Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Slovenija zdaj na 5. mestu lestvice indeksa socialne pravičnosti

Področje delovanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zelo široko in pokriva posameznika od trenutka njegovega rojstva pa vse do smrti. Zato so se varčevalni ukrepi, sprejeti leta 2012 z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), za posameznika najbolj poznali ravno pri pravicah za katere smo pristojni na našem ministrstvu. Pri čemer moram poudariti, da se pravice najšibkejših nikoli niso krčile.

Gospodarska kriza je poskrbela, da se je splošno počutje v Republiki Sloveniji zelo poslabšalo, a negativni trendi pri stopnji revščine, so se tudi na podlagi naših ukrepov in politik, ustavili leta 2014. Od leta 2014 v Sloveniji vsako leto beležimo zniževanje stopnje revščine, kot tudi kazalnikov socialne izključenosti. Izboljšani pa se niso samo kazalnike v zvezi z revščino, ampak tudi gospodarski položaj, zaposlovanje in splošno zadovoljstvo državljank in državljanov.

Grafika 1

Na področju družinske politike smo višino otroškega dodatka za 5. in 6. dohodkovni razred dvignili za 10 odstotkov, prav tako pa smo letos vrnili otroški dodatek vsem iz 7. in 8. dohodkovnega razreda, kar pomeni, da otroški dodatek prejema dodatnih 50.000 otrok. Pri državni štipendiji pa smo je delno uvedli 5. dohodkovni razred, zaradi česar so sedaj lahko do državne štipendije upravičeni tudi tisti s povprečnim mesečnim dohodkom do 56 odstotka na družinskega člana. Državno štipendijo je tako prejelo okoli 3.000 več dijakov in študentov.

Ministrstvo si je v času mojega mandata ves čas prizadevalo odpravljati varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

Pred uveljavitvijo varčevalnih ukrepov sta bila pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino univerzalna prejemka, s sprejetjem ZUJF se je to omejilo na raven 6. razreda otroškega dodatka (64 odstotkov povprečne neto mesečne plače na osebo). S spremembo Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih smo zagotovili, da vsi starši, ki bodo dobili otroka po 1. januarju 2018, prejmejo pomoč ob rojstvu otroka. Tako smo ponovno zagotovili, da je pravica univerzalni in so do nje opravičeni prav vsi starši.

Grafika 2

Če gledamo statistične podatke, so trenutno še vedno najbolj ranljiva skupina oseb starejše samske ženske. Od 1. avgusta 2017 naprej osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 297,53 evra, kar vpliva na višino denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, ki ga prejema posameznik ali družina. Prav tako se je v februarju 2017 začela uporabljati novela Zakona o socialno varstvenih prejemkih, s katero se je ukinila zaznamba na nepremičnine in vračilo prejetega varstvenega dodatka oziroma denarne socialne pomoči, v primeru, ko ima posameznik ali družina v lasti stanovanje ali stanovanjsko hišo v vrednosti do 120.000 evrov.

S slednjim ukrepom se število upravičencev dviguje. 2017 so bili, po dolgem času, vsi upokojenci ponovno upravičeni do letnega dodatka v višini od 90 do 400 evrov (odvisno od višine pokojnine). Letni dodatek bodo upokojenci dobili tudi v letu 2018 in bo izplačan skupaj z izplačilom redne pokojnine za mesec julij 2018. Znašal pa bo od 100 do 410 evrov. Zagotovili pa smo tudi redno in izredno uskladitev pokojnin v višini 3,3 odstotka.

Grafika 3

Zadnji podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo na to, da je večina državljank in državljanov zadovoljna z življenjem v državi. Prav tako smo bili novembra 2017 seznanjeni z ugotovitvami fundacije Bertelsmann, ki je Slovenijo po indeksu socialne pravičnosti v letu 2017 uvrstila na 5. mesto med vsemi državami članicami Evropske unije, leto prej je bila Slovenija na 9. mestu, v obeh primerih pa smo visoko nad povprečjem Evropske unije. Pred Slovenijo so bile le Danska, Švedska, Finska in Češka. Slovenija. Mednarodna organizacija Save the Children pa je objavila prvo poročilo o tem, kje otroci najbolje živijo. Med 172 državami sveta je Slovenija na prvem mestu skupaj z Norveško, pred Finsko, Nizozemsko in Švedsko, ocenjevali pa so razmere na področju zdravja, izobraževanja in zaščite otrok.

Ukrepi, ki jih izvajamo na področju socialne, pokojninske in družinske politike, so se ne glede na težko gospodarsko stanje države, izkazali za uspešne. Z odpravo določenih varčevalnih ukrepov smo zagotovili boljši položaj posameznikov in družin. Ministrstvo poleg socialnih transferjev, sofinancira skoraj 180 socialno varstvenih programov za otroke, mlade, družine, starejše, invalide, odvisnike. Zanj letno namenimo 16,7 milijona evrov. S tem pa hkrati zagotavljamo zaposlitve več kot 550 strokovnjakom.

Danes, ko se gospodarsko stanje države izboljšuje, pa lahko odpravljamo tudi ukrepe, ki se ne tičejo samo socialno najbolj ogroženih skupin. Socialni demokrati bomo tako s programom, ki ga pripravljamo za novo mandatno obdobje zagotovili še večjo blaginjo vseh državljank in državljanov in strmeli k temi, da bomo lahko ukinil vse varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti leta 2012.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Marjana Podgorška: SiDG – prvo proizvodno podjetje, ki ga je država ustanovila od osamosvojitve, z donosom nad pričakovanji

Od prenosa državnih gozdov v upravljanje podjetja Slovenski državni gozdovi d.o.o. (SiDG) je minilo 18 mesecev, kar je že dovolj dolgo obdobje za analizo delovanja novega sistema in na podatkih usmerjenaga pogleda za naprej. Zakon na podlagi katerega je bil SiDG ustanovljen je obljubil precej več, kot je bilo pred tem možno dobiti iz sistema, ki ga je obvladovalo preko 20 koncesionarskih podjetij.

Poleg večjega donosa za državo iz gospodarjenja z lastnim lesom, se je želelo skozi lastno upravljanje zagotoviti tudi večji vpliv države pri prepotrebnem izboljševanju stihijskega trga gozdno-lesnih sortimentov, sonaravnem upravljanjem gozdov, skrbi  za kulturno-zgodovinske objekte v gozdovih, nenazadnje pa tudi pri pomoči ob naravnih stihijah v gozdovih.

