Prispevki

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

OZADJA

Komentar dr. Patricka Vlačiča ob razsodbi arbitražnega sodišča: Ali smo lahko zadovoljni?

Najprej je le treba zapisati, da je mejni spor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško samo to, mejni spor. Ni nekaj, kar bo eni ali drugi strani prineslo zmago ali poraz, ni tekma in ni nič posebnega. Edina zmaga v tem sporu je, da sta ga državi vedno reševali s sredstvi za mirno reševanje sporov in sta se, potem ko 17 let pogajanj ni prineslo rešitve, odločili za arbitražno razreševanje. Treba je tudi povedati, da se ta spor, v nasprotju s prepričanjem marsikoga, rešuje razmeroma hitro in razmeroma kulturno.

Mejnih sporov je na svetu zelo veliko. Več kot dvesto odprtih ozemeljskih sporov rešujejo države med seboj v današnjem času. Ozemeljski spori niso zgolj v državah, ki so pred kratkim dosegle suverenost, ali, kot bi kdo zmotno mislil, v državah v razvoju. Med Nemčijo, Švico in Avstrijo je spor o Bodenskem jezeru. Kanada in ZDA imajo kar nekaj odprtih ozemeljskih vprašanj. Tudi znotraj ZDA so med zveznimi državami spori. Georgia in Tennessee že dolgo rešujeta spor glede vodnega vira.

Čustva, ki jih ta mejni spor sproža, so do neke mere logična. S slovenske strani s tem, da je po drugi svetovni vojni 200.000 takratnih Jugoslovanov (vendar samo Slovencev) ostalo v Italiji in 200.000 Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem in da je skoraj celotna slovenska nacionalna obala ostala v Italiji, Hrvaška pa je dobila Dalmacijo in otoke. Nepravnikom je kar težko razumeti, kako se je lahko zgodila taka krivica in kako to, da ima to dejstvo tako omejen pravni pomen. S hrvaške pa dolgo vojno stanje v devetdesetih, drugače od krajše vojne v Sloveniji, ki je pustilo pri marsikom ugodno prst za izjavo: niti centimetra naše zemlje! Oboje je logični sprožilec čustev. Preveč čustev v tem delu sveta ne prinaša nič dobrega.

Kar vedno znova intrigira, je, da naša država včasih zaradi aktov naših predstavnikov deluje naivno. Monumentalna nerodnost našega arbitra in agentke arbitraže je posledica tega, da diplomacijo in mednarodno politiko jemljemo preveč lahko. Ne glede na to, da je dokaz o komunikaciji pridobljen nezakonito, ostaja priokus naivnosti. Ali je res, da je hrvaški arbiter prebival na hrvaški ambasadi, medtem ko je arbitriral? No, saj v tem primeru so zadeve kar jasne.

Kar nam očitno manjka, je dober trening tistih, ki bodo počeli karkoli mednarodnega za našo državo. Po pripovedovanju izkušenega diplomata je bivša skupna država imela take treninge, kjer so jih poleg klasičnih veščin naučili tudi številnih “soft skills”, ki so včasih bolj pomembni kot klasično diplomatsko znanje.

Od danes naprej imata Slovenija in Hrvaška pravno rešitev različnih pogledov na razmejitev na določenih delih kopnega in na morju. Kot je običajno v takih sporih, ne ena ne druga država ne moreta doseči maksimuma zahtevka, saj je po naravi stvari nemogoče. Nekateri v Sloveniji bodo s pravno rešitvijo arbitraže zadovoljni, drugi pač ne. Tisti, ki menijo, da je bil ključen stik z odprtim morjem, bodo zadovoljni.

Arbitražno sodišče je, to je treba posebej poudariti, drugače, kot je običajno v mednarodnem pravu, določilo, da Slovenija ima stik z odprtim morjem. Naj še enkrat ponovim svoje stališče: takšen stik je simbolno gotovo pomemben, praktično pa le, če bi Hrvaška začela šikanirati ladje ali letala na poti v Slovenijo ali iz nje. Večji del Piranskega zaliva je po naravi stvari moral pripasti Sloveniji. V tem delu Hrvaška pač res ni imela veliko argumentov. Kar se pa kopenskih razmejitev tiče, se pa zdi, da je arbitraža nekako sledila dejaskemu izvrševanju oblasti. To je seveda prvi vtis, ki ga bo treba preveriti z natančnim prebiranjem arbitražne odločitve.

Ali smo lahko zadovoljni z arbitražno odločitvijo? Lahko smo zadovoljni, da se je spor, ki je netil nesoglasja med dvema narodoma, razrešil. Kaj bomo storili, če Hrvaška ne bo spoštovala arbitražne odločbe? Dolžnost spoštovanja mednarodnih pravnih aktov je močan argument Slovenije. Potrebna bo pa tudi intenzivna diplomatska akcija. Tisti diplomati, ki v zadnjih dneh mehčajo pomen arbitražne odločbe, ne ravnajo v korist regije, pa čeprav je to videti čudno, tudi ne v korist Hrvaške.

