Komentar dr. Milana Brgleza: “Socialni demokrati poleg socialne pozdravljamo razvojno naravnanost rebalansa proračuna za leto 2019.”

Poleg socialne naravnanosti osnutka rebalansa proračuna za leto 2019 nas v Socialni demokraciji (SD) veseli, da je ta rebalans končno zaustavil in obrnil trend padanja sredstev za izobraževanje in znanost ter znatno povečal sredstva za kulturo. Razvoj in vlaganja v lastno znanje, raziskovanje in kulturo so namreč bistveni tako za sam obstoj kot za socialen in trajnosten razvoj slovenske družbe in države.

Na Vladi sprejet rebalans državnega proračuna za to leto, ki prihaja v Državni zbor, je povečal proračun kulturnega resorja za 30,4 milijona evrov in tako prvič po letu 2012 v kulturo vlagamo 1,9 odstotka proračuna. Prav tako se povečujejo sredstva za znanstveno in raziskovalno dejavnost za 24,44 milijona evrov. Gre za 13,7 odstotno povečanje proračuna glede na obstoječi proračun za leto 2019 in za 12,7 odstotno povečanje glede na proračun za leto 2018.

Čeprav smo z državnimi sredstvi za znanost in raziskovanje prebili simbolično mejo 200 milijonov evrov, bo za doseganje zastavljenega cilja 1 odstotek BDP za znanstveno in raziskovalno dejavnost v letu 2022 treba zviševanje sredstev za znanstveno in raziskovalno dejavnost v naslednjih treh letih izdatneje pospešiti. Zato tudi sprejemamo kritiko znanstvene in raziskovalne sfere, da je ta obrat trendov lastnega financiranja premajhen.

Tudi socialne demokratke in socialni demokrati smo prepričani, da se mora financiranje lastnega znanja občutno povečati, če želimo ustvariti ustrezne pogoje in razmere za razvoj uspešne družbe, socialno-ekološke države ter zlasti pravičen in solidaren prehod vanjo.

Evropska sredstva so lahko pri tem samo dodatna spodbuda, za temelj pa mora poskrbeti država sama. Lastno znanje, razvoj in kulturo preprosto moramo prepoznati kot ključno gibalo napredka. Namesto nas jih ne bo financiral nihče, ker drugi tako v Evropski uniji kot na globalni ravni niso zainteresirani, da bi mi s pomočjo lastnega znanja uveljavljali naše interese ali se opolnomočili.

Znotraj orisanih finančnih okvirov ni nič manj pomembno zakonsko urejanje na področjih raziskovanja in inovacij, (visokega) šolstva, umetnosti in kulture ter medijev, katerim se bomo posvetili ob ustreznem upoštevanju avtonomije teh sfer, ki so tudi ustavno zavarovane kategorije. Služiti namreč morajo ljudem in s tem človeštvu ter spoštovati človekovo dostojanstvo.

Zato spoštovanje te avtonomije znanosti in visokega šolstva ter umetniške, kulturne in medijske produkcije Socialnim demokratom pomeni zavezo, da ne bomo vsebinsko posegali na ta področja s predpisovanjem, kaj se izven spoštovanja vladavine prava mora in česa se ne sme raziskovati, umetniško izražati ali medijsko pokrivati.

Še naprej bomo branili njihovo (tudi kritično) avtonomijo pred hotenji po političnih posegih vanjo, ki so žal v našem političnem prostoru vse bolj prisotni (npr. z nasprotovanjem dognanjem o podnebnih spremembah, »teoriji spola« ali »kulturnemu marksizmu«). Pričakujemo pa, da navedene avtonomije ne bodo zlorabljene zgolj za ohranjanje obstoječih razmerij moči in bodo tudi same (so)odgovorno prispevale k napredku naše družbe, kulture, gospodarstva in države.

dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov

Komentar dr. Milana Brgleza: Ne nasilju nad ženskami in družinskemu nasilju!

Socialni demokrati in zlasti naš Ženski forum že od izoblikovanja našega ustavnega reda, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje in varovane vseh človekovih pravic in svoboščin, izpostavljamo, da vanj brez izjem sodi tudi varovanje pravic vseh ranljivih družbenih skupin in še zlasti žensk in otrok. Zato smo se leta 1994 tudi zavzeli za ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah. Z vsemi protokoli in brez kakršnegakoli pridržka. Takrat smo s tem orali ledino med članicami Sveta Evrope. Naš Državni zbor kot zakonodajalec je samozavestno menil, da se mora naš pravni red prilagoditi mednarodnih standardom varstva človekovih pravic, ki jih brani, tolmači in razvija Evropsko sodišče za človekove pravice. Ne pa obratno: da ne bomo zaradi specifičnosti naše pravne ureditve v celoti izvajali mednarodnih standardov.

Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (širše poznana pod imenom Istanbulska ali Carigrajska konvencija) je najobsežnejši, najcelovitejši in najmočnejši mednarodni instrument za boj proti nasilju nad ženskami ter njegovo prepričevanje. Glede na temeljni cilj, zapisan v preambuli Konvencije, tj. ustvariti Evropo brez nasilja nad ženskami in nasilja v družini, ter celostni pristop k tema pojavoma, sprejetje Konvencije 7. aprila 2011 pomeni pomemben, daleč več kot zgolj simbolni mejnik v mednarodnem boju za človekove pravice žensk ter enakost spolov. Čeprav nasilje ne pozna spola, pa je dejstvo, ki ga poudarja tudi sama Konvencija, da so ženske in deklice izpostavljene večjemu tveganju za nasilje kakor moški in predstavljajo tudi večino žrtev nasilja v družini.

