Komentar Martine Vuk: Ukrepi za višjo kakovost življenja s poudarkom na položaju žensk

Kakovost življenja ljudi merimo tako z objektivnimi (stopnja tveganja revščine in socialne izključenosti, stopnja zaposlenosti, dostopnost do javnih dobrin itd.) kot subjektivnimi kazalniki (samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem). Realna slika je mešanica obojega, zato je zelo pomembno, kako kakovost življenja ljudi obravnava država in kakšne ukrepe sprejema. Socialne demokratke in socialni demokrati verjamemo, da pozitivni gospodarski in finančni  kazalci niso sami sebi namen. Njihove učinke morajo občutiti ljudje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo v zadnjih treh letih, kljub velikim finančnim omejitvam in težkim koalicijskim usklajevanjem, sprejeli vrsto ukrepov, ki izboljšujejo položaj ljudi. Kot predsednica Ženskega foruma SD pa v nadaljevanju izpostavljam tiste rešitve, ki vplivajo na boljši položaj žensk.

1. Znižanje revščine starejših

Okoli 83.000 upokojencev živi pod pragom tveganja revščine (podatki na podlagi dohodkov iz leta 2015), od tega je revnih starejših žensk 2-krat več kot moških. Da bi zmanjšali revščino med starejšimi, smo sprejeli dva pomembna ukrepa:

Uvedba minimalne pokojnine 500 eur za vse »s polnimi pogoji za upokojitev« pomeni, da od konca oktobra letos višjo pokojnino prejema več kot 45.000 upokojencev, med temi sta dve tretjini žensk.

Od začetka 2017 varstveni dodatek (enako velja za denarno-socialno pomoč) ni več vezan na prepoved razpolaganja s premoženjem (t.i. plombe na nepremičnine) in ni več poplačila iz dediščine (t.i. vračilo po smrti). Zaradi teh sprememb se je število prejemnic in prejemnikov varstvenega dodatka povečalo za 5000 (kar je 50 odstotkov več kot pred spremembami); večina med njimi so ženske.

2. Preprečevanje nasilja nad ženskami in v družini

Nasilje nad ženskami in v družini ne povzroči »samo« (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in drugega) trpljenja žrtev, temveč vpliva na vse segmente življenja in ustvarjanja posameznic in skupnosti.

Da bi še bolj zaščitili in opolnomočili žrtve (v veliki večini gre za ženske in otroke) smo dosegli:

  • sprejem novele Zakona o preprečevanju nasilja v družini, ki omogoča boljšo zaščito žrtev (podaljšanje ukrepov prepovedi približevanja, omogočanje spremljanja pri vseh postopkih, izselitev povzročitelja brez nadomestila in možnost obvezne napotitve v programe, prepoved telesnega kaznovanja otrok, obvezna usposabljanja za strokovno osebje in drugi pomembni ukrepi, ki so bili oblikovani na podlagi potreb iz prakse).
  • ratifikacija Istanbulske konvencije – Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima je bila dosežena leta 2015.
  • ozaveščevalna kampanja Vesna – živeti brez nasilja je bila namenjena strokovnemu osebju na eni strani in splošni javnosti na drugi strani in je pokrivala tri ciljne skupine – deklice, ženske v aktivni dobi in starejše ženske. Glavno sporočilo kampanje je bila ničelna toleranca do nasilja, ki jo lahko dosežemo le z jasno reakcijo celotne skupnosti.

3. Višja zaposlenost

Kljub postopnemu izhajanju iz krize, se je brezposelnost žensk zmanjševala počasneje od brezposelnosti moških, zlasti je bilo to opazno pri mlajših, izobraženih ženskah. Poleg doslednega nadzora inšpekcije za delo glede prepovedi poizvedovanja delodajalca o osebnih okoliščinah (načrti glede družine, nosečnosti ipd.) so na višjo zaposlenost (zlasti težje zaposljivih) pomembno vplivali ukrepi aktivne politike zaposlovanja (javna dela, paket Jamstvo za mlade, ukrepi za starejše brezposelne in nizko izobražene).

Večjo vključenost izobraženih, mlajših žensk pa smo dosegli z zaposlovanje pripravnic in pripravnikov (zlasti s področja socialnega varstva) ter s posebnim programom za podjetništvo žensk.

4. Usklajevanje poklicnega in zasebnega

Slovenija se lahko pohvali z zelo visoko stopnjo zaposlenosti žensk v starosti 30 – 54 let in to za poln delovni čas. Smo v samem vrhu Evropske unije. Med najboljšimi v EU smo tudi po ureditvi predšolskega varstva in starševskega varstva. Vendar pa je porazdelitev bremen glede skrbi za otroke in gospodinjskih opravil še vedno zelo neenakomerna. Večino t.i. neplačanih del še vedno opravijo ženske. Da bi se ta bremena bolje porazdelila, smo predlagali:

Dodatnih 15 dni plačanega očetovskega dopusta od 1.1.2018 dalje, ki jih bo koristil samo oče. Za boljši položaj družin ponovno uvajamo (z ZUJF-om ukinjeno) pomoč ob rojstvu otroka za vse družine in otroški dodatek za 7. in 8. dohodkovni razred. Predlagamo tudi prenos izterjav neplačane preživnine na FURS, kar bo omogočilo večjo izterjavo in posledično povečalo plačila preživnine.

S kampanjama Aktivni očka in Aktivni.vsi = Pridobimo.vsi, smo spodbujali večjo porazdelitev skrbstvenih in gospodinjskih opravil med partnerja in razbijali stereotipe o t.i. ženskih in moških delih.

Če vemo, kakšni so naši cilji, potem lahko pripravimo ukrepe, ki korak za korakom vodijo k tem ciljem. Socialni demokrati vemo, da je pravi napredek dosežen šele takrat, ko ga občutijo ljudje – preko objektivnih kazalnikov in po lastnem občutku večjega blagostanja.

Martina Vuk je predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretraka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Komentar Primoža Brvarja o stanovanjski politiki: Korak po korak do doma

Stanovanje ima kot posebna socialna dobrina v vsaki družbi poseben pomen. Je pomemben element socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki sta temelj vseh človekovih pravic. Javni interes in naloga države pa je, da z aktivno stanovanjsko politiko, omogoča človeku dostojno življenje.

