Anja Kopač Mrak - Naprej

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak ob prazniku dela: Okrepimo kulturo spoštovanja delavskih pravic

Prvi maj je praznik mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom ter zagotovljeno pravno in socialno varnostjo. Je praznik, ki simbolizira družbeni razvoj in zagotavljanje dostojnega življenja ljudi. Medtem, ko dokazujemo svoj spoštljiv odnos do nedvomno pomembnih dogodkov v naši zgodovini, pa smo pri tem predvsem zazrti v prihodnost.

Slovenija okreva. Stanje na trgu dela v Sloveniji se je bistveno izboljšalo in v zadnjem obdobju beležimo zelo pozitivne trende. Brezposelnost je lani prvič po letu 2008 padla pod 100 tisoč oseb, hkrati pa se povečuje število delovno aktivnih oseb.

Aprilski podatki kažejo, da je v Sloveniji prijavljenih 91.696 brezposelnih, kar je 13 odstotkov manj kot pred enim letom. Raste število delovno aktivnih prebivalcev, po zadnjih podatkih nas je 826.206, kar je tri odstotke več kot lani ob tem času. Za temi številkami pa stoji uspešnost izvajanja programov aktivne politike zaposlovanja.

Še posebej spodbudni so trendi na področju zaposlovanja mladih do 29 let. Brezposelnost pri mladih pada že od leta 2013. Konec decembra 2016 jih je bilo pri zavodu registriranih 21.530 kar je 33% manj kot konec leta 2013, ko je bila številka 32.523. Stopnja registrirane brezposelnosti med mladimi do 25 let pa se je v tem obdobju znižala za 40 %.

Dobri rezultati pri zaposlovanju mladih so tudi posledica v preteklosti zelo uspešne sheme Jamstva za mlade, ki jo nadaljujemo tudi v obdobju 2016 – 2020. V petih letih izvajanja jamstva bo za ukrepe predvidoma namenjenih okvirno 300 milijonov evrov, od tega največ v prvih dveh letih izvajanja – 70,1 in 62,7 milijonov evrov.

V letu 2016 se je končno ustavil negativni trend podaljševanja trajanja brezposelnosti mladih in ob tem beležimo tudi znižanje povprečne dobe brezposelnosti, kar je tudi posledica intenzivne obravnave dolgotrajno brezposelnih mladih in hitra aktivacija novo prijavljenih mladih.

Z gospodarsko rastjo delovna mesta postajajo vse bolj stabilna in nujno je, da vlagamo v trajno zaposlovanje mladih. Zato smo na ministrstvu za delo pripravili ukrep subvencije za zaposlitev mladih za nedoločen čas v višini 5.000 eur za zaposlitev za polni delovni čas, 40 ur na teden.

V zadnjih dveh letih je zaposlovanje brezposelnih oseb številčnejše, večje pa so tudi možnosti vključevanja v programe spodbujanja zaposlitev. Ob padanju registrirane brezposelnosti se hkrati povečuje obseg delovno aktivnega prebivalstva.

Navkljub zniževanju števila brezposelnih v vseh kategorijah pa moramo v prihodnosti največ pozornosti nameniti starejšim in dolgotrajno brezposelnim osebam. V veljavi je že zakon o interventnem ukrepu na področju trga dela, ki omogoča olajšavo delodajalcu za zaposlitev starejših brezposelnih in oprostitev plačila vseh prispevkov delodajalca za socialno varnost za prvih 24 mesecev zaposlitve.

Vendar so starejši na trgu dela velik izziv tako za delodajalce kot za celotno družbo. Zato je pomemben program Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile, ki bo prispeval k uveljavljanju učinkovitega in kakovostnega upravljanja s starejšimi zaposlenimi – za razvoj standardov za opravljanje s starejšimi, izvedbo delavnic za delodajalce, podporo delodajalcem pri oblikovanju strategij za učinkovito upravljanje s starejšimi zaposlenimi ter krepitev njihovih kompetenc, ipd.

Naša družba se stara in odnos delodajalcev do starejših delavcev se bo moral spremeniti. Drugače kot družba ne bomo zmogli.

Država mora narediti največ, da ustvarja pogoje za nova delovna mesta in gradi kulturo spoštovanja delavskih pravic, ki je v Sloveniji zaskrbljujoča praksa. A v prihodnosti bo vse pomembnejši odnos delodajalcev do delavcev in dela nasploh. Vsi skupaj se moramo zavedati, da delo postaja ključni produkcijski faktor, ki bo ustvarjal zmagovalce na trgu dela. Od tega bo odvisna tudi možnost realizacije višje gospodarske rasti, ki je v Sloveniji vsekakor spodbudna.

Človeški kapital je največji kapital naše družbe in prav je, da mu namenimo dostojno mesto. Kot socialdemokratka si iskreno prizadevam za družbo, kjer bo delo, kot temeljna vrednota in človekova pravica, omogočalo preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajalo dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Naj nam bosta 1. in 2. maj večen pomnik dostojnega dela in zagotavljanja varnosti ter dostojanstva vseh državljank in državljanov. Iskrene čestitke vsem ob prazniku dela!

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Igor Lukšič - kolumna

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Rok Dacar - kolumna

Komentar Rok Dacar: Stranpoti členov 10a in 10b zakona o tujcih

Le malokateri zakon vzbudi toliko zanimanja strokovne in širše javnosti ter vnaša v politično delovanje toliko turbulenc, kot jih je Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih (Ztuj-2D), oziroma njegovo sprejemanje. V zvezi z njegovo vsebino so se pojavljali številni, po mojem mnenju upravičeni, pomisleki glede skladnosti zakona z Ustavo in mednarodnimi konvencijami, ki vežejo Slovenijo. Kot pravnik (v nastajanju) se ne čutim poklicanega in usposobljenega razpravljati o političnih pretresih znotraj največje koalicijske stranke in formiranju dokaj nenavadno sestavljene večine, ki je zakon sprejela. Zato pa bom na kratko naslovil nekaj pravnih težav tega zakona.

Najprej pa nekaj besed o ozadju. Namen novih dveh členov zakona je zaščititi državo pred potencialnim novim množičnim prihodom migrantov po t.i. balkanski begunski poti, ki je po dogovoru EU s Turčijo iz lanskega marca sicer bolj ali manj zaprta. Drži pa, da je Turčija dokaj nezanesljiv partner in je že večkrat uporabila grožnjo odstopa od dogovora, nazadnje po januarski odločitvi grškega vrhovnega sodišča, da ne bo prišlo do izročitve osmih oficirjev, ki so po neuspelem puču lanskega julija zbežali v Grčijo. S sprejetjem zakona je Slovenija v Barlaymont in v Banske dvore poslala jasen signal, da se, ob morebitnem (čeprav razmeroma neverjetnem) ponovnem odprtju balkanske begunske poti migrantska kriza ne bo reševala v Sloveniji.

