Prispevki

Milan Brglez: Razmišljanje ob dnevu upora proti okupatorju in delavskem prazniku

Prihajajoči prazniki so pogosto osnova, da si naredimo dopustniški most in da te – običajno lepe – aprilsko-majske dneve preživimo v naravi, na morju ali pa v družbi tistih, ki jih imamo radi. Manj pa se, vsaj tako kažejo izkušnje, pogosto in radi sprašujemo, kaj nam sploh pomenita 27. april in 1. maj. Kaj nam pomenita kolektivno – za naš narod, našo družbo in našo državo?

27. april, Dan upora proti okupatorju, nekoč Dan Osvobodilne fronte, je v prvi vrsti simbolna prelomna točka slovenskega upora proti tistim, ki so želeli našo domovino razkosati, naš narod in jezik pa potisniti v pozabo kot napako zgodovine. Zgodovinarji radi poudarijo, da je bila Osvobodilna fronta (OF) najprej Protiimperialistična fronta, v osvobodilno se je preimenovala šele ob napadu na Sovjetsko zvezo, junija 1941. Bolj kot o imenu te organizacije je umestno, da se vprašamo o njenem namenu. Bil je april 1941, Slovenija je bila, potem ko je starojugoslovanska vojska razpadla, razkosana, mnogo naših ljudi je že bilo ustreljenih kot talcev, začeli so jih tudi izganjati. 

Nad našo domovino so se zgrnili črni oblaki, milosti za kogarkoli, ki bi hotel misliti in delovati v slovenščini in slovensko, ni bilo. V tem težkem trenutku za naš narod in našo zgodovino se nekaj posameznikov združi. V plemenitem namenu. S ciljem, da osnujejo organizacijo ali morda samo gibanje, ki bo pomagalo osvoboditi naš narod. Ki bo omogočilo, da bo ozemlje, ki ječi pod tujimi škornji, »spet slovensko«. Lahko jim očitamo naivnost, lahko jim pripišemo neumnost, vsekakor pa jim moramo priznati, da so bili pogumni. In da so bili državniški. Kajti brez njihove angažiranosti bi potrebovali veliko več časa, da bi se organizirali v odporniško gibanje, ki bi povezalo sprva spontane ljudske upore proti okupatorjem in kasneje tudi njihovim domačim pomagačem ali izdajalcem v narodnoosvobodilni boj (NOB). 

OF je posebna in edinstvena, ko razumemo čas in prostor, ko je nastala. Biti pogumen in tvegati v miru je – sploh če gledamo z današnje perspektive – drzno, a biti pogumen in tvegati v pogojih, ko večina trepeta za lastno preživetje in skrbi le za svoje vsakodnevno življenje, je vizionarsko. A vizionarstvo ni edina vrednota, ki jo slavimo 26. ali 27. aprila. Pomembni vsebini tega praznika sta tudi solidarnost in enakopravnost. Enakopravnost v tem, da OF ni sestavljala samo ena monolitna struktura, ampak so v to obliko ljudske fronte vstopili ljudje (danes bi rekli mnenjski voditelji) z vseh vetrov – partijci, krščanski socialisti, sokoli in kulturni delavci. Vsi so imeli pred vojno svoje politične interese, marsikdaj tudi nasprotne drug drugemu. A ko je šlo za narod in jezik, so se združili. Sprva na enakopravni osnovi. Ja, res je, Dolomitska izjava dve leti pozneje je zaradi enotnosti OF priznala prvenstvo Komunistične partije, a so se ustanovni člani OF o tem v tedanjih pogojih odločili demokratično in z odgovornostjo. S tem so sicer NOB politično povezali tudi z nasilno družbeno revolucijo v imenu delavcev in kmetov.  

Delovanje OF in partizanski način bojevanja v NOB je temeljil na solidarnosti. Ideja OF je bila, da osvobodijo Slovenijo in utemeljijo družbo na tovarištvu in sodelovanju med ljudmi – ne človek proti človeku, ampak človek s človekom. In spet: prišlo je tudi do napak, preuranjenega stopnjevanja družbene revolucije in celo do zločinov. A za te niso krivi ne OF in ne tisti, ki so za svojo domovino dali svoja življenja. Slavimo predvsem naš upor proti okupatorjem in kolaborantom ter s tem boj za našo nacionalno osvoboditev, pri čemer priznavamo dejstvo, da je za (ne pa pred!) njima potekala in po osvoboditvi prevladala nasilna družbena revolucija, ki je odpravila tudi začetni politični pluralizem v OF. To je ključno sporočilo 27. aprila.

Kaj pa 1. maj? Ker smo v Evropsko unijo (EU) vstopili na ta dan pred petnajstimi leti nas praznovanje mednarodnega praznika dela spominja, da je tudi EU prostor, kjer moramo nadaljevati boj za delavske pravice. Zato Evropa in Slovenija nista »ali – ali«, ampak »in – in«. Če želimo narediti korak naprej doma, moramo narediti korak naprej tudi v Evropi. Narediti jo moramo drugačno, bolj solidarno, bolj ukrojeno po človeku, bolj v službi ljudem. A to si moramo izboriti. Tako, kot so si delavske pravice izborili v Čikagu leta 1886. Danes se nam zdi 8-urni delavnik logičen. Ampak ni bilo še dolgo nazaj, ko je bil delavnik neomejen. Ko je delavec živel za to, da je delal. 

