Prispevki

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič: Ekonomsko ogledalo Slovenije, april 2017

Statistični urad Republike Slovenije in Banka Slovenije sta zadnje dni objavila nekaj zanimivih podatkov o delovanju našega gospodarstva. Če povzamemo ključne podatke tokratnega ekonomskega ogledala na kratko, je imela Slovenija lani javnofinančni primanjkljaj širše države v višini 1,5 odstotka bruto domačega produkta (BPD). Če bi celoten slovenski javni dolg zajemal le pretekle javnofinančne primanjkljaje, bi ta znašal 46 odstotkov našega BDP. Januarski izvoz blaga in storitev je bil 14 odstotkov večji kot januarja lani, kar nakazuje, da se bo gospodarska rast Slovenije 2017 celo pospešila. Bančni krediti realnemu delu gospodarstva so se od lanskega septembra, ko so dosegli dno, do letošnjega februarja povečali za 5 odstotkov, marca 2017 pa smo imeli 1,9 odstotno inflacijo.

Javnofinančno ravnotežje

Statistični urad Republike Slovenije objavlja četrtletne in letne nefinančne račune za državo. V tem primeru ne zajema podatke o prevzetih obveznostih in terjatvah javnega sektorja (Evropski sistem računov – ESR 95). Gre za statistiko, ki jo Evrostat upošteva pri presoji Maastrichtskega kriterija – limite 3 odstotnega deleža javnofinančnega primanjkljaja v BDP (na letni ravni). SURS v teh računih knjiži tudi vzpostavljene terjatve in prevzete obveznosti širše države (tudi lokalne skupnosti in javni skladi), ki še niso bile poravnane (poplačane) in bodo plačane enkrat v prihodnjih obdobjih. Po tako izračunani bilanci je imela slovenska širša država (torej javni sektor) leta 2016 javnofinančni primanjkljaj višini 609 milijonov evrov ali 1,5 odstotka BDP.

V Biltenu Banke Slovenije so objavljeni podatki o konsolidirani bilanci javnega financiranja za celo leto 2016. Tu so zajeti vsi prejemki in izdatki glede na dejanska plačila (po denarnem toku) v vseh štirih državnih blagajnah (centralna država, lokalne skupnosti, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje).

V 2016 so skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku, znašali 15,4 milijarde evrov in bili za 530 milijon evrov ali skoraj 4 odstotke večji kot 2015. Skupni javnofinančni odhodki so lani v celem letu znašali 15,6 milijarde evrov, kar je bilo za 480 milijonov evrov ali 3 odstotke manj kot predlani. Javnofinančni deficit se je, glede na dejanska plačila, znižal na samo 218 milijonov evrov (do novembra 2016 je kazalo, da ga sploh ne bo več, a se je v samem decembru 2016 povečal za 181 milijonov evrov).

V 2016 so se glede na 2015 prihodki slovenske širše države iz naslova davkov povečali za 495 milijonov evrov ali 4 odstotke, podjetniški in lastniški prihodki naše države pa za 32 milijonov evrov ali 6 odstotkov. Iz tega naslova smo lani v državni proračun pridobili 551 milijonov evrov.

Med javnofinančnimi izdatki so bile 2016 plače javnih uslužbencev za 154 milijonov evrov (5%), državni nakupi blaga in storitev (materialni stroški) za 60 milijonov evrov (3%), plačila obresti za 32 milijonov evrov (3%) ter plačila pokojnin za 49 milijonov evrov (1%) večje kot v 2015. Na nasprotni strani so se v istem času subvencije države (razvojna in kmetijska politika) znižale za 2 milijona evrov (1%), državne investicije (t.i. kapitalski izdatki) pa kar za -855 milijonov evrov (-47%). Dinamika državnih subvencij gospodarstvu (večinoma vezano na plasiranje evropskih sredstev in nanje vezanih sredstev integralnega proračuna) se je od lanskega septembra dalje vendarle pospešila.

Javni dolg, ki ni posledica javnofinančnih primanjkljajev

Dolg državnega proračuna je decembra 2008 znašal 7,2 milijarde evrov, na koncu 2016 (podatek Statističnega urada Republike Slovenije) pa 31,7 milijarde evrov. V osmih letih se je povečal za 24,5 milijarde evrov. Od 2009 do 2016 se je po podatkih konsolidirane bilance javnega financiranja slovenski javnofinančni primanjkljaj skupaj povečal za 10,4 milijarde evrov. Ta primanjkljaj moramo ob neracionalni prodaji (milo povedano) NKBM povečati za dodatne 0,6 milijarde evrov (870 milijonov evrov državne dokapitalizacije konec 2014 in 250 milijonov evrov kupnine v 2016). Tako dobimo primanjkljaj v višini 11 milijard evrov. Če tako nastal primanjkljaj odštejemo od povečanja javnega dolga 2008 do 2016, vidimo da je slovenska država v bankah, gospodarstvu in tujini ustvarila dodatnih 13,5 milijarde evrov plasmajev (31,7 milijard evrov – 7,2 milijarde evrov – 11 milijard evrov).