Slovenija od osamosvojitve naprej stanovanjsko politiko v veliki meri prepušča trgu in s tem zmanjšuje svojo aktivno vlogo. Prvi korak k temu je bila privatizacija stanovanj po t.i. Jazbinškovem zakonu, ki sicer na srednji rok ni imela posledic, se pa te kažejo danes. Tako imamo na eni strani lastnike premoženja, sicer s »kapitalom v žepu« vendar nizkimi prihodki, ki drsijo v prikrito revščino, saj vse težje plačujejo obratovalne stroške, še težje ali celo nič, pa stroške vzdrževanja, zato njihova stanovanja propadajo in izgubljajo vrednost. Na drugi strani imamo mlade posameznike in družine, ki vse težje dostopajo do stanovanj, kar zavira razvoj posameznika, skupnosti in države.

Podatki občin in stanovanjskih skladov kažejo na vse večje povpraševanje po najemnih stanovanjih. Največji interes izkazujejo predvsem mladi in mlajša srednja generacija. Govorimo o motorju razvoja družbe, generaciji, ki se zaradi manjših prihrankov gospodinjstev, nizkih prihodkov, sprememb na trgu delovne sile (manjša stalnost zaposlitve), zakonskih razvez in vse pogostejše mobilnosti, ne odloča za nakup stanovanja ali si tega enostavno ne more privoščiti.

Ta trend potrjuje tudi vse večje število subvencij gospodinjstvom za najem tržnih stanovanj, ki realno kaže na dohodkovno – premoženjsko stanje državljanov in njihovega potenciala za nakup stanovanj. Razlogi za takšno stanje so posledica odsotnosti ukrepov, ki se odražajo tudi v obsegu sredstev, saj v Sloveniji za stanovanjsko politiko letno namenimo zgolj 0,045 odstotka BDP, povprečje v EU pa znaša 0,4 odstotke. Več od povprečja za ukrepe stanovanjske politike namenjajo gospodarsko razvitejše države EU, ki v tem prepoznavajo enega izmed najpomembnejših multiplikatorjev razvoja.

Bodoča stanovanjska politika bo morala slediti trendom držav EU in biti usmerjena v povečanje najemniškega trga stanovanj, zagotavljanje varnosti najemnih razmerij in dviga kakovosti bivanja. Za tem pa mora nujno stati aktivna zemljiška politika. Kot izziv in cilj kam želimo peljati naš vlak v prihodnosti nam mora predstavljati npr. dunajski model stanovanjske politike. O tem smo se lahko prepričali na javnem posvetu o stanovanjski politiki Socialnih demokratov, ki je potekal 4. decembra v Ljubljani, kjer smo med drugimi sodelujočimi v razpravi gostili kolegico iz dunajske Socialdemokratske stranke (SPÖ) Susanne Bauer, ki v mestni upravi Dunaja pokriva področje stanovanjskih politik obenem pa je predsedujoča delovni skupini za stanovanjske zadeve v iniciativi Eurocities.

Susanne Bauer nam je predstavila dunajski model cenovno dostopnih najemnih stanovanj, ki temelji na ekonomičnosti, socialni koheziji, trajnostnem razvoju in aktivni zemljiški politiki. Mesto Dunaj za stanovanjsko politiko letno nameni 577 milijonov EUR, glavnina je t.i. objektnih subvencij, ki so namenjena gradnji novih in obnovi starih cenovno dostopnih najemnih stanovanj ter obnovi sosesk, 110 milijonov EUR pa je t.i. subjektnih subvencij, ki so namenjena za subvencijo najemnin ljudem z nižjimi prihodki.

Na Dunaju predstavljajo cenovno dostopna najemna stanovanj 45 odstotkov vseh stanovanj, del je v lasti zadrug, zasebnih neprofitnih stanovanjskih organizacij, del stanovanj, teh je 25 odstotkov oz. 220.000, pa je v lasti mesta. Izpostaviti gre, da mesto Dunaj z namenom preprečevanja getoizacije sosesk in zagotavljanjem raznovrstne socialne struktura stanovalcev v blokih ter soseskah postavlja zelo visoko mejo prihodkov za upravičence do najemnih stanovanj – za posameznike do dvakratnik avstrijske povprečne place, za štiričlansko družino pa štirikratnik povprečne plače – zato je do teh stanovanj upravičenih kar 80 odstotkov Dunajčanov.

Verjamem, da smo tudi v Sloveniji sposobni narediti tovrsten preskok. To bo tudi zaveza volilnega programa SD. Za zagotavljanje potreb po najemnih stanovanjih je potrebno zagotoviti dolgoročne vire v obliki ugodnih posojil, kar bo spodbudilo gradnjo novih, cenovno dostopnih stanovanj ter hkrati vključiti zasebni trg kot razvijalca oz. ponudnika cenovno dostopnih stanovanj. Kot alternativno obliko zagotavljanja stanovanj je potrebno vključiti tudi stanovanjske zadruge.

Uskladiti je potrebno novo višino najemnine, ki bo dolgoročno zagotavljala vzdrževanje in gradnjo novih stanovanj ter hkrati zagotoviti sredstva za stanovanjski dodatek oz. subvencijo k najemnini. Glede na potrebe po najemnih stanovanjih bodo primarne ciljne skupine mladi in mlade družine, starši samohranilci, starejši in gospodinjstva, ki živijo na meji ali pod pragom revščine. Nujno je potrebno zagotoviti varnost najemnega razmerja, tako za najemojemalce kot najemodajalce. Prav tako je glede na stanje stanovanjskega fonda v Sloveniji potrebno usmeriti ukrepe v obnovo in sanacijo obstoječega stanovanjskega fonda, revitalizacijo degradiranih območij, aktivirati obstoječa prazna stanovanja ter še naprej spodbujati energetsko varčne obnove in gradnje.

V naslednjih petih letih moramo za izvajanje stanovanjske politike povečati obseg sredstev, s ciljem, da zagotovimo letno sredstva v višini 0,4% BDP, kar predstavlja povprečje v EU. Odsotnost aktivne stanovanjske politike se mora odražati v bodoči spremembi zakonodaje, ukrepih in aktiviranju sredstev. Pred nami je izziv in zahteva po aktivni stanovanjski politiki, ki bo dolgoročno zagotavljala človeku dostojno in ustvarjalno življenje in ne bo samo mrtva črka na papirju.