Če opravimo podrobnejšo primerjavo med donosi iz preteklega koncesijskega sistema in novim sistemom, so razlike v donosu velike in nad vsemi pričakovanji. V spodnji tabeli kjer so  prikazani kazalniki poslovanja je razlika jasno razvidna saj je bil povprečen neto donos na kubični meter prodanega lesa v zadnjih 7 letih 10,62 evra, medtem ko je nov sistem generiral že v zagonski fazi prvega pol leta poslovanja 27,1 evra. V primerjavi s koncesionarji uspeva SiDG les prodati precej dražje, ob tem pa precej ceneje zgraditi ceste in vlake, ter opraviti sečnjo in gojenje.

Graf 1

Takšni trendi poslovanja se nadaljujejo tudi v letu 2017, saj je v letu 2017 neto donos na kubični meter prodanega lesa znašal 30,9 evra in se je glede na doseženo dolgoletno povprečje koncesionarjev, ki je znašalo 10,6 evra, skoraj potrojil. Ob posekanih in prodanih 1,14 milijona kubičnih metrih v letu 2017 znaša skupni letni donos SiDG 35,3 milijona evrov, kar pomeni, da bo država prejela vsako leto najmanj 20 milijona evrov več, kot bi ga skozi prejšnji sistem. To je tudi velik razlog za jezo in velik pritisk s strani nekdanjih koncesionarjev in njihovih podpornikov na ministra mag. Dejana Židana, ki je bil poglavitni tvorec novega sistema.

Nov sistem, v katerem ima država veliko bolj neposredne vzvode gospodarjenja z lastnimi gozdovi, nam prvič po dolgih letih omogoča tudi v globlji vpogled v strukturo in zakonitosti trga gozdno-lesnih sortimentov ter prodajne strukture proizvajalcev lesa. Iz spodnjih grafikonov, ki kažeta strukturo porabe lesa iglavcev in listavcev je na primeru prodaje SiDG jasno razvidna trenutna ekonomska prednost gozdov z iglavci, saj je iz njih možno pridobiti in prodati veliko višji delež hlodovine, ki se prodaja po precej višjih cenah kot ostali les (kurjava, celuloza, industrijski les, itd.). Velik delež listavcev, ki se porabijo za celulozo in drva je lahko tudi napotek razvojni politiki lesarske industrije, saj obstaja precejšen potencial za boljšo izrabo te lesne strukture za izdelke z višjo dodano vrednostjo in bolj ekološko rabo.

Graf 4 Graf 3

Ob začetku delovanja SiDG so se v javnosti večkrat pojavljali očitki o tem, da država ne podpira domačih proizvajalcev. Podatki o dejansko realizirani prodaji SiDG, ki je podana v spodnjem grafikonu govorijo drugače, saj je iz nje razvidno, da je bila velika večina lesa prodana domačim kupcem, kar je jasno razvidno tudi iz spodnje liste desetih največjih kupcev lesa iz državnih gozdov.

Manjši del, ki se je prodal tujim kupcem se nanaša na manj kakovosten les za katerega v Sloveniji ni kupcev, saj za njegovo predelavo (še) ni ustreznih kapacitet. Tudi s tega vidika je torej nov način organiziranosti izpolnil obljube. Je pa seveda še vedno problem v tem, da se velik del lesa iz zasebnih gozdov izvozi, glede česar bo potrebno v prihodnje najti poti za pospešeno revitalizacijo lesne industrije, glede česar bo potrebno še veliko postoriti s strani ukrepov ministrstva za gospodarstvo.

Graf 2

Glede realizacije drugih ciljev, ki so bili z Zakonom naloženi SiDG je potrebno dodati, da so v različnih fazah izvedbe tudi številne naloge s področja nature in vzdrževanja kuturno-zgodovinskih objektov. Tu so aktivnosti običajno multidisciplinarne, vanje so vključene raznolike organizacije z drugih področij, odprtih projektnih nalog, ki običajno trajajo več let je precej, kratkoročno gledano velja tu pohvaliti napredek pri obnovi objektov v Kočevskem Rogu, kjer se lahko v kratkem nadejamo odpravo dolgoletnih težav z vzdrževanjem objektov. V sodelovanju z ministrstvom za kulturo, se po uspešnem zaključku aktivnosti v Kočevskem Rogu po podobnem modelu načrtuje tudi prenova nekaterih drugih kulturnih kompleksov, ki so stacionirani v državnih gozdovih.

Močnejši vpliv, ki ga ima država skozi lastno podjetje, ki je daleč največje gozdno podjetje v državi, pa se že kaže tudi pri drugih vidikih, ki so sicer manj opazni, a zato za delovanje gozdarske (in lesarske) branže nič manj pomembni. Kot primer lahko navedemo temeljito prenovljeni Pravilnik o merjenju in klasifikaciji lesa, ki sicer velja samo za državni les, vendar je zaradi velikosti državnih gozdov, postal referenca tudi za vse ostale in uvedel red pri merjenju, kjer je pred tem marsikdaj veljal zakon močnejšega.

Takih primerov je še več, na tem mestu velja omeniti še najbolj aktualnega, ki je povezan z odpravo posledic vetroloma, ki je prizadel Slovenijo v začetku decembra 2017 in polomil preko 2,2 milijona kubičnih metrov lesa. Skozi iniciativo s strani vlade bo SiDG prevzel aktivno vlogo v sanaciji, ki presega njegovo osnovno poslanstvo, s ciljem, da v zelo kratkih rokih poleg gozdov, ki so pod njegovim upravljanjem, pomaga sanirati tudi gozdove zainteresiranih zasebnih lastnikov. Razlika glede na situacijo ob žledu, ko država ni imela v rokah nobenega vzvoda, saj so koncesionarji zasledovali zgolj lastne cilje je tu več kot očitna.

Ob snovanju zakona je bilo na podlagi analize izkušenj iz več držav pri uvajanju sistemov državnega upravljanja z lastnimi gozdovi, večkrat izpostavljeno, da so rabili za uvedbo sistema približno tri leta. Glede na navedeno lahko ugotovimo, da gre slovensko uvajanje novega sistema, ki ga uvajamo skozi SiDG, po dobri poti končnemu uspehu nasproti.

mag. Marjan Podgoršek

državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednik Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Komentar Mitje Rotovnika: Potrebno bo oživiti muzejsko četrt v Ljubljani

Na Dunaju so iz odsluženih objektov naredili Muzejsko četrt, v Ljubljani pa iz odslužene vojašnice tudi nekaj takega, kar naj bi spominjalo na izjemno uspešno delujoče novo dunajsko kulturno središče z odličnim obiskom. Ob relativno živahni Metelkovi in svetovno znanem hostlu Celica so v štiri zgledno preurejene zgradbe preselili brezdomce, Slovenski etnografski muzej, depandanso Narodnega muzeja, Muzej sodobne umetnosti kot programski podaljšek Moderne galerije, poleg njih pa še upravne prostore Javne agencije za knjigo in Slovenske kinoteke ter nekaterih nevladnih organizacij.