Obveznosti pogodbenic Konvencije obsegajo tako oblikovanje celovite in usklajene politike za boj proti vsem oblika nasilja, kakor tudi zagotavljanje ustreznih finančnih virov, spodbujanje dela nevladnih organizacij na tem področju, ustrezne mehanizme za usklajevanje, spremljanje in vrednotenje relevantnih politik, zbiranje podatkov in raziskave, širše ukrepe za preprečevanje nasilja ter celovito zaščito in podporo vsem žrtvam. Kriminalizacija in učinkovito preganjanje nasilja nad ženskami ter zagotavljanje primernih in učinkovitih kazni za povzročitelje, v zvezi s katerimi je bila sicer upravičeno odprta razprava ob nedavnem primeru obravnave spolnega nasilja v Sloveniji, so torej eden, a še zdaleč ne edini vidik boja proti nasilju nad ženskami in njegovega preprečevanja. Boj proti nasilju ter njegovo preprečevanje se lahko učinkovito uveljavljata le s kombinacijo temu cilju prilagojene zakonodaje, celovitih in usklajenih politik, drugih (preventivnih) ukrepov ter spopadanja z negativnimi družbenimi in kulturnimi vzorci vedenja. Vseobsežnost in celovitost Konvencije dokazujejo tudi z njo opredeljena področja boja proti nasilju nad ženskami in deklicami ter njegovega preprečevanja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje (vključno s posilstvom) ter spolno nadlegovanje, zalezovanje, prisilne poroke, pohabljenje ženskih spolovil, prisilna prekinitev nosečnosti ali prisilna sterilizacija …

Republika Slovenija je bila med prvimi državami, ki so podpisale Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Čeprav jo je Slovenija podpisala že 8. septembra 2011, pa je do ratifikacije Konvencije prišlo šele 5. februarja 2015, pri čemer moč Konvencije v našem pravnem redu dodatno slabijo pridržki, ki jih je Republika Slovenija izrazila ob ratifikaciji Konvencije. Naša država je žal uveljavila prav vse možnosti za pridržke, ki jih omogoča 78. člen Konvencije. Med njimi je zlasti pomembno, da smo se odrekli možnostim, da žrtvi (spolnega) nasilja ni potrebno sami preganjati storilca ter v postopku vedno znova podoživljati travme nasilja, marveč preganjanje storilca in izterjavo odškodnine po prijavi v celoti prevzamejo organi države po uradni dolžnosti. Trenutna ureditev zaradi takšnih postopkov odvrača žrtve (spolnega) nasilja, namreč mnogokrat omogoča, da na koncu prevlada nasilje. Za Socialne demokrate je to absolutno nesprejemljivo.

Ker vse socialne demokratke in socialni demokrati menimo, da moramo kot država in družba do nasilja nad ženskami, vključno z nasiljem v družini, zavzeti ničelno toleranco ter za njuno preprečevanje in polno zaščito človekovih pravic žensk polno uveljaviti vse razpoložljive (z mednarodnimi instrumenti prevzete) ukrepe, zahtevamo, da Vlado Republike Slovenije čimprej odpravi vse pridržke Republike Slovenije h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima ter poskrbi za njeno polno implementacijo. Prav tako pričakujemo, da se bo Vlada Republike Slovenije aktivno zavzela za ratifikacijo omenjene Konvencije s strani Evropske unije (slednja je namreč tudi med njenimi podpisnicami).

Samozavest, ki smo jo imeli ob ratifikaciji Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin, mora voditi Socialno demokracijo tudi danes, ko je čas, da odpravimo vse naše pridržke k Carigrajski ali Istanbulski konvenciji proti nasilju nad ženskami in v družini. To od nas zahtevajo naša Ustava, čas in mednarodne okoliščine, v katerih živimo, ter naša skupna prihodnost Republike Slovenije in Evropske unije.

Dr. Milan Brglez, poslanec Socialnih demokratov v Državnem zboru

Komentar ministra dr. Jerneja Pikala: Pomen raziskav in razvoja za boljšo prihodnost Slovenije

Včeraj, v petek, 11. januarja, je v veliki dvorani Državnega zbora potekala razprava v okviru javne predstavitve mnenj o vplivu raziskav na družbeni razvoj Slovenije. Predstavitev je potekala na pobudo Ministrstva za izobraženje, znanost in šport, kjer trenutno pripravljamo novi Zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti – ZRRD. Evropska komisija je predstavila predstavila poročilo skupine strokovnjakov o stanju slovenskega razvojno raziskovalnega sistema ter načine za njegovo nadgradnjo. Slovenija je danes v skupini držav EU, ki se imenujejo močne inovatorke. Gre za drugo skupino, ki sledi prvi skupini držav, t.i. inovacijskih voditeljic (priloga 1).

Podatki kažejo, da je primerno vpeta v evropske raziskovalne tokove, da pa zaostaja pri proračunskih vlaganjih v raziskave in razvoj (R&R), da njen raziskovalni ekosistem ni dovolj povezan z univerzitetnim, da je premalo internacionaliziran, premalo avtonomen ter da potrebuje nekatere bolj usmerjene instrumente sodelovanja s podjetji, kot so npr. raziskovalni vavčerji. Brez raziskovanja namreč ni razvoja, naložbe v znanje in razvoj pa strateške investicije države, ki se na dolgi rok bogato poplačajo.

Kakšen pa je sploh pomen raziskav in razvoja za državo in njene prebivalce?

Mednarodne raziskave kažejo, da kar dve tretjini gospodarske rasti lahko pripišemo raziskavam in inovacijam. Slovenska industrija danes živi od preteklih vlaganj v raziskave in inovacije, saj se sredstva za razvoj tega področja od leta 2011 niso povečevala oziroma so celo padala. Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma, Slovenija skupaj nameni 1,5 milijarde evrov javnih in zasebnih sredstev za raziskave in razvoj, kar nas uvršča med Čile in Maroko. Naša severna soseda, Avstrija, pa je z 12,7 milijarde evrov vlaganj daleč pred nami (priloga 2).

Primer Applovega iPhona in tehnologije, ki je vgrajena v njega – internet, GPS in Siri so nastali iz razvojnih programov ameriške vojske in javne uprave ter zaslon na dotik, ki je nastal v sklopu javne Univerze v Delawaru – pričajo, kako pomembna so javna vlaganja v razvoj za tehnološki preboj in delovna mesta v zasebnem sektorju. Ogromno tehnologije, ki nam zagotavlja ugodno in kakovostno življenje in tudi delovna mesta, je nastalo kot posledica javnih vlaganj v raziskave in razvoj.

