France Križanič - komentar

Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
- Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
- Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
- Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
- Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
- Krka, Gorenje, Talum,
- HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučče Kanin
- ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance

EP-045302A_Fajon_portraits

Tanja Fajon: Po Brexitu in Trumpu leto 2017 priložnost za politično prebujenje Evrope

Vse več Evropejcev, med njimi tudi Slovencev, pozablja, kaj pomeni Evropska unija. Vrednote, kot so mir in blagostanje, »močnejši skupaj«, ne odzvanjajo enako, kot so še pred desetletjem. Posebej ne med mlado generacijo, ki je odrasla v prostoru in času brez vojn in nasilja, v demokraciji, ob spoštovanju človekovih pravic ter vrednot kot sta strpnost in solidarnost.

A brez občutka evropske identitete in brez zavesti o tem, da se je za te stvari bilo potrebno boriti in da je ravno Evropska unija v času porušene Evrope po drugi svetovni vojni ponudila varnost, prijateljske odnose, tesnejše gospodarsko sodelovanje in sčasoma tudi blaginjo. Ni dvoma, da so razlogi za naraščanje populizma ter skrajno desnih in levih strank po vsej Evropi vse splošna jeza ljudi. Prav to vse splošno nezadovoljstvo je povzročilo Brexit (odločitev Velike Britanije o izstopu iz Evropske Unije) in Donaldu Trumpu odprlo vrata v Belo hišo.

Novi  ameriški predsednik odkrito sovražno govori o Evropski uniji. Odkrito sovražno pa o njej govorijo tudi vodje francoske Nacionalne Fronte, stranke Svoboda na Nizozemskem in Alternative za Nemčijo. Politično tveganje za Evropo še nikoli ni bilo tako resno, kot je danes, ko so pred vrati volitve v štirih ustanovnih članicah Unije.  A tako populisti v Evropi kot Trump v Ameriki nimajo prepričljivih odgovorov, kako se bodo spopadli z gospodarskim nazadovanjem, strukturno nezaposlenostjo in upadanjem tekmovalnosti v globalizirani svetovni ekonomiji. Zgolj grozijo ljudem in nabirajo politične točke v negativnih čustvih – jezi in strahu.

Svet je danes veliko bolj razdeljen med bogate in revne, kot je bil še pred četrt stoletja. Vse bolj je med razočaranimi ljudmi navzoč občutek, da bogati kupujejo politični vpliv. Okrepljeni migrantski tokovi so razkrili, kako mnogi na Zahodu (p)ostajajo sovražni do tujcev – od beguncev iz Sirije do poljskih in madžarskih priseljencev. Našo zmožnost, da se zapiramo v skupine enako mislečih, postajamo jezni drug na drugega tudi brez vzroka, so pospešili socialna omrežja in informacijska tehnologija.

Vseh teh groženj se evropski politični vrh še kako dobro zaveda. Evro skepticizem narašča že vse od finančne krize leta 2008. Čeprav so bili vzroki le-te v nepopolni naravi bančne in monetarne unije, je javno mnenje za slabosti napačno okrivilo »preveč Evrope«. Politični voditelji se od »vse tesnejše Unije« umikajo že od kolapsa ambicioznega projekta evropske ustave pred 12-imi leti. Prepogosto so bilo kaznovani s strani volivcev, ko so zagovarjali manj suverenosti svojih prestolnic in bolj odprte roke Bruslja. Danes so le še redki tako pogumni.

Ideje populistov, da ljudem vrnejo, kar želijo, se zdijo všečne, a so zmotne. Prepričevanja, da bomo z ograjami ustavili val beguncev ali da bodo države, ki gredo ven iz Unije na boljšem, so laži. Nobena ograja ne bo ustavila človeka na begu, migracije od nekdaj veljajo za neustavljiv, popolnoma naraven pojav. Probleme je potrebno reševati pri izvoru, torej osredotočiti se moramo na rešitve, ki bodo ustavile vojne in ublažile številne krize.

Pa vendar ne morem mimo vprašanja: je to, kar želijo ljudje, ki volijo populiste in skrajneže, res tako nestrpno, kot je nestrpna ali nasilna retorika njihovih voditeljev? Ne verjamem. Prepričana sem, da ljudje želimo živeti v Evropi, ki nam bo nudila gospodarsko in socialno varnost pred globalnimi izzivi 21. stoletja.

Ravno tako sem prepričana, da imamo Socialni demokrati pravi odgovor na trenutno situacijo: na predolgo trajajočo politiko zategovanja pasu bomo odgovorili z več vlaganji, več delovnih mest in socialno varnejše ter bolj humane pogoje za naše delavce; na zaskrbljujoč trend sovražnega govora, zlasti v diskurzu o migrantih in beguncih, bomo odgovorili z več solidarnosti, strpnosti in človečnosti; na zatiranje človekovih pravic in omejevanje svobodnega izražanja posameznikov bomo odgovorili s spoštovanjem raznolikosti; na argumente, ki se naslanjajo na protekcionizem in nacionalizem bomo odgovorili z več Evropske unije, ki je vplivna.

Kajti v »postfaktični« družbi, kjer resnica in dejstva izgubljajo bitko pred neresnico in lažmi, druge rešitve ni. Tako kot ni drugega odgovora na neizogibno dejstvo, da je naš svet izjemno povezan, kot to, da so naše družbe strpne, naši državljani solidarni in odprtih nazorov, naša evropska družina pa močna in enotna.

Brexit ali Donald Trump sta lahko darilo izgubljeni evropski solidarnosti. Prav področja, ki bodo izziv v odnosih med VB in EU in ZDA in EU – od trgovine do varnosti – so tista, na katerih nobena evropska država, ne velika Nemčija in gotovo ne majhna Slovenija, v svetu globalizacije ne more preživeti sama. Če se Evropa ne bo zbudila, če politični voditelji Evropske unije ne bodo vzeli v roke usode lastnih držav, bodo volitve na Nizozemskem, v Italiji, v Franciji in Nemčiji še okrepile skrajno desne populiste in nacionaliste po vsej Evropi. Evropska socialna demokracija pa bo namesto prebujenja doživela politični zlom.

Naj nas ob mednarodnem  dnevu spomina na žrtve holokavsta spomnim, da se je v obdobju populizma in normalizacije radikalne desnice še bolj kot kadarkoli prej pomembno spomniti vseh grozot holokavsta. Ta mesec obeležujemo odločitev izpred 75-ih let namernega in sistematičnega poboja celotne nacije v Evropi, ki je za vedno zaznamovala tako preteklost kot prihodnost stare celine. V treh letih po tej odločitvi je nacistični režim, skupaj s somišljeniki, umoril več kot šest milijonov Judov, dva milijona Romov in več kot 250.000 ljudi s posebnimi potrebami. Tega ne smemo nikoli pozabiti!