Izraz »dodatnih« je potreben, saj je bilo investicij države precej že tudi konec leta 2008. Del tega povečanja gre verjetno na rovaš prevzemanja različnih obveznosti, velika večina pa brez dvoma ne. Če bi bilo povečanje javnega dolga 2009 do 2016 vezano le za kritje javnofinančnega deficita in do sedaj zaznane »izgube« pri t.i. prodaji NKBM, bi 2016 dolg širše države znašal 18.2 milijarde evrov ali predstavljal 46 odstotkov slovenskega BDP. Krepko znotraj Maastrichtske omejitve 60 odstotkov.

Ob oceni, da znaša obrestna mera na kredite najete na domačem kreditnem trgu in v tujini povprečno okoli 3,4 odstotka letno (dobimo jo tako da letna plačila za obresti v 2016 delimo s povprečnim skupnim dolgom države po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije med koncem 2015 in koncem 2016), mora slovenska država za vzdrževanje omenjenih 13,5 milijarde evrov dolga (ki ga ni potrebovala za kritje javnofinančnega primanjkljaja) letno nameniti skoraj 460 milijonov evrov. To so sredstva, ki bi jih lahko uporabila za financiranje družbene reprodukcije, krepitev konkurenčnosti Slovenije in ustvarjanje pogojev za rast življenjskega standarda našega prebivalstva.

Neracionalno velika dokapitalizacija bank konec 2013 in dejstvo, da se te banke dodatno in močno zmanjšale kreditiranje gospodarstva, kažeta, da omenjeni znesek ni dobro investiran.

Zunanja menjava

Po podatkih za letošnji januar je znašal presežek na tekočem računu slovenske plačilne bilance 276 milijonov evrov (22% več kot januarja lani), izvoz blaga in storitev je svojo lansko raven presegal za 14 odstotkov ter bil za 313 milijonov evrov ali 14 odstotkov večji od uvoza blaga in storitev. Jasen znak, da se slovenska gospodarska rast nadaljuje tudi v 2017.

Delovanje bančnega sektorja

Banke, ki delujejo v Sloveniji, so pod pritiskom regulatorja zniževale obseg kreditov realnemu delu slovenskega gospodarstva od julija 2010 do septembra 2016 (skupni upad kreditov je znašal »šokantnih« 12,3 milijarde evrov ali 58%). V lanskem septembru so ti krediti znašali le še 8.984 milijona evrov (83% vsote letne amortizacije in dobička slovenskega gospodarstva). Decembra 2016 se je obseg bančnih kreditov realnemu delu gospodarstva vendarle začel povečevati in rast se je nadaljevala vsaj do letošnjega februarja. V tem mesecu so banke v Sloveniji nefinančnim družbam plasirale za 66 milijonov evrov (0,7%) več kreditov kot januarja. Od najnižje ravni (septembra lani) do letošnjega februarja se je obseg teh kreditov povečal za 424 milijonov evrov ali skoraj 5 odstotkov.

V procesu zniževanja kreditov gospodarstvu so poslovne banke postale iz neto dolžnic do tujine za 7,7 milijarde evrov v juliju 2010 (vrh izpostavljenosti poslovnih bank tujini je bil sicer na koncu 2008 z neto dolgom v višini 8,9 milijarde evrov) neto upnik do tujine za 2,8 milijarde evrov v januarju 2017. Umik kapitala iz Slovenije preko bank je od julija 2010 do januarja 2017 znašal 10,5 milijarde evrov.

Inflacija

V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 deflacijo. Cene so sicer prenehale upadati že junija 2016 in od lanskega oktobra dalje se je začela pospeševati inflacija. Marca 2017 so bile cene življenjskih potrebščin v Sloveniji 1,9 odstotkov višje kot pred letom. K tej inflaciji so zlasti prispevali: okoli 4 odstotna podražitev prevoza, za 3 odstotke višji stroški stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva ter za 2 odstotka višji stroški nakupa hrane, brezalkoholnih in alkoholnih pijač ter stroški komunikacij. Marca so bile nižje kot pred letom cene oblačil in obutve ter cene rekreacije in kulture. Pospešek inflacije v Sloveniji spremlja precejšno povečanje prihodka v trgovini (pokazatelj rasti osebne porabe).

