Pravnica Eva Žunkovič

Primer koroških dečkov – potrebno je narediti korak naprej!

Otroci so naše največje bogastvo. Zaradi svoje nizke starosti ter čustvene in telesne nedoraslosti, so toliko bolj dovzetni za izkoriščanje, zlorabe in manipuliranje. Zadnje mesece se veliko govori o varstvu koristi otroka. Strokovnjaki veliko govorijo o tem. Ne razložijo pa pomena te besedne zveze. Korist otroka se presoja glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. V otrokovo korist je predvsem zadovoljevanje njegovih potreb, ob upoštevanju njegovih želja in osebnosti; temu primerno mora biti ravnanje staršev, institucij in vseh drugih oseb.

Zelo me žalosti, ko gledam nekatere medije, novinarje, politike, pa tudi posameznike, ki se naslajajo ob zgodbi dveh koroških dečkov. Vsi sočustvujejo z babico in dedkom – tudi jaz – ampak sprašujem se, kdo sočustvuje z otrokoma? Babica in dedek trdita, da trpita, ker so njuna vnuka odpeljali v rejništvo. In verjamem jima. Pravita, da želita otrokoma le najboljše. Da bosta srečna. Navsezadnje vsi govorimo, da sta najpomembnejša otroka in da ju je potrebno zaščititi.

In kaj smo naredili za to, da ju zaščitimo? Kaj so naredili dedek, babica in odvetnik, ko so njuno zgodbo razgalili v javnosti? Kaj so naredili mediji, ko so dopustili, da se vsa Slovenija v gostilnah pogovarja o njuni nesreči, pozna njuna imena, s prstom kaže na njiju …? Večina od nas si niti zamisliti ne more, kako bo ta „javna razpoznavnost“ vplivala na njuno otroštvo in kasnejši razvoj. Ko se na sodišču odloča o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci, je javnost po zakonu na obravnavah vselej izključena. In to z razlogom. Vprašajmo se torej, kako smo s prodajanjem te zgodbe v javnosti zaščitili ta otroka? Mislim, da si moramo priznati, da smo s tem naredili prav največjo škodo otrokoma.

Menim, da ni bilo prav, da so nekateri mediji na račun te zgodbe tekmovali, kdo bo najhitreje objavil prispevek. Prav tako mislim, da so nekatere politične stranke s svojimi populističnimi izjavami na račun ubogih dečkov izkoristile priložnost za ceneno dvigovanje popularnosti. In absolutno neprimerno je bilo od ostale javnosti, ki je dnevno prežvekovala zgodbo dečkov kot slabo televizijsko „žajfnico“. In ju s tem zapečatili do konca življenja. Ne pravim, da ima stroka vedno prav, ne pravim, da se ne dogajajo napake. Ampak zato imamo v državi pravni sistem, po katerem se zadeve peljejo.

Upravno sodišče je v sodbi, za katero se mi zdi absurdno in nizkotno, da je sploh prišla v javnost, ugotovilo da so bile z odvzemom kršene babičine pravice do družinskega in zasebnega življenja. Vendar pa sodišče ni ugodilo zahtevi babice, da se otroka vrneta k njej nazaj, saj je v skladu z otrokovo koristjo in načelom sorazmernosti, odločilo, da sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine. Soditi odločitev sodišča in ponovno razglabljanje v javnosti je neprimerno. Obe strani še imata možnost pritožbe, ki ju bosta najverjetneje izkoristili. Na koncu bo sodišče tisto, ki bo odločilo. In prav je tako. V pravni državi v sporih odločajo sodišča po preučitvi vseh dokazov, in kjer so vpleteni otroci, v prvi vrsti po načelu največje koristi otroka.

Ta zgodba nam je jasno dala vedeti, da pozamezni in najbolj pereči problemi družinskega prava, praksa sodišč, centrov za socialno delo in tudi teorija, kažejo, da so v tej zakonski ureditvi pravne praznine, nedodelanosti in pomanjkljivosti. Zadeve smo že poskušali rešiti leta 2009 s predlogom Družinskega zakonika. SDS je takrat s pomočjo hujskaške politike dosegla, da je bil zakon zrušen na referendumu. Če bi jim šlo za otroke, tako kot ves čas ponavljajo, bi takrat pustili, da se Zakonik sprejme brez odločanja na referendumu. Menim, da bi bilo potrebno vse ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka nujno prenesti na sodišča.

V upravnem postopku, v katerem odloča Center za socialno delo, zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Otroke je zato potrebno v postopku čimbolj zaščititi in jim ponuditi varstvo na vseh možnih področjih. Zato morajo biti pravna določila, ki se nanašajo na otroka in njegove koristi ter pravice urejena sistematično, na enem mestu ter ne bi smela dopuščati pravnih praznin in zakonskih nejasnosti. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi leta 1999 ocenilo in odločilo, da je za otrokove koristi najbolje preskrbljeno, če o njih odloča le en organ v enem postopku.

Kakorkoli, kljub temu, da še zgodba koroških dečkov ni zaključena, iskati krivce na eni ali drugi strani in nadaljnje razprave v javnosti ne koristijo več nikomur. Samo še bolj škodijo otrokoma.

Sedaj je potrebno narediti korak naprej! Čimprej sprejeti novo zakonodajo, ki bo izboljšala položaj otroka v postopkih družinskega prava. V kolikor nam res gre za otrokove koristi, bomo to storili čimprej. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja in podtikanja. Srčno upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili.

Eva Žunkovič
uni. dipl. pravnica

Davčna oaza

Mojca Kleva Kekuš: Kaj nam razkrivajo dokumenti iz Paname?

Nedavno razkritje iz Paname glede samega procesa prestavljanja kapitala v davčne oaze in o off-shore podjetjih ne prinaša nič novega. Načini izogibanja plačila davkov v državah, kjer te osebe živijo ali pa poslujejo so že znani, saj se zakonodaja nikoli ne bo mogla prilagoditi tako hitro, kot si odvetniške firme, zavarovalnice, svetovalna podjetja in banke izmislijo nove načine za zlorabo luknjaste zakonodaje. Postopki so torej jasni in znani. Zakaj gre torej pri “panamskih dokumentih” za zgodovinsko odkritje?
“Panamski dokumenti” so največje, a ne prvo razkritje

Skoraj 214.000 poslovnih subjektov, ki so povezani z ljudmi iz več kot 200 držav, med katerimi je 140 vidnih politikov,  bank, športnikov, znanih kriminalcev in celo trgovcev z umetninami, je pač prava medijska bomba, ki naj bi prinesla velike spremembe.  Gre že za tretje večje odkritje v zadnjih letih, prvo je mednarodni konzorcij novinarjev ICJ objavil pred tremi leti in je vključevalo okoli 100.000 poslovnih subjektov, leto kasneje je sledila še afera LUXleaks, ko smo uradno izvedeli, da Luksemburg ponuja veliko davčnih ugodnosti mednarodnim korporacijam. Glavni akter afere je bil nekdanji predsednik luksemburške vlade Jean-Claude Juncker, zdajšnji predsednik Evropske komisije.

Če sem bila ob prvem razkritju še velika optimistka, postajam iz leta v leto bolj realna, ker velikih zakonodajnih sprememb ni zaznati. Juncker je še vedno predsednik Evropske komisije, imena politikov, ki se redno zavezujejo k transparentnosti plačila davkov, pa se pojavljajo na teh seznamih.

Kaj smo zapisali v poročilo o davčnih oazah?

V Evropskem parlamentu smo pri pripravi poročila o davčnih oazah, davčnih goljufijah in utajah davkov vedno poudarjali, da je treba plačevati davke tam, kjer opravljaš svoj posel in kjer živiš. To velja predvsem za multinacionalke. Že leta 2013 smo zahtevali vzpostavitev javnega mednarodnega registra lastnikov (tudi off-shore) podjetij, ki bi omogočil transparentnost poslovanja. Naloga EU pa je poskrbeti za sankcije bankam in drugim poslovnim subjektom kot npr. odvetniškim firmam, zavarovalnicam, notarjem in drugim, ki pomagajo podjetjem ali posameznikom utajevati davke ali pa celo oprati denar v davčnih oazah.