Primož Brvar je predsednik Območne organizacije SD Celje in direktor Nepremičnine Celje d.o.o.

Komentar Martine Vuk: Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja žensk ali katere koli druge žrtve!

Danes, 25. novembra, obeležujemo, s strani OZN razglašen, Mednarodni dan za odpravo nasilja nad ženskami. Širom po svetu se začenja 16 dni akcij proti nasilju nad ženskami, ki se bodo zaključile 10. decembra, na Svetovni dan človekovih pravic.

Ena tretjina oziroma kar 62 milijonov žensk v Evropi (starejših od 15 let) je doživelo fizično in/ali spolno nasilje. 55 odstotkov žensk je doživelo določeno obliko spolnega nadlegovanja in 32 odstotkov žensk od tistih, ki so bile žrtve spolnega nadlegovanja, je dejalo, da je bil storilec nadrejena oseba, sodelavec ali stranka.

11 odstotkov žensk je doživelo nespodobna povabila na družabnih omrežjih ali je prejelo e-poštna ali besedilna sporočila (SMS) z izključno spolno vsebino; 20 odstotkov žrtev takega nadlegovanja po spletu so bile mlade ženske, stare od 18 do 29 let. 18 odstotkov žensk je po 15. letu starosti doživelo zalezovanje.

V otroštvu je doživelo fizično ali spolno nasilje s strani odrasle osebe 33 odstotkov žensk. To so rezultati raziskave, ki jo je leta 2014 objavila Agencija EU za temeljne pravice (FRA). V to raziskavo je bilo vključenih tudi 1500 žensk iz Slovenije.

Nasilje nad ženskami je strukturne narave in je povezano z neenakomerno porazdelitvijo moči med ženskami in moškimi v družbi, s seksizmom in spolnimi stereotipi. Različne raziskave so pokazale, da določene vloge in vzorci obnašanja žensk in moških prispevajo k temu, da postane nasilje nad ženskami sprejemljivo. Kako zakoreninjena je v nekem okolju lahko »kultura tolerance in zanikanja«, dokazujejo aktualni, sicer klasični primeri spolnega nadlegovanja in nasilja v Hollywoodu in širše v ZDA, na Švedskem in še marsikje.

Primer Weinstein (izjemno znan in vpliven hollywoodski producent) lepo pokaže, da je bil dolgoleten molk s strani žrtev posledica tega, da so žrtve vedele, da jim nihče ne bo stal ob strani, če bi se tedaj uprle pomembnemu vplivnežu, ki je svojo moč in vpliv izkoriščal za spolno nadlegovanje in nasilje. Mnogi, ki so vedeli, so molčali. Toda kot je pokazala kampanja na družbenih omrežjih #metoo, ki je sprožila plaz obtožb in posledično tudi reakcijo pristojnih za začetek sodnih postopkov, obstaja možnost za spremembe. Če se žrtve povežejo in skupaj nastopijo proti nasilnežem, na ta način spreminjajo tudi reakcijo in odnos družbe.

Vendar pa nikakor ne more biti vsa teža bremena na žrtvah. Nasilje ni individualen problem žrtve, temveč družbeni. Vzpostavljen mora biti ustrezen zakonski okvir. Vzpostavljeni morajo biti protokoli ravnanja ustreznih inštitucij. Obstajati mora ustrezna mreža nevladnih organizacij za nudenje podpore, opolnomočenje, osveščanje in zaščito. In nenazadnje, a izjemno pomembno, skupnost in mediji morajo razviti ničelno toleranco do nasilja.

Slovenija ima dober Zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki smo ga lansko leto nadgradili ravno na podlagi priporočil iz prakse. Imamo sprejete protokole ravnanja v primeru nasilja. Leta 2015 smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, to je konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima. Leta 2013 smo ratificirali tudi Lanzarotsko konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo.

Imamo odlične nevladne organizacije za preprečevanje nasilja, katerih programe sofinanciramo s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A to ne pomeni, da nasilja v Sloveniji ni. To tudi ne pomeni, da Slovenija nima svojega »Weinsteina«. Imamo potrebno infrastrukturo za ukrepanje, a pred nami je še dolga pot do ničelne tolerance do nasilja.

Pred nami kot skupnostjo je še veliko razbijanja tabujev in stereotipov. Ničelna toleranca do nasilja pomeni vzpostavljanje takšnega družbenega okolja, da si bodo žrtve upale spregovoriti. Pomeni tudi obsodbo vsakršne zlorabe moči za ponujanje protiuslug za zadovoljevanje spolnih želja. Ničelna toleranca do nasilja pomeni konec poniževanja (žensk ali katere koli druge žrtve) pod krinko »kulture«, »navade« ali »splošne sprejemljivosti«!

Martina Vuk, predsednica Ženskega foruma SD in državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in eneake možnosti

Komentar dr. Igorja Lukšiča: Predsednika imam, predsednika imam, pred-sed-ni-ka i-mam! (to se poje)

Kam gre Slovenija? Je izvolitev Boruta Pahorja za predsednik države razlog za alarm? Je. Dobil je premajhno podporo. Podporo za to, kar je počel in kar je naloga države v mednarodnem prostoru. Pahor je predstavil nek koncept, ki je imel za sabo neko prakso, na drugi strani pa je bil konglomerat ad hoc koalicije brez enotnega koncepta, kam, kako in s kom naprej. Ta, s kom, je bil mogoče vsaj na videz še najbolj jasen, ker je imel kandidat ime in priimek, vendar politično gledano je brez telesa.

Volitve so spet pokazale, da nismo zadovoljni s sabo. Imamo višje ambicije, kot jih prepoznamo v Pahorju. Imamo še veliko večje ambicije, kot smo jih prepoznali v drugih kandidatih! Imamo torej veliko višje ambicije, kot nam jih ponujajo Slavoj Žižek, ki poziva k neudeležbi na volitvah, in 34 podpisnikov peticije proti Pahorju in še višje od tistih, ki jih pri predsedniških volitvah vedno znova zanimajo samo, kdo so strici iz ozadja in predvsem ali so oni med njimi. (Nazadnje se izkaže, da je to edina vsebina, ki jo ponujajo na mesto t.i. izpraznjenosti predsedniške funkcije.)

