Komentar Martine Vuk: Dvig denarne socialne pomoči kot eden od elementov večje socialne varnosti ljudi

V petek, 27. oktobra, se je začela javna razprava o noveli Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v kateri na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predlagamo dvig denarne socialne pomoči (DSP) iz zdajšnjih 297,53 evra na 331, 26 evra. Ta znesek velja za samsko odraslo osebo in ni nastal na pamet, temveč izhaja iz raziskave Inštituta za ekonomske raziskave o osnovni višini minimalnih življenjskih stroškov. Lahko razpravljamo o tem ali ta znesek zadošča za življenje, treba pa je vedeti, da je namen DSP zagotoviti tak denarni prihodek, ki kratkoročno omogoča najnujnejše za preživetje.

Poleg DSP je zagotovljena tudi subvencija najemnine (tako neprofitne kot profitne), pokrito je obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena je pomoč v hrani. Cilj vsake skupnosti pa morajo biti aktivni posamezniki in posameznice. Zato vpeljujemo socialno aktivacijo dolgotrajnih prejemnic in prejemnikov DSP in dolgotrajno brezposelnih. In zato se aktivnost tudi finančno spodbuja in prinaša dodatnih 86 oziroma 169 evrov. Na ta način se približamo minimalni plači. Ne sme pa denarna socialna pomoč presegati minimalne plače, ampak je treba vzpostaviti tako razmerje, ki ljudi spodbuja k iskanju službe in k zaposlovanju.

V današnjih razmerah težko govorimo o pomanjkanju prostih delovnih mest, zato se je vredno spomniti, da je delo vendarle temelj vseh naših socialnih zavarovanj od pokojninskega in invalidskega do zdravstvenega. Zato mora minimalna plača zagotavljati relativno dostojno življenje in zato je potrebno določiti tak način usklajevanja minimalne plače, ki bo poleg rasti življenjskih stroškov upošteval tudi druge kazalnike kot je na primer rast stopnje produktivnosti. Tako zasnovana formula usklajevanja prinese takojšen učinek dobrega ekonomskega stanja v državi in tudi delavke in delavci na minimalni plači imajo nekaj od tega.

A samo s korekcijo denarne pomoči in minimalne plače ne bomo prišli do večje kakovosti življenja ljudi. Zdaj je pravi čas za to, da delodajalci in sindikati odprejo panožne kolektivne pogodbe in se začnejo pogajati o vseh plačah. Dve tretjini zaposlenih v Sloveniji prejema plačo, ki je nižja od povprečne. Točneje, višina plače 63% vseh zaposlenih znaša med 613 in 1030 evri neto. Po priporočilih OECD in Evropske komisije je ustrezno razmerje med minimalno in povprečno plačo 1 : 2. In enako je tudi razmerje med denarno pomočjo in minimalno plačo.

Zakaj je to pomembno? Ker v nasprotnem izgubljamo srednji sloj. Srednji sloj pa je gradnik razvoja in garant blagostanja družbe. Večji kot je srednji sloj, višja je kakovost življenja in boljši so obeti za prihodnost. Da ne omenjam tega, da družba blaginje temelji na socialnih zavarovanjih v katere vplačujejo delovno aktivni. Da bi okrepili srednji sloj vračamo 7. in 8. razred otroškega dodatka in predlagamo da pomoč ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino postaneta univerzalni pravici. Seveda pa so ključne tudi davčne rešitve, ki spodbujajo izplačila 13. plače, božičnice, participacijo delavcev na dobičku in podobno.

Na koncu pa želim izpostaviti še (po mojem mnenju) bistven element preprečevanja revščine in socialne izključenosti – to so kakovostne in enako dostopne javne storitve. Tukaj mislim predvsem na zdravstvo in izobraževanje ter socialno varstvo, a ne gre pozabiti tudi na kulturo (sistem knjižnic je v Sloveniji izjemnega pomena), javne gospodarske službe (čista pitna voda), dostopnost do stanovanja ipd.

Socialna demokracija je, skozi zgodovino in vse do danes, glavna zagovornica enovitih, kakovostnih in vsem enako dostopnih javnih storitev. Socialni transferi so nujno potrebni, a ne odpravljajo začaranega kroga revščine. Če pa otroci z različnim socialnim položajem hodijo v iste šole, če imamo vsi enak dostop do zdravstvenih storitev pri istih izvajalcih, če je cena komunalnih storitev neprofitna in če obstaja dovolj velik fond (neprofitnih stanovanj), potem se revščina v družbi zmanjšuje in potem je stopnja socialne vključenosti izjemno visoka. In to mora biti naš cilj, cilj Socialnih demokratov.

Martina Vuk, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter predsednica Ženskega Foruma SD

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: “Evropska unija, poleg gospodarskega povezovanja, potrebuje tudi socialno dimenzijo!”

Socialna zaščita in kakovost življenja sta v EU med najboljšimi na svetu. Dobrobiti njenega gospodarskega razvoja pa niso enakomerno porazdeljene med vse ljudi. Soočamo z mnogimi izzivi in razlikami med posameznimi državami članicami: dolgotrajna brezposelnost in ponekod brezposelnost mladih je še vedno razmeroma visoka, prebivalstvo se stara, nove oblike dela delavcem ne ponujajo potrebne socialne in ekonomske varnosti.

Za uspešno soočanje z izzivi mora EU okrepiti svojo socialno kohezijo in se ne osredotočati zgolj na gospodarsko povezovanje, saj je kohezija hkrati cilj in predpogoj nadaljnjega evropskega povezovanja.

Potreben je razmislek o socialni razsežnosti Evrope odpira vprašanja o tem, kako zvišati življenjski standard, ustvariti več kvalitetnih delovnih mest in zagotoviti potrebna znanja, da bo naša družba pripravljena na prihodnje izzive na trgu dela. Evropa bo demokratična in socialna ali pa je ne bo več!

Kljub temu, da socialna politika EU ostaja v glavnem v pristojnosti držav članic je že Rimska pogodba iz leta 1957, ki je začela proces evropskega združevanja, je med temeljna načela EU vpisala enako plačilo za moške in ženske ter pravico do prostega pretoka po evropskem skupnem trgu. Evropska zakonodaja ureja tudi pogoje dela, delovni čas, varnost in zdravje pri delu ter prepoveduje diskriminacijo na delovnem mestu.

Evropska komisija je letos objavila poročilo o socialni dimenziji EU, v katerem orisuje ukrepe za boljšo usklajenost sistemov socialne varnosti med državami unije, predstavila pa je tudi Evropski steber socialnih pravic, ki je najpomembnejša pobuda EU o socialni politiki. Cilj je okrepiti socialne standarde za vse evropske državljane.

