke elektronsko, kar preko mobilnih naprav, od koderkoli, in sicer prvič v zgodovini po enotnem evropskem volilnem sistemu.To je dosežek, ki nas še bolj povezuje. In seveda pri tem računamo na vas, mlade.

Tanja Fajon je evropska poslanka S&D in podpredsednica SD

(Zapis je poletno branje, plod domišljije, ki ima povezavo z realnostjo le toliko, kolikor si bralec dovoli svobodno interpretacijo)

Rok Dacar - pravnik

Komentar Roka Dacarja: Ali ženske kvote prinašajo pozitivne učinke k večji enakopravnosti žensk v družbi?

»Če imajo ženske pravico povzpeti se na giljotino, bi morale imeti tudi pravico, povzpeti se na oder«, je pred dobrimo 200 leti izrekla francoska razsvetljenka Olympe de Gouges, avtorica Deklaracije o pravicah žensk in državljank, novinarka, dramatičarka in pisateljica. In čeprav se je nedolgo zatem, med revolucionarnim nasiljem, pod giljotino znašla tudi sama, je njena misel preživela. Zakaj torej še danes, kljub formalni izenačitvi položaja žensk in moških, (pri nas od konca druge svetovne vojne), nežnejši spol še vedno redkeje zasede odgovorne pozicije kot njihovi moški kolegi? Ter predvsem, kaj se da narediti, da temu ne bo več tako?

Mogoče zato, ker se ženske bolj posvečajo družini kot moški, mogoče zato, ker nimajo ženskih vzornic, po katerih bi se lahko zgledovale ali pa zato, ker družba ženske še vedno vidi kot neprimerne za opravljanje izpostavljenih funkcij, na katerih se z nežnostjo, ki se jim pripisuje, ne da priti prav daleč. V politiki je to še posebno res, saj velikokrat nad dobrimi argumenti prevlada pompozni nastop. Kar nekaj uspešnih političark ima tako nedvomno lastnosti, ki jih stereotipno pripisujemo moškim, ostrino, strogost in brezkompromisnost. A prav dobro bi na to vprašanje ne znal odgovoriti, to prepuščam kakemu sociologu. Nekaj več besed pa bom zapisal o tem, kako povečati število žensk na odgovornih položajih.

Kako torej? Poti sta dve. Prva je obravnavanje in odpravljanje razlogov, zaradi katerih ženske ne dostopajo tako pogosto do visokih funkcij v gospodarstvu, politiki ter drugod, kot moški. Torej predvsem spreminjanje pogosto globoko ukoreninjenih navad z ne zavezujočim delovanjem  v smeri predrugačenja prakse, ki je resda pomembno in potrebno, a brez spremljajočih pravnih ukrepov tudi neučinkovito.

Druga pot so torej pravni ukrepi, spremembe zakonodaje in ustave. Pri teh je uspeh zagotovljen. Tu gre za prisilne ukrepe, za katere bi se dalo trditi, da posegajo v nekatere temeljne pravice, recimo pravico do enakosti pred zakonom, v Sloveniji urejeno v 14. členu Ustave, ki določa, da imajo vsi, ne glede na razne osebne okoliščine (tudi spol), enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej tudi enako pasivno in aktivno volilno pravico, torej pravico voliti in biti (iz)voljen, ki bi se načeloma naj zagotovila vsem polnoletnim državljanom, v nekaterih primerih pa tudi tujcem, odvzeti pa jo je mogoče v izrazito  omejenem krogu primerov.

In čeprav kvote v to pravico morda res posegajo, ta poseg ni nedopusten, saj je sorazmeren za dosego upravičenega cilja, torej enakomerne zastopanosti spolov. Gre za t.i. pozitivno diskriminacijo, torej dajanje prednosti tistim skupinam, ki so glede na stanje v družbi v slabšem položaju in se jih s takšnimi ukrepi postavlja položaj primerljiv s  tistim privilegirane skupine. Takšni ukrepi nimajo nič skupnega z diskriminacijo v negativnem pomenu besede, ki pomeni neupravičeno in nepravično razlikovanje na podlagi okoliščin, ki niso upravičena podlaga za to razlikovanje. Ukrepi pozitivne diskriminacije naj bi bili potrebni le do vzpostavitve enakopravnega položaja neprivilegirane skupine, ko se bo to enkrat zgodilo, se bo dalje ohranjal sam in pravni ukrepi bodo postali nepotrebni.

Kakšne rezultate so torej prinesli ti ukrepi tam, kjer so bili uvedeni? Na kratko, velike. Od uvedbe kvot na volitvah v državni zbor in v občinske svete se je število ženskih poslank in svetnic občutno povečalo. Na področjih, kjer takšnih kvot ni, pa do večjih sprememb ni prišlo. Tako recimo število žensk na vodilnih položajih v gospodarskih družbah še vedno ostaja nizko, konec lanskega leta je izmed 101 največjega slovenskega podjetja članico uprave imelo 27, predsednico uprave pa le 10 podjetij. Podobno ali pa še bolj žalostni so rezultati ko pogledamo število županj. Teh je v več kot 200 občinah zgolj 14. Trenutno je v pripravi predlog zakona o postopni uvedbi 40-odstotnih ženskih kvot na odločujočih mestih v gospodarstvu, podobnih premikov na področju povečanje števila županj pa ni.

Določitev kvot za županje je tudi veliko težje učinkovito izpeljati kot isti ukrep na drugih področjih. Razloga za to sta dva. Prvi je, da bi uvedba takšnega ukrepa terjala spremembo ustave, torej dvotretjinsko večino v parlamentu, ki jo je relativno zahtevno doseči. Drugi, ki je še veliko večji, pa ima korenine v značilnostih volitev županov. Kvote se namreč dajo predpisati le, če je na kandidatni listi več kandidatov (oziroma več članov uprave ali nadzornega sveta, ko je govora o gospodarskih družbah), kakor recimo pri volitvah v občinski svet. Kandidat za župana pa je en sam. Kvoto je torej nemogoče predpisati. Edini način, da bi se le-te lahko uvedle bi bila določitev kvot na nivoju političnih strank. Te bi se lahko le težko vpeljale po principu zadrge, kakršen velja na volitvah v občinski svet. Zadrga pomeni, da na kandidatni listi kandidata enega spola, nujno nasledi kandidat drugega spola.

Torej, če je prvi kandidat moškega spola, mora biti drugi ženskega in tretji spet moškega, ter tako dalje do konca liste ali pa do njenega določenega dela, recimo polovice. Pri volitvah županov ima ta metoda eno ključno pomanjkljivost, ki jo napravi neuporabno. Kako namreč določiti, s katerim kandidatom in/ali občino se bi takšna »kandidatna lista« začela. Pri volitvah v občinski svet to ni težava, saj je lista ena, kandidati, ki so na njej postavljeni višje pa načeloma tudi izvoljeni pred kandidati, ki so postavljeni za njih. Za občine pa se seveda ne da uporabiti podobnega sistema. Torej takšna metoda očitno odpade, kar pomeni, da bi se kvote dalo določiti le na vse kandidate ene stranke (X odstotkov vseh županskih kandidatov stranke bi moralo biti drugega spola).

A tudi takšna ureditev s sabo prinaša eno bistveno težavo, ki njeno učinkovitost zrelativizira. Stranke bi namreč lahko ženske kot kandidatke postavljali v občine, v katerih so možnosti za njihovo izvolitev minimalne. Poleg vsega tega pa je pri določanju kvot na županje še ena težava. Veliko kandidatov na županskih volitvah je namreč neodvisnih in torej (vsaj uradno) nepovezanih s političnimi strankami. Pri neodvisnih listah, na katerih je več kandidatov, se kvote lahko brez težav določijo, pri neodvisnih kandidatih za župane pa je to nemogoče. Kot povzetek odstavka torej velja povedati, da je povečanje števila županj preko kvot relativno težko doseči. Morda pa bo kakšna inovativna rešitev izšla iz raziskave omenjene problematike Inštituta za ustavno pravo?

Nazadnje naj se dotaknem še nove sestave upravnega odbora ljubljanske univerze, v kateri ni niti ene ženske. Zakaj je spolna sestava takšna, ne vem, a glede na to, da imamo študenti velike večine fakultet (z izjemo tehniških) to srečo, da je približno dve tretjini študentske populacije ženskega spola, je neprimerna.  Resno bi veljalo razmisliti o uvedbi kvot tudi za ta organ, da bi v prihodnjih sestavah spola bila bolj uravnoteženo zastopana.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent generacije 2017/2018 na College of Europe

OZADJA

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala ob zaključku šolskega leta: Javnost ne podpira izenačevanja financiranja javnega in zasebnega osnovnega šolstva

Časnik Delo je 21. junija objavil rezultate ankete, s katero so med prebivalci Republike Slovenije želeli ugotoviti razpoloženje glede treh ključnih rešitev predlagane novele Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki ga je predlagalo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Tri ključne spremembe, ki naj bi jih prinesel nov ZOFVI, so izenačitev 100 odstotnega financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol, uvedba nacionalnega preverjanja znanja v tretji razred osnovne šole ter nov način imenovanja ravnateljev s soglasjem ministra.

