Prispevki

Predsednik Židan v pogovoru za Delo: “Socialni demokrati smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi.”

Pogovor s predsednikom Socialnih demokratov in ministrom mag. Dejanom Židanom je za časnik Delo opravila novinarka Suzana Kos. Pogovor je potekal v luči zadnjih dogajanj v Slovenski vojski, kjer zadeve ureja ministrica za obrambo Andreja Katič. V nadaljevanju pa sta spregovorila tudi o delovanju koalicije, pripravah na letošnje parlamentarne volitve in usmeritvah socialne demokracije. Pogovor s predsednikom SD je bil objavljen v soboto, 3. marca, na spletnem portalu časnika Delo, celoten intervju pa si lahko preberete v nadaljevanju.

Dejan Židan - pogovor za Delo 1 

Opozicijski stranki SDS in NSi zahtevata izredno sejo Državnega zbora o stanju v Slovenski vojski. Ocenjujejo, da je razrešeni načelnik generalštaba Andrej Osterman še najmanj odgovoren za neuspešno preverjanje 72. brigade Slovenske vojske na Počku. S strokovnega vidika odgovornost pripisujejo poveljniku 72. brigade Francu Koračinu in poveljniku poveljstva sil Milku Petku, s političnega pa obrambni ministrici Andreji Katič. Zakaj se je po vašem SV sama odločila za to ocenjevanje bataljonske bojne skupine v času, ko bi lahko vedela, da ta enota še ni v celoti pripravljena? V ponedeljek bo na zahtevo opozocije izredna seja Državnega zbora, na kateri bodo predvidoma obravnavali predlog priporočila vladi v zvezi s stanjem v Slovenski vojski (SV) in zahtevo za mnenje predsednika republike o tem vprašanju, kaj se bo na tej seji razjasnilo po vašem mnenju?

Pričakujem pošten pogovor o razvoju vojske v zadnjih 26-tih letih, z nekaj samokritike se bo gotovo našlo tudi napake in jih priznalo ter seveda poskušalo poiskati način, kako jih odpraviti. Predvsem pa pričakujem, da se zadeve ne bo politiziralo.

Ni to pričakovanje le preveč naivno?

To so moje želje. Moj cilj kot politika je, da vojski zagotovimo dovolj sredstev za primerne plače vojakov, opremo in nadaljni razvoj obrambno-varnostnega sistema. Zato bom vedno na stališču, da se razpravo o vojski kot varnostnem sistemu, sem pa sodi tudi policija, opravi brez politiziranja.

Je potrebno pogledati četrt stoletja nazaj, malce dolga doba, SD je imela v zadnjih desetih letih tri ministre za obrambo, Jelušičevo, Vebra in Katičevo, resor je imela v rokah skupaj kar sedem let. Predsednik republike je ob tem že dvakrat ocenil – lani in predlani –  na podlagi poročila Generalštaba Slovenske vojske – delovanje vojske v miru s povprečno oceno zadostno. Za primer krize ali vojne pa ni pripravljena in si zasluži oceno – nezadostno.

Proračun za vojsko se je v letih krize zmanjševal, kar je bila razumljiva in po moji oceni tudi pravilna izbira prioritet. Je pa ministrica Katičeva v tem mandatu zagotovila dvig proračunskih sredstev za obrambne izdatke v višini 92,7 milijona evrov, pri čemer je bila glavnina sredstev namenjena vojski, v zadnjih dveh letih pa je bila nabavljena tudi potrebna osebna oprema vojakov, strelivo, vozila in druga oprema. Poleg tega je ministrica z ekipo MORS-a pripravila zakona, ki v Državnem zboru čakata na nadaljnjo obravnavo. To sta Zakon o obrambi in Zakon o službi v Slovenski vojski, ki bistveno izboljšujeta tudi položaj vojakov. To je treba sprejeti. Razprava na odborih v DZ bo sicer fokusirana na stanje oziroma rezultate ocenjevanja na Počku, pri tem pa se bo, upam, vprašalo tudi kdo je odgovoren za to, da se konkretne vojake ustrezno pripravi, kdo je odgovoren, da se konkretne vojake pravilno oceni in nenazadnje, da se oceni tudi to, kdaj so primerni za testiranje, tudi na izpit ne greš, če presodiš, da ga ne boš opravil. Ugotoviti je treba tudi kdo je odgovoren, da so v skladišču neizkoriščena materialna sredstva, na primer škornji.

In kdo je odgovoren?

Konkretni poveljniki so odgovorni za te zadeve. Še vedno ne razumem, kaj se je dejansko zgodilo, je šlo za veliko nerodnost, da se je vojake ocenjevalo, čeprav je bilo še nekaj časa, da bi se na to bolje pripravili Kot rečeno, na test greš z namenom, da ga opraviš, ne pa, da ga ne. Zelo pomembno je, da se preiskava teh nejasnosti, ki jo je napovedala ministrica Katičeva skupaj s premierom, čim prej opravi in da se dobi odgovor na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo. Upam, da ne držijo namigi, da je bil to neke vrste načrtni poskus diskreditacije slovenske vojske in ministrice ter vlade.

Za tem domnevnim načrtnim poskusom diskreditacije pa naj bi se skrival kdo, opozicija in Janez Janša?

Tega ne vem. To bo poiskala preiskava. Ugotoviti je treba ali gre za serijo nerodnosti in napačnih ocen. Zakaj se je fiasko na vadbišču na Počku zgodil? Treba je odgovoriti tudi na vprašanje, kako to, da je informacija prišla do predsednika vlade in ministrice iz medijev, ne pa neposredno od odgovornih ljudi v vojski. Ne bom ugibal, kakšne odgovore bo dala preiskava. Ne glede na vse pa sem prepričan, da je treba gmotni položaj slovenskih vojakov izboljšati, vztrajam pa sicer tudi pri oceni, da naša ministrica dela dobro. Zadala si je jasen cilj izboljšanja gmotnega položaja slovenskega vojaka, za katerega se zelo zavzema.

Se vam ne zdi povedno, da ji ob primopredaji nista stisnila roke ne Andrej Osterman in tudi ne novi načelnik generalštaba slovenske vojske Alan Geder?

Tega nisem videl.

So pa to nazorno zabeležile na primer televizijske kamere.

Lahko le rečem, da ima vsak svoj način obnašanja in mora z njim tudi živeti. Večkrat se sprašujem, kako zagotoviti, da vojska ne bi bila predmet političnega obračunavanja. Prepričan sem, da je vsak od naših ministrov pustil dober pečat, pa naj gre za dr. Ljubico Jelušič, aktualno ministrico ali pa Janka Vebra, ki ga je predsednik vlade po mojem mnenju povsem po nepotrebnem odslovil.

Dejan Židan - pogovor za Delo 4

Kakšni so odnosi v koalicije v tem trenutku?

Koalicija deluje, ni razpadla, je pa dejstvo, da se je predvolilni čas že začel, kar ni dobro. Smo se pa v vladi še sposobni dogovarjati in tudi soglasno odločati, medtem ko se v Državnem zboru res kaže, da koalicijskega delovanja ni več, govorim predvsem o tem fenomenu vlaganja neusklajenih zakonov s strani koalicijskih poslancev.

Po zadnji meritvi Mediani ste peti najpopularnejši politik, SD je druga ali tretja stranka v javnomenjskih anketah, menda verjamete, da boste vi prihodnji mandatar?

Ko stranke izberejo svojega voditelja, povedo hkrati tudi, koga vidijo za predsednika vlade. Želim si, da bi imela naša stranka čim boljši rezultat, vse sicer kaže, da smo si povrnili znaten del zaupanja volilcev, ki smo ga nekoč že imeli. Smo stranka, ki želi dobro ljudem in državi. V tem trenutku ni jasno, kdo bo imel koliko poslancev; svoja glavna programska izhodišča smo že predstavili, povedali tudi, kdo so naši poslanski kandidati. Za nas bi bila idealna koalicija, da bi mi sami imeli 46 poslanskih glasov in bi lahko realizirali vse naše predvolilne obljube, brez koalicijskega kupčkanja in usklajevanja.

Ker idealnega sveta ni, pa …

Želimo si leve koalicije, saj na levem polu najbolj podobno razmišljamo o ključnih projektih za Slovenijo. A najprej bo seveda potrebno počakati na rezultate volitev. Načeloma smo Socialni demokrati pripravljeni na široko povezovanje v dobro Slovenije. Ne moremo pa sodelovati z radikalno desnico na čelu s SDS, pri kateri je zdaj že jasno, da ji dobrobit države in njenih državljanov ni na prvem mestu.

No, radikalna desnica je že sama povedala, da s stranko, ki je ukradla vilo, ne bi bila v koaliciji.

Ne poznam stranke, ki bi v Sloveniji ukradla kakšno vilo, poznam pa stranke, ki rade govorijo neresnice.

Ta mesec boste končali program za volitve, ki vam ga pili vodja programske skupine Patrick Vlačič, prihodnji ponedeljek boste imeli v Ljubljani drugi del programskega posveta, ki bo namenjen zmanjševanju družbene neenakosti, pri tem boste posebno izpostavljali področje zdravstva, dela in pravosodja.

Naj povem najprej, da družbena enakost za nas ne pomeni, da imajo vsi enako plačo, pač pa, da so osnovne in najbolj pomembne dobrine dostopne vsem pod enakimi pogoji, govorim o dostopnem zdravstvenem sistemu, za javno zdravstvo je torej treba dati več. Druga naša prioriteta je internacionalizacija gospodarstva, torej spodbujanje tujih naložb, tretja pa Slovenija kot varna država.

Ko vas poslušam se zdi, da govorite predvsem o tem, da bi radi predvsem delili, več za vojsko, za zdravstvo in tako naprej, od kod bi pa več denarja na drugi strani pobrali?

Strinjam se s tem, da ne smemo trošiti več, kot imamo, tako je treba ravnati za dobrobit naših potomcev. Zdaj ima država to srečo, da je v fazi konjukture, kar pomeni avtomatično več denarja v proračunu in tudi v pokojninski in zdravstveni blagajni. Jasno je, da bo ob vsej rasti, v proračun prišel omejen znesek dodatnega denarja, po ocenah gre za od 300 do 500 milijonov evrov. Zato je pri določanju prednostnih politik treba ta denar pametno razdeliti, en del bo šel zagotovo v zdravstvo, drugi del v plače javnih uslužbencev, v višje pokojnine, del pa v razvoj. Smo seveda tudi za razbremenitev dela.

Dejan Židan - pogovor za Delo 6

Ocenjujete, da je davčno breme nepravično razdeljeno, ampak kot rečeno, če nekje daš, praviloma moraš na drugi strani nekje vzeti.