Pred 17 leti so Svet EU, Evropski parlament in Evropska komisija razglasili Evropsko listino temeljnih pravic. Leta 2009 je ta postala zavezujoča s sprejemom Lizbonske pogodbe. Takšno pot želim tudi za Evropski steber socialnih pravic. Želim, da postane protokol socialnega napredka, s podlago v pogodbah EU, s katerim Evropa priznava, da ekonomske svoboščine ne smejo prevladati pred socialnimi pravicami. Evropa potrebuje družbeni preobrat in evropski steber socialnih pravic nakazuje pravo smer.

Poleg konvergence standardov bi ti kriteriji v veliki meri preprečili izkoriščanje socialnih politik in politik zaposlovanja kot spremenljivk za prilagajanja v primeru ekonomskih in gospodarskih pretresov. Vse preveč se socialno politiko postavlja ob bok s fiskalno konsolidacijo in krčenjem javno-finančnih izdatkov s katerim se razgrajuje socialna država.

Socialna politika mora biti v prvi vrsti razumljena kot produktivni dejavnik gospodarskega in družbenega razvoja in ne kot strošek. Tudi izkušnje iz preteklosti nam ponovno poudarjajo pomen socialne kohezije za nadaljevanje procesa miroljubnega povezovanja in sodelovanja v evropskem prostoru, kar je postalo še posebej očitno v luči novih izzivov kot so migrantska kriza, vse večja polarizacija družbe, demografski trendu, procesi globalizacije in digitalizacije.

Prizadevati si moramo za zagotavljanje minimalnih standardov kakovosti bivanja v vseh državah članicah, dostojnega dela, varnega in zdravega delovnega okolja, kot tudi enakih možnosti in enakosti spolov.

V ponedeljek, 23. 10. bo Svet ministrov EU za zaposlovanje in socialne zadeve razpravljal o predlogu Revizije direktive o napotitvi delavcev. Namen pobude je zagotoviti poštene plačne pogoje in enake konkurenčne pogoje med podjetji, ki delavce napotijo v drugo državo.

Kljub temu, da je svoboda opravljanja storitev v državah članicah EU eden od njenih temeljev, na EU ne smemo več gledati le kot na gospodarsko povezavo z enotnim trgom kot njenim jedrom. Unija mora sprejeti konkretne ukrepe, za zaščito delavcev, urediti delovne pogoje in širiti obvezno spoštovanje kolektivnih pogodb na vse dejavnosti. Do sedaj so podjetja, ki napotijo delavce morala spoštovati samo minimalno plačo države članice gostiteljice, kar je vodilo do velikih razlik v plačah med napotenimi in lokalnimi delavci.

Povečevati konkurenčnost zgolj na račun zmanjševanja pravic delavcev, kar se dogaja v mnogih evropskih državah, ni prava pot. Tega ne moremo dovoliti. Konkurenčni smo lahko tudi na račun produktivnosti in znanja, ne zgolj na račun stroškov dela. Lahko smo vse bolj optimistični glede gospodarske rasti, vendar še vedno zaskrbljeni zaradi neenakosti. Moramo si upati pogledati naprej in ambiciozno zastaviti cilje za skupno prihodnost. Ne moremo si privoščiti še ene izgubljene priložnosti za razvoj bolj solidarne, pravične in enakopravne Evrope. Evrope, ki je blizu ljudem in ki deluje v njihovo največjo dobrobit.

Socialni demokrati  imamo, skupaj z našimi evropskimi zavezništvi, prave odgovore na trenutno situacijo. Na politiko zategovanja pasu odgovarjamo z več kakovostnimi delovnimi mesti, zahtevamo močne zakonodajne predloge na področju socialne zaščite, enakosti spolov in delavskih pravic. Gradimo temelje boljše Evrope, ki na prvo mesto postavlja ljudi!

Dr. Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Tanje Fajon po referendumu v Kataloniji: Kakšen mir podpira EU?

Prejšnji konec tedna je v Španiji minil v znamenju nasilja tiste vrste, za katero sem bila prepričana, da smo jo Evropejci s svojo stopnjo demokracije in spoštovanja človekovih pravic že davno presegli. Žal sem se zmotila. Zelo sem razočarana nad odzivom španskih oblasti, ki je nad lastno ljudstvo poslala oborožene policiste. Iz lastne zgodovinske izkušnje bi morali španski voditelji vedeti, da enostranska uporaba sile ne prinaša rešitev. Enako razočarana sem tudi nad odzivom Evropske komisije (pa tudi medlimi sporočili večine voditeljev evropskih držav, med njimi slovenskega premierja Cerarja).

Zadržanost in politična korektnost glede podpore referendumu je še lahko razumljiva, glede na to, da je v EU še veliko primerov narodov, ki težijo k samostojnosti, in da je ustave članic seveda treba spoštovati, a sem kljub temu pričakovala, da bo Evropska komisija kot varuhinja evropske demokracije v duhu zaščite temeljnih vrednot EU in človekovih oz. pravic narodov nemudoma in ostro obsodila nasilje. Pa je glede neverjetno surovega in zame osebno tudi nepričakovanega dogajanja v Kataloniji zavzela mlačno in pohlevno politično stališče, prazne diplomatske besede, s katerimi se očitno ne želi zameriti španski vladajoči strukturi.

Pri tem ne Evropske komisije ne večine voditeljev ne zanima, ali se niso nemara zamerili Kataloncem, ki so  – skladno s svojo že pregovorno nenasilno držo – povsem mirno oddajali svoje glasove na voliščih. Ti volivci niso mogli in ne bi smeli biti povod za politično zapovedano policijsko nasilje. V tej luči zato sploh ni pomembno, ali gre res samo za notranjepolitično vprašanje, ali je bil referendum neustaven, pa tudi primerjave z drugimi državami niso zelo bistvene.

Menim sicer, da kršitev temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel nikoli ne more ostati ‘samo’ notranjepolitično vprašanje in Komisija bi se tega kot varuhinja temeljnih pogodb morala zavedati enako, kot se v primeru Poljske, Madžarske in drugih primerih po EU in svetu. Zato me toliko bolj čudi, da se evropski vrh bolj kot na skoraj 1000 po nepotrebnem in nedolžnem poškodovanih Kataloncev osredotoča na primerjave separatističnih teženj narodov in se sklicuje na neustavnost referenduma. Kot da je uporaba sile nad mirnimi ljudmi ustavna pravica?