Vemo, da bi nekaj več, mori pa nas, kako. In jasno nam je, da ne s temi ljudmi, ki kandidirajo in še manj s temi, ki so izvoljeni. In to vedno znova. In znova. Predsednik ni izjema. Izvoljeni predsednik je ravno najboljši izkaz tega nasprotja med velikopoteznimi željami na eni strani in nikakršno pripravljenost za dolgoročno delo na rezultatu spremembe v skupnosti in v lastnem ravnanju. Predsedniška funkcija v Sloveniji je izpraznjena, ker populus noče močne politike: noče zavestne dejavnosti vsakega posameznika in skupnosti usmerjene v dobrobit vseh.

Politika je čedalje večje blato. Po mojem zato, ker pristajamo vsi skupaj na mic po mic polkolonialni status, v katerega nas silijo veliki centri moči po Evropi in njihovi kolaboranti doma. Kljub gospodarski rasti, nam ni temu primerno bolje. Kljub temu, da imamo lastno državo, je ne uporabljamo na polno za dvig kvalitete življenja vseh ljudi. In tu ima ljudstvo prav. Politika premalo naredi za ljudi. Pri tem pa ljudstvo pozablja pa, da ljudje premalo naredijo za politiko. Moč države domuje v trdnosti samozavestnega posameznika.

Eni si mislijo, da prihaja doba spleta, hkrati pa so užaljeni, ker se prav predsednik tam preveč pojavlja. Pred dvajsetimi leti ni bilo twiterja in instagrama, so pa bile gasilske prireditve in druge vaške in občinske veselice. Je kdo pozabil na očitke Kučanu, da hodi na vsako pasjo procesijo? Kako so pljuvali po spravni maši v Rogu? Pa zamere glede izbire ustavnih sodnikov, ki so dokončno pokopali možno bolj zmerno rešitev problema denacionalizacije?

Smo pozabili na cvetlično kronanje Drnovška na ustanovitvi Gibanja za pravičnost in razvoj na Turjaku in njegovo igranje flavte v tradicionalnih indijanskih oblačilih v Boliviji ter njegove eskapade, ki so njegov obrat v privatnem življenju dajale na polno čutiti tudi funkciji predsednika?

Da ne omenimo njegovega »stampeda«, prve krave itd. kot je označil skupinico peticionašev, ki so bili proti njegovi verziji konkordata s Svetim sedežem. In seveda smo pozabili, kako je že skoraj zategnjena drža predsednika Türka, zamrznila njegovo visokost v srcih slovenskih volivcev. Ni hotel biti poceni popularen in zato so ga volitve grdo odplaknile.

Predsednik države je vedno lahko samo tisti, ki zna in zmore zadihati s tem delikatnim ljudstvom. Ko izgubi srčni ritem, dirigenta orkester zamenja. Pahor je večkrat rekel, da ne kandidira za papeža in noče biti moralna avtoriteta. Komisija pravičnost in mir pri škofovski konferenci RKC si je jemala to za svoje poslanstvo. Odkar je odzvonilo Zvonu I in II se je stopil tudi moralni kapital tovrstne avtoritete.

Igranje moralne avtoritete je v politiki kratkega daha. Kdor bi to rad počel, bo plesal eno samo poletje ali manj. Takšni, ki bi radi igrali to vlogo, ki si jo »javnost« tako želi, so samooklicane lahke tarče. Najbolj čistega človeka populus najprej visoko dvigne, potem pa zahteva njegov linč in uživa v mukah, ko se ga cvre na ražnju ali pribija na križ. Samo naivni politik si takšno vlogo lahko umisli kot edino ali prvenstveno politično držo! Ker ne traja dolgo. Branje Biblije tu morda lahko pomaga.

Moralno čistost zlasti politikov zahteva politična drža Heglove lepe duše. Zahtevajo jo vedno tisti, ki bi si radi olajšali svojo dušo. Teh ne zanima politična konsekvenca njihovega ravnanja, temveč zgolj pranje duše. Da je čista. In bolj je politična realnost umazana, bolj je njihova duša čista. Te čiste duše zato nenehno in vsak dan na novo blatijo politike in celotno državo, da pride sijaj njihove domnevne čistosti bolj do izraza!

Ta množična predpolitična korporativna drža je na Slovenskem premočna. Zato vedno na novo vpoklicuje naivne ne- ali a-politične posameznike v politični proces v podobi strank, ki lahko nosijo ime samo nosilca te lepe izbrane duše. (Pa tudi ne stranka, ker je že poimenovanje takšne razširjene predvolilne druščine s stranko, tako zelo grdo, da morajo biti vsaj lista. Če pa že so stranka, so ‘nadstrankarska stranka’, ali stranka samo iz formalnih razlogov, ‘da bi ugodili tej umazani zakonodaji’.) Intelektualni del, ki servisira to držo, nereflektirano pluje s tokom tega populusa, vzdržuje agar populizma in ga hkrati psuje.

Slovenski cvet svetovne inteligence Slavoj Žižek je pozval k neudeležbi na volitvah. A je treba apolitični narod, ki itak vse manj hodi na volitve, dodatno spodbuditi, naj ostane doma? Politično gledano, za to ni nobene potrebe, saj se to zgodi tudi brez poziva. Zakaj pa potem? Zaradi povsem zgoraj omenjenega populističnega navdiha: da si z nereflektirano večino, da poveš to, kar velika večina misli: da je politika navadno sranje.

34 intelektualcev, družboslovcev ugotavlja, da je bil Pahor najslabši od kandidatov. Tako zelo je najslabšejši, da je bilo treba proti njemu in samo proti njemu pisati peticijo. In Pahor zmaga. Že drugič. Tu je najpomembnejše vprašanje, ali znamo intelektualci misliti politično realnost sveta in Slovenije. Razumemo, za kaj gre v tem svetu in svetu politike? Tripa in trumpa vsak samo na svojem malo bolj informiranem in sofisticiranem, razvitem in z argumenti podprtem, ampak nazadnje, zgolj svojem lastnem borniranem mnenju? Mnenju, ki je nazadnje tako kot mnenje vsakega, ki ni prelistal niti ene knjige, ki se je vedno pozanimal o usodnih stvareh le pri svojem lastnem predsodku, pred sodbi, pred sobi topline lastnega velikega ega? Ega, ki mu ne gre za to, da bi kaj razumel, temveč, da bi imel prav. Prav pa imaš, če si zlit z mnenjem velike večine: politika je sranje.

