Prispevki

SD proti ukinitvi dodatka za delovno aktivnost prejemnikom socialnih pomoči

Predlog sprememb Zakona o socialno varstvenih prejemkih predvideva popolno ukinitev dodatka za delovno aktivnost, ki je del denarne socialne pomoči. Namen ukinitve dodatka naj bi bila hitrejša aktivacija prejemnikov denarne socialne pomoči, saj bi naj dodatek za delovno aktivnost ob visokem minimalnem dohodku povzročal past neaktivnosti, češ da se ljudje raje odločijo za denarno socialno pomoč kot pa da bi sprejeli zaposlitev. Socialni demokrati (SD) pravijo, da ukinitev dodatka za delovno aktivnosti na prava pot in da lahko past neaktivnosti preprečujemo z boljšimi in pravičnejšimi ukrepi.

Socialni demokrati poudarjajo, da mora vsak, ki dela, za to prejeti pravično plačilo, sistemi socialne varnosti pa ne smejo delovati nemotivirajoče, ampak morajo ljudi spodbujati, da aktivno iščejo zaposlitev in se tudi zaposlijo. Zato pritrjujejo stališčem, da prejemniki denarne socialne pomoči ne morejo biti v boljšem položajo kot nekdo, ki dela. Vendar je po mnenju SD prav dodatek za delovno aktivnost ukrep za aktivacijo v sistemu pasivnih socialnih pomoči, namenjen spodbujanju k delu oziroma ohranjanju motivacije za delo. Mag. Marko Koprivc, poslanec SD in član parlamentarnega odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide, zato poudarja: “Ta ukrep predstavlja prvo vstopno točko za socialno aktivacijo brezposelnih oseb. Praksa nevladnih organizacij kaže, da je vključitev v prostovoljno delo zelo uspešen ukrep pri ponovni vključitvi na trg dela, predvsem pri dolgotrajno brezposelnih osebah, ki se s prostovoljstvom pogosto uspejo ponovno vključiti v delovno ali socialno okolje. V SD razumemo vsako delo kot vrednoto, zato je potrebno tudi takšno aktivnost nagraditi.”

Sedaj veljavna ureditev določa, da dodatek prejmejo tisti, ki pokažejo neko aktivnost k delu, aktivacijo – torej se bodisi vključijo v programe aktivne politike zaposlovanja, se vključijo v programe psihosocialne ali zaposlitvene rehabilitacije, opravljajo delo družinskega pomočnika, so zaposleni ali sklenejo pogodbo o volunterskem pripravništvu ali dogovor o opravljanju prostovoljskega dela.

V SD je to vprašanje intenzivno obravnaval tudi strankin strokovni svet, ki opozarja, da bi z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost brez denarne socialne pomoči ostalo 1.572 družin oziroma samskih oseb (oziroma 4.149 upravičencev, od tega 2.397 odraslih in 1.752 otrok), nižjo denarno socialno pomoč pa bi prejemalo 7.648 družin oziroma samskih oseb (oziroma 18.975 upravičencev, od tega 10.858 odraslih in 8.117 otrok). Z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost bo samska oseba, ki je zaposlena za 6 ur ali več in prejme plačo v višini 500 evrov in denarno socialno pomoč v višini 93 evrov, zdaj izgubila teh 93 evrov denarne socialne pomoči. Marko Koprivc se zato sprašuje: “Kaj se bo zgodilo s temi družinami, posamezniki in najpomembneje, kaj se bo zgodilo s temi otroci? Ali ima pristojno ministrstvo za njih že pripravljene kakšne alternativne ukrepe? Ne smemo si dovoliti, da bodo že tako ranljivi posamezniki  pristali v še večji socialni in denarni stiski.”

Popolna ukinitev dodatka za delovno aktivnost je za SD skrajni in zadnji ukrep v vrsti drugih možnosti, ki bi jih lahko sprejeli, da bi dosegli hitrejšo aktivacijo  prejemnikov denarne socialne pomoči. Tako bi lahko na primer znižali ponderje za izračun dodatka za delovno aktivnost, ki vplivajo na njegovo višino, lahko bi zaostrili pogoje za pridobitev dodatka, lahko bi o pravici do dodatka odločal svetovalec za zaposlovanje na Zavodu za zaposlovanje Slovenije. Že zdaj imamo v 42. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih določbo, ki določa, da mora upravičenec do denarne socialne pomoči, ki je brezposelna oseba in ki je v zadnjih 12 mesecih denarno socialno pomoč prejel več kot devetkrat, dolžan sprejeti vsako zaposlitev, ki mu jo ponudi oziroma na katero ga napoti zavod. Z doslednim izvajanjem te zakonske določbe, s posodobitvijo in ustreznim delovanjem informacijskih sistemov Zavoda za zaposlovanje in centrov za socialno delo, bi to določbo lahko izvajali dosledno in tako bi lahko dosegli cilj, ki se zasleduje v predlogu novele zakona, ki ukinja dodatek za delovno aktivnost. Tudi pri opravljanju prostovoljskega dela bi bilo možno zaostriti pogoje za pridobitev dodatka za delovno aktivnost bodisi, da se določi najmanjše število ur, ki jih je posameznik dolžan opraviti z delom v prostovoljni organizaciji bodisi, da se opravljanje prostovoljskega dela omeji samo pri tistih prostovoljskih organizacijah, ki že obstajajo določen čas in redno poročajo pristojnim organom o svojih aktivnostih.

Ukinjanje dodatka za delovno aktivnost je nenavadno tudi zato, ker so se koalicijske stranke s koalicijskim sporazumom zavezale k drugačnemu, celo nasprotnemu ravnanju, saj sporazum določa, da “bomo dvignili dodatek za aktivnost za prejemnike denarnih socialnih pomoči, in sicer s ciljem njihove aktivacije ter zmanjšanja pasti revščine.” Marko Koprivc poudarja: “Čeprav beležimo gospodarsko rast, v Sloveniji še vedno 268.000 ljudi živi pod pragom revščine. Podatki kažejo, da so vse oblike socialnih pomoči v Sloveniji še vedno pomemben dejavnik zniževanja revščine. Socialni demokrati se zato upravičeno bojimo, da bomo s takimi ukrepi le še povečali revščino v Sloveniji. Zato predloga novele Zakona o socialno varstvenih prejemkih ne bomo podprli.”

Andreja Katič: “S prenovo kazenskega postopka za pravno in pravično državo za vse.”

Socialni demokrati smo v svojem programu obljubili odločen boj proti kriminalu in korupciji, bolj učinkovito delo sodišč ter organov pregona. Obljubili smo državo, kjer bogati in vplivni ne bodo imeli drugačne obravnave in kjer se s postopkovnim izogibanjem, ne bo mogoče izogniti roki pravice, ne glede na status, ime, priimek in kapitalsko ozadje.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič iz vrst SD s predlogom spremembe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je bil sprejet v Državnem zboru, uresničuje obljubo samozavestne Slovenije, ki bo pravna in pravična država za vse svoje državljanke in državljane.