Prevladujoča liberalna in konservativna ekonomska ideologija varčevanja in vitke države je do javnih vlaganj zadržana. Vendar odsotnost vlaganj v razvoj na srednji in dolgi rok državo in njene državljane potiska na evropsko periferijo. Kapital na periferiji ne potrebuje družbe visoke dodane vrednosti, temveč samo podizvajalce. Pri tem ne trpi samo družboslovje, kot prostor kritične razprave, temveč vsi deli družbe, vključujoč podjetništvo, tehniko, medicino, itn.

Če torej želimo zagotoviti izboljšanje kakovosti življenja in dostojnejše službe za delavski in srednji razred ob hkratnem razvoju in dvigu dodane vrednosti slovenskih podjetij, moramo zagotoviti dodatna  javna sredstva za raziskave in razvoj. Socialni demokrati, kot napredna in progresivna sila, se močno  zavedamo odgovornosti, ki jo imamo glede razvoja Slovenije. Od trenutne ureditve vlaganj v R&R ni odvisna samo sedanjost, temveč tudi usoda Slovenije in njenih prebivalk in prebivalcev.

Kot skupnost bomo lahko bolje živeli le, če bomo sredstva davkoplačevalcev vlagali tako v bazične kot v aplikativne raziskave, v tehnološke in teoretske rešitve, v vse znanstvene vede enakomerno. Znanost mora sodelovati z gospodarstvom pri iskanju najbolj naprednih tehnoloških rešitev, mora pa tudi s svojim delom pomagati razumeti vse ključne družbene procese v hitro spreminjajočih se modernih družbah, vključujoč zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno komponentno.

V prihodnosti bomo bolje živeli le, če bomo sposobni sami inovirati in aplicirati najboljše rešitve ter zaradi tega prodajati izdelke in storitve z višjo dodano vrednostjo. In ključ rešitve je v izobraženih, motiviranih in usposobljenih zaposlenih, ki inovirajo ter producirajo izdelke in storitve po katerih je že danes, še bolj pa bo v prihodnosti, povpraševanje, ne pa da bomo imeli zaposlene, ki so neinventivni izvajalci dodelavnih del z nizko dodano vrednostjo za tuje korporacije.

Dr. Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, znanost in šport

Komentar dr. Milana Brgleza: Kultura dialoga ali (ne)strpnost?

Po 2. seji Konference Socialnih demokratov z naslovom »Dvig kulture dialoga«, ki je potekala minuli ponedeljek in sprejela naš izhodiščni politični dokument »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«, je bilo več kritične pozornosti posvečene udeležencem izhodiščne razprave in njihovim stališčem kot samemu dokumentu. Zato ga velja znova izpostaviti, saj se v njem (a ne le v naslovu) skrivajo odgovori na številne dileme, ki so povezane z našim pogledom na svobodo izražanja in njene zlorabe.

V dokumentu, ki ga najdete ob koncu komentarja, smo zapisali, da je »dolžnost Socialnih demokratov /…/, da v času, ko se svoboda izražanja v Evropi in v Sloveniji zlorablja tudi za doseganje političnih ciljev (in edini namen govorcev postaja širjenje sovražno nastrojene komunikacije), s sredstvi, ki so nam na voljo v demokratični družbi, konsistentno opozarjamo na te zlorabe in javno reagiramo na vsebino sovražno nastrojene komunikacije ter v zvezi z aktualnimi dilemami glede svobode izražanja ter nivoja javne komunikacije odpiramo etična, družbena in pravna vprašanja.« Seveda iz takšnega izhodišča ni mogoče izpeljati nobene očitane strpnosti do nestrpnosti.

Obenem pa velja še vedno vztrajati, da se je proti »sovražnemu govoru« (izraz, ki ga bo, če ga že ni, preveč lahkotna – preozka ali preširoka – raba pomensko toliko izvotlila, da postaja neuporaben), katerega prepoveduje 63. člen naše Ustave, in drugim oblikam zlorabe svobode izražanja, ki jo neabsolutno varuje 39. člen naše Ustave, treba boriti z nenasilno javno komunikacijo in konfrontacijo ali z neposrednim soočanjem v javnem prostoru.

Toda očitno bo za dvigovanje demokratične ali politične kulture dialoga najprej potrebno začeti pri sebi in svojih. Ta korak je nujen, a ne zadosten, za pozitivne spremembe v demokratični družbi in našemu stremenju k bolj demokratični skupnosti. Napadati zgolj drugo stran je namreč zagotovilo ohranjanja in poslabševanja obstoječega stanja.

Ali kot smo zapisali: »Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti demokratično in vključujočo družbo, v kateri je družbeno vezivo med posamezniki in skupinami ljudi ter predpogoj za družbeno solidarnost pluralizem razumsko oblikovanih ter svobodno in odgovorno izraženih stališč in mnenj.« Velja tudi, da »naš cilj ni in nikoli ne sme biti omejevanje svobode izražanja, ki je bila ljudem tudi na našem prostoru in s strani različnih oblasti zgodovinsko večkrat kratena.«

Namesto tega želimo »z lastnim vzgledom v javni komunikaciji ter s premišljeno in sorazmerno uporabljenimi demokratičnimi sredstvi zavarovati svobodo izražanja pred njenimi zlorabami, še preden je prestopljena meja nastanka neposredne nevarnosti zla. V slovenskem pravnem redu to mejo zaznamuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki predstavlja ne le kaznivo, ampak tudi očitno protiustavno obliko zlorabo svobode govora in izražanja.«

In še kako se zavedamo dejstva, da imata »tovrstni govor in izražanje /…/ za namen in za posledico ponižanje ter dejansko razčlovečenje tistih, proti komur sta usmerjena – tipično gre za manjšine ali ranljive skupine ljudi.« Torej za nas, ne glede na stališča ali mnenja sogovornikov, ni nobene dileme o razumevanju povezanosti besed in ravnanj. Tako družbeno-strukturnem so-omogočanju in zamejevanju kot reproduciranju skozi govorna dejanja.

Zato je tudi jasno, na kaj prisegamo v naslovni dilemi. Zavzemamo se za kulturo dialoga, ker nestrpnost ne pride v poštev!