Naša davčna zakonodaja ni slaba, davčno breme je res nepravično razdeljeno, skupna obdavčitev pa sicer ni pretirana. Če namreč seštejemo vse davke iz potrošnje in premoženja, dobička ter obdavčitve dela, pridemo na okoli 37 odstotkov BDP, kar je manj, kot znaša povprečje EU in manj kot je v Avstriji, Italiji ali Nemčiji. Naš davčni zajem na sploh torej ni prekomeren, res pa je, da se je pomembno prekomerno obremenilo delo, pa čeprav nam bi moralo biti v interesu, da je razlika med bruto in neto plačo nižja, ker bi tako ljudje lahko bolje živeli in več trošili. Potrošnja je pred DDV povprečno davčno obremenjena in na drugi strani je pomembno nižja obdavčitev premoženja in obdavčitev dobička. Kaj se torej lahko stori? Obljuba, da bomo vse davke na sploh znižali, ni realna. Torej, če bomo šli v razbremenitev dela in spremenili dohodninsko lestvico, bomo morali vir najti nekje drugje.

To pa je?

Tam, kjer odstopamo v primerjavi z drugimi državami: to je v višini obdavčitve dobička.

Kaj pa, če bi raje kot višali davek na dobiček, raje znižali DDV in s tem pospešili potrošnjo in posledično povečali prilive v proračun?

To je floskula, ki v resnici ne deluje. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da večino BDP Slovenija ustvari z izvozom, zato na pomemben del gospodarstva ta razprava o DDV sploh ne vpliva. Ocenjujem, da gre pri tej temi le za nabiranje političnih točk. Z razbremenitvijo dela za večjo potrošnjo se pa seveda strinjamo.

Dejan Židan - pogovor za Delo 5

Ker se življenjska doba te vlade izteka, verjetno že ocenjujete kdo je najslabše odigral svojo ministrsko vlogo, zelo ste kritični do zdravstvenega resorja ….

Na to vprašanje ne bom odgovoril, ker sem del koalicijske vlade in je to del bontona. Če imam kaj kritičnega za povedati, bom to storil na štiri oči ali pa na seji vlade v zaprti sobani, za javno obmetavanje in obračunavanje pa nisem.

Se vam zdi smiselno, da bi z volitvami čim bolj pohiteli, če smo že v predvolilnem obdobju?

Če bi razpustili vlado zdaj, bi v praksi pridobili kvečjemu mesec dni, hkrati pa načeli stabilnost in vse, kar nam je ta prinesla, vključno z zaupanjem tujih finančnih trgov, ki bi jih lahko prestrašili. To bi bilo za Slovenijo slabo.

Kakšno predvolilno kampanjo bi si želeli?

Vsaka stranka bi morala javno dati pet obljub in iz njih bi se lahko razbralo, kaj so njene prioritete. Vseh pet bi morali znati podrobno razložiti, z vsemi posledicami. To bi bil učinkovit način soočenj strank, ki gremo na volitve. Seveda pa zadeve ne bodo tekle tako, pač pa, kot se zdaj zdi, bo precej napadov pod mizo, medsebojnih obmetavanj, kaj je bilo na primer pred 50, 100 ali tisoč leti. Socialni demokrati bomo v tej kampanji nastopali predvsem z argumenti ter državljankam in državljanom skušali čim bolj jasno predstaviti program Socialne demokracije za prihodnost in samozavest Slovenije, ki bo naredil preboj v gospodarstvu ter našo državo v naslednjih letih umestil med najrazvitejše države sveta. Verjamem, da bomo pri tem uspešni in nam bodo ljudje namenili njihovo zaupanje za vodenje države.

Matjaž Han za Delova Ozadja: “Zmago Socialnih demokratov na prihodnjih volitvah je realno pričakovati.”

Z vodjo Poslanske skupine Socialnih demokratov Matjažem Hanom se je minuli teden, tik pred odhodom na sestanek vrha koalicije, za Delova Ozadja pogovarjala novinarka Mateja Babič Stremecki. Od sestanka ni preveč pričakoval, ker da na enem srečanju nekaterih stvari pač ni mogoče rešiti. O zdravstveni reformi, pravi, se pogovarjamo že več kot pol leta, o gradnji drugega tira od prvega dne podpisa pogodbe, glede reorganizacije centrov za socialno delo en sestanek ne prinese rezultatov. Problemi se skrivajo v podrobnostih. In kadrovske zadeve definitivno razpadajo, je kritičen Matjaž Han. Zanj je ključno, ali so kot koalicija sploh še kaj sposobni narediti, ali pa se bodo poslej ukvarjali le še z volitvami.

Kar se je dogajalo v postopku (ne)imenovanja Željka Puljića in Francija Žmavca za nadzornika SDH, je šolski primer tega, kako se ne kadruje. Šlo je za docela neprimeren postopek v smislu obračunavanja v javnosti namesto razčiščevanja stvari za zaprtimi vrati. Kaj res ni več mogoče normalno izpeljati nobene kadrovske zadeve?

Odkar smo se odločili, da bomo kadrovali s pomočjo kasov in raznih agencij ter nekakšnih skritih ozadij, ne vemo več, kdo pije in kdo plača. Politika je zato, da vlada in prevzema odgovornost ter da kadruje na pomembna področja ljudi, za katerimi bo stala z vso svojo odgovornostjo. Ta odgovornost seveda prinaša tveganje, da je za slab kader odgovorna slaba politika, in ta mora skupaj z vsemi ljudmi, ki jih je postavila, oditi. Le tako lahko dobimo dobre strokovnjake. Zdaj pa se namesto tega med sabo borijo domnevno vplivni ljudje iz ozadja in zato tudi prihajajo na dan razne anonimke in podobno.

Pa so bili tudi na SD izvajani pritiski za imenovanje ali ne? Drži, da ste tudi vi špekulirali, ker ste hoteli v SDH spraviti Matevža Marca?

Nobenih pritiskov na SD ni bilo. Ministrica za finance je prišla z dvema imenoma tik pred sejo vlade in naši ministri se niso želeli na vrat na nos odločiti, ali ju bodo podprli ali ne, ne da bi vedeli, kdo so ti ljudje. Gre navsezadnje za nadzor nad milijardami državnega premoženja. Tisti z daljšim zgodovinskim spominom smo sicer vedeli, da gre za dobra gospodarstvenika, ki pa imata nahrbtnik, kar bi lahko bila težava, zato smo se glasovanja vzdržali. Potem pa je šla zgodba svojo pot.

Kdo z resnimi kompetencami bo sploh še hotel kandidirati za takšne položaje, če vedno obstaja možnost, da ga bodo zato, ker nekomu nekaj ne bo všeč, javno zmrcvarili?

Dokler ne bo politika jasno prevzela odgovornosti in dokler ne bodo tisti, ki se bodo prijavljali na razpise, vedeli, da imajo podporo v koaliciji, do takrat bodo vedno tovrstni problemi. Ker bi moralo biti tudi v politiki tako, da ko enkrat daš roko, moraš zadevo izpeljati. Ne pa držati figo v žepu. Veriga pač vedno poči pri najšibkejšem členu. SD gotovo ni najšibkejši člen, vidimo pa, da nova politika in novi obrazi ne dajejo rezultatov, ki so jih obljubljali.

Skrajno neokusno je bilo tudi, kar ste si v parlamentu privoščili pri imenovanju članov fiskalnega sveta in novih ustavnih sodnikov. Zdaj smo že tako daleč, da nihče niti ne poskuša prikrivati dejstva, da je z glasovi v parlamentu skoraj tako kot na tržnici.

Lahko bi pritrdil temu razmišljanju, ampak v državnem zboru je nekaj glasovanj, kjer je potrebno določeno število glasov. Za imenovanje fiskalnega sveta jih potrebujemo 60. Torej, če hočemo imeti fiskalni svet, da ta postavi ogledalo proračunu in financam, potrebujemo tako pozicijo kot opozicijo, in za to so potrebni neki dogovori. Se pa strinjam, da imajo tudi ti mejo dobrega okusa.

Žalosti me, da te dni, po glasovanju, nekatere stranke tudi na desnem polu govorijo o raznih kupčkanjih, po drugi strani pa so sami prišli ponujat glasove za zakonodajo, tudi za ustavne sodnike. Veliko jih je kazalo s prstom na predsednika republike, češ kako slabo je izbral kandidate za ustavne sodnike. Sam se s tem ne strinjam. Predsednik republike je v danem razmerju moči strank v parlamentu predlagal seznam štirih imen, ki so imela dobro možnost za izvolitev, kar se je navsezadnje izkazalo ob glasovanju. SDS in NSi sta predlagali Klemna Jakliča. Težko mu očitam, da ni izobražen, ne strinjam pa se z njegovimi tviti in javno komunikacijo in priznam, da mi njegova politična drža ni blizu.

Dva kandidata je predlagal predsednik republike sam, enega pa na predlog največje stranke. In priznati mu moramo, pa če je to komu všeč ali ne, da je sedanji predsednik države predlagal največ levosredinskih kandidatov za ustavne sodnike. Je pa treba ta razmerja levo – desno pustiti pred vrati ustavnega sodišča prvi dan, ko kandidati stopijo v čevlje ustavnega sodnika. Če bo kdorkoli od ustavnih sodnikov delal tako, kot si želi desnica ali levica, potem je s to državo nekaj zelo narobe.

Kako daleč ste v SD s pripravami na volitve? Nekatere stranke že imajo skorajda pripravljen nabor kandidatov. Kdo bo torej peljal SD na volitve? 

Kdor politiko jemlje resno, ve, da se dan po volitvah že začnejo priprave na naslednje volitve. Če hočeš upravičiti dosedanji in dobiti nov mandat, moraš biti nenehno v stiku z volivci. Mi smo že pred enim letom začeli vse postopke za prihajajoče volilno leto in od takrat priprave potekajo ves čas. Tako je normalno delovanje resne stranke. Glede Dejana Židana pa: ankete, na katere se kot politik sicer ne smem preveč opirati, kažejo, da je najbolj priljubljen minister v državi, ljudje ga dojemajo kot dobrega in aktivnega ministra. V zadnjih letih je konsolidiral stranko, tako da ne vidim nobene potrebe po nadaljnjih špekulacijah nekaterih, ki nam vztrajno iščejo novega predsednika. Vsak dan bolj sem prepričan, da Židan je in bo v prihodnje dober predsednik ne samo stranke, temveč tudi vlade. In vse bolj se kaže, da to prepoznavajo tudi ljudje …

Pa je realno pričakovati zmago SD na volitvah?

Da, to je realno pričakovati. Veliko sem na terenu, med ljudmi. Iz pisarn v Državnem zboru težko dobiš občutek, kaj se dogaja na terenu. Ko pa greš med ljudi, vidiš pozitivno energijo in slišiš tudi kritike, ki se jih ne smeš bati. Ljudje so se naveličali novih strank, novo priložnost vidijo v tradicionalnih strankah, in SD si to absolutno zasluži. Ne zato, ker imamo tradicijo in dobro organizacijsko ter programsko mrežo. Našo prednost vidim predvsem v tem, da smo se bili pripravljeni soočiti z lastnimi slabostmi, da smo uspešni v procesu redefinicije nekaterih pogledov, da smo na pravi poti, da postanemo moderna socialdemokratska stranka, ki presega politične okvire. Bili smo in smo tudi danes pripravljeni spustiti primež starih zgodb, ki niso več odgovor na realno življenje in vse izzive, ki jih to prinaša.