V resnici je bila to hrabra in obetajoča kulturnopolitična poteza države, ki je napovedovala nastanek novega urbanega središča na robu ožjega mestnega centra, bogatega s programskimi pobudami in zanimivega za obiskovalce.

Evalvacije odlične zamisli o ljubljanski muzejski četrti ministrstvo za kulturo ni naredilo nikoli, niti samo niti v sodelovanju z mestom. Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Roko na srce, naša muzejska četrt je kot skupek tam domujočih kulturnih subjektov precej mrtva. Povezujočih akcij med njimi skorajda ni. V nebo vpijoča je začetna strateška napaka, ko se je šlo v razbitje Narodnega muzeja, s selitvijo pomembnega dela muzealij v njegovo depandanso v muzejski četrti. Namesto da bi iz Narodnega muzeja preselili Naravoslovni muzej in iz njega naredili zaokroženo in učinkovito predstavitev nacionalne dediščine na enem mestu, je ta razdeljena in v predstavitvenem smislu invalidna.

Domača muzejska četrt je postala bleda senca podobnih v svetu, pri čemer je najbolj žalostno to, da kulturni in socialni potencial, ki je na voljo, še zdaleč ni izkoriščen.

Zgodba z Muzejem za sodobno umetnost je še bolj žalostna, saj je dolga leta ostal praktično brez programskega denarja in s tem brez možnosti, do bi prerastel v eno ključnih mednarodnih likovnih središč. Čudež je že, da je ostal pri življenju in da se v njem le dogaja neki minimum minimuma programa sodobne umetnosti. Potem je tu še odlično zasnovan Slovenski etnografski muzej, ki pa zaradi istega vzroka ne more ponuditi zanimivejšega razstavnega programa.

Vsi trije muzeji so, razen ob dnevih odprtih vrat, slabo obiskani, kar kliče po skupni promociji, po oživitvi lepega skupnega dvorišča, po povezavi s sosednjim centrom Metelkova, po načrtni in agresivni usmeritvi turističnega toka tudi na ta konec Ljubljane. Skromni poskusi lani avgusta v tej smeri so obetavni.

Zamisel o muzejski četrti ostaja neuresničen projekt, za katerega se bodo morali prej ali slej zavzeti najprej država in mesto, nič manj pa niti vse kulturne ustanove, ki delujejo v njej, tudi nevladne. Spečo princeso, kar nedvomno je to, kar imamo sedaj v tem delu mesta, bo treba prej ali slej prebuditi. Ne nazadnje ima tudi država v njej, v eni od zgradb, upravne prostore. Prav zanimivo je, da ugledni uradniki ministrstva za kulturo skozi okna svojih pisarn gledajo mrtvilo, a se tudi oni, najbolj poklicani, ne zganejo.

Mitja Rotovnik, član Sveta SD za kulturo in nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma v Ljubljani

Dr. Jernej Pikalo: Dogovor o prihodnosti

Slovenija in svet se spreminjata. Še nikoli nismo bili soočeni s toliko neznankami za prihodnost kot sedaj. Za nami je trpka izkušnja krize, pred nami negotovost. Slovenijo moramo pripraviti na izzive prihodnosti. Kriza nas nikoli več ne sme ujeti nepripravljene. Zato potrebujemo jasno smer za razvoj. Potrebujemo dogovor o prihodnosti.

Slovenija se bo v prihodnosti soočala z veliko razvojnimi izzivi. Čeprav danes tega še ne zaznavamo neposredno, bo v prihodnosti eden ključnih razvojnih izzivov demografska slika Slovenije in s tem povezana starajoča se družba. Trendi v pričakovanem trajanju življenja in rodnosti namreč kažejo, da bo v Sloveniji že do leta 2030 pomembno upadel delež prebivalstva v starosti med 20-64 let (manj bo torej delovno aktivnih ljudi), povečal pa se bo delež starejših od 65 let. To bo imelo pomemben vpliv ne samo na pomanjkanje delovne sile in na drugi strani na poviševanje izdatkov za socialno skrb, ampak bodo spremenjena razmerja med mladimi, srednjo in starejšo generacijo močno vplivala na posameznike in družine ter zahtevale prilagoditve na številnih področjih, če želimo napredovati kot družba.

Obenem se v svetu dogaja industrijska revolucija 4.0, ki bo z digitalizacijo in umetno inteligenco radikalno spremenila dosedanje načine dela in ustvarjanja, da bodo nastajala delovna mesta, za katere danes sploh še ne vemo, da bo prišlo do tehnoloških in družbenih sprememb, ki bodo predrugačile načine dela in preživljanja prostega časa. Če želimo biti del tega novega industrijskega vala, moramo danes začeti razmišljati kako prilagoditi infrastrukturo, da bo omogočala takšne industrije, kako v izobraževalnem procesu pripraviti prihodnje generacije na te izzive, kako opolnomočiti tiste, ki so danes že zaposleni, pa bodo v prihodnosti zaradi spremenjene narave dela potrebovali drugačne veščine, kako in na kakšen način čimbolj uspešno vlagati v raziskave in razvoj, da bi se naše gospodarstvo v svetu globalnih priložnosti bolje razvijalo od drugih.

Zato si slovenska Socialna demokracija zastavlja novo vizijo. Slovenijo želimo v osmih letih po ključnih merilih, ki kažejo na vse vidike kakovosti življenja, trajnostnega razvoja, inovativnosti, socialne in ekonomske uspešnosti, umestiti med najboljše na svetu. To je ambicija, s katero želimo povezati Slovenijo in v uresničenje nove etape naših ciljev vključiti vso ustvarjalnost, znanje, delo in energijo naših ljudi. Naša prioriteta je jasna – delo za državljanko in državljana.

V družbi želimo vzpostaviti novo zaupanje. Okrepiti želimo sposobnost države, vlade in institucij, da bi uresničili pričakovanja ljudi. Da državljankam in državljanom zagotovimo varnost v vseh življenjskih obdobjih in okoliščinah. Da okrepimo znanje in kompetence vseh generacij, da bo Slovenija opolnomočena za priložnosti pred nami. Da izenačimo življenjske priložnosti vsakogar. Da pomagamo drug drugemu, da skrbimo drug za drugega. Da izoblikujemo boljše poslovno okolje in dvignemo poslovno kulturo. Da razvijamo in inoviramo, ker je iznajdljivost del naše identitete. Da zaščitimo našo naravo in saniramo škodljive poteze preteklosti. Da dvignemo ugled Slovenije v svetu, njenemu glasu za mir in sodelovanje pa damo težo napredne in zgledne države. Vse to hočemo narediti, ker hočemo dvig kakovosti življenja. Za vse.