Evropska unija v 21. stoletju ne sme ponuditi ne prostora ne časa za nasilje nad miroljubnimi ljudmi, kot tudi ne za medijske blokade in cenzuro. Zato sva v začetku tedna s predsednikom SD in podpredsednikom Vlade RS Dejanom Židanom poslala pismo predsedniku Stranke evropskih socialistov (PES) Sergeiu Stanishevu in predsedniku Skupine socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D) Gianniju Pittelli. V njem izrazila stališče slovenskih Socialnih demokratov, ki smo zgroženi nad nasilnim dogajanjem in ga ostro obsojamo. Pozvala sva njiju in vse evropske voditelje, da tudi sami obsodijo takšna dejanja ter apelirajo na špansko in katalonsko stran k takojšnjemu reševanju statusa Katalonije in drugih odprtih vprašanj z mirnim dialogom.

Več kot očitno je, da je po dolgih letih in desetletjih moledovanja, neuspešnih pogovorov, poskusov spremembe ustave, tožb in sodb v poskusih za dodelitev več pravic Kataloncem v odnosih med Barcelono in Madridom moral nastopiti prelomni trenutek. In Katalonci so se odločili za preverjanje svojega stališča o samostojni državi, ki ga – predvsem Slovenci – v duhu pravice do samoodločbe lahko zelo dobro razumemo. Odločanje o lastni prihodnosti ostaja temeljna pravica naroda in zgodovina je že velikokrat dokazala, da je ne ustava ne nasilje ne moreta ubiti. Tako tudi ta vikend ni zadušil katalonske želje po neodvisnosti, ravno nasprotno, španske oblasti so jo s svojo neomajno odločnostjo, da s katalonsko vlado ne sedejo k pogovoru, še podžgale.

Zaradi kompleksnosti situacije kot zunanja opazovalka ne želim soditi, ali je za ponedeljek napovedana razglasitev odcepitve Katalonije pravilna in časovno primerna, vsekakor pa moram reči, da me skrbi. Odvzem ozemlja brez privolitve se namreč še nikoli ni končal z mirom. Glede na že videne odzive policije in garde se bojim, da se lahko kaj hitro soočimo s hudo tragedijo, katere vpliv lahko pljuskne preko meja. Evropska komisija in premierji pa bodo tedaj zelo težko trdili, da gre za notranjepolitično vprašanje Španije.

Še vedno si želim in prepričana sem, da je to tudi dolgoročno edina prava rešitev, da bi bili obe strani sposobni popustiti do te mere, da bi svoja stališča vendarle še enkrat soočili za pogajalsko mizo, morda sprejeli mediacijo ali drugo vrsto zunanje pomoči in se pri tem ves čas zavedali, da sodelovanje in konstruktiven dialog s konkretnimi rešitvami zanju nikakor in v nobenem primeru ni poraz, temveč obojestranska zmaga, od katere bodo imeli korist vsi španski in evropski narodi.

Komentar pravnika Roka Dacarja: Na flamskih poljih

V severnem delu Belgije, blizu Ypresa, leži mala vasica Passchendaele. Zanjo bi verjetno nihče ne vedel, če bi polja, ki jo obdajajo, pred natanko sto leti ne postala ena največjih klavnic v zgodovini človeštva. Tretja bitka za Ypres. Približno pol milijona vojakov, tistih, ki so, kot je v pesmi Na flamskih poljih zapisal John MacCrea, še včeraj bili ljubljeni in ljubili, je obležalo na od granatah razrvanih ravnicah…

Zakaj?

Odgovor ni enostaven. Delno zaradi eklatantnega poloma evropske diplomacije, ki je sprva lokalno vojno med Avstro-Ogrsko in Srbijo spremenil v svetovno, delno zato, ker je Francija želela ponovno osvojiti Alzacijo in Loreno, ki ju je bila izgubila pet desetletij poprej. Vsi razlogi pa izvirajo iz tega, da so si “velike ribe” to vojno želele, ali se je vsaj niso branile. Tiste “velike ribe” ki “male ribe” prepričujejo, da so tako drugačne od “malih rib” druge sorte, da jih preprosto morajo sovražiti.

Hecno naključje je hotelo, da “velike ribe”, po ideologiji skrajno podobne tistim, ki so svet takrat brezbrižno pognale v vojno, na stoto obletnico tretje ypreske bitke postanejo največji zmagovalci nemških parlamentarnih volitev. Sicer so dosegli “zgolj” tretje mesto, dalje pa so v pogledih tako ekstremni, da koalicije z njimi ne bo sestavljal noben partner. Pa vendar.

So stranka, ki je, razen liberalcev, ki sem jim je spet uspelo prebiti v parlament, največ pridobila. In to je zaskrbljujoče. Kako lahko stranka, katere pogledi, še bolj pa nekatere vidne figure (Björn Höcke recimo, ki je imel hude težave s prisotnostjo spomenika holokavstu v Berlinu), na trenutke delujejo, kot da si spet želijo dobrih starih časov, ko je Kaliningrad še bil Königsberg, v eni najbolj razvitih evropskih držav dosežejo takšen uspeh.

»Mundus vult decipi, ergo decipiatur«, svet želi biti zaveden, torej ga zavedimo, pravi nek latinski rek, ki ga skrajne politične formacije, ki trenutno v Evropi rastejo kot gobe po dežju zelo dobro obvladajo. Na zahtevna vprašanja ponujano enostavne (in velikokrat lažne) odgovore, ki so ljudem simpatični in razumljivi. Nizozemska stranka pod vodstvom bujnolasega Geerta Wildersa, PVV, je tako na volitve šla s programom dolgim eno stran. Ne en list, pač pa eno stran. Zadeva je izgledala kot osnovnošolska besedilna naloga iz matematike, pri kateri je potrebno nedomoljubne izdatke zmanjšati za toliko, da pokrijejo vse na novo uvedene domoljubne, za dobro mero pa še izgnati nekaj tisoč, ali deset tisoč (kdo bi zares štel) Maročanov. In proti podobnim prijemom je težko nastopati z razumskimi argumenti.

Veliko težje je namreč nekomu, ki ni ravno popolni evrofil, razložiti kaj vse mu Evropska unija nudi (in nudi mu veliko), kot pa rohneti, da dobro plačani in leni evrokrati želijo uničiti nacionalno državo, povrhu vsega pa so za to še plačani iz našega denarja, kot je to počela gospa Marie le Pen.