Danes pa – vsaj v večini primerov – delamo zato, da lahko živimo. Kljub umestnim pomislekom bi tako moralo biti. Res pa je, da smo zaradi ideološke zaslepljenosti ali samoumevne navajenosti to razumevanje delno tudi prostovoljno dali iz rok. A kot smo dali, tako si smemo vzeti nazaj, kar nam pripada. In osemurni delavnik je, kot je tudi pravica do 35-urnega delovnega tedna, naša pravica. Pravzaprav je pravica – danes, v dobi industrializacije in robotizacije – tudi to, da delamo manj za isto ali večje plačilo. Ne za manjše, kot bi kdo hotel. Namen napredka ni le kopičenje bogastva pri kapitalistih in bogataših, ampak tudi pravična družbena prerazdelitev slednjega. Solidarnost. Enakopravnost. Ne v rezultatih, ampak v (z)možnostih.

In prav vprašanje tega, koliko delamo, koliko je delo cenjeno, kako pomembno je delo – ne samo za preživetje, ampak za celoten razvoj civilizacije – je temeljno vprašanje, ki ga naslavlja 1. maj. Druženje in zabava, prav tako kresovanja na predvečer so prijetni, a ključ ostaja v vprašanju, kako narediti delo spet cenjeno, vredno, predvsem pa tako, da bo služilo človeku, ki ga opravlja. To lahko naredimo le na en način – z novimi, zelenimi in kakovostnimi delovnimi mesti, z delovnimi mesti znanja ter s tem dodane vrednosti, z delovnimi mesti, ki bodo omogočila ne samo dostojno, ampak dobro življenje za vsakogar. Z delovnimi mesti, ki ne bodo le »služba«, ampak bodo veselje. 

Kajti dober in lojalen delavec je zadovoljen delavec. Zato je prav, da delodajalci vedo, da če želijo, da je delo dobro opravljeno, morajo znati delavce nagraditi. Pravzaprav je nagrada premalo. Gre za njihovo družbeno odgovornost. Ustvariti morajo partnerstvo med delavcem in delodajalci. Biti si moramo enakopravni. In solidarni. V dobrem in slabem. Praznik dela, 1. maj, nas opominja na to, da je delo za človeka pomembno, saj krepi njegovo ustvarjalnost, njegove zmožnosti in sposobnosti, predvsem pa njegovo željo, da v izdelku, ki ga izdela, umesti sebe, svoje bistvo in sebstvo. 

Da. Dve prelomnici, a isto sporočilo. Sporočilo, da skupaj zmoremo več. Da zmoremo korak naprej ter da smo vedno v zgodovini, ko smo znali stopiti skupaj, naredili nekaj prelomnega. Za domovino, za družbo, pa tudi za nas same in za našo bodočnost. In zdaj, ob teh praznikih, je spet čas, da stopimo skupaj. Da naredimo prelom. Za boljšo Evropsko unijo. Za Evropsko unijo, ki bo drugačna. Ki bo prijazna človeku. Ki bo po meri ljudi. Solidarna in pravična. Okolju prijazna. Predvsem pa takšna, ki bo gledala in videla v bodočnost nas vseh. Zmogli smo leta 1886, zmogli leta 1941 in leta 1991. Verjamem, da bomo zmogli tudi 26. maja 2019. Ker gre za vse nas. In za naše otroke.

dr. Milan Brglez je predsednik Konference SD in poslanec v Državnem zboru ter kandidat za evropskega poslanca

Ministrica Katič na Boču: “Dan upora proti okupatorju je praznik ponosa, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice ter se bori za svoje interese in ljudi.”

Ministrica za obrambo Andreja Katič je bila v petek, 27. aprila, na dan upora proti okupatorju slavnostna govornica na proslavi občin Poljčane, Slovenske Bistrica, Oplotnica, Makole, Rogaška Slatina, Rogatec, Šmarje pri Jelšah in Podčetrtek. Ministrica Katič je v svojem govoru na Boču poudarila, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah in preizkušnjah se je naš narod boril ter zmagoval. “Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice. Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi. To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti,” je poudarila ministrica Katič.

V nadaljevanju je ministrica Andreja Katič povzela dogajanje v okviru narodnoosvobodilnega partizanskega boja na območju Boča in tragedijo, ki se je zgodila 9. marca 1945, ko je pod streli okupatorja padlo 6 borcev 1. bataljona Kozjanskega odreda in  vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva. Ministrica Katič je tudi poudarila, da se dandanes zgodovinska dejstva o naši polpretekli zgodovini vse preveč potvarja in da žal slednja tudi mlajše generacije vse manj zanimajo. “Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost,” je še dejala ministrica na Boču. Na koncu je ministrica za obrambo Katič izpostavila, da se nam ni bati za sedanjost in prihodnost, saj smo za domovino pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so naše temeljne vrednote, treba pa je tudi ohraniti borbeni duh in enotnost, ki smo jo Slovenke in Slovenci ob ključnih dogodkih vedno dosegli.

Govor ministrice Andreje Katič na Boču v celoti:

Spoštovani župan Občine Poljčane, kolegi ministri, člani združenj zveze borcev za vrednote NOB, predsednik in predstavniki Zveze slovenskih častnikov, veterani vojne za Slovenijo iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske Policije, predstavniki Slovenske vojske, predstavnica veleposlaništva Ruske federacije, tovarišice in tovariši, spoštovani domačinke in domačini!

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim tu na Boču, na tradicionalnem srečanju domoljubov ob dnevu upora proti okupatorju!

Današnji dan je velik praznik. Zato veliko priznanje izrekam najprej organizatorjem in vam vsem iz tukajšnjih občin, ki ga tu na Boču že dolga leta tako slovesno obeležujete. Kajti to je dan, ki v nas obuja in utrjuje zavest o tem, v kakšnih težkih bitkah ter preizkušnjah se je naš narod boril. In v njih zmagoval. Vendar to še zdaleč ni le praznik spomina na preteklost. To je praznik ponosa nad tem, da smo narod, ki si zna izboriti svoje pravice! Narod, ki se bori za svoje interese in za svoje ljudi.  To je praznik samozavestnega naroda, ki bo zmagoval tudi v prihodnosti.  Pri tem sicer zares močno upam, da bitke na bojnem polju ne bodo več potrebne.    

Treba pa je stopiti skupaj in vedno znova združiti svoje moči. Ohraniti borbeni duh. Ta duh, s katerim ste se vedno znova dokazovali tudi Bočani in vaši predniki. Ti so že v 1. svetovni vojni na strani avstro-ogrske vojske dokazali, da so dobri vojaki. Nato so to vojaško izkušnjo nadgradili. Kot Maistrovi borci. Prvič v oboroženih silah, ki so se borile za naše lastne interese. Za slovensko severno mejo. A že čez dobri dve desetletji – aprila 1941 – pa se je slovenski narod znašel pred eno najhujših preizkušenj dotlej. Naša domovina, Slovenija, je bila razdeljena med tri okupatorje. Njihovi načrti so bili za slovenski narod uničujoči – dokončno zasesti in razdeliti slovensko ozemlje. Ga popolnoma podjarmiti.

Tu, na Štajerskem, so bile razmere še posebno krute. Okupator je to pokrajino nameraval narediti nemško. Po zelo agresivni poti. Zato je načrtno in brezkompromisno obračunaval z vsemi, ki so se raznarodovanju uprli. Svobodoljubni ljudje tistega časa so bili zaradi ljubezni do svojega naroda in domovine ter upora zločinskemu osvajanju sveta kruto kaznovani. Prisilno izseljeni ali pa odgnani v okupatorjeve mučilnice.

Tudi tu na Boču in v okolici je bil vsak opažen odpor aktivistov in partizanov, brezkompromisno kaznovan s požigi domačij. S streljanjem talcev v celjskem zaporu Stari pisker in mučenjem v drugih zaporih. Z zločinskim dejanjem na Frankolovem. Pogosti so bili primeri, da so domačine in druge zajete postrelili kar na domačih pragih. Dejansko je bilo delovanje odpora proti okupatorju tu, na obeh straneh Boča, zelo oteženo. Močno je bila namreč prisotna nemška Štajerska domovinska zveza, ki je onemogočala vsak odpor proti okupatorju.

Vendar je bil ta domoljubni odpor bolj trdoživ od še tako okrutnega okupatorjevega terorja. Razvijal in širil se je naprej! Tako so na Boč že konec leta 1942 in v začetku leta 1943 začele prihajati manjše skupine borcev Kozjanskega odreda. Še večji zagon pa je narodnoosvobodilnemu gibanju dal prihod 14. divizije na Štajersko. Tu so se tako zadrževali borke in borci Šercerjeve in Bračičeve brigade ter njunih bataljonov. Oktobra 1944 je bila tu postavljena tudi partizanska bolnica. Zgled humanosti sredi vojnih grozot. Nemci je na srečo niso odkrili.

Danes bomo tu položili venec tudi v spomin padlim 9. marca 1945. Prav je, da se posvetimo dogajanju, ki je pripeljalo do te tragedije. Na tem območju Boča se je od konca decembra 1944 do prvih dni marca 1945 zadrževala tudi druga četa 1. bataljona Kozjanskega odreda. Nemci so jo stalno zasledovali in napadali. Zvečer 8. marca 1945 so se namestili v zapuščenem hlevu na južni strani Boča, približno kilometer stran od Planinskega doma. V jutranjih urah naslednjega dne jih je presenetila skupina približno 100 dobro oboroženih gorskih lovcev in nemških policistov. Med padlimi borci je bil tudi vojak Rdeče armade, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva.

Prav zadnji meseci 2. svetovne vojne – takrat, ko se je že nasmihala svoboda – so terjali največ žrtev med partizanskimi borci in civilnim prebivalstvom na celotnem območju Boča. In kar je morda še huje – to se je dogajalo tudi prve dni svobode, ko so se po skrivnih poteh še umikale manjše skupine ustašev, četnikov in domačih izdajalcev domobrancev. Te skupine so po samotnih hribovskih kmetijah storile več zločinov. Najprej so nakradli hrano, nato pa pobili domačine na prenekateri kmetiji.

Spoštovani,

to so zgodovinska dejstva! A dandanes je videti, da se ta dejstva vse bolj potvarjajo. Da ta dejstva tudi mlajše generacije vse manj zanimajo.   

Žal to drži. Ankete že nekaj let kažejo, da mladi zelo slabo poznajo polpreteklo zgodovino. Zakaj je prišlo do 2. svetovne vojne? Da ne poznajo kratice OF? Da morda ne vejo, kako zelo so trpeli naši ljudje pod okupatorjevim terorjem – na Štajerskem, na Primorskem, po drugih pokrajinah, v našem glavnem mestu, obdanem z žico? Zakaj je bila odločitev za slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj edina domoljubna odločitev? Da nas je ta odločitev pridružila naprednim svobodoljubnim silam, ki so nastopile proti fašizmu in nacizmu? Da so se domobranci odločili za odkrito sodelovanje z okupatorjem? Ali se zavedajo tega, ko določene politične opcije želijo prikazati domobranstvo kot nekaj pozitivnega?!

Žal je dejstvo, da mladi – enega izmed najbolj prelomnih zgodovinskih obdobij za obstoj slovenskega naroda – poznajo slabše, kot npr. zgodovino antične Grčije. In to ne zgolj po svoji krivdi! Občutek imamo, da se je v šolah in v javnosti nasploh najbolje kar izogniti naši polpretekli zgodovini. Kot da vladata nek pretiran strah in previdnost. Morda se le še mi, ki imamo spoštovanje do NOB v srcu, večkrat – ne samo ob današnjem prazniku – spomnimo na temeljne točke Osvobodilne fronte. Te so ostale enake skozi ves slovenski narodnoosvobodilni partizanski boj, saj so ključne za obstoj in preživetje našega naroda:

  • Osvoboditev od tuje nadvlade,
  • združitev vseh Slovenk in Slovencev ter pokrajin, v katerih večinsko živijo,
  • samoodločba,
  • lastna narodna vojska in
  • lastna državnost.

To so usmeritve, ki so bile temeljne za našo prihodnost. Hkrati je bilo v Osvobodilni fronti vpeto prizadevanje za večjo enakost med ljudi. Za primerljiva izhodišča. Za preseganje ogromnih socialnih razlik, ki so obstajale v takratni družbi. Po osvoboditvi se je dejansko vzpostavila večja socialna enakost. Nov družbeni red. To je velika vrednota. In kje smo danes?

Pred svetovno gospodarsko krizo leta 2008 je 1% najbogatejših ljudi na svetu imel v lasti 42% vsega globalnega bogastva. Leta 2017 je ta 1% najbogatejših svoje premoženje povečal že na polovico. Iz krize smo torej izšli na plečih srednjega in nižjega razreda. Tako velika neenakost, koncentracija moči in bogastva zaostruje družbeni konflikt, ruši zaupanje in onemogoča dejanski napredek. Znamo danes ponovno zaustaviti vse večjo socialno neenakost? Priložnost, da se zaživi vsaj nekoliko drugače – bolje – je spet pred nami. Odločitev – komu bomo naklonili priložnost in kdo bo prevzel odgovornost, da vodi našo državo – je v naših rokah. To je naša državljanska pravica. Pravica, ki so jo naši predniki, in zlasti prednice težko priborili!

Od nas je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Ni prav, da nekateri to pravico, ki bi morala biti tudi dolžnost, obravnavajo z lahkotnostjo. Kajti pomembno je, da se odločimo, po kateri poti bomo šli v prihodnosti. Bomo šli po poti obujanja delitev? Ali po poti preseganja teh delitev? Po poti sodelovanja in enotnosti, ki nas je povezovala ob vseh ključnih mejnikih zgodovine našega naroda? To je zdaj naša kolektivna odločitev. Od nas pa je odvisno, ali – jo bomo in kako jo bomo izkoristili. Vedno je prostor, ki ga je mogoče napolniti z nerealnimi obljubami in s populizmom. Vendar je tudi jasno, kdo so posamezniki in skupine, ki skozi leta gradijo svoje delo za ljudi na socialnih in domoljubnih prepričanjih. Današnji Evropi niso tuji mržnja do tujcev, težnja po totalitarnem delovanju in slabitvi demokratičnosti. Tudi zato je ta odločitev tokrat še posebej pomembna.

Spoštovani,

med ljudmi, kot smo mi – tukaj zbrani – se nam ni bati za sedanjost in prihodnost. Radi imamo našo domovino. Zanjo smo pripravljeni veliko narediti. Domoljubje, tovarištvo in solidarnost so vrednote, ki nas vodijo. In vem, da se mi vsi skupaj znamo boriti. Da ne omagamo ob prvi preizkušnji. Niti ob naslednjih. In ne ob tistih, ki še sledijo. Vi, ki živite tu ob Boču, ste to velikokrat dokazali. Tudi v vojni za samostojno Slovenijo. Bodimo pogumni. In zaupajmo v nove zmage!

Živela Osvobodilna fronta!

Živela Štajerska!

Živela Slovenija!

Komentar dr. Igorja Lukšiča ob dnevu upora proti okupatorju: “Smrt fašizmu – svobodo narodu!”

Za osvetlitev pomena ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (kratica OF), ki se je zgodila 26. aprila 1941 v Vidmarjevi hiši v ljubljanski Rožni dolini, je dobro pogledati dogajanja v Evropi v prvi polovici 20. stoletja. Evropa in za njo svet sta zajadrala v prvo svetovno vojno, ne zaradi pomanjkanja moralnega kompasa ali zato, ker bi jima manjkal kak etični kodeks, temveč zaradi prerazporejanja političnega vpliva. Vladajoči sloji so si namenjali večji delež ustvarjenega kolača ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v lastnih in v koloniziranih državah. Podrejeni sloji so zahtevali večji vpliv na odločanje in si postopoma izborili volilno pravico: najprej za vse odrasle moške, nato postopno še za vse odrasle ženske.

S povečanim vplivom delavskih interesov se je krepil tudi tisti del proračuna, ki je prerazporejal družbeno bogastvo. Vojna se je bojevala tudi glede tega vprašanja, čeprav nikoli ta problem ni bi vključen v analizo vzrokov za vojno. Poleg tega sta si ob koncu stoletja nastali Nemčija in Italija še iskali več mesta v že razkosanem svetu, buržoazije manjših narodov so bile utesnjene v svojih ambicijah Turčije in Avstro-Ogrske, Francija in Združeno kraljestvo sta izgubljali prednost iz devetnajstega stoletja …

Konec prve svetovne vojne ni rešil vprašanj, zaradi katerih se je vojna začela, temveč je razmerje sil postavil bolj ali manj nazaj na izhodišče. Poskus socializma, da bi vpeljal nove vzorce političnih razmerij in delež bogastva in vpliva bolj demokratično razširil na večji del delavnih slojev, je propadel. Propadel je vključno s Sovjetsko zvezo, kjer je domnevno prišlo do delavske revolucije. Danes je bolj ali manj jasno, da je Sovjetska zveza v tridesetih izvajala diktaturo primitivnega tipa državnega kapitalizma.

Najbolj eruptivni poskus prevzema oblasti v Italiji  se je klavrno končal že leta 1922 z Mussolinijevim pohodom na Rim. Portugalci so stabilizirali državo z državnim udarom leta 1926, nato pa leta 1933 nadaljevali z odkrito fašistoidno diktaturo. Jugoslavija je uvedla diktaturo januarja 1929. V Španiji je leta 1931 zmagala ljudska fronta najprej na lokalnih nato pa leta 1933 še na državnih volitvah. Leta 1936 je bil izveden državni udar, ki je pripeljal do državljanske vojne in zmage falangistov in generala Franka leta 1939. V Nemčiji je leta 1933 na volitvah zmagal Hitler in v kratkem vpeljal diktaturo, ki je prek zavzema Avstrije in nato Češke peljala v začetek druge svetovne vojne leta 1939. Leta 1935 je bil izveden državni udar v Grčiji.

V Franciji je leta 1936 prišla na oblast ljudska fronta, ki se je razbila ob glasovanju o podpori Nemški aneksiji Češke. Razbila se je, ker ni vzdržala pritiska nacifikacije Evrope. »Our Empire«, kot bi rekel Churchill, je formalno nevtralen podpiral vsa discipliniranja delavskega gibanja po Evropi, prvi priznal Frankovo Španijo še pred koncem državljanske vojne, priznal aneksijo Avstrije in zasedbo Češke. Da nacifašizem ne bo šel samo v smeri njihovih interesov so ugotovili šele s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom in to obelodanili ob nemškem napadu na Poljsko in tedaj zamenjali vlado.

Evropa tridesetih let je bila zelo burna: sile levice, ki so zastopale množice delavstva, so uspevale samo tu in tam, praviloma pa so bile v sorazmerno kratkem času disciplinirane, prepovedane in potisnjene v ilegalo. Na drugi strani pa se je bohotil nacizem, fašizem, falangizem, ki je obetal politično umiritev (beri: vzdrževanje obstoječih centrov politične moči), vnos tradicionalnih vrednot in v spregi z rimokatoliško cerkvijo tudi ohranitev dovoljšnje mere fevdalnega elementa v še ne urbaniziranih delih Evrope.

Slovenstvo je fašizem izkusilo na polno že leta 1920 v Trstu s požigom narodnega doma. Sledilo je preimenovanje družin, prepoved rabe jezika v šolah in v javnem življenju, diskriminacija. To je vodilo do organiziranega upora tudi Slovencev v fašistični Italiji. V jugoslovanskem delu slovenskega ozemlja so se prelivale vse možne ideje in politične prakse, ki so vladale Evropi. Vladna politika je preganjala sleherni zametek alternative.

Karla Destovnika Kajuha so kot četrtošolca samo zato, ker je organiziral recitacijo pesmi, zaprli v politični zapor v Beogradu. Tudi Borisa Kidriča so kot sedemnajstletnega mulca zaprli zaradi komunistične agitacije. Danes je seveda jasno, da ne ta dva, niti t.i. zavedna mularija niso mogli ogrožati kraljevine niti ne diktatorskega režima, je pa izkaz prestrašene in konservativno (ne)orientirane Evrope tridesetih let.

Slehernemu inteligentu, ki je bil vsaj malo informiran o stanju v Evropi, je bilo leta 1941 jasno, kakšno usodo so slovenskemu narodu namenili v krojačnici velikih sil Evrope. Komur se je zarisal problem kot izbira med nacizmom in postopnim uničevanjem slovenstva na eni strani in na drugi upor zoper to, je izbral upor. Komur pa se je zarisal problem kot izbira med udobjem vsakdana v objemu velikih zahodnih sil (fašistične, nacistične vojske ali povojne angleške in ameriške) in sodelovanje s prepovedanimi komunisti, ta je ostal nevtralen doma. Kdor si je naslikal na steno hudiča v podobi sovjetskega komunista, da bi ohranil monopol oblasti izpred 6. aprila 1941, se je pridružil vsakokratni sili okupacije: najprej fašistični Italiji, po letu 1943 pa nacistični Nemčiji; oz. madžarski okupaciji v Prekmurju.

Ustanovitelji in najbolj agilni člani OF so bili oblikovani intelektualci in javno vplivne osebnosti. Šlo je za premišljene, reflektirane, informirane, razgledane Evropejce in svetovljane. Ne samo dobre, temveč najboljše poznavalce slovenstva, slovenskega narodnega vprašanja, razredne in slojevske strukture družbe. Ljudi z idejami, močnimi značaji in energijo. Šlo je za kombinacijo političnih izkušenj v javnem in tajnem delovanju, vključili so se ljudje z vojaškimi znanji in izkušnjami iz starojugoslovanske vojske in zagrizeni pravičniški mladci iz španske vojne, kar je bilo v razmerah okupacije najbolj pomembno.

Osvobodilna fronta je bila tudi nek cvet slovenske pameti, ne neka pocestna banda nezadovoljnežev, odpadnikov, marginalcev, ki bi jih vojna vihra zajela na cesti med vandranjem za izgubljenimi cilji. Bili so to družba strateških premišljevalcev: izhajali so s stališča, kam gre ta svet, kje smo mi kot Slovenci, kot prebivalci tega dela sveta, kaj so načrti velikih sil in kje so naši zavezniki za preživetje in okrepitev naroda, delovnih slojev ljudskih množic. Vsak od njih je izhajal iz tega, kaj je »moja« naloga: ne egoistična kariera, temveč zgodovinska naloga. Kaj sem jaz dolžan storiti v tem zgodovinskem trenutku!

Ni takšne politične forme drugje in v katerem koli času, kot je bila OF. Ko danes gledamo nazaj lahko to samo občudujemo. Jasni cilji, usmerjenost k ljudstvu, narodu, najvišjim človeškim vrednotam, sistematična graditev ljudske države, nacionalne države Slovencev, poznavanje razmerij sil v svetu, jasne orientacije, iskanje in vzdrževanje zaveznikov na Slovenskem, v Jugoslaviji, v Evropi in svetu, neizmerna energija, predanost.

Osvobodilni fronti je uspelo združiti veliko večino slovenskega naroda v politični organizaciji, ki je nadgradila do tedaj ustvarjene narodne ustanove, ustvarila še nove in jih povezala v tvorbo, ki je bila prva nacionalna država Slovencev, Ljudska republika Slovenija s svojim parlamentom in vlado. Ustvarila je zametke svoje vojske, ki so potem prešli v enotno armado federalne skupne države.

Ta vojska je pridobila tretjino dodatnega ozemlja v primerjavi  s situacijo pred vojno (pridobila je tudi Prekmurje, ki bi gotovo brez te vojske pripadlo Madžarski) in uspela dvigniti slovensko politično zavest do te stopnje, da od OF naprej Slovenci skupaj z drugimi znamo in zmoremo upravljati in voditi svojo državo. Da znamo iskati in najti zaveznike za realizacijo svojih ciljev. S to popotnico je bila možna samostojna pot v mednarodnem prostoru na čelu gibanja neuvrščenih, možna je bila samostojna pot v samoupravno ureditev in nato pot v popolno formalno neodvisnost samostojne države Republike Slovenije leta 1991, vstop v Evropsko Unijo 2004, NATO in OECD.

Ljudske fronte so v tridesetih letih 20. stoletja le tu in tam zmagale, a jih je militaristično-veleposesestniško-velikokapitalska naveza hitro odnesla v pozabo zgodovine. Naša je zmagala in se obdržala. Danes se v glavnem drži v še stoječi samostojni Republiki Sloveniji, nacionalni državi, drži se še malo v državnem prazniku, ki pa je vse bolj moteč za vse tiste, ki simpatizirajo z likvidacijo dosežkov delavsko-podrejenih slojev povsod po svetu.

V spomin na 26. april, ta veliki združevalni dogodek slovenskega naroda in na 27. april, dan upora proti okupatorju,  pa še program OF v temeljnih devetih točkah in glavna gesla OF:

Temeljne točke Osvobodilne fronte slovenskega naroda:

  1. Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
  2. Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
  3. Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
  4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
  5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
  6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda kot celota.
  7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratični način.
  8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
  9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Gesla OF:

  1. Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.
  2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.
  3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.
  4. SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.
  5. Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.
  6. Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.
  7. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

 

dr. Igor Lukšič je nekdanji predsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Ponosno praznujmo dan upora proti okupatorju!

Ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorju, smo se Socialni demokrati skupaj z Mladim forumom in Ženskim forumom poklonili v spomin narodnim herojem s polaganjem venca pri grobnici v parku ob Državnem zboru in nato še ustanoviteljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda pri spomeniku OF v ljubljanski Rožni dolini. V spremstvu garde Slovenske vojske je venca na obeh slovesnostih prvi položil in se poklonil tudi predsednik republike Borut Pahor.

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 1

Delegacijo Socialnih demokratov je letos vodil poslanec in podpredsednik DZ Matjaž Nemec, poleg njega pa med drugimi še predsednica Ženskega foruma SD Martina Vuk, podpredsednika Mladega foruma SD Andrej Omerzel in Arijana Dronjak, predsednik SD Ljubljana Marko Koprivc in podpredsednik Matjaž Špat.

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 6

Upor proti okupatorju je bilo pogumno in častno dejanje. Poklon v spomin vsem tistim, ki so dali svoja življenja za svobodo domovine, vsem državljankam in državljanom Slovenije pa iskreno čestitamo ob državnem prazniku. Praznujmo ga ponosno!

Polaganje vencev dan upora proti okupatorju 5

Galerija fotografij poklona ob Dnevu upora proti okupatorju

Ministrica Katič ob Dnevu upora proti okupatorju: “Upor je drža v slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati.”

Mestna občina Velenje je v počastitev Dneva upora proti okupatorju, 25. aprila, v Domu kulture Velenje pripravila slovesnost, na kateri je udeležence nagovorila ministrica za obrambo Andreja Katič. Pred prireditvijo je skupaj z županom MO Velenje Bojanom Kontičem položila venec k spomeniku padlim borcem NOB in žrtvam naci-fašizma, na trgu pred Kulturnim domom Velenje. Slovesnost on dnevu upora proti okupatorju so s kulturnim programom popestrili velenjski osnovnošolci.

Katičeva med govorom v Velenju

Govor ministrice za obrambo Andreje Katič na slovesnosti v Velenju:

“Spoštovani župan Mestne občine Velenje in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Velenje, spoštovana poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije, podžupana s soprogama, nekdanji župani, spoštovani župani sosednjih občin, častni občani s soprogami, svetnice in svetniki Mestne občine Velenje, borke in borci slovenskega narodnoosvobodilnega partizanskega boja, predstavniki veteranskih organizacij, Velenjčanke in Velenjčani!

Smo pred pomembnim praznikom – dnevom upora proti okupatorju. Praznikom, ko se spominjamo dogodka, ki je prelomno zaznamoval našo novejšo zgodovino. Prepričana sem, da tudi čeprav je od njega minilo že 75 let, pa ta dogodek osmišlja tudi aktualni trenutek. 27. april 1941 je bil dan, ko so v hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani bili postavljeni temelji organiziranega odpora slovenskih domoljubov proti okupatorjem. Proti okupatorjem, ki so razkosali našo domovino na zasedbena območja in jo imeli trden namen podjarmiti. In proti nacifašistični politiki, ki je nameravala zavojevati takratni svet. Če danes pogledamo na temeljne točke programa Osvobodilne fronte slovenskega naroda, nam je jasno, kakšni premočrtnost in vizija sta bili zajeti v njih. Te točke so izražale demokratične težnje slovenskega naroda in željo po državnosti. Šlo je za odločitev za boj, za oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, kar je bila edina prava odločitev.  Šlo je za združitev vseh Slovencev, kar je bilo veliko hrepenenje vseh domoljubov. Šlo je za pravico do samoodločbe pri urejanju notranjih zadev prihodnje Slovenije in njenih zunanjih odnosov. Šlo je za dosledno ljudsko demokracijo in prevzem oblasti. Šlo je za bolj socialno družbo. In seveda – šlo je za upor.

Prav upor je gotovo drža v našem slovenskem narodu, ki jo je treba slaviti in se po njej zgledovati. Razmeroma majhni narodi, kot je naš, so morali v to, da so se ohranili, vložiti ogromno truda. V to, da so se postavili nasproti vsem imperialističnim težnjam velikih narodov, da bi nas dokončno pokorili in izbrisali naš obstoj. Da so se postavili proti tistim, ki so hoteli uničili vse, kar nas dela edinstvene. Kar nas dela Slovenke in Slovence. Upor je bil nujen za naš narod, ki je dolgo, predolgo živel pod tujo oblastjo. Ko Slovenci nismo mogli biti gospodarji na svoji zemlji. Ko naši ljudje niso mogli posegati po vodilnih položajih v družbi. In ko so na žuljih njihovega dela lagodno živeli tuji oblastniki. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh je v svoji pesmi Kralj Matjaž zapisal: »Bradati kralj Matjaž le spi, spi in bo še dalje spal, njega sploh ni, samo naš strah ga za rešnika je izbral. /…/ Matjaž sem jaz, Matjaž si ti, smo mi in ste vi vsi, kar nas malih je, zatiranih ljudi. Matjaž je zagorski rudar, Matjaž je dolenjski drvar in ljubljanski cestar, iz Krope žebljar je Matjaž. Vsak delavec, ki na njegov se rovaš pitajo troti, vsak tak je Matjaž. /…/ In Kajuh je na koncu dodal: »Naš kralj, naš bradati Matjaž pa le spi in bo spal. Toda naš človek, naš človek bo kmalu svoj tilnik vzravnal!« Kako prav je imel Kajuh. Naši predniki so bili zravnani. Dokazov za to je veliko. Zravnani so bili v kmečkih puntih in v gibanjih za pravice  delavstva. In takrat, ko je šlo za slovenstvo in za ohranitev domovine.

