Prispevki

Rok Dacar - kolumna

Komentar pravnika Roka Dacarja: Je bog res nad spoštovanjem mednarodnega prava?

Pred meseci je tedanji hrvaški minister za zunanje zadeve Ivo Stier, bivši evropski poslanec, pred kamerami dejal „nad hrvaškim Saborom je samo bog“. S tem je ciljal na odločitev zakonodajnega organa južnih sosedov, da odločba Stalnega arbitražnega sodišča v sporu med Hrvaško in Slovenijo, kakršnakoli že bo, zanje ne bo zavezujoča.

Ta izjava je bila ravno tako, ali pa še bolj, problematična kot sama odločitev o izstopu iz arbitražnega sporazuma in njeno izvajanje. Zakaj? Če je nad Saborjem samo bog, to pomeni, da nad njim ni nobena druga „posvetna“ institucija, niti Evropska unija, niti Združeni narodi, niti Svet Evrope. In če je temu tako, če je absolutno suveren, lahko dela kar hoče, ker so njegova dejanja v vsakem primeru po naravi stvari pravilna in legitimna. Nikogar in ničesar ni, ki bi mu smel določiti kaj je prav in kaj ne.

Takšne miselnosti se mednarodna skupnost z ustanavljanjem nadnacionalnih organizacij, ki tako ali drugače kontrolirajo nacionalne države, skuša, bolj ali manj uspešno, znebiti vsaj že 200 let. Najodličnejši in najuspešnejši primer organizacije, ki vsaj deloma ukaluplja delovanje širokega spektra nacionalnih držav, so Združeni narodi.

V omenjeno izjavo, ki je ministru verjetno ušla v trenutku nezbranosti, sem se tako podrobno spustil le zato, ker odlično povzema celotno delovanje Republike Hrvaške v zvezi z arbitražnim sporazumom. To ravnanje temelji na interpretaciji mednarodnega prava, ki je resda domiselna, a tudi popolnoma odtujena od njegove pravilne uporabe in razlage. Naravnana je zgolj k zaščiti hrvaškega nacionalnega interesa. Seveda večina dejanj držav meri v to smer, s tem ni nič narobe, ravno nasprotno, država mora poskrbeti za svoje koristi.

Težava pa se pojavi, ko se nacionalni interes postavlja nad kogentna pravila mednarodnega prava. Ta naj bi bila, kot je rekel ameriški diplomat George Kennan, »blagi civilizator nacionalnega interesa«. S hrvaškim nacionalnim interesom pa arbitražni sporazum ni nujno najbolj skladen. Da bi razumeli zakaj je arbitraža, kot je bila zastavljena, za Republiko Hrvaško že sama po sebi neugodna, se je potrebno najprej na kratko ozreti na nekaj osnov prava morja.

S Konvencijo o mednarodnem pravu morja, ki je bila sprejeta sredi osemdesetih let, veljati pa začela deset let kasneje, so bili med drugim določeni tudi t.i. morski pasovi. Od njih so odvisne pravice držav na določenem območju morskih voda. Za tale sestavek sta najbolj relevantna dva. Prvi, imenuje se teritorialne vode, sega 12 navtičnih milj od temeljne črte (čeprav je njeno določanje lahko razmeroma zapleteno pa je dovolj reči, da je ta črta obala). Nad morjem v tem pasu ima država enake pravice, suverenost, kot nad kopnim ozemljem, predstavlja pa tudi državno mejo na morju. Druge države v te vode brez dovoljenja ne smejo posegati, imajo pa njihove ladje, tako vojaške kot civilne ter podmornice, pravico do neškodljivega prehoda.

Drugi pa je odprto morje, ki se začne, ko se končajo vsi drugi pasovi, če ni geografskih ovir, se to zgodi 200 navtičnih milj od temeljne črte, če pa so, se lahko zgodi, da ga sploh ni, ali pa se začne že bistveno prej (kot se zgodi v morju relevantnem za arbitražni sporazum). V odprtem morju vlada svoboda plovbe, države, ki imajo dostop do njega pa so pomorske države.