Ko govorimo o migrantih je potrebno razlikovati med tistimi, ki so po mednarodnem pravu deležni zaščite (begunci) ter tistimi, ki je niso (povečini ekonomski migranti). Beguncem mednarodno pravo, najpomembnejši dokumenti na tem področju so tretja Ženevska konvencija ter Dodatna protokola I in II, daje zaščito. Zagotovo ne vsi, vsekakor pa lep delež, migrantov, ki bi do Slovenije prišli ob morebitnem ponovnem odprtju balkanske begunske poti, bi bil beguncev, ki bi jim kot takim po mednarodnem pravu bili dolžni nuditi zaščito. Relevantne mednarodne pogodbe je ratificirala tudi Slovenija, kar pomeni, da so v našem pravnem sistemu nadrejene zakonom ter podrejene ustavi.

S sprejetjem zakona se v stari Zakon o tujcih vnašata dva nova člena, 10a (spremenjene razmere na področju migracij in 10b (ukrepanje ob spremenjenih razmerah na področju migracij). Prvi od njiju uvaja neko posebno stanje, stanje »spremenjenih razmer« v katerem je »oteženo delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij«. To stanje uvede na predlog Vlade DZ za obdobje 6 mesecev, ki se lahko v nedogled podaljšuje, vsakič za 6 mesecev. Torej je le navidezno časovno omejeno, saj se ga da po mili volji podaljševati za nadaljnjih 6 mesecev, kar je v nasprotju z 16 členom Ustave, ki pravi, da je določene (ne vse) človekove pravice mogoče suspendirati šele in le za čas trajanje vojnega in izrednega stanja nikakor pa ne na zalogo, ali kot pravi drugi odstavek člena 10a Zakona o tujcih ko bi »lahko« nastale razmere, ki ogrožajo javni red in notranjo varnost.

Tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah ima enako dikcijo, določene konvencijske pravice se lahko suspendirajo »med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti« (člen 14). Nadaljnja težava se pojavi v tem, da tako Ustava kot tudi Konvencija za omejitev človekovih pravic zahtevata ali vojno ali izredno stanje. »Stanje spremenjenih razmer« po Zakonu o tujcih pa ni ne eno ne drugo in bi v primeru aktivacije ukrepov šlo za kršitve človekovih pravic v stanju miru, ki so seveda nedopustne. Zadnja težava v tem sklopu pa je, da 16. člen Ustave prepoveduje da omejitev človekovih pravic povzroči neenakopravnost, ki temelji na osebnih lastnostih. Iz zakona pa jasno izhaja, da se bo med migranti delala razlika glede na zdravstveno in družinsko stanje.

V členu 10b pa je opisano okostje postopka, po katerem se v stanju »spremenjenih razmer« ravna s tujci. Na kratko rečeno, pove, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, če v drugi državi EU iz katere je tujec prišel (torej na Hrvaškem) ni sistemskih pomanjkljivosti glede azilnih postopkov in če tam ne bo podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Če pa je tujec v tako slabem zdravstvenem stanju, da se ukrep ne more izvesti, ali je njegov družinski član ali pa mladoletnik brez spremstva, se tak ukrep ne more izvesti. Tudi v tem členu se skriva nekaj zank.

Tujec sicer ima pravico do pritožbe glede sklepa s katerim se zavrže prošnja za mednarodno zaščito, je pa velika verjetnost, da bi takšna pritožba v resnici ne bila učinkovita. Evropsko sodišče za človekove pravice je skozi svojo sodno prakso izoblikovalo standard, da mora biti pravica do pravnega sredstva (v tem primeru pritožbe) učinkovita v resničnem življenju in ne le na papirju, o njej pa mora biti odločeno v nekem razumnem roku, da se smatra za učinkovito.

Osebno si izjemno težko predstavljam, kako bi tujec, ki je »nastanjen« v zbirnem centru nekje na Hrvaškem in zelo verjetno ne govori hrvaščine v ustreznem roku prišel do osebe z ustreznim znanjem, ki bi v sosednji državi vložila pritožbo zoper sklep. To pravno sredstvo zagotovo ni učinkovito. Naslednja težava pa je v tem, da bi o zdravstvenem stanju in starosti migrantov zelo verjetno odločali policisti, ki ne za eno ne za drugo niso ustrezno strokovno usposobljeni in bi izjeme vrnitvi na Hrvaško zelo verjetno ostale zgolj na papirju.

Na postopek sprejemanja omenjenega zakona se je nenavadno ostro odzval tudi Svet Evrope, mednarodna organizacija namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s sedežem v Strasbourgu. Deležni smo bili neposrednih, nadvse nediplomatskih kritik, »ponujena« nam je bila celo pomoč pravnih strokovnjakov, ki bi uredili zakon tako, da bi ne kršil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednjo gesto bi lahko kdo razumel tudi kot sporočilo Sveta v smislu »poslali vam bomo naše pravnike, ker so vaši očigledno nesposobni pripraviti zakon, ki ne krši človekovih pravic«.

Do veliko hujših ter ne zgolj potencialnih (kot v našem primeru) kršitev evropskega prava človekovih pravic je prišlo že v kar nekaj članicah Sveta, v Turčiji, na Poljskem ter v Veliki Britaniji. Ruska federacija pa je skoraj pet let blokirala sprejetje protokola 14, katerega namen je bil razbremeniti Evropsko sodišče za človekove pravice. Nobena od teh držav ni bila deležna takšne kritike, pač pa le meglenih in diplomatsko kultiviranih opominov. Razlog za to občutno razliko v obravnavanju je več kot očitno majhnost Slovenije (in temu primerna količina finančnih sredstev, ki jih nameni za delovanje Sveta).

Zakon pa je tudi v očeh evropskega prava človekovih pravic sila problematičen. Sodišče se je v večih sodbah postavilo na stran beguncev. V sodbi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji je prvo obsodilo, ker je prosilca za azil vrnila v Grčijo, čeprav je bilo dobro znano, da so tam razmere, ki jim bo izpostavljen nečloveške, drugo pa zaradi teh razmer. V zadevi Hirsi Jamaa proti Italiji je bila Italija obsojena, ker je njihova obalna straža blizu Lampeduse prestregla ladjo z migranti in jih, ne da bi predhodno ugotovili ali imajo pravico do mednarodne zaščite ali ne, vrnila v Libijo. Do obsodbe je prišlo, čeprav niso niti stopili na italijansko zemljo.

Do podobne situacije bi zelo verjetno prišlo tudi ob uvedbi stanja »spremenjenih razmer«. Kot ponazoritev razmeroma široke zaščite, ki jo Sodišče namenja prosilcem za azil lahko navedemo tudi primer HLB proti Franciji, kjer je Francija bila obsojena, saj je želela izgnala pritožnika v Kolumbijo, kjer mu je pretilo maščevanje kartelov, ker je pretrgal kolumbijsko verzijo omerte. Pa tudi zadevo Jabari proti Turčiji v kateri je do obsodbe prišlo zaradi nameravanega izgona Iranke, ki ji je v domovini zaradi prešuštva grozilo kamenjanje. Gotovo pa bi se dalo najti še številne druge primere.