Rezultati ankete so za Socialne demokrate potrditev, da delamo za ljudi in v dobro ljudi. Tako kot prevladujoča večina 60 odstotkov vprašanih tudi mi zelo jasno zagovarjamo rešitev, da je financiranje zasebnih šol iz javnih sredstev sicer mogoče, a iz cele vrste razlogov ne more biti izenačeno s financiranjem osnovnih šol, kajti razlike so v programih javnih in zasebnih osnovnih šol, razlike so v pogojih delovanja javnih in zasebnih šol, itn. Ne gre toliko za ideološko vprašanje, kot nam poskušajo sugerirati naši politični tekmeci, ampak za jasno, konsistentno in trdno politično stališče zadnjih 25 let, ki ga ne spreminjamo pod vplivom dnevne politike. Globoko smo namreč prepričani, da je samo kakovostno javno šolstvo, ki je dostopno vsem prebivalcem v enaki meri, garancija bodočega razvoja Slovenije. Javno šolstvo je imelo in bo imelo v nas najjasnejšega in najglasnejšega zagovornika.

V preteklih tednih je bilo v javnosti tudi kar nekaj razprav na temo uvedbe Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) v tretji razred osnovne šole. Ministrstvo namreč predlaga, da bi se poleg eksternega preverjanja v šestem in devetem razredu dodalo še preverjanje v tretjem razredu. Nacionalno preverjanje znanja v tretjem razredu je smiselno s samo enim ciljem: da ugotovimo, kako dobro se je opismenila generacija. V tej starosti se namreč počasi končuje najbolj ugodno razvojno obdobje posameznice ali posameznika za opismenjevanje. Če zamudimo to razvojno „okno priložnosti“ in otrok ne opismenimo dobro do konca tretjega razreda, bomo v višjih razredih in kasneje imeli več težav.

Mednarodne raziskave (PISA) tudi v več ponovitvah kažejo, da za najboljšimi na svetu primerjalno najbolj zaostajamo ravno pri t.i. bralni pismenosti. Namen uvedbe NPZ v tretji razred zato ne more biti, kot razlaga ministrstvo, spremljanje posameznice ali posameznika, ker sta za oceno napredka razvoja posameznice ali posameznika dva predlagana predmeta na NPZ pač precej premalo. Namen mora biti povratna sistemska informacija za šolski sistem, kako dobro se je opismenila celotna generacija, kakšne so razlike, kaj je treba morebiti popraviti v naslednji triadi, itn. Za to ni potrebno testiranje celotnega generacije, ampak samo toliko, kolikor je potrebno, da učitelji in sistem dobijo kakovostno povratno informacijo za bodoče delo.

Socialni demokrati nasprotujemo tudi uvedbi soglasja pri imenovanju ravnateljev. Doslej je imel vsakokratni šolski minister ali ministrica možnost podati mnenje o predlaganem ravnateljici ali ravnatelju, poslej pa bi ta posegal/a v proces imenovanja s soglasjem, od katerega bi bilo imenovanje ravnateljice ali ravnatelja odvisno. Mnenje je nezavezujoče, soglasje je zavezujoče. Odprla bi se možnost političnega poseganja ministra v imenovanje ravnateljev, kar ni dobro za nazorsko nevtralnost šole. Ker bi bilo soglasje ministra zavezujoče, bi to neizbranim kandidatom odprlo možnost pravnih postopkov pred sodišči, kar bi močno zapletlo proces imenovanja, predvsem pa bi vplivalo na kakovostno pedagoško delo v šoli.

Zato Socialni demokrati ponovno poudarjamo, da so spremembe v šolskem prostoru sicer potrebne, a jih je vedno znova potrebno podrobno premisliti in uskladiti z vsemi deležniki in akterji znotraj sistema, ker dodatne spremembe dolgoročno vplivajo na kakovost izobraževanja.

dr. Jernej Pikalo

Predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon: Ponarejene novice – hitra in nasitna, a strupena hrana

“1.000 muslimanov je med kričanjem “Allahu Akbar” na Silvestrovo zažgalo najstarejšo cerkev v Nemčiji”, “Papež Frančišek s podporo Donaldu Trumpu za predsednika ZDA pretresel svet”, “Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!”, “Tanja Fajon na seznamu Sorosevih plačancev” …

To je nekaj tipičnih trditev. Zvenijo realistično? Morda. Ste jih preverili? Ne? Napaka. Vse zgornje trditve so laži.  Ne napačne informacije, temveč lažne, ponarejene novice ali t.i. “Fake News”.

Primeri so sodobni, a dezinformacije, zamenjava dejstev, manipulacija, propaganda itd., niso nič novega. Nasprotno, so eno najstarejših orožij prepričevanja še neprepričanih za pomoč pri premagovanju sovražnika, za seboj imajo jasno politično agendo in dobro opredeljen ideološki cilj.

Ideja “lažnih novic” kot sodobne oblike propagande in manipulacije ni nič drugačna: uničevati ugled enih na račun drugih in širiti politične posledice. Kar je drugače v današnjem svetu, je močno povečana hitrost in morje tehničnih možnosti, ki jih ponujajo mreže socialnih medijev, spletnih strani, programske in oblikovne opreme, ki »lažnim novicam«, »alternativnim dejstvom« ali kakor koli imenujemo te produkte človeške ali pretkanosti ali kratkoumnosti, dajejo obliko in jim utirajo pot v srca in misli ljudi, njihovim kreatorjem pa prinašajo masten dobiček.

Že preprosti statistični podatki odstirajo zastrašujočo sliko: Facebook ima v svetu skoraj 2 milijardi uporabnikov. Približno polovica evropskih državljanov sledi novicam na FB in drugih socialnih medijih. 60 odstotkov novic uporabniki delijo, ne da bi jih prej sploh prebrali.

To kaže, da so bralci, bolje rečeno, odjemalci novic izrazito hitro zadovoljeni in nezainteresirani za dejansko vsebino, da si mnenja ustvarjajo naključno in površno, izbirajoč med informacijami, katerih naslovi so zanje samo dnevni »fast food« meni.  Pri čemer nikakor ne smemo pozabiti, da lahko danes piše v javnost in objavlja čisto vsak, ki ima eno od elektronskih naprav in je vsaj delno pismen.

Kdo in kako torej ustvarja javno mnenje?

Menim, da je velik del škode, ki jo je pustilo tovrstno novičarstvo, nepopravljiv. A če želimo vendarle ohraniti določeno stopnjo ugleda in ne nazadnje pomena medijev in če želimo družbeno osveščene državljane, ki bodo ne le ustvarjali nadaljnje pogoje za življenje v demokraciji, marveč slednjo tudi izboljševali, mora ukrepanje v zvezi z lažnimi novicami v Evropi nujno postati prednostna naloga.

Del rešitve je seveda v prizadevanjih za boljšo kakovost medijev. Potrebujemo več raziskovalnih, strokovno podkovanih novinarjev ter več strokovnih in pogumnih medijev s hkratno večjo preglednostjo lastništva medijev. Potrebujemo spodbude za širjenje dobrega novinarstva – predvsem na spletu, ter razširitev etičnih novinarskih standardov in njihovo upoštevanje za čisto vse, ki so dejavni na medijskem področju, vključno z oglaševalskimi podjetji. Pri tem imejmo v mislih, da socialni mediji svojega imena ne nosijo naključno – v resnici vse bolj prevzemajo funkcijo medijev in nikakor niso zgolj družbena omrežja.

Kar se tiče zakonodaje, bi morali ukrepati hitro, a modro.

Posamezne države članice že delajo korake v smeri zaostrovanja pravil. Zakon, ki ga je v boju proti ponarejenim novicam denimo pripravila Nemčija, je zastavljen zelo rigorozno, kar načeloma podpiram, saj je v bitki z lažjo nepopustljivost nujno orožje, a strokovnjaki že opozarjajo na pomanjkljivosti – zapletenost in protislovnost, kar bo močno otežilo njegovo izvajanje v praksi, poleg tega je vprašljiva njegova skladnost z obstoječo evropsko zakonodajo.