V želji po medijski pozornosti smo v zadnji tednih priča večim poskusom napada na spomin holokavsta s strani skrajno desnih politikov. Ta grozota, genocid kar osmih milijonov je postal zgolj eno izmed komunikacijskih orodji populistov. Dolžnost odgovornih na obeh polih političnega spektra je, da se temu odločno zoperstavimo. Boriti se moramo proti lažnim novicam in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev Evrope. V nasprotnem primeru tvegamo ne samo pozabe zločinov nacionalizma 20. stoletja, ampak tudi možnost njihovega podoživljanja. Vrednote, ki jih zagovarjamo socialisti in demokrati, so že več krat v zgodovini premagale zatiranje in omejevanje človekovih pravic. Bodimo odgovorni državljani, nenehno se borimo za strpno in odprto družbo in ne dovolimo, da se nam zgodovina ponovi!

mag. Tanja Fajon
evropska poslanka SD in podpredsednica Skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu

Jernej Štromajer - komentar

»Samo mirno« – komentar socialdemokrata Jerneja Štromajerja ob inavguraciji novega ameriškega predsednika Trumpa

Predsednik Trump. Ja na to se bomo morali navaditi, saj bo Donald J. Trump, nepremičninar in voditelj resničnostnega šova od petka opoldne predsednik ZDA. Skoraj ga ni resnega političnega analitika ali anketarja, ki bi pred letom dni napovedal, da se bo kaj takšnega zgodilo. Kajti še nekaj tednov pred volitvami je vse kazalo, da bomo dobili prvo žensko predsednico ZDA. Nato pa je direktor FBI James Comey kongres obvestil o ponovni preiskavi elektronske pošte povezane s Hillary Clinton … ampak to je že druga zgodba.

Trump je na volitvah uspel prebiti t.i. demokratski modri zid, ko so zvezne države Wisconsin (WI), Michigan (MI) in Pensilvanija (PA) po dolgih letih (MI in PA prvič po letu 1988, WI pa prvič po letu 1984) glasovale za republikanskega kandidata. Razlag, kako in zakaj je Trumpu to uspelo, je veliko. Marsikdo bo celo rekel, da Trump ni toliko zmagal, kot je Hillary Clinton izgubila. Mnogi, ki so leta 2008 in 2012 volili za predsednika Obamo se tokrat niso odpravili na volišča in rezultat, ki ga je Hillary Clinton dosegla v urbanih središčih, kot so Milwaukee, Detroit in Philadelphia, je bil prešibek, da bi preglasoval podporo, ki jo je bil Trump deležen na podeželju. Hkrati pa je Trump, za razliko od prejšnjih republikanskih kandidatov, dobil večji delež glasov s strani t.i. modrih ovratnikov – predstavnikov delavskega razreda, kar je pomembno prispevalo k njegovi zmagi.

Verjamem, da do sedaj že vsi poznamo zgodbo ameriškega elektorskega volilnega sistema in da je Donald Trump zaradi njega zmagal, kljub temu, da je dobil 2,8 milijonov manj glasov kot Hillary Clinton. Bolj kot to, je pomembna številka 65.844.610, to je število ljudi, ki je glasovalo za Hillary Clinton in če k temu prištejemo še glasove, ki so jih prejeli drugi kandidati za predsednika vidimo, da si velik del ZDA ni želel, da Donald Trump postane predsednik. Okoli 54% tistih, ki so odšli na volišče si tega ni želelo, če smo bolj natančni. Nekaterim pa je bilo verjetno vseeno in so zato ostali doma ali glasovali za enega izmed kandidatov, ki ni imel realnih možnosti za izvolitev. Med drugim verjetno tudi zato, ker jih Hillary Clinton, kot predstavnica demokratske politične elite, pač ni prepričala, da se zanjo splača glasovati.

Kakorkoli, Trump bo naslednja štiri leta zasedal Belo hišo in vanjo vstopa z najslabšo podporo javnosti novoizvoljenega ameriškega predsednika v moderni zgodovini. Celo George Bush mlajši je imel po vseh zapletih z glasovanjem na Floridi mnogo večjo podporo, kot jo ima Donald J. Trump. Za to si je kriv sam. V prehodnem obdobju ne samo, da ni umiril retorike, ampak je nadaljeval s svojo agresivno volilno kampanjo, čeprav so volitve minile. Tako je v zadnjih dneh brez sramu žalil Johna Lewisa, dolgoletnega demokratskega kongresnika, sicer pa nekdanjega soborca legendarnega Martina Luthra Kinga. Lewis in številni drugi kongresniki se zato (in tudi drugih razlogov) protestno ne bodo udeležili Trumpove inavguracije.

Tudi z izborom članov svojega kabineta je Trump dvignil veliko prahu. Za vodenje zunanjega ministrstva je izbral direktorja naftne družbe Exxon Rexa Tillersona, ki je s strani ruskega predsednika Putina prejel državno priznanje Ruski red prijateljstva (kar močno moti tudi številne republikanske senatorje). Za novega državnega tožilca pa je izbral Jeffa Sessionsa, ki ga zaradi rasističnih obtožb pred leti senat ni želel potrditi za zveznega sodnika. In še bi lahko našteval problematične izbore na kabinetne položaje.

Zanimivi so tudi svetovalci, ki bodo Trumpu pomagali voditi Belo hišo. Tukaj izstopa Steve Bannon, nekdanji urednik skrajno desničarskega portala Breitbart. Po mnenju nekaterih je med predsedniško kampanjo Portal Breitbart služil kot Trumpova verzija časopisa Pravda. Steve Bannon je samodeklarirani »ekonomski nacionalist« in tukaj se vrnemo k volivcem modrih ovratnikov. Trump jim je obljubil, da bo v ZDA nazaj pripeljal delovna mesta, ki so se v zadnjih letih preselila v Mehiko in na Kitajsko. Gre predvsem za intenzivna delovna mesta v industriji, ki jih je v ZDA globalizacija močno prizadela. Kako bo Trump to naredil še trenutno ni najbolj jasno, nekaj je bilo sicer govora o carinah in drugih oblikah protekcionizma, ampak kako bi morebitna trgovinska vojna s Kitajsko vplivala na ekonomijo ZDA, se ne ve. Hkrati bo njegove obljube zanimivo spremljati z vidika dejstva, da je brezposelnost v ZDA pod predsedovanjem Obame trenutno pod 5%.