To pravo Slovenija mora upoštevati, saj na področju človekovih pravic velja uporabiti tisti akt, ki nudi najvišjo raven zaščite. Poleg tega pa ustava v 15. členu določa, da se pravic iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo ne sme omejevati z argumentom, da jih ustava ne priznava ali pa jih priznava v manjši meri.

Kako torej dalje?

Varuhinja človekovih pravic je vložila zahtevo za ustavno presojo dveh členov, o kateri mora zdaj odločiti Ustavno sodišče. Kakšna bo njegova odločitev si ne upam ugibati. Če člena na Ustavnem sodišču ne bosta padla in bi bilo kdaj v prihodnosti nove določbe zakona potrebno uporabiti, bi lahko oškodovanec vložil pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kolikor sam poznam logiko njegovega delovanja, bi verjetno ne zahtevalo izpolnitve strogih formalnosti za dopustnost pritožbe ter našlo nek manever, s katerim bi dopustilo vsebinsko odločanje. Po mojem skromnem mnenju bi bil rezultat najverjetneje obsodba Slovenije ter vse iz nje izhajajoče finančne in moralne posledice.

Menim, da ni bilo razloga za sprejem zakona, ter da je po nepotrebnem napravil razpoke v vladajoči koaliciji in hkrati dal vetra v jadra opozicijskih strank, ki se zavzemajo za bolj trdo obravnavanje migrantov. Iste rezultate bi lahko dobili tudi na dosti manj konflikten način. In sicer z razglasitvijo izrednih razmer ob morebitnem novem migrantskem valu ali pa tako, da bi se Zakon o spremembi in dopolnitvah Zakona tujcih pripravil in uskladil do te stopnje, da bi se ga lahko v primeru potrebe na hitro sprejelo.

Volilna baza desno-nacionalističnih strank bo na tej strani tudi ostala in se ne bo pomaknila bolj proti sredini. Za zmerne stranke zato ni koristno, da prevzemajo njihovo retorika. Še posebno to velja v času, ko se krivdo za vsa zla in žalosti s poenostavljanjem in populističnim zrcaljenjem resničnosti želi prevaliti na tiste druge, tiste, ki niso naši.

Kdo pa so sploh naši?

Rok Dacar, študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Andreja Črnak Meglič - komentar

Komentar dr. Andreje Črnak Meglič: UTD – reforma socialne države ali utopija?

Velike spremembe na trgu delovne sile v postmoderni družbi, s katerimi se vedno bolj srečujemo tudi v Slovenij, povečujejo neskladje med sposobnostjo socialne države, ki je uspešno obvladovala in upravljala stara družbena tveganja z njeno vse bolj očitno nezmožnostjo upravljanja z novimi tveganji. Kako reševati krizo v kateri se je znašla socialna država? Alternativne razprave o reformi socialne države se premikajo v smer odprave oziroma redefinicije dela kot temelja zagotavljanja socialne varnosti, k možni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD).

UTD predvideva brezpogojno izplačevanje enako visokega zneska v rednih časovnih intervalih, ki bi pokrivali prejemnikove osnovne življenjske stroške. Z njegovo uvedbo bi država nadomestila vse ali vsaj večino socialnih transferjev, prav tako večino olajšav pri dohodnini.

Od obstoječih socialnih transferjev se UTD razlikuje v tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino, je neodvisen od drugih dohodkov in hkrati neodvisen od participacije posameznika na trgu delovne sile. Osnova zavarovalnih sistemov, kot jih poznamo danes, so namenska vplačila zaposlenih, delodajalcev in države, osnovni instrument pa denarna izplačila kot nadomestilo za izpad zaslužka.

S sistemi socialne države se bi socialna varnost zagotavljala tistim, ki imajo stalno zaposlitev in redno vplačujejo prispevke. In ti so bili v večini. Do nedavnega. Socialna država, ki je bila rojena konec 19. stoletja z vzpostavitvijo sistemov socialnih zavarovanj, je predstavljala odgovor na ekonomska tveganja, ki jih je prinesel razvoj kapitalizma.

Čeprav je bil prvotni obseg  prvih sistemov socialnega zavarovanja zelo majhen, je prinesel bistveno spremembo dotedanje miselnosti – priznanje, da v industrijski družbi obstajajo stanja (starost, bolezen in nezaposlenost), v katerih si posameznik, brez pomoči države, ne more zagotavljati sredstev za preživetje. Zato mora država za te primere organizirati kolektivno obliko zaščite.

Povečano vlogo države pri zagotavljanju družbeno dogovorjene ravni socialne varnosti je pospešilo obdobje po drugi svetovni vojni. V povojnem obdobju so bile uvedene številne oblike univerzalnih socialnih servisov, izobraževanja, dohodkovne varnosti, zdravstvene oskrbe, stanovanjske politike in osebnih servisov z namenom, da bi zagotavljale pokrivanja osnovnih potreb državljanov v kompleksni spreminjajoči se družbi.

Med delom in kapitalom je bil dosežen kompromis, povezava med polno zaposlenostjo in redistributivno vlogo države. Z nadaljnjim razvojem družbe je bil preko procesa post modernizacije vzpostavljen enoten svetovni kapitalistični sistem, kar se je odrazilo tudi v spremenjeni strukturi tveganj na trgu delovne sile, naraščanju števila brezposelnih, zmanjševanju deleža standardnih in povečevanju deleža nestandardnih, fleksibilnih oblik zaposlitve.

Vzporedno s temi procesi pa se je začela zmanjševati zmožnosti države blaginje, da bi v zadostni meri še naprej omogočala visok nivo socialne varnosti posameznikov, ki se znajdejo izven zaposlitve ali so zaposleni v bolj tveganih, prekarnih oblikah zaposlitve.

Značilnost prekarnih zaposlitev je opravljanje  zaposlitev ali del, ki so negotova, za določen čas, za manj kot polni delovni čas in so hkrati tudi slabo plačana. Delež ljudi, ki delajo v takšnih oblikah zaposlitve je vse večji, zlasti med mladimi in nakazuje se trend, da bi te oblike zaposlitve lahko postale prevladujoče.

Zato se uvedba UTD kaže kot alternativna rešitev za zagotavljanje socialne varnosti v prihodnosti. Osnovni argument zagovornikov UTD izhaja iz predpostavke, da sodobni trgi delovne sile ne zagotavljajo dohodkovne varnosti vsem državljanom. Z uvedbo UTD naj bi se socialna država prilagodila delovanju širšega družbeno-ekonomskega sistema in negativnim posledicam, ki jih ima za življenje posameznikov. 