Jasno je, da – tudi glede na naravo ponarejenih novic – potrebujemo skupno, evropsko ureditev. Evropsko komisijo sem nedavno pozvala, naj poglobljeno analizira trenutno stanje in pravni okvir v zvezi z lažnimi novicami in prouči možnost zakonodajnega ukrepanja za omejevanje širjenja lažnih vsebin. Za začetek bi morali zahtevati, da uporabniki družbenih medijev spoštujejo pravila, ki veljajo za tradicionalne medije, predvsem glede odgovornosti.

Kodeks ravnanja oz. serija zavez, ki so jih glede zatiranja sovražnega govora sprejeli Evropska komisija ter Facebook, Twitter, YouTube and Microsoft in ki ga nadzorujejo nevladne in druge organizacije, je primer dobre prakse in korak v pravo smer. Prve analize so pokazale dobre rezultate.

Evropska komisija mora svoja prizadevanja usmeriti tudi v financiranje, raziskovanje in vzpostavljanje sistemov, ki bodo omogočali sledljivost ponarejenih novic in onemogočali njihovo virusno širjenje, čeprav je jasno, da je človeški dejavnik še vedno primarnega pomena.

Prav zato pa najbolj potrebujemo nenehno izobraževanje na področju medijske pismenosti, ki bi moralo postati tudi nujni del vzgojno-izobraževalnega sistema v državah članicah. Raziskave sicer kažejo, da so za lažne novice skoraj enako dovzetni starejši in mlajši, izobraženi in neizobraženi, seveda pa z izobraževanjem mlajše populacije dosežemo daljnosežnejše rezultate.

Zanimiv, a skrb vzbujajoč je podatek, da so ljudje, ki berejo lažne novice, aktivnejši volivci. V končni fazi to pomeni, da utegnejo na volitvah (po Evropi) zmagovati tudi voditelji, ki so jih ustvarile ponarejene novice, namenjene zbujanju skrbi in politični propagandi. Tega pa si v resnici ne želi nihče, tudi ne omenjeni volivci, ki bodo nerazumnost svojih odločitev morda odkrili, ko bo že prepozno.

Tanja Fajon je evropska poslanka in podpredsednica Skupine S&D v Evropskem parlamentu ter podpredsednica SD

Njen komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer na povezavi: http://skrci.me/sS9D1

Jernej Štromajer - komentar

Komentar Jerneja Štromajerja ob britanskih volitvah: Viseča prihodnost

Četrtkove predčasne volitve v britanski parlament so se končale s pirovo relativno zmago vladajoče konservativne stranke oziroma z visečim parlamentom, kot izid volitev kjer nobena stranka ne dobi absolutne večine imenujejo Britanci. Relativna zmaga konservativcev, ki sicer ostajajo največja stranka pomeni, da se je volilna tekma končala z neodločenim rezultatom, pri čemer je britanska premierka Theresa May s sklicem predčasnih volitev svoji lastni ekipi zabila avtogol, a jih zna rešiti prednost, ki jim je ostala delno tudi kot posledica rezultata prejšnjih volitev.

Na drugi strani se kaže, da laburisti sicer imajo pravo igro, a žal ne tudi dokončno zmagovit rezultat. Laburistični vodja Jeremy Corbyn, ki so mu pred začetkom volilne kampanje mnogi napovedovali najslabši rezultat od padca berlinskega zidu ter je pred predčasnimi volitvami imel velike odpore s strani bolj sredinskih članov svoje lastne stranke, je s svojo stranko namreč dosegli najboljši rezultat od časa ko jih je vodil Tony Blair.

Kako se bo izoblikovala nova parlamentarna večina in kdo bo dobil ključe od premierske pisarne na Downing street 10 bomo dokončno videli v prihodnjih dneh. Vsekakor pa toriji niso dosegli široke politične podpore in jasnega mandata pred začetkom pogajanj o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije, ki so si ga želeli. A kar je slabo za Veliko Britanijo, je morda dobro za Evropsko unijo, saj EU brez dvoma v pogajanja od zadnjih volitev vstopa z mnogo močnejše pozicije.

So pa britanske volitve potrdile, da svetovna politika že nekaj časa stopa po poti v neznano. Od Trumpa, do Macrona, od Brexita do ameriškega odstopa od pariškega podnebnega sporazuma. Liberalno-demokratska ureditev in globalne smernice ter trendi, ki so se vzpostavili od konca druge svetovne vojne se spreminjajo. Največja trenutna konstanta pa ostajata Zvezna republika Nemčija in Ljudska republika Kitajska.

Nemčijo jeseni sicer čakajo parlamentarne volitve, vendar tako ponovna zmaga Merklove, kakor morebitna zmaga socialdemokratov ne bo pomenilo večjega preloma z uveljavljeno svetovno politiko. Kljub temu seveda velja poudariti, da bi po treh mandatih kanclerke Merklove bilo za Nemčijo, EU in s tem tudi Slovenijo in svet bilo dobro, da bi vodilno vlogo v Nemčiji prevzela levica z rdečo (SPD) – rdečo (Die Linke) –  zeleno (Die Grünen) koalicijo. Takšna koalicija v Nemčiji bi lahko hkrati postavila tudi temelje za levi obrat na ravni EU po naslednjih volitvah v Evropski parlament leta 2018.

Druga omenjena konstanta Kitajska se kot vemo z liberalno-demokratsko ureditvijo sicer ne obremenjuje, ampak že nekaj časa v številnih državah krepi svoje globalne interese in pozicije. Hkrati pa sedaj v nizkem štartu čaka, da dodatno zapolni praznino, ki bi jo v svetovni ekonomiji in politiki pustil dejanski umik ZDA v politični in ekonomski izolacionizem, ki ga že nekaj časa napoveduje ameriški predsednik Donald Trump.

Globalnim progresivnim silam nam kot odgovor na nejasno visečo prihodnost ne ostane drugega, kot da ostanemo zvesti svoji progresivni agendi. Zato moramo progresivci začeti ne le igrati všečno igro, ampak moramo tudi stopiti skupaj, si ne metati polen pod noge, ne le čakati na avtogole nasprotne ekipa ampak moramo tudi začeti zabijati gole in zmagovati tekme. Kakšen slog igre moramo igrati so nam dobro pokazali tovariši na otoku. Upajmo, da nam bodo nemški tovariši jeseni postavili temelje za prihodnje vladajoče koalicije ekip, ki so nam blizu dresi rdeče barve, tako v EU kot v Sloveniji.

Tin Kampl - komentar

Komentar predsednika MSS Tina Kampla: Medgeneracijsko sodelovanje kot odgovor na izzive časa

Z izzivi ob demografskih spremembah in spremembah na trgu dela se lahko učinkovito spopadamo zgolj z okrepljenim medgeneracijskim sodelovanjem in solidarnostjo. Slednje mora predstavljati dvosmerni proces, v katerem moramo imeti korist vse generacije. Če kaj, smo se v krizi zagotovo naučili, da posameznih izzivov, s katerimi se srečujemo, ne smemo reševati na račun najšibkejših generacij. Dejstvo namreč je, da so bili mladi ob nastopu krize prvi, ki so ostali brez zaposlitev in se jim je otežilo vključevanje na trg dela.

Slednje pa je za sabo povleklo številne večje izzive, ki jih še vedno nismo ustrezno naslovili. S tovrstnimi spoznanji in izkušnjami, ki nam jih je ponudila kriza, imamo danes priložnost, da z modrostjo in preudarnostjo sprejmemo odločitve, ki bodo dolgoročne in trajnostne – naravnane v smeri, da bomo zagotovili ustrezen in vzdržen sistem za prihajajoče generacije. Za dosego slednjega pa je potrebno okrepiti medgeneracijski in medsektorski dialog ter odločitve sprejemati v duhu medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti.

Kot najpomembnejša področja, ki jih je potrebno nasloviti skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja in solidarnosti so trg dela in pokojninski sistem, procese odločanja in stanovanjsko politiko.

Sodelovanje mladih in starih na trgu dela prinaša dodano vrednost

Mladi v Sloveniji se zelo pozno vključujejo na trg dela, v povprečju okrog 27. leta. Kljub temu, da so dolgo vključeni v izobraževalne procese, delodajalci ugotavljajo, da jim primanjkuje veščin in kompetenc, ki jih določen delovni proces zahteva. Pri tem se zadnje leta izpostavlja predvsem pomanjkanje komunikacijskih veščin med mladimi, timskega dela, razumevanja drugih, skratka lahko jih strnemo kar kot socialne veščine. Druga težava mladih je, ko enkrat pridejo v delovni proces, redko dobijo mentorja, ki bi jih spremljal in jih uvajal v delo.