Novi ZKP omogoča bolj učinkovit pregon bančnega, kibernetskega in organiziranega kriminala. Sodiščem omogoča učinkovito delo brez zavlačevanj in možnost preverjanja “opravičil”, zaradi katerih so se tranzicijske zgodbe do sedaj redno zaključevale brez epiloga.

Novela ZKP tako natančneje določa pogoje za preiskave odvetniških pisarn, omogoča preiskavo stanovanja ob nedosegljivosti imetnika, če jo vodi preiskovalni sodnik, ter ukinja obvezno branje listin na glavnih obravnavah.

Zakon, ki je usklajen z vsemi strokovnimi deležniki in ga je soglasno podprl Državni svet, pa kazenske postopke vključuje tudi žrtve in njihove sorodnike. Ljudi in njihove stiske postavlja v središče procesov, katerih namen je ne le doseči pravico, ampak tudi in predvsem, žrtvam pomagati zaživeti znova.

Ustava nam govori, da je Slovenija pravna država in s to novelo smo naredili pomemben korak k temu, da bodo to čutili tudi državljanke in državljani, ne le na papirju, ampak tudi v realnosti,” je ob zaključku predstavitve ZKP v Državnem zboru povedala podpredsednica SD in ministrica za pravosodje Andreja Katič.

Prednosti, ki jih med drugim prinaša novela Zakona o kazenskem postopku:

  • uveljavlja bolj učinkovit model sojenja, hitrejši in bolj učinkovit pregon storilcev kaznivih dejanj
  • v središče postavlja zaščito žrtve ter hkrati omogoča pošteno in pravično sojenje storilcem
  • preprečuje zlorabo “zdravniških opravičil”, postopkovnih manevrov za zavlačevanje
  • uveljavlja najvišje standarde varovanja človekovih pravic (ne pa njihovih zlorab) udeležencev kazenskih postopkov
  • omogoča nove prijeme za boj proti sodobnim oblikam organiziranega kriminala ter boj proti kibernetskemu kriminalu
  • omogoča organom pregona, da so pred in ne za storilci kaznivih dejanj.

Brglez: “V SD se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena NOB ter poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov!”

Na seji Državnega zbora so v sredo, 20. marca, poslanke in poslanci že četrtič v zadnjih desetih letih na predlog opozicijske SDS obravnavali deklaracijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov glede predloga deklaracije o podpori Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu je predstavil poslanec dr. Milan Brglez, ki je opozoril, da nas SDS s predlogom deklaracije še enkrat več vrača v preteklost.

Stališče PS SD si lahko preberete v nadaljevanju:

Socialni demokrati nismo prvi in verjetno tudi ne zadnji, ki v našem stališču ali v uvodu v razpravo pri tej točki dnevnega reda ugotavljamo, da gre za četrti poskus SDS, da bi Državni zbor odločal o isti zadevi. Glede na izid glasovanja na Odboru za pravosodje je jasno, da gre za vnovičen neuspešni poskus vsiliti Državnemu zboru, da bi se v našem pravnem redu dalo posebno veljavo eni izmed resolucij Evropskega parlamenta. Ne glede na to smo danes – ne po svoji izbiri – udeleženi v predstavi, ki je imela že nekaj ponesrečenih ponovitev, na kateri je publika že dala jasen signal, da je scenarij slab in da igralci s svojim nastopom v neprestanem ponavljanju izkrivljene zgodbe o grehu in krivdi niso prepričali.

Verjetno ni veliko logičnih argumentov, s katerimi bi si lahko razlagali vztrajnost SDS v vedno novem porazu. Šele ko se ozremo po kontekstu te razprave, je jasno, da ne gre za mazohizem predlagatelja, temveč uprizarjanje, katerega cilj je večni poraz ali večno vračanje istega, ki je srčika njegovega političnega in ideološkega programa.

Medtem ko je bila večina današnje seje usmerjena v prihodnost, nas SDS s predlogom deklaracije enkrat več vrača v preteklost. Natančneje v točno določeno točko preteklosti, v kateri se za SDS vse končna in hkrati tudi vedno znova začne. To je zgodovinsko obdobje neposredno po drugi svetovni vojni, iz katerega se SDS vedno znova napaja.  

Socialni demokrati nikoli nismo in nikoli ne bomo zavračali razprave o preteklosti. Slednjo moramo poznati, da bi znali razumeti sedanjost in načrtovati prihodnost ter se izogibati čerem napak iz preteklosti. Kot je dejal prvi nemški kancler po drugi svetovni vojni, ki je na lastni koži občutil grozodejstva nacističnega režima, krščanski demokrat Konrad Adenauer: »Oziranje v preteklost ima smisel le tedaj, če služi prihodnosti«. Ta Adenauerjeva misel najlepše oriše sedanjo razliko med nami in Slovensko  demokratsko stranko, še posebej na točki odnosa do zgodovinskih dogodkov med in po drugi svetovni vojni na območju današnje samostojne Republike Slovenije.

Ne glede na to, kako zapletena je preteklost, še posebej, ko zadeva obdobje vojne, ki je po svoji naravi vir trpljenja in krivic, smo bili Socialni demokrati že leta 1995 sposobni pomesti pred lastnim pragom. Na kongresu stranke v Slovenj Gradcu smo ostro obsodili povojne poboje, obsodili smo zlorabe, ki so jih zakrivile takratne oblasti nad posamezniki. Ostro smo obsodili tudi kršenje človekovih pravic, obsodili smo zlorabo prava in države za politične, razredne, verske in druge cilje. Vse našteto smo večkrat obsodili tudi že v Državnem zboru.

Prav tako smo aktivno in konstruktivno sodelovali pri zakonodaji o popravi krivic, pa tudi pri urejanju grobišč. Morda bi lahko naredili še več. Verjetno tako kot druge stranke. Vsi – tako politika kot družba – bi lahko morda še več naporov usmerili v podporo osvetljevanju zgodovine, v razjasnjevanje posameznih dvomov in zamegljenih okoliščin. A vsakdo, ki želi glede tega dejansko kaj narediti in ne le dajati vtisa, da nekaj dela, mora in bo moral začeti pri sebi.

Ne glede na to oziroma prav zato pa Socialni demokrati nikoli ne bomo iskali smisla v vračanju v preteklost zaradi preteklosti same. Še več, glasno in ostro bomo nastopili proti vsakemu poskusu spreminjanja zgodovine, ne glede na to, kako zapleteni in boleči so za nas nekateri njeni deli. Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.

Zakonitost minevanja časa je, da počasi zgubljamo ključ do razumevanja preteklosti, kar omogoča, da SDS in njim podobni skušajo odpirati vrata drugačnim interpretacijam zgodovinskih dogodkov ter njihovo zlorabo za poskuse sedanjih in prihodnjih delitev. Prava nevarnost te in verjetno še kakšne prihodnje ponovitve današnje razprave je zamegljevanje sodobnih totalitarizmov, ki se razraščajo v sodobnih formalnih demokracijah.