Zavedati pa se moramo, da z uvedbo UTD rušimo logiko obstoječega sistema socialne varnosti, ki temelji na povezanosti med plačevanjem socialnih prispevkov iz dela in zagotavljanjem pokojnin, nadomestil za brezposelnost, boleznin. Kršenje principa recipročnosti, povezanost posameznikovih prispevkov s prejemki, je tista točka, ki združuje nasprotnike UTD in ti so danes še vedno v večini. 

Vendar pa v nekaterih razvitih in nerazvitih državah že potekajo eksperimentalni programi uvedbe UTD na omejenih območjih z namenom preveriti pozitivne in negativne učinke uveljavljanja UTD. Vsekakor pa je pogoj za uvedbo UTD množična podpora in širše družbeno spoznanje, da je UTD nujen za obvladovanje disfunkcij obstoječega sistema, a hkrati tudi nujen za njegov nadaljnji obstoj.

Dr. Andreja Črnak Meglič je državna sekretarka v Kabinetu predsednika vlade in strokovnjakinja na področju socialne politike ter delovanja nevladnih organizacij

Rok Dacar - kolumna

Komentar študenta prava Roka Dacarja o napovedanem koncertu Thompsona v Mariboru: »Kdor poje zlo ne misli?«

Legendarni francoski pevec Charles Trenet je v eni izmed pesmi, Duša poetov, prepeval, da se pesmi še dolgi po smrti pevcev pretakajo po cestah, množice pa jih pojo, čeprav ne vedo kdo jih je sploh napisal. Zagotovo je besedilo preveč romantično, nam pa kljub temu pokaže kakšen pomen ima lahko nekaj zapetih besed. Simbolizirajo lahko cela obdobja, posebno tiste, ki so napisane v težkih časih pa so za ljudi žarek prepotrebnega upanja.

Seveda pa ne gre podcenjevati niti pomena tistih pesmi, ki v sebi nosijo sporočila, ki nasprotujejo vrednotam na katerih naša družba stoji. Za trenutno situacijo zelo aktualen primer so tiste, ki jih prepeva hrvaški zvezdnik Marko Perković, po puški, ki jo je nosil med Domovinsko vojno znan tudi kot Thompson. In ta estradnik bo čez dober mesec verjetno prišel prepevati v mariborsko Festivalno dvorano.

Najprej nekaj besed o dotičnem gospodu in njegovem repertoarju. Sam se imenuje domoljub, svoje pesmi pa domoljubne, kar niti ni nenavadno, saj je začel svojo kariero v času Domovinske vojne, ko je bila tretjina hrvaške pod srbsko okupacijo in je večina Hrvatov, med njimi tudi pevcev, upravičeno začutila domoljubni klic. Besedila nekaterih njegovih pesmi, pa gredo v nekoliko bolj ekstremno »domoljubje« kot tista njegovih sodobnikov.

Sam jih sicer podrobno ne poznam, sem pa jih zavoljo tega članka nekaj prebral, med njimi tudi njegov Waterloo, prvi in največji hit, Bojna Čavoglava, v katerem med drugim poziva k metanju bomb na »bando«, začne pa jo z besedami »Za dom – spremni!«, ustaškim pozdravom. Še v večje ekstreme gre pesem Jasenovac i Gradiška stara, kjer odkrito simpatizira z poglavnikom Pavelićem in govori o klanju Srbov. Seveda pa ne gre pozabiti omeniti niti ustaške ikonografije, ki je pogost spremljevalec njegovih koncertov.

Po vsem povedanem osebno menim, da njegov nastop v necenzurirani obliki pri nas nima kaj iskati. Enakega mnenja so bili tudi v Bosni in Hercegovini pa tudi v Švici in v Avstriji. Ampak zakaj, ko pa ima v liberalni državi vsak pravico do svobode govora, gotovo pa tudi pravico poslušati kar hoče ter svobodo hoditi na koncerte, ki si jih zaželi?

Kdor želi poslušati Thompsona to vsekakor lahko (čeprav bi mu osebno svetoval naj si raje nabavi CD Oliverja Dragojevića ali Davorja Radolfija). Pravico ima tudi obiskati njegov koncert, kar pa še ne pomeni, da nima država pravice tega koncerta prepovedati ali le pogojno dovoliti. In to bi morala storiti.

Pravica do svobode govora, in pod svobodo govora ne spada le to, kar razumemo z besedo govor, pač pa tudi sporočanje na ostale načine, tudi v pesmih, namreč nikakor ni neomejena in vseobsežna. Je ena temeljenjih pravic v vsaki liberalni državi, kot tako pa jo močno ščitijo tudi sodišča, posebno ustavna ter Evropsko sodišče za človekove pravice.

Ščitijo se tudi in predvsem tiste izjave, ki užalijo in šokirajo, a to morajo narediti z nekim legitimnim ciljem. V očeh ESČP je bila recimo dopustna označba poslanca Srečka Prijatelja za „cerebralnega bankrotiranca“, ker je bil namen relevantnega komentarja v Mladini se odzvati na žaljive izjave poslanca, naperjene zoper istospolno usmerjene.

Izjave, ki so žaljive samo zato, da so žaljive in ki povrhu vsega še dokaj odkrito zbujajo sovraštvo pa nikakor niso zavarovane. Francoska sodišča so „komika“ Dieudonnéja obsodila na 10 000 evrov globe, ker je na enem izmed njegovih nastopov bil prisoten tudi negacionist, oblečen v črtasto pižamo z davidovo zvezdo. Evropsko sodišče za človekove pravice je njegovo pritožbo zavrnilo in dalo prav francoskim oblastem kajti „svoboda govora ne varuje tudi zanikanja holokavsta“.

V takšnem primeru gre za tako imenovano zlorabo pravice, ki jo ureja 17. člen Evropske konvencije o človekovih pravica in ki preprečuje, da bi z zlorabo konvencijske pravice napadali kako drugo konvencijsko pravico. Popolnoma dopustno in v skladu s sodno prakso je torej, da se takšne omejitve svobode govora dopustijo, seveda pa morajo biti sorazmerne.

Podobnih primerov bi se dalo najti še na desetine, a dotični je posebno podoben situaciji z Thompsonom, ki sicer holokavsta ne zanika, zato pa opeva režim, ki je v njem aktivno sodeloval (spomnimo, da je nad razmerami v Jesenovcu bil šokiran celo šef SS Heinrich Himmler).

Sicer je res, da ima veliko drugih pesmi militantno vsebino in da pozivajo k nasilju, pa se kljub temu nikomur ne zdijo problematične. Lep primer sta recimo ameriška (Then conquer we must when our cause it is just/torej moramo zavojevati ko je naš cilj pravičen) ali francoska (aux armes citoyens/k orožju državljani) himna. A te besede je potrebno razumeti v kontekstu časa in okoliščin v katerih so bile napisane. Enako logiko lahko uporabimo tudi za razne pesmi iz novejše zgodovine, recimo partizanske.