Hkrati pa lahko le z dvigom kulture dialoga presežemo omejitve strpnosti, da ta ne prerase v arogantno nespoštovanje ali dopuščanje nespoštovanja. Toda dialog, če naj bo smiseln, mora ostati odprt do drugega, ki se razlikuje od nas. Brez prisile je skupna odgovornost, možnost in priložnost.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference Socialnih demokratov in poslanec Državnega zbora RS

Konferenca SD – Dvig kulture dialoga – dokument 10-12-2018

Komentar Tanje Fajon: Schengenski sistem moramo nujno ohraniti!

Poslanski kolegi so v četrtek, 29. novembra, v Evropskem parlamentu podprli moje poročilo s predlogi sprememb schengenskih pravil: nadzor na notranjih mejah bo za predvidljive dogodke po novem omejen na dva meseca namesto sedanjih šest, celotna omejitev pa največ leto dni namesto sedanjih dveh.

Države bodo morale za podaljšanje nadzora na več kot dva meseca predložiti podrobno oceno tveganj s pojasnili, pri čemer bodo sodelovale tudi sosednje države, ki bi jih nadzor na notranjih mejah prizadel. Za podaljšanje nadzora nad šest mesecev pa bo treba pridobiti mnenje Evropske komisije in odobritev Sveta EU. To je – če ga bodo države članice v nadaljnjih pogajanjih seveda podprle – pomemben korak k ponovni vzpostavitvi razumne Evrope.

Schengenski sporazum in Schengenski informacijski sistem (pogovorno schengen), na podlagi katerega bi lahko Evropejci brez nadzora potovali preko notranjih meja 26 evropskih držav, je bil nedvomno eden najotipljivejših dosežkov Evropske unije, na katerega smo bili Evropejci lahko več kot upravičeno ponosni.

Predstavljal je svobodo, mir in medsebojno zaupanje. Govorim v pretekliku, saj so vlade od leta 2015 dalje ravno iz simbola evropejstva naredile grešnega kozla za napake varnostne politike in slabosti v skupnem evropskem azilnem sistemu: šest držav – Avstrija, Nemčija, Danska, Francija, Švedska in Norveška – danes popolnoma neupravičeno in neskladno z veljavnim pravnim redom izvaja notranje nadzore meja.

S tem poleg dolgih vrst povzročajo nezaslišano veliko škodo, saj ocene kažejo, da nadzor nad notranjimi mejami stane dve milijardi evrov letno! Za lažjo predstavo, podobno vsoto je EU namenila kot zagonska sredstva za mala in srednja podjetja za obdobje 2014 – 2020 ali za program Erasmus + za leto 2018. Po samovoljnem podaljševanju tega nadzora, ki ga ves ta čas neupravičeno tolerira tudi Evropska komisija, so se začeli pojavljati pritiski za uzakonitev še daljših nadzornih rokov, ki bi ponovno predstavljali popolnoma nepotreben in neproporcionalen ukrep.

EU je namreč v zadnjih dveh letih, tudi na mojo oz. pobudo skupine S&D, že sprejela vrsto ukrepov, ki bi s pravilnim izvajanjem lahko zagotovila večjo varnost zunanjih meja ter bolj učinkovito delovanje schengenskega območja brez notranjih meja, med drugim sistematično preverjanje vseh ljudi, ki vstopajo v EU, vključno z državljani EU, nov sistem za registracijo vstopov in izstopov iz EU za državljane tretjih držav, okrepljen nadzor zunanjih meja EU z evropsko agencijo za meje in več pristojnosti za Europol.

Žal so pravila nejasna in dopuščajo dvoumne interpretacije, celo zlorabo, kar je nedopustno, zato sem tokrat še toliko bolj vztrajno zagovarjala uvedbo takih ukrepov in varovalk, ki zmanjšujejo možnost ogrožanja integritete ali celo prihodnosti schengenskega prostora. Če namreč izgubimo schengenski prostor, izgubimo eno temeljnih pridobitev za svoje državljane.

Prost pretok gibanja je eden od najotipljivejših in najpomembnejših dosežkov evropskega povezovanja. Brez njega pa tudi Evropska unija nima svetle prihodnosti.

Tega se žal očitno ne zavedajo nekateri desničarski konservativci, tudi slovenski, ki so se – prav pod pretvezo ohranjanja prostora brez meja – zavzemali za možnost izvajanja nadzora na notranjih mejah brez omejitve. In še več, ti isti poslanci istočasno podpirajo vključitev Bolgarije in Romunije v »odprto« schengensko območje. V prevodu bi to pomenilo, da novim gostom ponujajo udobno bivanje v hiši, v kateri pa se vrata med sobami naključno, samovoljno in za nedoločen čas zaklepajo.

Podoben cinizem so desničarski propagandisti pokazali tudi s tem, da so poročilo o temi, pri kateri ves čas sami intenzivno sodelujejo, saj se o njej v Evropskem parlamentu pogajamo že drugo leto, označili kot »kampanjo S&D pred evropskimi volitvami«. Žalostno, da zavajanje državljanov postaja njihova edina predvolilna točka.

Tanja Fajon, podpredsednica SD/S&D in evropska poslanka

Minister Prešiček ob dnevu boja proti nasilju nad ženskami: Naša občutljivost mora biti neizmerljiva

Ko na nedeljo, ko je svet in splet že preplavila srhljiva statistika o nasilju nad ženskami, ko se vrstijo glasni in odločni apeli, da se vsakršna oblika nasilja nad ženskami nemudoma konča, razmišljam o naših odnosih, razmišljam tudi o tem, da vse številke v resnici najbrž ne morejo zajeti še vseh tistih zamolčanih, žalostnih zgodb, ki so se zgodile ali pa se prav v tem trenutku dogajajo za štirimi stenami. Niti nasilja, ki je eskaliralo, nasilja, ko sta postali notranja in zunanja bolečina prehudi.

In kolikokrat mi, visoko razvita tehnološka družba, sploh ne slišimo dekličinega, ženskega krika, ker se ta zgodi brez fizičnega odmeva? Intimni svetovi, ki se danes vrtijo tudi v digitalnem okolju, so podvrženi krutim zlorabam reproduciranja telesa, norčevanja, poniževanja, izsiljevanja. Spletno nasilje je že doživela vsaka četrta najstnica v Evropi, v Sloveniji sta eno od oblik spletnega nadlegovanja doživeli dve tretjini srednješolk. Kot je neizbrisljiva internetna sled, so lahko neizbrisljive poškodbe človekove notranjosti.