Od mednarodnih institucij, kot je na primer Mednarodni denarni sklad (IMF), ki se ukvarjajo s pranjem denarja, smo zahtevali, da se utaja davkov označi kot kriminalno dejanje. Samodejna izmenjava informacij o davčnih poslih med državami in podjetji bi morala postati standardno pravilo. Veliko smo se ukvarjali z državami tretjega sveta, kjer se največ oaz nahaja saj je izmenjava podatkov skoraj neobstoječa. Z OECD in ZN je EU sooblikovala smernice davčnih standardov in začela podpisovati dvostranske sporazume, katerih cilj je povečati preglednost in standardizacijo dvostranskih sporazumov (TIAE). Prvi in verjetno  najpomembnejši korak, ki ga mora opraviti Evropska komisija, pa je (črni) seznam davčnih oaz. V zadnjih letih so sicer sestavili osnutek seznama nekooperativnih davčnih jurisdikcij in bo osnova za seznam, vendar bo do oblikovanja končnega seznama potrebnih še veliko kompromisov. Tovrstni OECDjev seznam je namreč že 20 let prazen, saj si države ne želijo diplomatskih zapletov.   

Razkritja pospešujejo napredek

Nedavno razkritje je pospešil realizacijo nekaj od teh predlogov. Pet držav (Panama, Bahrain, Libanon, Nauru in Vanuatu) se je zavezalo k avtomatični izmenjavi o računih nerezidentov z državami, od koder je lastnik. Sicer se bo to zgodilo z letom 2018, vendar se premika v pravo smer. Evropski parlament naj bi ustanovil posebno komisijo, ki bo raziskala podatke iz panamskih dokumentov. G20 je zahteval od OECD da pripravi nek osnutek črnega seznama davčnih oaz. Premika se tudi z Evropsko komisijo, ki želi vzpostaviti podoben seznam za članice EU. Na področju izmenjav podatkov glede plačila DDV je bilo narejenega največ. Premaknilo se bo tudi glede poročanja multinacionalk, saj je zakonodajni predlog pravkar v obravnavi med EU institucijami.

Ko potegnemo črto, izkupiček ni tako slab in spremembe se dogajajo veliko hitreje kot v zadnjem desetletju. Priznati pa so moramo, da ne poznamo takojšnjih učinkov ukrepov. O davčnih oazah namreč še vedno ne vemo veliko, lahko si samo predstavljamo, koliko denarja se tam skriva. Vsak, ki bo posegel s številkami bo špekuliral. Ni nelegalno poiskati davčno najbolj ugodno okolje, če je vse prijavljeno pri nacionalni davčni upravi, je pa vsaj nemoralno do tistih, ki svoje davke plačujejo.

V času vseh mogočih kriz, ki se kar vrstijo in ki pustošijo javne finance potrebujemo hitre ukrepe. Potrebujemo pogumne ljudi, kot so žvižgači, ki so pripravljeni obelodaniti takšne dokumente, potrebujemo pa tudi medije, da zgodbe obelodanijo. Zavedanje med ljudmi je dozorelo: davčne oaze za zasebne dobičke v korist javnega dobrega niso sprejemljive. Vsako razkritje pa pomeni, da se pritisk javnosti na odločevalce stopnjuje in je možnost za pozitivne spremembe v korist ljudi večja.

Mojca Kleva Kekuš
Predsednica društva Progresiva in pripravljalka Poročila EP o davčnih oazah v mandatu 2009-2014

Cvetka Hedžet Toth

Prepoznavnost fašizacije

O SOVRAŽNEM GOVORU

Dogajanja v naši politični stvarnosti niso samo očiten porast sovražnega govora, kot trenutno izpostavljeni in linčani poslanci neke levo usmerjene stranke, ampak gre za širši družbeni pojav, ki ga ne moremo imenovati drugače kot fašizacija. Nestrpno in skrajno sovražno govorjenje ni samo znak kakšne osebne neuravnovešenosti, ampak gre za institucionalno, politično organizirano gonjo proti posameznikom najprej in to se sčasoma začne širi na celotno družbo.

Kako ljudje reagirajo v takih trenutkih? Prvi očiten znak je izguba spontanosti, kajti ljudje se začnejo bati, strah jih je, nastaja svilnata varianta totalitarizma in ljudje ne upajo govoriti naravnost in iskreno. Klevete, laži in podtikovanja vseh mogočih barv znotraj politike izpodrivajo pravičnost, ki je že od starih Grkov naprej veljala za najvišjo vrednoto politike.

Fašizacija načrtno spreminja laž v politiko, iz laganja pa dela teror. Posamezniku, ki je izpostavljen takim pritiskom ni lahko, vendar ne sme kloniti. Drugače povedano nikakršne identifikacije z napadalcem si ne sme dovoliti, to je prvo kar velja zelo resno upoštevati. Iz zgodovine vemo, da so ljudi najbolj lomili ravno s takšno identifikacijo, kajti žrtev je pod hudimi pritiski bila pripravljena deloma ponotranjiti očitano krivdo in človek se je zlomil.

PREPOZNAVNOST FAŠIZACIJE

Všečno govorjenje, govor z nagobčnikom pač ni demokracija. Ni najbolj tragično sprejemanje laži za resnico in njeno razvrednotenje ali celo obrekovanje in obtoževanje resnice z lažjo; najbolj tragično je vsekakor uničenje človekovega čuta za orientacijo v stvarnem svetu. Tega čuta ni v svetu brez svobode in spontanosti. V svetu, v katerem politika deluje z ustrahovanjem, tam prej ali slej iz zavesti ljudi izgine še razlikovanje med resnico in neresnico, resnico in lažjo. To je fašizacija, ta tragični svet totalitarizma, svet, v katerem je resnica brez moči, svoboda zgažena in politična moč se uveljavlja skozi teror, četudi mehke variante.

Kakorkoli že razumemo politiko oziroma politično dejavnost, ta je najprej samo človeška potreba in izhaja iz človekovih antropoloških in etičnih temeljev. Naj bo jasno povedano: podlaga za politiko oziroma za politizacijo je vsekakor človekov čut za pravičnost, ki je lasten vsem ljudem. S pojmom pravičnosti se politizacija sveta sooča še z etizacijo in spor med etiko in politiko je razrešen, kajti politika se etiki pokloni − in politiki ostaja pravica ljudi svéta, so nam pojasnili mnogi humanisti. Tako po tej plati politični dejavnosti politika ni cilj, ampak samo in izključno zgolj sredstvo za etizacijo razmer v svetu.

Želja vseh nas ljudi je, da bi v svetu domovali; domovanje je naš ideal bivanja v tem kratkem življenju, ki ga živimo med svojim rojstvom in smrtjo. Vsaj še ena vrednota spremlja ljudi in to je mir, skratka živeti varno in v miru. Toda: pretekli in zdajšnji vzori oziroma vrednote opozarjajo, da miru brez socialnega miru nikdar ne bo. Kapitalizem s svojo grozečo privatizacijo in uničevanjem socialne varnosti, je nevarna bližina fašizacije sveta.

Za mnoge od nas je eden najprivlačnejših solidarnostnih vzorov prepričanje, da potreba ljudi po urejenem, brezplačnem zdravstvu in sociali na vseh ravneh kot tudi potreba vseh ljudi, vsakega, prav človeka po brezplačnem izobraževanju mora ostati socialno-solidarnostna vrednota. In nikdar, prav nikdar nič od zdravstva, sociale, izobraževanja ne sme biti transformirano v ekonomsko kategorijo.