Nikakor pa ni mogoče argumentirati ali celo opravičiti opevanja koncentracijskega taborišča v katerem so ustaši poklali nekaj sto tisoč ljudi. To ni več domoljubje, pač pa odkrito simpatiziranje z zločinskih režimom. In pozdrav „Za dom – spremni“ je simbol tega režima. Čeprav ga je baje prvič uporabil ban Šubić-Zrinski, kasneje pa tudi ban Jelačić, je neločljivo povezan z NDH, kjer je bil uradni pozdrav.

Torej ustaška verzija tretjerajhovskega „Sieg Heil“. Dokaj pogost argument, da je to zgodovinski pozdrav, ki nima nobene povezave z ustaši ima torej približno enako moč, kot bi jo imelo opravičevanje poveličevanja kljukastega križa rekoč, da je to v resnici sveti simbol budistov in hindujcev, ki so ga nacisti zgolj zlorabili.

Si lahko kdo zamisli, da bi kak nemški pevec na začetku svojega šlagerja zakričal „Sieg Heil“? Ali pa da bi v kaki pesmi opeval zaplinjevanje Judov ali streljanje talcev?

A ultranacionalistične pesmi so le del Thompsonovega repertoarja. Prepeva tudi druge, domoljubne in ljubezenske. Prepovedati njegov koncert Thompsona v Mariboru zato, ker je na drugih prepeval in bi tudi na tem lahko nekaj pesmi, ki so „problematične“, bi bilo po mojem mnenju pretiran ukrep. Cilj preprečiti (ne)posredno poveličevanje hrvaškega ultranacionalizma bi se dalo doseči tudi na manj agresiven način. Lahko bi koncert cenzurirali, določili, katere pesmi se sme in katerih se ne sme peti.

To ni le ustaljena praksa v Severni Koreji, kjer je takšno obravnavo doživela skupina Laibach, pač pa je takšni cenzuri bil podvržen Thompsonov koncert v Švici. Poleg tega pa bi morali tudi aktivno poskrbeti za to, da bi na koncertu ne prihajalo do proustaških izpadov publike. To bi se dalo doseči z zasegom raznih zastav, majic in drugih nosilcev sporočil z ustaško vsebino na vhodu, s poostreno policijsko prisotnostjo na koncertu ter doslednim sankcioniranjem vsakega neprimernega klica.

Tak ukrep bi bil veliko bolj učinkovit kot popolna prepoved koncerta, saj bi ne prilival olja na ogenj ultranacionalistom. Ti bi ne mogli reči, da država aktivno posega v njihova življenje z določanjem katere koncerte smejo in katerih ne smejo obiskati, ter tako pridobivati še dodatne podpore. In še posebno danes, ko se Evropa vse bolj oblači v rjavo je potrebno še toliko bolj paziti, da v želji po boju zoper razna skrajna gibanja teh v resnici ne okrepimo še bolj.

Rok Dacar je študent 4. letnika Pravne fakultete v Ljubljani

Pravnica Eva Žunkovič

Komentar pravnice Eve Žunkovič: Politika, morala in pravo

Platon: »Politika je kot vodnjak. Nekateri vanjo nepričakovano padejo, drugi pa se vanjo spustijo po premisleku in tehtni odločitvi. Pomembno je, kako se spustiti v ta politični vodnjak, ne da bi uničili sebe ali pa povzročili škodo skupnosti.«

Živimo v časih, kjer je politika med ljudmi slabo zapisana, skorajda bi lahko rekli, da je v očeh ljudi čisto brez vrednosti. Propadanje podjetij, brezposelnost, revščina, izkoriščanje delavcev, nasilje v družini, utaje davkov in onesnaževanje okolja so le nekateri od problemov s katerimi se soočamo. Med vsakdanjim pogovorom ljudje tako radi rečejo: »Država je kriva za vse! Politika je kriva za vse!« Ampak kdo sploh je država? In kdo politika?

Živimo v svetu kapitalizma in materialnih dobrin, v svetu, kjer na najvišjih mestih kotirajo vrednote kot so vpliv, ugled in denar. Ljudje tekmujemo med seboj, kdo bo imel boljši avtomobil, telefon ali tablico. Kako ne bi, ko pa je okrog nas polno oglasov, izložb in medijev, ki ti dajejo občutek, da ti nekaj manjka, da je treba vedno znova in znova napolniti košarico. Zakaj si raje, namesto gonje po materialnih dobrinah in želje po močnejših bicepsih raje bolj ne prizadevamo za višjo kvaliteto naših odnosov, za večjo povezanost z ljudmi, za spoštovanje človekovega dostojanstva, kot ene izmed najbolj pomembnih človekovih pravic?!

Pravo je skupek nekih pravil in načel, ki urejajo odnose med ljudmi. Je instrument, ki varuje posameznike pred določenimi škodljivi ravnanji in kaznuje tiste, ki ne spoštujejo pravno urejenih odnosov. Problem današnjega prava je v poplavi in nasičenosti pravnih predpisov. Če smo včasih imeli za vsak problem svoj zakon, imamo danes za vsak problem tri različne zakone. Pravniki postajamo preveč »napiflani«. Zakone beremo od besede do besede, od črke do črke.

Pravo bi se moralo razlagati bolj življenjsko,  premalo se poudarja namen zakona, premalo se pravo uporablja skupaj z etiko in moralo, pravičnostjo ter filozofijo. Če smo mislili, da bo vedno večje število zakonov prineslo izboljšanje razmerij med ljudmi, smo sedaj ugotovili, da več zakonov, prinese le še več zmede, nejasnosti in problemov. Številčnost predpisov torej ni problem, problem je izvajanje in spoštovanje teh predpisov ter sankcije za neizvajanje.

Eno izmed najpomembnejših načel sodobne demokracije je delitev državne oblasti. Charles de Montesquieu je v svojem delu »O Duhu zakonov« oblast razdelil na tri veje – sodno, izvršilno in zakonodajno. Vse tri oblasti so relativno samostojne in neodvisne druga od druge, vendar je med njimi vzpostavljen odnos medsebojnega nadzora in omejevanja (t.i. »checks and balances«), tako, da nobena oblast ne more prevladati nad drugo.

Ne glede na to, pa vse tri veje oblasti med seboj sodelujejo. Zakoni se ustvarjajo skozi politiko, saj jih sprejema Državni zbor, ki je najvišji politični organ v Sloveniji. Po drugi strani pa so politični procesi v državi podvrženi, oz. podrejeni pravnim pravilom – ustavi, zakonom. V antičnih časih je politično udejstvovanje veljalo za eno izmed najvišjih oblik človekovega delovanja, ukvarjanje s politiko je bila božanska naloga. V zadnjih nekaj letih je politika prevečkrat padla na izpitu. Afere s kupčkanjem in preračunavanjem, zaposlovanjem »po vezah«, protipravna ravnanja zaradi neizmerne želje po kopičenju zasebnega premoženja in podobne nečednosti. Vse to je povzročilo, da so ljudje začeli politiko dojemati kot najhujšega sovražnika.