Vendar v SD obstajajo trenja med različnimi strujami. Nekatere moti način delovanja nekdanjega generalnega sekretarja Uroša Jauševca, Aljuš Pertinač SD označuje za stranko traktoristov, drugi se obregajo ob delo sedanjega trajnika Dejana Levaniča … Prepad med staro in novo generacijo?

To je stalnica v naši stranki. Vedno so bili spopadi med skupinami znotraj stranke, na koncu pa je to sestavni del življenja neke politične skupine. Vendar se znamo poenotiti, ko je treba. Pred Levaničem in Jauševcem smo imeli odličnega generalnega sekretarja Dušana Kumra. Tudi Jauševec je prinesel nekaj novega. Levanič je generalni sekretar, ki glede stranke široko razmišlja, ker je bil poslanec in državni sekretar in dobro pozna mrežo. Kar pa zadeva traktoriste: velika mesta so zelo pomembna, brez njih težko zmagaš na volitvah, toda mi si ne dovolimo zanemarjati podeželja, ker so tudi tam ljudje z istimi in še drugimi problemi. Če sem traktorist zato, ker slišim tudi probleme ljudi zunaj urbanih središč, potem me ta oznaka ne moti.

Računate na podporo ljubljanskega župana?

Dejstvo je, da je Zoran Janković dober župan in da mu Ljubljančani zaupajo. Od tega ne moremo bežati. To mu priznamo tudi mi in ne vem, zakaj bi to zanikali. Enako velja še za marsikaterega drugega župana velike občine. Je pa res, da brez Ljubljane še posebej stranke na levici težko zmagajo na volitvah, in Jankovićeva podpora bi bila tako dobrodošla tudi za našo stranko. Z njim imamo nekaj skupnih pogledov in težko bi rekli, da v levosredinski zgodbi nismo na isti strani. Medtem ko Janković ne potrebuje strank, da zmaga na lokalnih volitvah, stranke potrebujejo Jankovića in njegovo podporo za dober rezultat na državnozborskih volitvah.

Bo koalicija zdržala do rednih volitev? Je sploh še dovolj zaupanja, da bi lahko izpeljali projekte, pri katerih naj bi veljal najširši konsenz znotraj koalicije?

Ne razmišljam tako kot nekateri člani koalicije, da smo v času pred volitvami in zato naj zdaj le še nagovarjamo ljudi, da bi tako pridobili čim več glasov, kar naj bi bil tudi razlog, da ne sprejmemo nobenih pomembnih odločitev več. Problemi ljudi pa ostajajo in te moramo reševati!

Zdravstvena zakonodaja je ena tistih, ki jo moramo sprejeti, ne glede na to, do kdaj traja koalicija. Bo pa morala biti ministrica bolj proaktivna in prisluhniti tudi tistim, ki ji skušajo dobronamerno svetovati. Pol mandata smo se ukvarjali s problemom koroških dečkov, in zdaj ko je reorganizacija centrov za socialno delo v vsebinskem delu narejena, bomo padli na eni tabli in vprašanju, kje bo ta visela. Nekdo bo moral prevzeti odgovornost za to. O drugem tiru govorimo že leta, zdaj pa forsiramo nekaj zaradi volitev in si ne vzamemo dovolj časa, da ne bi ponovili napake s Tešem 6. Dogaja se nam Mercator – upam, da bomo v tej zgodbi izkoristili dobro pozicijo in dobre odnose z Rusijo. Zdaj lahko popravimo napako, ki smo jo naredili pred leti, ko smo Mercator prodali slabemu lastniku.

Vse to bi morali narediti. Ampak dokler bomo držali figo v žepu, bo rezultat tak, kakršen je. Kar zadeva mene, bom ostal na terenu, med ljudmi, kajti poslanci se morajo pogovarjati. V pisarnah smo preveč oddaljeni od realnih problemov in zaslepljeni. Seveda prevečkrat kakšno zinem in potem mi rečejo, da sem rušitelj koalicije. Toda vidim probleme in ljudje se obračajo name.

Ob pozornem spremljanju izjav ključnih predstavnikov koalicijskih strank človek dobi občutek, da odgovornost prelagate drug na drugega, vsak po svoje želi ustvariti vtis, da je problematične člene treba iskati drugje, le pri njih ne.

Se strinjam, toda zaupanje, ki ga je treba graditi v družini ali podjetju, je treba graditi tudi v poslanski skupini ali koaliciji. Ko sestavljaš koalicijo in program, se dogovoriš, kaj je pomembno. Sedeli smo štirinajst dni, vse natančno zapisali in tam je bilo vzpostavljeno zaupanje. Pri sprejemanju zakonodaje, pa tudi pri kadrovskih zadevah, ki so bile na prangerju zadnje tedne, vidimo, kako pomembno je zaupanje. Mi pa vse preveč delamo v smeri, češ reševali bomo tega ministra, ker je naš, drugemu pa ne bomo dali, kar bi si želel. Strinjam se denimo s tem, kar je bilo narejenega glede policije, toda zakaj ne rešujemo tudi vojske? Je to problem naše ministrice? Mislim, da ne. Gre za problem cele države in bojim se, da nekateri ne vidijo pravega pomena problema na tem področju. Tipičen primer je tudi teran. To ni Židanov teran, to je slovenski teran, za katerega bi se morala politika poenotiti, ne pa si metati polena pod noge.

Mandat je kljub vsemu v zadnji četrtini. Koliko so izpolnjene zaveze iz koalicijske pogodbe?

Pogodba je zapis, ki predvsem izraža politično smer koalicije. Realnost pa se žal izkaže za drugačno. Glede zdravstva smo bili vsi zelo pametni, kaj je treba narediti, realizacija pa je zelo slaba. Odgovornost morata prevzeti minister in celotna vlada. Navsezadnje je vseeno, kdo in čigav je minister. Ljudje imajo težave in mi smo odgovorni za to. Sicer bo pa narod sam na koncu sodil.

Poleg zdravstvene reforme je problem zase tudi ustanavljanje demografskega sklada. Hrvati so denimo pri tem zelo uspešni, medtem ko se pri nas močno zatika, najbrž spet zaradi prerivanja, kdo bo obvladoval denar in vodil sklad.

Zdaj ni ključno, kdo bo obvladoval demografski sklad, ampak se je treba najprej dogovoriti, kaj bomo z njim sploh naredili in kako postaviti temelje. V Desusu in SD imamo glede tega podobne poglede, SMC pa malo drugačne. Najprej je treba razčistiti osnovo, šele potem lahko nadaljujemo.

Vprašanje je tudi, kako se bo razpletal drugi tir. Nič ne kaže, da bi šlo gladko in po prvotnih načrtih.

V tej državi imamo veliko civilnih iniciativ, koristnih in manj koristnih, toda iniciativo glede drugega tira je treba poslušati, tudi zaradi izkušenj z večjimi državnimi investicijami, ki so se dogajale v preteklosti. Zame je ključno vprašanje, kaj bodo Madžari želeli in kakšni interesi so v ozadju, da bi pomagali graditi infrastrukturni objekt v drugi državi. Nelogično je, da ni govora o slabšem javnofinančnem položaju Madžarske v primerjavi s Slovenijo, pa Madžarska zdaj velja za nekega odrešenika drugega tira. Tega ne morem razumeti. Poleg tega nimamo podatka, koliko denarja bo sploh potrebnega za gradnjo drugega tira. Težko je na slepo sprejemati zakone in za nameček še po nujnem postopku.

In navsezadnje – smo v pričakovanju arbitražnega sporazuma in implementacije sodbe. Slovenija za to vsekakor potrebuje politično stabilnost.

Odločitev o arbitraži bo znana v prihodnjih mesecih in takrat država ne sme narediti napake. Ker smo se v tej zgodbi, drugače kot Hrvaška, zavezali k spoštovanju mednarodnega prava in k spoštovanju dogovora, menim, da se mora takrat slovenska politika poenotiti. Zato sem prepričan, da so nedavne izjave prvaka Desusa, da SD ne potrebujejo v vladi, ker imata SMC in Desus sama dovolj glasov, nepotrebne.

Dejan Židan za Delova Ozadja: “Skrbi me želja po privatizaciji vsega javnega.”

Predsednik SD in kmetijski minister mag. Dejan Židan se je v pogovoru za Delo ozrl na prvo leto delovanja aktualne vlade. Z njim se je pogovarjal novinar Luka Jakše. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/ozadja/dejan-zidan-skrbi-me-zelja-po-privatizaciji-vsega-javnega.html

Kmalu bo minilo leto dni vlade. V njej je precej političnih novincev in tudi nekaj starih mačkov. Kako bi ocenili njeno delovanje?

Zdaj se že kaže, da smo utečeni. Na začetku pa se je videlo, da nekateri ministri, državni sekretarji in drugi visoki funkcionarji niso povsem poznali obrti. Politika namreč terja znanja in veščine, da so zakoni napisani na pravilen način, da so ustrezno sprocesirani, da se pogajanja pravilno vodijo, da se doseže kompromis med različnimi skupinami. Novinci vseh teh veščin nimajo in rabijo neko učno obdobje, zato je pomembno, da mandat vlade traja štiri leta in da je politika pri svojem delu učinkovita. Pri kolegih opažam, da so se obrti zdaj priučili, tako da različna pogajanja in usklajevanja potekajo precej bolj gladko. Zdaj pa je pomembno, da bo mandat zdržal vsa štiri leta, pa ne zaradi nas, ki sedimo v vladi, ampak ker je politična stabilnost ključna, da se bodo pozitivni gospodarski trendi v državi nadaljevali.

Katere so bile po vašem zamujene priložnosti v tem letu?

Želel bi si, da bi vlada nekatere odločitve sprejela takoj po imenovanju. Predvsem novo konstituiranje nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, kar smo naredili šele pred kratkim. Če bi jih imenovali že na začetku mandata, bi bili gospodarska rast in trendi še bolj pozitivni. Kot izgubljeno priložnost vidim razpravo o starem privatizacijskem paketu. Kvalitetne razprave o prodaji državnih podjetij nam ni uspelo odpreti ne v času koalicijskih pogajanj ne kasneje, ko smo koalicijskim partnerjem skušali dopovedati, da ima Slovenija pravico do svojega mnenja o tej zadevi. Glede na to, da so se gospodarski kazalci precej spremenili, odkar je nastal spisek 15 podjetij, mora biti Slovenija toliko samozavestna, da lahko kakšno stvar v dogovoru z evropskimi partnerji tudi spremeni. Privatizacija samo zaradi privatizacije je nesmiselna, lahko pa je pozitivna, kadar prinaša partnerstvo, delovna mesta in razvoj.