Kako razmišljati politično in tudi ustvarjati politiko? Vsekakor ne na ta način, da nek politični interes ustvarja kategorijo odvečnih ljudi, kajti takšno početje je namensko ustvarjanje zla. K odgovornemu političnemu delovanju spada še krepka porcija skrbi za prijateljstvo. Tudi po tem, kako neka politika skrbi za vrednoto prijateljstva ocenjujemo etični naboj delovanja kakšne politične stranke. Temelj vrednote prijateljstva je dobro, ne zlo in zakonodajalci si morajo prizadevati za slogo, ki je nekaj podobnega kot prijateljstvo, razdor, ki je temelj sovraštva, pa je treba preganjati in preprečevati. Že Aristotel ve, »da ima najvišja stopnja pravičnosti značilnosti prijateljstva.«

Torej: tisti, ki lahko vplivajo, da bodo ljudje prijazni, naj iz politike ne delajo pogubne zasvojenosti, pri nas tako zelo očitno prepoznavne marsikje skozi sovražni govor, tudi v parlamentu in še v kakšnem shodu na ulici.

Cvetka Hedžet Tóth
redna profesorica na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani

Pravičnejši davki - močnejši srednji razred

Pripravljamo Ekonomski program SD – “Pravičnejši davki, močnejši srednji razred.”

Številne raziskave socialne razslojenosti zahodnoevropskih družb opozarjajo, da v njih »izginja« srednji sloj družbe, ki je doslej zagotavljal družbeno stabilnost in zaradi sorazmerno ugodnega materialnega položaja po obsegu velikega števila prebivalcev omogočal miren razvoj. To je čutiti tudi v stanju slovenske družbe, ki je dolgo uspevala kljubovati temu trendu, ki se je pričel z vzponom neoliberalizma sredi osemdesetih let prejšnega stoletja.

Stranke socialne demokracije, ki so zgodovinsko gledano glavne zaščitnice pravic srednjega razreda in imajo v njem tudi večino svojega volilnega telesa, se v večini držav še niso uspele upreti temu trendu. Vendar ne gre iskati krivde zgolj v njih, tudi srednji sloj sam se je v veliki meri predal konformizmu, politiko je “izgnal” iz svojega življenja in prepustil vzvode družbenega odločanja parcialnim, vendar dobro organiziranim skupinam, ki posledično družbo vse bolj spreminjajo po svojih potrebah in na škodo pravic srednjega sloja. Tak proces poteka že vrsto let in preko številnih vzvodov, ki so naposled pripeljali srednji razred v sedanji nezavidljivi položaj.

Da bi zaustavili te trende smo Socialni demokrati pripravili Ekonomski program za preporod srednjega razreda, v katerem bomo opredelili poglavitne cilje in ukrepe, ki bi zgoraj navedene vzvode siromašenja odpravljali. Seveda se naši cilji in ukrepi ne bodo zaustavili pri tem, da bomo zgolj izboljševali primerjalni položaj srednjega razreda, temveč bomo oblikovali takšno celoto, ki bo pomagala državi kot celoti, ne glede na stanovsko pripadnost. Socilanih pravic ni brez cvetočega gospodasrtva in zato so naš cilj tudi razvojni in želimo, da bi država postala prijaznejša do delovanja gospodarstva in gospodarskih investicij. Le na tak način bomo ohranili obstoječa in zagotavili nova delovna mesta, plače za prebivalstvo in nenazadnje več pobranih davkov, s katerimi se financirajo storitve za skupno dobro.

Tako bo v soboto, 24. oktobra 2015, v Mariboru potekala Konferenca Socialnih demokratov z naslovom “Pravičnejši davki, močnejši srednji razred”, na kateri bodo članice in člani konference sprejemali Ekonomski program SD za dvig kakovosti življenja vseh generacij državljank in državljanov Slovenije.

12 narodov Balkana

Marko Sjekloča: Dvanajst narodov, dvanajst ujetnikov Balkana

Balkan od Rimskih časov do turškega osvajanja

Pod vtisom zadnjih vojn na Balkanu morebiti naš spomin ne sega daleč nazaj, pogosto ne sega dlje od druge svetovne vojne. Vendar kotel pričenja vreti na Balkanu že po smrti Atile 454. leta. Sledil je pospešen propad rimskega cesarstva, ki je omogočil prihod prvih barbarov, Gotov in Vizigotov. Prvi barbari, ki so se nastanili za stalno na Balkanu, pa smo bili Slovani (ali Sloveni) konec 6. Stoletja.

Prihod Slovanov ni pomenil, da ne bo novih invazij, vendar so Slovani iz novih invazij na koncu izšli kot zmagovalci. Pomembna izjema so le Albanci, ki jih ni bilo mogoče poslovaniti, še več, od bitke na Kosovu Albanci širijo svoje etnično ozemlje na Kosovo, zibelko srbstva.

Slovani so na jugu Balkana naleteli na helenizirane Ilire, na vzhodu na helenizirane Tračane, na zahodu pa na romanizirane Ilire, od vseh prvotnih prebivalcih Balkana pa so le Albanci in Vlahi (danes Romuni) ohranili svojo kulturo in jezik brez večjega vpliva Slovanov.

Čeprav so v prvih treh stoletjih prisotnosti Slovani poslovanili avtohtona ljudstva, to ni pomenilo le poslovanjenja, temveč tudi aglomeracijo kultur, tj. tudi Sloveni so na teh področjih absorbirali elemente, ki so jih kasneje prelevili v značilne Dalmatince, Hrvate, Bolgare ali Srbe z vsemi razlikami med njimi.

Tako je prihajalo do etničnih razlik med Slovani na vsem Balkanu. Slovenska plemena so se naseljevala malo drugače, s severa, torej iz današnje Češke in Moravske. Ne smemo pozabiti, da je prišlo tudi do velikega genetskega mešanja in po vsej verjetnosti danes med slovanskimi ljudstvi na Balkanu ni »slovanski gen« toliko razširjen kot bi pričakovali, saj so Slovani bili kljub temu le manjšina. Zato je prihod Slovanov na Balkan primer, ko je manjšina poslovanila večino.

Stari Bolgari iz Azije, Mongoli, Huni, Kazahi, ki so osvajali Balkan, so dodajali k tej aglomeraciji krvi in kultur, a politično so vladali le prehodno. Avtohtoni prebivalci na področju današnje Bolgarije (čigar ime izvira iz staroselcev doseljenih iz Azije) so denimo popustili pred slovansko kulturo in se poslovanili. Stare civilizacije so morebiti propadale, ne pa ljudstva, ki so spreminjala kulturo in jezik in se pretvarjala v nekaj drugega.

Vse do Kosovske bitke 1389 in Bolgarskega razpada 1396 ni za dlje časa obstala nobena državna tvorba. V vsem term času, do prihoda Turkov, ni bilo na Balkanu dolgotrajne močne politične tvorbe, prav tako pa ne prevladujoče vere. Tako že v prvem tisočletju opažamo razdrobljenost na Balkanu, ki se bo ohranjala vse do danes.

Srbska enotnost se je končala leta 960, povrnili so se Bizantinci iz zato je Turkom bilo lažje premagati jih na Marici in nato tudi dokončno na Kosovu. Bosna je prehajala iz bizantinskih rok v madžarske, bosanski vazali so se občasno osamosvajali, prevladujoče religije pa ni bilo, tako kot denimo v drugih pokrajinah, kjer je kmalu prevladala različica bizantinske in grške pravoslavne vere. V Bosni je dolgo časa prevladovala tradicionalna slovanska bogomoljska vera, ki se je uspešno upirala katolištvu in pravoslavstvu.

Ko so prišli Turki, pa je največje število ravno bogomoljcev (!) prevzelo muslimansko vero, medtem ko so katoličani in pravoslavci svojo vero ubranili. To je pomemben razlog zakaj je v Bosni muslimanska vera razširjena in zato ne smemo pozabiti, da so korenine današnjega bošnjaštva z muslimansko vero in običaji kot nacionalno značilnostjo, ravno v nekdanjem slovanskem bogomoljstvu.