Primerjava harminiziranega marčnega indeksa cen življenjskih potrebščin v Sloveniji in evroobmočja kaže, da so se v zadnjem letu (marec 2017 glede na isti mesec 2016) cene pri nas povečale za 2 odstotka, v evroobmočju pa za 1,5 odstotka. V Sloveniji smo imeli 2015 in 2016 globljo deflacijo kot evroobmočje, sedaj pa imamo očitno nekoliko hitrejšo inflacijo.

France Križanič - komentar

Komentar dr. Franceta Križaniča: Kakšna je vloga sodobne Socialne demokracije?

Socialna demokracija je v obdobju po drugi svetovni vojni (v skandinavskih državah in v ZDA že med obema vojnama) premislila in vzpostavila delujočo socialno državo, po naftni krizi (1973 in 1979) pa je dodala še aktivno vlogo države pri spodbujanju razvoja. Finančna kriza leta 2008 je pokazala, da trg brez intervencije države ne bi deloval tako, da bi zagotavljal gospodarsko rast ali pa vsaj vzdrževanje dosežene ravni blaginje v razvitih narodnih gospodarstvih.

Okrevanje po tej krizi pa kaže, da bodo potrebne precejšne spremembe v načinu, kako se državna intervencija na trgu izvaja. Za sedaj izgleda kot bi država delovala v korist najbogatejših ljudi in koncentracij kapitala v velikih multinacionalkah. Del tega procesa je tudi izsiljevanje Slovenije kaj vse mora prodati kapitalskim centrom iz tujine.

Če je na globalni ravni jasno, da bodo morale gospodarsko razvite države uvesti univerzalni državljanski dohodek, v mednarodni trgovinski menjavi pa bo potrebno preprečiti davčni, socialni in okoljski dumping, ima Slovenija tudi problem kako preprečiti, da bi naše narodno gospodarstvo zdrknilo na periferijo. Pri tem ima pomembno vlogo zaščita stabilnega lastništva strateških podjetij – naravnih monopolov, komunikacijske, finančne, turistične, transportne in energetske infrastrukture ter multinacionalk, nastalih in razvitih v Sloveniji. Institucija, ki lahko tako stabilno lastništvo zagotovi je demografski rezervni sklad.

Demografski sklad bi bilo po mojem mnenju smiselno oblikovati tako, da bi služil že sedanji generaciji upokojencev, ki so kapital za podjetja vključena v ta sklad tudi akumulirali. Sklad bi moral zajemati kapital v strateških podjetjih obenem pa tudi drugo državno premoženje, s katerim je brez večjih posledic za gospodarski razvoj Slovenije mogoče gospodariti kot s portfolio investicijami.

Za portfolio investicije bi tako veljala prepoved koncentracije lastništva v posameznem vrednostnem papirju ter zahteva po boniteti vrednostnega papirja v lasti demografskega rezervnega sklada (rezultat bo brez dvoma neto izvoz kapitala iz Slovenije – sklad bo premoženje iz tega naslova plasiral po celem svetu). Srednjeročno lahko predpostavljamo, da se ta sredstva ne bodo zmanjšala, dolgoročno pa bodo izpostavljena različnim gospodarskim in političnim turbulencam (inflacija, gospodarska depresija, politične krize večjega obsega, ipd.).

Za strateške investicije naj velja prepoved prodaje in pravilo 50% reinvestiranega neto poslovnega presežka (investicijski potencial bo precej večji, saj vključuje tudi sredstva zbrana iz naslova amortizacije), preostalih 50% poslovnega presežka (po moji oceni gre povprečno za okoli 300 milijonov evrov letno) bi se namenilo za krepitev pokojninske blagajne – na primer za kritje stroškov regresa upokojencev, ipd.