V času, ko je bilo uvajanje v obliki pripravništev in vajeništev jasno urejeno tudi v zasebnem sektorju, je prihod mladega človeka na delo bil manj stresen, mladi so se hitreje uvedli v delo, hitreje so delovnemu procesu dodali dodano vrednost, hitreje so lahko tudi napredovali. Danes na žalost v velikih primerih tega uvajanja ni in pogosto slišimo zgodbe o medgeneracijski konkurenci znotraj posamezne delovne organizacije. Redka so podjetja, ki imajo natančno izdelan mentorski program in sistem uvajanja posameznika v organizacijo. Posledice so hitro vidne v klimi, ki jo občutijo zaposleni – tako mladi kot starejši so nezadovoljni na delovnem mestu, veliko je bolniških odsotnosti, starejši kot edini izhod vidijo upokojitev.

Za naslavljanje izpostavljenih izzivov lahko veliko naredimo že z nekaterimi manjšimi koraki, ki ne zahtevajo velikih finančnih vložkov, ampak predvsem spremembo v mišljenju.

Že vrsto let si v mladinskem sektorju prizadevamo za priznanje neformalnega izobraževanja kot tiste oblike izobraževanja, ki pomembno sooblikuje posameznika, njegovo znanje in kompetence. V procese pridobitve neformalnih znanj si želimo vključiti tudi starejšo generacijo, ki ima ogromno izkustvenega znanja, ki ga ne najdemo v nobenih knjigah. Že zelo zgodaj bi morali v izobraževanje vključevati pomen medgeneracijskega sodelovanja in razumevanja. V trenutku, ko pa pridejo v delovni proces, mladi potrebujejo mentorja. V začetku, preden pride do sprememb v poslovnem razmišljanju posamezne organizacije, bi morala tu svojo vlogo odigrati država s spodbujanjem mentorskih shem in ostalih oblik medgeneracijskega sodelovanja. Prav tako je potrebno vzporedno z mentorskimi shemami razmisliti o možnosti postopnega upokojevanja.

Izjemno pomembno je tudi spodbujanje vseživljenjskega učenja. Tehnologija in delovni procesi se spreminjajo hitreje kot kadarkoli v preteklosti. Če želimo, da zaposleni vseh generacij ohranjajo stik z razvojem, če želimo, da dobro opravijo svoje delo in če sočasno želimo, da se dobro počutijo na delovnem mestu, ker so kos izzivom, moramo v posamezni organizaciji, podjetju in družbi nasploh spodbujati vseživljenjsko učenje. Informacij je dandanes ogromno in en sam posameznik ne more akumulirati vsega znanja. Zato je potrebna medsebojna izmenjava izkušenj, znanja, predvsem med različnimi generacijami, ki na določen izziv gledajo iz različnih zornih kotov.

Pokojninska reforma mora odgovarjati na potrebe današnje mlade generacije

Demografske spremembe korenito spreminjajo pokojninski sistem. Vsaka pokojninska reforma prinese za državljane nov stres, zato mladi razumemo, da je dvigovanje delovne dobe neizbežno, vendar je le-to potrebno izvajati postopno, da ne bi predstavljala prevelikega stresa za ljudi. Zato pa je nujno, da poteka proces oblikovanja pokojninske reforme v čim širšem družbenem konsenzu, z aktivno vključitvijo vseh generacij. Cilj pokojninske reforme pa mora biti, da ne bo ustvarjala revežev, temveč da bo zagotavljala pokojnino, s katero bo vsak upokojenec lahko dostojno preživel, ter da bo naslovila ključne izzive, ki nam jih postavlja spreminjajoč se trg dela in nove oblike dela, katerim pa smo najbolj izpostavljeni ravno mladi.

Odločitev o prihodnosti ne moremo sprejemati brez vključitve vseh generacij

Tako za mlajšo kot starejšo generacijo je v Sloveniji značilna nizka konvencionalna participacija v družbi, tako v okviru civilne kot politične participacije. Deloma lahko to stanje povežemo s slabim ekonomskim položajem obeh generacij, deloma pa izrinjanju mladih in starejših iz procesov odločanja. Pri mladih se odtujenost iz procesov odločanja kaže v tem, da težko ponotranjijo določene družbene odločitve ali so do njih apatični ali pa jim celo ostro nasprotujejo. Mladi zaradi odrinjenosti od procesov odločanja do sprejetih odločitev ne čutijo nikakršne pripadnosti, kar se na dolgi rok kaže predvsem v vse slabši vključenosti v družbene procese, ki bi jih morali sooblikovati, vendar jih ne. Kar pa predstavlja velik izziv demokraciji in legitimnosti sprejetih odločitev.

Mladi smo že večkrat opozorili na izziv nevključevanja mladih v procese odločanja in na očiten prepad med posameznikom in sistemom. V ta namen smo na pristojne naslovili že številne predloge za naslavljanje izpostavljenih izzivov, a naši predlogi niso bili upoštevani. Predlagali smo denimo, da se v Ekonomsko-socialni svet, kot organ, ki odloča o vseh pomembnih družbenih spremembah na področju zaposlovanja in sociale imenujejo predstavniki mlajše in starejše generacije, kot tisti, ki se jih predlogi sprememb najbolj dotikajo. Zavedamo se, da ESS, kot model socialnega dialoga, predstavlja industrijske odnose, vendar je potrebno vzeti v zakup tudi spremembe, ki so se zgodile in se dogajajo.

Vztrajanje na tej »stari« paradigmi pred vrati nove industrijske revolucije je enostavno nerazumljivo. Če želimo celovito odgovoriti na spremembe, ki se dogajajo na trgu dela, moramo na njih odgovoriti tudi v okviru socialnega dialoga. Vse večji izzivi za mlade na trgu dela in vse večja individualizacija na trgu enostavno kliče po spremembah.  Mlajša generacija mora biti ustrezno zastopani tudi v skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje in svetu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zavzemamo pa se tudi, da bi mlada in starejša generacija, kot številne druge interesne skupine v Sloveniji, dobili svoje predstavnike v Državnem svetu RS.

Hkrati pa je potrebno odpreti tudi razpravo o uravnoteženosti volilnega telesa in zgodnjem vključevanju mladih v odločanje. Konkretno je potrebno v tem okviru ustrezno nasloviti pobudo za znižanje starostne meje za pridobitev volilne pravice na 16 let. Če že vsi govorimo, da so mladi prioriteta, jih dajmo tudi upoštevat kot enakopravni člen družbe in jim dati priložnost sprejemanja odločitev. Nenazadnje velja, da prej ko posameznika vključiš v procese odločanja, večja je verjetnost, da bo to razvil kot navado in participiral tudi v kasnejših obdobjih.

Medgeneracijsko sobivanje lahko predstavlja nove priložnosti za vse

Za Slovenijo je značilen visok delež lastniških stanovanj starejše generacije in nadpovprečno visok delež tistih starejših, ki živijo na kmetijah ali v samostojnih hišah. Na drugi strani pa smo v samem vrhu EU pri deležu mladih, ki si samostojnega bivanja ne morejo privoščiti. Čeprav pogosto slišimo opazke, da je stanovanjska prikrajšanost mladih posledica prevelikega lastništva nepremičnin starejše generacije, se moramo zavedati, da obe generaciji zaradi tega živita slabše. Medtem, ko si mladi zaradi slabega dostopa do stanovanj pozneje ustvarijo družino, pozneje samostojno zaživijo, pa se starejši soočajo z velikimi stroški vzdrževanja njihove nepremičnine, zaradi česar težje zadovoljujejo svoje druge potrebe. Nastale situacije ne smemo gledati kot podlago za medgeneracijski spor, temveč kot priložnost za nove oblike medgeneracijskega sobivanja.

Ko danes v Sloveniji govorimo o reševanju stanovanjskih problemov mlade in starejše generacije, govorimo o rešitvah v dveh ločenih sklopih – o paketu ukrepov za reševanje stanovanjske problematike mlade generacije in paketu ukrepov za reševanje stanovanjskih problemov starejše generacije. Na zadevo lahko gledamo tudi z nekega drugega stališča – stališča medgeneracijskega sobivanja. Številne raziskave namreč kažejo, da medgeneracijsko sobivanje poveča zdravje in dobro počutje starejših ter izboljša socialno kakovost bivanja vseh generacij.