Če bodo ZDA res vodile politiko nekakšnega ekonomskega nacionalizma, si tudi v Sloveniji ne moremo realno obetati kakšnih green field investicij ameriških podjetij s pomočjo Slovenke Melanije Trump, ki bo postala prva dama ZDA. Lahko pa pričakujemo več ameriških turistov, kar je priložnost, ki jo velja izkoristiti. Največ kar bi Slovenija lahko iztržila v obliki svetovne promocije pa bi bilo prvo srečanje Trump – Putin (podobno kot leta 2001 srečanje Bush – Putin) v Sloveniji. Če smo uspeli takšen dogodek gostiti leta 2001, ga bomo pa tudi leta 2017, ko v Beli hiši živi Slovenka, ali pač?

Kakorkoli, na zunanjepolitičnem področju bo zagotovo najbolj zanimivo spremljati odnos med Putinom in Trumpom – ne samo zaradi obtožb, da so Rusi pomagali Trumpu do izvolitve, ampak predvsem z vidika reševanja vojne v Siriji in boja proti ISIS. Na notranjepolitičnem področju pa ima sedaj Trump dve leti udobno republikansko večino v obeh domovih kongresa. Njihova prva tarča je znana: Obamacare, aktualni sistem zdravstvenega zavarovanja, ki so ga sprejeli demokrati. Da ga republikanci želijo ukiniti je jasno, kako, s čim in če sploh pa ga bodo nadomestili, pa trenutno ostaja neznanka. Kakor tudi ni jasno, kako se bo na to odzvalo več milijonov ljudi, ki so zaradi Obamacare prišli do zdravstvenega zavarovanja.

In potem so tukaj še obljube, kot je zid na južni meji, ki ga bo baje plačala Mehika. To bo sploh zanimiva zgodba … Pri vseh problemih, za katere je Trump obljubil, da jih bo tako ali drugače rešil, mene sicer najbolj skrbi odnos do črnske skupnosti in gibanja Black Lives Matter. Če so zaradi rasnih napetosti že sedaj nekajkrat gorela ameriška mesta, v času ko sta bila državni tožilec in predsednik temnopolta, se zna situacija v času republikanske administracije še dodatno zaostriti. Upajmo, da ne pride do ponovnih (še večjih) izgredov. Američani tretjino senata in celoten predstavniški dom kongresa volijo vsaki dve leti. Stranka aktualnega predsednika na teh t.i. »midterm« volitvah tradicionalno doseže slabši rezultat, kot na predsedniških volitvah pred dvema letoma. To je tudi cilj, na katerega se trenutno koncentrirajo demokrati. Če jim uspe nazaj priboriti vsaj en dom ameriškega kongresa, bodo znali močno zagreniti preostanek Trumpovega predsednikovanja.

Nekateri demokratski kolegi so mi pred časom razlagali, da so po eni strani še veseli, da je Hillary izgubila. S tem naj bi imeli demokrati več možnosti za dober rezultat leta 2020. Namreč nobena stranka vse od druge svetovne vojne naprej ni zasedala štiri mandate Bele hiše zapored. In volilno leto 2020 bo še posebej pomembno, ne samo zaradi predsedniških volitev, ampak tudi zato, ker se bo takrat po popisu na novo risalo volilna okrožja. Namreč s takratno večino so si republikanci po popisu leta 2010 večino volilnih okrožij zarisali po svoje in ta »gerrymandering« jim vse od tedaj pomaga vzdrževati večino v predstavniškem domu kongresa.

Imajo pa demokrati sedaj pred sabo veliko izzivov. Na eni strani je neformalni vodja stranke za številne postal Bernie Sanders, ki ga imajo v ZDA za demokratičnega socialista, a je po politikah, ki jih zagovarja, v bistvu socialni demokrat – na drugi strani pa sedanja strankarska elita ne ve v katero smer bi zapeljala stranko. Prvi pokazatelj bodo volitve za naslednjega šefa demokratskega nacionalnega odbora. Če zmaga Keith Ellison, ki ga podpirata Sanders in Elizabeth Warren, bo to signal, da zna demokratsko stranko prevzeti njeno progresivno krilo. In to bi bilo dobro, ne samo za demokrate in ZDA, ampak tudi za vse na evropski strani Atlantika.

Resničnostni šov »Predsednik Trump« bo v naslednjih štirih letih nedvomno zanimivo spremljati. In če smo se kaj naučili od predsedniškega kandidata Trumpa – potem vemo, da je nemogoče predvidevati kaj nas časa. Torej nam ne preostane nič drugega, kot da počakamo in vidimo ter hkrati, kot pravi Đorđe Balašević, upamo »Samo da rata ne bude«.

Socialdemokrat Jernej Štromajer je politolog in strokovni sodelavec Poslanske skupine SD, ki se kot Fulbrightov štipendist trenutno izobražuje na Univerzi Wisconsin-Madison

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah

Z narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.

Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.

Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.

Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.

In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).

Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.

Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.

Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije

Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.

Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.

Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.

Jernej Pikalo

Komentar dr. Jerneja Pikala: Izobraževanje kot generator razvoja

Izobraževalni sistem v Sloveniji je eden najpomembnejših družbenih podsistemov. V vsakem trenutku je vanj neposredno vpetih več kot 300.000 oseb oziroma skoraj vsak šesti državljan ali državljanka Republike Slovenije. Če k tej številki prištejemo še vse tiste, ki so na različne načine povezani z izobraževalnim sistemom (družine, podjetja, druge javne ustanove, …), lahko ugotovimo, da je vsaj polovica prebivalcev in prebivalk Slovenije na ta ali oni način povezana z izobraževanjem. Šolstvo je tudi eden od najbolj stabilnih podsistemov, ki vsak dan zagotavlja varno in spodbudno okolje za razvoj – od vrtca do univerze. Vsak dan mu zaupa velika množica staršev, da so njihovi otroci v dobrih in strokovnih rokah.

A zadovoljiti se s sedanjim stanjem bi bilo kratkovidno. Namesto tega moramo pogledati dvajset, trideset let v prihodnost, predvideti glavne smeri razvoja, predvsem pa analizirati sedanje slabosti, ki bi jih bilo v bodoče potrebno popraviti ali nadgraditi. Izobraževalni sistem, tako kot mnogi drugi, namreč zahteva veliko načrtovanja, analiziranja trendov, usklajenega delovanja z drugimi podsistemi, predvsem pa daljnovidnost, ambicije in nekaj drznosti v razmišljanju.

Zdi se, da je današnje upravljanje slovenskega šolskega sistema preveč statično, kratkovidno, predvsem pa reakcijsko, kar pomeni, da niso jasno dogovorjene in izražene ambicije, da o ambicijah ne obstaja družbeni konsenz in da je vodenje politike na tem področju zgolj odzivanje na dogodke, ki so se zgodili, brez dolgoročne vizije in za njeno uresničevanje potrebnega voditeljstva. Inovacije in pobude zanje se izgubljajo v nesistemskosti, sistem je premalo razvojno naravnan.

Zato si velja zastaviti vprašanje: kaj sploh želimo od šolskega sistema? Se želimo zadovoljiti s sedanjim stanjem ali sistem razvijati v smeri, da bo Slovenija tudi v prihodnjih 20-30 letih imela eno bolje izobraženih delovnih sil v Evropi, eno najmanjših stopenj kriminala in široko razgledano populacijo, ki ne bo samo govorila več tujih jezikov, ampak bo enakopravno sodelovala pri reševanju domačih in globalnih razvojnih vprašanj? Da bi to dosegli, je potrebna ambicija in široka družbena zavezanost temu cilju, predvsem pa usmerjenost v posameznico in posameznika – saj zanju gre.

Socialni demokrati in socialne demokratke globoko verjamemo, da so znanje in veščine ključne za blaginjo človeka. Vedno več podatkov kaže na to, da se prične ustvarjanje razlik v življenjskih možnostih in kasnejši blaginji že ob prvem vstopu v izobraževalni sistem, v vrtcu. Kakovostna predšolska vzgoja zmanjšuje primanjkljaje otrok, ki imajo manj vzpodbudno domače kulturo in socialno okolje. Celo najbolj razvite države sveta danes ugotavljajo izjemen vpliv predšolske vzgoje na kasnejši razvoj in blaginjo posameznic in posameznikov ter družbe. Ne samo, da se “izplača” vlagati v izobraževanje, to “izplačilo” vloženega denarja za družbo je več kot samo nekajkratno.

Izobraževalni sistem moramo razvijati v smeri, da bo zagotavljal enake življenjske možnosti za vse. Vsakemu in vsaki mora biti omogočeno, da razvije njegove ali njene talente do maksimuma njegovih ali njenih sposobnosti. Nesprejemljivo je, da npr. otroci iz šibkejših socialnih okolij ali določenih (geografskih) območij nimajo enakih izobraževalnih možnosti kot njihovi vrstniki in vrstnice. Razlike bodo vedno obstajale, a sistem mora sprejemati ukrepe, s katerimi se bodo razlike zmanjševale, ne povečevale. V katero smer bodo posamezniki razvijali svoje talente, je njihova stvar, naloga sistema pa je, da jim to v največji meri tudi omogoči.

Da bi lahko omogočili razvoj človeških potencialov, si moramo prizadevati za dvig kakovosti izobraževanja ter enake priložnosti za vse. Ni dovolj, da je vrhunsko izobražena samo peščica – v populaciji dveh milijonov je dragocen vsak talent, na kateremkoli področju že. Nobena država, ki želi izboljšati svoj položaj v globalnem gospodarskem sistemu, si ne more in si ne bi smela privoščiti zanemarjanja človeških potencialov, sploh pa ne majhne oziroma (pol)periferne države.

Prehod Slovenije iz (pol)periferne države v visoko razvito državo je odvisen od uspešnega vlaganja v razvoj lastnega prebivalstva (sposobnosti, talentov, znanja). Samo sistem javnega šolstva je tisti, ki lahko zagotovi kakovostno izobrazbo za vse, ne glede na to iz kakšnega socialnega ali lokalnega okolja prihajajo. Socialni demokrati smo najbolj konsistentna in odločna politična sila v zagovarjanju javnega šolstva na Slovenskem. Za to smo se in se bomo borili na vse načine. Ker vemo, kaj pomeni in prinaša privatizacija ali nižanje standardov v izobraževanju.

Če želimo dvig kakovosti izobraževanja, moramo dati več avtonomije učiteljem in učiteljicam, da znotraj izobraževalnih programov dosegajo in presegajo začrtane cilje. Pri tem naj bodo avtonomni, a za svoje delo tudi odgovorni ter primerno nagrajeni. Znanje je javna dobrina, do katere bi moral imeti dostop vsaka in vsak ne glede na materialne zmožnosti in starost.

Star slovenski pregovor pravi, da kar si sejal, to boš žel. Za izobraževanje to velja celo še bolj kot za druga področja.

dr. Jernej Pikalo
predsednik Sveta SD za izobraževanje, znanost in šport

Milena Kramar Zupan - komentar

Milena Kramar Zupan: Socialni demokrati za solidarnost, javno zdravstvo in več podjetnosti v zdravstvu

V zadnjih 15 letih si je vsakokratna vlada za cilj postavila reformo zdravstva. Reforma pomeni zavestno odločitev za potrebne spremembe. Vsakršne spremembe pa nujno povzročijo konflikte. Reforme ni mogoče izpeljati na način, da ne bi nikogar nič zmotilo. Posamezne skupine udeležencev v zdravstvu (delodajalci, stanovska združenja, dobaviteljske verige, …) se zbojijo, da bi se njihov položaj poslabšal ali da bi izgubili svoje pridobljene privilegije. In nenazadnje so pri reformah previdni tudi pacienti, ki se bojijo, da bi v času krčenja javnofinančnih sredstev reforma prinesla slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato vse skupine izražajo potrebo po reformi, vendar le, dokler le-ta ne doseže njih. V zadnjih 15 letih se je vedno našel kdo, katera od skupin, ki je nasprotovala temeljnim postavkam reforme, še preden se je karkoli zgodilo v smeri izboljšav in razvoja zdravstvenega sistema. In tudi tokrat ni nič drugače.

Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji iz januarja 2016, ki jo je naročila ministrica za zdravje, jasno in nedvoumno, kot že večkrat doslej, potrdi, da imamo v Sloveniji sicer dober sistem zdravstvenega varstva z vgrajenim mehanizmom »socialne varnosti«, ki mora biti bistvo vseh socialnih reform, tudi zdravstvene. V ta sistem imamo vgrajeno »solidarnost«, ki je pogojena z obveznim zdravstvenim zavarovanjem in se zrcali v enakem dostopu do osnovnih zdravstvenih storitev za vse, ne glede na njihov socialni položaj. Solidarnost je potrebno ohraniti tudi v novih prihajajočih političnih razmerah in omejenih ekonomskih zmožnostih narodnega bogastva. V vsakdanjem življenju slehernega posameznika sta v prvi vrsti pomembna dostopnost do zdravstvene oskrbe ter kakovostna in varna zdravstvena obravnava. Zdravstvene storitve morajo biti dostopne vsem državljanom, dostopnost mora temeljiti na bolnikovih potrebah in ne na njegovi sposobnosti plačila. Tu – v dostopnosti pa se kažejo prve resne težave našega zdravstva – (pre)dolge čakalne vrste. In kje so vzroki?

Eden od resnih problemov in vzrokov je zagotovo postavitev mreže javne zdravstvene službe, ki je ni enostavno narediti, saj je bila nazadnje narejena pred več kot 15 leti, še manj v širši javnosti razložiti, zakaj je ta tako pomembna. Z njo je potrebno razložiti, kaj se dogaja z našim zdravstvenim sistemom, kar občutimo šele, ko stopimo v polno ali prazno čakalnico, ko vstopimo v naš javni zdravstveni sistem (zdravstveni dom, bolnišnico ali koncesionarju), kjer smo deležni čakanja zaradi dolgih čakalnih vrst, raznih plačil ali doplačil za zdravstvene storitve, ki bi morale biti krite iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja.

Da ima naš sistem pomanjkljivosti, se zavemo, ko čakamo na pregled, na obravnavo, na izvide, na pojasnila zakaj smo morali tako dolgo čakati, na nejasna napotila, kje se lahko naročimo na nove preglede in posege. Z vzpostavitvijo nove mreže javne zdravstvene službe – to ni nič drugega kot pregled zagotavljanja zdravstvenih storitev in njihovih izvajalcev glede na potrebe prebivalstva ter ovrednotenje upravičenosti dolgih čakalnih dob – bo vzpostavljen prvi pogoj za ugotavljanje, kakšna je dejanska dostopnost do javnega zdravstva. Tak pregled bo omogočil boljšo razporeditev in izkoriščenost virov za izvajanje zdravstvenih storitev in s tem hitrejši dostop do zdravnika in zdravstvenih storitev za državljane.

Ločiti moramo javno zdravstvo od zasebnega in urediti koncesije, da bodo koncesionarji in javni zavodi delali pod istimi pogoji, česar sedanja praksa ne omogoča. Javni zdravstveni zavodi delajo pod pogoji, ki jih določa Zakon o zavodih, koncesionarji pa pod pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah. V okviru Zakona o zdravstveni dejavnosti ali s posebnim zakonom je potrebno posodobiti upravljanje in vodenje javnih zdravstvenih zavodov. Nova zakonodaja mora v prvi vrsti vsebovati zahteve po profesionalnem in odgovornem menedžmentu v zdravstvu, ki bo učinkovito in uspešno vodil javne zdravstvene organizacije. Pri tem je potrebno taistemu menedžmentu dati menedžerska orodja: možnost kadrovanja, nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih oziroma možnost vzpostaviti spodbuden sistem nagrajevanja v zdravstvu za vse, ki dobro delajo in kakovostno izvajajo zdravstvene storitve ali celo naredijo več za isto plačilo.

Nujno je potrebno preveriti ustreznost financiranja zdravstvenih storitev, jasno razmejiti in okrepiti sodelovanje med ministrstvom za zdravje in zdravstveno blagajno. Prispevke za zdravstveno blagajno je potrebno razširiti na vse oblike dela, iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa črtati določene stvari kot npr. znanstveno raziskovalno delo in izobraževanje specializantov, bistveni del investicij v zdravstvo, kar vse mora prevzeti državna blagajna. Okrepiti je potrebno notranji in zunanji nadzor v zdravstvu ter vzpostaviti mehanizem za spremljanje kakovosti v zdravstvu na nacionalni ravni; urediti in razvijati področje čezmejne zdravstvene dejavnosti.

Vseh navedenih izzivov v zdravstvu se zaveda tudi sedanja vlada, ki si je tako, kot predhodne vlade, spet za cilj zadala reformo zdravstvenega sistema. Žal gre tudi tokratni vladi zdravstvena reforma (pre)počasi od rok. Do sedaj je bila na predlog ministrice za zdravje izvedena Analiza zdravstvenega sistema v Sloveniji v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo WHO (januar 2016) ter sprejeta Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 »Skupaj za družbo zdravja« (aprila 2016). Dopolnjen oziroma delno prenovljen Zakon o zdravstveni dejavnosti (predvsem v delu urejanja koncesij v zdravstvu) je v koalicijskem usklajevanju, Zakon o lekarniški dejavnosti je vlada sprejela in je v proceduri za sprejem v Državnem zboru, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki ureja financiranje zdravstvene dejavnosti, pa je še v zelo zgodnji fazi priprave.

Vlada se je letos, zavedajoč se problema (pre)dolgih čakalnih vrst, sicer odločila za spodbujanje dodatnih pregledov in posegov ter zato namenila nekaj več denarja, s čimer naj bi se zmanjšale čakalne vrste za nekatera najbolj kritična obolenja. Bolnišnice pa žal niso sprejele izvedbo vseh možnih dodatnih programov, saj je večina programov (pregledov in posegov) podfinanciranih oziroma jih bolnišnice zaradi neustrezne organiziranosti, podkapitaliziranosti, neustreznega upravljanja in vodenja niso sposobne izvesti. Vse to narekuje nujnost sprejetja ustreznih zakonskih rešitev za posodobitev upravljanja in vodenja javnih zdravstvenih zavodov v smeri učinkovite ter uspešne organiziranosti in vodenja, ter Zakona o zdravstvenem varstvu, ki bo prevetril in uredil financiranje zdravstvene dejavnosti.

Učinkovita in prožna organiziranost javnih zdravstvenih zavodov, boljša razporeditev in izraba virov ter infrastrukture v zdravstvu, stimulativno nagrajevanje zaposlenih po dosežkih, profesionalen in odgovoren menedžment v zdravstvu z ustreznimi menedžerskimi orodji ter ustrezen sistem financiranja, ki bo temeljil na ustrezni zdravstveni mreži in razmejenimi viri financiranja, so ključni izzivi reforme zdravstva v Sloveniji. Ti izzivi pa so nujni za resnično zmanjšanje čakalnih vrst in s tem dostopnost zdravstvenih storitev vsem državljanom, ki so poleg kakovosti in varnosti glavni pokazatelj dobrega zdravstva v državi. Na vladi in resornemu ministrstvu za zdravje je, da čim prej zagrize v »kislo jabolko« izzivov in pospešeno pripravi ter spelje ustrezno zakonodajo za ureditev opisanih razmer v zdravstvu. Navkljub vsem nasprotovanjem vseh možnih interesnih skupin!

doc. dr. Milena Kramar Zupan
predsednica Sveta SD za zdravje

Tanja Fajon - kolumna

Komentar Tanje Fajon o slovenski zunanji politiki: Odsotnost konsistentnosti in proaktivnosti

Ko pomislim na učinkovito zunanjo politiko, sta prvi asociaciji konsistentnost in proaktivnost. In ko z analitičnimi očali pogledam slovensko zunanjo politiko, imam občutek, da omenjena elementa pogosto manjkata. Konsistentnost pri zunanjepolitičnih dejanjih temelji na enotnosti in jasnosti stališč, ki jih izvajamo, sledeč začrtanim in določenim ciljem. To zunanji politiki daje vidnost, subjektu, ki jo izvaja pa pripisuje lastnosti, kot so dosleden, odgovoren in načelen. V nasprotnem primeru zunanjepolitično delovanje države hitro okarakteriziramo kot ne dovolj odločno, državo pa kot nepomembno igralko na geostrateškem parketu.
 
Slovenska zunanja politika ni konsistentna, potrebuje boljše usklajevanje, saj se velikokrat zdi, da stališča in ‘kampanje’ niso vidne ali uspešne v drugih institucijah ali državah. Tudi tematske prioritete – kot je na primer zelena diplomacija – pogosto izgubijo rdečo nit oziroma pojavijo se zgolj takrat, ko se Slovenija poteguje za kakšno vlogo znotraj mednarodnih organizacij, pa še to v “zadnjem trenutku” (recimo kandidature v OZN – Organizaciji združenih narodov) ali ko država lobira za določeno stvar. Ravno zaradi te nekonsistentnosti, ko gre za usklajevanje, slovenska zunanja politika ne izkorišča v pravi meri potenciala, ki ga ima na področju znanstvene ali kulturne diplomacije. Pobude in predlogi torej obstajajo, a zaradi nezadostne usklajenosti nimajo dometa, ki bi ga lahko imele in to povzroča veliko škodo.

(Ne)konsistentnost se odraža tudi v obravnavi in zavzemanju pozicije do ključnih vprašanj v današnjem mozaiku mednarodne skupnosti. Eden izmed teh primerov je palestinsko vprašanje. Nedvomno je, da brez odločnih ukrepov mednarodne skupnosti miru na Bližnjem vzhodu ne bo mogoče doseči in zato je mednarodno priznanje neodvisne in samostojne države Palestine tudi s strani Slovenije absolutno nujno. Slovenija bi s tem naredila odločen in pogumen korak, pomemben za sožitje narodov na Bližnjem vzhodu. Socialni demokrati smo pred skoraj dvema letoma pozvali vlado, naj nemudoma prizna Palestino, s katero Slovenija že vrsto let vodi diplomatske odnose, a do danes do tega žal ni prišlo. Bojim se, da s tovrstnim obnašanjem, ko gre za občutljiva vprašanja in je treba ravnati pogumno in načelno, izgubljamo kredibilnost in spoštovanje v mednarodni skupnosti.

Zaradi odsotnosti proaktivnosti pa dolgoročno izgubljamo spoštovanja vreden glas na geopolitičnem zemljevidu. Ob razvoju komunikacijskih tehnologij, pa tudi ob naraščanju števila držav, boj za ugled v mednarodni skupnosti postaja vedno bolj zahteven. Od razvitih držav, kot je Slovenija, je pričakovati, da bo vodila dinamično, vsestransko in proaktivno zunanjo politiko ne glede na to, da je majhna in mlada država.
 
Nasprotno pa slovenska zunanja politika nemalokrat pokaže reakcijski, ne pa tudi proaktivni ali napredni karakter. Še več, zdi se, da po osamosvojitvi in ‘prodoru’ v mednarodne organizacije, po uspešno izpogajanemu članstvu v EU in predsedovanju Svetu EU v letu 2008, RS nima popolnoma dodelane in jasne vizije glede razvoja in profiliranja države, kar se odraža tudi v slovenski zunanji politiki. Zdi se, da smo v prvih desetih letih delovanja pokazali premišljeno, moderno, evropsko, napredno zunanjo politiko, da smo (na)pisali zgodbo o uspehu, na to pa se je začelo obdobje nemotivirane in reakcijske zunanje politike, ki je izgubila stratški interes.

Tovrstno delovanje je morda še najbolj očitno v EU zadevah. EU zadeve se – kar je velika napaka! – obravnava kot zunanje zadeve, kot zunanje delovanje Republike Slovenije. V 12-ih letih, kolikor je minilo od članstva v EU, se slovenski državni aparat ni navadil vključujočega delovanja, ko gre za EU. To sproža tudi učinek snežne kepe, ki odtujenost od EU prenaša na državljane Slovenije. Zato vselej prisotna retorika v slogu ‘EU tako zahteva! / Bruselj je tako ukazal’ ni ne pravična ne produktivna. Celovita integracija dimenzije EU v delovanje slovenske države in družbe bo dosežena le takrat, ko bo Slovenija imela jasno vizijo nadaljnjega razvoja Evropske unije in položaja in vloge Slovenije znotraj nje ter ko bo znala to na pravi način predstaviti in skomunicirati s svojimi državljani.

Verjamem, da je trenutna situacija v EU in obdobje po Brexit-u, ko je jasno, da ureditev EU potrebuje svež zagon, tudi za Slovenijo primeren čas, da premisli o svoji vlogi znotraj EU, pa tudi v širšem mednarodnem okolju. Za to potrebujemo iskren pogovor z ljudmi, politiki, gospodarstveniki, stroko, civilno družbo o tem, kako si predstavljajo EU v prihodnosti, kaj od nje pričakujejo in kaj bi spremenili.

Zato Sloveniji ob petindvajseti obletnici želim, da pridobi več konsistentnosti in bolj proaktivno delovanje zunanje politike, politike z dolgoročno vizijo, ki bo govorila z nacionalnim in evropskim glasom, kar je recept za uspeh v mednarodnih odnosih. In s katero bo naša država, naše zunanje ministrstvo in diplomati, Slovenci, ki bodo delali in zatopali našo državo v tujini postali zgled drugim državam na mednarodnem prizorišču. In si s tem zgledom in podporo države tudi odpirali vrata v mednarodne institucije.

Tanja Fajon
evropska poslanka S&D in predsednica Sveta SD za zunanjo politiko

OZADJA - Franc KRIZANIC

Komentar dr. France Križanič: O razprodaji Slovenije

Odločitev države za prodajo svojega deleža v danem podjetjuje stvar mikroekonomske presoje in ne vodenja ekonomske politike. Če je podjetje pomembno za delovanje narodnega gospodarstva, ima njegova prodaja lahko tudi večje narodnogospodarske posledice. Za podjetja, ki so naravni monopoli (na primer Telekom in Aerodrom Ljubljana) je prodaja tvegana, saj prepušča monopolni prihodek privatnikom in najverjetneje njegov odliv v tujino. Nekateri gospodarski subjekti (kot sta na primer NKBM ali paMercator) s svojimi storitvami omogočajo delovanje dobršnega dela našega gospodarstva. Delujejo torej kot t.i. »mrežna podjetja«. Za podjetja kot so Elan, Fotona, Helios in Unior velja, da so razvojno intenzivna. Prevzemnik jih bo v procesu prilagajanja svojemu načinu poslovanja ustrezno zmanjšal in prilagodil svojim interesom (pri Elanu lahko ta proces opazujemo ob opustitvi programa razvoja in proizvodnje skakalnih smuči). Kupec podjetja pridobi trg in odpravi konkurenco, slovensko narodno gospodarstvo pa izgubi delovna mesta srednjega sloja: upravljavce, razvijalce, tržnike, tehnologe in vsa ostala delovna mesta vezana na uspešno delujoča jedra podjetij.

Prodaja podjetij, ki nimajo narave monopolov, niso zelo razvojno intenzivna in ne oskrbujejo ali odkupujejo blaga in storitev od večjega dela slovenskega gospodarstva, na prvi pogled ne predstavlja večjega makroekonomskega problema. Takšni primeri, vključeni v različne državne načrte odprodaje, so: Aero, Cinkarna Celje, Paloma, Terme Olimia. Podjetja, kot so Žito, Ljubljanske Mlekarne, Pivovarna Union in Laško smo že odprodali. Vprašanje je kaj bo od teh gospodarskih subjektov ostalo po njihovem prevzemu? Iz dosedanjih centrov razvoja na nekem sicer omejenem področju bodo postala hčerinske družbe za proizvodnjo in prodajo. Lastnik jih bo uporabljal dokler se stroški (zlasti plače) ne povišajo do take mere, da se mu bo izplačalo proizvodnjo preseliti tja kjer so ti stroški (plače) nižji. V jeziku teorije mednarodnih ekonomskih odnosov bi rekli, da smo podjetja proizvodnega ciklusa (ta ki z angažmajem znanja kreirajo raznolikost ponudbe na trgu) spremenili v t.i. »footloose« podjetja (ta, ki se selijo v območja z najnižjimi stroški).

Seveda pa so v Sloveniji podjetja, ki bi jim zelo koristil kredibilen strateški partner. Vendar jih je treba temu partnerju tudi prodati. Takšno podjetje je bilo na primer Adria Airways. Tako kot je bila prodana, predstavlja »laboratorijski primer« na katerem bomo lahko opazovali, kako bo novi lastnikspreminjal poslanstvo tega podjetja ne glede na potrebemobilnosti slovenskega prebivalstva.

Vprašajmo se še, kakšne bodo končne posledice, če bo začet proces razprodaje podjetij s sedežem in težiščem svojih razvojnih funkcij v Sloveniji stekel do konca (Mercator ob prevzemu ni bil državno pač pa privatno podjetje, proces prodaje podjetij po letu 2012 je sprožila država, a je bil precej širši od prodaje državnih deležev). Ob nadaljevanju nepremišljene razprodaje in transformacije samostojnih podjetij v podružnice bo Slovenija namreč dosegla raven, ko pri nas ne bo več možno uvajati gospodarskega razvoja, akumulacija bo odtekala, podjetja infrastrukturne narave pa bodo skrčila svojo ponudbo. Zopet bomo polkolonija in takokot na koncu 19. stoletja se bomo soočili z eksodusom (med 1880 in 1910 se je, po podatkih Enciklopedije Slovenije, odselila približno tretjina našega prebivalstva). Za razliko od takratnih razmer si bodo tokrat morali ljudje, ki bodo ostali,zelo verjetno za svoj obstoj pomagati z razbojništvom. Gre zaobliko preživetja obstrancev, izključenih ali ubogih (teoretično jo je v knjigi »Razbojniki« obdelal angleški zgodovinar Eric Hobsbawm). V sodobnem svetu razbojniške tolpe oziroma združbe imenujemo »gangs«.

Naj končam optimistično. Ko je Nobelov nagrajenec Simon Kuznets (za bralce Svobodne besede: od 1942 do 1944 je vodil »Bureau of Planning and Statistics, War Production Board«, državni organ, ki je v ZDA organiziral proizvodnjo za vojaške potrebe) empirično analiziral kaj vpliva na moderno gospodarsko rast, je odkril štiri t.i. nacionalne faktorje (velikost, lega, naravne danosti ter zgodovinska dediščina narodnega gospodarstva), zaradi katerih se ta med državami razlikuje. Po drugi strani pa je ugotovil, da obstajajo tudi trije t.i. transnacionalni (vsem skupni) faktorji: (1) sistem produkcije, ki temelji na tehnološkem potencialu danem z dosežki znanosti, (2) želja po višjem življenjskem standardu ter (3) nacionalna država. Proces razprodaje Slovenije (njenih ključnih podjetij) je po 2012 postal možen zaradi nedelovanja (neustreznega delovanja) Kuznetsovega tretjega transnacionalnega faktorja: organizirane nacionalne države. Začetek sodne obravnave odgovornih za destabilizacijo Slovenije (namenjeno ustvarjanju pogojev za razprodajo Slovenije) pomeni, da tak scenarij ni neizogiben. Morda pa vendarle lahko ostanemo optimisti.

Cvetka Hedžet Toth

Filozofinja Cvetka Hedžet Tóth: SD je kot stranka koordiniran in ne subordiniran sistem!

Kaj to pomeni? Dogajanja v Kopru so stranko Socialnih demokratov ponovno potrdila kot notranje demokratično in pluralno. Duh razlik, ki stranko povezuje je dragoceno povezovalno tkivo in znak svobodnega izražanja mnenj in stališč.

Temu se stranka SD ne bo odrekla, ampak bo v prihodnje še krepila. Samo tam, kje je možen svoboden pretok misli, idej, mnej in konkretnih dejanj o tem, kako se lotiti razreševanja obstoječih družbenih problemov, tam je na delu demokratična zavest, ki nastaja sproti, ne da se je predpisati in vnaprej (a priori določiti).

To, da smo kot stranka skupaj, torej eno, ne pomeni da smo subordiran sistem. Subordinirano je odnos nadrejeno-podrejeno. Subordiniran sistem je odnos ukazovalno-izvrševalno. Kot sistem je naša stranka koordiniran sistem, enakovreden ob enakovrednem – in nič drugače. Tako med nami ni logike ukazovanja, izvrševanja, ampak je samo logika demokratičnega dogovarja, skratka koordiniranja.

Pravnica Eva Žunkovič

Eva Žunkovič: Ko otroci kličejo na pomoč …

Nasilje v družini – kaj lahko naredimo kot družba?

V minulih dneh je Slovenijo pretresel krut primer nasilja nad dveletnim otrokom na Jesenicah, ki se je stopnjevalo do te mere, da je nedolžna deklica celo umrla. Ob takem dogodku se nam vsem poraja nešteto vprašanj, jeznih očitkov in zgroženosti. Kako razumeti, da je lahko nekdo sposoben poškodovati, trpinčiti in pretepsti otroke? In to celo do smrti. Kako kaznovati tiste, ki se spravijo na najranljivejše? Kako bi lahko takšno nasilje preprečili?

Pravna urejenost nasilja nad otroki v družini je pomemben pokazatelj odnosa družbenega in kulturnega okolja do izpostavljenosti otrok nasilju v družini. V Sloveniji smo sicer žal skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družini. Nasilje nad otroki se v današnjih časih dogaja prepogosto. Največkrat se zgodi prav v družini. Storilci so osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa, jih ima rad. Ko te osebe zlorabijo otrokovo zaupanje in izkoristijo moč nad njim, sta šok in žalost za otroka toliko večja. Nasilje nad otroki je kaznivo dejanje, ki je po Kazenskem zakoniku sankcionirano s kaznijo zapora do 5 let.

Posebej pomembna je določba v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki narekuje, da MORA vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti Centru za socialno delo, Policiji, ali Državnemu tožilstvu in to tudi, če ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon tako več ne dopušča opravičevanja nasilja v družini zaradi zasebnosti in „zaščite“ družine. Glede na to, da živimo v družbi, ki visoko ceni tradicionalne vrednote in v kateri družina predstavlja enega izmed temeljnih in najpomembnejših stebrov življenja, je nujno potrebno, da se vsak posameznik zaveda, da je nasilje v družini mogoče preprečiti s pravočasnim obveščanjem pristojnih organov. Velikokrat se mi namreč zazdi, da raje pogledamo stran, zamižimo in se ne vtikamo v zasebna življenja drugih. Igramo pasivnega opazovalca.

Včasih se celo prej odzovemo in se raje s sosedom skregamo, če njegov pes laja prepogosto, ali če sosed v poznih urah navija glasbo, kot pa takrat, ko slišimo jok in kričanje, in sumimo, da gre v družini nekaj narobe. V tej družini je šlo nekaj hudo narobe. Zakaj je morala umreti nedolžna deklica? Kako da ni nihče v njeni okolici opazil, da jo mama in njen partner zlorabljata? Nekateri celo zahtevajo linč za oba povzročitelja. Pomembno je, da se zavedamo, da se na nasilje ne smemo odzivati z dodatnim nasiljem, ampak moramo rešitve poiskati drugje, v ustrezni zakonski podlagi in preventivni dejavnosti. Biti otrok bi moralo biti veselje ne pa bolečina. V Sloveniji je občutljivost na nasilje v družini še vedno na razmeroma nizki ravni, kar se kaže s problemom premajhnega števila prijav nasilja.

Z zavrnitvijo predloga Družinskega zakonika na referendumu leta 2012 so državljanke in državljani ponovno odložili in na stranski tir postavili problematiko telesnega kaznovanja otrok. Ostali smo ena redkih evropskih držav, ki se ni opredelila do prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Država bi tako nujno morala z zakonom urediti to vprašanje in nedvoumno opredeliti, da je vsakršna oblika nasilja nad otrokom nesprejemljiva. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom naše ministrice dr. Anje Kopač Mrak smo pripravili nov predlog Družinskega zakonika, s katerim se bo izboljšal položaj otroka v družinskih zadevah, pristojnost o trajnejših ukrepih za zavarovanje otrokovih koristi pa se bo prenesla na sodišča. Pripravili smo tudi spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini s katerimi smo razširili vrste nasilja še na zalezovanje in prepoved telesnega kaznovanja otrok ter razširili krog oseb, ki so dolžne prijaviti nasilje nad otroki.

Na nas je, da naredimo bistven premik v družbi – da začnemo dojemati nasilje v družini kot družbeno problematiko. In ne več kot samo individualno problematiko vezano na posamezno družino. Na nasilje nad otroki moramo tako opozarjati vsi! Zanj ni opravičila, zato je vsak posameznik odgovoren, da prepozna nasilje v družini in nanj takoj opozori. Pomembno je, da smo občutljivi na nasilje nad otroki, pomembno je, da opazimo zlorabljanje in prepoznamo stisko otrok. Najpomembnejše pa je, da takoj in nemudoma ukrepamo. Edino tako bomo namreč lahko v največji meri preprečevali nasilje nad otroki. Za jeseniško deklico je žal že prepozno. Za ostale uboge otroke, ki so podvrženi nasilju v družini pa verjamem, da je vsako obveščanje strokovne in laične javnosti o nasilju nad otroki, svetla točka, in da je družba tista, ki jim bo pomagala.

Socialni demokrati smo zagovorniki pravične družbe, smo zagovorniki družine kot ene izmed najvišjih vrednot in kar je najpomembnejše – smo absolutni zagovorniki otrokovih pravic. Vsakršno nasilje in zlorabe nad otroci najostreje obsojamo! In pri otrocih ne bomo nikoli popuščali. Borili se bomo do konca, da dosežemo, da se za otrokove koristi in pravice napnejo prav vse strune v vseh segmentih družbe, da bo za otroke poskrbljeno, tako kot je treba. Nasilje nad otroki moramo zaustaviti. In to je naša dolžnost. Za otroke se je vredno boriti.

Eva Žunkovič
univ. dipl. pravnica