Skoraj neverjetno se zdi, da smo dobrih sedemdeset let po tragičnih dogodkih dvajsetega stoletja v moderni Evropi – s formalno demokracijo tako na ravni Evropske unije kot na ravni držav članic hkrati utemeljeni na in zamejeni z vladavino prava ter varstvom človekovih pravic – priča vznikanju političnih opcij, ki opravičujejo in celo poveličujejo dejanja nekdanjih nacističnih in fašističnih voditeljev. Enako neverjetno se zdi, da SDS z njimi odkrito ter s ponosom simpatizira, jih podpira in z njimi sodeluje.

Ker je bi predlog deklaracije na matičnem delovnem telesu zavrnjen, bomo Socialni demokrati to točko dnevnega reda izkoristili kot priložnost in odgovornost, da v nadaljevanju razprave spregovorimo o nevarnosti tovrstne relativizacije ter dvoličnosti.

Poslanska skupina SD: “Rebalans proračuna predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali.”

Državni zbor je sprejel rebalans državnega proračuna za leto 2019, s katerim se odhodki prvič zvišujejo prek deset milijard evrov, še nekaj višji pa bodo prihodki. Presežek je načrtovan v višini skoraj 200 milijonov evrov. Dokument po zagotovilih vlade naslavlja dobrobit državljanov in razvoj ter hkrati zagotavlja stabilnost javnih financ.

Stališče Poslanske skupine SD do predloga rebalansa proračuna je na plenarni seji DZ predstavil poslanec Jani Prednik, ki je med drugim izpostavil, “da se po desetletju varčevanja ljudem vrne vsaj del odvzetega”. “Rebalans predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali,” je dejal Prednik in sporočil, da se poslancem SD zdi rebalans proračuna precej optimalen.

Po novem so prihodki načrtovani v višini 10,35 milijarde evrov, kar je 6,2 odstotka več kot doslej, odhodki pa se bodo povečali za 4,8 odstotka na 10,16 milijarde evrov. Proračunski presežek bo tako znašal 193,6 milijona evrov. Ob upoštevanju tega presežka, kupnine od lanske prodaje deleža v NLB, že lani izvršenega predfinanciranja ter januarske izdaje državne obveznice v višini 1,5 milijarde evrov se potrebni obseg zadolževanja zmanjšuje. Namesto za 3,26 milijarde evrov je letos za izvrševanje državnega proračuna potrebno financiranje v višini 1,89 milijarde evrov, piše v noveli zakona o izvrševanju proračuna, ki ga je DZ potrdil skupaj z rebalansom.

Celotno stališče Poslanske skupine SD do rebalansa proračuna, ki ga je predstavil poslanec Jani Prednik:

“Rebalans proračuna za leto 2019 pred nami je najpomembnejši dokument do sedaj te, še relativno nove vlade. Vsaka proračunska sprememba namreč v praksi pokaže, kako resno misli vlada izkoristiti priložnosti, da v nevarnih ožinah gospodarskih napovedi naredi nekaj dobrega za svoje sodržavljanke in sodržavljane. Sprejem rebalansa je politično vprašanje, pomembno za ljudi: naj se pri načrtovanju proračuna slepo sledi hladnim enačbam in negotovim napovedim ali pa naj se izkoristi manevrski prostor in izpolni obljube: ljudem naj se vrne vsaj del tistega, kar jim je bilo odvzeto za reševanje krize, ki je niso povzročili? 

Célo desetletje že trajata “slovenski izhod iz krize in strah pred njo”. V teh desetih letih že šesto leto zapored beležimo gospodarsko rast in dosegamo napovedi, ali pa jih celo presegamo. Od leta 2014 dalje gospodarsko rastemo, zadnja leta je naša rast med najvišjimi v Evropski uniji, lani je znašala 4,7%. Tretje zaporedno leto se povečuje proračunski presežek, kar je bilo še pred desetletjem nedosegljivo. Javni dolg se zmanjšuje in približuje zastavljenim 60%. Načrtovani prihodki v rebalansu so za 600 milijonov višji od načrtov izpred dobrih dveh let, ko je bil sprejet veljavni proračun za letošnje leto.

Vse to pomeni, da okrevanje že traja dlje kot recesija. Pred dvema letoma sprejeti proračun je lani predvideval ½ odstotne točke nižjo rast, kot je bila dosežena. V takih okoliščinah strah pred morebitnim upadom gospodarske rasti ne bi smel edina skrb, zaradi katere bi pozabili na bistvo: proračunska sredstva morajo biti v prvi vrsti v interesu ljudi, ki so zadnjih deset let s svojim odrekanjem krpali to našo proračunsko ladjo. Vsa njihova odrekanja v zadnjem desetletju se je utemeljevalo z obljubami, da jim bo vsaj del odvzetega nekoč – “ko bo bolje” – tudi vrnjen. Zdaj je priložnost, da se to izpolni. To bo tudi svojevrstno priznanje, da so imela vsa odrekanja zadnjega desetletja smisel; da nam gre zaradi vsega tega končno bolje.

Kaj reči o kritikah tega predloga? Pojavile so se jih različne vrste. Vse je treba jemati resno, a večino tudi resno zavrniti. Tistim, ki se bodo danes upirali povišanju izdatkov in bodo zahtevali še hitrejše zniževanje dolga, še višje presežke in še več zategovanja pasu moramo npr. ob tem predlogu rebalansa dokazati, da se kondicija javnih financ kljub vsem ukrepom izboljšuje! Predhodno načrtovani presežek se še povečuje!

Predlog rebalansa se drži smeri, ki smo jo morali sprejeti s fiskalnim pravilom, in hkrati prinaša več ljudem. Zato je po našem prepričanju predlog rebalansa odgovoren do javnih financ.

Tistim, ki bi želeli trenutno povečane davčne prihodke v celoti preliti v znižanje davkov, prispevkov in opuščanje sistemov solidarnosti, je treba sporočiti, da bilo zadnje desetletje in pol najlepši dokaz, da moramo sisteme socialne varnosti negovati in vanje vlagati, ne pa jih razgrajevati. Najboljši blažilec “nove krize”, s katero ti isti kritiki najbolj strašijo, je ravno država, ki je sposobna ukrepati.

Ocenjujemo, da so pripravljalci proračuna ravnali prav, da so povečali razpoložljivo porabo za praktično vse ključne politike, h katerim smo se zavezali tudi v koalicijskem sporazumu. Vlaganja v ljudi so potrebna tudi zato, da se oblikuje okolje, ki bo imelo vgrajeno blažilne sisteme za čas nižje rasti. Na povečane odhodke torej Socialni demokrati gledamo kot na investicijo v večjo socialno varnost ljudi. Ta rebalans predstavlja odločitev, da se v Sloveniji gospodarska rast, močna socialna država in stabilne javne finance ne bodo izključevali.

S tem rebalansom se znova priznava veljavo podhranjenim področjem, ki so morala zaradi splošnega varčevanja capljati na mestu, njihov potencial pa je ostajal neizkoriščen. Govorimo o kulturi, o znanosti, izobraževanju in zdravstvu in drugih pomembnih področjih, ki dvigujejo kakovost življenja ljudi, nenazadnje pa lahko dodajo precejšen delež tudi k dodani vrednosti, ki jo ustvarja gospodarstvo. Dvig sredstev zanje NI razsipnost, je investicija v boljše življenje vseh. Bi si želeli, da bi lahko za ta področja namenili še več sredstev? Vsekakor, vendar pa smo dolžni upoštevati tveganja in opozorila, izrečena ob obravnavi tega proračuna.