Turških pet stoletij

Od Kosova dalje je turško osvajanje trajalo vsaj štiristo let, a tudi umik Otomanov je trajal vsaj sto let. Od bitke pri Mohaču 1526 je prenehala madžarska vladavina na Hrvaškem in tudi na Hrvaško sej je razširil otomanski imperij.

Mohač je bil pomemben mejnik v zgodovini balkanskih narodov. Pod pritiski Turkov je prihajalo do velikih selitev ljudstev, predvsem Srbov, Hrvatov in Vlahov, tudi Germanov, ki so postali branitelji novih meja, recimo v primorskem Senju ali Beli Krajini. Obmejne pokrajine so se spreminjale v vojne krajine.

Prva srbska selitev po padcu Srbije leta 1459 (in druga velika selitev Srbov leta 1690 pod Brankovići) je pomenila ponovno mešanje ter novo olje na ogenj kasnejših mednacionalnih sporov, posebno pa je vplivala na globoko sovraštvo in nezaupanje med Turki in Srbi. Potem ko so Srbi zapustili danes mitično Kosovo, so se na njihove domove priseljevali Albanci in močno spreminjali etično sestavo ‘srbske zibelke’.

Na Hrvaškem in Madžarskem so Srbi postajali pomembna manjšina in ponekod večina (Denimo deli Like in Hercegovine), ki je svoje nacionalne značilnosti ohranila skozi naslednja stoletja in jih pogosto branila z oboroženimi vstajami, tako proti Turkom (»hajdukovanje«), Habsburžanom ali NDH, Nemcem in Italijanom. Zato ne preseneča, da so leta 1941 med prvimi pričenjali vstajo v razpadli kraljevini Jugoslaviji prav Srbi v Liki, a tudi leta 1992 je v istih krajih prihajalo do novih vstaj.

Turki niso mogli nikoli umiriti Balkana, delno zaradi svoje ekspanzivne naravnanosti in nenehnega poskusa širjenja v srednjo Evropo, kasneje pa zaradi upornih ljudstev (Medtem ko so Habsburžani Slovence lažje »umirili« – ne pozabimo, da kmečki upori na slovenskem niso bili naperjeni proti germanski prevladi), čeprav so tudi evropske države želele, da bi balkanska ljudstva bila bolj zvesti podložniki, tudi Turčiji, velikemu sovražniku zahodnih velesil in Rusije.

To je na prvi pogled nenavadno, toda s strateškega interesa velikih razumljivo. Takega mnenja ni bila Avstrija, ki je od poraza Turkov pred Dunajem 1683 (od turške zmage na Mohaču je minilo že precej časa) spodbujala ljudstva k odporu proti Turkom.

Ruski dejavnik je od ruske zasedbe Krima 1783, kljub bolečem porazu v vojni 1853-56, in postopnega ruskega prodora na Balkan, dal veliko moralno moč Srbom in Črnogorcem. Dejansko današnje balkanska politična slika pričenja nastajati v in po krimskih krizah. Od krimskih vojn naprej se tudi pričenjajo oblikovati odnosi med velesilami v Evropi. Od takrat naprej nastaja nova Rusija, pa tudi korenine hladne vojne v 20. Stoletju.

V 19. stoletju so evropske velesile želele, da Turčija, ki je že močno pešala, postane moderna država in da svoje dežele nadzoruje. Torej niso razmišljale o razpadu turškega imperija, vsaj ne v smislu osamosvajanja narodov. V slabi Turčiji so videle nove grožnje. Avstrija je v turških notranjih nemirih videla svojo priložnost in jih je tudi izdatno podpihovala, posebno od leta 1788 naprej.

Hercegovina in Srbija, posebej pa neodvisna Črna gora, so bile stalno vir vstaj. V Hercegovini so vstaje bile pogoste, posebno pravoslavcev, Srbi pa so po prvi 1804 in drugi vstaji 1815 praktično dosegli neodvisnost.

Po vstaji v Moldaviji 1821. Leta, ki je bila po dveh srbskih vstajah naslednja večja vstaja proti Turkom, je sledila vstaja na Peloponezu in 1829. je velik del Grčije bil svoboden in kmalu je nastala država Grčija. Sledila je popolna srbska samostojnost.

Hajduška Bosna

Po vstaji v Hercegovini in vojni Črne gore s Turčijo 1875, se je v nekaj letih politični zemljevid Balkana popolnoma spremenil. Turčija je bila tako oslabljena, da se je hercegovska vstaja z lahkoto širila po Balkanu, prvo pa seveda v Črno goro, ki je hercegovsko vstajo podprla in uporabila tudi za svojo vojno proti Turčiji in lastno teritorialno širitev v Hercegovino.

Globalna posledica hercegovske vstaje leta 1875 in vojn, ki so sledile do januarja 1878, v katerih so ruske enote prišle vse do Konstantinopla, in kot rezultat sanstefanskega miru 3. marca 1878, so nastale Srbija in Romunija ter avtonomna Bolgarija. Neodvisnost je priznana tudi de facto Črni gori, Rusija in Črna gora pa sta izdatno pridobili na ozemlju (legalizirano z berlinskim kongresom junija-julija 1878).

Pot do sanstefanskega miru je bila trnova za Turčijo, saj so se ji upirali tudi v Aziji. Posledice uporov in vonj balkanskih narodov so bili pokoli nad turškim prebivalstvom (260.000 pobitih v Bolgariji – govorimo o prvem velikem pokolu na Balkanu v moderni dobi, ki se je nato še nekajkrat ponovil) in beg (danes bi rekli etnično čiščenje) stotisočev z Balkana (100.000 iz BiH, ki je postala avstrijski protektorat, pol milijona iz Bolgarije) in še dve desetletji poprej s Krima (600.000). Bežali so v razmajano otomansko cesarstvo, ki sta ga pestili še lakota in državni bankrot. Vse skupaj je poslabšalo še turško krvavo maščevanje.

Po letu 1878 so se odnosi med državami nekoliko umirili, vendar ne več kot za tri desetletja, čeprav so se notranje težave še naprej kopičile, posebno v BiH, ki ni nikoli sprejela avstrijske okupacije, pa tudi v preostalih turških pašalukih, današnja Albanija, Bolgarija, Makedonija, ki so želele popolno osvoboditev po vzoru Srbije ali Romunije. Zametke hladne vojne v 20. stoletju je torej iskati v teh dogodkih, posebej od krimske vojne naprej in balkanskih dogodkih v drugi polovici 19. Stoletja.

Posledice so bile razpad velikih imperijev in osamosvajanje narodov iz nekdanjih »ječ narodov« in ustanavljanje nacionalnih držav ali novih večnacionalnih držav, kar se je končalo z zadnjo krizo na Balkanu v letih 1989-1995, ko so nastale na Balkanu nove države, v veliki meri enonacionalne, vendar ne v strogih etničnih mejah, ker je to skorajda nemogoče na Balkanu.

Etnično čiščenje po letu 1991 tako ni osamljen primer v zgodovini Balkana, pravzaprav je le en genocid več v vrsti podobnih (denimo tudi 1941-45) med 19. in 20. stoletjem. Zgodovina Balkana je torej vajena pokolov in etničnih čiščenj, kljub šoku, ki ga je še naša generacija doživela.

BiH je po berlinskem kongresu prešla pod avstrijski protektorat in tako je Avstrija dosegla kar je načrtovala in podpirala že konec 18. stoletja, pred prvo srbsko vstajo 1805, ki jo izdatno podprla. Hercegovska vstaja in Črnogorska vojna proti Turčiji leta 1875 in srbska preračunljivost (ko je Srbija odrekla začetno pomoč Črni gori, ki se je zato sama bojevala z mogočno Turčijo) in nato nova vojna s Turki 1876-78, ki pa je že zajela tudi Rusijo, je povečala prepad tudi med Črnogorci in Srbi.