Glede nadzornikov ste slišati zadovoljni. Bi dali roko v ogenj zanje?

Nadzornike smo na vladi sprejeli v paketu. Predstavljeni so nam bili njihovi življenjepisi in iz teh sklepam, da so kompetentni ljudje. Verjamem, da bo z njihovim delom državno premoženje bistveno bolj učinkovito upravljano. Učinkovitost pa se ne meri po številu menjav direktorjev družb ali zgolj po prodaji državnega premoženja. Bistvo upravljanja je, da dobiček iz tega premoženja raste. Še vedno je 11 milijard evrov državnega premoženja v kapitalskih naložbah, in če bi imeli tak donos, kot ga imajo francoska državna podjetja, bi vsako leto v proračun dobili nekaj sto milijonov evrov dividend. Te bi država lahko koristno porabila za javni sektor, za kvalitetno javno zdravstvo in šolski sistem … Vendar tega denarja ni bilo, ker se tega od upraviteljev državnega premoženja ni nikoli jasno zahtevalo.

Torej od uprave SDH terjate boljše rezultate, sicer pričakujete, da jo bodo nadzorniki zamenjali?

Nadzornike je imenovala vlada, odločitev je bila torej politična, seveda na podlagi strokovnih predlogov, in nima smisla bežati pred to odgovornostjo. Ni dobro, da ima politika preveč pristojnosti v gospodarstvu, toda tam, kjer jo ima, se mora izpostaviti in stati za svojimi odločitvami. Nadzorniki pa so dolžni oceniti, ali trenutna uprava SDH deluje ustrezno in učinkovito.

Pred volitvami ste tesneje sodelovali z Desusom, o privatizaciji ste imeli podobno mnenje, zdaj pa se ta stranka bolj prilagaja SMC. Kako komentirate ta preobrat?

Socialni demokrati želimo voditi konsistentno politiko. Da tisto kar rečemo, tudi naredimo. Zastopamo tako mlade kot zaposlene in tudi upokojence, ker na državo gledamo celovito. Desus nagovarja ožji segment državljanov in kot tak uresničuje nekatere svoje želje. Izkušnja iz vlade pa je, da imamo njihovo podporo pri projektih, ki jih pripravimo v SD.

Vse od afere Veberkom do propada prodaje Telekoma je bilo v koaliciji čutiti napetosti. Kako blizu odhoda ste bili ob aferi, ki je odnesla vašega ministra?

Predlog za zamenjavo Janka Vebra smo ocenili za nestrokovnega in napačnega. Verjamem, da intimno tudi predsednik vlade Miro Cerar spoznava, da je naredil napako, ker ni bilo pravno enoznačnih mnenj, ali je minister sploh naredil kaj narobe. Torej je bila zamenjava politična odločitev. Poleg tega je bil Veber dober minister, in dobrih ministrov se ne zamenjuje zato, ker si tako želi opozicija ali pa ker si ena od vladnih strank želi biti v dobrih odnosih z opozicijo. Ob zamenjavi smo v stranki opravili resno razpravo o tem, ali zapustimo vlado ali ne. Odločitev, da ostanemo, je bila enoglasna, tudi zato, ker je tako menil podpredsednik stranke Janko Veber.

Vse od Depale vasi je slovenska javnost občutljiva na delovanje oziroma uporabo vojaške obveščevalne službe. Zakaj bi bilo v tem primeru drugače?

Na žalost je prišlo do dezinformacij, ker ni delovala vojaška obveščevalna služba, ampak obveščevalno-varnostna služba ministrstva za obrambo, kar ni enako. Treba se je le vprašati, ali ima Slovenija pri prodaji državnih podjetij pravico preveriti tudi varnostna vprašanja. Ne samo da ima pravico, ima celo dolžnost. Zamenjavo Janka Vebra ocenjujem kot največjo napako Cerarjeve vlade.

Za prodajo Telekoma je dokaj odkrito na koncu navijal tudi premier Miro Cerar. Kako ste razumeli to njegovo stališče?

Pomembno je, da politiki delujemo tako, kot javno govorimo, obljubljamo. Če torej politika obljublja, da ne bo vplivala na poslovne procese in prodajo podjetij, potem bi to morali tudi v praksi upoštevati. Vlada sicer ne sme bežati pred svojo odgovornostjo, ki jo ima kot skupščina SDH. Če se vprašanje, ali prodati ali ne prodati, pojavi na skupščini, potem mora vlada o tem sprejeti odločitev.

Zakaj je propadla prodaja Telekoma?

Po mojem mnenju je propadla v trenutku, ko je bil v igri samo še en ponudnik, kar bi morala ugotoviti tudi uprava SDH. Nemogoče je premoženje dobro prodati v razmerah, ko ima kupec občutek, da ima monopolni položaj. V takih primerih, tako je bilo tudi pri Telekomu, je pogodba o prodaji pisana v korist kupca. Poleg tega, da je bila cena nižja od pričakovane, so bila v pogodbi zapisana jamstva države, ki jih lahko potrdi samo državni zbor. Tudi tolmačenje naložbenega sklada za strateškega lastnika je bilo napačno.

Vseeno je čudno, da se je Cinven ob nizki ceni na koncu umaknil.

Izkazalo se je, da je bila tudi ta nizka cena za kupca previsoka in da je šlo za špekulativnega kupca.

Ali pa je ugotovil, da je vreča brez dna?

Telekom je dobro podjetje z boniteto A. Seveda je tudi od te uprave treba zahtevati, da deluje učinkovito in z dobičkom. V naši stranki nimamo ideološkega stališča o vrsti lastnine. Ideološko stališče imajo tisti, ki trdijo, da je dobra samo zasebna lastnina. Verjamemo, da je lahko gospodarska družba uspešna ali neuspešna, če je v državni ali zasebni lasti.

Telekom bo moral v naslednjih letih odpustiti skoraj tisoč ljudi, tudi zaradi državnega oziroma političnega vpliva na družbo, ki je jemal energijo za razvoj.

Se strinjam. V Sloveniji je prevladovalo prepričanje, da je državna lastnina dobra, ker so se potem direktorji počutili bolj varne, ker državni lastniki ne pazijo tako dobro, da so dobički na zadovoljivi ravni. V ta podjetja pa je politika pogosto zaposlovala svoje ljudi. Oboje je napačno. Zato smo socialni demokrati tesno sodelovali pri pripravi strategije upravljanja državnega premoženja, ker verjamemo, da država lahko ima svoje premoženje, vendar mora jasno zapisati pričakovane poslovne uspehe teh družb. To je pomembno, ker je potem jasno, kdaj lahko tudi državni direktorji dobijo nagrado za poslovni uspeh in kdaj je čas, da se kakšen direktor poslovi. O zamenjavi torej ne odloča politika, ampak dosežen poslovni rezultat.

Kako komentirate namero sklada Apollo, ki je v Sloveniji že kupil NKBM, da bi dokapitaliziral Telekom, verjetno z vizijo, da bi sodelovali pri nakupu Telekoma Srbija?

Najprej naj povem, da je prodaja NKBM po tako nizki ceni zelo vprašljiva. Tudi v tem primeru je bil samo en kupec. Po logiki dobrega gospodarja bi morali tak prodajni postopek v trenutku ustaviti. Zdaj pa je monopolni kupec iztržil monopolno rento, namesto da bi jo dobil prodajalec oziroma država. Rezultati bodo pokazali ali gre za dobrega lastnika. V luči skrbi za zaposlene in razvoja banke si želim, da bi bil in da bi s svojim delom in razvojem banke ovrgel skeptičnost nakupa ki je prisotna. Za Telekom pa si želim, da se upravi nekaj časa ne bi bilo treba ukvarjati s prodajo, ampak upravljanjem podjetja. V SD predlagamo, da se po letu dni od sprejetja strategije o upravljanju državnega premoženja naredi razmislek, ali naj se Telekom uvrsti na listo upravljanja državnega premoženja.

Kaj pa želja, da kupijo osem krat večji srbski Telekom?

O tem ne vem nič več, kot je bilo zapisano v medijih. Gre za poslovno odločitev ki mora imeti tudi jasne argumente glede smotrnosti takšnega nakupa in kaj to v praksi pomeni za razvoj Telekoma.

Od vseh privatizacijskih zgodb je verjetno najbolj boleča prodaja Mercatorja. Zakaj vem, tudi kot ministru, tega ni uspelo preprečiti?

Kmetijski minister ne more vplivati na prodajo podjetij oziroma ima vpliva toliko, kolikor mu ostali prisluhnejo. Privatizacija se ni zgodila zdaj, ampak v prvi vladi Janeza Janše. Potem smo spremljali neuspešno tajkunsko zgodbo, nazadnje pa vmešavanje slovenskih bank v prodajo. Za njih bi tako ali tako težko rekli, da so ali da dobro delujejo. Kot kmetijski minister sem z argumenti ves čas opozarjal, da bo prodaja Mercatorja gospodarskemu subjektu z nestabilno lastniško strukturo in hkrati neposrednemu tekmecu, ki proizvaja tudi hrano, škodljiva za Slovenijo. Kupec ima namreč legitimni interes, da več prodajnih površin namenja svojim proizvodom, kar pomeni, da se morajo standardni proizvodi umakniti. Na žalost me niso poslušali, zdaj pa lahko iz splošnih statističnih podatkov, pa tudi vsakodnevnega obiska trgovin, opazimo, da so se moje napovedi uresničile. Moram pa povedati, da sem bistveno manj zaskrbljen kot sem bil pred petimi leti, ker imamo v Sloveniji nove trgovske sisteme in bistveno večji občutek državljanov, da morajo iskati lokalno pridelano hrano. Tako ni več od lastnika odvisno kateri proizvodi so na trgovskih policah, ampak to narekujejo potrošniki. Opažam, da nekateri trgovski sistemi hitro povečujejo delež prodaje slovenske hrane, kar mi potrjujejo proizvajalci. Načrtno osveščanje ljudi je dalo zelo dobre rezultate.

Po Agrokorjevem prevzemu Mercatorja se opaža želja, da v prehrambeni industriji prihaja do zdržitev, prevzemov oziroma odrinjanja manjših proizvajalcev, ker si velik poslovni sistem želi dogovarjati samo z velikimi dobavitelji.

Podatki kažejo, da se manjši proizvajalci težje uveljavljajo na prodajnih policah, kar se opazi tudi v praksi. Po drugi strani pa se zdaj izvaža že 23 odstotkov vse proizvodnje hrane in to pod konkurenčnimi pogoji. Proizvjalci pa so se naučili, da je izredno tvegano biti odvisen od samo enega kupca, zato so razpršili svojo prodajo, delno tudi v tujino in na netipične trge. Primer je izvoz vina na Kitajsko, kjer dosegajo celo zelo dobro ceno.