Medijsko poročanje in dosedanja obravnava proračunskih sprememb pa sta pokazala na še eno pomembno plat odločanja o delitvi proračunskega denarja. Ne gre samo za vprašanje “koliko je dobilo katero ministrstvo?”, pomembno je tudi, kako učinkovito bodo porabljena dodeljena sredstva. Se bodo iskale sinergije, da se bodo ta sredstva povrnila v obliki rezultatov ali pa se bo zasledovalo zgolj porabo sredstev? To odgovornost prevzemajo posamezne ministrice in ministri, ki bodo morali upravičiti zaupanje, da bodo dodatna sredstva uporabili kar se da učinkovito.

Tu lahko izpostavimo pozitiven primer ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je znotraj dodeljenih sredstev uspelo poskrbeti za zgodovinsko visoka javna sredstva za znanost. Socialni demokrati pozivamo, da ta proaktivni pristop uberejo tudi drugi resorji. Podobno je tudi pri drugih proračunskih uporabnikih, ki bodo morali dodeljena sredstva ustrezno razporediti. Kot je pokazala obravnava na delovnih telesih: vsake potrebe ne moremo reševati s prerazporeditvami tukaj v Državnem zboru, odgovornost leži tudi na posameznih proračunskih uporabnikih.

Seveda je izvedba proračuna odvisna tudi od drugih načrtovanih ukrepov. Prepričani smo, da bo danes precej besed namenjenim  spremembam na davčnem področju, kot tudi večni razpravi o ustreznosti financiranja občin, ki opozarjajo, da kljub sklenjenemu dogovoru o višini povprečnine ne morejo pokriti vseh potreb. To zagotovo drži. Drži pa tudi, da se morajo odločitve sprejemati na vseh nivojih. Tudi manevrski prostor države ni velik in je stisnjen med visoke želje ter stroge fiskalne zahteve.

Toda ta rebalans dokazuje, da je na nivoju državnih financ skromen manevrski prostor mogoče izkoristiti. Če bodo tako ravnale tudi občine in drugi proračunski uporabniki, bodo cilji lahko doseženi. Prepričani smo, da lahko vsak ravna proaktivno in v tem duhu bodo mogoči tudi drugi dogovori, na primer o bolj pravičnem sistemu financiranja občin. Danes pa imamo pred seboj dober predlog rebalansa in čas je, da se dogovori realizirajo.

V Poslanski skupini Socialnih demokratov zato podpiramo predlog rebalansa proračuna za letošnje leto. Ker menimo, da je v danih okoliščinah optimalno zasnovan, predlaganim amandmajem ne bomo dali podpore.”

Odbor za pravosodje DZ podprl imenovanje Katičeve za pravosodno ministrico

Odbor za pravosodje je predstavitev kandidatke za pravosodno ministrico Andreje Katič ocenil kot ustrezno. Katičeva je med prioritetami navedla krepitev zaupanja v učinkovitost in neodvisno delovanje sodstva in pa razpravo o uvedbi triletnega preizkusnega mandata sodnikov.

Katičeva želi pridobiti čim širšo podporo deležnikov za krepitev zaupanja v sodstvo, sojenja v razumnih rokih in transparentnost sodne uprave. “Slovensko sodstvo je neodvisna veja oblasti, ki ji je zaupano nepristransko sojenje brez nepotrebnega odlašanja,” je poudarila Katičeva. Pri tem pa je dodala, da imajo na delovanje sodne uprave vpliv tudi zunanji dejavniki – med drugim zakonodaja.

Njeno zaslišanje je bilo eno krajših, kar je, kot je dejala po glasovanju, morda tudi posledica tega, da je sama uvodoma na zaslišanju podrobno predstavila cilje in prioritete.

Katičeva pričakuje, da se bo slovensko sodstvo pripravljeno soočiti s pomanjkljivostmi in zanje prevzeti odgovornost, pa tudi, da se bo začelo odzivati na javne očitke o nepravilnostih. Ker je sodni svet dobil dodatne pristojnosti, rabi tudi finančno neodvisnost, na kar bo pozorna pri pripravi prihodnjih proračunov.

Slovensko pravosodje je po njenih besedah storilo pomemben napredek v boju s sodnimi zaostanki, vendar pa posamezni sodni postopki iz različnih razlogov trajajo predolgo. “Število nerešenih zadev se zmanjšuje, pričakovani časi reševanja zadev se skrajšujejo, žal pa se bistveno ne spreminja zaupanje javnosti v učinkovitost in neodvisnost dela sodišč,” je poudarila Andreja Katič.

Skladno s koalicijsko pogodbo je Katičeva napovedala razmislek o uvedbi triletne preizkusne dobe sodnikov. Koalicijski partnerji so si zadali, da sodnikov ne bi več imenoval DZ, ampak na predlog sodnega sveta predsednik republike ali sam sodni svet, katerega sestavo pa bi lahko spremenili.

Katičeva se zaveda, da bo težko dobiti dvotretjinsko podporo za takšne ustavne spremembe, zato želi najprej sprožiti širšo razpravo, na podlagi katere bo ministrstvo lahko oblikovalo predlog. Doslej se je namreč največ polemiziralo predvsem vprašanje ukinitve trajnega mandata. “S predlogom sprememb ustave želimo spodbuditi razpravo in storiti korak naprej pri izločanju političnega tveganja na imenovanje ali neimenovanje sodnikov,” je navedla kandidatka za pravosodno ministrico iz vrst SD.

Ob že načrtovanih spremembah bo nujen razmislek o večji specifikaciji v izobraževanju in večjem pridobivanju praktičnih znanj za študente prava. Odprto ostaja tudi vprašanje prehodov med različnimi pravniškimi poklici. Ob velikem deležu razveljavljenih sodb bodo nujni dodatni ukrepi, ki bodo zagotovili dokončno odločanje instančnih sodišč brez vračanja na prvo stopnjo.

Katičeva je izpostavila tudi problem neenakomerne obremenitve sodnikov in sodišč. Čeprav mreža sodišč ni izrecno omenjena v koalicijski pogodbi, se bo treba po njenih besedah Katičeve, ki trenutno še vodi ministrstvo za obrambo, pogovoriti tudi o njeni reorganizaciji, za kar minister Goran Klemenčič ni našel dovolj politične podpore. Med prioritetami je navedla še pripravo novega zakona o nepravdnih postopkih, spremembe insolvenčnega zakona in zakona o kazenskem postopku.

Prav tako se bo, če bo imenovana na mesto pravosodne ministrice, lotila reševanja prostorske problematike sodišč in zaporov. Pospešiti bo treba postopke za odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, o morebitni krnitvi sodne preiskave pa danes ni želela špekulirati. Zdijo pa se ji nujne spremembe zakona o kazenskem postopku – najprej nujne zadeve, potem pa tiste, ki so bile v sedanjem mandatu obravnavane kot sporne.