Podobni argumenti so namensko zasnovani kot čustveni, v poslušalcih z uporabo besed kot so, narod, domovina, domoljubje, zbujajo pozitivne občutke, ter jih postavijo nasproti negativni podobi skorumpiranih političnih in birokratskih elit. Človek pa, ki je čustven, ne bo veliko razmišljal o tem ali je to, kar je slišal res ali ne. Takšne argumente je torej s uporabo racionalnih razlag praktično nemogoče izpodbiti, saj je emotio veliko močnejši kot ratio.

Lep primer zlorabe čustev se je zgodil  pred britanskim referendumom o izstopu iz Evropske unije. Tabor za “out” je kot enega glavnih problemov izpostavljal socialne pravice migrantov. Veliko lažje in neprimerno bolj razumljivo je po televiziji reči, da je EU kriva, za prihod cele plejade migrantov, ki sedaj izkoriščajo sistem socialne varnosti, kot pa razložiti, da je najprej potrebno ločiti med migrant iz držav članic EU in tistimi iz držav nečlanic, dalje pa poznati tudi sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki dovoljuje omejitve socialnih pravic migrantov v prvem obdobju njihovega prebivanja v drugi državi EU.

Poleg že omenjenega zbujanja pozitivnih čustev znajo populistične stranke odlično igrati na strah ljudi. Na strah pred, kot je v eni izmed svojih kratkih zgodbic zapisal Bertolt Brecht, malimi ribami druge sorte, ki molčijo v različnih jezikih. Tako kot so elite (za katere “navadni smrtniki” niso bili mnogo več kot “kakonfuter”) pred sto leti zaradi lastnih interesov uspele ljudi prepričati, da je potrebno druge male ribe iste sorte sovražiti zgolj zato, ker “niso naše”, populistične stranke tudi danes nadvse uspešno zbujajo strah pred nekim zunanjim sovražnikom. Ta sovražnik so že tradicionalno migranti, v nekaterih primerih pa kar kakšna manjšinska verska ali socialna skupina.

Tudi tukaj populisti nadvse spretno uporabljajo manipulacije in posploševanje. Glasno govorijo o vseh kaznivih dejanjih, ki jih storijo migranti, pozabijo pa povedati, da tudi avtohtoni Evropejci niso ravno svetniki. In po mojem mnenju so takšna posploševanja in zavajanja na področju migracij še posebno nevarna in neprimerna. Dejstvo je namreč, da so množične, lahko bi rekli nekontrolirane migracije, za Evropo velik problem. Humanitaren, nenazadnje pa tudi varnosten.

In velikih problemov se nikoli ne da reševati na skrajnih polih političnega spektra, ne z etiketiranjem vsakega migranta za terorista, pa tudi ne s širokim odpiranjem vrat vsakomur, ki si želi, iz takšnih ali drugačnih razlogov, v Evropo. Potreben je resen dialog med vsemi (zmernimi) deležniki. Dobra ideja bi lahko bila vzpostavitev Sistema humanitarnih viz, ki bi se podeljevale na afriškem kontinentu. Tako bi na en mah verjetno precej omejili tragedije na morju, hkrati pa tudi imeli dokaj dober vpogled v to, kdo prihaja v Evropo.

Kaj torej storiti?

Preprostega odgovora ni. S pravnimi sredstvi se skrajne stranke le sila težko omejuje. Tukaj je pomembno omeniti sodbo Ustavnega sodišča Zvezne republike Nemčije, ki ni želelo prepovedati, in to kar dvakrat, delovanja neonacistične stranke NPD (verjetno zaradi skrajno slabih izkušenj s prepovedovanjem strank iz tridesetih let).

Sicer je res, da je v državah EU in Sveta Evrope zagotovljena svoboda združevanja, a le-ta, tako kot lepo število drugih človekovih pravic ni absolutna (absolutnih, torej v vsakem primeru nedotakljivih človekovih pravic ni ravno posebno veliko, klasičen primer je recimo prepoved mučenja).

Evropsko sodišče za človekove pravice je tako recimo v sodbi Rafah Partisi pritrdilo sodbi turškega Ustavnega sodišča, ki je prepovedalo delovanje istoimenske stranke, zaradi načrtov uvedbe personalne veljave prava (za ne muslimane bi veljalo “običajno” pravo, za muslimane pa šeriatsko). Sodba je prav posebna zato, ker je omenjena stranka v času prepovedi delovanja bila najmočnejša stranka vladajoče koalicije.

Seveda pa je tako radikalen poseg kot prepoved delovanja stranke politično izjemno občutljiva poteza, ki bi se kaj hitro razumela kot napad na tiste akterje na političnem parketu, ki niso “na liniji” z večino in je torej realno izvedljiva v izjemno omejenem krogu primerov, ko prepovedane stranke resnično delujejo na najbolj skrajnih robovih političnega spektra, česar pa za razne evropske populiste (razen redkih izjem) ne moremo trditi.

Edini način boja proti populističnim strankam je torej prepričevanje volilnega telesa v absurdnost njihovih programov, kar zaradi vsega zgoraj navedenega ni ravno najlažje. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bo konec njihovega vzpona prišel sam od sebe.

Čas bo namreč vzel argument, ki ga stranke, ki delujejo na skrajnih polih političnega sistema uporabijo vedno, ko nimajo drugih odgovorov: poskusili smo že vse, desno in levo sredino in nič ni delovalo, poskusimo zdaj še po naše. A “po naše” prinaša zgolj delitve. Delitve podobne tistim, zaradi katerih so flamska polja polna pokopališč.

Rok Dacar je magistrski študent Pravne fakultete v Ljubljani in Collège d’Europe v Brugesu.

Komentar Jerneja Štromajerja v luči nemških volitev: »EU bo od mladih ali pa je ne bo!«

Ko smo v začetku septembra z doktorskimi študenti in mladimi raziskovalci iz celotne Evropske unije na seminarju evropske fundacije za progresivne študije gledali TV duel med Angelo Merkel (CDU) in Martinom Schulzem (SPD), smo družno ugotavljali, da etablirana nemška in s tem tudi evropska politična elita preprosto nima nobenih svežih in naprednih idej, ki bi jih lahko ponudili volivcem.

Slednje je tudi največji problem socialdemokrata Schulza, ki skupaj s svojo stranko na volitvah ponuja program, ki kljub nekaterim idejam, ki zagotovo gredo v pravo smer in ki bi jih Nemčija potrebovala, ob zmerni in izkušeni političarki, kot je Angela Merkel, še vedno nudi samo bledo senco rdečega logotipa, ki krasi stranko. Istočasno je TV duel pokazal problem izzivalca, v tem primeru SPD, ki kot mlajši partner v veliki koaliciji težko predstavi razliko med sabo in svojo politiko ter politiko kanclerke, ki jo želi zamenjati.

