Prispevki

Predsednik Židan ob dnevu samostojnosti in enotnosti: “Država je skupnost. Z njo in za njo moramo ravnati odgovorno in pošteno.”

Dragi Slovenke in Slovenci,

spoštovani poslanke in poslanci!

Štejem si v čast, da lahko spregovorim ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ob obletnici te zgodovinske odločitve in ključnega koraka v uresničitvi sanj o ustanovitvi lastne države.

Cenjeni visoki gostje, pozdrav tudi vam, ki s svojo prisotnostjo poudarjate pomen našega praznovanja.

Slovenke in Slovenci se s ponosom spominjamo časa, ko smo pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini in odločnosti, s katero je bila priborjena naša samostojnost.

Trdno v našo zavest je usidran 26. december 1990 in razglasitev rezultatov plebiscita, na katerem se je za samostojno in neodvisno Slovenijo opredelilo 88,5 % vseh volilnih upravičencev. A vendar je bilo do končnega cilja potrebnih več ključnih korakov.

Majniška deklaracija, v kateri je bila prvič jasno izražena namera o suvereni državi slovenskega naroda, ni izražala le težnje po samostojnosti, temveč je opredelila tudi vrednote, na katerih naj temelji slovenska država. Med njimi je na prvem mestu spoštovanje človekovih pravic.

Nadalje je Ustava Republike Slovenije določila, da se te človekove pravice uresničujejo neposredno na njeni podlagi in da je država dolžna zagotavljati njihovo varstvo. Šlo je za odgovorno zavezo, da Slovenija kot država stopa na samostojno pot, pri tem pa prevzema vse obveznosti do svojih državljank in državljanov.

Pomembno je, da premislek namenimo dolgi poti, ki smo jo prehodili, da lahko danes živimo v samostojni državi, zavezani k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju. Vse te korake smo izvedli po demokratični poti. Zato mora biti tudi vnaprej naša skupna zaveza spoštovanje pravne države in demokratičnih vrednot.

O samostojnosti, neodvisnosti, državotvornosti in ne nazadnje pogumu, ki je bil takrat potreben, je bilo ob priložnostih, ki jim to vsekakor pritiče, v preteklih letih precej povedanega.

Ne smemo pa dopustiti, da obletnica razglasitve rezultatov plebiscita o samostojnosti ostane le slavnostno obeležje, brez kritike in vrednostnega preseka naše družbe ter ocene odgovornosti do sebe, skupnosti in prihodnjih generacij.

Prav zato, ker smo si v stoletnih prizadevanjih izborili današnji obseg svobode, se moramo vprašati, za kakšne cilje jo uporabljamo. Kakšno državo gradimo? Kakšen odnos imamo drug do drugega, državljank in državljanov? Ali ustvarjamo družbo, ki bo boljša za vse, ne le za izbrance?

Spoštovane in spoštovani,

letošnje leto je zaznamovala 100. obletnica smrti velikega pisca Ivana Cankarja. Njegove misli so tudi po vsem tem času neverjetno aktualne:

»Ker narod potrebuje v teh težkih časih vse svoje sile, kliče vse in vsakogar! Če kdaj, v teh časih je potreba, da si zvesto pogledamo iz obraza v obraz, da si sežemo v roke, se strnemo v eno vrsto.«

»Jaz upam v življenje!« je zapisal Cankar. »In takrat, kadar si uresničimo to pravo življenje, takrat si bomo zopet pogledali v oči in se povprašamo: Kdo si? Kako misliš ti?«

Mi, nosilke in nosilci političnih in drugih družbenih položajev, moramo biti zavezani k odgovornemu in državotvornemu delovanju. Najprej in predvsem smo dolžni krepiti medsebojno spoštovanje in strpnost. Spodbujati in zaupati. Si privoščiti uspehe in si pomagati v stiskah. Ti koraki so nujni, a ne dovolj za pozitivne spremembe in naše stremljenje k bolj demokratični in vključujoči skupnosti.

Država ni nekaj neotipljivega in ni zgolj zbir zakonov in pravnih zapisov, niti ne političnih odločitev. Država je skupnost. Z njo in za njo moramo ravnati odgovorno in pošteno. Ta dolžnost izhaja iz naše odgovornosti zaščititi in krepiti plebiscitarne vrednote, vezivo naše države. In verjamem, da nas bodo le-te usmerjale v dejanjih za skupno dobro.

Oblikovanje soglasja o razvoju naše države bo odločilnega pomena za naš nadaljnji napredek. So točke, na katerih je Slovenija zmožna doseči spodbudno enotnost: vlaganje v znanje in znanost, solidaren razvoj zdravstva, spoštovanje okolja in trajnostni gospodarski razvoj, posluh za kulturo in lasten jezik, pravo razmerje varnosti in svobode, kakovost življenja in blaginja prihodnjih generacij.

Pozivam vse nas, da se bolj potrudimo za uresničevanje skupnih ciljev. Na izzive v naši družbi glejmo z odprtimi in kritičnimi očmi. Odgovore na probleme iščimo s čim širšim možnim soglasjem. Prizadevajmo si, da z vsem, kar delamo in kakor živimo, za seboj puščamo svet boljši in lepši za vsakogar.

To je najbolj dragocen prispevek k ohranjanju izročila naše samostojnosti in enotnosti!

Spoštovani poslanke in poslanci,

dragi državljanke in državljani,

sprejmite, prosim, ob prihajajočem prazniku samostojnosti in enotnosti iskrene čestitke ter moje najboljše želje za novo leto 2019.

Podpredsednica DZ Bojana Muršič nagovorila Državni zbor na slavnostni seji ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Slavnostni govor podpredsednice Državnega zbora mag. Bojane Muršič na slavnostni seji Državnega zbora ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki je potekala v sredo, 23. decembra 2015.

“Spoštovani predsednik republike, spoštovani ostali visoki gostje!

Cenjeni državljanke in državljani Republike Slovenije!

Na ta dan pred 25 leti smo se na plebiscitu skorajda soglasno, s kar 95-odstotno podporo tistih, ki so se udeležili plebiscita, odločili za samostojno in neodvisno državo Slovenijo.

“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan.”

To hrepenenje je postalo realnost. Zasijalo je z najžlahtnejšimi barvami državnosti.

Z zaupanjem; brez garancije.

S ponosom; brez navdušenega občinstva.

Z zanosom dolgoletnih želja.

Dozorelo narodovo identiteto smo 23. decembra 1990 okronali z odločitvijo, da želimo živeti v lastni državi. Državnost smo si upali zaživeti. Prepreke so bile tisti čas zgolj izziv. Na dileme pa smo po tej plebiscitarni odločitvi kljub mladosti naše države odreagirali z zrelostjo in odločnostjo! Naša državnost je tisti čas gorela z vso močjo. Bila je navdihujoča. Državo smo želeli in zmogli postavili sami. Z voljo in odločnostjo. Negotovosti smo se uprli skupaj. V povezanosti. Brez te danes ne bi mogli govoriti o samostojnosti. Dihali smo za iste cilje; za skupno dobro. V enotnosti. Takrat smo presegli delitve na naše in vaše. Bili smo skupna sila.

Tako ne dovolimo, da 25. obletnica plebiscita ostane le slavnostno obeležje. Naj bo razgledna ploščad, s katere moramo brez predsodkov v bojazni za lastno vrednost pogledati naokoli in resnično uvideti, koliko dobrega smo postorili. Predvsem pa si iskreno priznati, kje smo zašli s skupne poti. Kje so manki, ki jih moramo odpraviti.

Danes ni na mestu vprašanje, v kakšni državi želimo živeti. Odgovor smo na plebiscitarni dan zapisali z zlatimi črkami – v samostojni in neodvisni državi. Naučiti pa bi se morali, da do razhajanj, delitev in vsega destruktivnega pride takrat, ko samostojnost in neodvisnost postaneta plen ozkih interesov, kalkulacij vseh vrst, tako političnih kot kapitalskih. Ponotranjiti moramo spoznanje, da se država in državnost ne merita v zapisih demokratičnih postulatov, temveč v njihovih polnih uresničevanjih. Prav tako moramo spoznati, da različnost ne ogroža enotnosti, temveč jo bogati. Da samostojnost ni mlinski kamen uresničevanja države navzven, temveč njen največji atribut. Ta spoznanja smo prevečkrat zanikali in jih ujeli v past družbenih, političnih, ekonomskih ter socialnih vprašanj; kljub dokazom, da zmoremo izzive reševali le takrat, ko gremo onkraj tega škodljivega ravnanja.

Spomnimo se, kako ambiciozno smo se znali enakovredno postaviti ob bok večjim. Kako smo dokazovali, da je mednarodna skupnost prostor, kjer bomo vrednote sožitja, spoštovanja in vzajemnosti ne le živeli, temveč jih nadgradili. Ta naša prizadevanja, to ambicijo so v nas prepoznali. V možnostih ekonomskega razvoja, povezanosti ter varnosti smo postali polnopravna članica mednarodnih organizacij. Dandanes, ob novih globalnih dilemah pa se zdi, da smo ta hotenja v preveliki meri usmerjali v državnost navzven; znotraj naših meja pa jih preveč ogradili za zidovi politike. Le-ta je v nenehnih trenjih prevečkrat izgubljala stik s temeljnimi vrednotami lastne države.

Težka finančna in gospodarska kriza je globoko zarezala v življenja naših državljank in državljanov. Hkrati pa je načela zaupanje, kar se kaže v vse večjih ekonomskih, socialnih in moralnih razjedah. Teh razjed pa ne bomo ozdravili, če se ne bomo sposobni spopasti z vprašanji elitizmov. Tistih, ki so se namesto soočenja s problemi z njimi okoriščali. Elitizmov, zraslih iz korupcije in klientelizma. Ali pa tistih, ki se skrivajo pod krinko funkcij, brez osebne odgovornosti do družbe in njenih posameznikov; ki v imenu kratkoročnih rešitev vedno iščejo bližnjice za krpanje pravne, ekonomske in politične praznine. Ki se nimajo poguma spoprijeti s pravo naravo problemov, temveč jih le prelagajo in s tem poglabljajo.

Prihodnost smo pred 25 leti videli kot razsvetljeno cesto. Cesto, na katero so svetile luči optimizma. Čeprav je bila polna preprek, pa nismo zgubili prepričanja, da jih ne bi zmogli premagovati; prav zaradi skupnih vrednot. Če imamo danes krizo vrednot, prav tistih, ki so nas združevale, je čas, da jih ponovno zaživimo. Veliko dela je pred nami. V ugodni gospodarski klimi je treba nadaljevati z ukrepi zmanjševanja brezposelnosti; težiti k revitalizaciji bančnega sektorja tako, da bo ta služil ljudem in gospodarstvu; spodbujati ustvarjalno okolje, kjer bo inovativnost vzklila v nova delovna mesta; povečati tok investicij tam, kjer bodo te učinke multiplicirale v prid gospodarskemu in družbenemu okolju.

Krepiti moramo pravno državo. Ta naj ne bo labirint, iz katerega izhod lahko najdejo le privilegirani; temveč naš varuh, pod streho katerega smo vsi enaki pred zakonom. Narediti moramo vse, da bodo človekove pravice sveti gral naše družbe, v katerega ni nikomur dovoljeno zlivati svojih strahov in bojazni, ga skrivati ali zanikati v imenu tradicije in procesov.

Negovati moramo socialno državo. Ta ne sme postati država v državi, v lasti pogajanj in kompromisov. Je ustavno določilo, kateremu moramo z vso ponižnostjo in odgovornostjo priznati status veziva uspešne družbe. S tem pa jo dokončno izpuliti iz rok tistih, ki mislijo, da je socialna država breme. Največje breme družbe se skriva ravno v ignoranci do socialne države, do ranljivih skupin, brezposelnih ali tistih, ki od svojega dela ne morejo preživeti, do mnogih upokojencev, vseh, ki ravno zaradi zanikanja socialne države plačujejo najvišjo ceno.

Priznati si moramo, da je zdrava država lahko samo tista, ki skrbi za zdravje svojih ljudi. Da je delo vrednota in ne miloščina, ki v imenu kapitalskega pohlepa pošilja ljudi pred vrata humanitarnih organizacij. Da se od tistih, ki upravljajo z našim, državnim premoženjem, terja največja mera odgovornosti v duhu dobrega in transparentnega gospodarjenja. Da je skrb za kakovostno in dostopno izobraževanje naložba v razvoj naše družbe in edini garant za njen dolgoročni obstanek. To so napori, ki jih moramo dandanes, še v večji meri kot do sedaj, od besed usmeriti k dejanjem. K temu nas je zavezal plebiscit pred 25 leti.

Posledice finančne in gospodarske krize bomo odpravljali še dolgo. Za reševanje nastale begunske problematike bodo potrebni večji napori celotne mednarodne skupnosti. Ti pretresi so našo državo – če si želimo priznati ali ne – postavili pred velike dileme; tudi v iskanju kratkoročnih rešitev za nastale razmere in v nujnosti dolgoročnega vpogleda v mednarodne procese ter naše vloge v njih. Z izzivi se lahko uspešno spopadamo le, če delujemo povezovalno in enotno. Na nas je, da zopet najdemo to samozavest – plebiscitarno samozavest. Takšno, ki krepi zavedanje, da pod okriljem skupnih evropskih vrednot ni treba samo sprejemati danih okoliščin, temveč se moramo nanje proaktivno odzivati.

Spoštovani,

naš narod nikoli ni ubiral lahke poti, a ob ključnih trenutkih je vedno znal ubrati pravo. Iz zorenja 25-ih let je moč uvideti, da smo naprej stopali takrat, ko smo se rešili spon navideznega ugodja. Ko smo skromnost zamenjali s samozavestjo. Prepoznali, da moramo biti sebi največji zaveznik. Vse tisto, kar smo živeli ob postavljanju naše države. Čas je, da to moč ponovno prepoznamo!

Spoštovane in spoštovani,

ob državnem prazniku Vam iskreno čestitam, ob tem pa Vam želim mirne praznike ter vse dobro v prihajajočem letu!”