OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah

Z narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.

Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.

Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.

Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.

In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).

Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.

Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.

Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije

Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.

Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.

Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.

Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.

Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Milena Kramar Zupan - komentar

Milena Kramar Zupan: Socialni demokrati za solidarnost, javno zdravstvo in več podjetnosti v zdravstvu

V zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.

Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?

Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.

Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.

Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.

Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.

Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.

Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!

doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

OZADJA - Franc KRIZANIC

Komentar dr. France Križanič: O razprodaji Slovenije

Odločitev države za prodajo svojega deleža v danem podjetjuje stvar mikroekonomske presoje in ne vodenja ekonomske politike. Če je podjetje pomembno za delovanje narodnega gospodarstva, ima njegova prodaja lahko tudi večje narodnogospodarske posledice. Za podjetja, ki so naravni monopoli (na primer Telekom in Aerodrom Ljubljana) je prodaja tvegana, saj prepušča monopolni prihodek privatnikom in najverjetneje njegov odliv v tujino. Nekateri gospodarski subjekti (kot sta na primer NKBM ali paMercator) s svojimi storitvami omogočajo delovanje dobršnega dela našega gospodarstva. Delujejo torej kot t.i. »mrežna podjetja«. Za podjetja kot so Elan, Fotona, Helios in Unior velja, da so razvojno intenzivna. Prevzemnik jih bo v procesu prilagajanja svojemu načinu poslovanja ustrezno zmanjšal in prilagodil svojim interesom (pri Elanu lahko ta proces opazujemo ob opustitvi programa razvoja in proizvodnje skakalnih smuči). Kupec podjetja pridobi trg in odpravi konkurenco, slovensko narodno gospodarstvo pa izgubi delovna mesta srednjega sloja: upravljavce, razvijalce, tržnike, tehnologe in vsa ostala delovna mesta vezana na uspešno delujoča jedra podjetij.

Prodaja podjetij, ki nimajo narave monopolov, niso zelo razvojno intenzivna in ne oskrbujejo ali odkupujejo blaga in storitev od večjega dela slovenskega gospodarstva, na prvi pogled ne predstavlja večjega makroekonomskega problema. Takšni primeri, vključeni v različne državne načrte odprodaje, so: Aero, Cinkarna Celje, Paloma, Terme Olimia. Podjetja, kot so Žito, Ljubljanske Mlekarne, Pivovarna Union in Laško smo že odprodali. Vprašanje je kaj bo od teh gospodarskih subjektov ostalo po njihovem prevzemu? Iz dosedanjih centrov razvoja na nekem sicer omejenem področju bodo postala hčerinske družbe za proizvodnjo in prodajo. Lastnik jih bo uporabljal dokler se stroški (zlasti plače) ne povišajo do take mere, da se mu bo izplačalo proizvodnjo preseliti tja kjer so ti stroški (plače) nižji. V jeziku teorije mednarodnih ekonomskih odnosov bi rekli, da smo podjetja proizvodnega ciklusa (ta ki z angažmajem znanja kreirajo raznolikost ponudbe na trgu) spremenili v t.i. »footloose« podjetja (ta, ki se selijo v območja z najnižjimi stroški).

Seveda pa so v Sloveniji podjetja, ki bi jim zelo koristil kredibilen strateški partner. Vendar jih je treba temu partnerju tudi prodati. Takšno podjetje je bilo na primer Adria Airways. Tako kot je bila prodana, predstavlja »laboratorijski primer« na katerem bomo lahko opazovali, kako bo novi lastnikspreminjal poslanstvo tega podjetja ne glede na potrebemobilnosti slovenskega prebivalstva.