Vsak politik si mora, oz. bi si moral prizadevati za krepitev prava in pravne države. Politika mora stremeti k temu, da bodo ljudje boljše živeli, s svojimi potezami in dejanji pa mora  biti vzgled. Odmik posameznika od politike, pasivnost in vdanost v usodo je nekaj najhujšega, kar lahko družbo doleti. Nujno je, da politiko spremljamo in jo kritično ocenjujemo skozi moralni vidik. Kritično pa moramo ocenjevati tudi sebe in svoja dejanja.

Naučiti se moramo zakone spoštovati ne le zato, ker bi drugače bili kaznovani, ampak zato, ker čutimo, da je tako prav in pošteno. In še več, ni nujno, da nekaj ni slabo, če ni v zakonu izrecno prepovedano, oz. sankcionirano. Moralne vrednote niso dane od rojstva, ampak se jih je potrebno naučiti in skozi življenje tudi uporabljati. Ponovno se je potrebno vrniti k vzgoji, ki bo učila tudi o pomembnosti moralnih vrednot. V današnjem sistemu kapitalizma in materializma je to še toliko bolj pomembno. Vzgojiti dobre politike, dobre pravnike, dobre ljudi.

Vsak sleherni posameznik je del sistema. Je del države. In navsezadnje tudi del politike. Miselnost ljudi in celotne družbe kot sistema je pomembna. Država smo mi vsi. In vsi »mi« si moramo prizadevati za dobro. Čut in spoštovanje do sočloveka, humanost, srčnost, poštenost, dobri poslovni običaji, solidarnost. Kvalitetni odnosi in zaupanje med ljudmi. Tega noben predpis, nobena institucija, nobena politika ne more v celoti zagotoviti. Pa naj se sliši še tako naivno, ampak le, če bomo kot družba, kot celota delovali na tak način, takrat bomo lahko zagotovili boljši jutri. Pravo in politika pa morata dati ljudem upanje, da se to lahko zgodi.

Eva Žunkovič, uni. dipl. pravnica

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon ob 60-letnici podpisa rimske pogodbe: Socialni demokrati pozivamo k hitri oživitvi Evrope!

Pred nami je Evropski vrh v Rimu. Voditelji Evropske unije in držav članic bodo ob okrogli obletnici ustanovitve skupnosti (podpisa Rimske pogodbe), ki nam že 60 let zagotavlja mir, a njeni šivi žal že dolgo pokajo, razpravljali, kako naprej. Glede na zadnja dogajanja si od Vrha ne upam obetati veliko nove vsebine.

Povod za to je tudi nedavno spisana »Bela knjiga«, ki jo je predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker bolj navrgel kot vsebinsko predstavil in je zgolj skupek možnih scenarijev, o katerih naj bi šele začeli razpravljati. Juncker v uvodu sam pravi, da »gre za začetek, ne konec procesa«, in upa, da »se bo odprla poštena in široka razprava.«

Gospod Juncker je pozabil, da mnogi že leta dolgo pozivamo k razpravi. In da razprave tudi potekajo. Tudi v okviru Evropske komisije. In četudi slednja ne more predpisati smeri razvoja držav članic, ima na voljo številne instrumente, na osnovi katerih lahko meri naravnanost evropskih državljanov in tudi jo. Zato sem od predsednika vendarle pričakovala, da bo zavzel neko stališče, izrazil mnenje, preferenco. To možnost vsekakor ima.

Tako pa scenariji, ki jih je predstavil, niso nič novega, so zgolj široka paleta, o kateri že dolgo ugibamo in ki pri državljanih vzbuja negotovost v nadaljnji trden obstoj skupnosti.

Da bi lahko vrh v Rimu postregel z rezultati, ki bi obetali spremembe, bi morali voditelji pred seboj vendarle imeti pravo belo knjigo, smernice, stališča, trdne vizije, ki bi upoštevale preteklost EU in sedanjost sveta ter želje državljanov. EU namreč obstaja prav zaradi njih!

Evropski Socialni demokrati vse evropske voditelje pozivamo, naj Vrh v Rimu zaznamuje predvsem vrnitev k socialnim koreninam Evropske unije. Želimo blaginjo za vse Evropejke in Evropejce, dostojno življenje in delovne pogoje ter priložnosti za izboljšanje življenja. Želimo odprto in tolerantno Evropo, ki bo temeljila na enakosti med vsemi ljudmi ne glede na barvo kože, spol, veroizpoved, spolno pripadnost.

Želimo boljše, trajnejše rešitve za učinkovito upravljanje z migracijami in integracijo prišlekov v svoje družbe. Evropa mora postati bolj samozadostna, ko gre za vprašanja zunanje in notranje varnosti. In postati mora močna globalna sila, krepiti mora mir, človekove pravice, cilje trajnostnega razvoja in boj proti podnebnim spremembam.

Bojim se, da bodo voditelji Vrha zgolj pavšalno razpravljali o vseh posameznih scenarijih. Bojim se, da bodo kot že vse prevečkrat do sedaj obljubljali s figami v žepih ali zagovarjali zgolj zaprte nacionalne interese, da se bodo odločali na osnovi prenapihnjenih strahov, ki se v nekaterih državah širijo zaradi škodljivih populističnih manter.

Namesto moči argumenta so prav populizem, instant sodbe in stereotipi največje masovno orožje mobilizacije državljanov s strani evroskeptikov in desnih in levih skrajnežev. To je nevarno, ker pomeni uničenje naporov tistih, ki vedo, kaj prinaša nesodelovanje, izolacija, kaj pomeni vojna. Zelo lahko je nekaj podreti, a kaj pride za tem?

Prepričana sem, da bi v Rimu v razpravi o EU moral prevladati zgodovinski spomin: da je EU nastala kot mirovni projekt. Zato je edino možno stališče, da imamo eno in edino Evropsko unijo, v kateri mora vladati solidarnosti glede temeljnih vrednot EU, to pa je spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spoštovanja mednarodnih pogodb. Na tej točki si EU ne bi smela dovoliti nikakršne neenotnosti. To bi moral biti edini evropski »meni«.

Voditelji morajo razmisliti, katere so še ostale skupne politike, ki so nujne za povezovanje evropskega tkiva – ali je to bančna unija, varnostna politika, davčna politika, ipd.