Berlinski kongres je bil pomemben tudi za Makedonijo, saj je takrat na pritisk zahodnih velesil ločena od velike Bolgarije, nastale s sanstefanskim mirom, in po nekaj mesecih vrnjena Turčiji. To dejstvo sicer bolgarski nacionalisti obžalujejo, ker menijo, da so Makedonci Bolgari in bi morali biti del velike Bolgarije.

Rast Srbije po letu 1878

Težave so se še nadalje kopičile, ko je Srbija po berlinskem kongresu 1878 pričela uresničevati svoje ekspanzionistične apetite. Na tem kongresu je Srbija postala de jure samostojna država, čeprav je poslednji otomanski okupator zapustil kneževino Srbijo že leta 1868. V 19. stoletju je Srbija postala dežela priseljevanja (!), v primerjavi s preteklimi petimi stoletji, ko so jo Srbi predvsem zapuščali.

Dežela priseljevanja je bila do preloma 19. v 20. stoletje, ko je zaradi značilnosti notranjega razvoja postala ponovno dežela izseljevanja. To je bil tretji val srbskih selitev, tokrat čez morje, v ZDA. Podobna je bila usoda v istem obdobju tudi takratne avstro-ogrske Hrvaške in Dalmacije ter slovenskih pokrajin, posebej obmejnih in gospodarsko zanemarjenih (o tem in posebej o slovenskem izseljevanju v 20. stoletju pišem v knjigi Čez morje v pozabo).

Izseljevanje v tem času je v balkanskih deželah bilo zaradi intenzivnega razvoja kapitalizma in razslojevanja ter razpadanja kmečkih gospodarstev ventil za omilitev velikih nasprotij in grozeče lakote. Poenostavljeno rečeno so oblasti izseljevanje večinoma podpirale, da bi razrešile eksplozivna notranja nasprotja. Avstro-ogrska je denimo dajala ugodne kredite za vozovnice čez morje v Boki Kotorski, da bi se znebila upornih prebivalcev, podobno se je dogajalo pod fašistično talijo na Primorskem.

Čeprav so zahodne velesile opozarjale pred agresivnim razpoloženjem, so srbski apetit rasli. Leta 1912 Turčija praktično ostane brez Balkana, srbski apetiti pa se končno afirmirajo po drugi balkanski vojni 1913, ko se razblini bolgarska utopija o novem velikem cesarstvu. Srbski apetiti so tudi zajezeni z nastankom Albanije med leti 1912 (Svobodna Albanija nastane de facto 17. decembra 1912) in 1913 (razrešitev problema Skadra, ki ga je hotela zase tudi Črna gora, ter posledično nevtralizacija Albanije).

Če bi morali strniti turško prisotnost na Balkanu med bitko na Marici (prvi velik poraz srbske vojske proti prodirajočim Otomanom) in prvo balkansko vojno, je teh 541 let (1371 – 1912) bilo tudi obdobje relativne verske in kulturne samostojnosti, saj je zanimivo dejstvo, da turško muslimanstvo ni pritiskalo z veliko močjo na druge kulture in verstva kot je to bil primer nekaterih drugih ekspanzionizmov.

Leto 1908, ko je Avstrija anektirala BIH, je še en ključni trenutek, ki je pridodal k ‘balkanizaciji’ Balkana in posebej BIH. To leto je pomenilo pričetek novega eksodusa 100.000 Turkov in poturčenih Bosancev ter prihod 200.000 Slovencev, Hrvatov, Čehov in Nemcev. BIH je tako še bolj kulturno in versko premešana, s tem da so od konca 15. stoletja po begu iz Španije tudi Židje v BIH bili pomembna manjšina.

Ko je prišla druga svetovna vojna, ni bilo nenavadno, da je prav BIH bila tista, ki se je najbolj množično uprla skrajnima srbskemu in hrvaškemu nacionalizmu in genocidnosti, ki so se eksponirali v obliki četništva in ustaštva. Prebivalci BIH so med okupacijo prenesli tudi največje žrtve in tam so se med drugo svetovno vojno bile največje bitke za osvoboditev Jugoslavije.

Makedonija je srbsko okupacijo po drugi balkanski vojni 1913 plačala s številnimi življenji, z raznarodovanjem in poskusom posrbljenja. Podobno se je po srbski slavni zmagi na Solunski fronti, ki je dala Srbiji krila, pričelo dogajati s Črno goro. Po koncu prve svetovne vojne je Srbija na hitro pozabila na črnogorsko žrtev, ki je na račun lastne lakote in brezkompromisno pomagala tisočem Srbom ubežati pred avstrijsko vojsko na Krf.

Črnogorska državnost je zbrisana na hitro ter učinkovito z ultimativno abdikacijo kralja Nikole in s pobojem črnogorskih parlamentarcev marca leta 1919 (Takrat je tudi moj stari oče za las ušel smrti.). Takrat nastane tudi spor med črnogorskimi zelenaši (pro kraljevi) in bjelaši (prosrbski), ki se vleče še do danes, ko je Črna gora ponovno samostojna država.

Triindvajset let Kraljevine Jugoslavije (1918 – 1941) ni razrešilo vprašanja stalnih sovražnosti med balkanskimi narodi, čeprav rasno mešani med številnimi predslovanskimi in slovanskimi ljudstvi, pa vendarle pretežno slovanske kulture in jezika, kljub nekaj enklavam kot Albanija.

Druga svetovna vojna je pomenila prvi velik obračun med Srbi in Hrvati, ki se je pripravljal že sicer nekaj stoletij, in ki bi bil še bolj krvav, če ne bi bilo partizanskih sil, ki so oba nacionalizma s silo zatirale. Zahvaljujoč temu in po vsej verjetnosti tudi nastanku nove Jugoslavije, je prišlo do (nenavadno) dolgega relativnega zatišja med leti 1945 in 1989, ko je vse skupaj ponovno izbruhnilo.

Čeprav je to zatišje bilo navidezno, kajti v federativni Jugoslaviji se je bil politični boj med elitami za prevlado, ki pa zahvaljujoč Josipu Brozu Titu, ni izbruhnil v krvavi spopad. Se pa je to zgodilo desetletje po njegovi smrti.

Balkan po drugi svetovni vojni

Velesile, predvsem evropske, so upale, da bodo po drugi svetovni vojni nadzirale Balkan, predvsem ker je nova Jugoslavija dajala znake, da se bodo stara nasprotja uspešno zatirala. Zastavile so politiko do Balkana že med vojno in jo proti koncu vojne koordinirale z Rusijo. Toda Balkan se je ponovno pokazal v isti luči. Jugoslavija je odklonila ravnanje po diktatu velesil.

Albanija je popolnoma zavrnila vse zunanje pritiske in se izolirala. Grčija se je razdelila na dvoje in iz tega je izšla državljanska vojna. V želji po samostojnosti, balkanskim narodom ni bilo mar za geostrateški položaja Balkana in interese velesil. Zaradi te velike želje so se velike sile odrekle, vsaj začasno, tesnejšemu nadzoru Balkana.

Grčija je poskušala razreševati notranje težave, ki jih je s pomočjo zavezniških sil razrešila po komunistični vstaji leta 1945 na krvav način. Takrat je iz države moralo emigrirati na desettisoče državljanov, več tisoč so jih pobili, nato pa pričeli z raznarodovanjem Makedoncev in Turkov. Še en primer balkanske netolerantnosti.

V vsem tem času je bila posebnost le Slovenija, čeprav je vse do 1770, ko so Turki še zadnjič prišli pred Dunaj, tudi sama doživljala etnične injekcije. Vendar je njena etnična čistost pod Habsburško monarhijo bila veliko manj prizadeta kot ostalih Slovenov pod Turki. Toda slovensko ljudstvo ni ostalo brez vpliva germanskega večinskega naroda.