Na ironijo izvora glavnih težav nemških socialdemokratov me je na seminarju sicer opozoril britanski tovariš, ki – milo rečeno – nima dobre besede o nekdanjem britanskem premierju Tonyju Blairu in njegovi tretji poti. Če SPD pod kanclerjem Schröderjem v rdeče-zeleni koaliciji ne bi sprejel Agende 2010, ki predstavlja temelj za trenutne nemške ekonomske kazalce, potem Angela Merkel, ki je dve od svojih treh vlad sestavila prav s SPD, ne bi imela platforme stabilnosti in učinkovitosti, s katero nagovarja volivce.

Da ne bo pomote, nemška tretja pot ni pokazatelj, da ta politika deluje. Ravno nasprotno, je samo odraz kapitulacije socialnih in ekonomskih politik levice z nekajodstotnim popustom, malo bolj socialno noto in človeškim obrazom tega, kar bi sicer lahko pričakovali od desnih prostotržnih prokapitalističnih strank. In ker imajo ljudje raje original kot slabo kopijo, tudi nič kaj ne kaže na volilni preboj SPD. Čeprav, bodimo iskreni, če se na nemško volilno nedeljo izkaže, da so se ankete ponovno zmotile, v resnici sploh ne bi smeli biti več presenečeni, sploh glede na izkušnje s Trumpom in Brexitom – vendar pa kljub vsemu, temu ni ravno za verjet.

Kakorkoli, s tovariši iz mreže mladih progresivnih akademikov, ki se združujemo pod okriljem omenjenega progresivnega možganskega centra, smo se strinjali, da morajo evropske laburistične, socialistične in socialdemokratske stranke najti nove, bolj progresivne programske rešitve in nehati ponujati le malo bolj socialen program desnice. In to je tudi namen naše mreže: da ponudimo realno izvedljive in napredne programske predloge, ki bi jih nato lahko implementirali. Sam bom tako sodeloval v delovni skupini, ki bo pokrila področje demokratizacije ekonomije in sprememb prevladujočega socioekonomskega sistema. Če kdo, smo namreč prav mladi prepričani, da alternativa obstaja.

In prav mladim bi morala politika tako v Nemčiji kot v EU bolj prisluhniti. Volilna in politična apatija mladih pač ni nekaj dobrega. Saj so volitve vendar odločanje o tem, kako bomo živeli v prihodnje. In če bi poslušali mlade, se veliko političnih pretresov, ki so se zgodili v preteklih letih, ne bi zgodilo; Britancev na primer ne bi bolela glava zaradi referendumske odločitve za Brexit. In če kdo, si mladi želijo sprememb v utečeni politiki, kar je v veliki meri pokazala tudi podpora mladih za Bernieja Sandersa in Jeremyja Corbyna, ki jim druge generacije na levem delu političnega spektra (žal) niso sledile.

Kakorkoli, politika ne potrebuje toliko novih obrazov kot nove programske usmeritve. Če ne gremo naprej in obstanemo na mestu, potem v bistvu nazadujemo. In kdor bo skupaj s potencialom za realno izvedbo progresivnih politik na volitvah sposoben ponuditi napreden program za prihodnost, ta bo tudi dobil podporo mladih – in tako ne bo samo na pravi strani prihodnosti, ampak tudi na strani razvoja in napredka Evropske unije.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine SD

Komentar Žige Štajnbaherja: Pobesnelemu neoliberalizmu ustreza apatija

Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz devetedesetih let 20. stoletja morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?” Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost. Generacije mladih bodo živele prvič po mnogih stoletjih slabše od svojih staršev, v to dvomijo le še redki.

Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem. Mladi so k temu še toliko bolj podvrženi. Trg dela je danes nastavljen po merilu odraslih, zato je prehod iz mladosti v odrasla leta skorajda onemogočen.

Nedvomno se mladi danes soočajo z železnim trikotnikom, ki ga sestavljajo problemi, kot so izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska problematika. Sam sem pristaš in zagovornik brezplačnega javnega izobraževanja. V Sloveniji imamo dobro razpredeno mrežo javnih šol. O tem ni dvoma, saj je vsakem nekoliko večjem kraju gimnazija in skoraj v vsaki vasi osnovna šola. Seveda pa si ob tem tudi sam zastavljam vprašanje, kaj bomo naredili, da bomo to stopnjo razvoja ohranili in kvaliteto našega javnega šolstva še nadgradili. Ne trdim, da je vse idealno, vendar je treba nenehno razmišljati o izboljšanju, saj v naš prostor že vdirajo ideje o privatizaciji, ki se je že uveljavila v visokem šolstvu in za katero sem prepričan, da bo kratkoročno prinesla zelo negativne posledice za slovensko družbo. Ob tem sem si zelo dobro zapomnil besede glavnega tajnika SVIZ-a Branimirja Štruklja, ki je na enem izmed posvetov na temo šolstva dejal, da ko bodo pričele zasebne šole rasti kot gobe po dežju, se bo začelo dogajati, da bodo najboljši učitelji šli iz javnih v zasebne šole. Biti učitelj v zasebni šoli je veliko lažje kot v javni, saj vanjo ne prihajajo otroci iz socialno šibkih družin, temveč predvsem otroci premožnejših staršev. Učiteljem se tako v zasebnih šolah poleg vzgojno-izobraževalnih funkcij ne bi bilo treba ukvarjati z nečim, kar imenujemo občečloveški odnos.

Izpostaviti je potrebno dejstvo, da so starejše generacije na trgu dela zaščitene, medtem ko pri mlajših generacijah vlada pravi kaos. Prekerno delo je postalo nekaj povsem normalnega. Ljudje celo večnost delajo preko študentskih napotnic, nekateri celoten znesek, ki ga zaslužijo preko študentskega dela, namenijo za to, da lahko gospodinjstvo normalno preživi. Glede zaposlovanja mladih smo sprejeli nekaj vzpodbudnih ukrepov, a istočasno ne moremo živeti v prepričanju, da bomo še kdaj imeli polno zaposlenost. Ob tem se moramo vprašati tudi, za kakšen študij se ljudje odločajo. Pred nekaj tedni sem bil na pogovoru z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom, ki je dejal, da se nekateri odločajo za študij prava na podlagi ameriških nadaljevank in filmov, v katerih uprizarjajo sojenja v anglosaksonskem pravosodnem sistemu. Ko doštudirajo, se ne morejo nikjer zaposliti kot pravniki. To je tragedija in eden izmed razlogov, da država enostavno ne ve, kako naprej. V zadnjih letih smo sicer sprejeli precej dokumentov, ki bi naj odgovorili na prej zastavljeno vprašanje, a to je vse skupaj zgolj mrtva črka na papirju. Lahko rečemo, da je Slovenija na tem področju od vstopa v evroatlantske povezave popolnoma izgubila smer.