Zmanjševanje neenakosti je za nas eden največjih družbenih izzivov tako doma kot v svetu. Pravičnejša prerazporeditev bremen v družbi je potrebna s hkratno krepitvijo srednjega razreda, ki je v zadnjem desetletju nosil največja bremena krize. Posameznice in posamezniki, ki živijo od lastnega dela, si zaslužijo bolj kvalitetna življenja zase in za svoje otroke.

Verjamemo, da bo Slovenija med najboljšimi na svetu takrat, ko bo v polni meri zagotavljala svobodo, enake možnosti, blaginjo in varnost vsem njenim državljankam in državljanom, in bo skupnost živela in delovala solidarno in povezano. Izenačevati možnosti prihodnjih generacij. Prizadevati si, da v vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar. To je Socialna demokracija. Ideja o družbi, ki daje možnosti in koristi vsem ljudem.

dr. Jernej Pikalo, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Posvet Socialnih demokratov z gosti: »Samozavestna Slovenija – družbeni dogovor za preboj Slovenije«

Obveščamo vas, da bo v ponedeljek, 5. februarja 2018, s pričetkom ob 12. uri, v Beli dvorani Grand hotela Union (Miklošičeva cesta 1 v Ljubljani) potekal javni posvet Socialnih demokratov z naslovom »Samozavestna Slovenija – družbeni dogovor za preboj Slovenije«, na katerem bomo skupaj z gosti odkrito razpravljali o prihodnosti Slovenije.

Na posvetu bodo sodelovali:

–       mag. Dejan Židan, predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS

–       Boštjan Gorjup, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije

–       Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije

–       mag. Helena Kamnar, strokovnjakinja za ekonomsko in socialno politiko

–       Dušan Olaj, lastnik podjetja Duol

–       dr. Jernej Pikalo, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Vabilo medijem - Posvet SD Samozavestna Slovenija - nov družebni dogovor 05-02-2018

Dr. France Križanič: Poudarki iz gospodarske zgodovine Slovenije – od odprave tlačanstva do osamosvojitve

Da bi bolje razumeli slovenski gospodarski razvoj, je dobro poznati njegove glavne zgodovinske mejnike. Posvetimo se tem mejnikom v obdobju od odprave tlačanstva (1848) do osamosvojitve. Za gospodarjenje na območju sedanje Slovenije je bilo proti koncu obstoja Habsburške monarhije značilno umetno omejevanje razvoja. Po letu 1848  smo imeli zemljiško odvezo (odpravo tlačanstva) z odplačilom, bili smo brez univerze in brez pomembnejših podjetij, zlasti bank in zavarovalnic, kar je vodilo v odliv akumulacije (prihrankov) v tujino ter krizo kmečkih dolgov.

Sledil je eksodus prebivalstva. Od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne se je iz območja sedanje Slovenije odselilo 310 tisoč ljudi, tretjina prebivalstva in 56% njegovega naravnega prirasta1. Izseljevanje se je zlasti pospešilo po svetovni gospodarski krizi 1873. Slovenija je po drugi strani Habsburško monarhijo zapustila z visoko stopnjo pismenosti. Ta se je hitro izboljšala po sprejemu državnega šolskega zakona 1869. Po popisu prebivalstva 1910 je znašala 85 odstotkov, pri generaciji rojeni po 1890 (upoštevani so starejši od 10 let) pa kar 97 odstotkov2.

Ob vstopu Slovencev v Kraljevino SHS je bila s posebnim pravnim instrumentom, sekvestrom (začasno upravljanje premoženja), vzpostavljena kontrola države nad podjetji v tuji lasti. Zlasti zaradi prenehanja odtekanja kapitala, deloma pa zaradi zaprtega jugoslovanskega trga, je med 1920 in 1930 sledila hitra industrializacija in urbanizacija (primer je porajanje t.i. »velike Ljubljane«, razširjene na sosednje občine in s 85 tisoč prebivalci).

Slovenija je dobila univerzo, akademijo znanosti, prvi raziskovalni institut ter profesionalna gledališča v Ljubljani in Mariboru. V gospodarski depresiji po 1929 je število delovnih mest upadlo s 132 tisoč na 105 tisoč (za 20 odstotkov). Konjunktura se je vrnila po 1935.3

Med drugo svetovno vojno je Slovenija utrpela precejšno gospodarsko škodo (v današnjih cenah okoli 26 milijard dolarjev ali 23 milijard evrov4). Po zmagi je nato od leta 1945 do 1991 zgradila moderno industrijo ter kulturno, znanstveno, šolsko, socialno, zdravstveno in varnostno infrastrukturo kot osnovo za razvoj na postindustrijski fazi. Delež prebivalstva, ki živi od kmetijstva se je od 1953 do 1981 zmanjšal iz 41 odstotkov na 9 odstotkov5.

Urbanizacija je bila izvedena policentrično z velikim poudarkom na razvoju manjših mest, kar je vplivalo na spremenjeno socio-ekonomsko strukturo podeželja. Kljub temu, da se je pomen kmetijstva zmanjšal, je 1991 na podeželju, izven 71 naselij mestnega značaja, živelo 55 odstotkov prebivalstva6. Slovenija je do 1991 dobila izvozno usmerjeno gospodarstvo z razpršeno strukturo proizvodnje in trgov.

Razkroj gospodarjenja v zadnjem obdobju socializma se je začel s t.i. »planiranim zadolževanjem v tujini«. V jugoslovanskem državnem planu za obdobje 1976 do 1980 je bil predviden najem kreditov za 11,5 milijarde dolarjev ter odplačilo starega dolga za 5,2 milijardi dolarjev; ob odprtih kreditnih linijah pri velikih zahodnih bankah se je bruto dolg Jugoslavije v tujini povečal iz 6,6 milijarde dolarjev v letu 1975 na 21,1 milijarde dolarjev v letu 1981; torej za 14,5 milijarde dolarjev ali za 220 odstotkov.