V svetu poteka intenzivna koncentracija kapitala, znanja in moči. Tista intenziteta iz konca 19. stoletja Slovence tako osušila, da je krščanskega socialista Kreka nagnala v trditev, da kapitalizem ni dober za male narode. Internet dela čudeže, ker tam velikost ni usodna. No, dokler je še ta kapitalizem, je prostor v njem tudi za male države in drobnejše narode in akterje. In več ga bo, če bomo zavestno usposabljali vse generacije, zlasti pa mlade za uporabo države pri oblikovanju skupnih smeri delovanja. In predsednik države Borut Pahor nam pri tem pomaga.

Dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik SD in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegov komentar je objavljen tudi v Sobotni prilogi časnika Delo ( http://skrci.me/hXXSP ).

Komentar Gregorja Goriupa: Rajski dokumenti – redefinicija “No Tax Risk”

Zgodbe o davčnih oazah, ki smo ji bili priča s Pananskimi dokumenti in z njimi povezano družbo Mossack Fonseca so dobile svojo novo verzijo 2.0. Korporacije in drugi subjekti pri čezmejnih davčnih vprašanjih običajno angažirajo ekipe davčnih svetovalcev, pri tem pa so mnenja, ki jih sproducirajo davčni svetovalci vezana zgolj na dve načeli, prvo je optimiziranje davčnega bremena zavezanca s težnjo po ekonomski koristi in drugo načelo “No Tax Risk”, ki običajno sledi politiki subjekta po delovanju v okviru veljavnih pravnih norm.

Tako s prvim, kot tudi drugim načelom želijo zavezanci ustvariti takšno strukturo, ki ne bo v nasprotju z veljavnimi normami in bo lastnikom omogočala nižje plačevanje davkov. Delovanja v državah, v katerih je nominalna davčna obremenitev z davkom od dohodkov pravnih oseb nižja od 12,5%, ter niso članice EU, je podvrženo beleženju na tako imenovanem seznam držav. Dodatna pojasnila o pogojih za prepoznavanje poslovnih enotah, obdavčitvi obresti, dividend, licenčni so aplikativno predstavljene v smernicah OECD oz. v “commentary to model tax convension”.

Tudi korporativno pravo je sledilo izkoreninjanju nekaterih anomalij, s tem ko je ukinilo določene statusno pravne oblike, kot npr. tihega družbenika, ali prepovedalo fiduciarne lastnike (slamnati lastnik). V kratkem pa lahko pričakujemo tudi seznam dejanskih lastnikov, torej recimo temu izpopolnjeno bazo poslovnih subjektov. Pa vendar se anomalije še naprej dogajajo. Zakaj?

Živimo v času, ko pravo diktira skoraj vsak naš gib, dejanje. Dovoljeno nam je ravnati v skladu s pravili, torej v okvirih, kot jih definirajo nadanacinalne in lokalne norme. Pa vendar se je potrebno vprašati, ali ravnamo prav – pošteno, ali zgolj pravno – legalno. In v tem je srž problema. Odgovor zakaj prihaja do anomalij se ponuja sam po sebi, saj se danes zanašamo zgolj na dikcije zakonov, ne pa tudi na zdrav kmečki razum, ki hitro razkrije ali je naše delovanje tudi pošteno. Ta ugotovitev pa kliče po višjih standardih, ki jih morajo sprejeti vsi deležniki.

Prej omenjeni ukrepi pomenijo sicer korak v pravo smer, a niso zadostni. Problema, ki letno pogoltne miljarde dolarjev nepobranih davkov, bi se lahko lotili tudi na način, da se svetovalnim družbam dodeli več odgovornosti. V Sloveniji je lahko davčni svetovalec kdorkoli, zato bi bilo smiselno razmisliti o regulaciji oz. podelitvi licenc za davčne svetovalce. Z licencirano svetovalno družbo se kvaliteta storitev načeloma izboljša, z jasno definiranimi etičnimi standardi, pa bi svetovalne družbe bile primorane iskati takšne rešitve, ki ne dopuščajo davčnega izigravanja. Svetovalna družba bi bila tako zavezana k pošteni praksi, saj bi v nasprotnem primeru tvegala izgubo licence, s tem pa bi ogrozila svoj obstoj.

Gregor Goriup
davčni svetovalec in član Sveta SD za finance in gospodarski razvoj

Komentar Tanje Fajon: Namesto ‘pohlepa v raju’ več transparentnosti in družbene odgovornosti

Kaj imajo skupnega angleška kraljica, Madonna in Bono? Občuduje jih ves svet, za mnoge so vzorniki in njihove besede – izrečene bodisi v govorih bodisi v neštetih glasbenih uspešnicah – imajo močan vpliv na številno prebivalstvo. Skupno jim je tudi to, da so se znašli v t. i. rajskih dokumentih med 13,4 milijonov zapisov, ki pokrivajo obdobje od leta 1950 do leta 2016, in med ostalimi pripadniki tistega 1 odstotka, ali celo 0,1 odstotka, najbolj privilegiranih.

Raziskovalni novinarji, ki trdno branijo svojo vlogo čuvajev demokracije, so nam omogočili, da ‘pokukamo’ v svet t. i. elite in da se še enkrat prepričamo, kako uspešno zlorabljajo davčni sistem, kako lagodno, nemoralno in brezskrbno uživajo v finančnem raju. Angleška kraljica, Madonna in Bono, skupaj z drugimi obrazi iz sveta politike, biznisa, zabave in športa, sicer ljubitelji lekcij o morali in poštenosti, so se tako znašli na vrhu piramide pohlepa. Oni, ki imajo največ, bi želeli še več in to na račun naših državljanov, davkoplačevalcev, ki se plačilom davkov ne morejo izogniti, hkrati pa upravičeno verjamejo, da bo ta denar uporabljen za skupno dobro, za financiranje javnega zdravstva, šolstva in infrastrukture ter za utrditev socialne države.

