Prispevki

“Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba ohraniti v celoti.”

Predsednik Konference SD in poslanec dr. Milan Brglez kandidira za položaj evropskega poslanca kot četrti na listi stranke Socialnih demokratov. V primežu med vedno bolj agresivno populistično desnico in kritikami, ki nanjo letijo z leve strani, Socialni demokrati iščejo svojo identiteto v okviru razdrobljene vladajoče koalicije. Tam pa Brglez vidi nevarnost, ker v nasprotju s prejšnjim mandatom poteka proces uničevanja koalicijskih strank. Za sobotni Dnevnikov Objektiv sta se z njim pogovarjala novinarja Ervin Hladnik Milharčič in Meta Roglič.

Kandidirate za evropskega poslanca. Kakšen je vaš prispevek k razvoju evropske ideje? Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji?

Če naj bom oseben, je moj prispevek zagovarjanje naših ustavnih vrednot znotraj evropskega konteksta. Teh zadev nismo prenesli na evropske institucije. Politika, ki jo tam kreirajo, je pogojena z delovanjem vsake od članic. Ustavo zagovarjam v vsakem kontekstu, tudi ko se to lahko zdi presenetljivo. Zagovarjati te vrednote znotraj Evrope pomeni zagovarjati tisto, za kar smo se v Sloveniji dogovorili, ko smo oblikovali to državo.

Za katere vrednote se nameravate zavzemati?

Tega je veliko. Danes so človekove pravice postavljene na stranski tir v primerjavi z mestom, ki smo jim jih dali v našem ustavnem redu. V tem delu sem zavezan politični platformi stranke, ki je v tem segmentu ustrezno socialdemokratska tudi na evropski ravni. Le brati jo je treba hoteti na ta način. Beseda rast kot sopomenka za neoliberalni sprehod socialdemokracije ni več v volilnem programu.

Ampak vstopate v mehanizem, ki nima ustave. Kje se vidite v dilemi med višjo stopnjo federalizacije Evropske unije in Evropo suverenih držav? Kako se boste znašli brez ustave v rokah?

Res ni evropske ustave. Napisana in zavrnjena ustava je bila tudi zelo pokroviteljska do tistih delov Evrope, ki niso vključeni v Evropsko unijo. Lahko pa rečem, da zame ter evropske socialne demokrate in socialiste Evropska unija pomeni reševati probleme ljudi na vseh nivojih. Če bo reševala probleme ljudi, ni nujno, da gre v smeri federacije in ni nujno, da gre v smeri suverenitističnih tendenc. Na eni strani sorazmernost, na drugi pa subsidiarnost, je ena od možnih poti ne samo za Evropo več hitrosti, ampak tudi za Evropo, ki se ukvarja s problemi ljudi na ravni, ki je za to najbolj ustrezna. Treba je izoblikovati prioritetno listo. Dobro je vedeti, da do sedaj prioriteta niso bili ljudje. Lahko rečemo, da so bile prioritete elite ali kapital, vsekakor pa ne ljudje. Moja pozicija je torej vmesna. Ne zagovarjam federacije, ker ta trenutek pomeni delitev Evrope na dva dela in ima zelo malo zaveznikov. Prav tako pa ne zagovarjam navadne medvladne organizacije, kjer nanjo ni treba prenašati izvrševanja suverenih pravic.

Ampak ljudje so sedaj domena populizma. Matteo Salvini govori o ljudeh. Zelo je uspešnem pri obljubah zagovarjanja italijanskih ljudi pred aroganco evropskih institucij. Ali obstaja socialnodemokratski odgovor na vprašanja, ki jih je zastavila populistična desnica?

Socialdemokrati ne vidimo problema v tistih, ki prihajajo, niti v tistih, ki so drugačni znotraj nas. Vsi našteti so negativni cilj, na katerega usmerjajo pozornost populisti. Socialdemokrati vidimo stvari bolj kompleksno. Ni dovolj zgolj demokratična forma, potrebujemo tudi vladavino prava in človekove pravice. To troje gre skupaj. Enega brez drugega in tretjega ni. To je trikotnik, o katerem je tudi v Ljubljani govoril spitzenkandidat socialne demokracije Frans Timmermans. Na tej točki mi je bil prav všeč. Tako jasnih stališč na evropski ravni običajno ne slišimo.

Populisti so jasni. Vsem tujcem bomo zaprli vrata. Od leta 2015 je tako. Na drugi strani pa jasnih idej o upravljanju z migracijami ni slišati. So pri vas po štirih letih kaj bolj razčiščene?

Razčiščeno je to, da je treba sodelovati z izvornimi in s tranzitnimi državami. Tudi povečevati kapacitete regij, od koder migranti prihajajo, in skupno zaščiti zunanje meje. Drugače pa ni dilem. Rešitev je v pravični razdelitvi teh, ki prihajajo, znotraj same Evrope in po načelu solidarnosti. Zapiranje vrat je zgolj izpeljanka tega, da rečemo »Mi prvi.« To je v našem času glavno orožje proti vladavini človekovih pravic. Človekove pravice so preprosto meja politike. Povedo, kdaj lahko in kdaj ne. Ne gre tako, da pripadajo zgolj državljanom, za druge pa veljajo neke druge pravice. Če bi to obveljalo, bi zadnjih 75 let vrgli stran. Na srečo imamo Svet Evrope, vendar se tudi evropske institucije upirajo in nočejo pristopiti h konvenciji o človekovih pravicah.

Kako je to sploh mogoče?

Ne nasprotujejo države, ampak sodišče Evropske unije, ker si ne želi imeti nad seboj višjo instanco, ki bi mu solila pamet. Takšno aroganco je treba odpraviti.

Ampak vi ste bili predsednik parlamenta, ko je vlada postavila bodečo žico na meji. Je to bila dobra ali slaba ideja?

Ker se je žice po institucionalni inerciji vleklo vedno več, je kljub začetni simboliki, da je treba nekaj narediti, to bila slaba ideja. To je absolutno jasno. Ko te potrebe ni bilo več, žice nismo znali pospraviti. Ali pa vsaj poskrbeti, da ne reže v odnose med ljudmi. Na različnih delih meje jo tudi drugače sprejemajo. Če bi zares veliko ljudi hotelo čez mejo, jih nobena žica ne bi mogla zaustaviti. Bolje je poiskati drugačne ukrepe. Vseskozi zagovarjam živo mejo, ki je poseljena in polna življenja. Dajmo paziti drug na drugega, da negativni aspekti potencialnih migracij nimajo tolikšnega vpliva. Če v tako majhni družbi, kot je naša, pazimo druga na drugega, ne moremo govoriti o terorističnih grožnjah, ker ljudje pravočasno zaznajo morebitno ogroženost.

Ste kot eden vodilnih članov SMC, predsednik Državnega zbora in član sveta za nacionalno varnost vedeli, da bo na meji postavljena žica? Ste bili v primeru, če so vas o tem obvestili, odločno proti?

Ko je bilo v tednu po volitvah na Hrvaškem in pred napadom v Parizu treba nekaj narediti, sem bil obveščen. Tega ne morem tajiti. Takrat nisem nasprotoval. Ko pa se je zadeva začela nenormalno raztezati, migrantov in migracij pa ni bilo od nikoder več, je bilo moje nasprotovanje vse bolj glasno. Je pa koalicijskemu poslancu kljub visokemu položaju težko vreči svojo vlado, da bi ustavil tok neke politike.

Saj ne bi bilo treba vreči vlade.

V tem primeru nič drugega ne bi pomagalo.

In potem je bolje biti tiho?

Saj veste, da temu navkljub nisem bil tiho.

Čeprav ustavno sodišče še vedno presoja o domnevnih kršitvah človekovih pravic v zakonu o nalogah in pooblastilih policije, je vlada v parlamentarno proceduro poslala novelo tega zakona, ki še dodatno širi pooblastila policije na področju poseganja v zasebnost posameznikov. Kako ocenjujete takšno ravnanje?

Zakon o pooblastilih policije in zakon o tujcih sta dva primera, ko so šle stvari predaleč. Nekatere druge zakone se je dalo umestiti v našo ustavno ureditev. Denimo zakon o mednarodni zaščiti. Oklestili smo ga socialnih vidikov in nekako stisnili v ustavne okvirje. Nadgraditi sedanjo zakonodajo, ne da bi vedeli, kako se bo o njej odločilo ustavno sodišče, je nesprejemljivo. Nadgradili bomo smer, ki je ustavno sporna.

Toda na seji vlade ministri SD predlogu niso nasprotovali.

Sam vem, kaj moram glede teh vprašanj narediti.

Se vam ne zdi, da ustavno sodišče nekam dolgo presoja ustavnost zakona o tujcih?

Glede na to, da že več kot dve leti absolutno prednostno obravnava zadevo, je to res zelo dolgo. Mislim, da sem našel primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katerega razrešitev čakajo ustavni sodniki. Gre za ukrepe pri izganjanju tujcev, ki jih je sprejela Madžarska in na nižji stopnji popolnoma izgubila. Sedaj bo o tem odločal veliki senat. Če ta sodbe ne bo potrdil, se bojim, kaj sploh še pomenijo človekove pravice. Evropska unija je sicer že zagrešila veliko napako, ko je človekove pravice posameznikov začela interpretirati kot človekove pravice podjetij.

Po razkritju Štajerske varde je oživela zamisel, da naj bi Sova zbirala podatke o domačih organizacijah, zasebnikih in skupinah, če gre za primere nestrpnosti, ogrožanja nacionalne varnosti in podobno. So takšna pooblastila lahko nevarna? Lahko Sova postane nova Udba?

Brez ustreznih varoval so lahko nevarna. Obstajata varnostni in obveščevalni vidik. To dvoje se hitro začne mešati med seboj. Vedno je nevarno, če se začnejo posebni ukrepi uporabljati proti lastnim državljanom, še zlasti, če ne obstajajo varovalke pred zlorabo.

Ima sedanja vlada več ali manj posluha za človekove pravice kot prejšnja?

Čeprav se v zadnjih dveh mandatih ustvarja vtis o ščitenju človekovih pravic, je zagovornikov teh pravic v političnih vrstah potencialno manj. V prejšnjem mandatu smo jih lahko prešteli; nevarnim ustavnim spremembah je nasprotovalo okoli trideset ljudi. V tem mandatu še nismo imeli priložnosti, da se preštejemo.

Sedanje vzdušje v Evropi takšnemu načinu razmišljanja ni najbolj naklonjeno.

Sploh ni naklonjeno.

Dogajanje v sosednjih državah bi težko označili kot liberalno demokracijo, ki temelji na pravicah posameznika. Smo priče krizi liberalne demokracije? Se rojeva novo razumevanje države?

Država je v marsičem odvisna od tega, kar se dogaja v mednarodnem redu. Če v njem vrednote nimajo podpore, je vse odvisna od moči posameznih regij. Glede na to, da se moč počasi prenaša iz Amerike na Kitajsko, bo usoda liberalne demokracije odvisna zgolj od nas samih. Pri poskusu ohranjanja svojega vodilnega položaja bodo Američani očitno ustvarili precedense, s katerimi bodo v smislu prevladujoče hegemonske države nadaljevali Kitajci. Seveda ne na enak način kot Amerika, je pa to prihodnost, ki se nakazuje. Nekatere zadeve, ki so bile tudi v razumevanju odnosov v svetu in znotraj posameznih držav samoumevne, zaradi strategije ohranjanja posameznih elit na oblasti preprosto nimajo več podpore.

Vas to  skrbi?

Absolutno. Zato si prizadevam, da vsaj znotraj našega regionalnega prostora osnovne vrednote ne bi izginile. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice tvorijo trikotnik, ki ga je treba v celoti ohraniti, če se ne želimo vrniti v zgodovino.

Na najbolj vidnem mestu na vaši mizi imate slovensko ustavo. Je to ustava liberalnodemokratske države?

Ja. Hkrati pa je bila utemeljena na zelo širokem družbenem soglasju. Mislim, da je danes ne bi mogli ponovno sprejeti. Ne živimo več v času, ko bi bilo zanjo mogoče pridobiti ustavno večino.

Jo je pa mogoče v sedanji politični konstelaciji ubraniti?

Vsekakor jo lahko ubranimo. V nasprotnem primeru pademo.

Na evropskih ulicah je vedno več močno oboroženih policijskih enot, v Franciji tudi vojaških. Ob vprašanju migracij pa se lomi logika liberalne demokratične ureditve. V Sloveniji vendarle ni tako slabo, ne?

Ni. In to se splača varovati in zavarovati.

Ali lahko tudi Slovenijo čaka pristanek na avtoritarnost kot način reševanja vprašanja migracij in podobnih fenomenov?

Iskreno upam, da ne gremo v to smer, nimam pa nobenega zagotovila, da ne gremo. Tudi leva sredina je sposobna za ohranitev oblasti zapeljati v smer strahu in naredi premalo, da bi strah na primeren način naslovila. Karkoli si mislimo o francoskem predsedniku Emmanuelu Macronu, je ideja, da se pogovarja z gibanjem rumenih jopičev, vredna posnemanja. V času migracijske krize bi si želel, da bi še kdo od vladajočih struktur bil na terenu in poslušal ljudi. Problem strahu je včasih tudi problem nevednosti. Kakšne stvari je treba razložiti. Zakaj in kako se stvari dogajajo, kaj je možno narediti. Ves čas pa mora veljati, da je treba pomagati tistim, ki rabijo pomoč. Breme pa je treba solidarno prerazporediti. Če pa pogledate okoli sebe, boste videli, da smo proti koncu prejšnjega mandata kot država postajali obkoljeni, sedaj pa smo popolnoma obkoljeni z nenormalnostjo. Upam, da nova normalnost ne bo šla v tej smeri.

Kdo so lahko v evropskem parlamentu  vaši zavezniki in kdo nasprotniki?

Med ljudsko stranko bi težko našel zaveznike, čeprav se jih morda najde. Nemci so do določene mere ščitili človekove pavice. Zaveznike bi socialisti in demokrati morali najti v ALDE, pri Zelenih in pri novi Levici. Vprašanje pa je, ali bo to dalo več kot polovico parlamenta?

V tem trenutku se zdi, da nič ne vemo. Niti, kako bo Velika Britanija izstopila iz sedanje mreže. Kako kot kandidat za edino neposredno izvoljeno evropsko institucijo razumete godljo, v kateri se je z brexitom znašla Evropska unija?

Ne vem, če med Evropejci najdete človeka, ki bi to zadevo v celoti razumel. Všeč pa mi je bilo, ko je predsednik britanskega parlamenta o isti stvari prepovedal glasovati dvakrat. Za naš parlament bi bilo fantastično, če bi imeli to možnost. Pri nas lahko v neskončnost vlagajo isti predlog in onemogočajo, da bi na dnevni red prišle druge pomembne reči. Je pa prepoved dvakratnega glasovanja tudi edina dobra stvar, ki sem jo videl. Ukvarjajo se s tem, kako nekatere odločitve parlamenta razglasiti za pravno nedoločujoče. Nerazumno. Tudi Britanci so talci Britanske politike.

Ali ni EU talec Velike Britanije?

Tako Britanci kot Evropska unija so talci. Mislim, da se javnost v Britaniji vse bolj zaveda, kakšno neumnost so zagrešili. Sam bi raje počakal na še en referendum, kot pa da vse nekontrolirano razpade in bomo morali v London pošiljati humanitarno pomoč.

Kaj vas je napeljalo, da v času, ko se govori o krizi EU, kandidirate za evropskega poslanca?

Resna situacija v slovenski politiki in resna situacija v evropski politiki. Dejstvo je, da kakorkoli zadevo obrnemo, ogromna večina Slovencev verjame, da bi izven okvirjev Evropske unije veliko težje živeli. Ta okvir nas občasno stiska, ker ne znamo pravočasno reagirati in se ne znamo postaviti zase. Možno se je postaviti zase, vendar je to treba znati. Brez znanja pa si razbiješ glavo. Evropo je možno peljati na evolucijski način v smeri, ki nam ustreza. Nam ustreza ohranitev sedanje vladavine mednarodnega prava in spoštovanja človekovih pravic.

V SD ste ocenili, da bi moral premier Šarec govoriti v Strasbourgu. Kaj bi s tem dosegel? Bi se Tajani zamislil nad svojimi izjavami? Bi naše zahteve o uresničevanju arbitražne odločbe pridobile na teži?

Šarčev nastop bi morda lahko kaj prinesel njegovi stranki. Lista bi z uspešnim nastopom okrepila svojo kredibilnost.

To bi v resnici bil predvolilni nastop.

Seveda. Argument, da se je hotel izogniti predvolilnemu nastopu, je neumen. Izmislil bi si lahko kakšnega boljšega. Če bi takoj rekel, da mu Tajani šest mesecev ni odgovoril in da sedaj pač ne bo šel v Strasbourg, bi bilo vse v redu. Ljudje bi stvar drugače razumeli in ne bi bilo toliko skakanja. Sam pa se ne bi odločil tako, kot se je on. Ne bojim se govoriti o svojih stališčih. Nikjer.

Ste šele na četrtem mestu kandidatne liste SD za evropski parlament, vendar pa obstaja možnost, da v Bruselj pridete s pomočjo preferenčnih glasov. Da bi vam to uspelo, si SD verjetno ne želi, saj bi vaš naslednik v državnem zboru prišel v poslansko skupino SMC.

Ko sem se pridružil SD, sem bil prepričan, da ne bom kandidiral na evropskih volitvah. Manj kot teden dni pred dokončno odločitvijo o kandidatni listi pa me je stranka nagovorila, da vendarle tvegamo. Tokratne evropske volitve so tako na evropski ravni kot za stranko zelo pomembne, zato je treba nastopiti z najmočnejšo ekipo. Na kandidaturo sem pristal. Ko enkrat greš na volitve, pa tega ne narediš zato, da ne bi bil izvoljen. Po svojih močeh bom skušal prispevati, da bi imela SD v evropskem parlamentu dva poslanca.

Si torej želite oditi v Bruselj? Sprašujem tudi zaradi vse pogostejših namigov, da bi lahko na čelu SD nasledili Dejana Židana. Iz Bruslja pa stranke ni ravno prikladno voditi.

Na novembrskem volilnem kongresu je bil za predsednika SD izvoljen Dejan Židan. Dva tedna kasneje sem bil izvoljen za predsednika konference stranke, ki ima še zlasti pomembno ideološko vlogo. S tem sem povsem zadovoljen in ne vidim razlogov, da bi se to v trenutku spremenilo.

Zaradi slabega rezultata SD na evropskih volitvah je moral pred petimi leti oditi takratni predsednik stranke Igor Lukšič …

Tedaj je bila situacija tudi zaradi njegovega vztrajanja na čelu kandidatne liste drugačna.

Tudi v SD ni osamljena ocena, da je domet stranke pod Židanovim vodstvom na državnozborskih volitvah okoli deset odstotkov in da bo prej ali slej potrebno izbrati njegovega naslednika. Lahko rečete, da vas to mesto, če bi si vas v stranki na njem zaželeli, ne zanima in da ga ne bi sprejeli?

Če bi se zadeve dogajale na tak način, kot so se pri zadnji zamenjavi predsednika SD, bi lahko v sedanji konstelaciji to pomenilo tudi konec stranke. Na tak način o zadevi sploh ne želim razmišljati. V tem trenutku mi je pomembno, da je predsednik stranke še vedno Dejan Židan. Evropske volitve še niso končane; volilna bitka se niti ni dobro začela. Zato ne gre špekulirati, kaj bo, če bo, in kdo bo, če bo. Nimam moštva, ki bi sovražno prevzelo stranko, in o tem nikakor ne razmišljam.

SD javnomnenjska merjenja v zadnjem času ne kažejo ravno dobro…

Za evropske volitve ji kažejo precej bolje kot sicer. Tudi zato, ker imamo po moji oceni najboljšo ekipo.

Iz SMC, ki se z ideološkimi vprašanji ni ukvarjala, ste se preselili v tradicionalno stranko, ki je vključena v socialistični tok evropske politike. Kaj je vaša socialdemokratska identiteta?

Zagotovo so to ljudje. Ne bom se zatekel k staremu besednjaku in uporabil zgolj besede delavci; ta identiteta se je namreč zaradi pretiranega uklanjanja trgu in posledično kapitalu tako na evropski ravni kot pri nas v zadnjem času nekoliko izgubila. Predpostavljam tudi, da bomo morali zaradi trajnostnega razvoja socialno državo preoblikovati v socialno-ekološko državo in da bo ta prehod precej drag. Stroške bo treba pravično porazdeliti. To je ključno in tu je naredila Francija napako. Ne moreš naložiti stroškov zgolj na ramena ljudi, ampak morajo proporcionalno več plačati tisti, ki so od škodovanja okolju imeli koristi.

Bi lahko našteli nekaj socialdemokratskih projektov pri nas, katerih nosilka je bila v zadnjem času SD?

Edini večji projekt iz prejšnjega mandata, ki se ga spomnim, je preoblikovanje centrov za socialno delo. Njegov končni rezultat še vedno ni povsem jasen, je pa bilo treba na določeni točki centre preoblikovati, da bi se sploh lahko začeli ukvarjati s socialnim delom in se ne bi ukvarjali zgolj z upravnimi postopki. V SD ne nasprotujemo rešitvam iz koalicijske pogodbe, kot je na primer zviševanje minimalnih plač, se pa zavedamo, da je treba nekatere stvari bolj domisliti in ne zgolj sprejemati rešitev od danes na jutri. Bolj jasno socialdemokratsko vodilo bomo zagovarjali tudi pri davčni reformi, ki se pripravlja. Ta mora biti zlasti v korist najslabše plačanih in srednjega razreda. Se pa vprašanj socialne države ne more v celoti razrešiti z občasnim zniževanjem stroškov dela. Država bo na neki točki morala vstopiti kot tista, ki bo zagotavljala delo. Morda ne za polni delovni čas, ga bo pa morala zagotavljati.

Pri socialnih temah in tudi pri zavzemanju za pravice najbolj ranljivih skupin pobudo vse bolj prevzema Levica. Zakaj se niste po izključitvi iz SMC raje pridružili njeni poslanski skupini?

Po izgonu iz SMC sem moral najprej dva meseca čakati, da sem se sploh lahko začel pogovarjati o prestopu v drugo poslansko skupino, saj bi bili zaradi vročih glav nekaterih lahko ogroženi koalicijski pogovori. Ko se je oblikovala sredinskoleva vlada, ki jo podpira Levica, pa sem zato, da sem lahko opravljal poslansko funkcijo, prestopil k SD. Pogovarjal sem se tudi z Levico, rezultat pa je takšen, kot je.

Se torej z Levico o sodelovanju niste uspeli dogovoriti?

Ni dovolj, da zgolj sam izkažeš interes, morajo te tudi želeti sprejeti.

Torej je bila SD bolj dovzetna za vaše sodelovanje?

Ja.

Je Levica, ki jo koalicija za nekatere svoje projekte nujno potrebuje, v tem mandatu privilegirana?

Stranka Levica se glede na situacijo, v kateri je slovenski politični prostor, obnaša zelo racionalno.

Nekaj časa je stranke močno pritegovala sredina političnega prostora: skoraj vse so se razglašale bodisi za desni bodisi za levi center. Se vi vidite na levem delu političnega spektra?

Seveda.

Kaj to pomeni?

Pred dvajsetimi leti je bil branik človekovih pravic pri nas LDS. Te ni več in naslednice pri vprašanju človekovih pravic nimajo samoumevnega instinkta. Ta je danes žal prisoten zgolj pri levi opciji. Že v SMC sem veljal za predstavnika levega dela stranke, saj sem dajal večji poudarek socialno-liberalnemu zavedanju, ki znotraj evropske družine ALDE sicer ni prevladujoče.

Tudi v SD sodite v njen levi del.

V SD mi je predvsem pomembno to, da najdemo tiste socialdemokratske vrednote in načela, pri katerih bomo vztrajali v 21. stoletju. To je naloga, ki jo moramo opraviti zaradi sebe in zaradi identitete stranke, ne zaradi evropskih volitev.

Torej se strinjate z oceno, da ima SD težave z identiteto?

Nisem rekel, da jih nima. Recimo, da sem prišel pomagat pri reševanju teh težav.

Levi del političnega prostora nekatere teme zlasti na področju varnosti kot samoumevno prepušča desnici. Zakaj ima levica težave oblikovati migracijsko politiko, ki bi bila hkrati učinkovita in popularna, vojsko in policijo pa prepoznati kot vrednoto?

Nekatere teme so se znotraj političnega diskurza nekoliko preoblikovale. Ko govorimo o varnosti, hitro pozabimo, da je v naši ustavi in tudi v mednarodnih dokumentih kot človekova pravica opredeljena zgolj osebna varnost in ne druge oblike varnosti. Kreativno se skuša ustvarjati nekatere nesporazume. Izumlja se oznake kot na primer ‘nezakoniti migranti’. Vendar pa je nezakonitost stvar postopkov in ne ocene. Na nekaterih točkah se torej sistematično ustvarja podobo, ki je v nasprotju z univerzalnostjo človekovih pravic in je za levico že v izhodišču nesprejemljiva. Socialni demokrati se v preteklosti niso povsem izogibali varnostnih področij; v prejšnjem mandatu so vodili obrambni resor, kamor sodi vojska. Imamo pa v Sloveniji problem, ki ga v drugih državah v tolikšni meri ne poznajo, to je nesodelovanje med vojsko in policijo. Prav tako obstaja strukturen nesporazum med pravosodjem in notranjimi zadevami. Gotovo bi se dalo stvari, ki so povezane z varnostjo, narediti bolje, bi pa bilo potrebno namesto varovanja svoje oblasti iti med ljudi. Tega pa se ne počne, saj to niso popularne teme, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce.

Kje vidite glavne razlike med sedanjo in prejšnjo vlado, če odmislimo to, da je sedanja vlada manjšinska?

Predvsem je razlika ta, da zna stranka, ki sedaj vodi koalicijo, komunicirati.

Zdi se tudi, da je sedaj manj obračunavanj med koalicijskimi partnerji …

A res? Obračunavanja so v prejšnjem mandatu sicer bila, ni pa bilo dobesednega uničevanja koalicijskih partnerjev, kot se dogaja sedaj. Kadarkoli bi šli v prejšnjem mandatu ponovno na volitve, bi v parlament in potencialno tudi v vlado prišle vse takratne koalicijske stranke. Sedaj ne zgleda več tako.

Hotela sem reči, da LMŠ in aktualni predsednik vlade doživljata manj ostre napade koalicijskih partneric, kot sta jih bila v prejšnjem mandatu deležna SMC in takratni premier Cerar. Je to mogoče pripisati sposobnosti premierja Šarca, da utiša ostale vladne stranke?

Če pod premierjem razumemo tudi njegov kabinet, potem je nekaj na tem. Ni pa zgolj to. Hkrati obstaja strah koalicijskih partnerjev pa tudi zunanje podpornice koalicije, da bo vlado prevzel nekdo drug in da bodo oni krivi za razplet, ki ga večinsko volilno telo v Sloveniji najverjetneje ne bi toplo pozdravilo.

Torej menite, da največja vladna stranka oziroma nekateri njeni politiki načrtno uničujejo druge koalicijske stranke in da te podpore ne izgubljajo zaradi  lastnih slabih potez?

Gre za dialektiko obojega; zadeva ni nikoli povsem enosmerna. So pa nekateri napadi tako jasno časovno definirani, da vsaj obrisi načrta morajo obstajati.

Izpostavili ste premierjev kabinet, iz česar je mogoče sklepati, da avtorja načrtnega uničevanja koalicijskih partnerjev vidite tam? Imate v mislih državnega sekretarja Damirja Črnčeca?

Nič več ne bom rekel.

Vas je presenetil aroganten odnos premierja Šarca do poslancev, ko je na marčni seji  odgovarjal na poslanska vprašanja?

Odgovoril bom tako, kot je zapisal eden od komentatorjev: “Ni se vedel kot gost v parlamentu”.

Bi v primeru, če bi bili še predsednik parlamenta, ob njegovih odgovorih  reagirali?

Nisem predsednik parlamenta.

Čemu pripisujete visoke rejtinge, ki jih dosegata LMŠ in premier Šarec?

Njegovi sposobnosti komuniciranja in absolutnemu znižanju pričakovanj. Vsak dan, ko ne gremo na volitve, presežemo pričakovanja, ki so se oblikovala ob nastanku koalicije. Čas pa bo pokazal, ali je za komunikacijsko podobo tudi ustrezna vsebina. Karakter smo že spoznali.

Kdaj pa naj bi se razkrilo, če obstaja  vsebina?

Pričakuje se, da bomo določene konkretne stvari naredili že letos. Nekatere prelomne točke bi lahko bile za koalicijo problem.

Bi lahko evropske volitve okrepile ali omajale koalicijo?

Odvisno od rezultata. Če se izkaže, da ima vladajoča stranka ne glede na to, koga postavi za kandidate, zelo široko podporo, potem se zdijo najverjetnejše endogeno povzročene naslednje volitve. Torej da tisti, ki vlada, sam povzroči volitve, da bi izboljšal svoj rezultat.

Pred dnevi ste postali predsednik šahovske zveze. Kaj ste morali narediti za to?

Konec lanskega leta sem bil na turnirju Slovenija šahira, kjer so me vzpodbudili, naj kandidiram. Ko sem videl, da imajo dobre rezultate in da obstaja ekipa, ki mi je pripravljena pomagati, se mi ni zdelo odveč poskusiti. Po izvolitvi lahko napovem, da si bom najprej prizadeval vključiti tudi tiste, ki so glasovali za protikandidata.

Katera otvoritev vam je najljubša?

Dajmo reči eno slovensko: Pirčevka.

In katera figura na šahovnici vam je najbližja?

Kot beli začnem s skakačem.

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.