Sredstva dobljena s krediti so delili po »republiškem ključu« in z njimi financirali različne investicije. Pri tem je Jugoslavija plačevala 12% obrestno mero7,8. Rast dolga je spremljal velik zunanjetrgovinski primanjkljaj. V obdobju odplačevanja dolga je sledilo pomanjkanje različnih dobrin (bencinski boni, omejitev uporabe vozil z režimom »sodo-lihi«, obvezen depozit ob prehodu državne meje), pospešena inflacija ter na koncu hiperinflacija (1989 so se cene povečale za 1.285 odstotkov). Jugoslavija je razpadla in proces njenega razkroja je spremljala  »tranzicijska depresija«. Od 1986 do 1992 je slovenski BDP upadel za 24 odstotkov (preračunano iz podatkov o »družbenem produktu« in bruto domačem produktu). Od 1987 do 1995 pa je Slovenija izgubila 226 tisoč ali 26 odstotkov delovnih mest9.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance v Vladi Republike Slovenije (2008-2011)

________________________________________________________

  1. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Migracije, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  2. Melik V., Schmit V., Ostanek F., 1970, Osnovna šola na Slovenskem: 1869-1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana.
  3. Čuček F., Dolinar J., Zajc M., 2011, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  4. Repe B., 2015, S puško in knjigo, Cankarjeva založba, Ljubljana.
  5. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Industrializacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  6. Enciklopedija Slovenije, 1987-2002, Urbanizacija, Mladinska knjiga, Ljubljana.
  7. Cemović M., 1985, Zašto, kako i koliko smo se zadužili, kreditni odnosi Jugoslavije sa inostranstvom, Institut za unapredženje robnog prometa, Beograd.
  8. Štiblar F., 1991, Zunanja zadolženost Jugoslavije in njenih federalnih enot, Teorija in praksa, letnik 28, številka 7, Ljubljana.
  9. Statistični urad Republike Slovenije, Statistični letopis 1990, 1991, 1993, 1996, Ljubljana.

Komentar Petra Pogačarja: O vredno(s)ti dela in prerazporeditvi ustvarjenega – premik v socialnem dialogu za nov plačni model v Sloveniji

V zadnjem mesecu smo bili zopet tako kot zdaj že tradicionalno v mesecu januarju priča burni razpravi o uskladitvi zneska minimalne plače. Predlog ministrice za delo dr. Anje Kopač Mrak, da naj se minimalna plača uskladi za 4,7 odstotka, kar je precej nad zakonskim minimumom, je po pričakovanjih naletel na burne odzive na vseh straneh. Na eni strani predstavnikov delojemalcev, ki so se zavzemali za bistveno višji znesek uskladitve minimalne plače in na drugi strani predstavnikov delodajalcev, ki so opozarjali na skorajda katastrofične posledice takšnega dviga minimalne plače na zaposlenost. Predlog uskladitve zneska minimalne plače je bil deležen izjemne medijske pozornosti, razprava na pristojnem delovnem telesu v Državnem zboru je potekala kar nekaj ur.

V čem je razlog za takšno pozornost javnosti določitvi zneska minimalne plače, še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zakonsko določen znesek minimalne plače edina intervencija države na področju politike plač. Namen zakonske ureditve minimalne plače je v vseh državah, kjer imajo z zakonom določeno minimalno plačo, da navkljub urejanju politike plač s kolektivnimi pogodbami med delodajalci in sindikati, država določi  minimalni znesek plačila delavcu za opravljeno delo, kot ekonomsko in socialno kategorijo.

V okviru posvetovanja o uskladitvi minimalne plače je bil večkrat v javnosti spregledan podatek o številu prejemnikov minimalne plače med vsemi zaposlenimi ter obsegu povečanega stroška v sredstvih za plače zaradi uskladitve minimalne plače. Glede na letni obseg sredstev gospodarskih družb za plače predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju manj kot 0,3 odstotka celotnih sredstev za plače, znesek uskladitve minimalne plače pa se nanaša na manj kot 0,5 odstotka zaposlenih. Pomeni, da je uskladitev zneska minimalne plače izjemnega pomena za prejemnika in njegovo družino, saj preprečuje revščino zaposlenih, z vidika gospodarstva pa to  pomeni relativno malo.

Na podlagi navedenega bi lahko zaključili, da je razprava o minimalni plači glede na delež v celotni masi plač bolj simbolnega pomena kakor kaj drugega.

Menim, da je bolj zaskrbljujoč podatek o zaostajanju rasti povprečne plače v obdobju gospodarske rasti tako za gospodarsko rastjo kakor tudi za rastjo produktivnosti dela. V zadnjih petih letih (2013-2017) je tako realna rast BDP skupaj znašala 11,2 odstotka, realna rast povprečne plače pa zgolj 3,2 odstotka. Pomeni, da se je v rast plač prenesel zgolj manjši del gospodarske rasti in manjši del rasti produktivnosti dela. Delavci v povprečju večletno zaporedno gospodarsko rast, h kateri so izdatno prispevali tudi sami, v veliki meri občutijo zgolj na račun zmanjšanja brezposelnosti in rekordno visoke zaposlenosti, kot bistveno zmanjšano tveganje izgube zaposlitve oziroma brezposelnosti, s čimer se krepi tudi občutek varnosti posameznika. Gospodarska rast in rast produktivnosti dela pa se po podatkih sodeč ni v zadostni meri prerazporedila v rast vseh plač, s čimer bi se okrepilo tudi t.i. srednji razred in nenazadnje v večji meri spodbudilo zasebne potrošnjo.

Ustrezna rast minimalne in povprečne plače je za posameznika pomembna ne samo z vidika dostojnega življenja  delavca, ampak je nujni predpogoj za preprečevanje revščine med zaposlenimi ter ustrezno prerazdelitev rezultatov gospodarske rasti. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je višina dohodka v aktivnem obdobju ključnega pomena za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti v obdobju neaktivnosti (brezposelnost, upokojitev, ipd). Razprava o višini pokojnin v Sloveniji, bi se vedno morala začeti z razpravo o višini plač, kajti višina pokojnine je vedno posledica višine plače v obdobju aktivnosti.

Zaostajanje rasti povprečne plače za gospodarsko rastjo lahko verjetno pripišemo negotovosti glede gospodarskega okrevanja v začetnem obdobju gospodarske rasti, ki ima za posledico, da delodajalci v začetku gospodarskega okrevanja zaradi nepredvidljivosti trajanja le tega, niso pripravljeni na hkratno dvigovanje plač.

Menim, da je to lahko tudi posledica odsotnosti splošnega dogovora o politiki plač med socialnimi partnerji, ki bi tako za delodajalce kakor tudi zaposlene predstavljal predvidljivostrasti plač oziroma stroškov dela v vsaj srednjeročnem časovnem obdobju glede na stanje na trgu dela – gospodarsko rast, rast produktivnosti dela, rast inflacije, …

Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da so zahteve po dvigu vseh plač lahko upravičene, saj rast povprečne plače ni sledila gospodarski rasti in rasti produktivnosti dela. Vendar zgolj zahteva po višjih plačah ne zadošča.