Da je nasilje nad dekleti in ženskami sramota vseh družb, je opozoril generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. In nadaljeval, da ko bo polovica človeštva, ki jo sestavljajo ženske in dekleta, živela brez strahu, nasilja, vsakodnevne negotovosti, bomo lahko govorili o poštenem in enakopravnem svetu.

Doma, v najbolj intimnem prostoru, pa tudi v delovnem ali digitalnem okolju. V svetu je namreč več kot tretjina žensk že doživela fizično in/ali spolno nasilje. V Sloveniji je vsaka druga ženska od dopolnjenega petnajstega leta starosti doživela eno od oblik nasilja.

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, ki je skupaj z Društvom novinarjev Slovenije pozvalo novinarke in novinarje, naj se pri poročanju o nasilju nad ženskami izogibajo stereotipom, je v ljubljanski Galeriji Kresija pripravilo razstavo ”Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat”. Pripovedi desetih žensk, ki so se zaradi nasilja umaknile v varno hišo Društva SOS telefon, so postale vidne v umetniškem izrazu.

Vsem, tudi samo slutenim, plaho nakazanim zgodbam, moramo prisluhniti, se o vsakršni obliki nasilja pogovarjati. Naša občutljivost mora biti neizmerljiva. Tudi nasilja se ne meri samo z modricami, podplutbami, fizičnimi ranami, poškodovanimi telesi. Udarci na človekovi duši skelijo dlje, zaznamujejo otroška, dekliška, ženska, naša življenja. Ni naključje, da se dogodki mednarodnega dneva boja proti nasilju nad ženskami v decembru stečejo v mednarodni dan človekovih pravic.

Dejan Prešiček, minister za kulturo

Komentar dr. Milana Brgleza: Globalni dogovor za migracije in Republika Slovenija

»Človekove pravice so univerzalne in nedeljive. Tudi človekova svoboda je nedeljiva: če je zanikana komerkoli na svetu, je torej posredno zanikana vsem ljudem. Zato ne smemo ostati tiho v soočanju z zlom ali nasiljem. Tišina ju le vzpodbuja.« (Václav Havel)

Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije (Global Compact for Safe, Orderly and Regular Migration) iz leta 2018 je za namene izražanja politične volje (pa tudi kot dokaz izražanja pravne zavesti) v mednarodni skupnosti in Organizaciji Združenih narodov (OZN) potrebno brati skupaj z leta 2016 v Generalni skupščini OZN sprejeto Newyorško deklaracijo o beguncih in migrantih (The New York Declaration for Refugees and Migrants).

Če ju beremo skupaj, je tako neposredno mednarodnopolitično kot posredno mednarodnopravno dovolj jasno razlikovanje med begunci in migranti. Problem sploh ni v dokumentih. Zato na vprašanje, kje v Globalnem dogovoru velja kaj in kako popraviti, ne bomo dobili (prepričljivega) odgovora.

Tudi tako imenovani problem neustreznega razlikovanja beguncev in migrantov je zato izrazito notranjepolitičen. Je zadnji v nizu odzivov in obtožb v medijih in na družbenih omrežjih, kaj bi pomenil naš pristanek na Globalni dogovor za varne, nadzorovane in urejene migracije 11. in 12. decembra v Marakešu. Obtožb denimo o nacionalni izdaji na osnovi zavajajočega tolmačenja Globalnega dogovora (mag. Branko Grims), o uničevanju zahodne ali evropske civilizacije (Ivan Janez Janša), o odpovedovanju nacionalni suverenosti in uvozu migrantov (mag. Zmago Jelinčič Plemeniti) ali o nerazumevanju človekovih pravic, kot jih določata naša ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah (prof. dr. Boštjan M. Zupančič).

Zato je Havlov citat danes še kako aktualen pri našem razumevanju, upoštevanju in spoštovanju celotne Ustave Republike Slovenije in pomena človekovih pravic v njej. V notranji in zunanji politiki. Problem je pravzaprav v nas. In v Evropski uniji (EU). Prav na zahtevo EU Globalni dogovor namreč ne ustvarja nobenih pravnih obveznosti – ne na ravni mednarodnega ne na ravni nacionalnega prava ali prava EU. Je pa z njimi skladen.

Gre za politično zavezo ali deklaracijo, ki je utemeljena na obstoječem mednarodnem pravu, na vrednotah državne suverenosti, delitve odgovornosti in sodelovanja, nediskriminacije ter spoštovanja človekovih pravic. Na pogajalsko zahtevo EU jasno razlikuje med begunci in migranti, saj želi preprečevati nekontrolirane in neurejene migracije. Tudi poudarek na dolžnosti države izvora, da znova sprejme svojega državljana, je bila zahteva EU, ki mednarodnopravno ni tako enoznačna.

Govori tako o človekovih pravicah migrantov, ki jih imamo že kot ljudje (za njih ne uvaja nobene nove), kot o njihovi dolžnosti spoštovati pravni red, običaje, tradicijo in kulturo države, kjer se nahajajo. V okvir nujnega mednarodnega sodelovanja pa so vključene tako države in družbe izvora, tranzitne države in družbe ter (ciljne) države in družbe sprejemnice.

A v času, ko še vedno predsedujemo Svetu za človekove pravice OZN, bi glede na aktualne politične in družbene odzive, pa vsaj od soočanja z množičnim prehajanjem migrantov in beguncev konec leta 2015, ne zmogli več oblikovati političnega (in žal tudi družbenega) soglasja za vsebinsko enako temeljno družbeno pogodbo, ki utemeljuje našo državo – Ustavo Republike Slovenije.

Podobno tudi vse države članice ne bi več sprejele Evropske unije, ki »temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.«

Ker pa za nas še veljata obe, naša Ustava in Pogodba o Evropski uniji, je tudi opredelitev do Globalnega dogovora o varnih, nadzorovanih in urejenih migracijah tako pomembna. Govori namreč o nas samih.

dr. Milan Brglez

poslanec SD in strokovnjak za mednarodne odnose

Komentar mag. Dejana Levaniča: “Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge.”