Posebno pozornost je Katičeva v predstavitvi namenila pregonu gospodarske kriminalitete in kako ga izboljšati. Pri tem pa je na vprašanje poslancev odgovorila, da ustanovitev specializiranega sodišča za pregon bančnega kriminala po njenem mnenju ni smiselna, saj je pripad takšnih zadev premajhen.

Pravosodni minister po njenih besedah ne more vplivati na vodenje posameznih zadev, saj je sodstvo samostojna in neodvisna veja oblasti, prav tako se sama nima namena vmešavati v delo sodstva ali tožilstva, čeprav so se v medijih pojavili očitki, da bi lahko vplivala na preiskavo nepravilnosti v Termoelektrarni Šoštanj. “Res je, rodila sem se v Šoštanju, par sto metrov od termoelektrarne. Če kdo, smo prav prebivalci Šaleške doline zainteresirani, da se čim prej razišče in obsodi tiste, ki so karkoli narobe naredili,” je odgovorila na očitke.

Kandidatka za pravosodno ministrico Andreja Katič je ob koncu zaslišanja še navedla, da bi ob njenem imenovanju za ministrico eno od dveh mest državnega sekretarja na ministrstvu za pravosodje zasedla dr. Dominika Švarc Pipan.

Ministrski kandidat Pikalo s podporo odbora DZ za izobraževanje, znanost, šport in mladino

Pristojni odbor Državnega zbora je predstavitev kandidata za ministra za izobraževanje, znanost in šport dr. Jerneja Pikala ocenil kot ustrezno. Pikalo je med prioritetami navedel analizo izvajanja strateških dokumentov, pripravo novih ter povečanje sredstev za izobraževanje. Odločbo glede financiranja zasebnih osnovnih šol namerava spoštovati, ne bo pa to vprašanje prioriteta.

Kandidat za ministra Pikalo je uvodoma povedal, da se mu zdi resor, ki naj bi ga prevzel, najbolj perspektiven, saj brez vlaganja v izobraževanje ni razvoja družbe. Hkrati pa ga vidi kot najbolj občutljivega, zato sprememb v njem ne namerava izvajati revolucionarno, ampak postopoma.

Izpostavil je, da bodo v prihajajočem mandatu potekli nekateri ključni strateški dokumenti, med drugim bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, nacionalni program visokega šolstva ter resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije. Napovedal je analizo, kaj od predvidenega v dokumentih je bilo uresničenega, in pripravo novih strateških dokumentov.

Po njegovi napovedi nameravajo sredstva za vzgojo in izobraževanje z zdajšnjih 4,8 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) dvigniti na šest odstotkov, sredstva za znanost pa na en odstotek BDP. Spremeniti nameravajo tudi dinamiko zviševanja sredstev za visoko šolstvo na en odstotek BDP, kar naj bi izvedli do leta 2025 in ne do 2032, kot je predvideno trenutno. Nasploh je obljubil, da na vlaganja ne bodo gledali kot na strošek, ampak kot naložbo.

Na področju vrtcev namerava vzpostaviti program brezplačnega vrtca, kar je zapisano tudi v koalicijski pogodbi.

V osnovnih šolah se bo kot minister zavzel za spremljanje bralne pismenosti, ki naj bi bila ključni cilj prve triade, namerava tudi preveriti, ali so spremembe razširjenega programa dovolj premišljene. Bolje namerava urediti delo z nadarjenimi ter preveriti ustreznost sistema usmerjanja otrok s posebnimi potrebami. “V dobro otrok in staršev bi bilo, da skušamo tu stvari čim bolj poenostaviti,” je dejal Pikalo.

Kritičen je bil do sprememb v srednji šoli, po katerih si lahko polnoletni dijaki sami opravičijo odsotnost. “Možnih rešitev tu je več, med drugim uvedba starševske pravice v zakonodaji,” je napovedal Pikalo. Zavzel se bo tudi, da preverijo gimnazijske programe.

Na področju univerz namerava nadaljevati internacionalizacijo univerz in se zavzeti za rešitev vprašanja poučevanja v tujem jeziku. Na področju športa namerava spodbujati profesionalni šport in ustanovitev Nacionalnega centra za podporo športnikom.

Obljubil je, da namerava vse odločitve sprejemati v skladu s stroko in širšo razpravo vseh, ki so vpleti v to področje. Pri tem je ocenil, da bo potreboval dobro ekipo ter razumevanje predsednika vlade in preostalih ministrov.

Pri postavljanju vprašanj kandidatu je poslanca Levice zanimalo, kako namerava ravnati v pogajanjih za zvišanje plač zaposlenih v vzgoji in izobraževanju ter od kje bi jih bilo treba nadaljevati. Obe vprašanji sta po njegovem mnenju v domeni vlade, zato se do tega težko opredeljuje. Je pa Pikalo opozoril, da imajo zaposleni v vzgoji in izobraževanju zaradi oteženega načina napredovanja nižje plače kot primerljivi poklici v preostalem javnem sektorju.

Glede koncesij zasebnim šolam je dejal, da jih je smiselno podeliti tam, kjer takšne šole prinašajo drugačne pedagoške pristope in programe, ne pa tam, kjer gre za podvajanje. Na vprašanje poslanke SDS, ali si je zato obetati revizije že podeljenih koncesij, je odgovoril, da so te stvar pogodbenega prava in da je treba pogledati, kako so pogodbe sestavljene. Odločbo ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol namerava spoštovati in to vprašanje tudi reševati, ni pa to “v koalicijski pogodbi opredeljeno kot prioriteta”, je dejal.

Glede novega zakona o visokem šolstvu je dejal, da je potreben in da se bo potrudil, da ga sprejmejo še v tem mandatu, a da se mora najprej seznaniti, kakšna so mnenja vseh vpletenih o tem.

Po koncu seje je Pikalo v izjavi za medije ocenil, da v predstavitvi ni bilo posebnih presenečenj in da je potekala tako, kot je pričakoval. Vprašanja poslancev so se mu zdela dobra, a na trenutke “preveč konkretna”, glede na to, da je šlo za vprašanja, v katera minister sam ne more posegati.

Stališče Poslanske skupine SD ob glasovanju za predsednika Državnega zbora

Celotno stališče Poslanske skupine SD ob glasovanju za predsednika Državnega zbora:

“Prav je, da nova sestava državnega zbora, vsi izvoljeni poslanci in poslanke, pokažemo in dokažemo, da je odgovornost do naših državljank in državljanov prva in največja zaveza, ki smo jo dolžni spoštovati na vsakem koraku našega nadaljnjega dela. Spoštovani, na vsakem koraku!

Ne glede iz katere stranke prihajamo, kaj so naša stališča, dolžni smo ravnati odgovorno, se pogovarjati spoštljivo, delati tako, da so vedno pred našimi očmi interesi ljudi. Njihove stiske, njihovi problemi, iskanje rešitev za te probleme, vse kar smo jim vse stranke obljubljale mesece pred volitvami.