Na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede so celo prišli do zaključka, da imajo ostarele osebe ob sobivanju z mlajšimi odraslimi osebami znatno manj simptomov depresije (kar do 30% manj kot v povprečju). Kot različne oblike medgeneracijskega sobivanja lahko v tujini najdemo državna stanovanjska posojila mladim družinam, da pri sebi nastanijo starejšega sorodnika; načrtovanje sosesk za sobivanje več generacij s skupnimi površinami za druženje; sobivanje študentov s starejšimi osebami v domovih za ostarele. Ob tem pa v tujini poznamo sistem prehodnih stanovanj, ki odgovarja na potrebe vseh generacij. Potrebno pa je tudi razmisliti o sistemski ureditvi menjave stanovanj med generacijami.

V prvi vrsti je potrebno narediti spremembo pri mišljenju vseh

Ob vseh izpostavljenih področjih in predlogih ukrepov je potrebno najprej spremeniti mentaliteto vseh in na izzive, s katerimi se soočamo pogledati iz drugega zornega kota. Imeti v mislih predvsem prihajajoče generacije. Izzive naslavljati skozi perspektivo medgeneracijskega sodelovanja. In namesto iskanja konflikta med generacijami, iskati medgeneracijsko partnerstvo.

Tin Kampl je predsednik Mladinskega sveta Slovenije

poslanci

Kolumna Miran Potrč: Kako smo prispevali k pričakovanjem ljudi

Triindvajsetega januarja letos je minila zadnja od pomembnih obletnic naše mlade države – petindvajsetletnica sprejema njene ustave. Z njenim sprejemom so bili ustvarjeni še zadnji pravno formalni temelji za njeno delovanje. Od takrat dalje smo le sami sprejemali odločitve, ki so določale naš politični sistem, delovanje pravne in socialne države ter njeno uspešnost v pogojih gospodarsko globaliziranega in politično razdeljenega sveta. Toda, da smo lahko praznovali to obletnico, smo morali pred tem sprejeti še vrsto odločitev, ki prav tako zaslužijo našo pozornost in brez katerih bi bila naša pot v samostojno in neodvisno, demokratično večstrankarsko demokracijo in pravno državo bistveno drugačna, manj uspešna ali morda celo onemogočena.

In to je prvo vprašanje, glede katerega imajo slovenske politične stranke različne poglede in ocene. Jaz ocenjujem in trdim, da je take dogodke in odločitve treba iskati in upoštevati že v času pred formalnimi spremembami družbene ureditve in državno pravne samostojnosti, brez katerih te ne bi bile mogoče po demokratični evolutivni poti in brez katerih bi bilo tudi mednarodno pravno priznanje slovenske samostojnosti in neodvisnosti mnogo težje, ker v tistem času mednarodna skupnost in svetovne politične razmere le tej niso bile naklonjene.

To so bile:

  • odločitve slovenske še socialistične skupščine  kot ene od federalnih enot SFRJ, ki so onemogočile nadaljnjo centralizacijo političnega odločanja v Jugoslaviji.

  • sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27.9.1989,

  • prepoved izvedbe mitinga resnice v Sloveniji 1.12.1989, ki je demonstrirala dejansko oblast republiških or-ganov pred zveznimi na ozemlju republike Slovenije,

  • sprejem nove volilne zakonodaje in zakonodaje o ustanavljanju političnih strank 29. 12. 1989 in na njeni pod-lagi razpis in izvedba prvih demokratičnih večstrankarskih volitev aprila 1990 in 17. maja konstituiranje prve večstrankarske skupščine, še na temelju ustavnih rešitev in volilne zakonodaje, ki jo je sprejela delegatska skupščina in s katero je bil pri volitvah v skupščino uveljavljen več strankarski sistem,

  • sprejem zakona in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije, s katerim so državl-jani republike Slovenije plebiscitarno izrazili svojo voljo živeti v samostojni in neodvisni državi. In izvedba te plebiscitarne odločitve z ustavnim zakonom s katerim je samostojnost in neodvisnost republike Slovenije tudi formalno pravno udejanjena.

Zakaj menim, da je pošteno objektivno vrednotiti pomen vsake od teh odločitev ne le skozi današnje oči temveč predvsem tudi upoštevaje domače in mednarodne okoliščine v času, ko so bile le te sprejete. In ker je ob tem treba objektivno ovrednotiti  tudi vlogo različnih političnih strank pri sprejemu teh odločitev. Jaz bi pri tem rad poudaril predvsem vlogo socialnih demokratov oziroma njenih predhodnic, vse do Zveze komunistov Slovenije in njene preobrazbe v ZKS SDP, ZLSD in SD.

Zasluga ZKS je, da je s parolo in politiko sestopa z oblasti še v času, ko je to oblast dejansko imela, ne le deklarativno, temveč tudi dejansko razumela in uveljavila demokratične družbene spremembe iz enopartijskega monopolnega političnega sistema v demokratični večstrankarski sistem in  omogočila uveljavitev  volje ljudi in novo nastalih političnih strank ter preprečila, da bi se take spremembe, kot se je to zgodilo v mnogih socialističnih državah Varšavskega pakta, udejanile nasilno, ponekod tudi s krvavo revolucijo. In da je v času, ko so dejansko oblast že pridobivale ali celo z njo večinsko razpolagale, s priznanjem volilnih rezultatov in sodelovanjem pri iskanju najboljših rešitev prispevala, da je bila slovenska tranzicija v mednarodni javnosti nekaj let ocenjevana kot zgodba o uspehu.

Prvič se je to izrecno pokazalo pri oblikovanju vsebine zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije. Zapisali smo, da bo Republika Slovenija zagotavljala narodnim skupnostim, italijanski in madžarski, kakor tudi pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitne odločitve ne bo spremenil njihov tedanji politični status. Torej tudi že urejeno pravico do stalnega ali začasnega prebivališča, na novo pa bo lahko, če bo to želel, pridobil brez posebnih pogojev tudi slovensko državljanstvo. Tako smo, skupaj z drugimi strankami, nastalimi iz bivših DPO, razumeli tudi določila zakona o tujcih.

Toda izvedba tega zakona, kakor jo je uveljavljala Demosova vlada, je pomenila očitno kršitev ne le zakona temveč tudi mednarodnih norm o človekovih pravicah. Ne bom trdil, da je bil že ob sprejemanju zakona izgon neslovenskih državljanov iz Slovenije v njihove bivše republike in ustvarjanje etično čiste Republike  Slovenije dejanski cilj Demosovih veljakov, toda njihovo obnašanje in argumentacija ob izvajanju zakona opravičujeta tako oceno.

Demos je, petinštirideset let po koncu druge svetovne vojne, kot zmagovalec, uprizoril res da ne fizično, vendar pa nesporno politično likvidacijo na temelju diskriminacije in neenakopravnosti glede na narodno pripadnost. To očitno politiko je moralo odkrito obsoditi celo mednarodno sodišče za človekove pravice. Takšno obnašanje Demosovih strank in njihovih najvidnejših politikov je tako povzročilo, ne le politične, temveč tudi materialne posledice za Republiko Slovenijo. Pri tem še danes ti isti posamezniki in stranke ne zmorejo priznanja in opravičila za nesprejemljivo ravnanje. Kadar pa gre za obrnjeno situacijo, pa ne odnehajo s kritiko in obsodbami, ki jih pogrevajo, čim se za to le pokaže primerna priložnost.

Drug primer, v katerem gre za očitno različna stališča in različno odgovornost posameznih strank je način izvedbe denacionalizacije pri nas. SD smo bili edina stranka, ki smo jasno in argumentirano zavračali predlagane oblike in rešitve Demosove vlade v zvezi z denacionalizacijo. Trdili smo in to sem prepričan še danes, da gre za izrazito političen projekt, ki bo imel ekonomske in politične negativne učinke. Na to so nas opozarjali tudi nekateri priznani strokovnjaki.

Vlade pa, na žalost velja to tudi za levo usmerjene vlade, nikoli doslej niso bile pripravljene prikazati objektivnih ekonomskih in političnih posledic načina izvedbe denacionalizacije pri nas, materialne obveznosti, ki jih je z denacionalizacijo prevzela država in vse negativne posledice, ki so temu sledile, čeprav je že dolgo znano, da se v mnogih bivših socialističnih državah denacionalizacija sploh ni izvedla, kjer se je, pa se je v mnogo manjšem obsegu in po drugih načelih.

Najbolj očitni primer tiščanja glave v pesek in dopuščanje pravno in ekonomsko nesprejemljive rešitve so zakonsko določene obresti,ki jih morajo zavezanci za denacionalizacijo plačevati upravičencem v času, ko ne morejo uporabljati kasneje  vrnjene nepremičnine. Odkar so te obresti za upravičence nesorazmerno višje kot obresti na vezane vloge, bi lahko država s spremembo načina obrestovanja ustvarila bolj pošteno rešitev.