Pred tednom dni smo Socialni demokrati na 11. volilnem Kongresu izvolili novo vodstvo in članstvo v organih stranke. Čestitke vsem izvoljenim kolegicam in kolegom, vse skupaj nas čaka veliko trdega dela v prihodnjem obdobju. Ampak verjemite mi, ves napor in trud se nam bo obrestoval z zaupanjem ljudi v socialno demokracijo, za katero vsi skupaj želimo, da postane še močnejša. In samo močna socialna demokracija je tista politika, ki bo vsem ljudem zagotavljala boljšo prihodnost, odprto in pravično družbo, državo po meri ljudi, SD je tista sila, ki ne bo skrbela le za peščico, ampak dajala možnosti slehernemu državljanu, da razvije svoje talente in dela ter ustvarja v družbi strpnih in solidarnih ljudi. Za to si bomo prizadevali in delali vsi skupaj – Za Slovenijo enakih možnosti!

Obdobje med 10. in 11. kongresom je predstavljalo izjemen izziv za stranko na večih področjih. Po zadnjih parlamentarnih volitvah, ki so potekale leta 2014 in je stranka dosegla zgodovinsko najslabši rezultat, je sledilo obdobje temeljitega premisleka o strateškem pozicioniranju stranke za naprej. Kongres 2015 smo pospremili z besedami, da je to nov začetek. Nov začetek za ponoven vzpon socialne demokracije v Sloveniji.

Opravljeno je bilo veliko delo. Stranka se je soočila s postopno menjavo in pomlajevanjem ekipe na centrali, finančno konsolidacijo, začela z obujanjem terena in boljše informiranosti, nadgradila in modernizirala pojavljanje stranke na spletu in družbenih omrežjih, zastavila in realizirala veliko vsebinskih in družabnih projektov, jasno začrtala šest vsebinskih prioritet moderne socialne demokracije.

Na tvorno sodelovanje v pretekli vladi smo lahko Socialni demokrati upravičeno ponosni. Uspelo nam je obraniti socialno državo, med drugim povečati zaposlenost ter znižati brezposelnost, še posebej med mladimi, zvišali smo minimalno plačo, zagotovili stabilnost pokojninskega sistema in povečali najnižje pokojnine, ohranili kakovostno in dostopno izobraževanje ter soustvarili druge razvojne ukrepe, ki že dajejo rezultate.

Kar smo obljubili in zapisali v koalicijsko pogodbo, smo uresničili. Zato ima danes Slovenija veliko gospodarsko rast. To je plod stabilnosti, ki smo jo znali zagotoviti in zavarovati s svojimi odločitvami.

Kljub temu pa se med ljudmi krepi občutek nepravičnosti in neenakosti – med državami in znotraj regij, med moškimi in ženskami, med starimi in mladimi. Boj proti neenakostim smo si zato Socialni demokrati zadali kot našo najpomembnejšo usmeritev in šli samozavestno na letošnje državnozborske volitve.

Rezultat na junijskih predčasnih volitvah v Državni zbor je boljši in zadovoljiv, imamo pa veliko možnosti, da ga še izboljšamo. Podprlo nas je 88.542 ljudi, prejeli smo kar 70% več glasov kot na volitvah 2014, kar je največji skok med vsemi parlamentarnimi strankami. Imamo uravnoteženo generacijsko podporo, smo med strankami z najvišjim deležem visoko izobraženih volivcev. Uravnotežen delež podpore med srednje izobraženimi še vedno kaže na značaj delavske stranke. Zaupa nam višji delež ženskih volivk in to zaupanje moramo upravičiti.

Število poslank in poslancev smo povečali za štiri, s pridružitvijo dr. Milana Brgleza pa ima Poslanska skupina Socialnih demokratov enajst poslank in poslancev. Zaradi svojih izkušenj in prizadevanj je poslanska skupina steber delovanja v Državnem zboru.

Pričakovanja ljudi do nas so bila vedno velika. Na trenutke večja, kot jih je odražala naša realna politična moč. A to nas ni ustavilo. Še več. Okrepili smo moč socialne demokracije in dogradili strankino sposobnost, da energijo velikega števila izjemnih ljudi, ki jih ima v svojih vrstah, pretvarja v politična dejanja. Ponovno se dokazuje, da je strankin vsebinski in kadrovski potencial izjemen.

Bolj aktivno smo pristopili k mednarodnemu povezovanju stranke s sestrskimi organizacijami in političnimi fundacijami. Tudi v Sloveniji je na tem področju bil narejen velik korak naprej, infrastruktura za politično fundacijo obstaja, čaka nas sprejetje zakonskega okvira, ki ga potrebujemo za boljše delovanje.

Nadalje smo izoblikovali svoj izobraževalni sistem, njegova nadgradnja pa je nujna za potrebe našega novega članstva, kandidatov in aktivistov stranke. Prenavljamo in krepimo se z novo energijo, ki jo v našo sredo prinašajo nove generacije in novi ljudje. Aktivni so naši forumi, glas posameznega člana je spoštovan in slišan.

Stranka SD je na vsebinskem področju odpirala nove teme, povezovala različne strokovnjake in organizacije, obravnavala najbolj pereča vprašanja v družbi. Civilno-družbena gibanja, nevladne organizacije in progresivni posamezniki v Sloveniji so naš naravni zaveznik v boju za bolj pravično, solidarno in napredno družbo.

Socialni demokrati smo tisti, ki smo vedno tukaj za dobrobit ljudi. Ko je potrebno poskrbeti za državo, za izhod iz krize, za stabilnost, za okrevanje in ne nazadnje za rast. Ne skrivamo se za lažnimi predvolilnimi obljubami in na koncu ne podpiramo le všečne ukrepe, ko nam to ustreza za nabiranje političnih točk. Socialni demokrati nismo projekt za ene volitve, ampak znamo teči na dolge proge. Z izkušnjami in znanjem, kako upravljati državo in njene sisteme. Vemo, da je mogoče resnične premike v družbi delati le z vztrajnostjo, s trdim delom in povezovanjem.

