Dorjan Marušič - komentar

Komentar dr. Dorjan Marušič: Alarm za čakalne dobe v zdravstvu

Čakalne dobe so sestavni del razvitih zdravstvenih sistemov. Čas čakanja in število čakajočih na zdravstvene storitve sta dva kazalnika, ki kažeta, kakšen dostop do zdravstvenih storitev imamo državljanke in državljani v zdravstvenem sistemu. Dostopnost do storitev je eden glavnih kazalnikov učinkovitosti sistema, saj vsi nadaljnji kazalniki za paciente izgubijo smisel v primeru, da do zdravstvenih storitev ne moremo priti, ko jih potrebujemo. Zadovoljstvo uporabnikov zdravstvenih storitev je z dostopnostjo do zdravstvenih storitev tesno povezano, nezmožnost dostopa pa uporabniki rešujemo na različne načine, večinoma preko neposrednih plačil iz žepa. Podatki o čakalnih dobah, številu čakajočih ter kriteriji za uvrščanje bolnikov v čakalni seznam morajo biti javno znani in dostopni nadzoru javnosti, pacienti se na podlagi podatkov o čakalnih dobah odločajo za izvajalca, javnost in preglednost podatkov pa onemogoča preskakovanje čakalnih dob.

V Sloveniji je bil pravni okvir za spremljanje čakalnih dob in števila čakajočih glede na stopnjo nujnosti pri izvajalcih zdravstvenih storitev, vključenih v mrežo javne zdravstvene službe, vzpostavljen leta 2010 s Pravilnikom o najdaljših dopustnih čakalnih dobah na podlagi Zakona o pacientovih pravicah. Na podlagi predlogov stroke so bile leta 2010 uvedene prioritetne kategorije, nujno in hitro. Na ta način je bil opravljen prvi korak k optimizaciji čakalnih seznamov in obvladovanju čakalnih seznamom na podlagi kliničnih prioritet. Navkljub kritikam pravilnik doslej ni bil deležen vsebinskih popravkov, prioritete obravnav so ostale enake. Vsebino pravilnika so partnerji v vsakoletnem procesu dogovarjanj prenesli v Splošni dogovor, ki predstavlja osnovo za sklepanje pogodb med ZZZS in izvajalci zdravstvenih storitev.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je 1.5.2011 prvič objavil podatke s seznamov čakajočih pri izvajalcih za izbrane specifične zdravstvene storitve. V seznam storitev, za katere se spremljajo čakalne dobe, je vključenih 61 izbranih zdravstvenih storitev. V zadnjih sedmih letih se seznam ni spremenil. Po uveljavitvi Pravilnika je bilo čakalnih seznamih za omejenih 61 storitev 19,8% čakajočih bolnikov nad dopustno čakalno dobo. S tvornim sodelovanjem izvajalcev, stroke in rednimi nadzori Ministrstva za zdravje, ki so potekali brez kaznovanj, se je po letu dni delež čakajočih nad dopustno dobo znižal na 5,17% , od skupno 156.054 čakajočih jih je 8.073 čakalo nedopustno dolgo (Tabela 1).

 

Tabela 1 - zdravstvo

 

 

 

 

 

 

Tabela 1. Število čakajočih v Sloveniji na dan 1. 1. za obdobje 2012 – 2017

Vsa naslednje leta se je število čakajočih povečevalo, v petih letih za kar 47,3 %. Pri tem se je število čakajočih nad dopustno dobo povečalo za kar 5 krat, praktično vsak šesti čakajoči čaka nedopustno  dolgo.

Nazadnje so bili izvedena ocena števila vseh čakajočih na vse zdravstvene (brez zobozdravstvenih) storitev 1.2.2015. Takrat je čakalo skupno 364.207 bolnikov, od tega 46.084 ali 12,7 % nad dopustno čakalno dobo (Slika 1).

Čakalne dobe v zdravstvu - tabela 2

Slika 1. Primerjava med javno dostopnimi podatki na dan 1. 2. 2015

Glede na to, da čakalne dobe, ki jih merimo, zajamejo približno polovico čakajočih, niso pretirane ocene, da bi naj bi se število vseh čakajočih na zdravstvene in zobozdravstvene storitve 1.1.2017 približevalo 500.000, v povprečju torej čaka vsak četrti državljan.

Čakalne dobe so nujno zlo vsakega zdravstvenega sistema, vendar so vsebinske razlike med posameznimi storitvami. Nesprejemljivo je, da bolniki čakajo nad strokovno določenimi intervali. Etično in moralno izprijeno pa je, če bolniki ne dočakajo storitev, ker se jim je zdravstveno stanje tako poslabšalo ali so celo umrli. Zato so določeni programi deležni posebne pozornosti in predstavljajo posebno prioriteto. Med slednje zanesljivo sodijo programi zdravljenja raka in srčno-žilnih bolezni.  Pri slednjih je zelo pogosto potrebna invazivna diagnostična in terapevtska obravnava, koronarografija s širitvijo koronarne žile in morebitne vstavitve opornice. Poseg rešuje in pomembno podaljša življenje ter poveča kakovost življenja. Z dodatnim programom 1.700 posegov v letu 2016 se je do konca leta število čakajočih zmanjšalo za 383, število čakajočih nad dopustno čakalno dobo pa za 524.

Na začetku leta 2017 žal še vedno čaka 1.327 pacientov v kategoriji hitro in redno, od tega jih je 441 čakalo nad dopustno čakalno dobo; 338 hitro in 103 redno. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se je realizirana čakalna doba pri dveh od šestih izvajalcih podaljšala. Realizirana čakalna doba za hitro se je podaljšala v UKC Maribor za 389 dni, za redno 164 dni. Realizirana čakalna doba za redno pa se je v Ljubljana podaljšala za 13 dni. Povprečna čakalna doba se je med 1.4.2016 in 1.1.2017 skrajšala iz 270,5 dni na 146,3 dni oz. za 45,9%. Ob tem je potrebno izpostaviti nesprejemljivo dejstvo, da bolniki v čakalni kategoriji redno pridejo na poseg pri treh izvajalcih po več kot 6 mesecih: UKC Maribor po 35,7 mesecih (1.073 dneh), SB Celje po 8,3 mesecih (251 dneh) in UKC Ljubljana po 6 mesecih (180 dneh).

Zakaj je pomembna dolžina čakalne dobe? Za določene bolezni je čakanje na poseg lahko usodno. Pri bolnikih, ki imajo hudo aortno stenozo je čakanje na poseg več kot 6 mesecev usodno za več kot 15%  bolnikov. Po priporočilih Kanadskega srčno-žilnega o združenja (Canadian Cardiovascular Society) naj bi bila maksimalna čakalna doba za koronarografijo, PTCA in premostitveno operacijo na srčnem ožilju (CABG) 6 tednov, pri visoko tveganih bolnikih in simptomatski aortni stenozi 14 dni. Tveganje za akutni miokardni infarkt in smrt je namreč pri starejših bolnikov, sladkornih bolnikih in tistih z znižano funkcijo srca pri čakalni dobi nad 12 tednov zelo povečano.

Ob takih strokovnih priporočilih je 146,3 realizirane čakalne dobe na koronarografijo dosežena konec  leta 2016 in 441 bolnikov, ki čakajo nedopustno dolgo, nesprejemljivo. Kako dolgo še? Koliko bolnikom se bo klinično stanje poslabšalo, morda celo kritično? Koliko jih posega sploh ne bo dočakalo?

Nujni so strateški in sistemski ukrepi. Ministrstvo za zdravje mora pridobiti znanje strateškega naročanja (strategic purchasing), sicer ne bodo nikoli optimizirali dostopnosti do zdravstvenih storitev. Razdeljevanje sredstva mora slediti realnim potrebam prebivalcev in ne na kapacitetam izvajalcev. Spremljanje kakovosti bi moral biti potreben pogoj za dodeljevanje sredstev za zdravstvene programe. Razdeljevanje javnih sredstev med izvajalci naj Ministrstvo za zdravje izvede preko javnega razpisa, sprva za enkratni dodatni program in nato vsaj za celotni prospektivni program. Namesto iskanja tujih nasvetov lahko kar uporabijo številne pozitivne izkušnje pridobljene pri uspešnih domačih projektih, na primer Nacionalnem razpisu 2010.