Če je že pregovorno prvi vtis tisti, ki nas hote ali nehote pomembno zaznamuje, si želim in pričakujem, da bomo danes pokazali, da smo sposobni zrelosti in odgovornosti.

In odločitev o izvolitvi novega predsednika Državnega zbora Socialni demokrati vidimo kot prvi preizkus te zrelosti in odgovornosti. Po dnevih videnega preigravanja, žongliranja in licitacije z imeni nas veseli, da se je potrebna večina poslank in poslancev poenotila v nameri, da za predsednika Državnega zbora danes izvoli poslanca Nove Slovenije – Krščanskih demokratov mag. Mateja Tonina.

S tem je pokazana odgovornost, predvsem pa odločenost, da v prihajajočih dneh v ospredje postavimo vprašanja, ki bremenijo naše ljudi: čakalne vrste v zdravstvu, pokojnine, ukrepi za spodbujanje gospodarstva in tako naprej.

In prepričan sem, da je vsem tukaj nam – ne glede iz katere stranke prihajamo, ne glede ali smo že sedeli v teh klopeh ali pa je danes prvič – jasna osnovna politična abeceda. Ta pravi, da brez izvolitve predsednika Državnega zbora vsebinski pogovori med strankami, ki so se pripravljene pogovarjati o skupnih rešitvah, ne morejo steči.

Socialni demokrati smo prepričani, da je današnji dan, kljub temu, da še morda včeraj ni kazalo temu tako, prinesel to streznitev. Poslanske in poslanci Liste Marjana Šarca, Socialnih demokratov, stranke Modernega centra, Nove Slovenije-Krščanskih demokratov, stranke Alenke Bratušek ter DeSUS smo se dogovorili, da za skupnega kandidata na mesto Državnega zbora predlagamo mag. Mateja Tonina. Da presekamo ta prvi kadrovski vozel, ki je nič več in nič manj korak naprej. Na poti, ki terja še mnogo večje napore in nas postavlja pred mnogo večjimi izzivi kot je današnji. Ko se bodo pričeli vsebinski pogovori med in z Marjanom Šarcem kot možnim kandidatom za sestavo nove vlade.

To dejanje za nas ne pomeni izključevanja, predvsem to sporočilo velja za tiste stranke ali stranko, ki se morda ne strinja z današnjim predlogom za predsednika.

Ta bo po dogovoru to funkcijo zasedel začasno, do takrat, ko in če se bodo stranke okoli možnega kandidata za predsednika vlade uspele dogovoriti o ključnih vprašanjih, v nasprotnem primeru, pa se bo večina verjetno iskala kje drugje ali pa bodo naše državljanke in državljani znova povabljeni na volitve.

In če bodo potem si Socialni demokrati ne želimo, da bo razlog nezmožnost dogovora se glede kadrovskih vprašanj. Še več, takšen razlog bi bil po našem mnenju izdaja zaupanja volivk in volivcev, ko jim je politika več mesecev ponujala rešitve, danes pa se ni sposobna dogovoriti kdo se bo usedel na kateri stolček.

Vsebina, vsebina in še enkrat vsebina. Zmožnost čim prej se dogovoriti in pričeti reševati težave ljudi. Kot rečeno, to od nas terja odgovornost in zelo pomemben del te odgovornosti pade na današnji dan, da izvolimo predsednika Državnega zbora.

Da ta z izvolitvijo postane operativen, kar pa je morda v tem trenutku še pomembneje, da prihodnji teden vsebina in ne kadrovska vprašanja zopet postane prva prioriteta političnega prostora v Sloveniji.

Poslanske in poslanci Socialnih demokratov bomo mag. Mateja Tonina za predsednika Državnega zbora soglasno podprli.”

Komentar Jerneja Štromajerja: Taksi Uber ‘alles’

Državni zbor RS je v minulem tednu obravnaval zakonski predlog SDS, da bi legalizirali delovanje spletne platforme Uber in njenega ‘uber’ poslovnega modela v Sloveniji. Brez slabe vesti lahko trdimo, da gre pri tem predlogu za specialni zakon – lahko bi mu rekli tudi LexUber –, ki je pisan na kožo točno določene multinacionalke. Uber v bistvu ni samo ena izmed številnih multinacionalk, ki imajo takšne in drugačne interese: je predvsem simbol deregulacije in liberalizacije sektorja avtotaksi prevozov ter t. i. uberizacije trga dela; tj. ekstremno prekarnih delovnih pogojev delavk in delavcev.

Poleg sicer res dobro delujoče mobilne aplikacije Uberjev poslovni model temelji predvsem na prekarnih delovnih pogojih in na destrukciji trga avtotaksi prevozov; kjerkoli se pojavi, Uber pač ne igra po veljavnih pravilih igre. Zato za svoje delovanje v Slovenji potrebuje specialni zakon. No, velja še omeniti, da omenjena multinacionalka svojo globalno rast gradi na rizičnem kapitalu in (kot se za multinacionalko spodobi?) izogibanju plačevanja davščin v državi, kjer služi provizijo (med 10 in 20 odstotki celotne cene prevoza) za povezovanje svojih »partnerjev«, kot Uber pravi svojim prekarnim delavcem, in potnikov.

V Sloveniji bi po predlogu SDS lahko Uber voznik postal vsak, ki bi pridobil status samostojnega podjetnika – in to brez avtotaksi licence in dovoljenja občine, v kateri bi opravljal prevoze, kakor velja za avtotaksije. Seveda bi ob tem s strani prostotržne desnice hitro slišali, da so dovoljenja in licence samo moteč element na svobodnem trgu, vendar v resnici služijo tako zaščiti potrošnikov kakor tudi zagotavljanju kakovosti in ustrezne konkurenčnosti ponudnikov avtotaksi prevozov. Če kdo misli, da so Uberjevi prevozi po mestu karkoli drugega kot avtotaksi prevozi, se moti.

Celo predlog »legalizacije« Uberja s strani N.Si, ki je pred časom krožil v javnosti, je predvideval, da bi morali Uberjevi ponudniki prevozov pridobiti licenco za prevoz potnikov (ne pa tudi dovoljenja s strani občine). Oba predloga pa imata nekaj skupnega: Uber noče igrati po veljavnih pravilih igre. Uber si hoče zagotoviti poseben položaj na trgu in tako uničiti sedanje avtotaksi prevoznike. Stanje dvoživk, ko dva tipa ponudnikov nudita sicer enako storitev, vendar vsak deluje po drugačnih pravilih, pač nikoli ne prinesejo ničesar dobrega. (Tudi) zato upam, da zakon SDS ne bo stopil v veljavo; slabih praks iz tujine smo v Slovenijo uvozili že več kot preveč.