Razprava o dostojnem plačilu za delo ni in ne sme biti le razprava o višjih plačah, ampak o kvalitetnih delovnih mestih in usposobljenih delavcih, v katere se vlaga skozi celotno kariero.

Politika plač mora biti vedno predmet in rezultat dialoga med delom in kapitalom, predvsem pa njunega medsebojnega zaupanja. Ampak zgolj zahtevati višje plače v socialnem dialogu ni dovolj, saj so višje plače lahko vedno le posledica boljših, kvalitetnih delovnih mest, ki nastanejo kot posledica ustrezne gospodarske politike in predvsem vlaganja v izobraževanje in delovne pogoje zaposlenih in pripravljenosti zaposlenih na pridobivanje novih znanj ter ustreznega vnaprejšnjega dogovora o delitvi rezultatov ustvarjenega, predvsem pa morajo biti višje plače posledica.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju protikriznih ukrepov, katerih osnovni namen je bil ublažiti posledice gospodarske krize na najranljivejše skupine prebivalstva.

V času gospodarske krize je bila vloga države v sprejemanju ukrepov za zmanjševanje brezposelnosti, dvig stopnje delovne aktivnosti vseh skupin na trgu dela ter ukrepov za zagotavljanje dostojnega dela. Nizka stopnja brezposelnosti ter dejstvo, da je danes v Sloveniji zaposlenih skoraj 80.000 ljudi več kot v začetku gospodarskega okrevanja ter podatki o stopnji tveganja revščine, kažejo, da so bili ukrepi učinkoviti.

Slovenija v zadnjem obdobju beleži gospodarsko rast in tudi napovedi za prihodnji dve leti so izjemno pozitivne. Menim, da je sedaj prišel čas, ko potrebujemo premislek o tem, kako naprej, tudi na podlagi izkušenj iz preteklosti. Potrebujemo nov dogovor med socialnimi partnerji, v okviru katerega se bo  potrebno dogovoriti o skupnih ciljih, o tem kaj bo posamezni deležnik na trgu dela (delodajalci, delojemalci in država) prispeval k doseganju skupnih ciljev. Vsak deležnik v socialnem dialogu bo moral prisluhniti drugi strani in prevzeti svoj del odgovornosti za dosego skupnih ciljev. Potem bo tudi razprava o delitvi ustvarjenega bistveno lažja.

V Sloveniji imamo  podjetja, ki so z vlaganjem v zaposlene in ustrezno delitvijo ustvarjenega, dosegla in dosegajo izjemne rezultate. Mar je izkušnjo teh podjetij res tako nemogoče prenesti na nacionalno raven?

Peter Pogačar, državni sekretar Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

 

unnamed

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Minimalna plača mora zagotavljati dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino

Trenutna razprava o uskladitvi minimalne plače za mesec januar 2018 je vse prej kot samo to. Je razprava o vredno(s)ti dela v Sloveniji, o zmanjševanju neenakosti in spodbujanju socialne pravičnosti ter ideji socialne demokracije, da si bodo ljudje z delom zaslužili toliko, da bodo dostojno živeli.

Kot ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti imam možnost, da predlagam višino minimalne plače, pri čemer je potrebno upoštevati rast cen življenjskih potrebščin oz. inflacijo, gibanje plač, gospodarske razmere oz. rast ter gibanje zaposlenosti. Znesek je potrebno vsaj enkrat letno uskladiti najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin. Z mojim predlogom 4,7-odstotnega zvišanja minimalne plače, želimo delavcem in delavkam zagotoviti skoraj 25 evrov na mesec več. Tako bi bruto mesečna plača znašala 842,79 evra oziroma 638,42 evra neto. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi njeni ljudje.

Pomen minimalne plače ne moremo zreducirati samo na njeno preživetveno funkcijo. Zagotavljati mora dostojen standard življenja za delavca in njegovo družino.

Minimalna plača ni le socialni korektiv, je eden izmed ključnih elementov zmanjševanja socialnih razlik pri kateremu nimamo niti negativnih vplivov na javno porabo, kot pri večini drugih ukrepov. Še posebej pomemben rezultat se je pokazal pri dvigu minimalne plače leta 2010, ko smo Socialni demokrati dosegli skoraj 23% dvig minimalne plače, ki je imel viden vpliv na zmanjšanje neenakosti predvsem pri manj izobraženih ženskah in mladih.

Minimalna plača ima tudi motivacijsko funkcijo. Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga tveganja revščine in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Slovenija je izšla iz obdobja krize in velike brezposelnosti v pozitivno rast in situacijo na trgu dela, kjer primanjkuje ustrezne delovne sile. Prav zato je tudi za nadaljnjo gospodarsko rast ključno, da motiviramo in opolnomočimo prejemnike nadomestila za brezposelnost in socialnih transferjev, da aktivno prispevajo v naši družbi.

Minimalna plača je tako ekonomsko kot politično upravičena. Predvsem v smislu redistribucije strukturne moči med delom in kapitalom. Neto čisti dobiček gospodarskih družb v letu 2016 je znašal slabih 3,2 milijarde evrov. Ob letnem obsegu gospodarskih družb za plače v višini 8,5 milijarde evrov, predstavlja povišanje teh sredstev za prejemnike minimalne plače v privatnem sektorju 18 milijonov evrov oziroma 0,21%.

Verjamem, da je gospodarstvo zmožno prenesti takšen dvig minimalne plače, saj je gospodarska rast v Sloveniji pozitivna in stabilna, prav takšno napovedujejo tudi za naslednji dve leti. Zvišuje se zaposlenost in s tem tudi uspešno poslovanje gospodarskih družb.

Na minimalno plačo ne smemo gledati le z vidika stroškov in povečevanja konkurenčnosti. Pri tem pa ni nepomembno izpostaviti, da bi povišanje minimalne plače za 4,7% pomenilo, da se stroški delodajalcev povišajo le za 3%, zaradi določene najnižje osnove za plačilo prispevkov, ki v letu 2018 znaša 54% povprečne plače.

Če plače zaostajajo za rastjo produktivnosti, je posledica prerazporeditev ustvarjenega v korist kapitala in se ne preliva do delavcev in v korist zasebne porabe. V zadnjih petih letih od leta 2013 je skupna rast minimalne plače znašala 2,5%, medtem ko je bila realna rast povprečne bruto plače 3,2%. Produktivnost dela je narasla za 5,9%, BDP pa za kar 11,2%. Minimalna plača ostaja osnova za izgradnjo plačne politike, saj ustvarja tudi pritisk za prestrukturiranje gospodarstva in s tem sili v povišanje povprečne plače. Tu moramo za dvig kakovosti življenja predvsem srednjega razreda narediti še več.