Nujna je zaveza in sodelovanje vseh deležnikov v zdravstvu:  izvajalcev, plačnikov in pacientov. Vlada in nato Državni zbor bi morala sprejeti interventni zakon po hitrem postopku za sanacijo zdravstvenega sistema, sistema ki sodi med najvišje prioritete in vrednote večine državljanov. Zakon bi moral biti z enim členom: »Proračun bo letno umestil 100 milijonov evrov do stabilizacije delovanja zdravstvenega sistema«. Model pa lahko uporabijo kar iz sanacije bank iz bližnje preteklosti.

Prim. mag. Dorjan Marušič, dr. med. je nekdanji minister za zdravje in strokovnjak za področje zdravstva, pri komentarju pa sta sodelovali še dr. Valentina Prevolnik Rupel in mag. Marjeta Kuhar

 

France Križanič - komentar

Komentar dr. France Križanič: Inflacija, deflacija, konjuktura in recesija na Slovenskem

Prebivalke in prebivalci Republike Slovenije imamo »bogate« izkušnje z inflacijo (kaže jo indeks cen življenjskih potrebščin), v zadnjih dveh letih, 2015 in 2016, pa smo se soočili tudi z deflacijo. Gledano od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje smo imeli v Sloveniji prvi večji inflacijski val ob sprostitvi cen med gospodarsko reformo 1965 (povečanje za skoraj 32%). V povprečju so cene v desetletju pred 1965 sicer naraščale povprečno po skoraj 8% letno, vendar v razmerah močne državne regulacije in težav s prilagajanjem ponudbe povpraševanju.

Gospodarska reforma sredi šestdesetih let je povečala samostojnost podjetij ter vplivala na hitrejše prilagajanje gospodarstva razmeram na trgu. Po reformi (1967 do 1972) so v Sloveniji cene naraščale povprečno po 10% letno. Gospodarstvo je bilo ves čas v konjunkturi oziroma v bližini potencialnega proizvoda. Lahko rečemo, da smo imeli takrat inflacijo povpraševanja.

V obdobju t.i. »prvega naftnega šoka«, večkratnega povečanja cen surove nafte na svetovnem trgu, so v Sloveniji cene med 1973 in 1975 naraščale povprečno po 23% letno. V »drugem naftnem šoku« pa so se leta 1979 povečale za 24%. Kriza je imela v svetu stagflacijski značaj (povečanje cen ob recesiji in upadanju zaposlenosti), pri nas pa je recesijo preprečila močna kreditna ponudba financirana z zadolževanjem v tujini. To je bilo ob poplavi t.i. »naftnih dolarjev« (sredstev, ki so jih države izvoznice nafte nalagale v svetovnih finančnih centrih) zlahka izvedljivo. Obrestna mera je bila navidezno nizka a spremenljiva – osnova je bil LIBOR (obrestna mera za medbančna posojila v Londonu).

Sledilo je večini bralk in bralcev Svobodne besede znano obdobje pospeševanja inflacije. Med 1980 in 1986 se je raven cen v Sloveniji povečevala povprečno po 51% letno. Hitra rast cen je prešla v triletno hiperinflacijsko spiralo z vrhom leta 1989, ko so se cene pri nas povečale za 1385%. Vzrok jugoslovanske in z njo slovenske hiperinflacije je bil podoben vzroku nemške weimarske hiperinflacije (1923). Država je morala odplačevati v tujini najete kredite (v Nemčiji pa vojne reparacije), zato je močno povečala povpraševanje po deviznih sredstvih in ga financirala z izdajanjem denarja. Povečala so se inflacijska pričakovanja, večina terminskih pogodb (o plačah, obrestih, najemninah, nakupih surovin, ipd.) je dobilo indeksne klavzule s prilagajanjem končnih zneskov plačila inflaciji. Izpolnjena sta bila oba pogoja za nastanek inflacije – povečana denarna ponudba in večje povpraševanje od ponudbe dobrin. Obenem se je z indeksiranjem začela še inertna ali vgrajena inflacija. Negotovost na trgu je vodila v recesijo. Družbeni proizvod (pokazatelj dodane vrednosti) je začel upadati 1987, število zaposlenih pa 1988. V obdobju velikega povpraševanja po deviznih sredstvih je Slovenija, z najproduktivnejšim gospodarstvom v Jugoslaviji, postala neto izvoznik (v menjavi s tujino je ustvarjala presežek).

Zaradi indeksiranja se je inflacija tudi po razpadu Jugoslavije le počasi umirjala. Pod 100% letno se je znižala 1993, pod 10% letno pa 1996. Država je s plavajočim deviznim tečajem vzdrževala konkurenčnost in Slovenija je ostala neto izvoznica. V obdobju od 1996 do 2003 so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po skoraj 8% letno.

Po vstopu v Evropsko unijo in med pripravami na prevzem evra ter po njegovem prevzemu so se cene v Sloveniji povečevale povprečno po slabe 4% letno (2004 do 2008). Velika kreditna ponudba je privedla do delovanja gospodarstva v bližini potencialnega proizvoda, večji pospešek inflaciji pa je preprečeval sproščen uvoz dobrin. Slovenija je postala neto uvoznik in bi, v primeru nadaljevanja takšnega trenda, zdrsela na raven strukturno odvisne regije.

Med finančno krizo (2009 do 2014) so se cene v Sloveniji povečevale povprečno o 1.5% letno. Imeli smo t.i. »krizo dvojnega dna«. Recesija v 2009 je bila posledica znižanja izvoza, recesijo 2012 in 2013 pa sta povzročili omejevalna kreditna in fiskalna politika v Sloveniji. V tem obdobju smo prevzeli evropski razvojni model z državnim spodbujanjem uvajanja novih tehnologij in pristopov (»koriščenje evropskih sredstev«), si povečali konkurenčnost ter postali zopet stabilen in tokrat tudi za svoj obseg velik neto izvoznik. Izvoz je naraščal in še narašča hitreje od povečevanja bruto domačega produkta pri naših zunanjetrgovinskih partnerjih, kar kaže da si slovensko gospodarstvo na svetovnem trgu povečuje tržne deleže.

Sredi gospodarske rasti, temelječe na povečevanju izvoza, je v Sloveniji nastopila deflacija. V 2015 in 2016 so cene upadale povprečno po 0.3% letno. Ta deflacija je bila monetarni pojav. Povzročila jo je omejevalna kreditna politika Banke Slovenije. Deflacija sicer ni bila posledica recesije, a je bila vendarle povezana z upadom povpraševanja na domačem trgu, kar je zlasti prizadelo majhna storitvena podjetja.

Andreja Katič

Komentar Andreje Katič: Slovenija ni milni mehurček varnosti, zato za mir in varnost potrebujemo zavezništva

V Gradencu pri Žužemberku danes odkrivamo spominsko ploščo ameriškim letalcem bombnika B-17, saj mineva dvainsedemdeset let od njegovega nesrečnega padca. Prav je, da spominska obeležja odkrivamo pogumnim možem, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Zavedati se moramo, da se je ta v Sloveniji dogajala tudi na nebu. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Dogodka se bom udeležila tudi letos. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi.

Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenske  partizanke in partizani ter domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav v Gradencu.

V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje pa so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednost približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.

»Zavest o pomenu zavezništva za končanje grozot 2. svetovne vojne je pomembna za razumevanje izjemnega pomena zavezništev v sedanjosti ter prihodnosti za mir in varnost v svetu.«

Grozote 2. svetovne vojne nas morajo spominjati tudi na to, da so nam pomagali prav zavezniki, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Zato sta bila ustanovljena tudi tako NATO kot EU. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.

Slovenija še vedno sodi v skupino najbolj varnih držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze NATO. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta.

»Ob letošnji dvajsetletnici sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah se moramo še posebej zavedati, da je Slovenija del mednarodne skupnosti in zato za mir prevzema svoj del odgovornosti.«

Letošnje leto v Slovenski vojski obeležujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah in 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne misije in operacije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic SV ter drugih civilnih strokovnjakov iz ministrstva.

Slovenija vedno sodeluje le v tistih mednarodnih operacijah in misijah, ki imajo podlago v ustreznih resolucijah Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Njihov namen je vzpostavljanje varnosti in miru. Zato je njihova vloga pri blaženju konfliktov na kriznih žariščih izjemnega pomena. Preprečiti moramo krize, ki vodijo v grozote in posledični beg ljudi iz določenih območij.

V pripravah na mednarodne operacije in misije se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske posebej seznanjajo s kulturnimi in drugimi značilnostmi okolja, v katerega odhajajo ter se med drugim tudi usposabljajo za uresničevanje Resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti. Tudi zato imajo v območjih, v katerih delujejo, velik ugled med ljudmi. Na obiskih naših pripadnic in pripadnikov v tujini sem se prepričala o njihovi visoki usposobljenosti ter izjemni požrtvovalnosti pri njihovem delu. Resnično se zavedajo svojega pomembnega poslanstva.