Že zgornja kratka zgodovina Balkana, ali bolje rečeno naštevanje ključnih dogodkov, od leta 454 pa vse do 1995, ko se je končala zadnja vojna na Balkanu, kaže, da tukaj nikoli ne bodo nasprotja popolnoma izginila. Žarišč je preveliko, napetosti stalne. Verjetno nikoli ne bo zavladalo zaupanje med Turki in Grki. Športni dogodki med Grki in Turki so podobni dogodkom med Srbi in Hrvati.

Nikoli ne bo tudi popolnega zaupanja med Makedonci in Grki, ki ne morejo pozabiti, da je nekdanja Trakija sedaj naseljena z Bolgari in Makedonci, zato slednjim odrekajo tudi ime. Nikoli ne bo popolnega zaupanja med Hrvati in Srbi. Nikoli pa se tudi ne bo odrekla Istri in Dalmaciji Italija, ki bo čakala na izbruh ‘balkanizma’ (izraz »balkanizem«, ki ga je uvedel Karl Marx), da bi prišla do vzhodnih delov Adriatika.

Zato ni čudno, da se je po 19. stoletju, posebej pa po letu 1913 (vojna za razdelitev plena med balkanskimi zaveznicami proti Turčiji), pričel v mednarodni politični in diplomatski terminologiji uveljavljati izraz ‘balkanizacija.’

Nič nenavadnega, saj imamo na tem področju devet držav, in če dodamo še skrajne konce Balkana, ki gravitirajo ali posegajo na Balkan in pripadajo Sloveniji, Italiji in Romuniji, imamo skupaj dvanajst držav, dvanajst zgodovinskih usod, dvanajst narodov in tudi dvanajst nacionalnih utopij, zmot, frustracij. Je pa značilno, da imajo v 21. stoletju vsi narodi na tem področju svoje samostojne nacionalne države (kar je v malem preslikava tega tudi še BIH), kar se še nikoli ni v preteklosti zgodilo.

Povzetek moje analize

Opisani ključni mejniki so tisti, ki so pripeljali do končne slike o ‘balkanizciji’ Balkana v začetku 20. stoletja. Začelo se je v 18. stoletju na Krimu in z novimi odnosi evropskih velesil, sledilo je prebujanje narodov na Balkanu pod obema imperijema, vrh dogajanj pa je v prvi polovici 20. stoletja. Vojne po letu 1991 so na prvi pogled manj logične ali nepotrebne (dejansko je vsaka vojna nepotrebna), a so le delček zgodovine, ki je pričela z Atilovo smrtjo 454 in ki se verjetno ne bo nikoli končala.

Žarišča ostajajo: Grki in Turki, Grki in Makedonci, Bolgari in Makedonci, Hrvati in Srbi. Lastne državnosti bodo doprinesle k postonem širjenju nacionalnih razlik, vključevanje v EU vseh teh držav verjetno lahko le zavre poglabljanje teh razlik, ne pa odpravi. Sličnosti jezika in kulture ali zgodovine v teh sporih niso argument za bolj prijateljske odnose.

Relativno posebna usoda Slovencev, vtisnjena med italijansko, avstrijsko in turško preteklo zgodovino, bo večni predmet debate o tem, koliko je zato slovenski narod drugačen in koliko del Balkana. Tudi vprašanje ali je Slovenija zaradi posebnosti bolj poklicana kot integracijski dejavnik na Balkanu, nima odgovora. Toda eno je nedvomno, vsaj naslednjih sto ali tudi dvesto let ne bo nikogar, ki bi za večno pomiril zamere in razmerja. To ne bo storila Evropska unija, kot niso storile tudi druge politične integracije.

Katere so torej stalnice v balkanski politiki:
– zunanje sile ne bodo nikoli popolnoma odnehale z vmešavanjem na Balkanu
– odnosi med narodi na Balkanu bodo vedno obremenjeni ne le s preteklostjo, temveč tudi s trenutno realnostjo in zapletenostjo mednacionalnih odnosov
– odnosi med Grčijo in Turčijo bodo večno ostali napeti
– odnosi med Albanci in Srbi ter Srbi in Hrvati bodo večno vir nestabilnosti
– Makedonija in Grčija bosta ostajali vsaka na svojem bregu

V takih razmerah Slovenija ne bo mogla igrati pomembnejšo povezovalno vlogo zaradi:
– pretekle zgodovine in geostrateških odnosov
– ker Slovenija ni velesila
– Slovenija je sama del balkanskega vprašanja
– ker sama ni razrešila svoje odnose z balkanskimi narodi
– ker velesile in EU ne želijo, da Slovenija (in druge balkanske države) postanejo pomemben dejavnik na Balkanu, ker tudi ne želijo, da ena od balkanskih držav prevzema iniciativo, ker v preteklosti to ni pomenilo zaščito interesov evropskih sil, temveč odmik od njih.

Ves ta čas, ko so se odvijali opisani balkanski procesi, je Slovenija bila tudi notranje razdeljena. Nov kapitalistični sistem je Slovenijo še dodatno notranje razdelil, vendar s to razliko, da bo ta razdeljenost težje presežena kot nekatere pretekle.

Novo razdeljevanje na bogate in revne bo moč preseči le s spremembo kapitalističnega sistema. Politične razlike je lažje preseči kot ekonomske, kajti ekonomija ima svoje zakonitosti, medtem ko je v politiki odločilna pogosto dobra volja. V ekonomiji dobra volja ni dovolj. Zato je v politiki kompromise lažje dosegati kot v ekonomiji.

Na žalost razdeljenosti na ekonomskih osnovah na obzorju ni zdravila, lahko jih le omilimo. Zato bodo vse ostale delitve, tudi delitev na »partizane« in »domobrance«, nekoč prej pozabljene ali omiljene, kot pa presežene ekonomske delitve. To še dodatno zapleta razvoj na Balkanu. Ne smemo pa odrekati pozitivnega vpliva evropskega združevanja.

Kar zadeva Slovenijo, predvsem njeno politično elito, imamo vtis, da je bila v preteklosti pretežno kratkovidna, da je postavljala svoje globalne cilje z zamudo, lahko bi rekli skromno in prepozno, ko so bili potrebni že drugi cilji ali spremembe že za obzorjem. To v nekaterih obdobjih ni bilo le slabo, ker je z mero oportunizma manj pretenciozne cilje lažje dosegala.

Zato je z lahkoto in brez velikega objokovanja dopustila odhod tisočih emigrantov čez morje v 19. in 20. stoletju. Zato je tudi z manj travme v primerjavi z drugimi zapustila tako Avstrijo kot Jugoslavijo. Verjetno je to vrlina, kajti skromne pretenzije omogočajo lažje sklepanje novih zavezništev. Tukaj je iskati odgovor zakaj Slovenija v svoji zgodovini nikoli ni imela ljudi svetovnega slovesa.

Upajmo, da je v luči takih dogodkov v preteklosti Balkana veliko lažje razumeti zakaj je Balkan predstavljal vir nemirov, vojn in emigracije skozi svojo dolgo zgodovino in zakaj je pričakovati, da se bo Balkan še nadalje pekel na žerjavici, včasih bolj, včasih manj. Če strnemo z enim stavkom, zgodovina Balkana je poosebljena v Srebrenici, Balkan je »Srebrenica«.

Marko Sjekloča
član Sveta SD za zunanjo politiko

Neplačane položnice

Projekt odpisa dolgov socialno najbolj ogroženim državljanom Republike Slovenije

Spoštovane državljanke in državljani!

V Sloveniji v zadnjih letih sovpadata dve neugodni okoliščini: že dalj časa trajajoča gospodarska stagnacija (s socialnimi posledicami vezanimi na brezposelnost ter zmanjševanje dohodkov v populaciji) in fiskalna situacija, zaradi katere moramo zmanjševati proračunski primanjkljaj oz. izdatke. V taki situaciji je bila odločitev že pred leti, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), medtem ko se po ostalem delu populacije sorazmerno porazdelijo bremena reševanja krize. 