SD je takoj po prvem osnutku denacionalizacijskega in stanovanjskega zakona opozorila, da bo v nasprotju z načeli poštenosti in pravičnosti nesprejemljivo, če bodo zavezanci za denacionalizacijo pravne ali fizične osebe, ki so si pravice na nacionaliziranem premoženju pridobile v skladu s takrat veljavno zakonodajo, v mnogo primerih celo na podlagi veljavnega odplačnega pravnega posla, kar je bila pogosta rešitev pri obveznostih najemnikov  denacionaliziranih stanovanjih, pri obveznostih podjetij in pri obveznostih najemnikov poslovnih prostorov v denacionaliziranih stavbah.

Predlagali smo, da se denacionalizacija izvede po drugačnih načelih:

  • da se v naravi vrača premoženje le takrat, ko to ne povzroča splošne družbene škode ali novih krivic tistim, ki imajo premoženje v lasti in so si ga tudi pridobili z zakonitim, morda celo odplačnim pravnim poslom,

  • da mora imeti vračanje premoženja predvsem ekonomsko funkcijo,

  • da se premoženje podjetjem vrača praviloma z vzpostavitvijo solastništva in odgovornosti za upravljanje,

  • da se cerkvi vračajo predvsem sakralni objekti potrebni za opravljanje verskih dejavnosti, vsekakor pa ne zemlja in gozdovi, ki jih je cerkev pridobila kot fevdalna gospoda od monarha,

  • da naj bo obseg obveznosti za vračilo odvisen tudi od ekonomskih zmožnosti države, zato naj se premoženje večje vrednosti vrača po degresivni lestvici.

Nekatera od teh načel so uporabile tudi nekatere redke države, ki so denacionalizacijo sploh izvedle. Posebej pa smo zahtevali, da naj se oceni vrednost vrnjenega premoženja in pri tem posebej oceni vrednost premoženja, ki ga bo prejela cerkev. Nobena vlada doslej na te zahteve celovito nikoli ni odgovorila. Po občasnih podatkih pa je mogoče sklepati, da je vrednost vračila danes vsaj trikrat večja kot se je predpostavljalo ob sprejemu zakona, da je mnogokratni največji upravičenec cerkev in da je prav cerkev večinski del pridobljenega premoženja že zapravila. Na vse navedene slabosti smo ves čas in pravočasno opozarjali, vendar se nobena vlada in druga stranka tega vprašanja ni lotila. Ker gre predvidoma za vrednost vrnjenega premoženja najmanj 1,5 miljarde, je tako ravnanje skrajno neodgovorno.

Kako je nastajala nova slovenska ustava?

Nova slovenska ustava, sprejeta 23.decembra 1991, je sodobna po svoji vsebini in demokratična po postopku sprejemanja. K temu je največ pripomoglo dejstvo, da se je sprejemala z 2/3 večino vseh poslank in poslancev vseh takratnih treh zborov slovenske skupščine, da nobena opcija take večine ni mogla zagotoviti, da je osnutek pripravila skupina strokovnjakov, med katerimi sicer ni bilo levo deklariranega ustavnega pravnika, vendar jih je večina želela ohraniti korekten odnos do predlaganih rešitev. Postopek sprejemanja je bil kljub temu dolgotrajen in dokončno sprejemanje so zahtevale predvsem stranke bivših DPO, ki so s svojim glasovanjem celo več prispevale k dokončnemu sprejemu ustave kot Demosove stranke.

Ko se govori in poudarja enotnost in sodelovanje vseh parlamentarnih strank pri sprejemanju ključnih in najpomembnejših odločitev tistega časa in poudarja, da je bila osamosvojitev Slovenije rezultat narodne enotnosti je treba kljub temu ocenjevati, da je bilo sodelovanje strank pri ključnih odločitvah različno.

Velika enotnost je bila dosežena pri odločitvah pred uveljavitvijo družbenih sprememb, pri plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in uporu zoper agresijo JLA ter kasneje pri odločanju o vključitvi v EU in v veliki meri tudi NATO, posebej pa tudi prevzemu skupne valute evro. Ko pa so prišle na vrsto vsebinske odločitve so se pokazale razlike pri ciljih in predlogih rešitev med različnimi strankami in vladajočimi koalicijami, kar je oteževalo sprejemanje mnogih političnih odločitev ter pri odločitvah ki so zadevale gospodarski sistem in socialno politiko.

Sprejem nove slovenske ustave je eno od tistih vprašanj,  pri katerih so se že kazale pomembne idejne razlike in politični pristopi. Zato je pomembno poudariti, da smo, v sodelovanju z LDS in SZDL, v ustavnih rešitvah uveljavil nekatere pomembne vsebine.

Naša zahteva, da se v preambuli navedeta kot izhodišče naše državnosti tudi NOB in nastajanje ljudske oblasti sicer ni bila sprejeta. Prav tako pa ni bila sprejeta zahteva desnice, da mora  ustava kot svoj temelj navesti tudi svetost življenja. Smo se pa v ustavni komisiji dogovorili, da formulacija o večstoletnem boju za narodno osvoboditev smiselno vključuje tudi NOB, in njegov prispevek k slovenski državnosti in k graditvi demokratične ljudske oblast.

Toda to vprašanje je bilo za slovensko desnico in za stranke, ki so bile naslednice strank, ki so med vojno kolaborirale z okupatorjem preveč pomembno, da bi sledile zgodovinski resnici in začele so NOB enačiti z razredno revolucijo edinim ciljem ustvarjanja enopartijskega sistema in vso povojno obdobje kot čas uvajanja in uveljavljanja zločinske enopartijske oblasti.

Za nas, za večino članstva SD, je bilo tako pojmovanje nesprejemljivo. Partizanski narodno osvobodilni boj smo šteli za eno najpomembnejših dejanj v polpretekli slovenski zgodovini, enako kot naše aktivnosti za osamosvojitev in njeno tudi oboroženo obrambo. Tako so ga vrednotili tudi naši zavezniki v času II. svetovne vojne. Zanje je bila vsaka kolaboracija, ne glede na namišljene ali stvarne razloge zanjo, sovražno dejanje. Tako jo ocenjujemo tudi mi. Res pa naš odpor med NOB ni imel za cilj le osvoboditev domovine, temveč tudi spremembe nedemokratičnega in nesocialnega družbenega reda v Kraljevini Jugoslaviji. In res so se nekaj let po zmagi in osvoboditvi ti cilji uveljavljali tudi z nasilnimi sredstvi.

Vendar le nekaj časa, saj je kmalu prišlo do družbenih sprememb, ki so jugoslovanski socializem oblikovali kot samoupravni, svojo zunanjo politiko neuvrščenosti, s čimer je treba priznati naša prizadevanja za tretjo pot med kapitalizmom in enopartijskim sistemom in med blokovsko politiko velikih sil in prizadevanji za miroljubno sožitje med vsemi narodi sveta. Žal slovenska desnica vseh teh dejstev ni želela priznati. In žal jih v mednarodnih kontaktih in v mednarodnih organizacijah niso želeli priznati niti naši uradni predstavniki, čeprav leve provinience. To je, posebej v SD, povzročalo nepotrebna razhajanja, ki smo jih le z mnogo tolerance in političnega razuma presegali.

  • V 2. členu Ustave  smo uveljavili načelo, da je Slovenija poleg pravne tudi socialna država. S tem smo, posebej SD v večino gospodarske politike, delovne in socialne zakonodaje uveljavljali pravičnost in solidarnost.

  • V 7. členu Ustave smo uveljavili moderno določbo o Sloveniji kot laični državi, ki nas je doslej kljub mnogim poskusom obvarovala zahtev po posebnem položaju RKC.

  • V 41. členu Ustave smo utrdili načelo o svobodi vesti in svobodnim izpovedovanju vere kot človekove osebne pravice.

  • V 44. členu smo uveljavili zahtevo, da pri uveljavljanju javnih zadev sodelujejo državljani.

  • Ob velikih razpravah in odločnih zahtevah desnih strank o prepovedi splava nam je uspelo ohraniti določbo o svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok. Brez te ustavne določbe bi se težko uprli vsem poskusom desnih strank v prizadevanjih za prepoved splava in o posebni vlogi družine.

  • V 75. členu smo uveljavili pravico delavcev do soodločanja, ki je doslej na žalost ostala v glavnem deklarativna norma, saj se za njeno uveljavitev razen SD niso prizadevale tudi druge stranke.

Še veliko primerov bistveno različnih pristopov posameznih strank bi bilo mogoče navesti. Predvsem pa bi bilo mogoče pokazati in prikazati, kako nenačelno posamezne stranke v DZ in javnosti uveljavljajo svojo politiko. Kako zlorabljajo poslovniške določbe. Kako neresnično prikazujejo svoja zavzemanja in kako neresnično prikazujejo prizadevanja drugih. Kakšna je kultura obnašanja posameznih politikov in strank. Koliko za uveljavljanje svojih ciljev posamezne stranke uveljavljajo sovražni govor.