Vprašajmo se še, kakšne bodo končne posledice, če bo začet proces razprodaje podjetij s sedežem in težiščem svojih razvojnih funkcij v Sloveniji stekel do konca (Mercator ob prevzemu ni bil državno pač pa privatno podjetje, proces prodaje podjetij po letu 2012 je sprožila država, a je bil precej širši od prodaje državnih deležev). Ob nadaljevanju nepremišljene razprodaje in transformacije samostojnih podjetij v podružnice bo Slovenija namreč dosegla raven, ko pri nas ne bo več možno uvajati gospodarskega razvoja, akumulacija bo odtekala, podjetja infrastrukturne narave pa bodo skrčila svojo ponudbo. Zopet bomo polkolonija in takokot na koncu 19. stoletja se bomo soočili z eksodusom (med 1880 in 1910 se je, po podatkih Enciklopedije Slovenije, odselila približno tretjina našega prebivalstva). Za razliko od takratnih razmer si bodo tokrat morali ljudje, ki bodo ostali,zelo verjetno za svoj obstoj pomagati z razbojništvom. Gre zaobliko preživetja obstrancev, izključenih ali ubogih (teoretično jo je v knjigi »Razbojniki« obdelal angleški zgodovinar Eric Hobsbawm). V sodobnem svetu razbojniške tolpe oziroma združbe imenujemo »gangs«.

Naj končam optimistično. Ko je Nobelov nagrajenec Simon Kuznets (za bralce Svobodne besede: od 1942 do 1944 je vodil »Bureau of Planning and Statistics, War Production Board«, državni organ, ki je v ZDA organiziral proizvodnjo za vojaške potrebe) empirično analiziral kaj vpliva na moderno gospodarsko rast, je odkril štiri t.i. nacionalne faktorje (velikost, lega, naravne danosti ter zgodovinska dediščina narodnega gospodarstva), zaradi katerih se ta med državami razlikuje. Po drugi strani pa je ugotovil, da obstajajo tudi trije t.i. transnacionalni (vsem skupni) faktorji: (1) sistem produkcije, ki temelji na tehnološkem potencialu danem z dosežki znanosti, (2) želja po višjem življenjskem standardu ter (3) nacionalna država. Proces razprodaje Slovenije (njenih ključnih podjetij) je po 2012 postal možen zaradi nedelovanja (neustreznega delovanja) Kuznetsovega tretjega transnacionalnega faktorja: organizirane nacionalne države. Začetek sodne obravnave odgovornih za destabilizacijo Slovenije (namenjeno ustvarjanju pogojev za razprodajo Slovenije) pomeni, da tak scenarij ni neizogiben. Morda pa vendarle lahko ostanemo optimisti.

Cvetka Hedžet Toth

Filozofinja Cvetka Hedžet Tóth: SD je kot stranka koordiniran in ne subordiniran sistem!

Kaj to pomeni? Dogajanja v Kopru so stranko Socialnih demokratov ponovno potrdila kot notranje demokratično in pluralno. Duh razlik, ki stranko povezuje je dragoceno povezovalno tkivo in znak svobodnega izražanja mnenj in stališč.

Temu se stranka SD ne bo odrekla, ampak bo v prihodnje še krepila. Samo tam, kje je možen svoboden pretok misli, idej, mnej in konkretnih dejanj o tem, kako se lotiti razreševanja obstoječih družbenih problemov, tam je na delu demokratična zavest, ki nastaja sproti, ne da se je predpisati in vnaprej (a priori določiti).

To, da smo kot stranka skupaj, torej eno, ne pomeni da smo subordiran sistem. Subordinirano je odnos nadrejeno-podrejeno. Subordiniran sistem je odnos ukazovalno-izvrševalno. Kot sistem je naša stranka koordiniran sistem, enakovreden ob enakovrednem – in nič drugače. Tako med nami ni logike ukazovanja, izvrševanja, ampak je samo logika demokratičnega dogovarja, skratka koordiniranja.

Pravnica Eva Žunkovič

Eva Žunkovič: Ko otroci kličejo na pomoč …

Nasilje v družini – kaj lahko naredimo kot družba?