Ne smemo pozabiti kaj smo Socialni demokrati že dosegli s spremembami minimalne plače. Naša prva socialdemokratska vlada je leta 2010 minimalno plačo zvišala iz takratnih 549,43 evrov na 734,15 evrov bruto, kar je bil daleč najvišji dvig v EU. In to v času krize in negativne gospodarske rasti. Naša prizadevanja za zagotavljanje dostojnega življenja za delavke in delavce ostajajo v srcu naših politik.

Žal je znesek minimalne plače vprašanje pri katerem delodajalci, delojemalci in vlada nismo še nikoli dosegli soglasja. Zaradi tega je pred dvema letoma propadel celo socialni sporazum, kar obžalujem še danes. Vendar še vedno verjamem v konstruktiven socialni dialog.

Pritiski na minimalno plačo so visoki predvsem v tistih državah, kjer celoten plačni model ne deluje dobro in bipartitni dialog predvsem na panožni ravni šibi. Zato me veseli, da je tako pri sindikatih kot pri delodajalcih zaznati željo po vzpostavitvi novega dialoga glede plačnega modela v Sloveniji. Okoli tega moramo graditi splošen družben konsenz.

Za Slovenijo, kjer bo delo temeljna vrednota, ki bo omogočala preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa dajala dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh ustvarja skupnost.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Roka Dacarja o sprožitvi “atomskega člena” Lizbonske pogodbe: Ali je lahko demokracija neliberalna?

V zadnjih nekaj letih je na Poljskem in na Madžarskem, prišlo do pomembnih odklonov od temeljnih načel, ki bi jih vse države članice Evropske unije morale spoštovati. Ti so se začeli po prepričljivi zmagi strank FIDESZ na Madžarskem in Pravo in pravičnost na Poljskem in so ena od najbolj vidnih kontraindikacij utrjevanja njune oblasti.

Ne da bi se poglobljeno spuščal v ukrepe, ki sta jih vladi teh držav sprejeli, naj omenim samo nekatere najbolj opazne — recimo odvzem moči ustavnemu sodišču na Poljskem, očiščenje sodnega sistema in odstranitev vladam nenaklonjenih sodnikov, omejevanje politične debate z državnim nadzorom medijev na Madžarskem, itd.

Evropska unija se na poslabšanje stanje demokracije v zadnjih letih ni glasno odzivala, dokler ni pred dobrim tednom odjeknila vest, da se je Evropska komisija odločila sprožiti 7. člen Pogodbe o Evropski uniji — znan tudi kot “atomski člen”, ki lahko v skrajni fazi pripelje do odvzema pravic, ki jih podeljuje pogodba dotični državi.

Vladavina prava

V nadaljevanju bom razložil, kaj 7. člen sploh je in kako deluje — in kakšne so realne možnosti za uspešno izboljšanje stanja vladavine prava v dveh dotičnih državah. Leta 2000 je na parlamentarnih volitvah v Avstriji dosegla večino skrajno desna stranka FPÖ, ki ji je uspelo oblikovati koalicijo z desno stranko ÖVP. Časi so takrat bili drugačni. Na skrajno desne stranke se je gledalo veliko manj prizanesljivo kot danes. Veliko članic EU je proti Avstriji sprejelo bilateralne diplomatske sankcije.

Razpršenost teh sankcij pa je jasno pokazala, da v EU takrat ni bilo uspešnega mehanizma za sankcioniranje držav, ki ogrožajo temeljne vrednote EU. V Lizbonsko pogodbo so tako umestili 7. člen. Člen uvaja dva postopka, preventivnega in sankcijskega. Tako lahko po prvem odstavku tretjina držav članic, Evropski parlament ali Evropska komisija podá mnenje, na podlagi katerega lahko Svet s štiripetinsko večino članov ugotovi obstoj očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.

Ko je takšno tveganje enkrat ugotovljeno, pa lahko Evropski svet na predlog tretjine držav članic ali Evropske komisije in po odobritvi Evropskega parlamenta soglasno ugotovi, da ena od držav članic huje in vztrajno krši vrednote iz 2. člena. Če uspe tudi to glasovanje, lahko Svet s kvalificirano večino odvzame tej državi nekatere pravice, ki izhajajo iz Pogodbe.

Leta 2012 je Komisija uvedla še postopek, ki ga lahko izvede pred aktivacijo 7. člena in ki temelji na nezavezujočih mnenjih ter priporočilih. Poljski je tako izdala že tri priporočila — čeprav bi pred aktivacijo 7. člena morala izdati le enega —, toda izdajanje nadaljnih priporočil po neupoštevanju prvega je bil edini način, da Komisija ne izpade popolnoma neučinkovito. Poljska vlada je namreč prezrla priporočila in sprejela še dodatne ukrepe, ki napadajo pravno državo — čiščenje sodstva, ki je umazano, za povrh pa še komunistična kasta —, Evropski komisiji pa zabrusila, naj se neha vmešavati v poljska notranja vprašanja.

Neuradna koalicija

Opisani postopek na papirju deluje lepo, v resnici pa je razmeroma neučinkovit. Možno je, da uspe postopek po prvem odstavku, v trenutnih razmerah pa je nemogoče uspešno izpeljati tudi postopek po drugem odstavku, ki vodi do konkretnih sankcij in pri katerem je zahtevano soglasje.

Oblikovala se je namreč majhna, neuradna koalicija “neliberalnih držav”, kot jih je v svojem govoru označil madžarski premier Orbán. Dodal je še, da v resnici ni potrebno, da je država liberalna, če želi biti demokratična.

Ideja, na kateri temelji ideologija “neliberalne demokracije”, je ta, da lahko izvoljena vlada počne karkoli, ker je pač bila izvoljena po volji ljudstva. In prav ta mini koalicija, ki bi se ji lahko kmalu pridružila še Avstrija, bi lahko uspešno blokirala postopek po drugem odstavku, ki zahteva soglasje.

Na korake Komisije je tako verjetno bolje gledati kot na glasno in javno kritiko stanja na Poljskem, katere cilj je povečati politični in diplomatski pritisk na vlado ter tako preprečiti nadaljevanje razmeroma odkrite ugrabitve države s strani vladajoče stranke Pravo in pravičnost.