Pri tem pričakujemo, da bo javnost s pomočjo odkritega prikazovanja konkretnih ravnaj in brez posploševanja po načelu, »vsi ste enaki« vplivala na večjo politično kulturo in strokovnost pri političnem delu, saj bo le to lahko počasi pripeljalo do večjega zaupanja ljudi v politiko in do bolj uspešnega preseganja slabih odločitev.

Miran Potrč je nekdanji dolgoletni poslanec Državnega zbora, vodja Poslanske skupine SD in nekdanji podpredsednik DZ

Mija Javornik - komentar

Komentar Mije Javornik: “Radikalna desnica nikdar ne zraste, preden ne pade levica!”

Nehajmo viti roke nad uspešnim pohodom radikalne desnice, ki požira tudi naše volivce in volivke. Organizirajmo se. Evropska levica je v zgodovinski zadregi. Socialdemokrati in socialdemokratke smo sebe vedno razumeli kot politično gibanje, ki se bori za napredne družbene spremembe in uveljavljanje novih vrednot.

V delavskih bojih in skozi politično delovanje smo dosegli velike zmage kot so osemurni delavnik, socialna varnost, kvalitetno javno zdravstvo in šolstvo, enakopravnost spolov in niz drugih dosežkov, ki so jih sčasoma ljudje začeli jemati za samoumevne. Levica je, ne le uspela opredeliti nove svoboščine in pravice iz dela, ki so postale last vseh demokratičnih družb, ampak jih je udejanila kot sestavni del družbenih ureditev  razvitih  demokratičnih družb.

Vsi smo bili prepričani, da so te zmage izborjene, uzakonjene, zapisane v ustavo in da to zagotavlja njihovo trajnost. Sedaj pa smo soočeni ne samo s sistematično erozijo naših najbolj temeljnih dosežkov, ampak z direktnimi napadi na demokratično družbeno pogodbo, za katero so ljudje v zadnjih sto letih dali tudi življenja. Kot ogrožene/i branimo vrednote, za katere smo bili že prepričane/i, da so varne, ker so postale univerzalne. Kaj se je zgodilo?

Tehnološka revolucija je omogočila blaginjo, kakršne človeštvo poprej ni bilo deležno. Vsega, kar človeštvo potrebuje, danes ni problem proizvesti. A profitni motiv, ki poganja blagovno proizvodnjo in menjavo, to preprečuje (stradanje v Afriki, plodna zemlja z rastlinami, iz katerih multinacionalke pridelujejo gorivo za avtomobile).

Svoj čas je kapital moral, zaradi kompromisa, ki so ga izbojevali močni sindikati, rezultate tehnološkega razvoja deliti z delom, danes jih več ne. Proizvodnjo seli tja, kjer je delovna sila cenejša in manj organizirana, visok delež brezposelnih in prekarnih delavcev, delavk v razvitem svetu pa je ostal neorganiziran, posledično nemočen. To je srčika današnjih družbenih neenakosti v razvitem svetu.

Zaradi tehnološkega razvoja in tako zastavljene globalizacije, se je civilizacija razvitega kapitalizma, ki je temeljila na visoki zaposlenosti in majhni rezervni “armadi” dela, spremenila v civilizacijo odvečnega prebivalstva. Levica v novo nastali situaciji ni ponudila odgovorov, kot npr. bistveno zvišanje odgovornosti kapitala za sonaraven razvoj in družbeno odgovorno produkcijo in menjavo, soupravljanje zaposlenih, participacijo državljank in državljanov v odločanju, krajšanje delovnega časa, koncept univerzalne dostopnosti do vseživljenjskega učenja.

Namesto tega se je odzvala kot »desnica s popustom«, tj. z vztrajanjem pri predstavniški partitokraciji in z omiljenimi projekti varčevanja za vsako ceno. Evropska levica je pristala na dnevni red konservativnih političnih sil, globalizacijo je razumela kot napredek, gospodarsko rast kot družbeni uspeh.

Spregledala je množice svojih volivcev in volivk, ki so izgubili delo, padali iz položaja dobro zavarovanih predstavnic, predstavnikov srednjih slojev v prekariat, se z izobraženimi  otroki vred znašli pred prazno prihodnostjo v pokrajinah, kjer so od njihovih delovnih mest ostale samo zapuščene proizvodne hale. To velja tako za Veliko Britanijo kot za Poljsko, tako za Francijo kot Madžarsko, velja pa tudi za Slovenijo.

Zaradi civilizacije, ki ne more (več) temeljiti na polni zaposlenosti prebivalstva, tudi socialni modeli, ki so na tem temeljili, ne morejo več obstati. Socialne modele je potrebno nadgraditi, jih preobraziti v koncept, ki bi ga poimenovala koncept »socialnega državljanstva«.

To državljanstvo je na globalni ravni že bilo dogovorjeno (konference Združenih narodov v 90ih). Mogoče bi si želeli bolj zavezujočih ciljev, a smer je bila dovolj jasno nakazana – smer globalno opredeljenih, mednarodno zavezujočih in uveljavljenih nedeljivih človekovih pravic.

Dejanski globalni razvoj je šel povsem v drugo smer. Danes v razvitem svetu ne moremo več govoriti o nedeljivih človekovih pravicah, saj jih je desna sredina v zasledovanju profitov že pred krizo leta 2008 skrčila na identitentne pravice. V ekonomski krizi, ki jo je povzročil finančni kapital, so postale vprašljive še te identitetne pravice, npr. pravice priseljencev, priseljenk, manjšin, ranljivih skupin, spolno in reproduktivno zdravje in pravice žensk, v zadnjem času tudi pravice begunk in beguncev.

Vsak korak stran od nedeljivih človekovih pravic je prispeval svoj delež k porastu oboroženih konfliktov v svetu, k zaostrovanju socialnih nasprotij med izgubarji globalizacije v razvitem svetu, in vodil k zmanjšanju družbene moči socialnih demokracij.

Zdi se, da je socialna demokracija v času prosperitete pozabila, da njena vloga ni samo vzdrževanje ravnotežja med delom in kapitalom, ampak da mora reformirati kapitalizem, tj. postopoma prenašati težišče moči s kapitala na osmišljeno delo, na znanje, na inovacije, ki služijo ljudem in ne obratno.

Dometa političnih gibanj se ne presoja samo po časih polne zaposlenosti in gospodarskega razcveta, ampak predvsem po prepričljivosti njihovega delovanja v času krize, stagnacije, nazadovanja, brezposelnosti in revščine.

Velja imeti v mislih dejstvo, da nobena politična sila ni zmagala, če v njej ljudje niso videli realistične obljube boljšega življenja. Obljuba boljšega življenja, ki jo je zadnje desetletje ponujala socialna demokracija, pa se ni dosti razlikovala od obljub političnih sil v njeni soseščini. Zelo je pazila na politična zavezništva v koalicijah in – zdi se – pozabila na zavezništvo s svojimi volivci in volivkami.

Populistično desničarstvo morda postavlja prava vprašanja, a ponuja odgovore, ki kratijo človekove pravice. Manj kot so njihovi odgovori zasnovani na obče pripoznanih dejstvih, bolj jih popularizirajo. Zato je toliko pomembneje, da levica v tem – za to primernem trenutku – obudi hrepenenje ljudi po enakosti in svobodi.

V političnem delu to terja od levice, da hrabro razgali ozadje in prave interese radikalne desnice za širjenje strahov, razpihovanje sovraštva, projekte izključevanja teh ali onih, za  opravičevanja nasilja. To od levice tudi terja, da ljudem pokaže, da zdaj, bolj kot kadarkoli, potrebujemo okrepljeno solidarnost in preseganje nacionalnih in nadnacionalnih razvojnih neenakosti.

Populistična desnica nima moralnih zavor, njeni »posvečeni« cilji opravičujejo vsa sredstva, za njihov prav ni škoda krvi in trpljenja niti lastne ciljne skupine – “njenega” naroda, ljudi “edine prave vere in kulture”, kaj šele krvi in trpljenja tistih, ki jih izključuje.

Strah pred izgubo tistega, kar naj bi po avomatizmu naravnih zakonov šlo »našim« in delitev na »naše« in »vaše« sta preprosta mehanizma, s katerima populistična desnica razvite demokratične družbe spreminja v družbe preganjanja »sovražnikov, sovražnic«, izdajalcev, izdajalk« »genetsko ali rasno manjvrednih«, kakorkoli »drugačnih«.