V arbitražnem sporazumu je med drugim določeno tudi, da mora, poudarjam mora, Stalno arbitražno sodišče določiti tudi stik (junction) Slovenije z odprtim morjem. Tako smo si zagotovili ohranitev statusa pomorske države, ter, in to je še posebno relevantno, tuje ladje bodo lahko še naprej vplule v in iz Luke Koper, ne da bi bile izpostavljene kontrolam tretje države.

Konkretno to pomeni, da Hrvaška policija ne bo mogla kontrolirati tujih tovornih ladij, kar bi lahko počela, če bi v Luko Koper plule skozi njeno teritorialno morje. Sicer je Arbitražno sodišče določilo, da je pas, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtim morjem hrvaško teritorialno morje, je pa hkrati Hrvaški vzelo določene suverene pravice (ki bi jih v normalnih razmerah lahko izvajala) nad tem pasom. To pomeni, da bo režim za tuje ladje enak kot bi bil, če bi bil ta pas odprto morje.

In ker sem po naravi nezaupljiv, se mi zdi prav verjetno, da bi Hrvaška, če bi Slovenija stika z odprtim morjem ne imela, vestno kontrolirala tuje tovorne ladje, ki bi skozi njeno teritorialno morje plule v Luko Koper. Takšne kontrole bi seveda prej ali slej odvrnile te ladje od uporabe naše Luke, ter jih napeljale k iskanju alternativ. Teh pa v tem delu Jadranskega morja ni posebno veliko, zgolj dve. Prva je Trst. Druga pa Reka.

Po napisanem (in še čemu) seveda ne čudi, da so južni sosedje na vse pretege poskušali zminirati arbitražni sporazum. Ampak tega so se lotili na način, ki nikakor ne vzdrži pravne presoje. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, od katere lahko država odstopi, če jo druga pogodbenica bistveno prekrši. Poenostavljeno povedano je bistvena kršitev takšna kršitev, ki onemogoča izvršitev pogodbe ali ji vzame njen smisel.

Faux pas našega arbitra in agentke pa je sicer bil kršitev pripisljiva državi, ne pa tudi bistvena kršitev, saj je pogodbo še vedno mogoče izvršiti. Tako je odločil sam Tribunal, ki je dalje odločil, da se arbitraža nadaljuje z novim arbitrom, ki je nadomestil dr. Jerneja Sekolca. Hrvaško vztrajanje pri neveljavnosti arbitražne odločbe zanje je torej nedopustno in v nasprotju z arbitražnim sporazumom, ki določa, da je odločitev, kakršna koli že, dokončna in zavezujoča. Nespoštovanje odločbe je torej kršitev arbitražnega sporazuma in posledično mednarodnega prava.

Seveda pa Republika Hrvaška ni prva država, ki zanjo neugodne odločbe enega izmed mednarodnih (ali meddržavnih) sodišč ne priznava. Takšnih primerov je kar precej, posebno pogosto pa se vanje zapletajo države tretjega sveta, predvsem centralnoafriške. Dobro poznan je primer Ugande in Konga povezan z vojno med njima. Dalje mednarodnopravne odločbe rade spregledajo tudi države, ki vodijo izrazito agresivno zunanjo politiko, recimo ZDA (oborožene aktivnosti v Nikaragvi) ali Izrael (zid, ki se zažira v palestinsko ozemlje – čeprav je tukaj šlo za svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča, ki je, kot pove že samo ime, zgolj svetovalno). Čile in Argentina pa sta se leta 1978, v času vojaških hunt, zaradi odločbe Arbitražnega sodišča o skupinici otokov zapletli v vojno, ki se je po posredovanju papeža Janeza Pavla II po nekaj urah končala.

Sploh najbližje pa je hrvaška retorika tisti Slobodana Miloševića, ki je med sodnim procesom pred Mednarodnim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo izjavil »To sodišče smatram za lažno sodišče. In to obtožnico smatram za lažno obtožnico. Sodišče je nezakonito, ker ni bilo postavljeno s strani generalne skupščine ZN«.

Pod črto, znašli smo se v položaju, v katerem imamo zavezujočo sodbo, ki je Hrvaška ne priznava, Sloveniji pa je v interesu, da se izvrši. Kako torej dalje? Pravnih možnosti, razen tožbe pred Sodiščem EU, ki bi morebiti bila mogoča zaradi povezanosti arbitražnega sporazuma s pristopnimi pogajanji s Hrvaško (po tej logiki, bi se kršitev sporazuma lahko obravnavalo kot kršitev prava EU), ni. Obstajajo pa možnosti mehčanja hrvaških stališč z diplomatskimi pritiski ter retorzijami.

V prid izpolnitve arbitražnega sporazuma so se izrekli pomembni igralci na evropskem diplomatskem parketu, Nemčija, Francija, države Beneluksa, Evropska komisija, … izpolnjevanje sodb je nenazadnje sestavni del vladavine prava, na kateri temelji moderna državna ureditev. Sloveniji je nedvomno v korist tudi dejstvo, da Hrvaška nima meje razčiščene niti z eno zmed bivših republik SFRJ.

Slovenija pa lahko tudi sama pritiska na Hrvaško, za to ima nekaj odličnih priložnosti, katerih, pa prepuščam domišljiji bralca. Vsekakor pa moramo odločno in konzistentno vztrajati na zavračanju kakršnih koli bilateralnih pogajanj o meritornem reševanju spora, kajti le-ta bi lahko zbujala občutek, da se Slovenija strinja s hrvaškimi stališči.

Vprašanja mejnega spora torej ni več. Ostaja pa vprašanje, kdaj bodo vsakokratne vlade Republike Hrvaške opustile spletkarsko delovanje, ki je resda dobro služilo hrvaškemu delu habsburške dvorne kamarile, v EU pa nikakor ne spada.

Rok Dacar je pravnik in bodoči magistrski študent na College of Europe

SD - Ozadje 3

Socialni demokrati pozdravljamo razsodbo arbitražnega sodišča in dokončno določitev meje med Slovenijo in Hrvaško

Socialni demokrati razsodbo arbitražnega sodišča spoštujemo in si želimo, da se v polnem obsegu tudi uveljavi v praksi. Pričakujemo, da bo tudi Republika Hrvaška, kot članica EU, sodbo sprejela in spoštovala mednarodne zaveze, saj je mednarodna arbitraža pomemben inštrument mednarodnega prava pri reševanju meddržavnih sporov. Ohranitev integritete mednarodnega pravosodja je v skupnem interesu vseh držav, članice EU pa bi to morale prve dokazovati s svojim zgledom.

Socialni demokrati ob tem pozivamo tudi k mirnem pristopu in izogibanju incidentov. Naša glavna skrb bo, da tako doma, kot v dialogu z Zagrebom poskrbimo, da bo življenje ljudi, ki živijo ob meji po razsodbi lažje in boljše. Od vseh pristojnih institucij naše države pričakujemo, da bodo svojim državljankam in državljanom, v primeru, da jih je razsodba arbitražnega sodišča kakorkoli prikrajšala, pomagale najti ustrezne rešitve. Njihova usoda je za nas ta trenutek najbolj pomembna.

Za Socialne demokrate je razsodba arbitražnega sodišča in določitev meje dokončna. Zato kakršnokoli vračanje k bilateralnem določanju meje ni opcija, ker zato nimamo niti mandata, saj bi bilo to v nasprotju z voljo državljank in državljanov Republike Slovenije, ki so na referendumu podprli Arbitražni sporazum, kot pravi in ustrezen način za določitev meje s sosednjo Republiko Hrvaško.

Odziv predsednika SD Dejana Židana

Židan: Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU

Arbitražno sodišče bo sodbo o meji med Slovenijo in Hrvaško javno objavilo 29. junija, so sporočili s Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu. Predsednik Gilbert Guillaume bo razsodbo predstavil v Palači miru v Haagu med 14. in 16. uro, sodba pa bo objavljena tudi na spletnih straneh. Arbitražno sodišče bo v skladu z arbitražnim sporazumom določilo potek meje med državama na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Mejo morajo določiti na podlagi “pravil in načel mednarodnega prava”, pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za “dosego poštene in pravične odločitve” lahko upoštevajo še “pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov”.

Predsednik Socialnih demokratov in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan je v prvem odzivu na določitev datuma predstavitve sodbe Arbitražnega sodišča v Bruslju izrazil željo, da se odnosi v celotni regiji čim prej uredijo, “saj je odprtih vprašanj izven evropskih meja več kot preveč in jih komaj obvladujemo, vključno z migracijsko krizo”. “Rešitev nerešenega vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško s pomočjo arbitraže razumem kot pomemben prispevek k večji stabilnosti EU,” je poudaril Židan. Socialni demokrati poudarjamo, da bo potrebno razsodbo sodišča tako v Sloveniji kot na Hrvaškem spoštovati in nato tudi uveljaviti v praksi.

Arbitražni sporazum sta po posredovanju Evropske komisije 4. novembra 2009 ob prisotnosti švedskega premierja Fredrika Reinfeldta v imenu predsedstva Sveta EU, podpisala tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor. S tem sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013. Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli potem v skladu z arbitražnim sporazumom pol leta časa, da “ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno”.

Dejan Židan predsednik SD

Židan: Socialni demokrati pozdravljamo imenovanje dveh novih arbitrov in nadaljevanje dela arbitražnega sodišča

Arbitražno sodišče v Haagu, ki na podlagi arbitražnega sporazuma odloča o sporu glede meje med Republiko Slovenije in Republiko Hrvaško, je imenovalo nova člana arbitražnega sodišča. To sta postala norveški in švicarski arbiter Rolf Fife in Nicolas Michel. Socialni demokrati pozdravljamo imenovanje obeh manjkajočih članov arbitražnega sodišča in izražamo zadovoljstvo, da je sestava tribunala, ki odloča o sporu glede meje med Slovenijo in Hrvaško, znova popolna in bo lahko nadaljevala svoje delo. Rolf Fife bo v petčlanskem arbitražnem sodišču zamenjal slovenskega člana Ronnyja Abrahama, ki je odstopil v začetku avgusta, Nicolas Michel pa hrvaškega člana Budislava Vukasa, ki se je za odstop odločil nekaj dni zatem.

Predsednik SD mag. Dejan Židan je imenovanje novih dveh arbitrov pozdravil. “Socialni demokrati smo zadovoljni z odločitvijo Arbitražnega sodišča v Haagu, ki je v skladu z arbitražnim sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško izbralo dva nova arbitra ter s tem odločilo nadaljevati svoje delo v skladu z mednarodnimi pravili. Socialni demokrati tako pričakujemo, da bo arbitražno sodišče v skladu z zavezami iz sporazuma nepristransko odločilo o meji, odločitev pa bo zavezujoča za obe državi, saj se zavedamo, da je arbitraža edina prava alternativa politiki zvijač in izsiljevanj,” je poudaril Židan.

Tudi vodja poslanske skupine SD Matjaž Han je v izjavi novinarjem v DZ izpostavil zadovoljstvo, da se arbitraža nadaljuje, ob čemer upa, da bodo postopki šli v pravo smer. Sicer pa je Han nekoliko oster do Hrvaške, s katero se on osebno “sploh ne bi ukvarjal” v času tamkajšnjih volitev. “Njihove izjave so ta trenutek neracionalne. Prepirajo se z vsemi sosedami, zato se moramo tako odzvati, da se z njimi ta trenutek ne ukvarjamo,” je ocenil Han, ki še meni, da hrvaški premier Zoran Milanović ta trenutek “ni Milanović”.