Da z Uberjevim poslovnim modelom ni vse, kot bi moralo biti, je po dolgem času ugotovil tudi minister Koprivnikar. Minister je v sporazumu z Uberjem nekaj časa celo videl možnost, da bi Slovenija postala »zelena referenčna točka v digitalni Evropi«, karkoli naj bi to pomenilo; dlje kot do pisma o nameri konec koncev nismo prišli. V vmesnem času postaja vedno bolj jasno, da Uberjev poslovni model ni ustrezen in da predstavlja nezakonito motnjo. Zato so ga ponekod že prepovedali, npr. na Danskem, v Italiji, nazadnje tudi v Londonu. Medtem ko nekateri ugotavljajo, da z Uberjem nekaj res ni v redu, pa bi drugi radi uberizacijo avtotaksi prevozov uvozili v Slovenijo.

Da ne bo pomote, na področju avtotaksi prevozov zadeve že sedaj niso urejene, kot bi morale biti ali vsaj kakor bi lahko bile. Že sedaj so taksisti prekarni delavci in kot samostojni podjetniki plačujejo svojemu dispečerju, da jih povezuje s strankami – le tako se lahko vključijo v mrežo ponudnikov avtotaksi prevozov. Edini pravi razliki med trenutnimi ponudniki in Uberjem sta torej, da dispečiranje prevozov poteka večinoma preko telefona ter da morajo imeti slovenski taksisti licenco in občinsko dovoljenje ter seveda taksimetre in davčne blagajne.

Poleg tega v nasprotju z Uberjem slovenski taksisti sprejemajo gotovino in plačujejo vse davke v Sloveniji. Tudi največje slovenske avtotaksi mreže so se že prilagodile trendom in tako lahko tudi v Sloveniji naročimo avtotaksi prevoz preko mobilne aplikacije. Pa vendar, mar ne obstaja nobena sodobna alternativa sedanjim slabim praksam na področju avtotaksi prevozov? Seveda obstaja – vendar ne v obliki multinacionalke.

V Austinu, glavnem mestu zvezne države Texas v ZDA, so mestne oblasti pred časom prepovedale Uber, ker ta ni želel izpolnjevati enakih pogojev kot druge avtotaksi službe. Potem ko se je Uber umaknil iz Austina, se je mesto v sodelovanju z zainteresirano javnostjo odločilo, da potrošnikom ponudi alternativno obliko avtotaksi prevozov. V skladu z odločitvijo mestnega sveta je mesto podprlo ustanovitev avtotaksi zadruge. Zadruga je združila posamezne voznike (podobno kot so vozniki preko dispečerskih servisov sedaj povezani v Sloveniji), njeni (so)lastniki pa so postali vozniki sami.

Tako so sami vzpostavili model dispečiranja, lastno blagovno znamko in poslovni model, ki jim znotraj zadruge kot demokratičnega podjetja v lasti članov, tj. avtotaksi prevoznikov, omogoča, da si urejajo pogoje dela in način zagotavljanja socialne varnosti. Na takšen način vozniki niso le neodvisni od oderuških pogojev korporacij ali posrednikov, ampak si sami zagotavljajo delujoč posel. Austin ni edino ameriško mesto, v katerem deluje avtotaksi zadruga. Te so prisotne tudi v Denverju in Philadelphii ter v Madisonu v Wisconsinu, ki je primerljive velikosti kot Ljubljana. Avtotaksi zadruga v tem mestu uspešno deluje že od leta 1979 in danes zaposluje več kot 250 delavcev, kar pomeni, da je ena največjih delavskih zadrug v ZDA.

Alternativa uklanjanju interesom multinacionalnih korporacij torej obstaja. In ironično, najdemo jo lahko tudi na drugi strani Atlantika, od koder bi nekateri radi uvozili rešitve, za katere številni v Evropi in tudi ZDA vedo, da niso najboljše. Naj ob tem le še omenim, da je Indonezija od Uberja zahtevala, da storitve svoje spletne platforme nudi preko lokalno ustanovljene avtotaksi zadruge. Odkar so v Londonu prepovedali Uber, pa tudi tam poteka proces ustanavljanja avtotaksi zadruge. Drugačen svet je mogoč.

Jernej Štromajer je strokovni sodelavec Poslanske skupine Socialnih demokratov

P.S. Predlog zakona so poslanke in poslanci DZ na glasovanju zavrnili.

Obrambna ministrica Katič s pojasnili glede obravnave predloga zakona o obrambi v DZ

Članice in člani Odbora za obrambo so ob drugi obravnavi predloga zakona o obrambi izglasovali sklep, da se pred nadaljnjo obravnavo pripravi javna predstavitev mnenj. Sklep lahko razumemo kot dodatno prizadevanje za izboljšanje predloga novega zakona o obrambi, ki so ga pripravili zelo različni strokovnjaki iz upravnega dela Ministrstva za obrambo in iz Slovenske vojske. Če je to iskren namen predlagateljice sklepa in tistih članov, ki so ga podprli, potem to tudi sama pozdravljam. Kljub temu se mi zdi, da nam zmanjkuje časa, ki je še na voljo za sprejem zakona, ki bi izboljšal delovanje obrambnega sistema ter položaj pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske.

Dejstvo je, da Republika Slovenija potrebuje nov, sodoben zakon o obrambi, ki odgovarja vsem varnostnim izzivom in novim dejstvom na tem področju, saj je bil prvi Zakon o obrambi napisan pred 23 leti. To so potrdile vse parlamentarne stranke, ko smo jih na začetku priprave zakona vprašali o podpori glede priprave novega zakona in jim predstavili glavna izhodišča. Po mojem prepričanju smo sodoben in strokovno podprt zakon na Ministrstvu za obrambo po zelo dolgem usklajevanju tudi pripravili. Predlog zakona, ki je v Državnem zboru RS v drugem branju, pomeni delo ne le sedanjega vodstva ministrstva, temveč tudi prejšnjih obrambnih ministrov, ki pa jim žal ni uspelo pripraviti besedila novega zakona, primernega za parlamentarno obravnavo.

Predlog zakona o obrambi smo pripravljali skladno s predvidenimi postopki priprave zakonodaje v Sloveniji. To pomeni, da smo strokovne rešitve medresorsko uskladili, pripravili pa smo tudi javno obravnavo zakona. Javna objava predloga zakona na podportalu E-demokracija, med katero je bilo mogoče sporočiti mnenja, predloge in pripombe, je potekala od 13. aprila do 13. maja 2016. V tem času je bil predlog objavljen tudi na spletnih straneh Ministrstva za obrambo. Javna predstavitev predloga zakona je bila 22. aprila 2016 v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu.

Pripombe in predloge so posredovale štiri fizične osebe ter več organizacij:
– Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije (3. maja 2016),
– Zveza slovenskih častnikov (12. maja 2016),
– Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani (16. maja 2016)
– Zveza veteranov vojne za Slovenijo (25. maja 2016),
– Zveza društev general Maister (6. junija 2016).

Osnutek zakona je bil 12. aprila 2016 predstavljen sindikatom na Ministrstvu za obrambo in jim je bil posredovan v mnenje na podlagi 100. b člena Zakona o obrambi 10. maja 2016. Dopolnjen osnutek zakona je bil sindikatom 2. februarja 2017 ponovno posredovan v mnenje. Na podlagi pripomb sindikatov je usklajevanje vsebine zakona potekalo 23., 28. in 30. marca ter 6. aprila 2017.