Kljub volilni zmagi SDS na zadnjih volitvah, desnica ni bila zmožna sestaviti koalicije. Socialni demokrati smo jasen signal o nesodelovanju z radikalno desnico dali že pred državnozborskimi volitvami in pri tem nismo bili osamljeni. Socialni demokrati ne bomo nikoli del skupine, ki za dosego svojih parcialnih ciljev v naši družbi širi strah in razdor, hkrati pa v lažnih novicah in diskreditaciji prepoznavajo legitimne modele lastnega političnega boja.

Drugouvrščena stranka LMŠ s predsednikom Marjanom Šarcem nas je povabila, da skupaj sestavimo koalicijo levosredinskih strank. Naš del odgovornosti za boljšo prihodnost Slovenije in vseh njenih ljudi smo bili pripravljeni prevzeti. Temelj te odločitve je koalicijski sporazum, ki smo mu uspeli dati močan socialdemokratski pečat.

Prevzeli smo tri pomembna ministrstva, ki so temelj vrednostnega sistema naše države ter mesto predsednika Državnega zbora. Preko teh resorjev nam je bila dana priložnost, da uresničimo temelje naših prizadevanj: odpravo družbene neenakosti, še posebej v pravosodju, nov zagon kulture in vseh njenih ustvarjalnih moči ter napredno javno šolstvo, za več znanja in inovativnega razvoja Slovenije. Pri izvajanju naših ukrepov bomo upoštevali zelo preprosto merilo: ali naše politike prinašajo boljše življenje vsakomur, tudi najbolj ranljivim in manjšinam.

Odgovor na velike družbene izzive, pred katere smo postavljeni, zahtevajo močno socialno demokracijo. Zdaj ni čas za krizo! Preveč je bilo stopicanja na mestu, premalo poguma in smelosti, da naredimo močan preskok k reševanju ključnih izzivov s katerimi se spopada Slovenija in Evropa.

Na te izzive odgovarjamo na način, kot je socialna demokracija v svoji zgodovino vedno znala in še močneje: s svojimi vrednotami solidarnosti, svobode, miru in enakosti; z organiziranjem in povezovanjem za družbeni napredek; s svojim načinom delovanja – s spoštovanjem do različnosti in sposobnostjo, da v družbi vzpostavlja potrebna soglasja.

Socialna demokracija nosi zgodovinsko odgovornost, da obudi in vodi sodelovanje vseh naprednih sil v politiki in civilni družbi, ki bodo Slovenijo in Evropsko unijo še naprej razvijale kot svobodno, pravično in solidarno skupnost.

Na prihajajoče lokalne volitve gremo Socialni demokrati z ambicijo, da ponovno zrastemo. Vsaj 70 županskih kandidatk in kandidatov, vsaj 170 odličnih list za mestne in občinske svete. Naši kandidati in kandidatke za vodenje občin so osebe, ki navdihujejo, imajo energijo in znanje. Naša prizadevanja ostajajo enaka – da v vsem kar delamo in kakor živimo, gradimo boljšo in lepšo skupnost.

To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem. Ideja o Sloveniji enakih možnosti. Vesel sem, da smo na tej poti skupaj.

mag. Dejan Levanič

glavni tajnik Socialnih demokratov

Dr. Jernej Štromajer ob začetku novega študijskega leta: Knjige v roke!

Nikoli ni odveč ponoviti znamenitega citata Bertolda Brechta: »Knjiga je orožje – vzemi jo v roke!« To posebej velja za 1. oktober, ko skozi vrata fakultetnih predavalnic vstopa nova generacija bruck in brucev ter seveda študentke in študentje višjih letnikov. Kot smo ugotavljali minuli petek, ko je po vsej Evropi potekala noč raziskovalcev, dogodek, v okviru katerega so raziskovalne inštitucije, od inštitutov do univerz, javnosti predstavljale svoje raziskovalno delo in dosežke, je družba znanja edina pot do uspeha tako družbe kot posameznikov. Knjiga in učenost sta najmočnejše orožje, s katerim se lahko opremimo za soočenje z izzivi življenja v prihodnosti.

V Sloveniji smo lahko ponosni, da premoremo toliko pameti, da se zavedamo, da mora biti dostop do izobrazbe v javnem interesu družbe. Ni namreč pravično, da zaradi svojega socialnega statusa kdo ne bi imel možnosti študirati.

Da o tem, da si kot majhna država in družba tudi ne moremo in ne smemo privoščiti, da bi izgubili kateregakoli nadarjenega bodočega študenta, sploh ne izgubljam besed. S koalicijskim sporazumom smo si zadali več ambicioznih ciljev, ki se dotikajo kakovosti študija in življenja študentov. Povečali bomo sredstva za izobraževanje, posebno pozornost bomo namenili tudi potrebi po kroženju možganov. Prav je, da se čim več študentov odloča za izmenjavo in/ali študij v tujini, vendar jim moramo nato omogočiti tudi nemoteno vrnitev domov.

Vsem, ki se danes prvič podajate na fakultete, ni odveč povedati: danes je prvi dan preostanka vašega življenja. Študentsko življenje je nepozabna in enkratna izkušnja. Zajemite jo s polno žlico.

S tem seveda ne mislim (le) na obštudijske dejavnosti, ampak na priložnost, ki vam jo nudi obiskovanje hrama učenosti. Vaši profesorji so ljudje, ki vas bodo s prenašanjem svojega znanja pozitivno zaznamovali za vse življenje. Debatirajte, sprašujte, bodite kritični. Vse to počnite argumentirano. Na univerzi ni prostora za debate po načelu rekla-kazala; to je kraj za akademsko razpravo, podkrepljeno z dejstvi in znanstvenimi viri.

S študijem boste pridobili novo znanje, vendar ne pozabite: učimo in izobražujemo se predvsem za življenje. Pridobljenega znanja vam nihče nikoli in nikakor ne bo mogel odvzeti. Znanje bo najmočnejše in najboljše orožje, ki ga boste lahko uporabili v življenju.

Zato čimprej vzemite knjige v roke – in srečno!

dr. Jernej Štromajer,

državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport

Komentar Tanje Fajon: O povezovanju in Evropi za ljudi

Teden dni nas loči od 11. Kongresa Socialnih demokratov, ki bo potekal prihodnjo soboto, 6. oktobra, v Bukovici pri Novi Gorici in na katerem bomo ne le izvolili novo vodstvo stranke, temveč potrdili vsebine, ki bodo naše vodilo v prihajajočih letih. Ena od njih bo tudi (mednarodno) povezovanje in sodelovanje, ki jo simbolično nakazuje tudi izbira kraja našega srečanja.

Veselim se javnega posveta s kolegicami kolegi o prihodnosti Evrope, ki ga bomo izvedli dan pred kongresom, v petek, 5. oktobra, na Bevkovem trgu v Novi Gorici (s pričetkom ob 18. uri). V pogovoru bodo sodelovali tudi mag. Mojca Kleva Kekuš, dr. Dominika Švarc Pipan, dr. Jernej Pikalo, dr. Patrick Vlačič, Matjaž Nemec in Neva Grašič. Prepričana sem, da bomo ravno od ljudi lahko veliko izvedeli o potrebah, željah in pričakovanjih, ki jim moramo prisluhniti in jih tudi upoštevati.

Kot podpredsednica Socialnih demokratov in evropska poslanka se pri svojem delu posvečam pretežno vprašanjem, ki se dotikajo temeljnih vrednot in pravic in prihodnjega ustroja Evropske unije. Ta je, kot posledica različnih kriz – finančne, gospodarske, migrantske, izstopa Združenega kraljestva … trenutno na točki porušenega političnega pa tudi družbenega ravnovesja. Evropska identiteta izgublja svojo moč, obstoječe institucije in politike ljudem ne doma ne v EU ne zagotavljajo več zadostne ravni ekonomskega in socialnega blagostanja in varnosti.

Soočeni smo z vzponom radikalnih idej, predvsem desničarskih, ki zmagujejo zaradi učinkovitega naslavljanja civilne družbe in z (tudi) zato lažjim preoblikovanjem domačih in EU demokratskih  institucij in politik. Tradicionalne stranke levega in desnega centra, ki skušamo obdržati podporo samo z delom preko institucij, sočasno izgubljamo podporo. A še vedno ni prepozno, da z učinkovitim razmislekom in konkretnimi aktivnostmi Evropi vrnemo ugled, državljanom pa zagotovilo za dostojno življenje.

V pripravah na kongres sem zato z velikim zanimanjem prebirala mnenja in pobude naših članov, kot posebno spodbudo za razmislek bralcem pa v tem zapisu omenjam komentarje naše Sonje Lokar. Odpira prava vprašanja, ki bodo zelo pomembna tudi pri pripravi na prihajajoče evropske volitve.

Bistvo našega prihodnjega delovanja, namenjenega izboljšanju življenja prav vsakega posameznika, je v povezanosti. Povezani so Orbanovi podporniki, ki vizijo Evrope vidijo in tudi že skušajo oblikovati kot nekakšno zvezo avtokratskih držav.

Povezani so tudi Macronovi liberalci, ki ponujajo svojo »močno« Evropsko unijo – zvezo večjih in  bogatejših. Četudi z različnimi interesi in razlogi, se v ključnih trenutkih med seboj znajo podpreti tudi različne evropske radikalne stranke. Če socialni demokrati ne želimo jahati na repu in biti poraženi, je skrajni čas, da prevzamemo iniciativo in za prihajajoče volitve ponudimo svojo alternativo.

Ker nobena stranka ne more sama zadržati pogrezanja v desni avtokratizem, Sonja Lokar razmišlja o povezavi zmernih ljudi v strankah, ki se opredeljujejo kot demokratične, v sindikatih in napredni civilni družbi, kar bi dosegli s pobudo in aktivnostmi SD preko Stranke evropskih socialistov – PES.

Na Kongresu PES, ki bo na začetku decembra v Lizboni, bi tako lahko predlagali, da se opredelijo ključna vprašanja, pomembna za ljudi, in podajo jasni predlogi rešitev, vključno z analizo podanih rešitev potencialnih zaveznikov, ter nakažejo možni kompromisi, ki bi bili izhodišče za razpravo o takšnem možnem konsenzu. Tako opredeljene teme bi bile podlaga za nacionalne kampanje pred evropskimi volitvami, ki bodo konec maja 2019.

Kandidat, ki ga bo PES kandidirala za predsednika Evropske komisije, bi moral biti sposoben koordinirati, povezovati in evropsko javnost seznanjati s potekom in rezultati te kampanje. In kar je še pomembno, in v čemer se zelo strinjam z mnenjem naše kolegice, izogniti bi se bilo treba razpravi o  reorganizaciji EU, njenih struktur in organov. Ta vprašanja so ljudem preveč oddaljena, preveč tehnična in zato nezanimiva.

Veliko učinkovitejši bomo, če si bomo postavili realne cilje v odgovorih na konkretna vprašanja, kot so denimo:

Je EU sposobna omejiti imperialistično ropanje, uničevanje planeta in njegovih naravnih in človeških virov, kar zdaj vodi v nove  ekološke katastrofe, nove  blokovske delitve, globalne trgovinske in lokalne vojne, posledično pa v migracije in begunstvo?

Kako bomo dosegli prerazdelitev med delom in kapitalom, da bodo omogočeni vzdržen razvoj, dostojno delo, socialna varnost in vključenost vseh prebivalcev EU?

Kako se bomo učinkoviteje spopadli z izzivom starajoče se Evrope in njegovimi posledicami?

Kako bomo upravljali migracije delavcev in humano poskrbeli za begunce in azilante?

Kako bomo zagotavljali resnično enakost med spoloma in pravice vsem manjšinam?

Kako bomo vzpostavili kredibilen medijski prostor, ki bo svoboden in profesionalen, kako se bomo spopadli z naraščajočim sovražnim govorom in lažnimi novicami?

Kako bomo tudi na evropski ravni dosegli spoštovanje vladavine prava, transparentnost in odgovornost voditeljev?

Mislim, da je napisano lahko dobra iztočnica za naše srečanje v Novi Gorici. Obetam si zanimive razprave in veliko svežih idej. Se vidimo inn Samo Dobro.

Tanja Fajon,

podpredsednica SD in evropska poslanska SD/S&D