V zadnjih letih se kopiči občutek, da naša podjetja prevzemajo Hrvaška. Je ta občutek plod neke ksenofobije ali je upravičen?

Seveda je dobro biti na svoji zemlji gospodar, kar pri lastnikih kmetijskih zemljišč še vedno smo. Za podjetja, ki so v drugem koraku privatizacije doživela neuspešne tajkunske prevzeme, pa so bile potem izsiljene prodaje po prenizkih cenah. Premalo se je iskalo strateške vlagatalje iz širšega evropskega prostora. Kot kupci so nastopali tisti, ki so malo bolje poznali Slovenijo, v nekaterih primerih se je kazal pri teh nakupih tudi politični interes. Mislim, da se to obdobje končuje, ker se tudi Slovenija zaveda, da je lastništvo podjetij pomembno. Zato je velik dosežek sprejeta strategija upravljanja, ker je na začetku kazalo, da bo to samo strategija razprodaje državnega premoženja. Upam, da je v politiki prisotno prepričanje, da moramo biti tudi Slovenci lastniki slovenskega premoženja.

Kako komentirate nedavno dokapitalizacijo Perutnine Ptuj? Na ta način je dejansko dobila novega lastnika, ki bo preostale deleže, tudi od kmetov in kooperantov, kupoval po nizki dokapitalizacijski ceni za delnico.

Dobro je, da pri tem država, ki ima sicer manjši delež v družbi, ni bila spet vodilna pri prodaji. Perutnina Ptuj je še eno od podjetij, ki so ga hoteli prevzeti menedžerji z denarjem, ki ga nimajo. Po neuspehu se je iskalo novega lastnika. Z novim vlagateljem ima Slovenija dobre izkušnje v jeklarski industriji. Tudi v Perutnino Ptuj je podnudil dvakrat višjo dokapitalizacijo, kot je bila zahteva bank upnic. Kot minister pristojen za prehrano pa si želim, da bo to ostalo podjetje s sedežm v Sloveniji, da bi imeli dovolj virov za razvoj, ker prehranska industrija mora nenehno vlagati v tehnološke izboljšave in v trg. Poleg tega si želim, da bi se povečalo število zaposlenih in število kmetov, ki delajo za Perutnino Ptuj. Zdaj imajo približno 200 kooperantov.

Ti so imeli do zdaj v podjetju skoraj četrtinski delež, ki pa se jim je zdaj zmanjšal, prav tako jim je ta manever zabetoniral vrednost delnice na 8 evrov, kar je pod knjigovodsko vrednostjo.

Poslovne procese težko ocenjujem. Kakšna bo prihodnost Perutnine Ptuj pa ne bi želel predvidevati na podlagi izjav njene uprave, treba bo pač videti, kako se bo družba razvijala.

V primeru prodaje Pivovarne Laške in Radenske pa se je zgodilo, da so bili skupaj s podjetji prodani tudi vodni viri.

SD je že v prejšnji koaliciji aktivno sodeloval pri pripravi spremembe ustave, ki bi določala, da je ne samo vodni vir, ampak upravljanje s pitnim vodnim virom javno. Pobuda je bila zdaj ponovno vložena v državni zbor, ker so izkušnje s privatizicijo naravnih virov iz Evrope in drugih delov sveta izrazito negativne. Privatizacija ni samo prodaja, ampak tudi javno-zasebno partnerstvo in podeljevanje koncesij, ker se pogosto izkaže, da je tisti, ki prejme koncesijo čez nekaj let izredno usposobljen, tistemu, ki podeljuje koncesijo pa mu zmanjka znanja, da bi lahko deloval v javno korist. Želje po privatizaciji javnega so prisotne povsod. Zelo me skrbi velika želja po privatizaciji javnega zdravstva. Gonjo proti slovenskemu zdravstvu, ko različni ljudje kar naprej govorijo, kako je vse zanič in slabo, razumem kot obliko pritiska, da bi prišlo do privatizacije zdravstvenega sistema. Slovensko zdravstvo je v resnici na zelo visoki ravni, sistemsko nadpovprečno uspešno, občasne ekscese pa je pač treba sproti hitro reševati.

Nadzor nad nevrološko kliniko vas demantira, saj je pokazal na sistemske, organizacijske in druge napake, da je lahko prišlo do primer Radan.

Kaže, da se je za to dogajanje dolgo časa vedelo in da dolgo nihče ni želel ukrepati, kar je katastrofa. Te anomalije bi bilo treba nemudoma odpraviti, ne pa še kar čakati na razna poročila. Tovrsten način delovanja je namreč voda na mlin privatizaciji zdravstva. Zato sam in tudi naša stranka podrobno spremljamo delo ministrice Milojke Kolar. Ministrica ima vso našo podporo, ko brani javno zdravstvo.

V intervjuju za Mladino ste dejali: »V odnosu do sosednjih držav je treba razmisliti, ali je produktivno neprestano ponavljanje floskul o dobrih sosedskih odnosih ali pa je realneje ugotoviti, da ima pač vsaka od sosednjih držav svoje geopolitične interese, tako kot jih ima tudi Slovenija«. Podobno razmišlja tudi samoodstopljeni veleposlanik v Zagrebu Aleksander Geržina. Ali imate drugačen pogled na zunanjo politiko kot resorni minister in kot vaš nekdanji strankarski in vladni šef, zdaj pa predsednik države Borut Pahor?

Predsednik države se zelo dobro zaveda, da balkanski način reševanja sporov, ki je bil značilen v času bivše Jugoslavije, postaja nevaren za stabilnost na zahodnem Balkanu. Zato je bil Pahor tako zelo aktiven in v nekem trenutku tudi vezal svojo politično usodo na sprejem arbitražnega sporazuma. Sprejem arbitražnega sporazuma ocenjujem za eno največjih dejanj v zgodovini samostojne Slovenije. Našel se je model za sprostitev napetosti med državama, ki ga je tudi EU prepoznala kot edinega možnega. Zdaj se borimo za nadaljevanje arbitraže in za stabilnost v regiji. Treba pa je povedati, da je število nepričakovanih dogodkov na zunajepolitičnem področju večje, kot bi si želeli, vključno z odstopom Aleksandra Geržine. To me je presenetilo tudi zato, ker je zunanji minister zanj zastavil svojo besedo in ugled pri predsedniku vlade, ki je povsem prevzel njegovo mnenje, da so kandidati za veleposlanike dobri in da razni očitki ne držijo. Potem je predsednik vlade zastavil za veleposlanike tudi svoj vpliv, tako da ministrski zbor ni odpiral teme o primernosti posameznih kandidatov. Odstop Geržine odpira marsikatero vprašanje, na katera bomo v naslednjih tednih morali dobiti odgovore.

»Floskule o dobrososedskih odnosi« trosi predsednik države.

Predsednik države se trudi, da bi arbitražni sporazum ostal pri življenju, ker je prvi, ki se najbolj zaveda, zakaj je to pomembno. Dobro je, da predsednik države daje pozitivna sporočila, kar vpliva na odnose med državama. Operativni politiki pa se moramo zavedati, da slepo zaupanje ni vedno produktivno. Treba je vedeti, da imajo tudi sosednje države svoje interese v tem prostoru in da uporabljajo tudi nedovoljene metode.

Kam pluje vaša stranka pol leta po tem, ko ste bili na kongresu potrjeni za predsednika SD?

Kot vršilec dolžnosti sem postal predsednik stranke šest tednov pred volitvami. Rezultat na volitvah ni bil dober, ker smo dobili le šest poslancev. Stranko smo potem na lokalnih volitvah stabilizirali, saj smo bili zmagovalci na levici in tudi obdržali število naših županov. Mislim, da bomo v bodoče, če se bodo nadaljevali pozitivni gospodarski trendi, večje zaupanje dobile stranke, ki ne dajemo velikih, neuresničljivih obljub, ampak bomo ponujale izdelane predloge potrebnih projektov. Zato smo okrepili delovanje strankarskih strokovnih odborov, poskrbeti pa moramo, da bo mnenje naših strokovnih odbor bolje slišano v javnosti, da bo ta vedela, kako stranka razmišlja o političnih in družbenih vprašanjih.

V stranki se slišijo nezadovoljni glasovi, da ste premalo aktivni v javnosti, da premalo vneto zagovarjate strankarska stališča … Kako jim odgovarjate?

Odgovarjam jim, da smo del vladne koalicije, kar pomeni, da se stališča med strankami ves čas usklajujejo. Zato ni modro ves čas ponavljati razlike med nami, ker mora vlada navzven delovati čim bolj enotno. Zato smo se odločili, da v prvi vrsti skrbimo za stabilnost vlade in da se včasih, ko bi morda morali biti bolj glasni, držimo nekoliko nazaj. Ne reagiramo niti, če kakšnemu od koalicijskih partnerjev uide kakšna nepotrebna beseda, ampak mu to povemo na štiri oči. Prepirov v slovenski politiki je bilo v zadnjih letih preveč, zato je treba umiriti strasti.

Glede na redkobesednega predsednika vlade se verjetno niti ni treba veliko odzivati.

Imam izkušnje z različnimi predsedniki vlad in jih ocenjujem po tem, kako verodostojne so njihove besede. Pri sedanjem predsedniku vlade cenim njegov politični slog in zavedanje, da je prepirov preveč in da je naloga politikov, da v Sloveniji popravimo vzdušje. Čez čas, ko se bodo vrstili pozitivni dogodki v gospodarstvu, bo optimizem zajel celotno družbo, potem pa je vse lažje.

Kako ocenjujete strankarske rejtinge? Po anketah vas prehiteva ZL.

Po nekaterih anketah smo pred njimi. Po večini pa bi zdaj vsaj podvojili število poslancev, vendar so edina prava anketa volitve. Seveda pa poslušamo njihove predloge in če so dobri jih tudi podpremo, upam da enako deluje tudi ZL.

Čemu pripisujete gospodarsko rast?

Gospodarska rast se je začela že za časa vlade Alenke Bratušek. Na začetku je njena vlada doživela strahovit padec gospodarstva in je bil izjemno otežen dostop do denarja. Te težave nam je uspelo rešiti in v podjetja se je vrnil optimizem, da so začela bolj pogumno načrtovati svoje posle. V vladi Mira Cerarja smo z nekaterimi ukrepi ustrezno nadaljevali, predvsem pa smo ustvarili stabilno politično okolje. Podjetja se ne sprašujejo toliko, ali se bo spet zgodila kakšna nepredvidena stvar, ampak se koncentrirajo na svoj posel. Vseeno pa kljub nekoliko boljšim številkam s sedanjim stanjem nismo zadovoljni. Treba je prisluhniti, kaj nam govorijo gospodarstveniki. Pa ne tiste, ki so vedno glasni, da je treba samo zmanjševati stroške in plače, ampak tiste, ki se redko oglašajo, to so izvozniki. Oni so gonilo Slovenije. Govorijo pa nam podobno kot resni tuji investitorji, da naj se zakonodaja, ki vpliva na gospodarstvo, spreminja zelo počasi, ker se bojijo poslovnega okolja, ki se spreminja. S tem ne mislijo samo na spremembe davčnih stopenj in ukinjanje ali uvajanje novih davkov, ampak tudi na to, kako se v tej državi vodijo pravni posli. Dejstvo pa je, da imamo težavo na davčnem področju. Ne drži trditev, da je davčna obremenitev v Sloveniji nadpovprečna, ampak je čisto povprečna. Težava je nesorazmerna obdavčitev, ker so rezultati iz premoženja premalo obdavčeni, preveč pa je obdavčeno delo. To razmerje so z davčno reformo nedavno spremenili v Avstriji, kjer so ugotovili, da je ekonomsko bolj smiselno in uspešno za državo, če ljudje lahko več trošijo. V SD menino, da je treba razbremeniti srednji sloj in drugod povišati davke.

Minister Dušan Mramor je ob rasti BDP opozoril, da je treba paziti, da ne bo šel denar po ustaljenih poteh, da morajo od tega nekaj imeti tudi mladi. Kakšno prihodnost imajo naši mladi?

Morda je v javnosti občutek, da smo si socialni demokrati in minister Mramor pogosto v laseh, pa moram povedati, da delimo povsem enako mnenje glede tega, da država lahko troši samo toliko, kolikor ustvari. Tako v preteklosti nismo živeli, zato imamo težave, vendar takojšen prehod na takšen način življenja bi bil tako hud napad na javne blagajne in storitve, da bi ljudje izgubili velik del pravic, ki jih potrebujejo za dostojno življenje. Pri sprejemanju fiskalnega pravila smo se z ministrom Mramorjem zelo hitro dogovorili o postopnosti njegove uveljavitve. Drugo pa je, da se v dobrih časih naredi zaloga, da v primeru političnih ali ekonomskih kriz v prvem koraku tega ljudje ne čutijo in da javni sistemi nemoteno delujejo naprej. Ko smo se v koaliciji to dogovorili, je za nas postalo fiskalno pravilo povsem sprejemljivo. Zdaj prehajamo v obdobje, ko se bodo prilivi povečevali, jasno pa je, da bodo zrasla tudi pričakovanja, ker so potrebe v Sloveniji zelo velike. Ne samo, da si želimo še boljših javnih storitev, da bodo pričakovanja po večjih plačah, ampak se je treba tudi zavedati, da smo zelo slabo vzdrževali cestno omrežje, ki razpada. Stroški za obnovo pa bodo strahoviti. Opazujem željo pristojnega ministra, da izboljša stanje v državi, a vsak tak ukrep za sabo potegne silne milijone evrov. Podobno je tudi v kulturi, kjer ni denarja za vzdrževanje kulturnih spomenikov in podporo kulturnim delavcem. Zaradi naše majhnosti pa se kot narod veliko bolj definiramo skozi kulturo, kot kakšni večji narodi. Predvidevam, da je minister Mramor želel opozoriti na te želje in potrebe, ki jih bo treba še vedno brzdati.

Kaj bodo imeli od tega mladi?

Mladi potrebujejo delo, zato je pomembno, da se prekine praksa nezaposlovanja v javni sektor, da tudi mladi dobijo tam priložnost. Od gospodarske rasti bodo sicer imeli največ mladi tudi zato, ker so najbolj zaželjeni pri tistih, ki bodo zaposlovali. Zavedam pa se, da je nemogoče stanje s prekernim delom. Obdobje, ko smo samo opazovali in samo govorili, kako ni primerno, da jih delovna zakonodaja niti malo ne ščiti, se mora končati. Država jih je dolžna ščititi in v SD pripravljamo projekt zajezitve in omejitve prekernega dela. Ljudje enostavno potrebujejo pravice iz delovnega razmerja.

Begunska kriza se preko Balkana širi v srce Evrope. Kaže pa, da Evropa ne zna reagirati »evropsko«.

Gre za humanitarno vprašanje. Treba pa se je zavedati, da so ti ljudje na begu tudi zaradi ravnanj Evrope, ki je imela ponekod aktivno vlogo, drugje pa je pasivno opazovala, kako je nestabilnost v nekaterih državah prerasla v resne konflikte. Evropa se zdaj nima pravice čuditi in obtoževati drugih svetovnih velesil, ker je bila zraven. Zato mora reševati akutne težave. Upam pa, da se bo Evropa začela obnašati kot sila, ne samo kot gospodarska, ampak kot politična in v ozadju tudi kot vojaška, da pomaga skrbeti za stabilnost izven svoji meja. V nasprotnem primeru bo vseskozi pod pritiskom beguncev. Evropa sicer ima zmožnosti za sprejem in integracijo beguncev, vendar mora biti to porazdeljeno med vseh 28 članic. Zdajšnji pristop se je izkazal za nepravilnega, zato mora to hitro popraviti. Trenutni predlog je ustanovitev tamponskih con, ki je verjetno nujen, vendar premalo ambiciozen. Evropa sicer ima načrt odgovora za preganjanje organiziranega kriminala za tihotapljenje beguncev, vendar o podrobnostih ne smem govoriti. Trenutni val beguncev je drugačen od naslednjega, ki bo prišel. Zdaj gre za razmeroma premožne in izobražene ljudi, v naslednjem pa bodo ljudje, ki bodo še v hujši stiski.

Na koncu vedno zastavimo pet kratkih, bolj sproščenih vprašanj. Ali še vedno vsak dan plavate?

Na žalost nimam več tega privilegija.

Tek ali nordijska hoja?

Kombinacija obojega, dolga nordijska hoja, vmes pa tek.

Vaš najboljši šef?

Cvetko Bunc, nekdanji direktor bivšega Veterinarskega zavoda Slovenije.

Ali bi se vrnili v veterino?

Nikoli ne reci nikoli.

Najljubše kosilo?

Pohorski pisker po dobri nordijski hoji po pohorskih stezah.

Kopač Mrak za Delo: “Spremembo socialne zakonodaje je potrebno nujno narediti v povezavi z davčno reformo.”

Z ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak se je za Sobotno prilogo časnika Delo pogovarjala novinarka Barbara Hočevar. Povezava do intervjuja v spletni izdaji časnika Delo: http://www.delo.si/sobotna/vedno-so-sive-lise-zelo-tezko-naredis-sistem-ki-bo-vkljucil-vse.html

Kako ocenjujete potek odpisa dolgov?

Projekt odpisa dolgov je drugačen kot ponavadi delamo v politiki. Ocenjujem, da nam sicer v družbi manjka medsebojnega zaupanja in skupnih ciljev. Veliko lažje bi bilo z zakonom predpisati, kdo mora pristopiti in na kakšen način naj poteka. Mislim, da smo se odločili za mnogo bolj pravo pot, da se vključijo država, lokalna skupnost in podjetja na prostovoljni osnovi in da se, po tem, ko zagotovimo kritično maso sodelujočih, na podlagi pričakovanj občanov priključijo še druge občine in podjetja. Zdaj jih je že več kot 80.

Se je pa za pravilno pokazala ocena, da sredi poletja ne bi nekega navala in da se je kot končni datum za oddajo vloge določil 31. oktober. Želeli bi, da bi projekt dosegel namen, s tem, da bo število prosilcev večje, kot je danes. Z začetkom šolskega leta bo slika bolj realna. Veliko truda smo vložili v to, da prepričamo podpisniki in potem, da informiramo potencialne upravičence. Z ljudmi smo se pogovarjali in poskušali njihove rešitve implementirati, za boljši rezultat.

Kako odgovarjate na pomisleke, ki jih je slišati, da bodo ljudem odpisovali odvisno od tega, kje živijo in komu dolgujejo, ne pa glede na njihov položaj?

Možno bi bilo napisati zakon in v njem določiti komu vse odpisati dolgove, vendar to država lahko naredi zase, ne more pa naložiti podjetjem, naj to storijo, brez kakih kompenzacij. Mi smo poskušali deležnike privabiti na prostovoljni ravni.

Zakaj k projektu niste povabili telekomunikacijskih podjetij? Veliko ljudi je te dni hodilo naokoli s položnicami mobilnih operaterjev v upanju, da bodo oproščeni njihovega plačila.

Pred meseci sem se pogovarjala s hrvaško kolegico, pri njihovem odpisu dolgov se je pokazalo, da je bila več kot polovica terjatev, ki so jih ljudje uveljavljali, povezanih s telekomunikacijskimi podjetji. Mi smo sklenili, da bomo šli v odpis tistih dolgov, ki so povezani z nujnimi bivanjskimi razmerami. Že tako ali tako so v javnosti mešani občutki, nekateri izpostavljajo, da je nekdo plačeval račune težko, a jih vseeno je, zdaj bo pa država odpisala tistim, ki jih niso.

Kriterije smo postavili tako, da bi bilo pomislekov čim manj. Nikoli ni bil cilj in nikakor ne bi želeli, da bi izpadlo, da spodbujamo ali nagrajujemo neplačevanje računov, zato je bilo določeno, koliko za nazaj se upošteva, kdo so upravičenci, tretja pomembna stvar pa je bila, da telekomunikacije niso vključene, saj bi težko ločili račune za telefonijo, za naprave in druge reči, ki pa pač niso nujno povezane s preživetjem.

Humanitarne organizacije ta korak pozdravljajo, a hkrati opozarjajo, da so tudi pri tem projektu sive lise, skupine ljudi, ki vedno “padejo skozi”, a bi pomoč potrebovali.

Vedno so sive lise. Zelo težko narediš sistem, ki bo vključil vse. Ko je bilo vprašanje, ali naj upoštevamo samo dohodek, torej odločbe davčne uprave, se je postavilo vprašanje, ali je to pravično, saj ima ob istih prihodkih nekdo dve hiši, kdo drug pa ničesar. Zato smo se odločili, da bomo gledali na že obstoječe odločbe centrov za socialno delo, ki upoštevajo premoženje in prihranke, torej v sistem, ki je že vzpostavljen in velja za vse enako.

Vendar se konkretno pri teh odločbah ne upošteva, koliko nekdo plačuje stanovanjskega kredita, ki bistveno vpliva na marsikateri družinski proračun. Ljudje so v nekih boljših časih najeli kredit, da imajo streho nad glavo, zdaj pa imajo z majhnimi plačami in visokimi obroki na koncu mogoče celo manj razpoložljivega dohodka kot nekdo na socialnih transferjih.

Res je, ampak ta, ki dobiva pomoč, plačuje najemnino. Ko si lastnik, imaš možnost, da se odločiš, da prodaš nepremičnino. Razmerja so drugačna. Da bi se krediti upoštevali, je bila že ena od opcij, ko smo sprejemali spremembo socialne zakonodaje, a so bile zelo različne ocene, za kako veliko stanovanje bi se upoštevalo, kakšni krediti, … Pridemo do veliko dilem in vprašanje je, ali smo lahko vedno pravični. Vedno poskušaš vzpostaviti sistem, ki je čim bolj pravičen in učinkovit, ki vključuje čim bolj raznolike situacije, a žal sistem, ki bil bil pravičen z vidika vsakega posameznika težko vzpostaviš.

Celoten paket pomoči – odpis dolgov, socialna kartica in pomoč pri deložacijah – se ne more in ne sme obravnavati brez širše zgodbe. Gre za enkratne ukrepe, ki pa brez sistemskih podlag seveda ne morejo dati učinka. Pomembna je vzpostavitev programov socialne aktivacije z evropskimi sredstvi, reorganizacija centrov za socialno delo in sprememba socialne zakonodaje. Posamezni ukrepi so samo drobci v celotnem mozaiku, nikakor ne pričakujemo, da lahko z njimi rešimo ljudi ali da je to neka čarobna palčka.

Treba se je zavedati, da je socialna politika politika prerazporejanja. Ključno je, da se v družbi ukvarjamo s tem, kaj ustvarimo, kako ustvarimo in kako delimo ustvarjeno. Nova kakovostna delovna mesta so tisto, kar potrebujemo kot družba. Socialna politika pa je tista, ki prerazporeja tisto, kar ustvarimo.

Kako naj bi se spremenila socialna zakonodaja?

Ko govorim o spremembi socialne zakonodaje, je to nujno narediti v povezavi z davčno reformo. Pregledati je treba, kako so davčno ovrednoteni prejemki in koliko so obremenjeni, tako z vidika stroškov dela, kot prerazporeditve med delom in kapitalom. Če gledamo le s področja sociale – mi sicer preverimo, da se ne smejo kopičiti transferji, da se ti upoštevajo pri odmeri novega prejemka, ampak tega ne povežemo dovolj z dohodninskimi razredi, se nam lahko zgodi, da posameznik, ki prejema socialne transferje, dobi le malo manj kot nekdo, ki prejema zgolj minimalno plačo.

In zato je nujna celovitost vpogleda in povezave med davčno reformo in sprejemom informativnih izračunov na področju socialne zakonodaje. Minimalni osebni dohodek v višini 270 evrov je zelo nizek, problem pa je predvsem, da znaša neto minimalna plača zgolj okoli 600 evrov. Treba pa je ohranjati razmerje med različnimi prejemki.

Prejšnja sprememba je bistveno zmanjšala število prejemnikov varstvenega dodatka, z več kot 40.000 na manj kot 10.000.

Mi smo leta 2013 omilili kriterij za pridobitev varstvenega dodatka na področju prihrankov, ki prej niso smeli presegati 750 evrov. Po tem je število prejemnikov zraslo iz 9300 na 10.100. Drži, da jih je bilo še prej 40.000. Tedaj je varstveni dodatek spadal k pokojninskemu sistemu, kjer si pravico dobil ne glede na premoženjsko stanje, zdaj pa se upošteva premoženje posameznika in družine, v kateri živi.

Z uvrstitvijo med socialne transferje, pa je zanj začelo veljati, da ga dediči vračajo iz zapustnikovega premoženja. V koalicijski pogodbi se sicer zavzemamo, da na parcele manjše vrednosti ne bi več dajali zaznambe, saj tudi če bi jih ljudje prodali, od tega ne bi preživeli.

Logika socialne zakonodaje pri varstvenem dodatku je bila, da tisti, ki ga res potrebujejo, dobijo več in lahko razmeroma dostojno preživijo. Zdaj znaša 450 evrov, če nimaš ničesar. Zdi se mi, da je Slovenija specifična. Pri nas je več kot 86 odstotkov nepremičnin v zasebni lasti, kar je v primerjavi z drugimi evropskimi državami veliko. Imeti svojo nepremičnino je pri nas predstavljal nek dosežek, osebni vložek je bil velik.

In pri tem se najbolj vidi navezanost Slovencev na svoje nepremičnine, ki jih želimo zapustiti svojim otrokom. Večina se raje odpove pravici do varstvenega dodatka kot pa da otroci ne bi dedovali vsega imetja. Vidijo pa se tudi medgeneracijska razmerja, v nekaterih družinah otroci pomagajo staršem in najdejo rešitev.

V Avstriji, je normalno, da posameznik, ki je lastnik nepremičnine in nima denarja za dom upokojencev, na koncu poplača “dolg” s prodajo nepremičnine. Lastnina pa deluje tudi kot izločilni kriterij. To je na nek način kruto, a povsod v Evropi je socialna pomoč nekaj, kar v sistemu dobiš popolnoma na koncu. Ko sam nimaš ničesar več in ti tudi družina ne more nikakor pomagati, takrat nastopi država.

A vendar, medtem, ko je kdaj slišati kak dvom o tem, ali si nekdo, ki prejema socialno pomoč, to res zasluži, se to, da mnogi ne dobijo več varstvenega dodatka, nekako splošno dojema kot krivično.

Med tem, kako posameznik in kako posamezne družbene skupine dojemajo pravičnost, so velike razlike. Umetnost je vzpostaviti sistema, katerega večina percepira kot pravičnega. Sloveniji je zelo egalitarna družba in zelo naravnana k solidarnosti. A se ta kaj hitro konča, če gre to “na moj račun”.

V zadnjem času pogosto slišim – in to me skrbi, da se pojavljajo vedno bolj jasni glasovi v smislu, da ljudje izrabljajo socialne transferje. Da ne želijo delati in da jih sistem podpira. Tega ne želim. Sistem socialne pomoči je eden bolj transparentnih v Evropi. Povezujemo ogromno baz podatkov. Seveda lahko obstajajo baze, do katerih nimamo vpogleda.

Seveda imajo lahko posamezniki denar “v nogavici”, a pri toliko podatkih, kolikor jih mi združimo, da posamezniku odmerimo višino socialnih transferjev, so možnosti zlorab zelo majhne. Ne bi želela reformirati sistema v smislu, da iščemo krivce na podlagi tistega odstotka ljudi, ki tako ali drugače izrablja sistem. To ne bi bilo prav.

Poleg socialne zakonodaje so transferje oklestili tudi varčevalni ukrepi v zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki pa je pri večini ukrepov predvidel sprostitev, ko bo gospodarska rast dve leti zapored več kot 2,5-odstotna. Se bo to uresničilo?

Res velika smola socialne zakonodaje je bila, da je za njim prišel še ZUJF. Po eni strani so bili pri socialni zakonodaji preračuni narejeni na dohodke iz leta 2008, slika leta 2012, ko je začela veljati in je že bila kriza, pa je bila bistveno drugačna.

ZUJF pa je prizadel predvsem srednji sloj in ga potisnil proti dnu, kar se tudi danes zelo izrazito pozna na distribuciji dohodka. Mi smo uspeli v tej krizi zaščititi najrevnejše, socialni transferji, ki jih mi dajemo, veljajo znotraj Evrope za bolj učinkovite, v smislu, koliko denarja damo in koliko z njim zmanjšamo stopnjo tveganja revščine.

Bolj kot Nemčija, na primer, ki nam je ponavadi za zgled učinkovite politike. Problem pa je nastal predvsem s srednjim slojem, otroški dodatki so bili za 5. in 6. razred znižani, za 7. in 8. ukinjeni, dodatek za veliko družino in pomoč ob rojstvu otroka vezani na cenzus. Ne gre za to, da ljudje brez teh dodatkov ne bi preživeli, ampak kakovost življenja pa se je poslabšala.

Absolutno vztrajam na stališču, da morajo tudi ljudje imeti nekaj od gospodarske rasti in bomo glede na razrez, ki nam je bil dan pred dvema tednoma, pogledali, koliko socialnih transferjev bomo sprostili v naslednjem letu. Dogovorjeno je bilo, da se zviša minimalni osebni dohodek, ki zdaj znaša 270 evrov, na 288 evrov, želim si, da bi 5. in 6. razred otroškega dodatka zvišali in da bi se vrnil 5. razred štipendij, ker se nam kaže, da otroci iz socialno šibkejših družin težje in vse manj pogosto vključujejo na univerzitetni študij, kar se mi zdi problematično iz vidika razvoja države.

Ampak če ne bo gospodarskega razvoja in delovnih mest, se pogovarjamo samo o obližih.

Ključ je dostojno delo, ki omogoča preživetje in ni prekarno. Res je, da so družbe veliko bolj prožne in dinamične, kot so bile v preteklosti, vendar so znotraj tega vseeno pomembna stabilna delovna razmerja, kjer posameznik lahko načrtuje za nekaj let vnaprej.

Prejšnji teden je zavod za zaposlovanje objavil, da je število brezposelnih padlo pod 110.000. Kakšne so zaposlitve teh, ki so bili nad 110.000?

Slovenijo vedno gledamo izven konteksta drugih evropskih držav. Strinjam se, da je treba biti kritičen, vendar je treba pogledati, kakšna je situacija tudi drugod. Na žalost se delež zaposlitev za nedoločen čas zmanjšuje po vsej EU. V zadnjih 20 ali 30 letih se je bistveno povečal delež različnih oblik fleksibilnih zaposlitev, v času krize pa še toliko bolj.

Pri tem zmanjšanju brezposelnosti ne gre samo za sezonska dela, če primerjamo lanski julij z letošnjim, je 5,7 odstotka nižja brezposelnost, razveseljiv podatek je predvsem pri mladih, kjer je nižja za 11,9 odstotkov. Mladi lažje najdejo zaposlitev, ko je gospodarska rast in se ustvarjajo nova delovna mesta. Povečuje pa se nam delež dolgotrajno brezposelnih, zato je ukrepe aktivne politike zaposlovanja treba prilagajati tem skupinam.

Vseeno pa je dejstvo, da mladi dobivajo predvsem pogodbe za določen čas.

Eden izmed ciljev spremembe zakona o delovnih razmerjih je bila prav ta, da se bolj uravnoteži razmerje med pogodbami za določen in nedoločen čas ter da se zmanjša razlika v stroških med obema. Za pogodbo za določen čas so višji prispevki, za delodajalca je dražje, določili smo odpravnino. Z ukrepi, na primer, da ne plačajo prispevkov delodajalca, smo želeli spodbuditi zaposlovanje mladih do 30 let za nedoločen čas.

Vsekakor je med mladimi prevladujoča oblika zaposlitve za določen čas, a ta z vidika sistemov socialne varnosti ni tako zelo problematična, ker jim vseeno daje vse pravice socialnega zavarovanja. Prekernost je bolj problematična, ko gre za avtorske in podjemne pogodbe ter status samozaposlenega, predvsem če je to dejansko izhod v sili in ne lastna želja.