Naj danes, ko se spominjamo vojaškega letalstva iz 2. svetovne vojne, izpostavim, da so med pripadniki v mednarodnih operacijah in na misijah bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodeluje tudi v Sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon so med najbolj plemenitimi in človekoljubnimi dejanji 15. polka in celotne Slovenske vojske.

Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikimi srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih desetih letih v Sloveniji opravile preko 1800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka falcona pa je v slabih dveh letih odkar sodelujemo s Slovenija – transplantom prepeljala 19 organov za presaditev. Ponosni smo, da lahko tudi na ta način pomagamo ljudem in trudili se bomo, da bo tako še naprej.

Potrebno je vlaganje v kadre in opremo. Zadovoljna sem, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov kar je od 5 do 8 % na leto, pri čemer je vmesni cilj 1,2 % BDP v naslednjem desetletnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske in s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.

Andreja Katič

ministrica za obrambo Republike Slovenije

Tanja Strniša - komentar

Komentar Tanje Strniša: Teran – zaščitena označba za upor Kraševcev, lakmus za pokončno držo Slovenije

Zakaj toliko besed in prizadevanj, pa tudi hude krvi zaradi vina Teran, ki predstavlja samo 1,5% slovenske vinske proizvodnje? In zakaj se o nedotakljivosti zaščite Terana kot država Slovenija ne moremo in ne smemo in se ne bomo nikoli pogajali s Hrvaško in Komisijo?

Vino Teran je nezamenljivi del identitete Krasa in neznačilnost slovenske ali hrvaške Istre

Se spomnite, tovariši iz moje generacije, kaj so nas učili v šoli o Krasu? Gotovo se vsi spomnimo, da smo že takrat Kras povezali s kamenjem, surovo burjo, težkimi pogoji za kmetijstvo in življenje, Kosovelom. In Teranom, najbolj tipičnem proizvodom s Krasa. V zavesti Slovencev je Teran že stoletja povezan samo s planoto Kras. Zato je del naše identitete, dediščina, ki so jo ustvarile generacije pred nami, in izročilo, ki ga moramo s ponosom zapustiti potomcem.

Teran predstavlja le okoli 1,5% pridelave slovenskega vina. Pa zato njegova pridelava in obstoj še zdaleč nista obrobnega pomena. Za vinorodni okoliš Kras, ki je najmanjši v Sloveniji, je življenjskega pomena. Na Krasu je okrog 600 ha vinogradov, kar 75% jih je zasajenih s sorto refošk, ki ob skrbni negi daje vino Teran. Vsi, ki smo kdaj bili na Krasu, vemo, da tam ne raste kaj dosti drugega kot trta. Kraška, skalovita in plitka, razgibana tla ne dajo dosti drugih možnosti za kmetijstvo. Nekaj je še orne zemlje, travnikov in pašnikov, večinoma pa je planota zaraščena ali pokrita z gozdom.

Zaradi težkih pridelovalnih pogojev in majhnih, razdrobljenih parcel, so stroški naprave vinograda in njegove obdelave visoki in samo trden kraški značaj in pridne roke niso dovolj za preživetje, pač pa je nujno, da se proizvajajo vina visoke kakovosti, ki z veliko dodano vrednostjo povrnejo visoke proizvodne stroške.  Pridelava Terana je na Krasu glavna kmetijska dejavnost, s katero se ukvarja okrog 900 družin, približno 100 jih živi samo od vinogradništva in vinarstva. Kmetijstvo na Krasu torej nima druge razvojne priložnosti kot Teran.

Teran je del podobe Krasa, skupaj s kraškim pršutom tvori kulinarično-turistično podobo Krasa, na kateri ta majhna obmejna regija, ki je v svoji zgodovini doživela številne pretrese, gradi svojo vizijo in razvoj. V hrvaški Istri je prevladujoča sorta vinske trte malvazija in le 10% je sorte refošk, ki jo Hrvati imenujejo teran. Ali kdo podobo Hrvaške Istre povezuje s teranom?

Vino Teran je drugačno kot vino, ki se iz sorte refošk ali domnevne sorte teran prideluje v Istri

Sorta grozdja refošk na kraških tleh jerini ter v značilni mešanici mediteranske in celinske klime razvije prav posebne lastnosti vina Teran (vsebnost železa in mineralov), ki so mu že v zgodovini pripisovali tudi zdravilni učinek. Prav zato, ker vino Teran definira prav specifično okolje Krasa, ki ga ne najdemo v širši okolici, je imelo posebno mesto tudi v slovenski zakonodaji. Že Zakon o vinu iz leta 1970 je jasno določal, da se Teran lahko imenuje le vino iz sorte refošk na Krasu. In ne kjerkoli, npr. v Slovenski Istri, kjer se tudi goji trta refošk, vino pa se imenuje Refošk in se ne sme imenovati Teran. Pridelovalci Terana so zato to oznako najprej leta 2000 zaščitili na nacionalni ravni, ta zaščita pa se je z vstopom v EU prenesla v evropski pravni red.

Pa tudi na Krasu ni vsako vino iz refoška Teran, pač pa samo tisto, ki izpolnjuje tudi posebne pogoje kakovosti in tehnologije pridelave. Samo kakovostno ali vrhunsko vino iz refoška je Teran. Če je vino namizne kakovosti, izgubi ime Teran in se imenuje kraško rdeče.

Za hrvaško vino, ki bi se po predlogu Evropske komisije imenovalo Hrvatska Istra – teran, ni enakih pravil, tudi namizno vino bi lahko nosilo to ime, bolj mila mediteranska klima in drugačna tla, pa dajo vinu druge lastnosti.

Izjeme za uporabo zaščitenih imen za označevanje vina niso avtomatizem

Evropska zaščita porekla pomeni, da se ime zaščitene označbe ne sme uporabljati za označevanje drugih vin, četudi zaščiteno ime vsebuje ime sorte grozdja. Pravni red EU pa omogoča tudi izjeme, vendar so te redke, saj je to dovoljeno le v primeru 53 geografskih zaščit od skupaj 1750, kolikor jih premore EU. Te izjeme so se v preteklosti vedno dodeljevale na pregleden način, v postopku registracija zaščite ali pa pri sklepanju mednarodnih sporazumov ali v pristopnih pogajanjih novih držav članic v EU. Izjeme se niso nikdar dodeljevale po avtomatizmu.

Spomnimo se, da smo pred pristopom v EU v Brdih in Vipavski dolini gojili sorto tokaj, ki je zaradi madžarske zaščite naši vinarji niso smeli več označevati na vinskih etiketah, ker je to madžarska zaščitena geografska označba, čeprav si je Slovenija v svojih pristopnih pogajanjih za to močno prizadevala.

Slovensko zaščiteno vino Teran in Hrvaška vloga za uporabo imena »sorta grozdja« teran

Hrvaška je vstopila v EU 1.7.2013 in s tem tudi sprejela v celoti pravni red EU, vključno z zaščitenimi označbami porekla za vino, ki so zaščitene v EU. Hrvaški pridelovalci so torej veliko let vnaprej vedeli, da po vstopu v EU ne bodo mogli več uporabljati imena teran za označevanje vina.

Aprila 2013 so slovenski mediji povzeli izjavo uradnega tiskovnega predstavnika  takratnega komisarja za kmetijstvo Dacia­na Ciolosa: »Teran je na trgu EU zaščiten kot slovensko vino, zato nobeno hrvaško vino ne more na trg EU s tem imenom. V Sloveniji in drugih članicah Unije tako že zdaj ni dovoljeno prodajati neslovenskega vina s tem imenom, po vstopu Hrvaške v Unijo pa ne bo dovoljeno niti na hrvaškem trgu. Hrvaška ni izrazila nasprotovanja, ko je Slovenija teran registrirala kot zaščiteno označbo porekla. To bi sicer lahko storila, četudi ni bila članica Unije.”

Evropska komisija je Hrvaški ob vstopu v EU za zaloge vin, pridelane pred vstopom EU omogočila triletno prehodno obdobje za odprodajo starih zalog, ki se je izteklo 30. junija 2016 in v katerem so lahko pridelovalci vino z oznako sorte teran do vključno letnika 2012 prodajali samo na hrvaškem trgu, ne pa tudi v drugih državah članicah EU. Možnost trajne izjeme za teran takrat sploh ni bila omenjena. Slovenski pridelovalci so torej leta 2013 dobili potrditev v sstrani Komisije, da je njihova zaščita absolutna in ekskluzivna.