Stanovanjsko problematiko mladih bomo v družbi lahko ustrezno in uspešno rešili, ko bodo ljudje imeli redno zaposlitev, dostojne plače in ko bodo kreditno sposobni, bomo lahko začeli resneje razmišljati o reševanju tega problema. Dokler te stvari ne bodo urejene, je razmišljanje o tem utvara. Imamo pa tudi problem, da ko mlad človek pride do zaposlitve, dela za tako majhen denar, da je v bistvu zaposleni revež. Nekdo, ki dela 8 ur na dan, in ima 600 evrov plače, ne more na nobeni banki dobiti stanovanjskega kredita.

V mladinskem organiziranju se odraža, da so organizacije financirane v manjšem obsegu kot v preteklosti. To je delno povezano s tem, da je danes določena količina denarja vredna manj kot pred krizo, delno pa je krivo tudi dejstvo, da je mladinskih organizacij danes več kot v predkriznem obdobju, kar lahko ponazorimo s primerjavo, da na mizi stoji torba, v kateri je 1000 evrov gotovine, za mizo pa sedita dva človeka. To pomeni, da lahko vsak vzame 500 evrov. Naslednje leto se torba, v kateri je isti znesek, ponovno pojavi na mizi, a za slednjo tokrat sedijo štirje ljudje in vsak iz nje lahko vzame le 250 evrov. Mislim, da omenjena primerjava zelo dobro kaže, kako se mladinske organizacije šibijo. Po moji oceni v preteklosti odločevalci niso znali dovolj prisluhniti mladim in tudi njihovih potreb niso dovolj razumeli. Za takšno stanje pa je ponovno vsaj delno odgovoren t.i. “srednji menedžment,” ki na svoje nadrejene ni naslavljal pravih vprašanj, izzivov in problemov. Mladi si obetamo spremembe pod taktirko novega direktorja Urada RS za mladino. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da se je vedno bolj uveljavljala miselnost, da so mladi pasivni in da jih politika ne zanima. Pravzaprav kapitalizmu in neoliberalizmu ustreza apatična družba.

Žiga Štajnbaher je predsednik Mladega foruma SD in član Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino

Komentar dr. Anje Kopač Mrak: Zagovarjamo aktivno socialno politiko

Nazadovanje Slovenije v gospodarski razvitosti od krize pa vse do začetka leta 2014 je bilo med največjimi med državami EU, kar je močno vplivalo na blaginjo ljudi in nekateri so postali ujetniki začaranega kroga dolgotrajne brezposelnosti in dolgotrajnega prejemanja socialnih pomoči. Slovenija se ponovno krepi, zato je pomembno, da se krepijo tudi ljudje.  

Do sedaj v Sloveniji nismo imeli razvite ustrezne mreže, ki bi vodila k celostni obravnavi takšnih posameznikov, zato je bilo ključno, da smo na ministrstvu oblikovali razvoj in vzpostavitev novega modela socialne aktivacije, ki bo zagotovil celostno in usklajeno obravnavo oseb ter ustrezno povezal vse lokalne in druge institucije ter obstoječe sisteme na tem področju.

Pri socialni aktivaciji gre za premik iz pasivne k aktivni socialni politiki. Gre za enega od stebrov reorganizacije centrov za socialno delo, ki prinaša nov način dela.

Projekt socialne aktivacije naslavlja problematiko dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči. Namen je prepoznati in motivirati ljudi za reaktivacijo v različne družbene sisteme, predvsem pa ponovno vključiti na trg dela.

V javnosti so pogosti očitki, da relativno visoki socialni transferji in dolgotrajna upravičenost negativno vplivata na trg delovne sile in s tem povzročata vztrajanje ljudi v brezposelnosti. Da se mora participacija in višina plačila na trgu delovne sile posamezniku finančno izplačati v primerjavi z višino socialnih prejemkov, da bo posameznik sploh imel motivacijo za delo.

Izraz past neaktivnosti oz. past brezposelnosti se nanaša prav na take primere, ko so socialni prejemki brezposelnega ali njegove družine razmeroma visoki v primerjavi z njegovimi pričakovanimi prihodki iz dela. Ljudje se v takem položaju ne počutijo koristne, tveganje socialne izključenosti je visoko. Past neaktivnosti je vedno največja pri najnižje plačanih zaposlenih in se zvišuje s povišanjem dohodka iz zaposlitve. Pri tem pa se bistveno ne razlikujemo od drugih primerljivih držav, še več past neaktivnosti za samsko brezposelno osebo ob prehodu na 50% povprečne plače v Sloveniji je v letu 2015 znašala 79,24%, v Nemčiji 78,29% in v Avstriji celo 92,28%.

Ob akumulaciji vseh možnih transferjev gospodinjstvo sicer lahko doseže in preseže znesek minimalne plače, ob pogoju neobstoja lastnih sredstev za preživetje. Pri tem nikakor ne smemo podleči očitkom, da so višine socialnih transferjev previsoke. Denarna socialna pomoč za samsko osebo znaša 297,53 eur, medtem ko je prag tveganja revščine v Sloveniji v letu 2016 znašal 616 evrov.

Ob upoštevanju minimalnih življenjskih stroškov, praga revščine, višini minimalne plače in učinku socialnih transferjev je ključna ugotovitev, da v Sloveniji na (ne)motiviranost posameznikov za delo vplivata predvsem višina plač ter sploščenost plačne lestvice.

Mogoče pa je na mestu tudi vprašanje, ali je delo še vedno vrednota? In kakšno je pravo ravnovesje med solidarnostjo in tekmovalnostjo? To pa so splošna družbena vprašanja, okoli katerih moramo graditi splošen družben konsenz.

Zato so ključni programi, ki bi pomagali ljudem pri prehodu od pasivnega prejemnika socialnih pomoči do aktivnega člana družbe, iskalca zaposlitve. Vključenim osebam želimo prek individualne obravnave zagotoviti dvig socialnih, funkcionalnih in delovnih kompetenc in jih tako približati trgu dela. Prek pilotnega pristopa in uporabe evropskih sredstev želimo do 2012 vzpostaviti sistem, ki bo na celotnem ozemlju Slovenije, skladno z reorganizacijo mreže Centrov za socialno delo, omogočal obravnavo posameznikov, kot tudi sodelovanje med ključnimi deležniki, ki delujejo v okviru socialne aktivacije.