Ostale vsebine so verjetno lahko stvar razvoja, ne nazadnje, tesnejšim povezovanjem določenih držav smo priča že sedaj. Tega verjetno v prihodnje ne bomo mogli preprečiti. Vendar to ne pomeni ne Evrope različnih hitrosti, ne izločanja, ne odrivanja. Zahteva pa od držav, tudi od Slovenije, jasno definirane interese, ki seveda ne morejo biti zastavljeni za čas mandatnega obdobja vlad(e) in političnih predvolilnih kampanj, marveč dolgoročno. To je trenutno velik problem v večini evropskih držav.

Upam, da se bodo voditelji zelo iskreno lotili vseh teh izhodišč in v svojih sklepih predstavili zasnove za pravo belo knjigo, ki bo jasno začrtala pot prihodnje Evrope kot vizionarske moderne skupnosti, ki je sposobna dialoga in dejanj. Če tega ne bo, bo rimski Vrh zgolj predstava lažnih rokovanj, objemov in nasmeškov ter seveda praznih besed, ob čemer bodo (in bomo) najkrajšo spet potegnili državljanke in državljani.

Podpredsednica Socialnih demokratov mag. Tanja Fajon je kot evropska poslanka še podpredsednica Skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, aktualni komentar pa je bil objavljen tudi na spletnem portalu www.fokuspokus.si.

Dorjan Marušič - komentar

Komentar dr. Dorjan Marušič: Alarm za čakalne dobe v zdravstvu

Čakalne dobe so sestavni del razvitih zdravstvenih sistemov. Čas čakanja in število čakajočih na zdravstvene storitve sta dva kazalnika, ki kažeta, kakšen dostop do zdravstvenih storitev imamo državljanke in državljani v zdravstvenem sistemu. Dostopnost do storitev je eden glavnih kazalnikov učinkovitosti sistema, saj vsi nadaljnji kazalniki za paciente izgubijo smisel v primeru, da do zdravstvenih storitev ne moremo priti, ko jih potrebujemo. Zadovoljstvo uporabnikov zdravstvenih storitev je z dostopnostjo do zdravstvenih storitev tesno povezano, nezmožnost dostopa pa uporabniki rešujemo na različne načine, večinoma preko neposrednih plačil iz žepa. Podatki o čakalnih dobah, številu čakajočih ter kriteriji za uvrščanje bolnikov v čakalni seznam morajo biti javno znani in dostopni nadzoru javnosti, pacienti se na podlagi podatkov o čakalnih dobah odločajo za izvajalca, javnost in preglednost podatkov pa onemogoča preskakovanje čakalnih dob.

V Sloveniji je bil pravni okvir za spremljanje čakalnih dob in števila čakajočih glede na stopnjo nujnosti pri izvajalcih zdravstvenih storitev, vključenih v mrežo javne zdravstvene službe, vzpostavljen leta 2010 s Pravilnikom o najdaljših dopustnih čakalnih dobah na podlagi Zakona o pacientovih pravicah. Na podlagi predlogov stroke so bile leta 2010 uvedene prioritetne kategorije, nujno in hitro. Na ta način je bil opravljen prvi korak k optimizaciji čakalnih seznamov in obvladovanju čakalnih seznamom na podlagi kliničnih prioritet. Navkljub kritikam pravilnik doslej ni bil deležen vsebinskih popravkov, prioritete obravnav so ostale enake. Vsebino pravilnika so partnerji v vsakoletnem procesu dogovarjanj prenesli v Splošni dogovor, ki predstavlja osnovo za sklepanje pogodb med ZZZS in izvajalci zdravstvenih storitev.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je 1.5.2011 prvič objavil podatke s seznamov čakajočih pri izvajalcih za izbrane specifične zdravstvene storitve. V seznam storitev, za katere se spremljajo čakalne dobe, je vključenih 61 izbranih zdravstvenih storitev. V zadnjih sedmih letih se seznam ni spremenil. Po uveljavitvi Pravilnika je bilo čakalnih seznamih za omejenih 61 storitev 19,8% čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo. S tvornim sodelovanjem izvajalcev, stroke in rednimi nadzori Ministrstva za zdravje, ki so potekali brez kaznovanj, se je po letu dni delež čakajočih nad dopustno dobo znižal na 5,17% , od skupno 156.054 čakajočih jih je 8.073 čakalo nedopustno dolgo (Tabela 1).

 

Tabela 1 - zdravstvo

 

 

 

 

 

 

Tabela 1. Število čakajočih v Sloveniji na dan 1. 1. za obdobje 2012 – 2017

Vsa naslednje leta se je število čakajočih povečevalo, v petih letih za kar 47,3 %. Pri tem se je število čakajočih nad dopustno dobo povečalo za kar 5 krat, praktično vsak šesti čakajoči čaka nedopustno  dolgo.

Nazadnje so bili izvedena ocena števila vseh čakajočih na vse zdravstvene (brez zobozdravstvenih) storitev 1.2.2015. Takrat je čakalo skupno 364.207 bolnikov, od tega 46.084 ali 12,7 % nad dopustno čakalno dobo (Slika 1).

Čakalne dobe v zdravstvu - tabela 2

Slika 1. Primerjava med javno dostopnimi podatki na dan 1. 2. 2015

Glede na to, da čakalne dobe, ki jih merimo, zajamejo približno polovico čakajočih, niso pretirane ocene, da bi naj bi se število vseh čakajočih na zdravstvene in zobozdravstvene storitve 1.1.2017 približevalo 500.000, v povprečju torej čaka vsak četrti državljan.

Čakalne dobe so nujno zlo vsakega zdravstvenega sistema, vendar so vsebinske razlike med posameznimi storitvami. Nesprejemljivo je, da bolniki čakajo nad strokovno določenimi intervali. Etično in moralno izprijeno pa je, če bolniki ne dočakajo storitev, ker se jim je zdravstveno stanje tako poslabšalo ali so celo umrli. Zato so določeni programi deležni posebne pozornosti in predstavljajo posebno prioriteto. Med slednje zanesljivo sodijo programi zdravljenja raka in srčno-žilnih bolezni.  Pri slednjih je zelo pogosto potrebna invazivna diagnostična in terapevtska obravnava, koronarografija s širitvijo koronarne žile in morebitne vstavitve opornice. Poseg rešuje in pomembno podaljša življenje ter poveča kakovost življenja. Z dodatnim programom 1.700 posegov v letu 2016 se je do konca leta število čakajočih zmanjšalo za 383, število čakajočih nad dopustno čakalno dobo pa za 524.

Na začetku leta 2017 žal še vedno čaka 1.327 pacientov v kategoriji hitro in redno, od tega jih je 441 čakalo nad dopustno čakalno dobo; 338 hitro in 103 redno. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se je realizirana čakalna doba pri dveh od šestih izvajalcih podaljšala. Realizirana čakalna doba za hitro se je podaljšala v UKC Maribor za 389 dni, za redno 164 dni. Realizirana čakalna doba za redno pa se je v Ljubljana podaljšala za 13 dni. Povprečna čakalna doba se je med 1.4.2016 in 1.1.2017 skrajšala iz 270,5 dni na 146,3 dni oz. za 45,9%. Ob tem je potrebno izpostaviti nesprejemljivo dejstvo, da bolniki v čakalni kategoriji redno pridejo na poseg pri treh izvajalcih po več kot 6 mesecih: UKC Maribor po 35,7 mesecih (1.073 dneh), SB Celje po 8,3 mesecih (251 dneh) in UKC Ljubljana po 6 mesecih (180 dneh).

Zakaj je pomembna dolžina čakalne dobe? Za določene bolezni je čakanje na poseg lahko usodno. Pri bolnikih, ki imajo hudo aortno stenozo je čakanje na poseg več kot 6 mesecev usodno za več kot 15%  bolnikov. Po priporočilih Kanadskega srčno-žilnega o združenja (Canadian Cardiovascular Society) naj bi bila maksimalna čakalna doba za koronarografijo, PTCA in premostitveno operacijo na srčnem ožilju (CABG) 6 tednov, pri visoko tveganih bolnikih in simptomatski aortni stenozi 14 dni. Tveganje za akutni miokardni infarkt in smrt je namreč pri starejših bolnikov, sladkornih bolnikih in tistih z znižano funkcijo srca pri čakalni dobi nad 12 tednov zelo povečano.

Ob takih strokovnih priporočilih je 146,3 realizirane čakalne dobe na koronarografijo dosežena konec  leta 2016 in 441 bolnikov, ki čakajo nedopustno dolgo, nesprejemljivo. Kako dolgo še? Koliko bolnikom se bo klinično stanje poslabšalo, morda celo kritično? Koliko jih posega sploh ne bo dočakalo?

Nujni so strateški in sistemski ukrepi. Ministrstvo za zdravje mora pridobiti znanje strateškega naročanja (strategic purchasing), sicer ne bodo nikoli optimizirali dostopnosti do zdravstvenih storitev. Razdeljevanje sredstva mora slediti realnim potrebam prebivalcev in ne na kapacitetam izvajalcev. Spremljanje kakovosti bi moral biti potreben pogoj za dodeljevanje sredstev za zdravstvene programe. Razdeljevanje javnih sredstev med izvajalci naj Ministrstvo za zdravje izvede preko javnega razpisa, sprva za enkratni dodatni program in nato vsaj za celotni prospektivni program. Namesto iskanja tujih nasvetov lahko kar uporabijo številne pozitivne izkušnje pridobljene pri uspešnih domačih projektih, na primer Nacionalnem razpisu 2010.

Nujna je zaveza in sodelovanje vseh deležnikov v zdravstvu:  izvajalcev, plačnikov in pacientov. Vlada in nato Državni zbor bi morala sprejeti interventni zakon po hitrem postopku za sanacijo zdravstvenega sistema, sistema ki sodi med najvišje prioritete in vrednote večine državljanov. Zakon bi moral biti z enim členom: »Proračun bo letno umestil 100 milijonov evrov do stabilizacije delovanja zdravstvenega sistema«. Model pa lahko uporabijo kar iz sanacije bank iz bližnje preteklosti.

Prim. mag. Dorjan Marušič, dr. med. je nekdanji minister za zdravje in strokovnjak za področje zdravstva, pri komentarju pa sta sodelovali še dr. Valentina Prevolnik Rupel in mag. Marjeta Kuhar

 

France Križanič - komentar

Komentar dr. France Križanič: Inflacija, deflacija, konjuktura in recesija na Slovenskem

Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.

Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.

V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).

Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).

Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.

Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.

Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.

Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.

Andreja Katič

Komentar Andreje Katič: Slovenija ni milni mehurček varnosti, zato za mir in varnost potrebujemo zavezništva

V Gradencu pri Žužemberku danes odkrivamo spominsko ploščo ameriškim letalcem bombnika B-17, saj mineva dvainsedemdeset let od njegovega nesrečnega padca. Prav je, da spominska obeležja odkrivamo pogumnim možem, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Zavedati se moramo, da se je ta v Sloveniji dogajala tudi na nebu. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Dogodka se bom udeležila tudi letos. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi.

Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenske  partizanke in partizani ter domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav v Gradencu.

V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje pa so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednost približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.

»Zavest o pomenu zavezništva za končanje grozot 2. svetovne vojne je pomembna za razumevanje izjemnega pomena zavezništev v sedanjosti ter prihodnosti za mir in varnost v svetu.«

Grozote 2. svetovne vojne nas morajo spominjati tudi na to, da so nam pomagali prav zavezniki, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Zato sta bila ustanovljena tudi tako NATO kot EU. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.

Slovenija še vedno sodi v skupino najbolj varnih držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze NATO. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta.

»Ob letošnji dvajsetletnici sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah se moramo še posebej zavedati, da je Slovenija del mednarodne skupnosti in zato za mir prevzema svoj del odgovornosti.«

Letošnje leto v Slovenski vojski obeležujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah in 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne misije in operacije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic SV ter drugih civilnih strokovnjakov iz ministrstva.

Slovenija vedno sodeluje le v tistih mednarodnih operacijah in misijah, ki imajo podlago v ustreznih resolucijah Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Njihov namen je vzpostavljanje varnosti in miru. Zato je njihova vloga pri blaženju konfliktov na kriznih žariščih izjemnega pomena. Preprečiti moramo krize, ki vodijo v grozote in posledični beg ljudi iz določenih območij.

V pripravah na mednarodne operacije in misije se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske posebej seznanjajo s kulturnimi in drugimi značilnostmi okolja, v katerega odhajajo ter se med drugim tudi usposabljajo za uresničevanje Resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti. Tudi zato imajo v območjih, v katerih delujejo, velik ugled med ljudmi. Na obiskih naših pripadnic in pripadnikov v tujini sem se prepričala o njihovi visoki usposobljenosti ter izjemni požrtvovalnosti pri njihovem delu. Resnično se zavedajo svojega pomembnega poslanstva.

Naj danes, ko se spominjamo vojaškega letalstva iz 2. svetovne vojne, izpostavim, da so med pripadniki v mednarodnih operacijah in na misijah bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodeluje tudi v Sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon so med najbolj plemenitimi in človekoljubnimi dejanji 15. polka in celotne Slovenske vojske.

Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikimi srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih desetih letih v Sloveniji opravile preko 1800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka falcona pa je v slabih dveh letih odkar sodelujemo s Slovenija – transplantom prepeljala 19 organov za presaditev. Ponosni smo, da lahko tudi na ta način pomagamo ljudem in trudili se bomo, da bo tako še naprej.

Potrebno je vlaganje v kadre in opremo. Zadovoljna sem, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov kar je od 5 do 8 % na leto, pri čemer je vmesni cilj 1,2 % BDP v naslednjem desetletnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske in s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.

Andreja Katič

ministrica za obrambo Republike Slovenije