Čeprav Evropska komisija trdi, da je Hrvaška po njenem mnenju pravočasno, že pred pristopom v EU, dala vlogo za izjemo pri označevanju sorte teran, pa je treba poudariti, da izjema za teran ni bila nikoli predmet pristopnih pogajanj, Komisija pa Slovenije ni seznanila, da je Hrvaška podala vlogo, ki posega v pravice slovenskih pridelovalcev.

Kljub večkratnim zahtevam do danes tudi ni prejela hrvaške dokumentacije ali bila seznanjena z vsebino hrvaške vloge, da bi lahko preverila hrvaške dokumente. Prejela je le kopije dokumentov, v katerih so bile vse vsebinske informacije potemnjene in neberljive in iz katerih lahko razberemo le, da gre za dopise hrvaškega ministrstva iz maja 2013, kar je skoraj dve leti potem, ko je Hrvaška zaključila pristopna pogajanja! Sloveniji tako niso bili nikoli predočeni hrvaški argumenti za zahtevano izjemo.

Slovensko ministrstvo za kmetijstvo je bilo šele septembra 2014, več kot leto po vstopu Hrvaške v EU, neformalno seznanjeno s hrvaško zahtevo in da je Komisija pripravila delegirani akt, s katerim bi Hrvaški naknadno in za nazaj dodelila trajno izjemo za uporabi tega imena. Slovenija je od takrat naprej ves čas ostro nasprotovala temu aktu in pripravila številne argumente, s katerimi je utemeljevala svoje stališče.

Prvi argument za nasprotovanje je netransparentno in nepravilno voden postopek:

  • Hrvaška je zamudila rok, v katerem bi tako izjemo lahko uveljavljala (v postopku naše zaščite Terana ali v času hrvaških postopnih pogajanj).
  • Nedopustno je, da so med Komisijo, ki je vodila pogajanja v imenu članic, in Hrvaško, potekali kakršnikoli dogovori o reševanju te zadeve po pristopu brez vednosti Slovenije.
  • Nedopustno je, da bi Komisija na tak način zaobšla običajen postopek pristopnih pogajanj, v katerem nobene izjeme od pravnega reda ni mogoče podeliti brez soglasja vseh članic EU, z delegiranim aktom pa bi to storila enostransko in brez soglasja Slovenije in slovenskih pridelovalcev, ki so nosilci zaščite in ki so tudi ves čas nasprotovali izjemi za hrvaške pridelovalce.
  • Ker Komisija s tem ustvarja precedenčni primer, saj takega postopka še ni uporabila in še posebej ne za nazaj.
  • Ker bi v skladu z Lizbonsko pogodbo z delegiranim aktom lahko podrobneje ureja le nebistvene vsebine, dodelitev izjeme za uporabo zaščitenega imena pa nikakor ne more biti nebistvena vsebina.
  • Ker slovenski vladi niti slovenskim pridelovalcem niso bili razkriti podatki iz hrvaške vloge, na podlagi katerih bi Slovenija lahko preverila njihove argumente in gradila svojo obrambo.

Druga skupina argumentov je vsebinske narave:

  • Vino Teran s Krasa ima posebne, predpisane in kontrolirane lastnosti, ki nimajo nič skupnega z vinom, ki se prideluje iz sorte teran v Hrvaški Istri.
  • Slovenija trdi, da je sorta grozdja ista na Krasu in v Istri, to je refošk. Tudi Hrvati so imeli tako uradno zapisano do leta 2010: hrvaški nacionalni pravilnik je do leta 2010 poznal sorto teran z dvema sinonimoma: refošk in istrijanac, po letu 2010 pa so to ločili v dve sorti: teran (s sinonimom istrijanac) in refošk. Hrvaško-slovenska znanstvena raziskava iz leta 2014 dokazuje, da gre za genetsko isto sorto. Ampak če bi Hrvati priznali, da je to sorta refošk, ne bi imeli podlage za zahtevo, da na steklenice pišejo teran. Zato lahko domnevamo, da je bila ločitev refoška v svojo sorto narejena z namenom, da se ogrozi slovenska zaščita Terana.
  • Zemlja in klima na Krasu dasta vinu posebne lastnosti. Kras ni Istra, to je bistvo in pomen »terroir-a« v vinogradništvu. Istrsko vino iz sorte teran je lahko tudi namizno, lahko se v manjšem deležu mešajo tudi druge sorte grozdja, skratka, posebna kakovost ni predpisana.
  • Slovenski Teran je bilo vedno lokalno vino, znano v glavnem samo na slovenskem trgu, ki ga je slovenski potrošnik navajen v svoji specifičnosti. Hrvaško vino z oznako teran bi povzročilo zmedo in zavajanje pri potrošnikih, ki ne bi vedeli, kaj lahko pričakujejo, ko kupijo teran.
  • Zaradi lažjih pogojev in cenejše pridelave na Hrvaškem in neenake kakovosti bi hrvaško vino z oznako teran pomenilo nelojalno konkurenco in bi lahko ogrozilo pridelavo Terana na slovenskem Krasu. Od ekskluzivnosti uporabe imena Teran samo za Kras je odvisen obstoj vinogradništva na Krasu. Grožnja je še posebej velika zato, ker je Hrvaška Istra veliko večje območje kot slovenska planota Kras in ima zato dosti večji potencial za rast.
  • Ker bi Komisija s sprejemom delegiranega akta, s katerim bi Hrvaški podelila izjemo za uporabo imena sorte teran, legalizirala nezakonite prakse hrvaških pridelovalcev, ki niso prenehali uporabljati imena teran niti po preteku triletnega prehodnega obdobja za odprodajo starih zalog vina, namesto da bi ostro opozorila hrvaške pristojne organe, ki kršitev niso preganjali kljub številnim pozivom Slovenije.

Iz vseh teh razlogov niso slovenski pridelovalci Terana in slovenski minister mag. Dejan Židan nikoli pristali na kakršenkoli kompromis, saj bi vsak kompromis pomenil razvodenitev zaščite Terana in bil v škodo pridelovalcem s Krasa. Nasprotno, s številnimi pismi, gradivi, dokazi in sestanki na najvišjih ravneh smo dokazovali svoj prav in branili interese Kraševcev.

Dialog s Komisijo: boj z mlini na veter

Evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan ni nikoli odgovoril na ugovore in argumente slovenskega ministra Dejana Židana. Nasprotno. Ves čas je bil vtis, da Komisija išče rešitev za Hrvaško. Zelo pomenljivo je, kaj je komisar Hogan navedel kot sprožitev postopka sprejema delegiranega akta. Hrvaška je lani jeseni Komisiji v notifikacijo poslala nacionalni pravilnik, v katerem je predvidela možnost uporabe imena sorte teran za vino iz Hrvaške Istre. In namesto, da bi Komisija tak pravilnik zavrnila, ker je neskladen z EU pravnim redom, se je odločila spremeniti lasten pravni red, tako da bi bilo Hrvaški tako označevanje omogočeno. Komisar Hogan je pri tem povedal, da je tako moral odreagirati, ker če Komisija ne bi odreagirala v trimesečnem roku, bi hrvaški nacionalni pravilnik pričel veljati. Ali res? Pravilniku je nasprotovala tudi Slovenija! Kot da Komisija ni znala v tem primeru ugotoviti, da je pravilnik neskladen z EU. Res neobičajno, da namesto tega namerava spremeniti lasten pravni red!

Evropske komisije pri nameri, da ugodi Hrvaški, niso ustavile niti hrvaške kršitve evropske zakonodaje, na katere jo je Slovenija opozarjala že od leta 2014. Decembra 2016 je zaradi neukrepanja hrvaških oblasti proti kršitvam hrvaških pridelovalcev Slovenija vložila tudi pritožbo na Evropsko komisijo. Komisija se je odzvala medlo, z dopisom Hrvaški, da morajo pridelovalci, kljub procesu priprave delegiranega akta, spoštovati pravice slovenskih pridelovalcev, namesto da bi jo ostro pozvala k ukrepanju proti kršiteljem.

Komisija je tako, kljub očitkom Slovenije o netransparentnosti postopka in nepoštenem obravnavanju Slovenije ter ob nasprotovanju Slovenije, v januarju 2017 sprožila postopek sprejema delegiranega akta za podelitev izjeme Hrvaški, brez presoje učinkov na pridelovalcev in resnih argumentov. Komisar Hogan pri tem zmotno trdi, da se s tem razjasnjuje pravno stanje, krepi zaščita slovenske zaščite in ne ogroža slovenskih pridelovalcev?!