Za obdobje do konca leta 2018 smo tako prek javnih razpisov razpisali dolge in kratke programe socialne aktivacije. Kratki programi bodo trajali od šest tednov do treh mesecev in pol. Namenjeni so odraslim upravičencem denarne socialne pomoči, ki imajo tudi zahtevno socialno in zdravstveno problematiko, ter osebam, ki so vpisane v evidenco začasno nezaposljivih oseb. Poleg osmih (8) izvajalcev kratkih programov smo izbrali tudi 25 izvajalcev dolgih programov, ki trajajo 11 mesecev. Namenjeni so osebam mlajšim od 49 let, ki so prejemniki denarne socialne pomoči in so usmerjene v delovno usposabljanje.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti želimo, da bi izvajanje kar najhitreje steklo, zato na terenu že delujejo ekipe Centrov za socialno delo in Uradov za delo. Skupaj z našimi koordinatorji za socialno aktivacijo že pripravljajo nabor kandidatov za programe socialne aktivacije.

Načrtujemo, da se bo v  programe socialne aktivacije v letih 2017 in 2018 vključilo 5.200 dolgotrajno brezposelnih oseb in dolgotrajnih prejemnikov denarnih socialnih pomoči, do leta 2022 pa 12.500 oseb.

dr. Anja Kopač Mrak

ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar dr. Jerneja Pikala ob začetku šolskega leta: Razvoj šolstva

Na pragu četrte industrijske revolucije, ki bo z digitalizacijo uvedla drugačno naravo odnosov med ljudmi in povsem spremenila nekatere družbene procese, je ključno vprašanje kako bodoče generacije pripraviti na to obdobje. Tisti, ki so danes vstopili v šolo, bodo odrasli in pripravljeni na samostojno življenje šele čez petnajst, najverjetneje pa čez 20 let. Do takrat bo v družbi ogromno sprememb, ki bodo vplivale na nova življenja, da si jih po večini danes niti ne znamo predstavljati. Nastalo bo veliko poklicev, ki jih danes še ni in si jih še ne znamo zamisliti, obenem pa jih bo kar nekaj tudi ugasnilo, saj bodo postala zaradi tehnološkega in siceršnjega razvoja nepotrebna ali globalizacijskih trendov preseljena v druge dele sveta.

Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi.

Ko razmišljamo kako primerno opremiti generacije, ki vstopajo v šolo, moramo vedno razmišljati 20 do 30 let vnaprej. Kar bomo danes sejali, bomo čez 20 do 30 let želi. Zato je razmislek o šolskem sistemu vedno razmislek o prihodnosti. V naravi izobraževalnega sistema je, da ga je potrebno stalno izboljševati in nadgrajevati ter prilagajati na prihodnje izzive. Pogledati moramo 20-30 let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju. Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje, kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih država z eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika pri načrtovanju izobraževalnih politik – saj zanju gre.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki, vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njene ali njegove talente do maksimuma njenih ali njegovih sposobnosti. V katero smer bo posameznica ali posameznik razvijal svoje talente, je njena oz. njegova stvar, naloga sistema je, da ga za to maksimalno dobro opremi.

Znanje in veščine so ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Čeprav se marsikomu zdi, da se otroci v vrtcu »samo« igrajo, je ravno to način opremljanja otrok z besednim zakladom, ki je ključen za nadaljnji intelektualni razvoj, skozi igro se učijo socialnih veščin, vedenja, medosebnih odnosov, razreševanja konfliktov, itn. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh ne majhne oziroma (pol)periferne države. Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. S krepitvijo avtonomije se bo tudi okrepil ugled učiteljskega poklica v družbi. V študij za učiteljski poklic moramo privabiti najboljše iz srednjih šol, kajti to je zagotovilo, da se bo znanje kakovostno prenašalo naprej in se nadgrajevalo.

Znanje je in mora ostati javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost. Pristop k znanju kot javni dobrini je tisti, zaradi katerega se naš izobraževalni sistem po mnogih raziskavah uvršča med petnajst najboljših na svetu. Da bi ga takega tudi ohranili, je zato treba misliti danes vnaprej, ne pa zgolj za en mandat novoporajajočih se strank.

dr. Jernej Pikalo,
predsednik Strokovnega sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Komentar ministrice dr. Anje Kopač Mrak: Starejši delavci so ključ do nadaljnjega gospodarskega razvoja Slovenije

Dobre gospodarske razmere v državi se ugodno odražajo na trgu dela. Naraščajo potrebe delodajalcev po delavcih, odpuščanja delavcev je vse manj, zato se obseg delovno aktivnega prebivalstva povečuje. Število delovno aktivnega prebivalstva je preseglo 850.000 oseb, kar je kar 50 tisoč več zaposlenih oseb kot pred tremi leti. Če je padec pod 100 tisoč brezposelnih oseb v lanskem leto pomenil bistveno izboljšavo prvič po letu 2008, je po zadnjih podatkih ta številka padla že na 84.674 registriranih brezposelnih oseb in predstavlja kar 14,6 odstotno zboljšanje od lanskega leta.

Kljub dobrim trendom pa je ključno, da krepimo izvajanje aktivne politike zaposlovanje za katere v letih 2017 in 2018 namenjamo skoraj 190 milijonov evrov. S pomočjo teh programov se bo v naslednjih dveh letih na trg dela vključilo kar 55.000 oseb.

Naš cilj pa ostaja izboljšati trend zaposlovanja med dolgotrajno brezposelnimi, nizko izobraženimi in starejšimi od 50 let. Delež starejših od 50 let je namreč med registrirano brezposelnimi že skoraj 40 odstoten.

Pozitivne premike, da kot družba živimo bolje in dlje ter smo bolj zdravi prepogosto gledamo črnogledo. Posameznike, ki so dopolnili 50 let starosti odrivamo na stranski tir, zato se vse prepogosto dogaja, da delavci po 50. letu starosti z enim očesom že pogledujejo po upokojitvi. Delodajalci jih dojemajo kot breme in vanje ne vlagajo, družba pa jih razume kot nekoga, ki odžira delovna mesta mladim.

Njihov položaj na trgu dela je še posebej neugoden, saj so zaradi starosti za delodajalce manj fleksibilni, pogosto imajo težave slediti hitremu tempu dela, z zdravstveni težavami in manjšo produktivnostjo. Zaradi tega so pogosto brezposelni že dalj časa, kar jim dodatno otežuje ponoven vstop na trg dela.