Nacionalizem, ksenofobijo, rasizem, seksizem in vsa druga sovraštva, ki jih populistični desnici uspe vzpostaviti in usmeriti proti izdvojenim »drugačnim« bomo presegli samo s politikami, ki vzpostavljajo solidarnost, vključevanje, enakopravno sodelovanje in sožitje ljudi v vsakdanjem življenju sosesk in delovnih okolij. Taka politična strategija, ki se bralki ali bralcu tega teksta mogoče zdi kot prazna floskula, je pravzaprav bila temelj pravic in svoboščin, ki jih moja generacija pravkar postopoma izgublja.

V vseh zgodovinskih obdobjih se ključne politične bitke odvijajo v poljih razrednega in spolnega reda. Sodobna stremljenja desnice po preoblikovanja spolnega reda v sozvočju s tako imenovanimi “tradicionalnimi vrednotami” in v skladu z “božjim načrtom” in “naravnim  redom” prikrivajo, da gre v resnici za poskuse spremembe razmerij moči med razredi v korist kapitala.

Ni treba pogledati daleč, da na pročelju RKC ugledamo propagandni film proti pravicam žensk o odločanju o lastnem telesu; film proti pravici, ki je v Sloveniji od leta 1974 zapisana kot ustavna svoboščina. Ta manever izsili veliko družbeno  razpravo o ženskem telesu in odvrne pozornost od neprijetne razprave o plačah in pogojih dela na primer medicinskih sester.

Problem levice torej ni radikalna desnica. Ta se vzpenja na vsrkavanju in reinterpretiranju idej levice, ker si ne more privoščiti, da bi zanikala svoboščine in pravice, ki so jih ljudje ponotranjili.

Levica zato – po mojem mnenju – mora ponuditi novo pogodbo med delom in kapitalom, v kateri bo bistveno večji delež moči in odločanja pripadel delu, in nadgrajevati univerzalne sisteme solidarnosti, vključenosti in socialne varnosti, ki jih je ustvarila ter prenehati s krpanjem »družb kratkoročnih projektov«, ki jih za glasove volivk in volivcev ponuja zmerna desnica.

Levica je torej bila in mora ostati tista progresivna družbena sila, ki zna in si upa preseči samo sebe. O tem bomo spregovorili tudi na mednarodni konferenci v Ljubljani (16. in 17. junija), ki jo organizira Društvo Evropska mreža za enakost spolov v sodelovanju z žensko skupino Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in Ženskim forumom Socialnih demokratov.

Mija Javornik je članica izvršnega odbora ženske skupine Stranke evropskih Socialistov (PES Women) in vodja programov v Društvu Evropska mreža za enakost spolov

EP-045302A_Fajon_portraits

Komentar Tanje Fajon ob Dnevu Evrope: “Evropska ideja ni mrtva, moč solidarnosti je večja od egoizma.”

Evropi ni lahko, in če se je vsako leto vsakega 9. maja združila v veselju in za en dan pozabila vse, je letos to težje, saj Evropejci še nikoli nismo bili tako razdeljeni glede vprašanja, ali nam članstvo lastne države v Evropski uniji koristi. Razpon med najbolj prepričanimi v Luksemburgu, na Irskem ali v Nemčiji in tistimi, ki verjamejo nasprotno, v Italiji, Grčiji in na Češkem, je zelo velik. Razlika znaša kar 51 odstotnih točk.

Tudi Slovenci smo pod 57-odstotnim povprečjem, saj le še 45 odstotkov ljudi v naši državi verjame, da je članstvo Slovenije v Uniji za državo dobro. Dojemanje Evropske unije je močno načeto. V očeh številnih državljanov Unija ne izpolnjuje več svojega poslanstva zagotavljanja boljšega življenja, kar je bila ključna razvojna ideja Evrope.

A vseeno moramo biti previdni. Ali je res za vse, kar je danes v Uniji slabše – od velike brezposelnosti, povečanja revščine do omejevanja temeljnih svoboščin, svobode gibanja ter nazadovanja demokracije in svobode medijev -, kriv »Bruselj« ali so za to odgovorne politike in egoizem nacionalnih držav? Nedvomno Evropska unija še nikoli ni bila na tako resni preizkušnji, kot je letos ob svoji 60. obletnici podpisa Rimskih pogodb. Evropejci imamo v rokah usodo svoje skupne prihodnosti.

V rokah imamo ohlapen skupek možnih scenarijev, ki jih je v Beli knjigi v začetku letu predstavila Evropska komisija. Ti niso pravzaprav nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj. A prav od razprav z državljani, od iskrenega dialoga bo odvisno, ali in v kolikšni meri bomo sposobni mobilizirati resno razpravo o idejah za Evropo. Za Evropo ljudi, katere vrhovni cilj je kakovost življenja vseh njenih prebivalcev.

Socialni demokrati in vse napredne politične stranke širom Evrope imamo edinstveno odgovornost: obstajali bomo le tako dolgo, dokler bomo s svojimi idejami in dejanji lahko zagotavljali boljšo prihodnost za vse. Ideje morajo biti kredibilne, spremljati jih morajo dejanja. O tem je Nizozemce na nedavnih volitvah v boju proti skrajnemu desničarju Geertu Wildersu prepričal desnosredinski liberalec Mark Rutte. V boju s populizmom v Evropi je, potem ko so se Britanci lani odločili za izstop iz Evropske unije, v nedeljo v Franciji zmagal tudi sredinski Emmanuele Macron, ki se je pomeril proti Marine Le Pen.

Poraz Le Penove je hud poraz za skrajno desnico, ki igra na karto nacionalizma in omadeževanja Evrope, laže ljudem z obljubami o zlati prihodnosti ter z nestrpnimi in sovražnimi govori vodi v nevarno izolacijo. Francoski volivci niso nasedli besedam Le Penove, da se bo spopadla z brezposelnostjo mladih, podnebnimi spremembami, krizo z migranti ali terorističnimi grožnjami. Odločili so se, tako kot na Nizozemskem, da izberejo politika, ki razume, da je evropska integracija eden najpomembnejših političnih projektov v moderni zgodovini človeštva, ki je celini prinesla vsaj 70 let miru.

A kljub temu smo pred velikimi izzivi. Ne samo zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije, temveč predvsem zaradi nezaupanja ljudi. Zadnje desetletje bi za Evropo lahko označili kot krizno. Unija se je spopadla z gospodarsko in ekonomsko krizo, naraščanjem zaposlenosti mladih, begunsko krizo, terorizmom, napetostmi med revnim jugom in bogatim severom. Državljani so izgubili občutek povezanosti, občutek, da smo odvisni drug od drugega. Ob dogajanju v neposredni soseščini, na Zahodnem Balkanu, v Turčiji, Ukrajini, na Bližnjem vzhodu, severu Afrike je ogrožena tudi obljuba miru na evropskem kontinentu.

Čeprav med Evropejci, zaskrbljenimi zaradi zadnjih svetovnih geopolitičnih dogajanj, narašča poziv k večjemu ukrepanju Unije zlasti v boju proti terorizmu, brezposelnosti, varovanju okolja, boju proti davčnim nepravilnostim in nezakonitemu priseljevanju, pa mnogi ljudje ali politične elite ne razumejo, da mora Evropa prej premagati nacionalni egoizem in da se mora poenotiti.

Slovenci smo sicer med prvimi petimi državami v Uniji, ki se po že omenjeni raziskavi javnega mnenja strinjamo, da se članice, ki so za to pripravljene, na določenih področjih povezujejo tesneje. Sodržavljani želijo, da bi unija delovala drugače, učinkoviteje, bliže njim. S projekti, ki bi olajšali vsakdanje življenje, ne pa ga delali zbirokratiziranega in neživljenjskega, kot so denimo zadnji ukrepi na meji z našo južno sosedo.

Ob letošnjem Dnevu Evrope Socialni demokrati ponujamo jasno usmeritev: Evropo za ljudi. Evropo, ki bo pogumnejša pri ustvarjanju solidarnosti med ljudmi. Evropo, kjer bodo na prvem mestu državljani in ki bo stavila na izobrazbo in inovativnost, delovna mesta, gospodarsko rast in ohranjanje okolja. Evropo, kjer bodo tudi velike multinacionalke brez izjem plačevale davke in v kateri izobrazba ljudi ne bo zgolj v funkciji trga, temveč bo stvar širše kulture in humanizma. Evropa ni nekaj, kar je dano. Je oziroma bo takšna, kakršno bomo oblikovali. Želim si, da skupaj z ljudmi in za ljudi.

Tanja Fajon, podpredsednica SD in evropska poslanka S&D