Pri ukrepih preprečevanja dela na črno, je možnost, da če inšpektor ugotovi, da gre za zaposlitev na črno, mora dati delodajalec človeku pogodbo o zaposlitvi. Pogovarjamo se, ali bi uvedli podobno rešitev, ko se ugotovijo elementi delovnega razmerja pri s.p.- jih.

Mladi se prebijajo s prekernimi oblikami dela, leta minevajo in potem niso več tako zelo mladi. Malo imajo možnosti, da se osamosvojijo in načrtujejo prihodnost. Ali ne kliče takšno stanje po razmisleku v družbi, kako naprej?

Dovolite mi malo bolj globalen pogled. Tako kot so danes družbe prožne, niso bile še nikoli, bodisi na trgu dela bodisi v družinskih razmerjih. Nikoli ni bilo toliko ločitev. Stalnost je velika redkost v vseh družbenih razmerjih. Slovenija je del te globalne zgodbe.

Vsi sociologi govorijo o fleksibilnih družbah in družbah tveganja, kjer se tveganje, ki so ga prej prevzemale vmesne strukture v družbi, mnogo bolj prenašajo na posameznika. V teh razmerah se nekateri znajdejo bolje, drugi slabše. Zato je nujno vzpostavljanje struktur, da se to tveganje zmanjša. Na primer, pogovarjamo se, na kakšen način lahko samozaposlene med seboj povežemo, da zmanjšamo njihova tveganja. Ali bi bila neka varovalka, če se povežejo v zadruge? Ali bi bilo smiselno vzpostaviti kakšen drugačen sistem solidarnosti znotraj zdravstvenega zavarovanja samostojnih podjetnikov, ki je eden najbolj problematičnih?

Znotraj se moramo pogovarjati, ker sveta, ki je zunaj nas, ne moremo spreminjati, da bo bolj stalen, stabilen in predvidljiv. Znotraj obstoječih struktur je treba iskati možnosti. Odgovoriti si moramo na nekaj temeljnih vprašanj – ali smo posamezniki, ki smo del te družbe, pripravljeni to storiti? Koliko je solidarnosti, pripravljenosti, da delamo za drugega? Koliko smo individualisti in koliko verjamemo, da smo skupnost mi vsi in da če gre skupnosti dobro, gre dobro tudi posamezniku? To so vprašanja o prihodnosti države blaginje, ki jih v Sloveniji morda premalo naslavljamo.

Denimo, koliko naj gre za prerazporeditve? Koliko denarja naj damo za socialno politiko? Znesek se v obdobju krize ni bistveno zmanjšal, samo nihče ne ugotovi, da je šlo za medgeneracijsko spremembo. Zaradi staranja prebivalstva gre vedno več sredstev v pokojnine in zdravstveni sistem. Potrebujemo medgeneracijsko solidarnost, nov družbeni dogovor glede teh vprašanj, saj bo sicer težko priti do nove družbene pogodbe brez večjih nesoglasij.

Želela bi si, da bi organizirali posvete o prihodnosti države blaginje. Država blaginje, kot jo pozna Evropa, tudi evropski socialni model, je temeljil na modelih socialnega zavarovanja, ki so se napajali zlasti iz prispevkov, ki izhajajo iz dela. Strošek dela pa je eden izmed elementov konkurenčnosti. Težko zagotavljaš konkurenčnost v globalnem okolju, zato so pritiski na znižanje stroškov dela in na sisteme socialnega zavarovanja in si v bistvu v začaranem krogu.

Zato je potreben dogovor, na kakšen način v spremenjenih okoliščinah zagotavljati socialno varnost ljudem. To ni samo stvar Slovenije, ampak tudi vprašanje evropskega socialnega modela. Tudi druge države, denimo Nemčija in Avstrija, imajo podobne probleme.

Ena od točk, ki je povezana z medgeneracijsko solidarnostjo in kjer že več kot desetletje nikakor ne moremo priti do družbenega dogovora, je dolgotrajna oskrba.

Za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo je potrebno vzpostaviti nov sistem socialnega zavarovanja, nov način financiranja in doseči nov družben dogovor. Nismo najbolj uspešni v tem.

Ko govorimo o prihodnosti države blaginje in medgeneracijski spremembi, kam gre denar zaradi realnih potreb v družbi, je dolgoživa družba največja paradigmatična sprememba. Za prilagoditev se bomo evropske države, ob deležu starejših, ki jih bomo imeli – Slovenija je v zgornji tretjini držav, ki bo s tem najbolj soočena – nujna sprememba miselnosti in vseh sistemov.

Če glede dolgotrajne oskrbe ne bomo storili nič, bo delež na starostnika oziroma njegovo družino vedno večji, kar pomeni, da si nekateri tega ne bodo mogli privoščiti. Potreben je dogovor o tem, kolikšen delež financiranja bo prevzel sistem socialnega zavarovanja, kolikšnega država oziroma bo šel iz davkov in kolikšen bo zasebnikov, torej da bo posameznik plačal za storitev. V liberalnih sistemih posamezniki participirajo več, v bolj socialdemokratskih modelih blaginje je pa več prerazporeditve in država vsem zagotovi več.

Zavedamo se, da ne moremo dodatno obremeniti dela, zaradi konkurenčnosti, hkrati pa se moramo zavedati, da ne moremo vzpostaviti sistema, kjer bo prispevala samo aktivna populacija. Delež neaktivnega prebivalstva se tako povečuje, da bi bil težko vzdržen, če ne bo vzvodov, da bodo prispevali tudi upokojenci. Zato je predlog, da se obstoječ sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga plačujejo tudi upokojenci in nima funkcije dodatnega plačevanja storitev, ampak samo dofinancira obvezno, preoblikoval in bi del šel tudi za dolgotrajno oskrbo.

Pri tem je ključen dogovor z ministrstvom za zdravje, kako to doseči. Brez dodatnega vira bo sistem težko vzpostaviti, predvsem pa ne bo finančno vzdržen več kot nekaj let. Ne želimo pa vzpostaviti sistema, kjer bi velik delež ljudi ostal zunaj.

Kako kaže beli knjigi o pokojninski reformi, ki ste jo napovedali za letos?

Pokojninski sistem je pomemben, ker zanj porabljamo velik delež bruto domačega proizvoda, po drugi strani pa zagotavlja varno starost ljudem. Brez njega bi bila stopnja tveganja revščine bistveno višja, kot je. Reforma, ki je bila sprejeta 2013, daje rezultate, tudi delež BDP, ki ga namenjamo za pokojnine, se je zmanjšal. Povečala se je upokojitvena starost žensk in stabilizirala pri moških, tudi dopolnjena pokojninska doba se je povečala.

Pomembno je, da pokojnine ne padajo več. Vendar so vse to kratkoročni učinki. Strokovna skupina bo do konca leta pripravila belo knjigo, z dobrimi mikrosimulacijskimi modeli. To bo strokovna podlaga za razpravo s socialnimi partnerji in tudi v širši družbi, kakšen bo sistem po letu 2020.

V beli knjigi bomo zagotovo odprli vprašanje drugega stebra – nujno je treba doseči večjo vključitev ljudi vanj, potrebna bo reorganizacija invalidskega zavarovanja, ki smo ga od 90. let pustili bolj ali manj pri miru. Zelo pomembno pa je, da bomo v okviru nove finančne perspektive podjetjem pomagali, da se pripravijo na starajočo delovno populacijo. Preko evropskih sredstev bodo podjetja dobila denar, da bodo prilagajala svoje notranje in organizacijske procese ter opremo, da bodo starejši lahko delali dlje.

Ali se vam ne sliši paradoksalno, da se namenja posebna sredstva za prilagajanjem delovnih mest starejšim in da se upokojitvena starost zvišuje, medtem ko je na drugi strani armada mladih brezposelnih?

To je statičen pogled. Mlademu ali staremu, ki danes ne dobi zaposlitve, seveda razglabljanje o tem, kaj bo čez 5 ali 10 let, nič ne pomeni, ker ima problem zdaj. Država pa mora gledati vnaprej. Glede na število prebivalcev, kohorte, ki jih imamo, koliko je novorojenih in kako se stara prebivalstvo, bo Slovenija imela premalo delovne sile. Tako kot Nemčija in druge evropske države. Nemčija je, denimo, zato v času krize poskušala svoje prehodne potrebe po delovni sili zadovoljevati z aktivno politiko privabljanja mladih, predvsem iz južnoevropskih držav.

Slovenija mora reševati trenutno situacijo, hkrati pa imeti pogled, kakšne bodo potrebe v prihodnje. Brez tega, da bomo imeli gospodarsko rast, dobra podjetja, ki bodo ustvarjala dodano vrednost in nudila kakovostne zaposlitve, je pogovarjanje o tem, kako bodo prilagajali delovna mesta potrebam starajoče se populacije, nepomembno. Bistveno je, da ustvarimo pogoje, da bodo lahko delali tako mladi kot starejši.

Ali vas odhajanje mladih izobraženih ljudi v tujino skrbi?

Skrbi me predvsem takrat, ko to ni samo začasno. Če nekdo odide in se ne vrne, je za nas kot družbo to izguba.

Ali se vam zdi, da je potreben razmislek tudi o razkoraku med izobraževalnim sistemom in trgom dela? Profili, ki prihajajo iz fakultet, so drugi kot profili, po katerih povprašujejo delodajalci. Ali je treba prilagoditi izobraževanje ali se vprašati o strukturi trga dela?

Vsi družbeni podsistemi so med sabo prepleteni. Nisem pristaš tega, da je izobraževalni sistem popolnoma podrejen gospodarstvu ali potrebam trga, ker se pri majhnem gospodarstvu, kot je Slovenija, razmere lahko zelo hitro spremenijo. Moramo imeti politiko usmerjeno v to, da krepimo znanost in razvoj, hkrati pa večjo stopnjo povezanosti med izobraževalnim in gospodarskim sistemom, kot jo imamo zdaj.

V osnovi je problem Slovenije, da so vsi sistemi dokaj zapleteni in imajo svojo administrativno logiko, ki se težko prepletajo z neko drugo logiko. Tak primer je, ko smo vzpostavljali sistem vajeništva, ko je bil ključni problem, kako lahko nekdo pride iz gospodarstva delat v šolo in kako lahko učenca, ki ima status dijaka, pošljemo v podjetje – kakšen ima potem status in zavarovanje. Skratka, to so naši problemi. Kot družba bomo morali vse te sisteme poenostavljati. To velja tudi na področju sociale.

Za konec – jeseni bo ustavno sodišče odločalo glede dopustnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Kaj pričakujete?

Če bi me to vprašali pred nekaj leti, vam bi odgovorila, da bo ustavno sodišče vsekakor preprečilo možnost referenduma. Danes nisem tako gotova in si samo želim, da ne bi zopet odločali o človekovih pravicah in da ne bi zopet večina odločala o manjšini. Žalostno je, da se v družbi toliko časa pogovarjamo o enih in istih stvareh.