Delajo samo v korist tistih, ki so iz tega spora delali politični kapital. Ti so pa, vsaj meni, vedno najedali živce. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na tiste naše ljudi, ki so želeli biti v Sloveniji, po arbitražni odločbi pa so se znašli na drugi strani meje. Njihova usoda se mi zdi ta trenutek najbolj pomembna. Za njih bo treba, če bodo to želeli, najti tudi rešitve.

Dr. Patrick Vlačič je strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo in predsednik Sveta SD za infrastrukturo. Njegov komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer.

SD - Ozadje 3

Socialni demokrati pozdravljamo razsodbo arbitražnega sodišča in dokončno določitev meje med Slovenijo in Hrvaško

Socialni demokrati razsodbo arbitražnega sodišča spoštujemo in si želimo, da se v polnem obsegu tudi uveljavi v praksi. Pričakujemo, da bo tudi Republika Hrvaška, kot članica EU, sodbo sprejela in spoštovala mednarodne zaveze, saj je mednarodna arbitraža pomemben inštrument mednarodnega prava pri reševanju meddržavnih sporov. Ohranitev integritete mednarodnega pravosodja je v skupnem interesu vseh držav, članice EU pa bi to morale prve dokazovati s svojim zgledom.

Socialni demokrati ob tem pozivamo tudi k mirnem pristopu in izogibanju incidentov. Naša glavna skrb bo, da tako doma, kot v dialogu z Zagrebom poskrbimo, da bo življenje ljudi, ki živijo ob meji po razsodbi lažje in boljše. Od vseh pristojnih institucij naše države pričakujemo, da bodo svojim državljankam in državljanom, v primeru, da jih je razsodba arbitražnega sodišča kakorkoli prikrajšala, pomagale najti ustrezne rešitve. Njihova usoda je za nas ta trenutek najbolj pomembna.

Za Socialne demokrate je razsodba arbitražnega sodišča in določitev meje dokončna. Zato kakršnokoli vračanje k bilateralnem določanju meje ni opcija, ker zato nimamo niti mandata, saj bi bilo to v nasprotju z voljo državljank in državljanov Republike Slovenije, ki so na referendumu podprli Arbitražni sporazum, kot pravi in ustrezen način za določitev meje s sosednjo Republiko Hrvaško.

Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina

Vodstvo SD na obisku obmejne občine Hrpelje-Kozina o lokalnih projektih in tudi o arbitraži

V Občini Hrpelje – Kozina je v ponedeljek, 26. junija, potekal delovni obisk vodstva Socialnih demokratov na čelu s predsednikom stranke in podpredsednikom Vlade RS mag. Dejanom Židanom, Poslanske skupine SD in ministric iz vrst SD ter evropske poslanke S&D, ki se je pričel ob z obiskom pri županji Saši Likavec Svetelšek. Na srečanju z županjo Občine Hrpelje – Kozina in sodelavci so ti vodstvu SD predstavili večje razvojno-investicijske pobude v občini ter delegacijo ob sprehodu po Mestnem trgu seznanili tudi z idejno zasnovo načrtovane vpadnice v OIC Hrpelje.

Predsednik SD Dejan Židan je v izjavi za medije ob robu obiska povedal, da občina, ki meji na Italijo in Hrvaško, lahko brez strahu pričakuje arbitražno odločitev, saj bo Slovenija vztrajala pri tem, da bo odločba dokončna. Židan je povedal, da pri podpori odločitve arbitražnega sodišča računa na mednarodno skupnost. “Prav je, da sosednja država, kakor tudi Zahodni Balkan spoznajo, da je to edini pravilni način reševanja spora, kadar se dve državi medsebojno ne moreta dogovoriti,” je dodal Židan.

V izjavi za medije po srečanju z gospodarstveniki je Židan povedal, da so ti izpostavili predvsem, da je treba razbremeniti stroške plač, česar pa se v stranki zavedajo. Nekaj davkov se je že prestrukturiralo, prihaja pa čas, ko bo treba razbremeniti tudi srednji razred, najlažje preko dohodnine, je opozoril Židan.

Skozi občino Hrpelje-Kozina naj bi potekala tudi gradnja drugega tira. Židan je ob tem povedal, da se v stranki zavzemajo, da se projekt, ki je nastal pod vodenjem ministra Patricka Vlačiča, realizira. Drugi tir bo občini namreč omogočil lažje in na nek način tudi bolj varno življenje, hkrati pa bo pomenil dodaten zagon za Luko Koper.

Županja občine Saša Likavec Svetelšek je ob obisku delegacije SD izpostavila predvsem pritiske občine s strani italijanskih in koprskih gospodarstvenikov za gradnjo parkirnih mest za avtoprevoznike in postavitev vetrne elektrarne. Občina stoji na stičišču cest Reka-Trst in Ljubljana-Koper in zaradi velikega prometa nujno potrebuje obvoznico. “Zaradi staranja prebivalstva se pojavlja tudi velika potreba po enoti doma starejših,” je v izjavi za medije še povedala županja iz vrst SD.

Delegacija SD je obiskala še podjetji Kern d.o.o. in ATech d.o.o. ter se srečala z gospodarstveniki iz Občine Hrpelje – Kozina, ministrica za obrambo pa se je sestala še s predstavniki Zavoda za gasilsko reševalno službo Sežana, PGD Materija ter Civilne zaščite in gorsko-reševalne službe. Delovni obisk so sklenili na srečanju in pogovoru s članstvom lokalnih organizacij SD.

Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 01 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 02 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 03 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 04 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 05 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 06 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 07 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 08 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 09 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 10 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 11 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 12 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 13 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 14 Obisk SD v občini Hrpelje - Kozina 15

Odziv predsednika SD Dejana Židana

Židan: Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU

Arbitražno sodišče bo sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško javno objavilo 29. junija, so sporočili s Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Predsednik Gilbert Guillaume bo razsodbo predstavil v Palači miru v Haagu med 14. in 16. uro, sodba pa bo objavljena tudi na spletnih straneh. Arbitražno sodišče bo v skladu z arbitražnim sporazumom določilo potek meje med državama na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Mejo morajo določiti na podlagi “pravil in načel mednarodnega prava”, pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za “dosego poštene in pravične odločitve” lahko upoštevajo še “pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov”.

Predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan je v prvem odzivu na določitev datuma predstavitve sodbe Arbitražnega sodišča v Bruslju izrazil željo, da se odnosi v celotni regiji čim prej uredijo, “saj je odprtih vprašanj izven evropskih meja več kot preveč in jih komaj obvladujemo, vključno z migracijsko krizo”. “Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU,” je poudaril Židan. Socialni demokrati poudarjamo, da bo potrebno razsodbo sodišča tako v Sloveniji kot na Hrvaškem spoštovati in nato tudi uveljaviti v praksi.

Arbitražni sporazum sta po posredovanju Evropske komisije 4. novembra 2009 ob prisotnosti švedskega premierja Fredrika Reinfeldta v imenu predsedstva Sveta EU, podpisala tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor. S tem sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013. Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli potem v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, da “ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno”.

Slovenija - Hrvaška v EU

Nekdanji poslanec SD Aurelio Juri v odprtem pismu podpredsednici hrvaškega Sabora Vesni Pusić o arbitraži

Spoštovana podpredsednica hrvaškega Sabora, draga Vesna Pusić!

Pišem ti kot prijatelj in kot bivši kolega parlamentarec s katerim si pred nekaj let sodelovala na enem mednarodnem forumu profesorjev, strokovnjakov, diplomatov, cerkvenih dostojanstvenikov, novinarjev in drugih intelektualcev na Siciliji na temo medkulturni in medverski dialog u Sredozemlju. Pomniš kaj sva takrat govorila o odnosih na Balkanu in posebno o mejnem sporu med našima državama? Da bi bilo dobro, da bi bil rešen že s sporazumom Drnovšek – Račan iz 2001, da ga je hrvaška desnica, točneje HDZ, onemogočila, da je povzročalo veliko škodo za obe strani in širšo regijo to, da se je ta problem vlekel in da je bilo v takih okoliščinah najboljša pot, da se ga končno arhivira, mednarodna ad hoq arbitraža. Vedela si, da sam bil njen prvi formalni predlagatelj u slovenskem parlamentu.

In vedela si tudi, da sem bil izpadel iz profesionalne politike, oziroma, da sem bil izvršil politični samomor, ko sem kot edini evropski poslanec iz Slovenije obsodil odločitev svojega predsednika stranke (SD), takrat tudi vlade, Boruta Pahorja, da blokira pristopna pogajanja Hrvaške z Evropsko Unijo, da bi izboril večjo pripravljenost Zagreba sprejeti slovenske zahteve do poteka meje, posebno na morju. Nadaljevanje te zgodbe poznaš v detajlih. Po dolgotrajnih i težkih pogajanjih smo končno dobili dogovor o modalitetah in predmetu arbitraže ter istočasno pristanek Slovenije na deblokado pristopnih korakov Hrvaške k EU. Dovoli mi, da ponovim – končno!