V minulih dneh je Slovenijo pretresel krut primer nasilja nad dveletnim otrokom na Jesenicah, ki se je stopnjevalo do te mere, da je nedolžna deklica celo umrla. Ob takem dogodku se nam vsem poraja nešteto vprašanj, jeznih očitkov in zgroženosti. Kako razumeti, da je lahko nekdo sposoben poškodovati, trpinčiti in pretepsti otroke? In to celo do smrti. Kako kaznovati tiste, ki se spravijo na najranljivejše? Kako bi lahko takšno nasilje preprečili?

Pravna urejenost nasilja nad otroki v družini je pomemben pokazatelj odnosa družbenega in kulturnega okolja do izpostavljenosti otrok nasilju v družini. V Sloveniji smo sicer žal skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družini. Nasilje nad otroki se v današnjih časih dogaja prepogosto. Največkrat se zgodi prav v družini. Storilci so osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa, jih ima rad. Ko te osebe zlorabijo otrokovo zaupanje in izkoristijo moč nad njim, sta šok in žalost za otroka toliko večja. Nasilje nad otroki je kaznivo dejanje, ki je po Kazenskem zakoniku sankcionirano s kaznijo zapora do 5 let.

Posebej pomembna je določba v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki narekuje, da MORA vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti Centru za socialno delo, Policiji, ali Državnemu tožilstvu in to tudi, če ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon tako več ne dopušča opravičevanja nasilja v družini zaradi zasebnosti in „zaščite“ družine. Glede na to, da živimo v družbi, ki visoko ceni tradicionalne vrednote in v kateri družina predstavlja enega izmed temeljnih in najpomembnejših stebrov življenja, je nujno potrebno, da se vsak posameznik zaveda, da je nasilje v družini mogoče preprečiti s pravočasnim obveščanjem pristojnih organov. Velikokrat se mi namreč zazdi, da raje pogledamo stran, zamižimo in se ne vtikamo v zasebna življenja drugih. Igramo pasivnega opazovalca.

Včasih se celo prej odzovemo in se raje s sosedom skregamo, če njegov pes laja prepogosto, ali če sosed v poznih urah navija glasbo, kot pa takrat, ko slišimo jok in kričanje, in sumimo, da gre v družini nekaj narobe. V tej družini je šlo nekaj hudo narobe. Zakaj je morala umreti nedolžna deklica? Kako da ni nihče v njeni okolici opazil, da jo mama in njen partner zlorabljata? Nekateri celo zahtevajo linč za oba povzročitelja. Pomembno je, da se zavedamo, da se na nasilje ne smemo odzivati z dodatnim nasiljem, ampak moramo rešitve poiskati drugje, v ustrezni zakonski podlagi in preventivni dejavnosti. Biti otrok bi moralo biti veselje ne pa bolečina. V Sloveniji je občutljivost na nasilje v družini še vedno na razmeroma nizki ravni, kar se kaže s problemom premajhnega števila prijav nasilja.

Z zavrnitvijo predloga Družinskega zakonika na referendumu leta 2012 so državljanke in državljani ponovno odložili in na stranski tir postavili problematiko telesnega kaznovanja otrok. Ostali smo ena redkih evropskih držav, ki se ni opredelila do prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Država bi tako nujno morala z zakonom urediti to vprašanje in nedvoumno opredeliti, da je vsakršna oblika nasilja nad otrokom nesprejemljiva. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom naše ministrice dr. Anje Kopač Mrak smo pripravili nov predlog Družinskega zakonika, s katerim se bo izboljšal položaj otroka v družinskih zadevah, pristojnost o trajnejših ukrepih za zavarovanje otrokovih koristi pa se bo prenesla na sodišča. Pripravili smo tudi spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini s katerimi smo razširili vrste nasilja še na zalezovanje in prepoved telesnega kaznovanja otrok ter razširili krog oseb, ki so dolžne prijaviti nasilje nad otroki.