Ta kriza je posledično izčrpala ljudi, bolj kot smo to na začetku pričakovali. Ravno zaradi krize, smo bili v Sloveniji deležni vse večje breposelnosti državljank in državljanov. Ta brezposelnost pa je vodila v past dolgov, neplačanih računov in seštevanje obresti.

Ne glede na primerjave s članicami Evropske Unije (EU), ki kažejo, da so gibanja na področju stopnje tveganja revščine v Sloveniji, relativno ugodna, smo se na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odločili, da stopimo nasproti državljankam in državljanom po vzoru nekaterih drugih držav članic EU in jim omogočimo pogoje, da se ponovno postavijo na svoje noge in stopijo iz začaranega kroga dolgov ter neplačanih računov. Da bomo to lahko dosegli pa potrebujemo širši družbeni dogovor. Zato smo k pripravi tega projekta povabili občine, podjetja, humanitarne organizacije in vsa ministrstva v Vladi Republike Slovenije. 

Za izvedbo teh ukrepov smo postavili jasne kriterije in pravila ter postavili omejitve, saj si iskreno želimo pomagati najbolj ogroženim družinam, nikakor pa si ne želimo izkoriščanja pomoči, ki jo bomo ljudem ponudili. Čas je, da vsi deležniki stopimo v stik z ljudmi in tistim najbolj ogroženim ponudimo roko. Čas je, da pokažemo, da smo pripravljeni pomagati družinam, ki so se znašle na cesti. Čas je, da tudi ljudem odpišemo dolgove in jim ponudimo “nov začetek”. Ukrepi, ki smo jih pripravili bodo kratkotrajni in enkratni, a ne glede to, vemo da bomo olajšali marsikatero življenje.

Vlada Republike Slovenije je na predlog našega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodim ministrica iz vrst SD, tako sprejela predlog Zakona o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov in ga poslala v obravnavo Državnemu zboru Republike Slovenije po nujnem postopku. Predlog zakona sodi v paket ukrepov za pomoč socialno najšibkejšim državljanom Republike Slovenije, Državni zbor pa je o predlogu odločal v petek, 17. julija 2015. Poslanke in poslanci so tako na izredni seji DZ z 59 glasovi za in nobenim proti, sprejeli Zakon o pogojih za izvedbo odpisa dolgov ljudem v socialni stiski.

Zakon je bil pripravljen z namenom, da bi najbolj socialno ogroženim državljanom pomagali z odpisom dolgov, ki izvirajo iz stroškov gospodinjstva oziroma rednih življenjskih stroškov, pri tem pa je vlada zagotovila pogoje, da pri tem ne bodo še dodatno obremenjeni tako upniki, ki bodo dolgove odpisali, kot tudi dolžniki. Poglavitna rešitev zakona je tako določitev – posebne davčne ureditve za izvedbo ukrepa odpisa dolga državljankam in državljanom Republike Slovenije.

V ponedeljek, 20. junija, smo nato skupaj s predsednikom vlade in vsemi partnerji, ki so pristopili k projektu odpisa dolgov, podpisali tudi sporazum o sodelovanju pri projektu pomoči socialno najšibkejšim državljankam in državljanom ter podpisali pismo o nameri za zagotavljanje materialne podpore in pomoči prisilno izseljenim družinam v Sloveniji.

Zakon predstavlja podlago za odpis dolgov pri tistih podjetjih, ki bodo pristopila k sporazumu o izvedbi odpusta dolgov. Za odpis dolga bodo lahko zdaj zaprosili dolžniki, ki so bili kadar koli v obdobju od 1. januarja do 30. junija prejemniki denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, veteranskega dodatka ali otroškega dodatka iz najnižjih dohodkovnih razredov.

Več informacij o zakonu najdete na povezavi http://skrci.me/nQm73. Vse informacije, obrazci za državljanke in državljane, dodatna pojasnila o celotnem paketu pomoči pa so na voljo na posebni spletni strani www.paketpomoci.si ali na telefonski številki 080 2002.

Socialni demokrati v vladi izvajamo dejanja v korist ljudi in izpolnjujemo zaveze, ki smo jih dali.

S spoštovanjem,

dr. Anja Kopač Mrak
ministica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Tanja-Fajon-v-Sarajevu-300x200

Tanja Fajon: “Skrajni čas je za odgovorno politiko voditeljev v BiH.”

“Veseli me, da sem se na obisku v Bosni in Hercegovini (BiH) mudila v trenutku, ko so iz Bruslja prišle spodbudne novice o politični podpori začetku izvajanja Stabilizacijsko pridružitvenega sporazuma. Gre za pozitiven signal, ki je posledica skupnega dogovora oblasti v BiH o zavezi k izvajanju nujno potrebnih ekonomsko-socialnih reform. A vendar je pred BiH še dolga in naporna evropska pot, na kateri pričakujem v prvi vrsti odgovornost predstavnikov oblasti pri izvajanju reform, ki bodo ustvarile boljše življenjske pogoje za državljane BiH. Ne smemo pozabiti, da gre na koncu za dobrobit državljanov in njihovo boljše življenje, to je tisti cilj, h kateremu mora BiH strmeti, in ne za članstvo v EU kot tako,” je ob koncu tridnevnega obiska v BiH dejala evropska poslanka Tanja Fajon (S&D/SD).

Fajonova se je ob robu konference o podobi BiH v Evropi in svetu, ki je potekala v organizaciji Zunanje trgovinske zbornice in inštituta Friedrich Ebert Stiftung v Sarajevu, srečala s predsedujočim Predsedništva BiH dr. Mladenom Ivanićem, s katerim sta spregovorila o oblikovanju vlade BiH ter o prihajajočem obisku Predsedništva BiH v Republiki Sloveniji.

Tanja-Fajon-v-Banja-Luki-590x332

V Banja Luki se je evropska poslanka sešla s predsednico vlade Republike Srpske Željko Cvijanović, ki je predstavila dosedanje delo in načrtovane korake na EU poti. Poslanka pa je v pogovori sogovornico opozorila,”da je BiH v preteklosti izgubila preveč dragocenega časa in da morebitne nove blokade pri sprejemanju nujnih reform niso sprejemljive. Skrajni čas je za odgovorno in verodostojno politiko. To bo dokaz, da so BIH politiki resnično zavezani k evropski poti,” je dejala podpredsednica S&D.

Na okrogli mizi EU Cafe v organizaciji inštituta Friedrich Ebert Stiftung je evropska poslanka spregovorila z mladimi. Fajonova je govorila o prednostih članstva v EU za mlade, medtem ko so študenti iz Banja Luke predstavili svojo plat zgodbe o tem, kako vidijo prihodnost znotraj BiH.

Ob robu obiska v BiH se je poslanka srečala tudi z vodjo Monitoring tima za vizumsko liberalizacijo Bakirjem Dautbašićem. “Pozdravljam delo Monitoring tima za brezvizumski režim v BiH, ki opravlja dobro delo s ciljem odpravljanja nepravilnosti, zmanjšanja števila lažnih azilantov, večje varnosti na mejah kot tudi nevarnosti verske radikalizacije. Številke lažnih azilantov iz zahodno balkanskih držav so zaskrbljujoče, a prepričana sem, da ta hip brezvizumski režim ni ogrožen,” je zaključila Fajonova.

 

 

Uspešna-ženska-v-podjetju-300x200

SD: “Pogumno naprej k večji enakosti spolov v Republiki Sloveniji.”

Socialni demokrati pozdravljamo vse večji angažma naše družbe za krepitev enakosti spolov, ki se je preko soglasne politične podpore izrazil Državni zbor na skupni seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide ter Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Na seji je bil med drugim sprejet sklep, da ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi dr. Anja Kopač Mrak iz vrst SD, do konca leta 2015 pripravi zakonsko podlago za uvedbo kvot manj zastopanega spola v upravnih in nadzornih odborih gospodarskih družb.