Vse je bilo u redu do diplomatskega kiksa naših dveh predstavnikov v arbitražnem procesu, sodnika Jerneja Sekolca in vladne agentke Simone Drenik. Neumnost par exellence. Zavestni tega sta se oba umaknila in omogočila arbitražnemu tribunalu, da je dopolnil svoje vrste z novim »slovenskim« sodnikom in ustvaril pogoje za nadaljevanje arbitraže. Ali temu se je tvoja vlada – takrat si bila zunanja ministrica – uprla in razglasila izstop Hrvaške iz tega procesa, ker naj bi bil preveč okužen. Tako ste presodili. Isto odločitev je sprejel še hrvaški Sabor. Od takrat dalje Zagreb več ne sodeluje z arbitražnim tribunalom.

Toda včeraj smo dobili presojo tega tribunala o tistem incidentu. Res je, Slovenija je oškodovala Sporazum o arbitraži, a ne v takšni meri, da bi to onemogočilo realizacijo predmeta in cilja tega dogovora ter nadaljevanje postopka. Si pričakovala kaj drugega? Evo, zdaj je samo vprašanje časa kdaj bomo dobili še razsodbo o razmejevanju za katero pravite v hrvaški politiki, vsi z enim glasom, da je ne boste sprejeli, oziroma spoštovali.

Ne pozabi, da to odločitev arbitražnega tribunala pozdravlja Evropska komisija in bodi sigurna, da ko bo razglašena sodba, jo bo pozdravil tudi Evropski parlament. To pomeni, da bo za Evropsko unijo mejni spor med Slovenijo in Hrvaško zaključen, oziroma, da meja, ki bo določena s strani arbitraže, bo edina, ki jo bosta EU i mednarodna skupnost spoštovali. Če nočete izolacije okoli tega, če nočete, da razglašanje Zagreba, da to ni meja, ki jo priznate spodbudi ribiče k njenem kršenju in novim incidentom, razmislite še enkrat.

Ne ve se kakšna bo ta razmejitev, na kopnem in na morju, če bo Slovenija sploh zadovoljna z njo?! Po vsej verjetnosti ne bo nihče povsem srečen. A pomembno je, da se spor zaključi in spravi v arhiv. To je tudi tvoja dolžnost, posebno iz naslova doslednosti s tistim kar si zagovarjala, ko sva arabskim, francoskim, španskim, grškim in italijanskim prijateljem v Mazzari del Vallo dopovedovala kako se napredne politične sile na Hrvaškem in v Sloveniji znajo dogovarjati in dogovoriti. Srečno!

Aurelio Juri
bivši slovenski in evropski poslanec SD

Dejan Židan predsednik SD

Židan ne želi ogroziti arbitražnega postopka, zato incidenta s prisluhi podrobneje ne komentira

Predsednik SD mag. Dejan Židan incidenta glede postopka arbitraže danes ni želel podrobneje komentirati. Židan, ki se mudi na službenem obisku v Bruslju, je tako v izjavi za javnost povedal le, “da kot predsednik stranke SD, ki je pred leti naredila izjemno velik napor, da do arbitražnega sporazuma sploh pride in s tem tudi do končne rešitve mejnega spora s sosednjo Hrvaško, danes ne želim komentirati tovrstnih zadev in zapletov, saj si ne želim, da bi s tem kakorkoli ogrozil arbitražni postopek, ki poteka na arbitražnem sodišču v Haagu.”

Hrvaški časnik Večernji list je namreč v sredo razkril pogovore med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in agentko na sodišču Simono Drenik iz ministrstva za zunanje zadeve. Kot je razvidno iz objavljenih pogovorov, je Sekolec slovensko ministrstvo za zunanje zadeve obveščal o podrobnostih zaupnih razprav predsednika sodišča Gilberta Guillauma in drugih sodnikov v zvezi s postopkom določanja meje med Slovenijo in Hrvaško. Z Drenikovo sta nato oblikovala taktiko vplivanja na sodnike.

Premier Miro Cerar pa je zatrdil, da ne on ne slovenska vlada nista bila seznanjena z omenjenimi pogovori. Ti so bili po njegovih ocenah neprimerni, zato pričakuje, da bosta oba za to prevzela odgovornost. Drenikova je že ponudila svoj odstop, kot član arbitražnega sodišča pa je odstopil tudi Sekolec. Po odstopu slovenskega člana arbitražnega sodišča je sodišče v Haagu sporočilo, da namerava nadaljevati s presojo v trenutni arbitraži. Slovenija mora zdaj v 15 dneh imenovati novega člana ali članico sodišča, sicer ga oziroma jo bo imenoval predsednik sodišča. Sodišče namerava po konstituiranju v novi sestavi nadaljevati s svojim presojanjem v trenutnem arbitražnem postopku brez zamud.