Ena izmed težav, ki jo že dlje časa opažamo, je, da narašča število ljudi, ki se upokojijo iz brezposelnosti. Delodajalci pogosto na ta način delajo reorganizacije v podjetjih, ljudi za dve leti pošljejo na zavod in ti se potem od tam upokojijo. Zato je ključno, da spodbudimo ljudi, da so aktivni do upokojitve, delodajalce pa, da ostanejo starejši delavci do upokojitve pri njih.

S pilotnim projektom ‘Aktivni do upokojitve’ želimo usmeriti delodajalce k trajnejšemu zaposlovanju starejših za nedoločen čas oziroma do izpolnitve pogojev za upokojitev. Ciljna skupina so osebe starejše od 55 let, ki so vsaj en mesec prijavljene v evidenci brezposelnih. Subvencija za delodajalca bo v višini 13 tisoč evrov. 10 tisoč v dveh letih, 3 tisoč pa, če bo starejši ohranil zaposlitev še naslednje pol leta.

V primerjavi z drugimi državami je v Sloveniji stopnja delovne aktivnosti izrazito nizka prav pri mladih in starejših. Ob zmanjševanju števila prebivalstva v starosti med 20 in 64 let, nespremenjeni strukturi delovne aktivnosti, urejenosti trga dela in upokojitvenih pogojih bo od tega v prihodnjih letih odvisna tudi možnost realizacije naše gospodarske rasti, ki je sicer za Slovenijo vzpodbudna. Že sedaj opažamo pomanjkanje delavcev za zadovoljitev potreb vseh delodajalcev, hkrati pa smo v pasti, da se pokojnine zaradi prezgodnjega odhajanja v pokoj znižajo pod vsakršno razumno višino.

Preprečevanje starostne diskriminacije na delovnem mestu, podpiranje pozitivnega mnenja o starejših in njihovem prispevku k družbi z delovno aktivnostjo, krepitev upravljanja starejše populacije preko prilagajanja kadrovskih načrtov, krepitve medgeneracijskega prenosa znanja v podjetjih, mentorske sheme, stalno izobraževanj in usposabljanje na delovnem mestu, krepitev kulture vseživljenjskega učenja v podjetjih – vse to so nujne prilagoditve v praksi in sistemske spremembe, ki jih narekujejo ti izzivi.

Zato bomo v septembru začeli izvajati aktivnosti programa Celovita podpora podjetjem za aktivno staranje delovne sile. Pripravljenih je več kot 60 delavnic, spodbujamo razvoj standardov za upravljanje s starejšimi in dajemo podporo delodajalcem. Za program je namenjenih 30 milijonov evrov.

Potrebno bo ozaveščanje o spremembah delovnega življenjskega cikla, ki poudarja vseživljenjsko učenje in daljšo aktivnost, ki bo vključevala tudi več karier. Hkrati pa to zahteva novo uskladitev pričakovanj in potreb na ravni posameznikov in celotne družbe.

dr. Anja Kopač Mrak,
ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Komentar Mitje Rotovnika o urbani Ljubljani: Detajli, detajli, detajli …

Dvanajsti julij je bil dan, ko sem se oddahnil kot meščan, ki ga je dolga leta globoko sram popolne zanemarjenosti parka okoli Spomenika revolucije na ljubljanskem Trgu Republike. Tega dne so končno prišli komunalni delavci, očistili s plevelom zaraščen park in skoraj vse izruvane granitne kocke vrnili na njihovo mesto.

Škoda, ker niso pobrali tudi smeti iz jaškov okoli dreves. Okolica spomenika je sramota zelene prestolnice, ker so obiski komunalnih delavcev hudo redki. Le tisti, ki živimo za spomenikom, vemo, da je ta parkec postal nočno urbano zbirališče mladine, ki si ne more privoščiti obiskov lokalov in kulturnih ustanov, pač pa v trgovinah kupi cenejši alkohol in še kaj, kar poživi njihovo sicer nenasilno zabavanje. Parkec je obiskan še zlasti ob koncih tedna, njihovo druženje je varno, saj zraven domujejo policija, parlament, banka in še kaj. Problem je le v tem, da za njimi ostane kopica odpadkov in vsakič kakšna izruvana kocka več.

Nekoliko daljši uvod, zato da se opozori na dolžno vzdrževanje okolice vseh spomenikov v mestu in odgovornejši odnos mestne komunale do urejenosti vseh detajlov, ki so še kako pomembni za celovit videz mesta. Spomenik revolucije je ena pomembnejših modernističnih stvaritev kiparja Draga Tršarja. Zaradi svoje monumentalnosti je postal, hoteli ali ne, turistična znamenitost. Le njegovi sosedi vemo, da se ob njem ustavljajo turisti, ga preučujejo, morda tudi občudujejo in si mislijo svoje. Zlasti tisti iz Azije ga obvezno posnamejo, tako da s seboj odnesejo tudi podobo njegove zanemarjene okolice.

Ko se iz Tivolija in galerij vračajo v stari del mesta, najprej zagledajo na vogalu Šubičeve in Slovenske s plevelom namesto z rožami »opremljen« spomenik partizanskemu komandantu Stanetu, na drugi strani izvirno urejenega središča mesta, na elitnem pločniku, pa s plotovi ograjene gostinske mize. Ne edine! Ali bo urbanistični ponos mesta kmalu zamenjala agresivna gostinska bunkerizacija javnega prostora? Vse bolj so na lepem ornamentu pločnika moteče tudi številne črne packe izpljunjenih žvečilnih gumijev, ki niso bile počiščene niti pred glavno turistično sezono. Če se bo turist vračal na obrežje reke po Erjavčevi, bo zagotovo začudeno gledal na sicer povsem uničeni ulici asfaltne zaplate med trakovi granitnih kock, ki jih je po njej potegnil arhitekt Ravnikar. Namesto da bi manjkajoče kocke zamenjali, so »praktični« komunalci v zevajoče luknje enostavno zlili asfalt.

Estetski in sploh urbanistični videz središča mesta je vedno lepši, boljši, je pa, zlasti ko gre za številne podrobnosti in napačne drobne poteze, potreben premisleka, popravkov, izboljšav in predvsem vzdrževanja. Misliti mesto pomeni nepretrgoma skrbeti za vsak detajl, meščane pa vzgajati k večji občutljivosti.

Mitja Rotovnik je nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma in član Sveta SD za kulturo