“Neliberalne demokracije”

Nekaj besed je treba spregovoriti še o kritikah vmešavanja Evropske unije v stanje pravne države v državah članicah, ki jih pogosto izražajo simpatizerji tako imenovanih “neliberalnih demokracij”. Ti namreč pravijo, da kontroliranje notranjih ukrepov držav članic pomeni nedopustno vmešavanje Evropske unije v njihovo suverenost. To seveda ni res, kajti napad na temeljne vrednote, na katerih EU temelji — in ki so tudi vključene v 2. člen Pogodbe o Evropski uniji —, je gotovo domena, v katero se Evropska unija lahko vmeša, saj ogroža njene temelje.

EU mora neliberalne režime obsoditi in čim bolj omejiti vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah!

Tukaj ne gre za posamične kršitve, temveč za sistematičen napad na vrednote, ki bi vsem članicam morale biti skupne in katerih spoštovanje je (bil) pogoj za vstop v EU. Omeniti je treba, da se omenjene kritike dobro zavedajo tudi same evropske institucije. Tako je Komisija čakala precej dolgo in dopustila marsikatero dokaj domiselno poljsko interpretacijo pojma pravna država, preden je končno aktivirala 7. člen.

Napol avtoritarni režimi

Kako torej naprej, ko pa določene države članice niso pripravljene vstopiti v resen dialog s Komisijo, ko mnenja Beneške komisija za njih niso veliko več kot mrtva črka na papirju in ko ni resnih možnosti, da bi sankcijski postopek uspel, saj nad njim visi Damoklejev meč blokade? Evropska unija mora neliberalne režime glasno obsoditi, vpliv problematičnih držav na postopke odločanja v institucijah pa čim bolj omejiti. To se je sicer že zgodilo, sprožitev postopka po 7. členu pa naj bi dosegla tudi prvo.

Poleg tega je nujno spodbujati tudi politično debato znotraj teh držav, kar je na Poljskem veliko lažje kot na Madžarskem, kjer je medijski prostor v celoti zasedla garnitura blizu stranki FIDESZ. Vse to je seveda veliko težje uresničiti kot pa napisati. Toda če ne želimo, da se v Evropi utrdijo napol avtoritarni režimi, kake druge možnosti v resnici ni.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Collége D’Europe v Brugesu

Komentar Nejc Perhavec: Čebele skrbijo za človeštvo. Ali človeštvo skrbi za čebele?

Z dejstvom, da imajo čebele že sposobnost prepoznati človeški obraz, je mogoče le vprašanje časa, ko nam bodo same primorane povedati odgovor na zastavljeno vprašanje.  Odgovor pa se skriva tudi v podatkih o upadanju njihovega števila, kar mi je v času pred razglasitvijo svetovnega dneva čebel potrdil in  zaupal eden izmed obiskovalcev razstave »Čebelji svet« v Združenih narodih in meščan mesta New York, ki zadnja leta v svojem mestu več ne videva čebel.

Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov (GS OZN) je prejšnji teden v New Yorku sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel.  Na ta dan bo svetovna javnost vsako leto opozorjena  na pomen ohranjanja čebel in drugih opraševalcev ter pozvana k aktivnemu ukrepanju za njihovo zaščito.

Podnebne spremembe, intenzivno kmetijstvo, široka uporaba pesticidov in onesnaževanje z odpadki so razlogi, da čebele in drugi opraševalci postajajo ogrožena živalska vrsta. Ko pa govorimo o njihovi pomembnosti za človeštvo in s tem o prehranski varnosti, ne moremo mimo podatka, da je od čebel in opraševalcev odvisna več kot tretjina svetovne proizvodnje hrane, kar je kot zanimivost po ocenah mednarodnih študij ovrednoteno od 235 do 577 milijard dolarjev. Republika Slovenija je zato na pobudo Čebelarske zveze Slovenije in njenega predsednika Boštjana Noča leta 2015 v okviru OZN začela postopke za razglasitev svetovnega dneva čebel in predlagala resolucijo, ki izpostavlja pomen čebel in drugih opraševalcev.

»Ko bo izginila še zadnja čebela, bo človek preživel le štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.« Albert Einstein

Pobudo, ki je vsa ta leta potovala od Rima, Berlina, Bruslja, Istanbula, Hong Konga in New Yorka, je spremljal interaktivni čebelji paviljon – skupaj s čebelarji, slovenskimi podjetji, ki so razvila interaktivna orodja za paviljon in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – smo obiskovalcem na inovativen način predstavljali svet čebel in jih ozaveščali ter izobraževali o njihovi pomembnosti. V tem času smo odgovorili na številna vprašanja na primer o tem, kaj lahko ljudje sami naredijo za čebele, v čem je kranjska sivka drugačna od drugih čebel po svetu,  zakaj prav Slovenija predlaga svetovni dan čebel.

Slovenija se namreč uvršča v sam svetovni vrh po številu čebelarjev na prebivalca, kjer je vsak 200. prebivalec čebelar. Za več deset tisoč Slovencev je čebelarstvo način življenja z dolgo tradicijo, čebela, še posebej avtohtona kranjska sivka, pa je del slovenske narodne identitete. Slovenija je edina država članica Evropske unije, ki je zakonsko zaščitila svoje čebele, poleg tega je leta 2011 med prvimi državami članicami EU na ozemlju Slovenije prepovedala uporabo nekaterih čebelam škodljivih pesticidov. Obiskovalci paviljona so bili hkrati navdušeni nad Slovenijo in možnostmi apiterapije in apiturizma, na področju katerih je Slovenija vodilna v svetu.

In kako naprej? Kot je takoj po razglasitvi v New Yorku povedal predsednik SD in minister mag. Dejan Židan je razglasitev le prvi korak, v prihodnje je na Sloveniji predvsem odgovornost, da naredi pomembne korake naprej. V prihodnjem letu nas tako čaka organizacija ministrskega srečanja o pomenu čebel in priprava prve slavnostne obeležitve 20. maja kot svetovnega dneva čebel.

Že v sredini decembra je vlada potrdila ustanovitev slovenske čebelarske akademije, ki bo odgovorila na vedno večje povpraševanje po slovenskem čebelarskem znanju iz tujine. Potrebe po tovrstni akademiji so se kazale že v New Yorku, kjer je med obiskovalci paviljona bilo veliko delegatov oz. predstavnikov držav Združenih narodov, ki so izrazili interes po sodelovanju med državama na področju čebelarstva. Najpomembnejši korak v naslednjem letu pa bo zagotovo priprava postopka za razglasitev čebele kot ogrožene živalske vrste.

Želim vam srečno 2018 in #SaveTheBees!

Nejc Perhavec je svetovalec za odnose z javnostmi na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano