Prispevki

Odbor za pravosodje DZ podprl imenovanje Katičeve za pravosodno ministrico

Odbor za pravosodje je predstavitev kandidatke za pravosodno ministrico Andreje Katič ocenil kot ustrezno. Katičeva je med prioritetami navedla krepitev zaupanja v učinkovitost in neodvisno delovanje sodstva in pa razpravo o uvedbi triletnega preizkusnega mandata sodnikov.

Katičeva želi pridobiti čim širšo podporo deležnikov za krepitev zaupanja v sodstvo, sojenja v razumnih rokih in transparentnost sodne uprave. “Slovensko sodstvo je neodvisna veja oblasti, ki ji je zaupano nepristransko sojenje brez nepotrebnega odlašanja,” je poudarila Katičeva. Pri tem pa je dodala, da imajo na delovanje sodne uprave vpliv tudi zunanji dejavniki – med drugim zakonodaja.

Njeno zaslišanje je bilo eno krajših, kar je, kot je dejala po glasovanju, morda tudi posledica tega, da je sama uvodoma na zaslišanju podrobno predstavila cilje in prioritete.

Katičeva pričakuje, da se bo slovensko sodstvo pripravljeno soočiti s pomanjkljivostmi in zanje prevzeti odgovornost, pa tudi, da se bo začelo odzivati na javne očitke o nepravilnostih. Ker je sodni svet dobil dodatne pristojnosti, rabi tudi finančno neodvisnost, na kar bo pozorna pri pripravi prihodnjih proračunov.

Slovensko pravosodje je po njenih besedah storilo pomemben napredek v boju s sodnimi zaostanki, vendar pa posamezni sodni postopki iz različnih razlogov trajajo predolgo. “Število nerešenih zadev se zmanjšuje, pričakovani časi reševanja zadev se skrajšujejo, žal pa se bistveno ne spreminja zaupanje javnosti v učinkovitost in neodvisnost dela sodišč,” je poudarila Andreja Katič.

Skladno s koalicijsko pogodbo je Katičeva napovedala razmislek o uvedbi triletne preizkusne dobe sodnikov. Koalicijski partnerji so si zadali, da sodnikov ne bi več imenoval DZ, ampak na predlog sodnega sveta predsednik republike ali sam sodni svet, katerega sestavo pa bi lahko spremenili.

Katičeva se zaveda, da bo težko dobiti dvotretjinsko podporo za takšne ustavne spremembe, zato želi najprej sprožiti širšo razpravo, na podlagi katere bo ministrstvo lahko oblikovalo predlog. Doslej se je namreč največ polemiziralo predvsem vprašanje ukinitve trajnega mandata. “S predlogom sprememb ustave želimo spodbuditi razpravo in storiti korak naprej pri izločanju političnega tveganja na imenovanje ali neimenovanje sodnikov,” je navedla kandidatka za pravosodno ministrico iz vrst SD.

Ob že načrtovanih spremembah bo nujen razmislek o večji specifikaciji v izobraževanju in večjem pridobivanju praktičnih znanj za študente prava. Odprto ostaja tudi vprašanje prehodov med različnimi pravniškimi poklici. Ob velikem deležu razveljavljenih sodb bodo nujni dodatni ukrepi, ki bodo zagotovili dokončno odločanje instančnih sodišč brez vračanja na prvo stopnjo.

Katičeva je izpostavila tudi problem neenakomerne obremenitve sodnikov in sodišč. Čeprav mreža sodišč ni izrecno omenjena v koalicijski pogodbi, se bo treba po njenih besedah Katičeve, ki trenutno še vodi ministrstvo za obrambo, pogovoriti tudi o njeni reorganizaciji, za kar minister Goran Klemenčič ni našel dovolj politične podpore. Med prioritetami je navedla še pripravo novega zakona o nepravdnih postopkih, spremembe insolvenčnega zakona in zakona o kazenskem postopku.

Prav tako se bo, če bo imenovana na mesto pravosodne ministrice, lotila reševanja prostorske problematike sodišč in zaporov. Pospešiti bo treba postopke za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, o morebitni krnitvi sodne preiskave pa danes ni želela špekulirati. Zdijo pa se ji nujne spremembe zakona o kazenskem postopku – najprej nujne zadeve, potem pa tiste, ki so bile v sedanjem mandatu obravnavane kot sporne.

Posebno pozornost je Katičeva v predstavitvi namenila pregonu gospodarske kriminalitete in kako ga izboljšati. Pri tem pa je na vprašanje poslancev odgovorila, da ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančnega kriminala po njenem mnenju ni smiselna, saj je pripad takšnih zadev premajhen.

Pravosodni minister po njenih besedah ne more vplivati na vodenje posameznih zadev, saj je sodstvo samostojna in neodvisna veja oblasti, prav tako se sama nima namena vmešavati v delo sodstva ali tožilstva, čeprav so se v medijih pojavili očitki, da bi lahko vplivala na preiskavo nepravilnosti v Termoelektrarni Šoštanj. “Res je, rodila sem se v Šoštanju, par sto metrov od termoelektrarne. Če kdo, smo prav prebivalci Šaleške doline zainteresirani, da se čim prej razišče in obsodi tiste, ki so karkoli narobe naredili,” je odgovorila na očitke.

Kandidatka za pravosodno ministrico Andreja Katič je ob koncu zaslišanja še navedla, da bi ob njenem imenovanju za ministrico eno od dveh mest državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje zasedla dr. Dominika Švarc Pipan.

Na 2. posvetu Samozavestna Slovenija opozorili na neenakosti v zdravstvu, pravosodju in na trgu dela ter predstavili nekatere rešitve

Socialni demokrati smo se na drugem javnem posvetu Samozavestna Slovenija v Ljubljani skupaj z gosti dotaknili vprašanj, kako zmanjšati družbeno neenakost – predvsem na področju zdravstva, pravosodja in dela. Sogovorniki so opozorili na trend naraščajoče prekarnosti na trga dela, na vse daljše čakalne dobe v zdravstvu in na občutek nepravičnosti delovanja pravne države.

Kot je uvodoma predstavil predsednik SD mag. Dejan Židan, se družbena neenakost povečuje. Ob začetku gospodarske krize leta 2008 je imel en odstotek najbogatejših ljudi v lasti 42,5 odstotka globalnega premoženja, leta 2017 pa se je ta delež povečal na 50,1 odstotka, je navedel. Po njegovih besedah je tudi po ocenah ekonomistov največja grožnja ekonomskemu razvoju povečana socialna nestabilnost.

Omizje na posvetu

Med predstavitvijo razmer v Sloveniji je Židan med drugim omenil daljšanje čakalnih dob. Kot je dejal, nad dopustno čakalno dobo čaka več kot 60.000 ljudi, Slovenija pa za zdravstvo nameni manjši delež sredstev, kot je povprečje v EU. Tudi vse več zadev na sodiščih traja predolgo, kljub zmanjšanju števila brezposelnih pa ima v Sloveniji več ljudi kot v drugih nam primerljivih državah začasno obliko zaposlitve, je še opozoril.

Predsednica Sveta SD za pravosodje in strokovnjakinja mednarodnega javnega prava dr. Dominika Švarc Pipan je opozorila, da slovenska pravna država ne deluje niti optimalno niti zadovoljivo, kar je posledica zakonodajnega okvira, ki bi moral biti stabilen, a obstaja očitna prenormiranost. Brez kakovostnega zakonodajnega okvira pa po njenem mnenju tudi ne moremo pričakovati uspešnosti pri pravičnem delovanju državnih in pravosodnih organov. Na tem področju je Dominika Švarc Pipan, ki bo kandidirala na listi SD za volitve v DZ, kot eno najočitnejših težav izpostavila občutek, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi, ena za elite, druga za manj privilegirane.

Po mnenju ustavnika dr, Andraža Terška sistem kazenskega prava ne more delovati v državi, ki uspešnost sodnih postopkov razume izključno kot preštevanje obsodilnih sodb. Poudaril je tudi, da politika ne more sodstvu vsiliti občutka za etiko, za pravičnost in za moč argumenta, pač pa lahko uvede spremembe le tako, da poseže po edinem orodju, ki ga ima. To je zakon, “a potem pride do očitkov o prenormiranosti in pregrobem posegu v sodstvo”.

Posvet SD

Med težavami na področju zdravstva je predsednica Sveta SD za zdravje in direktorica novomeške bolnišnice dr. Milena Kramar Zupan izpostavila dostopnost in veliko število ljudi, ki na storitve čakajo predolgo, ter premalo izgrajen sistem kakovosti. Poudarila je še, da je treba za zdravstvo nameniti več javnih sredstev. Nujno je po njenem mnenju določiti košarico pravic, realno ovrednotiti zdravstvene storitve in prenoviti upravljanje javnih zavodov.

Generalni direktor ljubljanske psihiatrične klinike dr. Bojan Zalar je med drugim poudaril, da denar ni edini pomemben element v zdravstvu, pač pa je pomembna tudi organizacija. Po njegovem mnenju je treba zadeve racionalizirati. Zalar je izpostavil še pomanjkanje sprejemanja odgovornosti ob težavah in ocenil, da je treba tudi pri tem ponovno vzpostaviti hierarhijo.

O stanju na trgu dela je spregovorila tudi aktualna ministrica za to področje dr. Anja Kopač Mrak, ki je prekarnost označila kot verjetno enega najbolj strukturnih in globalnih problemov. To, da nekatere manj izobražene ljudi puščamo, da prehajajo v prekarne oblike dela, je po njenem prepričanju dolgoročni problem z vidika socialne varnosti. Izpostavila je potrebo po regulaciji področja trga dela, ki pa mora biti širše družbeno sprejeta v dialogu s socialnimi partnerji.

Židan med uvodnim nagovorom

Profesorica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske fakultete za družbene vede ugotavlja, da je neenakost v Sloveniji večja, kot si mislimo. Ob tem je opozorila zlasti na prekarnost na trgu dela, ki je po njenem mnenju zlo. Trendi na tem področju se poslabšujejo, najbolj ranljivi pa so zlasti mladi, je opozorila in kot zaskrbljujoče izpostavila, da imamo na področju dela zakonodajo, ki se ne izvaja.

Socialni demokrati bomo s posveti Samozavestna Slovenija nadaljevali tudi v prihodnjih mesecih do državnozborskih volitev, na njih pa bomo skupaj z gosti odpirali vprašanja še na drugih področjih, kjer menimo, da lahko Slovenija napreduje, ob tem pa predstavljali tudi nekatere naše rešitve.

Predsednica Sveta SD za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan: Za pravno državo smo odgovorni vsi

Kot se pogosto poudarja, pravna država resnično deluje le v družbi, v kateri je prisotno prepričanje, da ta deluje. A raven splošnega zaupanja v državne in pravosodne institucije v Sloveniji je alarmantno nizka. Ko smo pred dobrega četrt stoletja v ustavo zapisali načelo “pravne države” ter vanjo vtkali njene temeljne postulate kot so “ustavnost in zakonitost”, “pravičnost”, “enakost pred zakonom”,  “človekove pravice” in “neodvisnost sodstva”, je iz teh pojmov velo neko skorajda ezoterično, slovesno upanje. Danes pa ugotavljamo, da smo se v procesu graditve samostojne države premalo posvečali vsebinski napolnitvi in uresničevanju teh aspiracij, ki ostajajo bolj sintagma na papirju kot družbena realnost. Njihovo omenjanje pri ljudeh vse pogosteje vzbuja srd in odpor, so eden najočitnejših simptomov globokega razočaranja nad lastno državo in družbo.

Vlada prepričanje, ki žal ni povsem neutemeljeno, da pravo ter državne in pravosodne institucije ne izpolnjujejo tiste funkcije, ki bi jo v zreli ustavni demokraciji morali – zagotavljanje pravičnosti in dostojanstva vseh ljudi, temveč postajajo orodje interesov ozkih političnih in gospodarskih elit na račun povprečnih, depriviligiranih državljanov. Vzroki in dejavniki za takšno dojemanje stanja pravne države pri nas so izrazito večplastni, zapleteni in medsebojno soodvisni. Deloma gotovo izhaja iz dejanskih sistemskih pomanjkljivosti in anomalij, vendar ga dodatno (in znatno) stopnjuje vse bolj iracionalni politični, medijski in javni diskurz.

Premišljena in celovita analiza ter konstruktivno reševanje sistemskih težav so vsekakor nujni, če želimo ozdraviti in okrepiti načete temelje pravne države. V prvi vrsti je ključno zagotoviti jasno, notranje in sistemsko skladno, pregledno, razumno in razumljivo zakonodajo ter njeno pravično, predvidljivo in učinkovito izvajanje in uresničevanje pravic s strani državnih in sodnih organov. Z vidika namena pravne države je nesprejemljivo, da se pod pritiskom (ali izgovorom) neugodnih ekonomskih razmer osnovne socialne pravice diskriminatorno in nesorazmerno zmanjšujejo ali celo odpravljajo.

Nesprejemljivo je tudi, da se državljani (celo pravniki, kaj šele laiki) komajda znajdejo v hiperinflaciji zapletenih in stalno spreminjajočih se predpisov, četudi le-to vsaj delno pogojujejo zunanji dejavniki, kot so vključenost v različne evropske in mednarodne institucije in bliskovito spreminjanje globaliziranega gospodarskega, tehnološkega in širšega družbenega okolja. Brez stabilnega in kakovostnega zakonodajnega okvira, utemeljenega v osnovnih ustavnih in demokratičnih načelih, nenazadnje tudi od državnih in pravosodnih organov ne moremo pričakovati pravične, stabilne, in predvidljive pravne prakse.

Ob zagotavljanju tega osnovnega pogoja je krepitev delovanja državnih in pravosodnih organov nujna tudi v številnih drugih sistemskih, organizacijskih, postopkovnih in – nenazadnje – vrednotnih vidikih. Kljub spodbudnim izboljšavam v zadnjih letih je še vedno preveč zbirokratiziranosti, netransparentnosti in vpletanja izvršne v sodno vejo oblasti. Preveč je primerov očitnih in elementarnih postopkovnih in vsebinskih napak, ki dostikrat nepopravljivo vplivajo na življenje in dostojanstvo posameznikov in ki se enostavno ne bi smele zgoditi. Preveč je sodnih zaostankov in sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki opozarjajo na sistemske anomalije.

Četudi so te in druge napake verjetno pogosteje plod človeške zmotljivosti ali nesposobnosti kot malomarnosti ali celo korupcije in zlorabe, je situacija nesprejemljiva, še potencira pa jo za stanje kolektivnega duha pri nas značilno kronično nesprejemanje odgovornosti. In nenazadnje, preveč je formalističnega črkobralstva in mehaničnega izvajanja pravnih predpisov, ki jih je za smiselno uresničevanje pravne države nujno potrebno razlagati in izvrševati v duhu njenih temeljnih načel in poslanstva zaščite človekovega dostojanstva.

Ob vsem tem pa nizek ugled prava in pravne države pri nas močno pogojuje in stopnjuje tudi vse bolj iracionalno kritizerski politični, medijski in javni diskurz, ki se močno oddaljuje od premišljene in konstruktivne kritike kot dobrodošlega in nujnega elementa reševanja temeljnih družbenih vprašanj. Učinke tega diskurza še stopnjuje sodobna komunikacijska realnost, v kateri dopuščamo, da razpravljanje o tako resnih in temeljnih temah razvodeni v nekajsekundnih komentarjih in enovrstičnem razmišljanju na družabnih omrežjih. Med katerimi (vsaj pri zaskrbljujoče obsežnem delu populacije) največjo popularnost praviloma dosežejo teorije zarote in iluzije resničnosti, še posebej kadar so sočno začinjene z vulgarnim pljuvanjem (ali pač navijaštvom) po liniji delitve na “leve” in “desne”, “naše” in “vaše”.

V tem okviru je seveda odgovornost politikov za spoštovanje prava in pravne države prvovrstna. S svojimi odločitvami, retoriko in ravnanjem morajo biti za vzgled in vir občutka varnosti, ne pa vedno novih frustracij in občutka, da sta politična moč in medsebojno obračunavanje pomembnejša od dostojanstva in dobrobiti državljanov. Podobno velja za številne medije, ki vsebino, resnico in dejstva vse bolj zapostavljajo na račun forme, poenostavljanja in spektakularnosti. V tem kontekstu je pomembna tudi vloga pravnih strokovnjakov, zlasti tistih, ki imajo (lahko) velik vpliv na ustvarjanje javnega mnenja in veliko odgovornost pri soustvarjanju družbenih procesov.

Vse preveč je takih, ki se izpostavljanju v javnem diskurzu izogibajo bodisi v strahu pred politično-nazorskim etiketiranjem, bodisi zato, ker jim v obdelovanju lastnih vrtičkov enostavno ni dovolj mar za stanje pravne države in življenje drugih. Navsezadnje pa mora v tem diskurzivnem ozračju svoj del odgovornosti prevzeti tudi splošna javnost. Mora se upreti političnim in medijskim konstrukcijam realnosti, ki žalijo inteligenco in se izogibati slepemu sledenju teh konstrukcij, s katerim jih le povratno napaja in krepi.

Državljani moramo preseči tudi razmišljanje, da bodo vse naše težave in spore reševala sodišča, in ga nadomestiti z zavestjo, da je potrebno spoštovati obstoječi pravni red. Za tak miselni premik je v prepletenem součinkovanju dejavnikov in akterjev pravne države seveda nujna tudi že omenjena vzpostavitev resnično kvalitetnega zakonodajnega okvira in ustreznega delovanja državnih in sodnih organov. Pa vendarle, kakor so oblastne institucije nedvomno odgovorne državljanom za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli pravne države, je ravnanje v skladu s temi načeli tudi osnovna državljanska odgovornost.

Četudi bi nam v nekem utopičnem scenariju uspelo vzpostaviti popoln zakonodajni okvir ter nezmotljivo in suvereno sodstvo, bomo od resnične pravne države vselej neogibno odmaknjeni za toliko, kolikor bomo do prava in sodišč sami nespoštljivi ter jih dojemali predvsem kot orodje – ali pač oviro – za uresničevanje lastnih osebnih ali političnih interesov. Dokler bodo brezobzirno kritiziranje pravosodja, iskanje lukenj v pravnih predpisih in pravdanje za vsak centimeter mejnega zidu nacionalni šport, nam polnovredne pravne države pač ne more pričarati nihče. Za njeno uresničitev smo v končni fazi kolektivno odgovorni vsi.

Brez resnično delujoče in učinkovite pravne države ne moremo kakovostno delovati niti kot posamezniki niti kot družba. Vendar premika v tej smeri ne bomo dosegli, če bomo v žalostno pregovorni slovenski maniri v nedogled polemizirali o krivdi in prelagali odgovornost eden na drugega, namesto bi svoj omejeni čas in energijo posvetili konstruktivni kritiki in iskanju rešitev. Dokler bomo na težave gledali skozi to prizmo, bomo ostali v krču mržnje in apatije, ki je najmočnejše orožje v boju proti družbenim spremembam.

dr. Dominika Švarc Pipan
strokovnjakinja mednarodnega javnega prava in predsednica Sveta SD za pravosodje

 

Časnik Naprej

Celoten časnik socialne demokracije lahko preberete tudi v elektronski verziji.