Na nas je, da naredimo bistven premik v družbi – da začnemo dojemati nasilje v družini kot družbeno problematiko. In ne več kot samo individualno problematiko vezano na posamezno družino. Na nasilje nad otroki moramo tako opozarjati vsi! Zanj ni opravičila, zato je vsak posameznik odgovoren, da prepozna nasilje v družini in nanj takoj opozori. Pomembno je, da smo občutljivi na nasilje nad otroki, pomembno je, da opazimo zlorabljanje in prepoznamo stisko otrok. Najpomembnejše pa je, da takoj in nemudoma ukrepamo. Edino tako bomo namreč lahko v največji meri preprečevali nasilje nad otroki. Za jeseniško deklico je žal že prepozno. Za ostale uboge otroke, ki so podvrženi nasilju v družini pa verjamem, da je vsako obveščanje strokovne in laične javnosti o nasilju nad otroki, svetla točka, in da je družba tista, ki jim bo pomagala.

Socialni demokrati smo zagovorniki pravične družbe, smo zagovorniki družine kot ene izmed najvišjih vrednot in kar je najpomembnejše – smo absolutni zagovorniki otrokovih pravic. Vsakršno nasilje in zlorabe nad otroci najostreje obsojamo! In pri otrocih ne bomo nikoli popuščali. Borili se bomo do konca, da dosežemo, da se za otrokove koristi in pravice napnejo prav vse strune v vseh segmentih družbe, da bo za otroke poskrbljeno, tako kot je treba. Nasilje nad otroki moramo zaustaviti. In to je naša dolžnost. Za otroke se je vredno boriti.

Eva Žunkovič
univ. dipl. pravnica

Slovenija - Hrvaška v EU

Nekdanji poslanec SD Aurelio Juri v odprtem pismu podpredsednici hrvaškega Sabora Vesni Pusić o arbitraži

Spoštovana podpredsednica hrvaškega Sabora, draga Vesna Pusić!

Pišem ti kot prijatelj in kot bivši kolega parlamentarec s katerim si pred nekaj let sodelovala na enem mednarodnem forumu profesorjev, strokovnjakov, diplomatov, cerkvenih dostojanstvenikov, novinarjev in drugih intelektualcev na Siciliji na temo medkulturni in medverski dialog u Sredozemlju. Pomniš kaj sva takrat govorila o odnosih na Balkanu in posebno o mejnem sporu med našima državama? Da bi bilo dobro, da bi bil rešen že s sporazumom Drnovšek – Račan iz 2001, da ga je hrvaška desnica, točneje HDZ, onemogočila, da je povzročalo veliko škodo za obe strani in širšo regijo to, da se je ta problem vlekel in da je bilo v takih okoliščinah najboljša pot, da se ga končno arhivira, mednarodna ad hoq arbitraža. Vedela si, da sam bil njen prvi formalni predlagatelj u slovenskem parlamentu.

In vedela si tudi, da sem bil izpadel iz profesionalne politike, oziroma, da sem bil izvršil politični samomor, ko sem kot edini evropski poslanec iz Slovenije obsodil odločitev svojega predsednika stranke (SD), takrat tudi vlade, Boruta Pahorja, da blokira pristopna pogajanja Hrvaške z Evropsko Unijo, da bi izboril večjo pripravljenost Zagreba sprejeti slovenske zahteve do poteka meje, posebno na morju. Nadaljevanje te zgodbe poznaš v detajlih. Po dolgotrajnih i težkih pogajanjih smo končno dobili dogovor o modalitetah in predmetu arbitraže ter istočasno pristanek Slovenije na deblokado pristopnih korakov Hrvaške k EU. Dovoli mi, da ponovim – končno!

Vse je bilo u redu do diplomatskega kiksa naših dveh predstavnikov v arbitražnem procesu, sodnika Jerneja Sekolca in vladne agentke Simone Drenik. Neumnost par exellence. Zavestni tega sta se oba umaknila in omogočila arbitražnemu tribunalu, da je dopolnil svoje vrste z novim »slovenskim« sodnikom in ustvaril pogoje za nadaljevanje arbitraže. Ali temu se je tvoja vlada – takrat si bila zunanja ministrica – uprla in razglasila izstop Hrvaške iz tega procesa, ker naj bi bil preveč okužen. Tako ste presodili. Isto odločitev je sprejel še hrvaški Sabor. Od takrat dalje Zagreb več ne sodeluje z arbitražnim tribunalom.