Kljub več pozivom tako strokovni javnosti kot drugim zainteresiranim javnostim na naš predlog ni bilo večjega odziva, razen zgoraj navedenih, zato moram iskreno povedati, da me je tak odnos drugih strokovnih javnosti v času priprave najboljših strokovnih rešitev presenetil, saj smo pripravljavci zakona pričakovali bistveno večjo vključitev strokovne javnosti. Zdi se mi, da tudi javna obravnava, ki bo po sprejetem sklepu na Odboru za obrambo v prihodnjih tednih, ne bo bistveno prispevala h kakovosti predlaganega zakonskega besedila in bo le skrajšala čas, ko je sploh še mogoče sprejeti ta bistveni obrambni zakon ter potem še zakon o službi v Slovenski vojski.

Ministrstvo za obrambno je podrobno pojasnilo ter odgovorilo tudi na dileme in pripombe, ki jih je v svojem mnenju k zakonu izpostavila Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora. Pri tem smo podrobno strokovno utemeljili, katere vsebine zakona predstavljajo vrsto, obseg in organizacijo obrambe, nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ter da zakon v celoti sledi okviru iz 124. člena Ustave Republike Slovenije, kar je kot dilemo z vidika usklajenosti zakona z Ustavo Republike Slovenije posebej izpostavila Zakonodajno-pravna služba. Menim, da nikakor ni mogoče sprejeti teze, da tega okvira ne upošteva že veljavni zakon, kar se posledično kaže tudi v predlogu novega zakona.

Iskreno upam, da vsa podpora, ki so jo poslanke in poslanci namenjali prizadevanjem za izboljšanje socialnega statusa pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske, ni bila le na deklarativni ravni. Upam, da bodo rešitve, ki smo jih predlagali v dveh predlaganih zakonih, še pravočasno sprejete. Če se to ne bo zgodilo, je bilo javno zavzemanje za izboljšanje položaja pripadnikov Slovenske vojske vsaj nekaterih očitno neiskreno. Vojakinje in vojaki Slovenske vojske ne morejo ostati edina velika poklicna skupina z največjimi sindikalnimi omejitvami s svojim socialnim položajem na isti ravni, na kateri so danes. Ne predstavljam si, kako bo država v prihodnje še lahko po običajnih postopkih popolnjevala Slovensko vojsko ob plačah, ki jim jih namenja.

Zato pozivam politike, da se poenotimo glede prihodnosti obrambne sposobnosti Republike Slovenije, saj so trenutne in tudi prihodnje varnostne razmere v svetu kompleksne. Prav je, da našim državljankam in državljanom zagotovimo ustrezno varnost ter obrambo države.

Andreja Katič, ministrica za obrambo in predsednica Sveta SD za obrambo

Matjaž Han: “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava!” 

Državni zbor je s potrebno dvotretjinsko večino navzočih poslank in poslancev izglasoval Predlog za začetek postopka za dopolnitev Ustave Republike Slovenije glede financiranja javnega osnovnega šolstva. Socialni demokrati pozdravljamo odločitev poslank in poslancev za nadaljevanje postopka spremembe oziroma dopolnitve Ustave, da se kakovost in dostopnost javnega osnovnega šolstva uredi ter zaščiti z najvišjim pravnim aktom. Po našem prepričanju gre za potreben korak, da se javno osnovno šolstvo zaščiti pred siromašenjem javnega na račun zasebnega.

“Slovenska javna šola je dobra šola, četudi ne idealna,” je v uvodni predstavitvi predlagatelja dopolnitve 57. člena Ustave poudaril vodja Poslanske skupine SD Matjaž Han. Spomnil je na kakovost slovenskega osnovnega šolstva, ki jo prepoznajo tudi številne mednarodne organizacije, kazalniki katerih slovenskega šolarja postavljajo nad povprečje.

Ob tem je Han poudaril, da je “poglavitni cilj predloga za dopolnitev 57. člena Ustave, da se vsakomur, ne glede na njegov izhodiščni položaj ali položaj družine, zagotovi dostop do kakovostnega, avtonomnega in svetovnonazorsko nevtralnega osnovnošolskega izobraževanja”. Prav s tem se po njegovih besedah odpravlja tudi nejasnost, ki se je odrazila v različnosti mnenj Ustavnega sodišča glede vprašanja: ali in v kolikšnem obsegu naj se zasebno izobraževanje financira iz javnih sredstev.

“Socialni demokrati smo večkrat poudarili, da drugo, tokrat diametralno nasprotno stališče Ustavnega sodišča ni bilo vsebinsko v ničemer argumentirano, kar bi bilo ob tako radikalnem odmiku nujno. Ni nepomembno, da je Ustavno sodišče tudi tokrat prepustilo zakonodajalcu, da področje uredi sámo, četudi s spremembo Ustave. Poslanke in poslanci imamo torej ne le pravico, ampak tudi dolžnost, da ohranimo kvalitetno in zaščitimo javno šolstvo,” je bil jasen vodja poslancev SD Matjaž Han.

Kot prvopodpisani k predlogu zakona Matjaž Han je izrazil zadovoljstvo ob krepitvi spoznanja o pomenu javnega šolstva, ki se kaže tudi s podporo k sklepu za začetek dopolnitve Ustave, ki bi primarno javnofinančno skrb države za javno šolo opredelila kot posebej pomembno normo, zapisano v najvišjem pravnem aktu. “Šola je zakon, javna šola pa naj postane ustava,” je ob tem izpostavil Han. Na očitke o ideološkosti vprašanja pa je Han odgovoril, da je idejni motiv Socialnih demokratov ob tej pobudi socialna država, da se poskrbi za ljudi na najboljši možen način.

“Nas zanima socialna država, za katero je ključen obseg javnih storitev, ki jih nudi posamezniku, vse to z namenom, da zagotovi okolje, kjer lahko posameznik na najboljši način razvije svoje potenciale ter tako postane dragocen člen družin in tudi družbe nasploh,” je izpostavil Han. “Ne pozabimo na pomembno kompenzacijsko vlogo sistema vzgoje in izobraževanja, katere cilj je nadoknaditi zaostanke, ki so posledica različnih, večinoma socialnih izhodišč,” je še poudaril vodja Poslanske skupine SD.

Han odločitev za javno šolo vidi kot odločitev za prihodnost te države, ki jo mora Državni zbor sprejeti kot avtonomna institucija, imuna na različne partikularne interese predstavnikov družbeno vplivnejših skupin, saj smo Socialni demokrati prepričani, da mora biti dostop do kakovostne javne izobrazbe pravica vseh, ne glede na njihove socialne položaje.

“V zaključku ponavljam stališče, da moramo iskati poti, kako krepiti javno šolstvo, da bo lahko v sistemu, kjer žal vse bolj očitno prevladuje tudi trženjska logika, vsak otrok imel možnost, da pride do kakovostne izobrazbe in razvije vse svoje sposobnosti na način, kot najbolje zmore,” je stališče za dopolnitev Ustave povzel vodja poslancev SD Matjaž Han.