Zato je minister Židan, ob podpori vlade, takoj napovedal uporabo vseh pravnih sredstev za izpodbijanje takega akta, vključno s tožbo pred Evropskim sodiščem.

Preobrat: Evropska varuhinja človekovih pravic je pritrdila Sloveniji in okrcala Komisijo

V februarju 2017 pa je vendarle prišlo do pomembnega preobrata. Evropska varuhinja človekovih pravic je na podlagi pritožbe slovenskih pridelovalcev izdala priporočilo Komisiji, v katerem ugotavlja, da je Komisija ravnala nepravilno, ko pridelovalcem ni razkrila v celoti vseh dokumentov, s katerimi je Hrvaška zaprosila za izjemo, razen osebnih podatkov.

Varuhinja je ugotovila, da je postopek tekel netransparentno in pri tem zavrnila prav vse argumente Komisije. Komisijo je pozvala, da v treh mesecih, to je do 15. maja  2017, poda mnenje o njenem priporočilu. Neodvisna evropska institucija je torej potrdila, na kar je Slovenija opozarjala Komisijo več kot dve leti.

Predsednik Evropkse komisije Jean-Claude Juncker je ustavil postopek in bo preučil nova dejstva

Na podlagi priporočila varuhinje je slovenski minister Dejan Židan takoj pozval prvega podpresednika Komisije, komisarja Fransa Timmermansa, da nemudoma ustavi postopek ali ga ustavi za toliko časa, da se slovenski strani posredujejo celotni hrvaški dokumenti in jih Slovenija preuči in se do njih opredeli.

Poleg tega so slovenski pridelovalci, v enotnem in odločnem nastopu v Bruslju, opozorili komisarja Hogana, da na podlagi tistega dela dokumentov hrvaške vloge, ki je berljiv, sumijo, da je eden od dokumentov prirejen in bi na ta način Komisija lahko svojo odločitev sprejela na napačnem temelju.

Predsednik Komisije Juncker je zato ob aktualnem obisku v Sloveniji obljubil, da bo Komisija ustavila postopek in preučila nova dejstva. Lahko bi rekli, da je bila v dve in pol letni vsiljeni vojni za Teran to prva poteza Komisije, ki je v duhu njene vloge varuha pravnega reda, transparentnosti in vladavine prava.

Je pa moral za to slovenski minister in podpredsednik vlade Dejan Židan trdno vztrajati. In neomajno vztrajati bo treba do konca in to enotno, vsi, ki nam je mar za pošteno pridobljene pravice Kraševcev, za njihov obstoj. In predvsem za to, da je Slovenija v Evropski uniji enakopravno upoštevana članica, ki naj bo obravnavana pošteno in transparentno.

mag. Tanja Strniša je državna sekretarka na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter predsednica Sveta SD za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Peter Pogacar - komentar

Komentar Petra Pogačarja: Prihodnost dela

V začetku tedna sem sodeloval na odlično pripravljeni mednarodni konferenci v organizaciji Društva Progresiva in Evropske fundacije za progresivne študije (FEPS) z naslovom “Prihodnost dela, socialna in pravna varnost”, ki je potekala v ljubljanskem kreativnem centru Poligon. Odprli so pravo temo ob pravem času, ki ga aktivno živimo. Spremembe v delovnih okoljih so vse hitrejše in globlje. Dejstvo je, da nove tehnologije v celoti spreminjajo načine, kako živimo in delamo, kot tudi načine, kako razmišljamo in dojemamo sebe in svet okoli nas.

V celoti ne moremo natančno predvideti, kako bo prihodnost dela izgledala, vendar se spremembe že dogajajo in zato zahtevajo politično pozornost in upravljanje. Na spremembe v delovnih okoljih danes vpliva niz dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši naslednji: hiter razvoj tehnologij in drugi znanstveni preboji, novi načini organizacije dela, nova delitev dela na globalni ravni in demografske spremembe.

Po eni strani inovativne storitve in poslovni modeli, ki jih omogoča digitalizacija, omogočajo povečanje učinkovitosti na raven, ki si je prej ni bilo mogoče predstavljati, ter potrošnikom ponujajo večjo izbiro. Po drugi strani pa imajo znatne posledice za trg dela in organizacijo dela, kot so povečanje dohodkovnih neenakosti in zmanjšanje dostopa do sistemov socialne varnosti, kar bi se lahko za nekatere skupine delavcev izkazalo za negativno, če ne bo ustreznega ukrepanja.

Da bi preprečili povečanje dohodkovnih neenakosti, ki jih deloma povzroča digitalizacija, je potrebno podpirati kolektivna pogajanja na vseh ravneh, zlasti v panogah in podjetjih, ki jih je prizadela digitalizacija. S tem se zagotovi, da nove oblike digitalizirane organizacije dela izboljšujejo kakovost delovnega mesta, namesto da jo poslabšujejo. V dialogu s socialnimi partnerji je treba preučiti strategije za prilagoditev področja veljavnosti socialnih in delovnopravnih standardov, da bodo odražali pogoje novega delovnega okolja.

Logična posledica je tudi, da je treba ustrezno posodabljati učne načrte poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Uradni podatki Evropske komisije namreč kažejo, da je kar 47% delovne sile v EU brez zadostnih e-znanj.

Nadalje, mednarodne raziskave kažejo, da se na delovnih mestih vse bolj povečujejo tako časovni pritiski kot tudi obseg dela. Nove tehnologije vodijo v vse pogostejše zahteve po stalni dostopnosti. Prilagodljiva organizacija dela zaposlenim običajno omogoča visoko raven delovne samostojnosti in lahko izboljša kakovost delovnega mesta ter poveča in olajša usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Vendar take prilagodljive oblike dela ustvarjajo tudi tveganja, če se zaposleni čutijo obvezane, da so ves čas na voljo.

Medtem, ko so socialni sistemi v Evropi še pred nekaj leti vzdrževali zavidljivo raven socialne varnosti in blaginje, danes temu ni več tako. Močna rast nestandardnih oblik zaposlovanja, ki jih prinaša digitalizacija, pomeni, da vse večji delež delovne sile ne prispeva v uveljavljene sisteme socialne varnosti in jih ne koristi, npr. zavarovanje za primer brezposelnosti ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so bili sistemi socialne varnosti na področju pokojnin, bolezni in invalidnosti večinoma vzpostavljeni konec 19. stoletja, ko je na trgu dela prevladovalo delo za nedoločen in polni delovni čas. Povedano drugače, socialna varnost se s takšnim sistemom lahko zagotavlja le za tiste, ki imajo stabilno zaposlitev in skozi življenje redno plačujejo prispevke.

Danes pa smo priča velikim spremembam na trgu dela, kjer je vse več atipičnih oblik zaposlitve, dela za polovični delovni čas in prekarnih oblik dela. Če želimo kot družba ohraniti najvišje možne standarde socialne države in države blaginje so spremembe sistemov in trga dela nujne.

V zanosu uvajanja novih tehnologij tako ne smemo ogroziti strukture evropskega socialnega modela, ki temelji na močni javni udeležbi pri financiranju in zagotavljanju storitev splošnega pomena ter učinkovitih sistemov socialne varnosti.

Glavni cilji reforme trga dela iz leta 2013 je bil zmanjšanje segmentacije na trgu dela med pogodbami za določen čas in pogodbami za nedoločen čas. Dobra tri leta kasneje ugotavljamo, da rezultati so in da se ta razkorak zmanjšuje. A hkrati so se na trgu dela pojavili novi strukturni izzivi, ki povečujejo prepad med zaposlenimi, ki delo opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ter tistimi, ki delo opravljajo v drugih oblikah dela.

Trdno verjamemo, da ni pomembna zgolj stopnja delovno aktivnega prebivalstva, ampak tudi zagotovitev kakovostnih delovnih mest, ki posamezniku omogočajo ustrezno socialno, ekonomsko in pravno varnost. Zato je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pripravilo dokument »Za dostojno delo«, ki predstavlja nabor ukrepov, ki lahko kot paket predstavljajo preboj za dostojno delo vseh državljank in državljanov.

S proaktivnim oblikovanjem politike na nacionalni in evropski ravni se mora zagotoviti, da se izkoristi priložnosti in sooči z negativnimi posledicami. Pri tem pa je ključno zagotavljati, da delo ostaja kot temeljna vrednota in človekova pravica, ki omogoča preživetje družbe in posameznika v njej, posamezniku pa daje dostojanstvo in možnost, da po svojih najboljših močeh soustvarja skupnost.