Toda včeraj smo dobili presojo tega tribunala o tistem incidentu. Res je, Slovenija je oškodovala Sporazum o arbitraži, a ne v takšni meri, da bi to onemogočilo realizacijo predmeta in cilja tega dogovora ter nadaljevanje postopka. Si pričakovala kaj drugega? Evo, zdaj je samo vprašanje časa kdaj bomo dobili še razsodbo o razmejevanju za katero pravite v hrvaški politiki, vsi z enim glasom, da je ne boste sprejeli, oziroma spoštovali.

Ne pozabi, da to odločitev arbitražnega tribunala pozdravlja Evropska komisija in bodi sigurna, da ko bo razglašena sodba, jo bo pozdravil tudi Evropski parlament. To pomeni, da bo za Evropsko unijo mejni spor med Slovenijo in Hrvaško zaključen, oziroma, da meja, ki bo določena s strani arbitraže, bo edina, ki jo bosta EU i mednarodna skupnost spoštovali. Če nočete izolacije okoli tega, če nočete, da razglašanje Zagreba, da to ni meja, ki jo priznate spodbudi ribiče k njenem kršenju in novim incidentom, razmislite še enkrat.

Ne ve se kakšna bo ta razmejitev, na kopnem in na morju, če bo Slovenija sploh zadovoljna z njo?! Po vsej verjetnosti ne bo nihče povsem srečen. A pomembno je, da se spor zaključi in spravi v arhiv. To je tudi tvoja dolžnost, posebno iz naslova doslednosti s tistim kar si zagovarjala, ko sva arabskim, francoskim, španskim, grškim in italijanskim prijateljem v Mazzari del Vallo dopovedovala kako se napredne politične sile na Hrvaškem in v Sloveniji znajo dogovarjati in dogovoriti. Srečno!

Aurelio Juri
bivši slovenski in evropski poslanec SD

OZADJA - Franc KRIZANIC

Ekonomist dr. France Križanič: Gospodarska rast v Sloveniji se nadaljuje, obeti pa so mešani

V prvem letošnjem četrtletju je bil slovenski bruto domači produkt merjeno v evrih za 3.6% večji kot pred letom. Statistični urad Republike Slovenije je izračunal realno rast v višini 2.5% in rast cen po katerih se ta produkt meri za 1.1%. Od prvega četrtletja 2015 do 2016 se je naš izvoz blaga in storitev povečal za dobre 5%, državna poraba za slabe 3% in poraba gospodinjstev za manj kot 1%. Na nasprotni strani so se investicije v osnovna sredstva zmanjšale za več kot 8%. Upad investicij je povezan z zmanjšanjem gradbene dejavnosti.

V prvem četrtletju 2016 je bila njena dodana vrednost za 18% manjša kot pred letom. V tem obdobju je vrednost opravljenih gradbenih del pri stavbah upadla za 7%, pri t.i. »gradbenih inženirskih objektih« (ceste, železnice, jezovi, vodovodi, …) pa celo za 60%. Gre pretežno za investicije v javne objekte, ki so se krepko znižale kljub temu, da potrebujemo nadaljnjo izboljšanje železniških povezav (na čelu z drugim tirom Koper – Divača), modernizacijo cestnih povezav (avtoceste ali hitre ceste) na odsekih poimenovanih »razvojne osi« (Vinica – Novo mesto – Celje – Dravograd; Ljubljana – Kočevje; Škofja Loka – Tolmin – Kobarid), temeljito prenovo omrežja državnih cest, izgradnjo različnih objektov protipoplavne varnosti, dokončanje verige hidroelektrarn na Savi in za preprečevanje nihanja podtalnice vsaj eno hidroelektrarno na Muri.

Poleg učinka na zmanjšanje blaginje in razvojnega potenciala zaradi slabše infrastrukture, kot če bi se infrastrukturne investicije nadaljevale, vodi krčenje gradbene dejavnosti tudi v neposredno in posredno znižanje bruto domačega produkta. Ob upadu dodane vrednosti gradbeništva za skoraj petino se slovenski bruto domači produkt na letni ravni direktno zmanjša za 331 milijonov evrov ali 0.9%, preko multiplikativnega učinka izgubljenih prihodkov potencialnih dobaviteljev in zaposlenih pa še približno za enkrat toliko.

Če upoštevamo povprečen 45% delež javnofinančnih prihodkov v bruto domačem produktu, bodo javnofinančni prihodki letos, ob pasivnosti države in paradržavnih institucij in posledično prekinitvi investicij v nizke gradnje, za okoli 150 milijonov evrov nižji od realno dosegljivih. Upoštevajoč posredne učinke bo vpliv še za približno enkrat večji. Preračunano v vrednost gradnje avtoceste (po slovenski učinkovitosti – 10.4 milijona evrov za kilometer) to ustreza vrednosti 28 kilometrov avtoceste.

Med ostalimi sektorji se je od prvega četrtletja 2015 do 2016 zmanjšala dodana vrednost v nikoli dovolj saniranem finančnem sektorju (za 6%). Verjetno gre za začetek nove umazane igre s Slovenijo. Drugod so rezultati boljši. Dodana vrednost v kmetijstvu se je povečala za 9%, v predelovalnih dejavnostih (tu je najmočnejši vpliv rasti izvoza) za 7%, pri poslovanju z nepremičninami za 6%, v trgovini, prometu, gostinstvu in pri informacijskih ter komunikacijskih dejavnostih za 5%, v strokovnih, znanstvenih in poslovnih dejavnostih na eni ter v upravi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu na drugi strani pa za 1%.

Ob gospodarski rasti se število delovno aktivnih (zaposleni in samozaposleni) povečuje. Marca letos je bilo delovno aktivnih za 7 tisoč (1%) več kot marca lani ter za skoraj 22 tisoč (3%) več kot v enakem mesecu 2014. Kljub rasti je bilo marca 2016 še 65 tisoč (7%) manj delovno aktivnih kot v istem mesecu 2008, pa tudi 5 tisoč (1%) delovno aktivnih manj kot marca 2012, ko sta se začela eksperiment politike varčevanja ter še bolj zlovešč projekt razprodaje Slovenije. Eno in drugo je pri nas privedlo do t.i. ”krize dvojnega dna”.

Zaradi rasti izvoza (spodbujenega z intenzivno razvoljno politiko – nepovratna evropska in domača državna sredstva namnejena gospodarstvu skozi različne razvojne projekte, ugodni srednje in dolgoročni krediti Slovenske izvozne družbe ter Evropske investicijske banke) se je gospodarska rast v drugem četrtletju 2013 povrnila in se od tedaj dalje ni prekinila. V primeru normalne (namemesto omejevalne) kreditne politike Banke Slovenije in stabilnega financiranja infrastrukturnih projketov države, bi bila ta rast še precej hitrejša. Z njo pa bi se hitreje povečalo tudi število delovno aktivnih.

V slovenskem gospodarskem okolju se odvijajo spremembe, ki nakazujejo nadaljnje izboljšanje našega izvoza in gospodarske rasti. Lani se je dolarski tečaj evra znižal za 16%, cene surove nafte so upadle za 47%, cene surovin razen nafte pa za 17%; pri naših poglavitnih zunanjetrgovinskih partnerjih, evroobmočju, se je bruto domači produkt povečal za slaba 2% ob tem pa je prodaja v trgovini na drobno (kaže spreminjanje osebne porabe) narasla za skoraj 3%. Povpraševanje se torej na našem najpomembnejšem trgu povečuje, zaradi upada vrednosti evra se nam je izboljšala konkurenčnost, pocenitev surovin pa zmanjšuje stroške in dodatno spodbuja povpraševanje.