General Maister je s svojimi borci po koncu prve svetovne vojne pogumno obranil našo severno mejo. Ko je čez dvajset let svet pretresala nova vojna grozovitih razsežnosti, so se domoljubni Slovenci vseh stanov s pomočjo Osvobodilne fronte organizirali v oborožen boj proti okupatorju. Zmaga nad njim, skupaj z zavezniki, je leta 1945 prinesla težko pričakovano svobodo in boljše življenje, utemeljeno na večji socialni pravičnosti. Ta zmaga je tudi tlakovala pot do samostojne in suverene države, kar smo uresničili leta 1991. V osamosvojitvenem obdobju je slovenski narod izkazal veliko enotnost. V vojni za samostojno Slovenijo pa so se na bojnem polju izkazali naši borci iz vrst Teritorialne obrambe in slovenske policije. Skupaj! Danes, 75 let po ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in ko že skoraj 25 let živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji, je trenutek, ko se moramo s ponosom zazreti na našo pot. Je pa tudi čas, ko moramo razmisliti, kje je naša zravnanost. Smo danes tudi mi tisti, ki kljubujemo vsemu, kar nas ogroža? Smo tisti, ki se upremo vsemu, kar ni prav in načenja našo družbo? Ali smo dovolj ponosni nase? Ali nismo preveč skromni ob zavedanju lastnih uspehov? Naši športniki se dvigajo na najvišje svetovne zmagovalne odre, tudi naši znanstveniki dosegajo uspehe, po katerih se zgleduje ves svet. Si zaupamo dovolj, da znamo svoje ljudi postaviti na vodilna mesta v gospodarstvu? Ali znamo tuje nasvete sprejemati s premislekom in ne za vsako ceno ter ravnati tako, kot je v našem interesu? Ali zgolj čakamo, da nas bo rešil nekdo drug – da nas bo rešil kralj Matjaž?

Zato je edino prav, da smo tudi, kar zadeva izzive, ki so še pred nami, pogumni in samozavestni. V prepričanosti v lastne sposobnosti nas morata krepiti spomin in ponos na vsa junaška dejanja v naši vojaški in državotvorni zgodovini. Pogumna težnja po osvoboditvi izpod okupatorjevega jarma in slovenski partizanski narodnooosvobodilni boj sta gotovo prelomni dejanji, ki nas tudi danes opogumljata v prizadevanju za dobrobit naše države. Države, v kateri bo vsem lepo živeti. In ki bo še bolj uspešna v mednarodnem merilu. Tudi pri nas, v Šaleški dolini smo upravičeno ponosni na uporništvo in domoljubje naših ljudi. Ponosni na trd in neizprosen boj, v katerega so šli naši narodnoosvobodilni borci. Ponosni na Šaleško partizansko skupino, ki je z oboroženim bojem proti okupatorju začela že poleti 1941. Ponosni na vse, ki so se hrabro uprli ponemčevanju. Naši kraji so kraji legendarnega pohoda na Štajersko slavne 14. divizije in njenih težkih bojev. To so kraji bitk, trpljenja in tudi upanja – kajti blizu nas, v Topolšici, se je zgodilo tudi eno najpomembnejših sklepnih dejanj v drugi svetovni vojni. 9. maja 1945 je namreč nemški generalpolkovnik Alexander Löhr podpisal kapitulacijo skupine armad E. To je pomenilo konec druge svetovne vojne v takratni Jugoslaviji in celotni Jugovzhodni Evropi.

Maja 1945 je torej prišla težko pričakovana svoboda. Naš rojak, pesnik in narodni heroj Karel Destovnik Kajuh tega dne žal ni dočakal. Čeprav je po njem hrepenel in o njem v pesmi Na oknu zapisal: »Ni več daleč tisti dan, ko okupator bo pregnan, takrat se bo vrnil še tvoj partizan, junak bo, nič več tlačan.«

Spoštovani,

danes je popolnoma jasno, da je bil narodnoosvobodilni partizanski boj tisti, ki je preprečil, da bi nas okupator uničil in izkoreninil identiteto našega naroda. Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, ki je ta boj utemeljil, je zato dogodek v slovenski zgodovini, vreden vsega spoštovanja. Kmalu bomo praznovali 25. obletnico, od kar živimo v samostojni in suvereni domovini, Republiki Sloveniji. Ponosni smo nanjo in na našo osamosvojitev leta 1991, kar je bila velika zmaga. Pot do nje je pomembno tlakovala skupna zmaga z zavezniki leta 1945. Kajti jasno je, da brez osvoboditve ne bi bilo osamosvojitve. Dan upora proti okupatorju pa nam tudi v današnjem času prinaša pomembno sporočilo. In sicer, da se je treba upreti vsemu tistemu, kar ogroža naš narod in našo družbo na nadaljnji poti! Verjamem, da bomo zmogli!

Lep praznik želim vsem skupaj! Srečno!”

Delegacija SD na čelu s predsednikom Židanom ob dnevu upora proti okupatorju položila venec pri spomeniku OF

Danes, v petek, 24. aprila 2015, pred državnim praznikom dnevom upora proti okupatorju, je predsednik mag. Dejan Židan skupaj z delegacijo Socialnih demokratov, v kateri so letos sodelovali vodja poslanske skupine Matjaž Han, poslanka in podpredsednica DZ Andreja Katič, predsednik Območne organizacije SD Ljubljana in mestni svetnik Anton Colarič ter predsednik ljubljanske občinske organizacije SD Marko Koprivc, položil venec pri spomeniku ob Vidmarjevi vili v Rožni dolini v Ljubljani, kjer je bila leta 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, kot odgovor na okupacijo Slovenije med drugo svetovno vojno.

“Socialni demokrati se zavedamo, da je letos 70. obletnica, ko je bil premagan nacifašizem, Slovenke in Slovenci pa smo pri tem pogumno sodelovali, bili smo enotni in na to obdobje zgodovine moramo biti ponosni,” je ob tej priložnosti povedal predsednik SD in minister Dejan Židan.