Utaja davkov ni nič drugega kot skrivanje bogastva, davčne oaze pa niso nikakršne afere, ki pricurljajo v javnost vsake toliko, temveč so postale resničen poslovni model. Takšen, ki je brez sramu in brezsramno tudi vedno bolj postaja temelj našega finančnega sistema, ne njegova anomalija. »Dobrodošli v finančnem raju!«, bi lahko pisalo na letališčih v prestolnicah nekaterih otokov, kot so Bermuda ter Trinidad in Tobago, ali pa v evropskih državah kot so Luksemburg, Ciper, Velika Britanija, Malta ali Švica.

Rajski dokumenti so ponovno pretresli javnost in s prstom pokazali na jedro težave. V Evropskem parlamentu smo se z novimi razkritji seznanili z največjo mero resnosti in odzvali s konkretnimi predlogi. Glede na to, da se mandat odbora PANA, kjer smo raziskovali panamske dokumente in v katerem sem aktivno sodelovala, izteče decembra letos, Socialisti in Demokrati v Evropskem parlamentu (S&D) predlagamo ustanovitev začasnega posebnega odbora, ki bi se osredotočil na ugotovitve iz rajskih dokumentov in predstavil ustrezne zakonodajne odzive.

Še pomembneje, v naslednji sestavi Evropskega parlamenta predlagamo oblikovanje stalnega mehanizma, ki bi bdel nad dejansko uresničitvijo vseh sprejetih dogovorov s področja davčne politike v EU. Želim si, da bi v Evropskem parlamentu vodili boj proti davčnim goljufijam in bi z nenehnim pritiskom na države članice, naj spremenijo davčne prakse in politike, dosegli napredek na EU ravni.

Kajti ravno države članice so tiste, ki morajo narediti največ, sprejeti zakone proti skrivaštvu in s tem davčne oaze spremeniti v pekel za goljufe. Zato Komisiji zamerim, da nikoli ‘poimensko’ ne izpostavi, katere države upočasnjujejo davčne reforme. Hkrati podpiram pozive k ustanovitvi nekakšnega središča za usklajevanje davčnih politik, organa, ki bi deloval znotraj Evropske komisije, koordiniral in utrjeval sodelovanje med nacionalnimi davčnimi institucijami. Davčne utaje so globalni fenomen, kjer potrebujemo jasen odgovor EU, kot tudi reformo na mednarodni ravni, zato je ta koordinacija med EU državami ključnega pomena.

A ključ za spremembe leži v rokah voditeljev držav in velikih mednarodnih podjetij, ki jih pozivam, naj ravnajo z več odgovornosti in ‘pohlep v raju’ zamenjajo za transparentnost in družbeno odgovornost. Boj proti davčnim goljufijam ni nič drugega kot boj proti družbeni neenakosti, proti nepravični razdelitvi svetovnega bogastva, proti odtujeni vladajoči eliti, pohlepu najbolj privilegiranih in posmehovanju najbolj ranljivim.

Gotovo se boste strinjali, da tisti, ki sooblikujejo zakone, ki veljajo za ‘navadne državljane’, zanje pa zakoni ne veljajo in si, lačni bogastva in vprašljive morale, priskrbijo davčne ovinke, niso kos nalogam dobrih voditeljev. Zanj bi bilo treba uvesti t. i. davek na pohlep in takojšnji izgon iz davčnih nebes.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica SD

Komentar Andreja Omerzela: »Vprašani, a ne dovolj upoštevani. Mladi, zdaj!«

Naslov mojega komentarja govori o tem, da se odločevalci v politiki nemalokrat obrnejo na nas mlade. Zanimajo jih naša mnenja, naši pogledi, naše kritike. Ko jim mladi povemo, kaj bi bili potrebno popraviti, uvesti, nadomestiti, morda celo samo olepšati, nas ob soju žarometom skrbno poslušajo, včasih celo prikimajo. Vendar tako hitro, kot se ugasnejo kamere, se ugasne njihova volja do upoštevanja mladih.

V Mladem forumu SD se trudimo, da mladi nismo samo ozadje za fotografije in posnetke vodilnih politikov, ampak da so naše želje, pogledi, neredko tudi kritike, upoštevane, ne samo slišane. Z revolucionarnim duhom in borbenim glasom se zavzemamo za vse mlade.

Mladi forum predstavlja gonilno silo naprednih, progresivnih in revolucionarnih idej. Zaradi mladostniške zagnanosti, neutrudnega delovanja in upanjem na boljši jutri, predstavljamo uporniški del matične stranke, kateri velikokrat tudi nastavimo ogledalo, v kolikor skrene s prave poti. Prava pot je samo ena in to je leva pot, brez bližnjic in izletov v drugo smer.

Kot aktivni mladi državljani, se zavedamo izzivov, ki pretijo naši starostni skupini. Med največje izzive, štejemo stanovanjsko problematiko mladih, ki predstavlja železen repertoar vseh mladinskih organizacij zadnjih dvajsetih let. Mladim je potrebno nuditi streho nad glavo, da si lahko ustvarijo družino, varen dom, prostor, kjer se razvijajo nove ideje za boljši jutri.

Nizka volilna udeležba med mladimi, je zelo pereč problem naše države. Dogaja se, da pridemo do situacij, v katerih starejši volivci odločajo o temah, ki se dotikajo mladih. Temu je potrebno narediti konec. Nujen je dvig aktivne participacije mladih pri demokratičnih procesih.

Ne smemo pozabiti na varovanje okolja, saj imamo samo en planet, do katerega se obnašamo zelo neodgovorno. Tanjšanje ozona, taljenje ledu, vedno več onesnaževanja, niso več tabu teme, o katerih se ne govori, nasprotno, o njih je potrebno govoriti vsak dan, da pridemo skupaj do konsenza in rešitev, ki bodo obvarovale naravo.

Mladi ne poznavajo oziroma prepoznavajo možnosti, ki jih nudi EU. Mladi forum bo z ozaveščanjem o priložnostih, ki jih nudi skupnost, katere del smo, dvignil evropsko zavest, ter poudaril pomen sodelovanja med državami, saj smo samo skupaj močnejši.

Ko mladi vstopajo na trg dela, se vedno večkrat srečajo s prekarnostjo. Mladi prekarni delavci so v slabšem položaju, kot tisti, ki imajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Prekarni delavci so v večji meri kreditno nesposobni, posledično se ne morejo osamosvojiti, si ustvariti doma in družine. Tem oblikam turbo kapitalizma je potrebno stopiti na rep in jih brcniti na smetišče zgodovine.

Novodobno suženjstvo oziroma neplačana pripravništva, v 21. stoletju nimajo več kaj iskati. Država, ki podpira takšno izkoriščanje mladih, ki so zaradi abotnosti šolskega sistema celo zapisana kot pogoj za pridobitev službe, si ne zasluži naziva država. Za pošteno delo zahtevamo pošteno plačilo.

Izkoreniniti bo potrebno prekomerno revščino med mladimi. Srce parajoče je dejstvo, da si nekateri mladi, ne po svoji krivdi, ne morejo privoščiti šolanja, dostojnega bivanja, osnovnih življenjskih potrebščin. Država ima mehanizme, ki bi morali ščititi ranljive skupine, predvsem mlade. V kolikor je zaznati, da ti mehanizmi ne delujejo dovolj dobro oziroma hitro, jih je potrebno nemudoma popraviti, nadgraditi, prilagoditi.

V Mladem forumu sem aktiven že sedmo leto. Marsikdo se vpraša zakaj. Odgovor na to je preprost. Mladi forum zame predstavlja veliko družino, v kateri imam prijatelje, na katere se lahko vedno zanesem. Skozi izkušnjo foruma, sem zrasel in rastem na več področjih. Kot oseba, pridobivam preko neformalnega izobraževanja neprecenljive izkušnje, ki jih ne moreš pridobiti nikjer drugje. Širok krog poznanstev, prijateljstev, nenazadnje tudi ogromno legendarnih zabav in uspešnih projektov. Kot državljan, se učim demokratičnih procesov, procesov vplivanja na sistem, zakone, pravilnike, navade, vse z namenom, za boljšo in svetlejšo prihodnost.

V kolikor se tudi vi prepoznate v teh izzivih, ste dobrodošli v naše vrste, kjer sprejemamo drugačnost, kjer smo vsi enaki, kjer delamo za mlade, z ramo ob rami.

Andrej Omerzel je podpredsednik Mladega foruma SD

Komentar Martine Vuk: Dvig denarne socialne pomoči kot eden od elementov večje socialne varnosti ljudi

V petek, 27. oktobra, se je začela javna razprava o noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v kateri na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo dvig denarne socialne pomoči (DSP) iz zdajšnjih 297,53 evra na 331, 26 evra. Ta znesek velja za samsko odraslo osebo in ni nastal na pamet, temveč izhaja iz raziskave Inštituta za ekonomske raziskave o osnovni višini minimalnih življenjskih stroškov. Lahko razpravljamo o tem ali ta znesek zadošča za življenje, treba pa je vedeti, da je namen DSP zagotoviti tak denarni prihodek, ki kratkoročno omogoča najnujnejše za preživetje.

Poleg DSP je zagotovljena tudi subvencija najemnine (tako neprofitne kot profitne), pokrito je obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena je pomoč v hrani. Cilj vsake skupnosti pa morajo biti aktivni posamezniki in posameznice. Zato vpeljujemo socialno aktivacijo dolgotrajnih prejemnic in prejemnikov DSP in dolgotrajno brezposelnih. In zato se aktivnost tudi finančno spodbuja in prinaša dodatnih 86 oziroma 169 evrov. Na ta način se približamo minimalni plači. Ne sme pa denarna socialna pomoč presegati minimalne plače, ampak je treba vzpostaviti tako razmerje, ki ljudi spodbuja k iskanju službe in k zaposlovanju.

V današnjih razmerah težko govorimo o pomanjkanju prostih delovnih mest, zato se je vredno spomniti, da je delo vendarle temelj vseh naših socialnih zavarovanj od pokojninskega in invalidskega do zdravstvenega. Zato mora minimalna plača zagotavljati relativno dostojno življenje in zato je potrebno določiti tak način usklajevanja minimalne plače, ki bo poleg rasti življenjskih stroškov upošteval tudi druge kazalnike kot je na primer rast stopnje produktivnosti. Tako zasnovana formula usklajevanja prinese takojšen učinek dobrega ekonomskega stanja v državi in tudi delavke in delavci na minimalni plači imajo nekaj od tega.

A samo s korekcijo denarne pomoči in minimalne plače ne bomo prišli do večje kakovosti življenja ljudi. Zdaj je pravi čas za to, da delodajalci in sindikati odprejo panožne kolektivne pogodbe in se začnejo pogajati o vseh plačah. Dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, ki je nižja od povprečne. Točneje, višina plače 63% vseh zaposlenih znaša med 613 in 1030 evri neto. Po priporočilih OECD in Evropske komisije je ustrezno razmerje med minimalno in povprečno plačo 1 : 2. In enako je tudi razmerje med denarno pomočjo in minimalno plačo.

Zakaj je to pomembno? Ker v nasprotnem izgubljamo srednji sloj. Srednji sloj pa je gradnik razvoja in garant blagostanja družbe. Večji kot je srednji sloj, višja je kakovost življenja in boljši so obeti za prihodnost. Da ne omenjam tega, da družba blaginje temelji na socialnih zavarovanjih v katere vplačujejo delovno aktivni. Da bi okrepili srednji sloj vračamo 7. in 8. razred otroškega dodatka in predlagamo da pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino postaneta univerzalni pravici. Seveda pa so ključne tudi davčne rešitve, ki spodbujajo izplačila 13. plače, božičnice, participacijo delavcev na dobičku in podobno.

Na koncu pa želim izpostaviti še (po mojem mnenju) bistven element preprečevanja revščine in socialne izključenosti – to so kakovostne in enako dostopne javne storitve. Tukaj mislim predvsem na zdravstvo in izobraževanje ter socialno varstvo, a ne gre pozabiti tudi na kulturo (sistem knjižnic je v Sloveniji izjemnega pomena), javne gospodarske službe (čista pitna voda), dostopnost do stanovanja ipd.