Komentar Boris Sovič

Boris Sovič: Slovenija in Maribor 1991-2016

Čas hitro mineva. Za nami je četrt stoletja od junijskih dni, ko smo ponosno in z velikimi pričakovanji svečano razglasili samostojno, suvereno državo Republiko Slovenijo. Osamosvojitev, samostojna država, nam ni bila ne dodeljena, ne podarjena. Izborili smo jo v boju, kjer je šlo za biti in ne biti, za stati inu obstati. Ponosno povejmo, izborili smo jo s srčnostjo in odločenostjo. Naši generaciji je bilo dano uresničiti tisočletne sanje prejšnjih generacij za prihodnost naslednjih generacij. Za kar so si prizadevali mnogi, smo končno doživeli junija leta 1991.

Spominjam se tistih dni. Zavedali smo se prehojene dolge in trnove poti generacij pripadnikov našega rodu. Moč smo črpali iz plebiscitarno izražene volje naših državljank in državljanov. Čutili smo, da stojimo na ramenih velikanov, od Trubarja, Prešerna, škofa Slomška, Cankarja, generala Maistra in slovenskih partizanov. Danes vemo, da so v vrstah naših velikanov tudi pisci nove ustave in vsi, ki so prispevali k zmagi v osamosvojitveni vojni, slovenski policisti, teritorialci, civilne strukture, vsi Pekrčani, Mariborčani, Slovenke in Slovenci, prebivalke in prebivalci naše dežele, ki so se postavili za slovensko domovino, in kot je zapisal pesnik Kuntner, zavarovali mlado demokracijo, obranili domovino, svojo čast in novo rast.

Maribor panorama mesta

Takrat še nismo mogli vedeti, s koliko trnja bo posuta naša nadaljnja pot in kaj bomo na njej dosegli.
Danes vemo, da je Slovenija v 25 letih naredila izjemne, pomembne, tudi veličastne korake naprej. Prav je, da spoštujemo, kar smo ustvarili skupaj. Bruto domači proizvod na prebivalca smo povečali skoraj za 4 krat, ukrotili smo visoko inflacijo. Število iskalcev zaposlitve smo sicer povečaliza skoraj 22.000, vendar smo število zaposlenih v podjetjih povečali še bolj, za skoraj 39.000. S povprečno plačo lahko danes kupimo več hrane in drugih dobrin kot pred 25 leti.

Imamo več in večja stanovanja ter boljše opremljena gospodinjstva. Več smo naredili za okolje. Smo socialno bolj povezani kot drugi v EU, zmanjšali smo povprečne razlike med plačami vodilnih in slabše plačanih. Dihamo čistejši zrak, naše reke so čistejše, okolje je večinoma bolje urejeno. Spodbujamo trajnostni razvoj. Naši znanstveniki in športniki dosegajo mednarodno odmevne rezultate. Dosegli smo ključne zunanjepolitične cilje. Naša domovina je mednarodno priznana država.

A odkrito si moramo priznati, da smo v 25 letih delali tudi napake. Premalo smo naredili v borbi proti moralni in materialni korupciji. Prevečkrat valimo krivdo na vse druge in premalo pomislimo, ali smo sami naredili dovolj za skupnost. Za vse krivimo oblastnike, ki pa jih vedno izvolimo sami. In kot bi rekel Orwel, tisti, ki slabo izberemo na volitvah, nismo žrtve, ampak sokrivci. Prepogosto krivimo vse povprek, s čemer delamo krivico poštenim in omogočamo, tistim, ki to niso, da se skrivajo v vsesplošnem kritizerstvu.

Prepogosto se norčujemo iz poštenih in opravičujemo tiste, ki to niso, da se pač znajdejo. Glasni smo, ko gre za krivice, ki se godijo nam in premalo občutljivi za krivice, ki jih delamo drugim. In odkrito si priznajmo, naredili smo jih nemalo. Premnogim smo vzeli identiteto, razgradili delovna mesta, naprtili stroške za privilegije posameznikov, celi naciji smo naprtili stroške sanacije bančnega ponora, krivcem pa plačujemo še odpravnine in vozovnice.

Maribor je bil leta 1991 občina s 157.000 prebivalci. V 25 letih je razpadel na številne nove občine, 112.000 sedanjih prebivalcev pa mora v odsotnosti regij skrbeti za še bolj razvito socialno in družbeno infrastrukturo, kot je bila pred 25 leti. V četrt stoletja smo izgubili 10.000 delovnih mest. Mestu in regiji je to povzročilo velikanske pretrese, vključno z implozijo posameznih mestotvornih dejavnosti.

Maribor Lent

Ne sme nam biti vseeno za našo prihodnost. Na 1.000 prebivalcev je v Mariboru že v vrtcih 18 % manj otrok, 15 % manj učencev v osnovnih šolah, kar 25 % manj dijakov v srednjih šolah in v univerzitetnem mestu tudi 17 % manj študentov na univerzi. Leta 2015 smo imeli 29 % nižje investicije v osnovna sredstva na prebivalca in 28 % višjo brezposelnost. In značilno, v Mariboru je na 1.000 prebivalcev kar 59 % več obsojenih oseb. Podobno je tudi v drugih mestnih občinah Vzhodne Slovenije. Ta država potrebuje učinkovito politiko skladnega regionalnega razvoja, da se ne bomo čudili temu, da se vedno več ljudi ozira po drugih državah.

V prejšnjih režimih je bil Maribor med najbolj razvitimi deli nekdanjih držav. V tej je prvič med območji z najbolj izrazitimi razvojnimi problemi in z bolečo socialno situacijo, ki jo k sreči blažijo zaposlitvene možnosti v sosednji državi na severu. Da tudi v Mariboru znamo, dokazuje tudi naša univerza in naše gospodarstvo. Ne samo dravske elektrarne, ki predstavljajo steber konkurenčnosti in stabilnosti slovenske elektroenergetike, tudi druge družbe. Leta 2015 so bili prihodki na zaposlenega v Mariboru 33 % nižji kot sicer v Sloveniji, ustvarjen dobiček pa za 1,2 % višji. Na prebivalca imamo v Mariboru 6 % več poslovnih subjektov, ki ustvarijo 41 % manj izgube in 39 % več dobička kot v Sloveniji. Novi start upi izkazujejo vedno več podjetniškega poguma.

Na vprašanje, smo se borili za takšno državo, odgovarjajmo tudi z vprašanjem, ki ga je naš slikar Jakopič postavil pred predsednikom Kennedyem, ali smo kot ljudje res storili svojo dolžnost do družbe, do skupnosti. Borili smo se za samostojno in neodvisno, mednarodno priznano Slovenijo. Danes jo imamo. Želimo in zaslužimo pa si tudi socialno pravično, razvojno uspešno, regionalno skladno in pravno varno državo, skupnost visokih etičnih standardov in vrhunske ustvarjalnosti. Borba za to pa traja in bo trajala tudi v prihodnje.

Maribor panorama Kalvarija

Naša mala domovina, domovine lepote med Karavankami in Sotlo, med Jadranom in Goričkim. Slovenija, s pogumom, v krvi, znoju in solzah poštene borbe izborjena, bo tudi jutri ponosna in velika, če bomo spodbujali in spoštovali izjemno kreativnost in inovativnost, vrhunsko kakovost in odličnost, trdno socialno povezanost in solidarnost, temeljno poštenost in integriteto, iskreno spoštljivost in tolerantnost, medsebojno razumevanje in sočutje. Naj bo Slovenec Slovencu Slovenec izraz spoštovanja, zaupanja in ponosa.

Vse najboljše Republika Slovenija za 25. rojstni dan in še na mnoga leta.

Vse dobro vam želim.

mag. Boris Sovič