Kot je v pobudi za sklic skupne seje poudarila ministrica dr. Anja Kopač Mrak ostaja ena od pomembnih prioritet ministrstva izboljšanje položaja žensk in odprava ovir na poti do enakosti spolov na podlagi ključnih ukrepov, ki jih ministrstvo načrtuje in izvaja. “V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih dosegli napredek tako na področju družbenega zavedanja enakosti spolov kot tudi na ravni zakonodaje,” je poudarila ministrica iz vrst SD, a je hkrati opozorila “na zaskrbljujoče podatke, ki pravijo, da vsaka druga ženska v svojem življenju doživi eno od oblik nasilja, vsaka peta fizično nasilje, ženske pa so v večji meri izpostavljene tveganju revščine, predvsem starejše ter matere, ki živijo same z otroki.”

“Ženske poleg polne zaposlitve opravijo tudi večino neplačanega dela, skrbi za otroke in gospodinjstvo,” je bila jasna ministrica, ki je v okviru ukrepov ministrstva napovedala nov strateški dokument – Nacionalni program za enake možnosti žensk in moških, ki bo opredelil ključne cilje in ukrepe do leta 2020. Ob tem ni odveč poudariti, da trenutno stanje v Sloveniji kaže, da so ženske močno pod-zastopane pri odločanju v gospodarstvu, saj upravam največjih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, predseduje kar 95 odstotkov moških.

Enakost-med-spoloma-590x332

 

“Današnjo zavezo politike, da se podpre namera ministrstva za uvedbo ženskih kvot, vidim kot iskro, ki upam, da bo zanetila tisto pravo navdušenje, spodbudo in poenotila celotno družbo, da se enakim možnostim vrata na široko odpro, ne samo preko zakonodaje, s figo v žepu, ampak zato, ker moramo delati premike na področju enakosti spolov in s tem krepiti samozavest žensk” je povedala poslanka SD in članica Odbora za delo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Marija Bačič, ki jo navdaja upanje, da smo resnično iskreni v nameri, da postanemo družba, kjer si cenjen, ker znaš, zmoreš in se trudiš, ne pa zaradi svojega spola.

“Pravica je ženskega spola,” je opozorila poslanka SD in članica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti Andreja Katič ter dodala, “kako absurdno, ko pa smo ravno ženske vse pogostokrat prikrajšane različnih pravic, ki so bile tekom let, desetletij, stoletij pripete izključno moškim.” “Veseli me, da je prišel čas, ko smo ženske in moški združeni v ideji odpraviti to neravnovesje tudi skozi zakonski okvir, kar pa je še pomembneje skozi zavedanje, da smo enakopravni močnejši, da enake možnosti niso privilegij, temveč nuja, če želimo kot družba napredovati, ne pa le obstati,” je še povedala poslanka Andreja Katič.

Novi-davčni-odbor-EP-300x200

Fajonova imenovana za nadomestno članico novega davčnega odbora EP

Novi-davčni-odbor-EP-300x200

V Evropskem parlamentu v Bruslju se je v četrtek, 26. februarja, končalo ustanovno zasedanje posebnega odbora za davčne odločbe, katerega polno ime je Odbor za davčne odločbe in druge ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom. 45 članov odbora bo šest mesecev pregledovalo davčne prakse držav članic, in sicer vse od leta 1991, ter ugotavljalo morebitne nepravilnosti. Analizirali bodo tudi dodeljevanje državnih pomoči v obliki davčnih popustov podjetjem in multinacionalkam. Sporne prakse v Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji in drugod po Uniji so bile povod za ustanovitev posebnega odbora, ki se bo sicer ukvarjal še s transparentnostjo davčnih pravil držav članic.

Tanja Fajon (S&D/SD), nadomestna članica odbora, je po zasedanju povedala: “Odbor bo takoj začel z delom. Izvolili smo predsednika Alaina Lamassoura (EPP) in tri podpredsednike (Zeleni, GUE in ECR). Čestitam vodstvu in se veselim naloge, ki jo imamo pred seboj, čeprav bo naporna. Rezultate moramo pokazati hitro in tako dokazati javnosti, da smo resnično zavezani vzpostavitvi zdravih finančnih in davčnih evropskih temeljev. Želimo delati skupaj, ne glede na politično usmeritev, želimo doseči široko soglasje držav za ustavitev vprašljivih in škodljivih davčnih praks. Prizadevati si moramo za kaznovanje zlorab, saj ne želimo več afer in izgube denarja, temveč zaupanje državljanov in učinkovit nadzor. Danes smo se zavezali ne le k diagnosticiranju škodljive davčne epidemije, temveč tudi k njeni hitri in učinkoviti terapiji.”

Židan-s-koroškimi-čebelarji-590x332

Delovni obisk ministra Židana z ekipo kmetijskega ministrstva v Koroški regiji

Židan-z-ekipo-MKGP-na-Koroškem-300x200

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan se s sodelavci z ministrstva mudil na delovnem obisku na Koroškem. V okviru obiska se je podrobneje seznanil z načrti Korošcev za vzpostavitev gozdno-lesnega centra LIGNA, ki po svoji industrijski obliki spada bolj pod gospodarsko ministrstvo, a so možnosti sofinanciranja tudi na področju kmetijskega. Kot je na novinarski konferenci na Ravnah na Koroškem poudaril minister Židan, je v novem programu razvoja podeželja za naložbe v gozd več denarja, kot ga je bilo doslej. Ministrstvo pa prek razpisov podpira tudi občinske gozdno-lesne centre, ki so sicer bolj namenjeni obrtništvu.

V okviru teh razpisov lahko kandidirajo centri do vrednosti največ 2,5 milijona evrov, projekt Ligna pa je ocenjen na 6,5 milijona evrov in je uvrščen v predlog novega koroškega regionalnega razvojnega programa. Več denarja za podporo lesni industriji ima po Židanovih besedah gospodarsko ministrstvo. Ob tem je Židan izpostavil prizadevanja ministrstva za ureditev sistema upravljanja in gospodarjenja z državnim gozdom na način, da bo les po tržnih cenah v Sloveniji na voljo tistim, ki ga potrebujejo, ne pa da država na to nima vpliva. Z ureditvijo sistema bodo imeli po Židanovih besedah lesni centri na razpolago stabilen dotok lesne surovine.

Trenutno namreč velja, da prodajalci veliko slovenske hlodovine odpeljejo na razrez čez mejo, na kar že več let opozarjajo tudi gozdarji in lesarji na Koroškem. Židan v zvezi s tem odgovarja, da vsakemu lastniku gozda privošči, da ima od svoje surovine koristi, saj morajo lastniki les vendarle prodati po dobri ceni. A hkrati opozarja na kar nekaj slabih izkušenj pri prodaji lesa v tujino. Med drugim se prodajalci soočajo z nepredvidljivimi odbitki, prav tako ob viških lesa v Evropi slovenski prodajalci med prvimi ostanejo brez kupcev. Les v tujino izvažajo predvsem lastniki zasebnih gozdov, nekaj naj bi bilo tudi izvoza iz državnih gozdov, zato si država prizadeva za spremembo gospodarjenja z državnimi gozdovi.

Židan-s-koroškimi-čebelarji-590x332

Minister se je v okviru tretjega regijskega obiska sestal z zaposlenimi v organih v sestavi in javnih zavodih, ki so v pristojnosti ministrstva ali z njim povezani. Poleg srečanja s predstavniki Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec in pobudniki projekta Ligna se je srečal tudi s prevaljskimi čebelarji ter obiskal turistično kmetijo Jeglijenk in Koroško kmetijsko-gozdarsko zadrugo, obisk v regiji pa je zaključil s srečanjem s koroškimi županjami in župani.