Socialna demokracija je, skozi zgodovino in vse do danes, glavna zagovornica enovitih, kakovostnih in vsem enako dostopnih javnih storitev. Socialni transferi so nujno potrebni, a ne odpravljajo začaranega kroga revščine. Če pa otroci z različnim socialnim položajem hodijo v iste šole, če imamo vsi enak dostop do zdravstvenih storitev pri istih izvajalcih, če je cena komunalnih storitev neprofitna in če obstaja dovolj velik fond (neprofitnih stanovanj), potem se revščina v družbi zmanjšuje in potem je stopnja socialne vključenosti izjemno visoka. In to mora biti naš cilj, cilj Socialnih demokratov.

Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predsednica Ženskega Foruma SD

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: “Evropska unija, poleg gospodarskega povezovanja, potrebuje tudi socialno dimenzijo!”

Socialna zaščita in kakovost življenja sta v EU med najboljšimi na svetu. Dobrobiti njenega gospodarskega razvoja pa niso enakomerno porazdeljene med vse ljudi. Soočamo z mnogimi izzivi in razlikami med posameznimi državami članicami: dolgotrajna brezposelnost in ponekod brezposelnost mladih je še vedno razmeroma visoka, prebivalstvo se stara, nove oblike dela delavcem ne ponujajo potrebne socialne in ekonomske varnosti.

Za uspešno soočanje z izzivi mora EU okrepiti svojo socialno kohezijo in se ne osredotočati zgolj na gospodarsko povezovanje, saj je kohezija hkrati cilj in predpogoj nadaljnjega evropskega povezovanja.

Potreben je razmislek o socialni razsežnosti Evrope odpira vprašanja o tem, kako zvišati življenjski standard, ustvariti več kvalitetnih delovnih mest in zagotoviti potrebna znanja, da bo naša družba pripravljena na prihodnje izzive na trgu dela. Evropa bo demokratična in socialna ali pa je ne bo več!

Kljub temu, da socialna politika EU ostaja v glavnem v pristojnosti držav članic je že Rimska pogodba iz leta 1957, ki je začela proces evropskega združevanja, je med temeljna načela EU vpisala enako plačilo za moške in ženske ter pravico do prostega pretoka po evropskem skupnem trgu. Evropska zakonodaja ureja tudi pogoje dela, delovni čas, varnost in zdravje pri delu ter prepoveduje diskriminacijo na delovnem mestu.

Evropska komisija je letos objavila poročilo o socialni dimenziji EU, v katerem orisuje ukrepe za boljšo usklajenost sistemov socialne varnosti med državami unije, predstavila pa je tudi Evropski steber socialnih pravic, ki je najpomembnejša pobuda EU o socialni politiki. Cilj je okrepiti socialne standarde za vse evropske državljane.

Pred 17 leti so Svet EU, Evropski parlament in Evropska komisija razglasili Evropsko listino temeljnih pravic. Leta 2009 je ta postala zavezujoča s sprejemom Lizbonske pogodbe. Takšno pot želim tudi za Evropski steber socialnih pravic. Želim, da postane protokol socialnega napredka, s podlago v pogodbah EU, s katerim Evropa priznava, da ekonomske svoboščine ne smejo prevladati pred socialnimi pravicami. Evropa potrebuje družbeni preobrat in evropski steber socialnih pravic nakazuje pravo smer.

Poleg konvergence standardov bi ti kriteriji v veliki meri preprečili izkoriščanje socialnih politik in politik zaposlovanja kot spremenljivk za prilagajanja v primeru ekonomskih in gospodarskih pretresov. Vse preveč se socialno politiko postavlja ob bok s fiskalno konsolidacijo in krčenjem javno-finančnih izdatkov s katerim se razgrajuje socialna država.

Socialna politika mora biti v prvi vrsti razumljena kot produktivni dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja in ne kot strošek. Tudi izkušnje iz preteklosti nam ponovno poudarjajo pomen socialne kohezije za nadaljevanje procesa miroljubnega povezovanja in sodelovanja v evropskem prostoru, kar je postalo še posebej očitno v luči novih izzivov kot so migrantska kriza, vse večja polarizacija družbe, demografski trendu, procesi globalizacije in digitalizacije.

Prizadevati si moramo za zagotavljanje minimalnih standardov kakovosti bivanja v vseh državah članicah, dostojnega dela, varnega in zdravega delovnega okolja, kot tudi enakih možnosti in enakosti spolov.

V ponedeljek, 23. 10. bo Svet ministrov EU za zaposlovanje in socialne zadeve razpravljal o predlogu Revizije direktive o napotitvi delavcev. Namen pobude je zagotoviti poštene plačne pogoje in enake konkurenčne pogoje med podjetji, ki delavce napotijo v drugo državo.

Kljub temu, da je svoboda opravljanja storitev v državah članicah EU eden od njenih temeljev, na EU ne smemo več gledati le kot na gospodarsko povezavo z enotnim trgom kot njenim jedrom. Unija mora sprejeti konkretne ukrepe, za zaščito delavcev, urediti delovne pogoje in širiti obvezno spoštovanje kolektivnih pogodb na vse dejavnosti. Do sedaj so podjetja, ki napotijo delavce morala spoštovati samo minimalno plačo države članice gostiteljice, kar je vodilo do velikih razlik v plačah med napotenimi in lokalnimi delavci.

Povečevati konkurenčnost zgolj na račun zmanjševanja pravic delavcev, kar se dogaja v mnogih evropskih državah, ni prava pot. Tega ne moremo dovoliti. Konkurenčni smo lahko tudi na račun produktivnosti in znanja, ne zgolj na račun stroškov dela. Lahko smo vse bolj optimistični glede gospodarske rasti, vendar še vedno zaskrbljeni zaradi neenakosti. Moramo si upati pogledati naprej in ambiciozno zastaviti cilje za skupno prihodnost. Ne moremo si privoščiti še ene izgubljene priložnosti za razvoj bolj solidarne, pravične in enakopravne Evrope. Evrope, ki je blizu ljudem in ki deluje v njihovo največjo dobrobit.

Socialni demokrati  imamo, skupaj z našimi evropskimi zavezništvi, prave odgovore na trenutno situacijo. Na politiko zategovanja pasu odgovarjamo z več kakovostnimi delovnimi mesti, zahtevamo močne zakonodajne predloge na področju socialne zaščite, enakosti spolov in delavskih pravic. Gradimo temelje boljše Evrope, ki na prvo mesto postavlja ljudi!

Dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti