Prispevki

Pred Državnim zborom prisegla 13. slovenska vlada s tremi ministri iz vrst SD

Državni zbor je na glasovanju potrdil 16-člansko ekipo nove Vlade Republike Slovenije. S tem je Slovenija dobila 13. vlado, ki jo sestavljajo stranke LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS. Vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han je v DZ spomnil, da bo tokratna vlada novost, saj bo prisegla kot prva manjšinska vlada v Sloveniji. “Gre za nekaj novega v našem političnem sistemu,” je med sejo DZ, na kateri so poslanci glasovali o predlaganih ministrih, dejal vodja poslancev SD Han. Ker bo vlada manjšinska, bo po njegovem mnenju zahtevnejše sprejemati odločitve in bo potrebnih veliko več usklajevanj in dogovorov. Han ob tem upa, da bo to mogoče celo pripomoglo k temu, da ne bodo sprejemali toliko zakonov, temveč bodo tisti, ki jih bodo obravnavali, res usklajeni.

Peterica strank se je s koalicijsko pogodbo med drugim zavezala, da bo spoštovala načela pravne države in medgeneracijske soodvisnosti. Predstavniki koalicije so večkrat izpostavili tudi zavzemanje za višjo stopnjo politične kulture in ravni komuniciranja, med največje prioritete pa so uvrstili ureditev razmer v zdravstvu. V vladi bodo sodelovali tudi vsi predsedniki koalicijskih strank z izjemo predsednika Socialnih demokratov mag. Dejana Židana, ki je bil izvoljen za predsednika DZ.

Novoizvoljeni ministri in ministrice so pred Državnim zborom zaprisegli, da bodo “spoštovali ustavni red, ravnali po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi delovali za blaginjo Slovenije”, sledila pa je že prva seja novoizvoljene vlade, ki je bila namenjena imenovanju nekaterih državnih sekretarjev. Na večini ministrstev so primopredaje poslov potekale že naslednji dan.

Novi minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo, ki je bil imenovan tudi za podpredsednika vlade, je ob prevzemu poslov od dosedanje ministrice Makovec Brenčič med prvimi nalogami, ki se jih namerava lotiti, izpostavil pregled, kako daleč sta pripravi zakona o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti. Pri delu mu bo vodilo predvsem koalicija pogodba, je dejal.

Pikalo je na ministrstvo prišel skupaj z novim državnim sekretarjem dr. Jernejem Štromajerjem, ob predaji pa je med svojimi prvimi nalogami napovedal pregled, kako daleč je priprava nekatere zakonodaje. Med drugim namerava pregledati, kako daleč je priprava popravkov zakonodaje, ki se nanaša na osnovne in srednje šole, ter kakšno je financiranje vzgoje in izobraževanja.

Vse, kar namerava delati, je sicer po njegovih besedah že natančno opredeljeno v koalicijski pogodbi. “Ta me zavezuje in v tej smeri bomo delali,” je dejal šolski minister iz vrst SD.

Nova ministrica za pravosodje Andreja Katič je ob primopredaji poslov z dosedanjim ministrom Klemenčičem napovedala, da bodo nadaljevali vse odprte projekte, kar se tiče že pripravljene zakonodaje pa, da jo bodo znova vložili v postopek.

Katičeva je ocenila, da ministrstvo za pravosodje prevzema v zelo dobri kondiciji in da je pripravljenih veliko projektov, ki sicer niso ugledali luč sveta. “V tem mandatu je bilo opravljenega zelo veliko dela in verjamem, da bomo uspešno nadaljevali pot z vsemi projekti, ki so v delu,” je dejala nova pravosodna ministrica iz vrst SD.

Novi minister za kulturo Dejan Prešiček je prevzel posle od dosedanjega ministra Peršaka. Ob primopredaji je Prešiček dejal, da se zaveda, kako široko področje prevzema. V kulturi je veliko odprtih vprašanj, za katere pa verjame, da jih bo z dialogom, dobrim delom, zastavljenimi prioritetami in cilji možno realizirati.

“Zelo težko dam objektivno oceno na to, v kakšnem stanju je ministrstvo. Upam, da v čim boljšem. Se mi pa zdi, da je v tem mandatu rešilo kar nekaj stvari, še veliko pa jih je odprtih, kar je normalno,” je povedal kulturni minister iz vrst SD.

Napovedal je, da se bo v prvi vrsti zavzel za postopen dvig proračunskih sredstev za kulturo, s čimer bi “imeli malo več manevrskega prostora”. V koalicijski pogodbi je zapisana namera, da bi jih do leta 2020 postopno dvignili na 0,5 odstotka BDP, s tem pa bi prišli na raven, ki je bila kulturi namenjena v letu 2009. To je tudi leto, ko so začela sredstva za kulturo padati.

Odbor za pravosodje DZ podprl imenovanje Katičeve za pravosodno ministrico

Odbor za pravosodje je predstavitev kandidatke za pravosodno ministrico Andreje Katič ocenil kot ustrezno. Katičeva je med prioritetami navedla krepitev zaupanja v učinkovitost in neodvisno delovanje sodstva in pa razpravo o uvedbi triletnega preizkusnega mandata sodnikov.

Katičeva želi pridobiti čim širšo podporo deležnikov za krepitev zaupanja v sodstvo, sojenja v razumnih rokih in transparentnost sodne uprave. “Slovensko sodstvo je neodvisna veja oblasti, ki ji je zaupano nepristransko sojenje brez nepotrebnega odlašanja,” je poudarila Katičeva. Pri tem pa je dodala, da imajo na delovanje sodne uprave vpliv tudi zunanji dejavniki – med drugim zakonodaja.

Njeno zaslišanje je bilo eno krajših, kar je, kot je dejala po glasovanju, morda tudi posledica tega, da je sama uvodoma na zaslišanju podrobno predstavila cilje in prioritete.

Katičeva pričakuje, da se bo slovensko sodstvo pripravljeno soočiti s pomanjkljivostmi in zanje prevzeti odgovornost, pa tudi, da se bo začelo odzivati na javne očitke o nepravilnostih. Ker je sodni svet dobil dodatne pristojnosti, rabi tudi finančno neodvisnost, na kar bo pozorna pri pripravi prihodnjih proračunov.

Slovensko pravosodje je po njenih besedah storilo pomemben napredek v boju s sodnimi zaostanki, vendar pa posamezni sodni postopki iz različnih razlogov trajajo predolgo. “Število nerešenih zadev se zmanjšuje, pričakovani časi reševanja zadev se skrajšujejo, žal pa se bistveno ne spreminja zaupanje javnosti v učinkovitost in neodvisnost dela sodišč,” je poudarila Andreja Katič.

Skladno s koalicijsko pogodbo je Katičeva napovedala razmislek o uvedbi triletne preizkusne dobe sodnikov. Koalicijski partnerji so si zadali, da sodnikov ne bi več imenoval DZ, ampak na predlog sodnega sveta predsednik republike ali sam sodni svet, katerega sestavo pa bi lahko spremenili.

Katičeva se zaveda, da bo težko dobiti dvotretjinsko podporo za takšne ustavne spremembe, zato želi najprej sprožiti širšo razpravo, na podlagi katere bo ministrstvo lahko oblikovalo predlog. Doslej se je namreč največ polemiziralo predvsem vprašanje ukinitve trajnega mandata. “S predlogom sprememb ustave želimo spodbuditi razpravo in storiti korak naprej pri izločanju političnega tveganja na imenovanje ali neimenovanje sodnikov,” je navedla kandidatka za pravosodno ministrico iz vrst SD.

Ob že načrtovanih spremembah bo nujen razmislek o večji specifikaciji v izobraževanju in večjem pridobivanju praktičnih znanj za študente prava. Odprto ostaja tudi vprašanje prehodov med različnimi pravniškimi poklici. Ob velikem deležu razveljavljenih sodb bodo nujni dodatni ukrepi, ki bodo zagotovili dokončno odločanje instančnih sodišč brez vračanja na prvo stopnjo.

Katičeva je izpostavila tudi problem neenakomerne obremenitve sodnikov in sodišč. Čeprav mreža sodišč ni izrecno omenjena v koalicijski pogodbi, se bo treba po njenih besedah Katičeve, ki trenutno še vodi ministrstvo za obrambo, pogovoriti tudi o njeni reorganizaciji, za kar minister Goran Klemenčič ni našel dovolj politične podpore. Med prioritetami je navedla še pripravo novega zakona o nepravdnih postopkih, spremembe insolvenčnega zakona in zakona o kazenskem postopku.

Prav tako se bo, če bo imenovana na mesto pravosodne ministrice, lotila reševanja prostorske problematike sodišč in zaporov. Pospešiti bo treba postopke za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, o morebitni krnitvi sodne preiskave pa danes ni želela špekulirati. Zdijo pa se ji nujne spremembe zakona o kazenskem postopku – najprej nujne zadeve, potem pa tiste, ki so bile v sedanjem mandatu obravnavane kot sporne.

Posebno pozornost je Katičeva v predstavitvi namenila pregonu gospodarske kriminalitete in kako ga izboljšati. Pri tem pa je na vprašanje poslancev odgovorila, da ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančnega kriminala po njenem mnenju ni smiselna, saj je pripad takšnih zadev premajhen.

Pravosodni minister po njenih besedah ne more vplivati na vodenje posameznih zadev, saj je sodstvo samostojna in neodvisna veja oblasti, prav tako se sama nima namena vmešavati v delo sodstva ali tožilstva, čeprav so se v medijih pojavili očitki, da bi lahko vplivala na preiskavo nepravilnosti v Termoelektrarni Šoštanj. “Res je, rodila sem se v Šoštanju, par sto metrov od termoelektrarne. Če kdo, smo prav prebivalci Šaleške doline zainteresirani, da se čim prej razišče in obsodi tiste, ki so karkoli narobe naredili,” je odgovorila na očitke.

Kandidatka za pravosodno ministrico Andreja Katič je ob koncu zaslišanja še navedla, da bi ob njenem imenovanju za ministrico eno od dveh mest državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje zasedla dr. Dominika Švarc Pipan.

Ministrica Katič na Boču: “Dan upora proti okupatorju je praznik ponosa, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice ter se bori za svoje interese in ljudi.”

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila v petek, 27. aprila, na dan upora proti okupatorju slavnostna govornica na proslavi občin Poljčane, Slovenske Bistrica, Oplotnica, Makole, Rogaška Slatina, Rogatec, Šmarje pri Jelšah in Podčetrtek. Ministrica Katič je v svojem govoru na Boču poudarila, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah in preizkušnjah se je naš narod boril ter zmagoval. “Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice. Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi. To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti,” je poudarila ministrica Katič.

V nadaljevanju je ministrica Andreja Katič povzela dogajanje v okviru narodnoosvobodilnega partizanskega boja na območju Boča in tragedijo, ki se je zgodila 9. marca 1945, ko je pod streli okupatorja padlo 6 borcev 1. bataljona Kozjanskega odreda in  vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva. Ministrica Katič je tudi poudarila, da se dandanes zgodovinska dejstva o naši polpretekli zgodovini vse preveč potvarja in da žal slednja tudi mlajše generacije vse manj zanimajo. “Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost,” je še dejala ministrica na Boču. Na koncu je ministrica za obrambo Katič izpostavila, da se nam ni bati za sedanjost in prihodnost, saj smo za domovino pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so naše temeljne vrednote, treba pa je tudi ohraniti borbeni duh in enotnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci ob ključnih dogodkih vedno dosegli.

Govor ministrice Andreje Katič na Boču v celoti:

Spoštovani župan Občine Poljčane, kolegi ministri, člani združenj zveze borcev za vrednote NOB, predsednik in predstavniki Zveze slovenskih častnikov, veterani vojne za Slovenijo iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije, predstavniki Slovenske vojske, predstavnica veleposlaništva Ruske federacije, tovarišice in tovariši, spoštovani domačinke in domačini!

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim tu na Boču, na tradicionalnem srečanju domoljubov ob dnevu upora proti okupatorju!

Današnji dan je velik praznik. Zato veliko priznanje izrekam najprej organizatorjem in vam vsem iz tukajšnjih občin, ki ga tu na Boču že dolga leta tako slovesno obeležujete. Kajti to je dan, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah ter preizkušnjah se je naš narod boril. In v njih zmagoval. Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice! Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi.  To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti.  Pri tem sicer zares močno upam, da bitke na bojnem polju ne bodo več potrebne.    

Treba pa je stopiti skupaj in vedno znova združiti svoje moči. Ohraniti borbeni duh. Ta duh, s katerim ste se vedno znova dokazovali tudi Bočani in vaši predniki. Ti so že v 1. svetovni vojni na strani avstro-ogrske vojske dokazali, da so dobri vojaki. Nato so to vojaško izkušnjo nadgradili. Kot Maistrovi borci. Prvič v oboroženih silah, ki so se borile za naše lastne interese. Za slovensko severno mejo. A že čez dobri dve desetletji – aprila 1941 – pa se je slovenski narod znašel pred eno najhujših preizkušenj dotlej. Naša domovina, Slovenija, je bila razdeljena med tri okupatorje. Njihovi načrti so bili za slovenski narod uničujoči – dokončno zasesti in razdeliti slovensko ozemlje. Ga popolnoma podjarmiti.

Tu, na Štajerskem, so bile razmere še posebno krute. Okupator je to pokrajino nameraval narediti nemško. Po zelo agresivni poti. Zato je načrtno in brezkompromisno obračunaval z vsemi, ki so se raznarodovanju uprli. Svobodoljubni ljudje tistega časa so bili zaradi ljubezni do svojega naroda in domovine ter upora zločinskemu osvajanju sveta kruto kaznovani. Prisilno izseljeni ali pa odgnani v okupatorjeve mučilnice.

Tudi tu na Boču in v okolici je bil vsak opažen odpor aktivistov in partizanov, brezkompromisno kaznovan s požigi domačij. S streljanjem talcev v celjskem zaporu Stari pisker in mučenjem v drugih zaporih. Z zločinskim dejanjem na Frankolovem. Pogosti so bili primeri, da so domačine in druge zajete postrelili kar na domačih pragih. Dejansko je bilo delovanje odpora proti okupatorju tu, na obeh straneh Boča, zelo oteženo. Močno je bila namreč prisotna nemška Štajerska domovinska zveza, ki je onemogočala vsak odpor proti okupatorju.

Vendar je bil ta domoljubni odpor bolj trdoživ od še tako okrutnega okupatorjevega terorja. Razvijal in širil se je naprej! Tako so na Boč že konec leta 1942 in v začetku leta 1943 začele prihajati manjše skupine borcev Kozjanskega odreda. Še večji zagon pa je narodnoosvobodilnemu gibanju dal prihod 14. divizije na Štajersko. Tu so se tako zadrževali borke in borci Šercerjeve in Bračičeve brigade ter njunih bataljonov. Oktobra 1944 je bila tu postavljena tudi partizanska bolnica. Zgled humanosti sredi vojnih grozot. Nemci je na srečo niso odkrili.

Danes bomo tu položili venec tudi v spomin padlim 9. marca 1945. Prav je, da se posvetimo dogajanju, ki je pripeljalo do te tragedije. Na tem območju Boča se je od konca decembra 1944 do prvih dni marca 1945 zadrževala tudi druga četa 1. bataljona Kozjanskega odreda. Nemci so jo stalno zasledovali in napadali. Zvečer 8. marca 1945 so se namestili v zapuščenem hlevu na južni strani Boča, približno kilometer stran od Planinskega doma. V jutranjih urah naslednjega dne jih je presenetila skupina približno 100 dobro oboroženih gorskih lovcev in nemških policistov. Med padlimi borci je bil tudi vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva.

Prav zadnji meseci 2. svetovne vojne – takrat, ko se je že nasmihala svoboda – so terjali največ žrtev med partizanskimi borci in civilnim prebivalstvom na celotnem območju Boča. In kar je morda še huje – to se je dogajalo tudi prve dni svobode, ko so se po skrivnih poteh še umikale manjše skupine ustašev, četnikov in domačih izdajalcev domobrancev. Te skupine so po samotnih hribovskih kmetijah storile več zločinov. Najprej so nakradli hrano, nato pa pobili domačine na prenekateri kmetiji.

Spoštovani,

to so zgodovinska dejstva! A dandanes je videti, da se ta dejstva vse bolj potvarjajo. Da ta dejstva tudi mlajše generacije vse manj zanimajo.   

Žal to drži. Ankete že nekaj let kažejo, da mladi zelo slabo poznajo polpreteklo zgodovino. Zakaj je prišlo do 2. svetovne vojne? Da ne poznajo kratice OF? Da morda ne vejo, kako zelo so trpeli naši ljudje pod okupatorjevim terorjem – na Štajerskem, na Primorskem, po drugih pokrajinah, v našem glavnem mestu, obdanem z žico? Zakaj je bila odločitev za slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj edina domoljubna odločitev? Da nas je ta odločitev pridružila naprednim svobodoljubnim silam, ki so nastopile proti fašizmu in nacizmu? Da so se domobranci odločili za odkrito sodelovanje z okupatorjem? Ali se zavedajo tega, ko določene politične opcije želijo prikazati domobranstvo kot nekaj pozitivnega?!

Žal je dejstvo, da mladi – enega izmed najbolj prelomnih zgodovinskih obdobij za obstoj slovenskega naroda – poznajo slabše, kot npr. zgodovino antične Grčije. In to ne zgolj po svoji krivdi! Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost. Morda se le še mi, ki imamo spoštovanje do NOB v srcu, večkrat – ne samo ob današnjem prazniku – spomnimo na temeljne točke Osvobodilne fronte. Te so ostale enake skozi ves slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj, saj so ključne za obstoj in preživetje našega naroda:

  • Osvoboditev od tuje nadvlade,
  • združitev vseh Slovenk in Slovencev ter pokrajin, v katerih večinsko živijo,
  • samoodločba,
  • lastna narodna vojska in
  • lastna državnost.

To so usmeritve, ki so bile temeljne za našo prihodnost. Hkrati je bilo v Osvobodilni fronti vpeto prizadevanje za večjo enakost med ljudi. Za primerljiva izhodišča. Za preseganje ogromnih socialnih razlik, ki so obstajale v takratni družbi. Po osvoboditvi se je dejansko vzpostavila večja socialna enakost. Nov družbeni red. To je velika vrednota. In kje smo danes?

Pred svetovno gospodarsko krizo leta 2008 je 1% najbogatejših ljudi na svetu imel v lasti 42% vsega globalnega bogastva. Leta 2017 je ta 1% najbogatejših svoje premoženje povečal že na polovico. Iz krize smo torej izšli na plečih srednjega in nižjega razreda. Tako velika neenakost, koncentracija moči in bogastva zaostruje družbeni konflikt, ruši zaupanje in onemogoča dejanski napredek. Znamo danes ponovno zaustaviti vse večjo socialno neenakost? Priložnost, da se zaživi vsaj nekoliko drugače – bolje – je spet pred nami. Odločitev – komu bomo naklonili priložnost in kdo bo prevzel odgovornost, da vodi našo državo – je v naših rokah. To je naša državljanska pravica. Pravica, ki so jo naši predniki, in zlasti prednice težko priborili!

Od nas je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Ni prav, da nekateri to pravico, ki bi morala biti tudi dolžnost, obravnavajo z lahkotnostjo. Kajti pomembno je, da se odločimo, po kateri poti bomo šli v prihodnosti. Bomo šli po poti obujanja delitev? Ali po poti preseganja teh delitev? Po poti sodelovanja in enotnosti, ki nas je povezovala ob vseh ključnih mejnikih zgodovine našega naroda? To je zdaj naša kolektivna odločitev. Od nas pa je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Vedno je prostor, ki ga je mogoče napolniti z nerealnimi obljubami in s populizmom. Vendar je tudi jasno, kdo so posamezniki in skupine, ki skozi leta gradijo svoje delo za ljudi na socialnih in domoljubnih prepričanjih. Današnji Evropi niso tuji mržnja do tujcev, težnja po totalitarnem delovanju in slabitvi demokratičnosti. Tudi zato je ta odločitev tokrat še posebej pomembna.

Spoštovani,

med ljudmi, kot smo mi – tukaj zbrani – se nam ni bati za sedanjost in prihodnost. Radi imamo našo domovino. Zanjo smo pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so vrednote, ki nas vodijo. In vem, da se mi vsi skupaj znamo boriti. Da ne omagamo ob prvi preizkušnji. Niti ob naslednjih. In ne ob tistih, ki še sledijo. Vi, ki živite tu ob Boču, ste to velikokrat dokazali. Tudi v vojni za samostojno Slovenijo. Bodimo pogumni. In zaupajmo v nove zmage!

Živela Osvobodilna fronta!

Živela Štajerska!

Živela Slovenija!

Ministrica Katič: ”Verjamem, da bo novi načelnik generalštaba Geder pripomogel k izboljšanju slovenske vojske.”

Vlada je na današnji seji na predlog ministrice za obrambo Andreja Katič razrešila načelnika Generalštaba Slovenske vojske Andreja Ostermana in na njegovo mesto generalmajorja Alana Gederja. Zadnje preverjanje usposobljenosti bataljonske bojne skupine na Počku, ki je formirana v 72. brigadi Slovenske vojske (SV), je pripeljalo do ugotovitve, da ta ni ustrezno pripravljena. Vzrok za tako stanje je očitno pomanjkljiva usposobljenost osebja.

Vlada je že konec leta 2016 na osnovi strateškega pregleda obrambe sprejela ukrepe, s katerimi so vojski zagotovili dodatna sredstva, nato pa so sprejeli tudi ukrepe, usmerjene v izboljšanje pripravljenosti in organiziranosti SV. Iz rezultatov ocenjevanja 72. brigade izhaja, da se ukrepi za izboljšanje stanja SV ne izvajajo s pričakovano dinamiko. In ker je prav načelnik Generalštaba SV po zakonu o obrambi prvi odgovoren za pripravljenost, delo in uporabo vseh poveljstev in enot SV, je vlada na predlog ministrice sprejela sklep o razrešitvi Ostermana s položaja načelnika GŠ SV.

Ministrica za obrambo Andreja Katičeva je na novinarski konferenci po seji vlade povedala, da je odločitev o zamenjavi Ostermana z Gederjem sprejela po tehtnem razmisleku. “Vesela sem, da je sprejel izziv, ki ne bo lahek in verjamem, da bo pripomogel k izboljšanju slovenske vojske – ob podpori ministrstva, vlade in celotne politike. Verjamem, da bova lahko skupaj naredila pravi korak v pravo smer,” je dejala in mu zaželela uspešno delo. Kot je napovedala, bosta z novim načelnikom v čim krajšem času predstavila možne ukrepe.

Po njenem mnenju je nesprejemljivo, da so vojake, povsem po nepotrebnem, izpostavili negativni oceni v očeh slovenske javnosti. “Tega si ne zaslužijo. Preudaren poveljnik pošilja vojake v boj zato, da zmagajo.”

“V času mojega mandata sem uspela pripraviti Strateški pregled obrambe, ki je pokazal ključne pomanjkljivosti, med njimi tudi pomanjkanje voditeljstva v vojski,” je še poudarila Katičeva. Vlada je sprejela ustrezne normativne in finančne ukrepe, da se začne vojska modernizirati, če bo imela ustrezno vodstvo. “Ta proces je potrebno nadaljevati,” je dodala Katičeva.

“V tem času so se izdatno dvignili izdatki za obrambo v skupnem znesku 97,7 milijonov dodatnih sredstev, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski,” je pojasnila obrambna ministrica in dodala, “da je bila v zadnjih dveh letih nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema”.

“Ministrstvo za obrambo je tudi že pripravilo načrte za nakup ustrezne opreme za vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine, za kar je vlada že predvidela ustrezna sredstva,” je pojasnila Katičeva. “Nenazadnje smo pripravili tudi novo obrambno zakonodajo, ki pa je trenutno v predalu v parlamentu in bi, če bi bila sprejeta, vojakom z najnižjo plačo prinesla približno dodatnih 3.000 evrov bruto na letni ravni. Kot ministrica pa sem se na vladi vseskozi trdo borila za primerljivo plačilo vseh uniformiranih poklicev,” je še povedala Katičeva.

Obrambna ministrica Katič s pojasnili glede obravnave predloga zakona o obrambi v DZ

Članice in člani Odbora za obrambo so ob drugi obravnavi predloga zakona o obrambi izglasovali sklep, da se pred nadaljnjo obravnavo pripravi javna predstavitev mnenj. Sklep lahko razumemo kot dodatno prizadevanje za izboljšanje predloga novega zakona o obrambi, ki so ga pripravili zelo različni strokovnjaki iz upravnega dela Ministrstva za obrambo in iz Slovenske vojske. Če je to iskren namen predlagateljice sklepa in tistih članov, ki so ga podprli, potem to tudi sama pozdravljam. Kljub temu se mi zdi, da nam zmanjkuje časa, ki je še na voljo za sprejem zakona, ki bi izboljšal delovanje obrambnega sistema ter položaj pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

Dejstvo je, da Republika Slovenija potrebuje nov, sodoben zakon o obrambi, ki odgovarja vsem varnostnim izzivom in novim dejstvom na tem področju, saj je bil prvi Zakon o obrambi napisan pred 23 leti. To so potrdile vse parlamentarne stranke, ko smo jih na začetku priprave zakona vprašali o podpori glede priprave novega zakona in jim predstavili glavna izhodišča. Po mojem prepričanju smo sodoben in strokovno podprt zakon na Ministrstvu za obrambo po zelo dolgem usklajevanju tudi pripravili. Predlog zakona, ki je v Državnem zboru RS v drugem branju, pomeni delo ne le sedanjega vodstva ministrstva, temveč tudi prejšnjih obrambnih ministrov, ki pa jim žal ni uspelo pripraviti besedila novega zakona, primernega za parlamentarno obravnavo.

Predlog zakona o obrambi smo pripravljali skladno s predvidenimi postopki priprave zakonodaje v Sloveniji. To pomeni, da smo strokovne rešitve medresorsko uskladili, pripravili pa smo tudi javno obravnavo zakona. Javna objava predloga zakona na podportalu E-demokracija, med katero je bilo mogoče sporočiti mnenja, predloge in pripombe, je potekala od 13. aprila do 13. maja 2016. V tem času je bil predlog objavljen tudi na spletnih straneh Ministrstva za obrambo. Javna predstavitev predloga zakona je bila 22. aprila 2016 v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Pripombe in predloge so posredovale štiri fizične osebe ter več organizacij:
– Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije (3. maja 2016),
– Zveza slovenskih častnikov (12. maja 2016),
– Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani (16. maja 2016)
– Zveza veteranov vojne za Slovenijo (25. maja 2016),
– Zveza društev general Maister (6. junija 2016).

Osnutek zakona je bil 12. aprila 2016 predstavljen sindikatom na Ministrstvu za obrambo in jim je bil posredovan v mnenje na podlagi 100. b člena Zakona o obrambi 10. maja 2016. Dopolnjen osnutek zakona je bil sindikatom 2. februarja 2017 ponovno posredovan v mnenje. Na podlagi pripomb sindikatov je usklajevanje vsebine zakona potekalo 23., 28. in 30. marca ter 6. aprila 2017.

Kljub več pozivom tako strokovni javnosti kot drugim zainteresiranim javnostim na naš predlog ni bilo večjega odziva, razen zgoraj navedenih, zato moram iskreno povedati, da me je tak odnos drugih strokovnih javnosti v času priprave najboljših strokovnih rešitev presenetil, saj smo pripravljavci zakona pričakovali bistveno večjo vključitev strokovne javnosti. Zdi se mi, da tudi javna obravnava, ki bo po sprejetem sklepu na Odboru za obrambo v prihodnjih tednih, ne bo bistveno prispevala h kakovosti predlaganega zakonskega besedila in bo le skrajšala čas, ko je sploh še mogoče sprejeti ta bistveni obrambni zakon ter potem še zakon o službi v Slovenski vojski.

Ministrstvo za obrambno je podrobno pojasnilo ter odgovorilo tudi na dileme in pripombe, ki jih je v svojem mnenju k zakonu izpostavila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Pri tem smo podrobno strokovno utemeljili, katere vsebine zakona predstavljajo vrsto, obseg in organizacijo obrambe, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ter da zakon v celoti sledi okviru iz 124. člena Ustave Republike Slovenije, kar je kot dilemo z vidika usklajenosti zakona z Ustavo Republike Slovenije posebej izpostavila Zakonodajno-pravna služba. Menim, da nikakor ni mogoče sprejeti teze, da tega okvira ne upošteva že veljavni zakon, kar se posledično kaže tudi v predlogu novega zakona.

Iskreno upam, da vsa podpora, ki so jo poslanke in poslanci namenjali prizadevanjem za izboljšanje socialnega statusa pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ni bila le na deklarativni ravni. Upam, da bodo rešitve, ki smo jih predlagali v dveh predlaganih zakonih, še pravočasno sprejete. Če se to ne bo zgodilo, je bilo javno zavzemanje za izboljšanje položaja pripadnikov Slovenske vojske vsaj nekaterih očitno neiskreno. Vojakinje in vojaki Slovenske vojske ne morejo ostati edina velika poklicna skupina z največjimi sindikalnimi omejitvami s svojim socialnim položajem na isti ravni, na kateri so danes. Ne predstavljam si, kako bo država v prihodnje še lahko po običajnih postopkih popolnjevala Slovensko vojsko ob plačah, ki jim jih namenja.

Zato pozivam politike, da se poenotimo glede prihodnosti obrambne sposobnosti Republike Slovenije, saj so trenutne in tudi prihodnje varnostne razmere v svetu kompleksne. Prav je, da našim državljankam in državljanom zagotovimo ustrezno varnost ter obrambo države.

Andreja Katič, ministrica za obrambo in predsednica Sveta SD za obrambo

Andreja Katič: “Gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.”

Minil je mesec požarne varnosti. Toda nesreča nikoli ne počiva, pravi stari rek. Poskrbimo, da za svojo in skupno varnost delujemo na način, da tveganja zanjo – če jih že izničiti ne moremo – vsaj zmanjšujemo. Verjamem, da nam prav gasilske vrednote, kot sta solidarnost in tovarištvo, lahko pri tem vsakodnevno pomagajo. Varnost je skupni cilj, za katerega si moramo nenehno prizadevati. Seveda pa se zavedam, da smo vsi, ki delujemo v sistemu nacionalne varnosti, zanjo še posebej odgovorni.

Kot ministrica za obrambo prejmem mnogo vabil na proslave in slavja prostovoljnih gasilskih društev v različnih krajih po Sloveniji. Tradicija gasilstva v Sloveniji je zelo dolga. Gasilska društva imajo velik pomen za lokalne skupnosti. Vedno so v pripravljenosti za reševanje ljudi ter seveda tudi živali in imetja. Poleg tega prebivalkam in prebivalcem omogočajo povezovanje in druženje. Ne pozabimo, da so bila marsikje prav gasilska društva tudi izjemnega pomena za narodno samozavest. Že v preteklosti so v gasilskih društvih sodelovale tudi ženske. Obstaja na primer ohranjen zapis iz leta 1912 o osnovanju ženske gasilske čete Gasilskega društva Idrija ter fotografija 18 gasilk v novih enotnih ženskih gasilskih uniformah.

Na področju prostovoljnega gasilstva se Slovenija uvršča v sam vrh sveta. Slovensko gasilstvo je temeljni steber našega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Naloge prostovoljnih gasilskih društev danes obsegajo ukrepanje in reševanje v veliko večjem spektru nesreč, kot je zgolj gašenje in reševanje v primeru požarov, čeprav je tudi zadnjih kljub razviti preventivni dejavnosti še vedno preveč. Menim, da je za Slovenijo optimalna rešitev v kombinaciji prostovoljnega gasilstva s poklicnimi enotami.

Končal se je mesec požarne varnosti. Projekt »Oktober – mesec požarne varnosti« izvaja Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije in Slovenskim združenjem za požarno varstvo v okviru Ministrstva za obrambo. Letošnji oktober je bil namenjen opozarjanju prebivalcev na pomembnost prostih in prehodnih intervencijskih poti ter površin za gasilce in gasilska vozila. Tudi izdani plakati in letaki s sloganom »Ko se nesreča zgodi, naj bodo proste poti!« nas opozarjajo na to. Ko gre za reševanje življenj ali lastnine, lahko namreč le proste in prehodne poti omogočijo gasilcem ter drugim reševalcem hitro in učinkovito posredovanje. Zato je letošnji poziv namenjen vsem nam, da razmislimo o svojem ravnanju. Da se torej zavedamo, da lahko s svojimi dejanji vsak dan prispevamo k hitremu in učinkovitemu zagotavljanju pomoči vsem, ki jo potrebujejo.

Prav tako je pomembno, da prav vsi obnavljamo tudi znanje prve pomoči. Kajti nikoli ne vemo, kdaj se bomo znašli v situaciji, ko bo to naše znanje ključno pri omilitvi posledic zahtevnih zdravstvenih stanj ali celo za reševanje življenj. Prostovoljni gasilci z znanjem prve pomoči delujejo tudi kot tako imenovani prvi posredovalci, aktivirani prek centra 112. Izjemno vlogo pri reševanju življenj imajo predvsem na območjih, kjer je oddaljenost reševalnih ekip nujne medicinske pomoči velika, torej na geografsko razgibanih delih Slovenije. V zelo oddaljene kraje ekipe nujne medicinske pomoči včasih pridejo prepozno, zato želimo slediti dobrim praksam iz tujine.

Prostovoljni gasilci iz lokalnega okolja so tako pri bolniku ali poškodovancu veliko hitreje. S pridobljenim znanjem osnovnih postopkov prve pomoči še pred prihodom reševalne ekipe z zdravnikom rešujejo življenja. To je ob nenadnem zastoju srca, hudih krvavitvah ali tujku v dihalih, ki prav tako hitro pripelje do srčnega zastoja, zelo pomembno. Na pobudo Ministrstva za obrambo smo imenovali medresorsko delovno skupino za ureditev tega sistema in vzpostavitev mreže avtomatskih defibrilatorjev. Tako pomagamo Ministrstvu za zdravje primerno urediti to področje.

Kot ministrica in kot državljanka sem gasilcem ter prostovoljnim reševalcem za njihovo predano delo zelo hvaležna. Ne pozabimo, da gasilci poleg intervencijskega ukrepanja na cestah in pri gašenju požarov sodelujejo tudi pri mnogih drugih humanitarnih aktivnostih prizadetim prebivalcem, pomagali pa so tudi pri množičnem prihodu beguncev in migrantov. Na njih se vedno lahko zanesemo. Njihove vrednote solidarnosti in tovarištva so vrednote, ki naj nam bodo zgled.

Spekter nesreč, s katerimi se soočamo v zadnjih obdobjih, je žal vse širši. Intervencije so vse zahtevnejše. Zato je izrednega pomena izobraževanje in usposabljanje vseh reševalcev. Zato posebno pozornost namenjamo tudi razvoju Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje na Igu ter izpostavam v Logatcu, Pekrah in Sežani. Vesela sem, da aktivno potekajo dogovori z občinami o ureditvi nepremičninskih vprašanj, ki so bila dolga leta odprta. To je predpogoj za nadaljnji razvoj. V letošnjem letu pa smo v sodelovanju z Gasilsko zvezo Slovenije odprli tudi prvi regijski poligon za usposabljanje gasilcev v Ormožu ter položili temeljni kamen za naslednjega v Radljah ob Dravi.

Ministrstvo za obrambo podpira prizadevanja poklicnih gasilcev za ureditev njihovega plačnega sistema. Ker vrsto let ni bilo nobenih sprememb, želijo poklicni gasilci vse anomalije, ki so se vzpostavile z »Virantovim« plačnim sistemom sedaj odpraviti. Omejeni smo torej bili s sporazumom, ki ga je Vlada sklenila z drugimi sindikati. Ministrstvo za javno upravo, ki je vodilo pogajanja, je predlagalo Sindikatu poklicnih gasilcev (SPGS) podpis aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnih gasilcev, po katerem bi višje plače dobilo 508 gasilcev (od 665). Tako je višjo plačo dobilo le 147 gasilcev na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor.

Kot razlog, zakaj ne morejo v celoti prisluhniti zahtevam SPGS, je bilo s strani pogajalske skupine za odpravo anomalij navedeno, da bodo tudi ostali sindikati ponovno zahtevali višje vrednotenje posameznih delovnih mest. Na Ministrstvu za obrambo smo iskali nove rešitve in tudi predlagali načine povišanja plač poklicnim gasilcem. Vsekakor torej podpiramo prizadevanja, da bi za poklicne gasilce odpravili v preteklosti vzpostavljene anomalije ter da se jim zagotovijo višje plače.

V ponedeljek, 20. novembra, smo predstavniki Vlade parafirali aneks h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki izboljšuje položaj poklicnih gasilcev. Pričakujem, da bodo aneks podpisali tudi sindikati ter tako ne bo domino efekta pri ostalih poklicnih skupinah. Na Ministrstvu za obrambo tudi sicer dajemo področju gasilstva velik poudarek. Zadovoljna sem, da je Državni zbor v tem mandatu sprejel novi nacionalni program varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami za obdobje 2016–2022. V tem programu je znova izpostavljen status gasilcev oziroma prostovoljnih reševalcev.

Novi nacionalni program daje na področju gasilstva večji poudarek preventivnemu delovanju za zagotavljanje višje stopnje požarne varnosti v lokalnih skupnostih, nabavi težke gasilske tehnike, predvsem gasilskih avtolestev, ohranitvi posodabljanja gasilske zaščitne in reševalne opreme ter izenačevanju opremljenosti gasilskih in drugih reševalnih služb v občinah s slabšimi materialnimi možnostmi, nadaljnjemu razvoju psihološke pomoči za reševalce, spodbujanju organiziranja, opremljanja in usposabljanja ekip prve pomoči v gasilskih enotah, še večjo pozornost skupnim usposabljanjem pripadnikov različnih struktur, vključenih v sistem zaščite in reševanja, ter spodbujanju razvoja vadbišč in drugih zmogljivosti, ki jih za svoje potrebe razvijajo občine ali posamezne reševalne službe, predvsem tiste, ki jih organizirajo nevladne organizacije, še posebej so s tem mišljeni regijski gasilski poligoni za namen urjenja postopkov.

Andreja Katič, predsednica Sveta SD za obrambo in ministrica za obrambo v Vladi Republike Slovenije

Andreja Katič: “Sodelovanje Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah je v službi miru.”

Letos obeležujemo dvajset let sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Kot državljanka in kot ministrica za obrambo sem ponosna na našo državo, da že dvajset let aktivno prispeva k svetovnemu miru in varnosti. Leta 1997 je bila Republika Slovenija še zelo mlada država. Toda bila je dovolj zrela v zavedanju, da suverenost in polnopravno članstvo prinašata tako pravice kot odgovornosti. To pomeni, da je za mir v svetu potrebno tudi prispevati in da moramo s svojo prisotnostjo pomagati tam, kjer je hudo in kjer miru ni, oziroma je na trhlih temeljih.

Tistega leta je Republika Slovenija sprejela pomembno politično odločitev. Pripadnice in pripadnike Slovenske vojske je napotila v prvo mednarodno operacijo ALBA v Albaniji, ki je potekala pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi  (OVSE). Že v tej prvi misiji Republike Slovenije so bile tudi ženske. OVSE je hkrati tudi prva mednarodna organizacija, ki se ji je Republika Slovenija kot samostojna država pridružila pred 25 leti. Obenem se je na prvo civilno misijo v Albaniji vključila tudi slovenska policija.

Odtlej je Republika Slovenija nadgrajevala in krepila svoje sodelovanje v prizadevanjih za mednarodni mir in varnost z vojaškimi in civilnimi zmogljivostmi. S tem se je uveljavila kot odgovorna, solidarna in mednarodnemu miru zavezana članica mednarodne skupnosti, ki je pripravljena prevzemati aktivno vlogo pri skupnih prizadevanjih v podporo varnosti in stabilnosti na različnih kriznih žariščih. Pod okriljem Združenih narodov, Evropske unije, Nata in drugih mednarodnih organizacij ali v dvostranskem oziroma koalicijskem okviru se je Republika Slovenija doslej vključila v skupno 25 mednarodnih operacij in misij. Skupno število napotitev v mednarodne operacije in na misije presega 13.500. Pri tem je del pripadnikov svojo dolžnost v službi zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti opravljal večkrat. Trenutno pod okriljem Nata, EU in OZN ter v drugih okvirih deluje skupno okrog 345 pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske in civilnih strokovnjakov. To je odraz naše odgovornosti v mednarodnih prizadevanjih za stabilnost v svetu.

Mednarodno varnostno okolje ni nekaj statičnega. Slovenija se skupaj z drugimi evropskimi državami sooča s spremenjenim in zelo dinamičnim varnostnim okoljem. Uveljavljanje pristopov, ki jih v evropsko varnostno arhitekturo prinašajo vojne, nestabilnost, terorizem in nasilje na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike ter agresivna politika samooklicane islamske države so nekateri od najbolj perečih pojavov, ki prinašajo nove varnostne grožnje in tveganja.

Zametki nesporazumov in konfliktov žal pogosto preraščajo v ogrožajoče krize. Tudi zato je bilo treba glede načrtovanja sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah opraviti resen premislek na resorni in nacionalni ravni. In seveda imeti v mislih naše nacionalne interese, zmožnosti in razmere ter potrebe na kriznih območjih.

Skladno s tem je Republika Slovenija svoja prizadevanja in aktivnosti v podporo mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti  širila in vseskozi nadgrajevala. Tako z vidika obsega, geografske razpršenosti, značaja in zahtevnosti nalog, uresničevanja agende žensk, miru in varnostu kot tudi z mnogimi procesnimi in institucionalnimi prilagoditvami. Pri tem je na izvedbeni ravni pomembno tudi učinkovito medresorsko sodelovanje, v sklopu katerega se opredeljujejo najoptimalnejši nacionalni mehanizmi za uresničevanje celovitega pristopa. Kajti le ta vodi k primerni uporabi razpoložljivih resursov, doseganju največje možne dodane vrednosti in ustreznemu umeščanju prizadevanj Republike Slovenije v mednarodne aktivnosti na kriznih območjih. Spremembe v globalnem okolju, naraščajoči in kompleksni mednarodni varnostni izzivi ter omejeni viri za obrambo namreč zahtevajo stalne prilagoditve, prožno načrtovanje in odzivanje ter sprejem ustreznih in pravočasnih političnih odločitev.

V svojem mandatu sem večkrat obiskala naše pripadnice in pripadnike v mednarodnih operacijah in na misijah. Tako sem pridobila neposreden vpogled v izvajanje njihovih nalog ter v pozitivne učinke njihovega delovanja na posameznih operativnih območjih. Pohvale o delu slovenskih pripadnikov slišim tako v pogovoru s kolegi na ministrski ravni kot s strani poveljnikov operacij in lokalnih predstavnikov na območjih, kjer smo prisotni. Pred kratkim sem se vrnila z obiska pri pripadnicah in  pripadnikih v Latviji, ki skupaj z ostalimi zaveznicami sodelujejo v okrepljeni prednji prisotnosti. Prepričala sem se o njihovi zavzetosti pri izvajanju nalog v podporo skupnim prizadevanjem za varnost na vzhodu zavezništva.

Pomembno je, da pripadnice in pripadniki Slovenske vojske, civilni strokovnjaki in pripadniki Uprave za zaščito in reševanje pri svojem delu poleg uresničevanja osnovnega mandata operacij in misij ter reševalnih projektov vplivajo na razplet različnih dogodkov, ki pustijo pomemben pečat za življenje lokalnih skupnosti.

Nemogoče je izpostaviti vsa hrabra in človekoljubna dejanja, zato jih bom le nekaj. Pripadnik Slovenske vojske se je v misiji EUTM Mali v času, ko ni bil na dolžnosti, znašel v napadu. Prispeval je k zaščiti in pomoči drugim pripadnikom misije, pri čemer je bilo ogroženo tudi njegovo življenje.   V Afganistanu (ISAF) so bili slovenski vojaki prvi na prizorišču nesreče afganistanskega letala med snežno nevihto v visokogorju na gori Šapera (visoki 3.300 m), da bi ugotovili stanje preživelih in opreme. Naši pripadniki so organizirali računalniške tečaje za pripadnice Afganistanskih varnostnih sil. Ob robu izvajanja mandata vojaške ladje Triglav v operaciji Sophia v Sredozemlju je bilo iz morja rešenih okrog 1.200 migrantov. Ob dolgoletnem delovanju na Kosovu se je v pristnem stiku z lokalnim prebivalstvom izvedlo mnogo podpornih projektov. Tako smo pomagali vasem do tekoče vode, otrokom pa do šolskih pripomočkov ter k varnejši poti v šolo. Po utopitvi dečka so naše pripadnice in pripadniki organizirali plavalne tečaje za otroke.

Seveda bi lahko naštevala še in še primerov, kako naša prisotnost pomaga lokalnemu prebivalstvu, spomniti pa je potrebno tudi na vsa nesebična dejanja pripadnic in pripadnikov oziroma enot za zaščito in reševanje v okviru reševalnih intervencij na Zahodnem Balkanu.

Govorimo o dvajsetih letih sodelovanja Republike Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Ob tem pa ne pozabimo, da imamo Slovenci že dolgo zgodovino delovanja za mir tudi izven naše domovine. V septembru sem se srečala s slovenskimi pripadniki mirovne operacije UNEF na Sinaju, ki je potekala od marca 1957 do maja 1967. Njen cilj je bil nadzorovanje premirja med sprtimi stranmi ter meje med Izraelom in Egiptom. Kot je znano, je takratna JLA v letih od 1963 do 1991 sodelovala tudi v drugih misijah Združenih narodov, to je v Jemnu, Angoli, Iranu in Iraku ter Namibiji. V JLA pa so seveda bili tudi Slovenci. Letos mineva tudi 120 let od mirovne misije na Kreti. Po grško-turški vojni je namreč v okviru Avstro-ogrske vojske tam potekala mirovna misija, v kateri so prav tako bili tudi Slovenci.

Za konec pa bom navedla še misli generalnega sekretarja Združenih narodov Antónia Guterresa ob letošnjem dnevu miru, to je 21. septembra. »Na mednarodni dan miru pomislimo na krute posledice vojne. Uničene šole. Bombardirane bolnišnice. Razbite družine. Begunce v iskanju upanja. Države v krizi. Združeni narodi so nastali zaradi strašanske svetovne vojne. Naše poslanstvo je, da si prizadevamo za mir – vsak dan in povsod. Noben skupinski interes, nacionalne ambicije ali politične razlike ne smejo ogroziti miru. Na ta mednarodni dan zahtevamo globalno prekinitev ognja. Nikoli ne smemo nehati s pritiski za konec oboroženih konfliktov. Mir je pravica in želja vseh ljudi. Je temelj napredka in blaginje – srečnih otrok, uspešnih skupnosti ter mirnih in uspešnih držav,« je zapisal v poslanici.

Socialni demokrati se moramo zaradi naših vrednot in izkušenj iz zgodovine še posebej zavedati pomena miru, ki je temeljna osnova za vse naše delo in delovanje v smeri  družbe, v kakršni želimo živeti. Prizadevanje za mir pa je – žal – nikoli dokončana naloga človeštva.

predsednica Sveta SD za obrambo Andreja Katič

Ministrica Katič nagovorila zbrane na letošnji spominski slovesnosti v Dobrniču

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila letos v Dobrniču slavnostna govornica na spominski prireditvi ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze. Prireditev je potekala pri gasilnem domu v Dobrniču v organizaciji Društva Dobrnič, Občine Trebnje in ZZB za vrednote NOB Trebnje.

Dobrnič 02

16. oktobra 1943 je bila v Dobrniču ustanovljena protifašistična zveza žensk Slovenije. Letos se jim je poklonila številna množica obiskovalcev, ministrica za obrambo Andreja Katič pa je v svojem nagovoru med drugim poudarila, “da so pomen pogumnih dejanj iz tistega časa tudi za pravice žensk, ki jih ženske uživamo in katere še danes niso samoumevne.” “Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico,” je še povedala Andreja Katič. “Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov,” je dodala ministrica Katič.

Dobrnič 06

Letošnje slovesnosti so se, poleg prve dame gospe Tanje Pečar, udeležile tudi predsednica Ženskega foruma in državna sekretarka z MDDSZ Martina Vuk, državna sekretarka z MKGP Tanja Strniša ter številne članice in člani Socialnih demokratov. Ministrica Andreja Katič se je po spominski slovesnosti nato pri Marjanu Krmelju v Šmavru srečala tudi s članstvom SD Trebnje in SD Novo mesto.

Dobrnič 03

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič v Dobrniču:

“Nemci so v začetku zasmehovali »juriš« iz ženskega grla, a kaj kmalu so spoznali udarno pest Katarine in njenega voda. S kakšnim mladostnim zanosom je jurišala Silva, ne meneč se za svinčeni dež okoli sebe! Na vsak sovražnikov poziv: »Predajte se!« jim je iz naših grl odgovoril soglasen »Juriš«.”

To je pričevanje Linke Ksela, borke Pohorskega bataljona. Legendarnega bataljona, ki je imel tudi ženski vod s hrabro poveljnico Pavlo Mede – Katarino. To je pričevanje o tem, da so Slovenke v narodnoosvobodilnem partizanskem boju delovale tudi kot prave oborožene borke. Ki so šle v juriš.

Pričevanje o tem, da so prevzele tudi najzahtevnejše, najbolj nevarne naloge. In se soočile z okupatorjem – ki je hotel uničiti naš narod – na najbolj neposreden način. Kot bojevnice z bojnimi nalogami. Žal so dejstva o delovanju žensk kot aktivnih borkah v NOB širši slovenski javnosti veliko premalo znane. To ni prav. Zato čutim svojo dolžnost, da danes – na zborovanju ob 74. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze – spregovorim o tem.

Spregovorim o tej – po krivici spregledani – slovenski zgodovinski vojaški izkušnji. Kot ženska, političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije. Kajti trdno sem prepričana, da je izkušnja partizanskih bork ključen mejnik v razvoju udejstvovanja Slovenk kot vojakinj in vojaških poveljnic.

Pomembno je poudariti, da ste se borke narodnoosvobodilnega boja izkazale že s političnim delom v Osvobodilni fronti. Da ste si tudi prek tega zaslužile zaupanje moških kolegov. Ter da sta v okviru slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja delovali dve enoti, ki sta bili po članstvu izključno ženski. Poleg že omenjenega ženskega voda v Pohorskem bataljonu tudi ženska četa znotraj Loškega odreda s poveljnico Faniko Škrbec – Črnugelj.

Bile ste dovolj sposobne in izurjene za vsa dela. Tudi za aktivno sodelovanje pri načrtovanju bojnih akcij ter v njih. Enakovredne moškim, ki so že imeli izkušnje s služenja vojaških rokov. Povečini mlade – polne pristnega mladostniškega zagona. Premnoge med vami z bolečo izkušnjo izgube najbližjih zaradi okupatorjevega nasilja. Odločile ste se, da se temu hrabro zoperstavite in zaščitite svoje družine.

Jasno je, da je bila vaša odločitev za vključitev v narodnoosvobodilni boj v primerjavi z moškimi nedvomno veliko težja. Saj je vedno zajemala tudi vprašanje usode družinskih članov. Vendar ste se pogumno soočile z vsemi izzivi. S preživetjem v težkih razmerah partizanskega boja. S hudimi zimami v gozdovih. S pomanjkljivo prehrano. Z velikimi telesnimi in psihičnimi napori. Z neprestano nevarnostjo.

Prepričana sem, da je prav, da na tem mestu javno spomnim na vaše žrtvovanje. In na vaše junaštvo. Kajti dokazale ste, da je obramba domovine tudi v rokah ženske polovice prebivalstva. Skozi svoje delo v enotah in zavzeto urjenje ste si zaslužile priznanje moških tovarišev. Zaslužile ste si nositi in upravljati z orožjem. Opravljati stražo, patruljo, dežurstva. Se boriti z ramo ob rami z moškimi in z njimi jurišati. Biti aktivne borke. Sposobne prevzemanja vodstvenih funkcij.

Odzvale ste se klicu domovine v času, ko so jo hoteli nasilno uničiti. Ko je krvavela. Mnoge med vami so za domovino žrtvovale svoje življenje. Čutile ste, da morate stopiti na pot bojevnice. Zato, da boste lahko v svobodi v polnosti izpolnjevale svojo vlogo matere in žene. Ter se ob tem lahko uresničevale tudi skozi poklicno delo. Kar je bil do takrat velik privilegij.

Pomembno je namreč, da je slovensko narodnoosvobodilno partizansko gibanje ženskam omogočilo, da so se lahko udejstvovale v širokem spektru dejavnosti. Od bojevnic do bolničark in zdravnic, do kulturnic in učiteljic ter drugih strok. S tem ste udeleženke narodnoosvobodilnega boja utrle pot spremembi ustaljenega prepričanja o mestu ženske v družbi.

Kajti dotedanji izbor poklicev, primernih za ženske, je bil zelo skromen. Če si je le-tega ženska poleg svoje tradicionalne vloge v okviru svojega doma in družine sploh lahko izbrala in se zanj usposobila. Dejstvo je namreč, da ženske v predvojni družbenem redu niso imele mesta, ki bi si ga po vsej pravice zaslužile. S tem pa tudi ne svojega glasu. In vpliva na odločitve, ki so zadevale celotno prebivalstvo. Kot družbena skupina so bile izključene iz javnega življenja. In s tem tudi iz politike.

Zato je treba jasno poudariti, da so si ženske na Slovenskem prav po zaslugi narodnoosvobodilnega gibanja že med drugo svetovno vojno priborile tako aktivno kot pasivno volilno pravico. Lahko so namreč volile in bile izvoljene v narodnoosvobodilne odbore, ki so bili takrat oblastni organi.

Slovenska protifašistična ženska zveza – katere prvega kongresa se spominjamo danes – je imela zelo veliko vlogo tudi pri tem, da se je izoblikoval poklic slovenske političarke. Javne govornice, predstavnice ljudstva in zastopnice njihovih interesov.

Osvoboditev je prinesla težko pričakovano in izbojevano svobodo, človeka vredno življenje, pravičnejši družbeni red ter utrdila volilno pravico za ženske, ki so le-to imele že med vojno. Prva slovenska vlada, ustanovljena 5. maja 1945 v Ajdovščini, je že – med prvimi na svetu – imela tudi ministrico. Vido Tomšič, odgovorno za socialno politiko.

V povojnem obdobju se je družbeni položaj žensk temeljito izboljšal. Med drugim so bili uveljavljeni boljši status mater samohranilk, pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok in porodniški dopust. To so pomembne pravice. Za njihovo obvarovanje je treba skrbeti tudi danes. Prav tako kot je treba tudi na sistemski ravni ves čas paziti, da ohranjamo in nadgrajujemo doseženo stopnjo enakih možnosti za oba spola. Prav poklicno udejstvovanje, ki moškemu samoumevno pripada, je namreč za žensko še zmeraj podvrženo nekaterim bolj ali manj naklonjenim okoliščinam.

Tudi v času ekonomske krize smo ženske tiste, ki zaradi takih razmer več žrtvujemo. Tako so dekleta pogosto tista, ki prepustijo svojemu partnerju, da se šola in pridobi višjo izobrazbo. Saj se smatra kot naravno, da je moški sposobnejši preživljati družino. In še veliko je takih primerov.

Kot političarka in ministrica za obrambo Republike Slovenije se močno zavedam, da ste prav ve – drage tovarišice, ki ste bile aktivne v slovenskem narodnoosvobodilnem partizanskem boju, v Slovenski protifašistični ženski zvezi in dejavne v povojnem obdobju – tlakovale pot, po kateri lahko sedaj veliko lažje stopamo me, predstavnice sedanje aktivne generacije.

Pri svojem delu v obrambnem resorju, ki je obsežen državotvorni resor, tvorno sodelujem tako s sodelavci kot sodelavkami – v Slovenski vojski in Upravi za zaščito in reševanje in v upravnem delu ministrstva. Med vsemi zaposlenimi v Slovenski vojski, je 16 odstotkov žensk. Vojakinja, podčastnica, častnica, vojaška uslužbenka – to so danes poklici v okviru Slovenske vojske, enakopravno dostopni tudi ženskam.

Gre za zahtevne poklice. Ki pa jih pripadnice Slovenske vojske opravljajo z vso profesionalnostjo in zavzetostjo. Odlikujejo se tako pri delu doma kot v mednarodnih operacijah in misijah. Med njimi so tudi odlične vojaške poveljnice – poveljnice enot, poveljnice kontingentov v tujini, skratka izurjene in nadvse verodostojne vojaške voditeljice. Prizadevamo si za to, da bi bila njihova vloga v Slovenski vojski še izrazitejša.

Spoštovane in spoštovani,

tako kot obramba domovine je bila žal tudi politika področje, ki je bila tradicionalno razumljena kot moško polje delovanja. Vendar gre za odločanje o javnih zadevah in zato za stvar nas vseh. Zato je prav, da se danes – tako moški kot ženske različnih generacij – aktivno vključujemo v delovanje v družbenem in političnem življenju. Ter da spodbujamo tiste, ki jih dejavnejša politična participacija ne zanima, da gredo vsaj na volitve.

Udeleženke slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja ste nas, našo generacijo, s svojim zgledom ogromno naučile tudi o tem, kako pomembni so tovarištvo, prijateljstvo in solidarnost. Da se moramo ženske med seboj podpirati. Hvala vam za vse vaše žrtve. Hvala vam za vse, kar ste storile za domovino in za vse nas. Hvala vam za življenjski zgled. Dokazale ste, da borbenost je v ženski naravi. Ne nazadnje je že življenje samo neprestan boj, poln novih izzivov. In tudi viharjev. Pojdimo skozi njih pogumno – z vašim zgledom v srcu.

Tako kot je v pesmi zapisala partizanska pesnica Vida Brest:
»Mi smo kot sonce iskreče,
mi smo ogenj in moč.
V divje besneče viharje
stopa korak nam pojoč.«

Srečno!

Komentar Andreje Katič: Slovenija ni milni mehurček varnosti, zato za mir in varnost potrebujemo zavezništva

V Gradencu pri Žužemberku danes odkrivamo spominsko ploščo ameriškim letalcem bombnika B-17, saj mineva dvainsedemdeset let od njegovega nesrečnega padca. Prav je, da spominska obeležja odkrivamo pogumnim možem, ki so pomagali končati drugo svetovno vojno. Zavedati se moramo, da se je ta v Sloveniji dogajala tudi na nebu. Aprila lani sem bila na spominski slovesnosti v Andražu nad Polzelo, kjer smo se poklonili padlim ameriškim letalcem. Dogodka se bom udeležila tudi letos. Veseli me, da zavest o pomoči zaveznikov slovenskemu narodu med drugo svetovno vojno še vedno živi.

Kot predstavnici generacije, ki se je rodila po vojni, mi je v ponos in uteho, da so slovenske  partizanke in partizani ter domačini pomagali marsikateremu sestreljenemu pripadniku zavezniških zračnih sil. S pomočjo partizanov in domoljubnih Slovencev so se mnogi zavezniški letalci uspešno rešili in vrnili v matične baze v Italijo. Med njimi tudi posadka bombnika B-17 483. bombniške skupine, ki se je 9. marca 1945 odpravila na že 34. bojni polet, ki se je končal prav v Gradencu.

V Slovenski vojski so v ospredju vrednote pripadnosti domovini in tovarištva. V njene temelje pa so vgrajena domoljubna izročila preteklih generacij, predvsem borcev generala Maistra, tradicije NOB in partizanskega boja ter osamosvojitvene vojne. Na Ministrstvu za obrambo se zavzemamo, da bi prej omenjene vrednost približali mladim, kajti le tako bomo lahko skupaj živeli v boljšem, prijaznejšem in predvsem varnejšem okolju.

»Zavest o pomenu zavezništva za končanje grozot 2. svetovne vojne je pomembna za razumevanje izjemnega pomena zavezništev v sedanjosti ter prihodnosti za mir in varnost v svetu.«

Grozote 2. svetovne vojne nas morajo spominjati tudi na to, da so nam pomagali prav zavezniki, s katerimi smo bili enotni v želji po svetovnem miru in ki so imeli zmogljivosti, močnejše od naših. Takrat se je izkazalo, da lahko le skupno prizadevanje in sodelovanje zaveznikov dosežeta svetovno premirje. Zato sta bila ustanovljena tudi tako NATO kot EU. Tako kot danes lahko le združena mednarodna skupnost pomaga doseči mir in varnost ljudem v tistih delih sveta, kjer po miru še vedno hrepenijo. Del te mednarodne skupnosti, ki pomaga, smo tudi mi.

Slovenija še vedno sodi v skupino najbolj varnih držav. To pa nikakor ne pomeni, da lahko pozabimo na investiranje v lastno varnost in obrambo. Kot zrel in svobodoljuben narod smo Slovenci danes enakopravni del skupnosti evropskih držav in zveze NATO. Za svetovni mir prevzemamo tudi svoj del odgovornosti. Naša zaveza je, da si aktivno prizadevamo za mir, varnost in sožitje med narodi ter njihovo blagostanje in da sodelujemo na mednarodnih mirovnih misijah. Slovenska vojska je usposobljena za obrambo domovine ter učinkovito ukrepanje ob različnih nevarnostih in grožnjah sodobnega sveta.

»Ob letošnji dvajsetletnici sodelovanja v mednarodnih operacijah in na misijah se moramo še posebej zavedati, da je Slovenija del mednarodne skupnosti in zato za mir prevzema svoj del odgovornosti.«

Letošnje leto v Slovenski vojski obeležujemo že 20-letnico sodelovanja naših pripadnikov in pripadnic v mednarodnih operacijah in misijah in 10 let od prve napotitve civilnih funkcionalnih strokovnjakov na različne misije in operacije. Prispevek Slovenije k mednarodnemu miru in varnosti je bil in je še izjemen. To nam priznavajo vsi najpomembnejši tuji sogovorniki in tudi Nato. V teh letih se je na 25 različnih operacijah in misijah pod okriljem OZN, Nata, EU in OVSE zvrstilo več kot 11 tisoč pripadnikov in pripadnic SV ter drugih civilnih strokovnjakov iz ministrstva.

Slovenija vedno sodeluje le v tistih mednarodnih operacijah in misijah, ki imajo podlago v ustreznih resolucijah Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Njihov namen je vzpostavljanje varnosti in miru. Zato je njihova vloga pri blaženju konfliktov na kriznih žariščih izjemnega pomena. Preprečiti moramo krize, ki vodijo v grozote in posledični beg ljudi iz določenih območij.

V pripravah na mednarodne operacije in misije se pripadnice in pripadniki Slovenske vojske posebej seznanjajo s kulturnimi in drugimi značilnostmi okolja, v katerega odhajajo ter se med drugim tudi usposabljajo za uresničevanje Resolucije Varnostnega sveta OZN 1325 o ženskah, miru in varnosti. Tudi zato imajo v območjih, v katerih delujejo, velik ugled med ljudmi. Na obiskih naših pripadnic in pripadnikov v tujini sem se prepričala o njihovi visoki usposobljenosti ter izjemni požrtvovalnosti pri njihovem delu. Resnično se zavedajo svojega pomembnega poslanstva.

Naj danes, ko se spominjamo vojaškega letalstva iz 2. svetovne vojne, izpostavim, da so med pripadniki v mednarodnih operacijah in na misijah bili tudi pripadniki 15. polka vojaškega letalstva Slovenske vojske, ki ne samo, da podpirajo delovanje ostalih enot Slovenske vojske, ampak sodeluje tudi v Sistemu zaščite in reševanja. Reševanje v gorah, nujna helikopterska medicinska pomoč in v zadnjih letih tudi prevoz organov za presaditev z letalom Falcon so med najbolj plemenitimi in človekoljubnimi dejanji 15. polka in celotne Slovenske vojske.

Nanje smo zelo ponosni. So veliki profesionalci in ljudje z velikimi srcem. Naši letalci nesebično pomagajo tudi v tujini. Lahko povem, da so dežurne helikopterske ekipe v zadnjih desetih letih v Sloveniji opravile preko 1800 intervencij in ob tem prepeljale preko 1900 poškodovanih ali obolelih. Nad pogorišča pa so samo lani odvrgli skoraj milijon litrov vode. Posadka falcona pa je v slabih dveh letih odkar sodelujemo s Slovenija – transplantom prepeljala 19 organov za presaditev. Ponosni smo, da lahko tudi na ta način pomagamo ljudem in trudili se bomo, da bo tako še naprej.

Potrebno je vlaganje v kadre in opremo. Zadovoljna sem, da smo po več let trajajočem padanju obrambnih izdatkov lani uspeli doseči zvišanje obrambnih izdatkov. V svojih sklepih je vlada jasno zapisala namero za zagotovitev nominalne rasti obrambnega proračuna na ravni od 20 do 30 milijonov evrov kar je od 5 do 8 % na leto, pri čemer je vmesni cilj 1,2 % BDP v naslednjem desetletnem obdobju. Te zaveze vlade ob spodbudnih gospodarskih kazalnikih dajejo več možnosti za postopno dvigovanje sredstev, namenjenih obrambi. To bo omogočilo tudi posodobitev Slovenske vojske in s tem zagotovitev večje nacionalne varnosti in varnosti zavezništva, katerega del smo tudi mi.

Andreja Katič

ministrica za obrambo Republike Slovenije

Ministra Židan in Katičeva na predstavitvi ocenjevanja razširjenosti podlubnika v gozdovih z brezpilotnim letalom

Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan in ministrica za obrambo Andreja Katič sta se na Vrhniki udeležila predstavitve sistema ocenjevanja razširjenosti podlubnika v slovenskih gozdovih s pomočjo brezpilotnih letal. Gre za CRP (ciljni raziskovalni projekt), s katerim se v obdobju treh let išče nove možnosti za predčasno ugotavljanje prizadetosti dreves zaradi podlubnika. Ob robu predstavitve na terenu je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v dopoldanskih urah organiziralo posvet z mednarodno udeležbo, na temo daljinskega pridobivanja podatkov pri obvladovanju podlubnikov.

Minister Dejan Židan je po ogledu predstavitve sistema z brezpilotnim letalom predstavnikom medijev dejal, da je bilo v Sloveniji do sedaj s strani podlubnikov napadene 1,95 milijona m3 lesne mase. “V Sloveniji imamo lesne mase približno 106 milijona m3, letni prirast pa je okoli 2 milijona m3, zaenkrat  še vedno več kot je poškodovanih dreves,” je povedal minister Židan in ob tem poudaril, da gre pri tem projektu za poskusno snemanje, kjer se s termo kamerami poskuša ugotoviti ali je mogoče natančno določiti predhodno fazo napada, torej fazo, ki s prostim očesom še ni vidna.

Predstavitev brezpilotnih letal

Gozdarji za identifikacijo napadenih dreves s tal izgubijo veliko časa, medtem ko bi brezpilotno letalo iz zraka pomagalo identificirati prizadeta območja. “Strokovnjaki trenutno preizkušajo možnost ugotavljanja temperaturnih sprememb dreves še pred ugotavljanjem prašnosti, a učinkovitost takšnega načina še ni dokazana,” je še dodal Židan. V kolikor se bo projekt v preizkusni fazi izkazal za uspešen, bo po besedah ministra Židana pristojni Zavod RS za gozdove predstavil učinke in tudi potrebne vire za vzpostavitev in delovanje sistema.
 
Ministrica za obrambo Andreja Katič je v izjavi za medije poudarila, da so na obrambnem ministrstvu ponosni, da je tudi kmetijsko ministrstvo prepoznalo možnost uporabe brezpilotnih letal v civilne namene. Prepričana je, da se bo takšen sistem ocenjevanja razširjenosti podlubnika izkazal za uspešnega. Ob tem je ministrica vnovič izrazila zadovoljstvo, da je ministrstvo na javnem razpisu za nakup brezpilotnih letal kot najugodnejšega ponudnika izbralo slovensko podjetje C-Astral. Poudarila je, da so takšna plovila uporabna za več namenov, med drugim tudi v primeru naravnih in  drugih nesreč.