Peter Pogačar je univ. dipl. pravnik in državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Jernej Pikalo - kolumna

Komentar dr. Jerneja Pikala: Modernizacija šolstva in vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. Je tudi eden od najstabilnejših, saj smo ga v Sloveniji kljub krizam, težnjam po njegovi privatizaciji, pritiskom po nižanju standardov in (pre)pogostem zakonskem mrcvarjenju in preobremenjevanju z nepotrebnimi pravili, rokohitrskimi spremembami in preobsežno regulacijo, uspeli obdržati na zavidljivo visoki ravni. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so naši otroci v dobrih in strokovnih rokah, saj zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj, od vrtca do univerze. Slovenski izobraževalni sistem danes po mnogih kazalcih spada med petnajst najboljših izobraževalnih sistemov na svetu, kar je izjemno v družbi nekaj manj kot dvesto držav sveta.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodnje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljni intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Nekateri v družbi so podpovprečno ali nadpovprečno nadarjeni. Za njih naj velja prav posebna skrb. Medtem ko imamo relativno dobro razvit sistem dela s tistimi, ki običajnih obremenitev ne zmorejo, pa zaostajamo pri delu s tistimi, ki zmorejo več. Z nadpovprečno nadarjenimi se dela sistematično v osnovni in srednji šoli, na univerzah posebnih vzpodbud za delo z nadpovprečnimi ni. Države v naši soseščini in dlje imajo bolje razvite sisteme dela z nadarjenimi, ki niso ozko vezane samo na izobraževalni sistem, ampak pri tem sodelujejo tudi drugi družbeni podsistemi (zavodi za zaposlovanje, fundacije, društva, …). Prevetriti bo treba sistem dela z nadarjenimi, ga organizirati bolj sistematično, predvsem pa ga razviti na tistih delih izobraževalnega sistema, kjer še ni dovolj razvit ali pa ne deluje.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

V razmišljanje o modernizaciji šolstva sodi tudi vprašanje prenove vsebin različnih izobraževalnih programov. Programi morajo slediti duhu časa in sprememb v družbi, a obenem do njih ohranjati kritično distanco. Pri spremembah se je kratkovidno navezovati na današnje potrebe trga delovne sile, kajti te so ponavadi že povsem spremenjene, ko posamezniki ali posameznice končajo s šolanjem. To pa seveda ne pomeni, da izobraževalnih programov za tiste poklice, ki imajo neposreden izhod v določeno zaposlitev, ne razvijamo skupaj s partnerji iz gospodarstva, obrti, itn.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Izobraževanje ni samo za mlade, ampak za vse. Pri tehnološkem posodabljanju šolstva je za to potrebno paziti, da ne zadovoljuje samo šolskih interesov, ampak širše družbene, kajti znano je, da so npr. starejši v Sloveniji na repu Evropske unije po veščinah v uporabi informacijsko komunikacijskih tehnologij. Šola je veliko več kot zgolj izobraževalna ustanova, je center družbenega in družabnega življenja.

Dr. Jernej Pikalo je nekdanji šolski minister, predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport ter profesor na FDV

Samer Khalil v Državnem svetu

Komentar Samer Khalil: Zakaj sem kot državni svetnik v DS predlagal odložilni veto na novelo zakona o tujcih?

Državni zbor je 26. januarja 2017, na svoji 26. redni seji sprejel novelo Zakona o tujcih. Sprejetje zakona je nemudoma sprožilo veliko medijske pozornosti, še posebej, ker so številni ugledni domači in tuji pravni strokovnjaki, zakonodajno-pravna služba Državnega zbora in tudi nevladne in medvladne organizacije, npr. Svet Evrope, menili, da zakon krši človekove pravice. Sprememba zakona naj bi, tudi po besedah predsednika Državnega zbora dr. Milana Brgleza, ki je glasoval proti noveli zakona, kršila Ustavo Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, ki jih je Slovenija ratificirala. S tem bi lahko nastale tudi nepopravljive zunanjepolitične in mednarodnopravne posledice za našo državo ter naše interese v mednarodni skupnosti.

Zakon o tujcih je bil sprejet s komaj zadostno podporo 47 poslancev, kar kaže na to, da so imeli mnogi velike pomisleke glede njegovega sprejetja. Poslanska skupina Socialnih demokratov je soglasno glasovala proti sprejemu zakona. S tem je pokazala, da smo v naši stranki zelo občutljivi, ko gre za kršenje človekovih pravic.

Sam sem odraščal v 80-ih letih. Že kot mladinca so me zelo zanimale človekove pravice, pa naj si je šlo za verbalni delikt (zloglasni 133. člen), ugovor vesti ali smrtno kazen. Človekove pravice so bile tako razlog, zakaj sem kot državni svetnik, skupaj z enajstimi ostalimi podpisnicami in podpisniki, zahteval sklic izredne seje Državnega sveta. Le ta ima namreč možnost, da na kateri koli zakon sprejme odložilni veto. Slednje pomeni, da mora Državni zbor še enkrat obravnavati zakon. Za (ponovni) sprejem je potrebnih 46 glasov poslank in poslancev.

Želel sem, da o tako pomembni zadevi, kot je kršenje človekovih pravic, poslanke in poslanci ponovno razmislijo ter prisluhnejo argumentom proti sprejetju zakona. Predlog zakona je namreč Ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo po nujnem postopku, glede na zelo občutljivo tematiko pa bi bila potrebna temeljita javna razprava. V prid temeljiti razpravi govori tudi dejstvo, da večjega vala beguncev ni na vidiku, zato bi si morali za takšne odločitve vzeti več časa za tehten premislek. Človekove pravice so namreč izjemno pomembne in kadar se posega v njih je potrebno široko politično soglasje.

Hkrati z zbiranjem podpisov je potekalo tudi pisanje predloga odložilnega veta. Pri pisanju predloga mi je zelo pomagala evropska poslanka Tanja Fajon, za kar se ji iskreno zahvaljujem.

Sama izredna seja Državnega sveta je bila zelo burna. »Glasni« smo bili predvsem podporniki odložilnega veta, saj smo se zavedali, kaj lahko pomeni kršenje človekovih pravic. Tiha večina pa je bila »prestrašena«. Nasedli so govorici ustrahovanja, ki jo je del vladne ekipe vključil v svoj vsakodnevni besednjak. Represivni del državnega aparata mora povsod videti potencialne sovražnike, saj (tudi) tako upravičuje svoj obstoj.

Na seji me je najbolj prizadela razprava državnega svetnika, ki je svoje nasprotovanje vetu utemeljeval s tem, da migranti (beseda begunec se je zadnje čase kar nekako izgubila) prihajajo iz držav, kjer imajo manj zagotovljenih človekovih pravic, kot jih imamo mi tukaj, v Sloveniji. In nič zato, če mi malo kršimo njihove človekove pravice, saj jih itak nimajo v svoji matični državi. Slednje pomeni, da so eni malo več ljudje, drugi pa malo manj ljudje. Kaj je delal nadčlovek v Evropi pred malo več kot 70 leti pa vemo. Desetine milijonov mrtvih povedo vse. In zgleda, da nadčlovek še ni izgubil volje do moči in tako še ni rekel svoje zadnje.

Glasovanje v Državnem svetu je bilo žal v korist podpornikom novelacije Zakona o tujcih. Za veto nas je glasovalo 16, proti pa 19. Zakon je stopil v veljavo. Na koncu si želim le, da bi slovenska varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer, zbrala pogum in za novelo Zakona o tujcih zahtevala ustavno presojo.

Samer Khalil, svetnik v Državnem svetu Republike Slovenije

France Križanič - komentar

Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
- Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
- Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
- Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
- Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
- Krka, Gorenje, Talum,
- HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučče Kanin
- ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance

EP-045302A_Fajon_portraits

Tanja Fajon: Po Brexitu in Trumpu leto 2017 priložnost za politično prebujenje Evrope

Vse več Evropejcev, med njimi tudi Slovencev, pozablja, kaj pomeni Evropska unija. Vrednote, kot so mir in blagostanje, »močnejši skupaj«, ne odzvanjajo enako, kot so še pred desetletjem. Posebej ne med mlado generacijo, ki je odrasla v prostoru in času brez vojn in nasilja, v demokraciji, ob spoštovanju človekovih pravic ter vrednot kot sta strpnost in solidarnost.

A brez občutka evropske identitete in brez zavesti o tem, da se je za te stvari bilo potrebno boriti in da je ravno Evropska unija v času porušene Evrope po drugi svetovni vojni ponudila varnost, prijateljske odnose, tesnejše gospodarsko sodelovanje in sčasoma tudi blaginjo. Ni dvoma, da so razlogi za naraščanje populizma ter skrajno desnih in levih strank po vsej Evropi vse splošna jeza ljudi. Prav to vse splošno nezadovoljstvo je povzročilo Brexit (odločitev Velike Britanije o izstopu iz Evropske Unije) in Donaldu Trumpu odprlo vrata v Belo hišo.

Novi  ameriški predsednik odkrito sovražno govori o Evropski uniji. Odkrito sovražno pa o njej govorijo tudi vodje francoske Nacionalne Fronte, stranke Svoboda na Nizozemskem in Alternative za Nemčijo. Politično tveganje za Evropo še nikoli ni bilo tako resno, kot je danes, ko so pred vrati volitve v štirih ustanovnih članicah Unije.  A tako populisti v Evropi kot Trump v Ameriki nimajo prepričljivih odgovorov, kako se bodo spopadli z gospodarskim nazadovanjem, strukturno nezaposlenostjo in upadanjem tekmovalnosti v globalizirani svetovni ekonomiji. Zgolj grozijo ljudem in nabirajo politične točke v negativnih čustvih – jezi in strahu.

Svet je danes veliko bolj razdeljen med bogate in revne, kot je bil še pred četrt stoletja. Vse bolj je med razočaranimi ljudmi navzoč občutek, da bogati kupujejo politični vpliv. Okrepljeni migrantski tokovi so razkrili, kako mnogi na Zahodu (p)ostajajo sovražni do tujcev – od beguncev iz Sirije do poljskih in madžarskih priseljencev. Našo zmožnost, da se zapiramo v skupine enako mislečih, postajamo jezni drug na drugega tudi brez vzroka, so pospešili socialna omrežja in informacijska tehnologija.

Vseh teh groženj se evropski politični vrh še kako dobro zaveda. Evro skepticizem narašča že vse od finančne krize leta 2008. Čeprav so bili vzroki le-te v nepopolni naravi bančne in monetarne unije, je javno mnenje za slabosti napačno okrivilo »preveč Evrope«. Politični voditelji se od »vse tesnejše Unije« umikajo že od kolapsa ambicioznega projekta evropske ustave pred 12-imi leti. Prepogosto so bilo kaznovani s strani volivcev, ko so zagovarjali manj suverenosti svojih prestolnic in bolj odprte roke Bruslja. Danes so le še redki tako pogumni.

Ideje populistov, da ljudem vrnejo, kar želijo, se zdijo všečne, a so zmotne. Prepričevanja, da bomo z ograjami ustavili val beguncev ali da bodo države, ki gredo ven iz Unije na boljšem, so laži. Nobena ograja ne bo ustavila človeka na begu, migracije od nekdaj veljajo za neustavljiv, popolnoma naraven pojav. Probleme je potrebno reševati pri izvoru, torej osredotočiti se moramo na rešitve, ki bodo ustavile vojne in ublažile številne krize.

Pa vendar ne morem mimo vprašanja: je to, kar želijo ljudje, ki volijo populiste in skrajneže, res tako nestrpno, kot je nestrpna ali nasilna retorika njihovih voditeljev? Ne verjamem. Prepričana sem, da ljudje želimo živeti v Evropi, ki nam bo nudila gospodarsko in socialno varnost pred globalnimi izzivi 21. stoletja.

Ravno tako sem prepričana, da imamo Socialni demokrati pravi odgovor na trenutno situacijo: na predolgo trajajočo politiko zategovanja pasu bomo odgovorili z več vlaganji, več delovnih mest in socialno varnejše ter bolj humane pogoje za naše delavce; na zaskrbljujoč trend sovražnega govora, zlasti v diskurzu o migrantih in beguncih, bomo odgovorili z več solidarnosti, strpnosti in človečnosti; na zatiranje človekovih pravic in omejevanje svobodnega izražanja posameznikov bomo odgovorili s spoštovanjem raznolikosti; na argumente, ki se naslanjajo na protekcionizem in nacionalizem bomo odgovorili z več Evropske unije, ki je vplivna.

Kajti v »postfaktični« družbi, kjer resnica in dejstva izgubljajo bitko pred neresnico in lažmi, druge rešitve ni. Tako kot ni drugega odgovora na neizogibno dejstvo, da je naš svet izjemno povezan, kot to, da so naše družbe strpne, naši državljani solidarni in odprtih nazorov, naša evropska družina pa močna in enotna.

Brexit ali Donald Trump sta lahko darilo izgubljeni evropski solidarnosti. Prav področja, ki bodo izziv v odnosih med VB in EU in ZDA in EU – od trgovine do varnosti – so tista, na katerih nobena evropska država, ne velika Nemčija in gotovo ne majhna Slovenija, v svetu globalizacije ne more preživeti sama. Če se Evropa ne bo zbudila, če politični voditelji Evropske unije ne bodo vzeli v roke usode lastnih držav, bodo volitve na Nizozemskem, v Italiji, v Franciji in Nemčiji še okrepile skrajno desne populiste in nacionaliste po vsej Evropi. Evropska socialna demokracija pa bo namesto prebujenja doživela politični zlom.

Naj nas ob mednarodnem  dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnim, da se je v obdobju populizma in normalizacije radikalne desnice še bolj kot kadarkoli prej pomembno spomniti vseh grozot holokavsta. Ta mesec obeležujemo odločitev izpred 75-ih let namernega in sistematičnega poboja celotne nacije v Evropi, ki je za vedno zaznamovala tako preteklost kot prihodnost stare celine. V treh letih po tej odločitvi je nacistični režim, skupaj s somišljeniki, umoril več kot šest milijonov Judov, dva milijona Romov in več kot 250.000 ljudi s posebnimi potrebami. Tega ne smemo nikoli pozabiti!

V želji po medijski pozornosti smo v zadnji tednih priča večim poskusom napada na spomin holokavsta s strani skrajno desnih politikov. Ta grozota, genocid kar osmih milijonov je postal zgolj eno izmed komunikacijskih orodji populistov. Dolžnost odgovornih na obeh polih političnega spektra je, da se temu odločno zoperstavimo. Boriti se moramo proti lažnim novicam in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev Evrope. V nasprotnem primeru tvegamo ne samo pozabe zločinov nacionalizma 20. stoletja, ampak tudi možnost njihovega podoživljanja. Vrednote, ki jih zagovarjamo socialisti in demokrati, so že več krat v zgodovini premagale zatiranje in omejevanje človekovih pravic. Bodimo odgovorni državljani, nenehno se borimo za strpno in odprto družbo in ne dovolimo, da se nam zgodovina ponovi!

mag. Tanja Fajon
evropska poslanka SD in podpredsednica Skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu

Jernej Štromajer - komentar

»Samo mirno« – komentar socialdemokrata Jerneja Štromajerja ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Trumpa

Predsednik Trump. Ja na to se bomo morali navaditi, saj bo Donald J. Trump, nepremičninar in voditelj resničnostnega šova od petka opoldne predsednik ZDA. Skoraj ga ni resnega političnega analitika ali anketarja, ki bi pred letom dni napovedal, da se bo kaj takšnega zgodilo. Kajti še nekaj tednov pred volitvami je vse kazalo, da bomo dobili prvo žensko predsednico ZDA. Nato pa je direktor FBI James Comey kongres obvestil o ponovni preiskavi elektronske pošte povezane s Hillary Clinton … ampak to je že druga zgodba.

Trump je na volitvah uspel prebiti t.i. demokratski modri zid, ko so zvezne države Wisconsin (WI), Michigan (MI) in Pensilvanija (PA) po dolgih letih (MI in PA prvič po letu 1988, WI pa prvič po letu 1984) glasovale za republikanskega kandidata. Razlag, kako in zakaj je Trumpu to uspelo, je veliko. Marsikdo bo celo rekel, da Trump ni toliko zmagal, kot je Hillary Clinton izgubila. Mnogi, ki so leta 2008 in 2012 volili za predsednika Obamo se tokrat niso odpravili na volišča in rezultat, ki ga je Hillary Clinton dosegla v urbanih središčih, kot so Milwaukee, Detroit in Philadelphia, je bil prešibek, da bi preglasoval podporo, ki jo je bil Trump deležen na podeželju. Hkrati pa je Trump, za razliko od prejšnjih republikanskih kandidatov, dobil večji delež glasov s strani t.i. modrih ovratnikov – predstavnikov delavskega razreda, kar je pomembno prispevalo k njegovi zmagi.

Verjamem, da do sedaj že vsi poznamo zgodbo ameriškega elektorskega volilnega sistema in da je Donald Trump zaradi njega zmagal, kljub temu, da je dobil 2,8 milijonov manj glasov kot Hillary Clinton. Bolj kot to, je pomembna številka 65.844.610, to je število ljudi, ki je glasovalo za Hillary Clinton in če k temu prištejemo še glasove, ki so jih prejeli drugi kandidati za predsednika vidimo, da si velik del ZDA ni želel, da Donald Trump postane predsednik. Okoli 54% tistih, ki so odšli na volišče si tega ni želelo, če smo bolj natančni. Nekaterim pa je bilo verjetno vseeno in so zato ostali doma ali glasovali za enega izmed kandidatov, ki ni imel realnih možnosti za izvolitev. Med drugim verjetno tudi zato, ker jih Hillary Clinton, kot predstavnica demokratske politične elite, pač ni prepričala, da se zanjo splača glasovati.

Kakorkoli, Trump bo naslednja štiri leta zasedal Belo hišo in vanjo vstopa z najslabšo podporo javnosti novoizvoljenega ameriškega predsednika v moderni zgodovini. Celo George Bush mlajši je imel po vseh zapletih z glasovanjem na Floridi mnogo večjo podporo, kot jo ima Donald J. Trump. Za to si je kriv sam. V prehodnem obdobju ne samo, da ni umiril retorike, ampak je nadaljeval s svojo agresivno volilno kampanjo, čeprav so volitve minile. Tako je v zadnjih dneh brez sramu žalil Johna Lewisa, dolgoletnega demokratskega kongresnika, sicer pa nekdanjega soborca legendarnega Martina Luthra Kinga. Lewis in številni drugi kongresniki se zato (in tudi drugih razlogov) protestno ne bodo udeležili Trumpove inavguracije.

Tudi z izborom članov svojega kabineta je Trump dvignil veliko prahu. Za vodenje zunanjega ministrstva je izbral direktorja naftne družbe Exxon Rexa Tillersona, ki je s strani ruskega predsednika Putina prejel državno priznanje Ruski red prijateljstva (kar močno moti tudi številne republikanske senatorje). Za novega državnega tožilca pa je izbral Jeffa Sessionsa, ki ga zaradi rasističnih obtožb pred leti senat ni želel potrditi za zveznega sodnika. In še bi lahko našteval problematične izbore na kabinetne položaje.

Zanimivi so tudi svetovalci, ki bodo Trumpu pomagali voditi Belo hišo. Tukaj izstopa Steve Bannon, nekdanji urednik skrajno desničarskega portala Breitbart. Po mnenju nekaterih je med predsedniško kampanjo Portal Breitbart služil kot Trumpova verzija časopisa Pravda. Steve Bannon je samodeklarirani »ekonomski nacionalist« in tukaj se vrnemo k volivcem modrih ovratnikov. Trump jim je obljubil, da bo v ZDA nazaj pripeljal delovna mesta, ki so se v zadnjih letih preselila v Mehiko in na Kitajsko. Gre predvsem za intenzivna delovna mesta v industriji, ki jih je v ZDA globalizacija močno prizadela. Kako bo Trump to naredil še trenutno ni najbolj jasno, nekaj je bilo sicer govora o carinah in drugih oblikah protekcionizma, ampak kako bi morebitna trgovinska vojna s Kitajsko vplivala na ekonomijo ZDA, se ne ve. Hkrati bo njegove obljube zanimivo spremljati z vidika dejstva, da je brezposelnost v ZDA pod predsedovanjem Obame trenutno pod 5%.

Če bodo ZDA res vodile politiko nekakšnega ekonomskega nacionalizma, si tudi v Sloveniji ne moremo realno obetati kakšnih green field investicij ameriških podjetij s pomočjo Slovenke Melanije Trump, ki bo postala prva dama ZDA. Lahko pa pričakujemo več ameriških turistov, kar je priložnost, ki jo velja izkoristiti. Največ kar bi Slovenija lahko iztržila v obliki svetovne promocije pa bi bilo prvo srečanje Trump – Putin (podobno kot leta 2001 srečanje Bush – Putin) v Sloveniji. Če smo uspeli takšen dogodek gostiti leta 2001, ga bomo pa tudi leta 2017, ko v Beli hiši živi Slovenka, ali pač?

Kakorkoli, na zunanjepolitičnem področju bo zagotovo najbolj zanimivo spremljati odnos med Putinom in Trumpom – ne samo zaradi obtožb, da so Rusi pomagali Trumpu do izvolitve, ampak predvsem z vidika reševanja vojne v Siriji in boja proti ISIS. Na notranjepolitičnem področju pa ima sedaj Trump dve leti udobno republikansko večino v obeh domovih kongresa. Njihova prva tarča je znana: Obamacare, aktualni sistem zdravstvenega zavarovanja, ki so ga sprejeli demokrati. Da ga republikanci želijo ukiniti je jasno, kako, s čim in če sploh pa ga bodo nadomestili, pa trenutno ostaja neznanka. Kakor tudi ni jasno, kako se bo na to odzvalo več milijonov ljudi, ki so zaradi Obamacare prišli do zdravstvenega zavarovanja.

In potem so tukaj še obljube, kot je zid na južni meji, ki ga bo baje plačala Mehika. To bo sploh zanimiva zgodba … Pri vseh problemih, za katere je Trump obljubil, da jih bo tako ali drugače rešil, mene sicer najbolj skrbi odnos do črnske skupnosti in gibanja Black Lives Matter. Če so zaradi rasnih napetosti že sedaj nekajkrat gorela ameriška mesta, v času ko sta bila državni tožilec in predsednik temnopolta, se zna situacija v času republikanske administracije še dodatno zaostriti. Upajmo, da ne pride do ponovnih (še večjih) izgredov. Američani tretjino senata in celoten predstavniški dom kongresa volijo vsaki dve leti. Stranka aktualnega predsednika na teh t.i. »midterm« volitvah tradicionalno doseže slabši rezultat, kot na predsedniških volitvah pred dvema letoma. To je tudi cilj, na katerega se trenutno koncentrirajo demokrati. Če jim uspe nazaj priboriti vsaj en dom ameriškega kongresa, bodo znali močno zagreniti preostanek Trumpovega predsednikovanja.

Nekateri demokratski kolegi so mi pred časom razlagali, da so po eni strani še veseli, da je Hillary izgubila. S tem naj bi imeli demokrati več možnosti za dober rezultat leta 2020. Namreč nobena stranka vse od druge svetovne vojne naprej ni zasedala štiri mandate Bele hiše zapored. In volilno leto 2020 bo še posebej pomembno, ne samo zaradi predsedniških volitev, ampak tudi zato, ker se bo takrat po popisu na novo risalo volilna okrožja. Namreč s takratno večino so si republikanci po popisu leta 2010 večino volilnih okrožij zarisali po svoje in ta »gerrymandering« jim vse od tedaj pomaga vzdrževati večino v predstavniškem domu kongresa.

Imajo pa demokrati sedaj pred sabo veliko izzivov. Na eni strani je neformalni vodja stranke za številne postal Bernie Sanders, ki ga imajo v ZDA za demokratičnega socialista, a je po politikah, ki jih zagovarja, v bistvu socialni demokrat – na drugi strani pa sedanja strankarska elita ne ve v katero smer bi zapeljala stranko. Prvi pokazatelj bodo volitve za naslednjega šefa demokratskega nacionalnega odbora. Če zmaga Keith Ellison, ki ga podpirata Sanders in Elizabeth Warren, bo to signal, da zna demokratsko stranko prevzeti njeno progresivno krilo. In to bi bilo dobro, ne samo za demokrate in ZDA, ampak tudi za vse na evropski strani Atlantika.

Resničnostni šov »Predsednik Trump« bo v naslednjih štirih letih nedvomno zanimivo spremljati. In če smo se kaj naučili od predsedniškega kandidata Trumpa – potem vemo, da je nemogoče predvidevati kaj nas časa. Torej nam ne preostane nič drugega, kot da počakamo in vidimo ter hkrati, kot pravi Đorđe Balašević, upamo »Samo da rata ne bude«.

Socialdemokrat Jernej Štromajer je politolog in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD, ki se kot Fulbrightov štipendist trenutno izobražuje na Univerzi Wisconsin-Madison