Za vzpostavitev Demografskega rezervnega sklada Republike Slovenije bi se morale tako po mojem mnenju kot strateške državne naložbe vključiti:
- Nova Ljubljanska Banka (NLB) in Abanka (s pridržkom, da ostane lastnina kot rezerva za vračilo verjetno protipravno odvzetega premoženja nekdanjim delničarjem in lastnikom podrejenih obveznic), Slovenska izvozna in razvojna banka (SID),
- Zavarovalnica Triglav, Zavarovalnica Sava, Kapitalska družba (KAD) z Modro zavarovalnico,
- Telekom Slovenije, DARS, Slovenske železnice, Luka Koper, Pošta Slovenije,
- Holding slovenske elektrarne (HSE), GEN-I, ELES, vseh pet podjetij za distribucijo električne energije, Petrol, Geoplin – Plinovodi,
- Krka, Gorenje, Talum,
- HIT in ostale igralnice v državni lasti, hotelska veriga Sava, terme Olimia in smučče Kanin
- ter državno gozdno podjetje SiDG.

dr. France Križanič, ekonomist in nekdanji minister za finance

OZADJA - Franc KRIZANIC

Dr. France Križanič o slovenskih družbeno-ekonomskih razmerah

Z narodnogospodarskega vidika je Slovenija v dobri kondiciji. V prvi polovici 2016 je bil naš bruto domači produkt (BDP) za 3.7% večji kot v enakem obdobju lani ter 11.6% nad svojo ravnjo v prvem polletju 2013. To je v letu, ko je bilo doseženo drugo dno recesije, ki je Slovenijo zajela po nastopu svetovne finančne krize. V prvi polovici 2016 je bil slovenski BDP (merjeno v evrih) že 5% nad primerljivo ravnjo med konjunkturo 2008. Če upoštevamo inflacijo (v žargonu »realno«), je naš BDP letos vendarle še za 4% manjši kot pred finančno krizo.

Ob nadaljevanju takšne rasti, kot jo imamo zadnje tri leta, bo tudi realno predkrizna raven BDP v Sloveniji kmalu presežena. Na to kažeta zlasti stabilnost na domačem trgu (avgusta letos je bila raven cen na drobno enaka kot avgusta lani) ter presežek v zunanji menjavi. Lani smo imeli na tekočem računu plačilne bilance (poleg menjave z blagom ter storitvami upošteva tudi plačila in prejemke iz naslova različnih dohodkov ter transferjev) presežek v višini 2.8 milijarde evrov, kar je predstavljalo 7% našega BDP. Letos se je ta presežek celo povečal.

Ob stabilni gospodarski rasti se izboljšuje zaposlenost. Julija je bilo v Sloveniji 23 tisoč več delovno aktivnih kot v enakem mesecu 2013, a vendarle 62 tisoč manj zasedenih delovnih mest glede na julij 2008 (pred nastopom krize dvojnega dna). Pričakovati je, in ankete o gospodarski klimi kažejo, da se bo zaposlenost (ob sezonskem nihanju) še naprej izboljševala z njo pa postopoma tudi socialni položaj najbolj ranljivih skupin našega prebivalstva.

Z gospodarsko rastjo se stabilizira javnofinančno ravnotežje. V prvi polovici 2016 je znašal deficit slovenske konsolidirane bilance javnega financiranja (vsota proračuna centralne države, občin, zdravstvene in pokojninske blagajne) le še 157 milijonov evrov, kar nakazuje, da bo v celem letu tudi v primeru nekoliko višje ravni v drugem polletju (visok primanjkljaj je značilen zlasti za december) predstavljal med 1% in 2% našega BDP. Odločno znotraj Maastrichtskega kriterija 3%.

In vendar. Slovenski javni dolg znaša 32.6 milijarde evrov. Od tega je kar 14.4 milijarde evrov sredstev plasiranih v banke in gospodarstvo ali pa prevzetih obveznosti. Slovenija ima 4.9 milijarde evrov depozitov v bankah (podatek za konec 2015), 4.8 milijarde evrov je znašala dokapitalizacija bank, 4.7 milijarde evrov pa predstavljajo dokapitalizacije, plasma državnega kapitala v tujino (Grčija) in prevzemanje različnih obveznosti (hrvaški in bosanski varčevalci).

Slovenija letno za servisiranje javnega dolga (predpostavljena je 3% obrestna mera), ki ni povezan s financiranjem proračunskega primanjkljaja, porabi okoli 440 milijonov evrov ali več kot 1% BDP. To so sredstva, ki bi jih lahko namenili financiranju normalne ravni družbene reprodukcije v gospodarstvu na postindustrijski fazi svojega razvoja: kultura, šolstvo, znanost, zdravstvo, socialna in družinska politika, varnost, ipd. Pa jih ne. Sedaj so ta sredstva (vsaj del plasiran v dokapitalizacijo bank) očiten cilj različnih »lastninjenj«.

Posebno poglavje predstavlja delovanje našega bančnega sistema. Od 2010 do sredine 2016 so krediti bank gospodarstvu (t.i. nefinančne družbe) upadli za 12 milijard evrov ali kar za 57%. Po tem bizarnem rezultatu je Slovenija unikum v območju evra, v EU in v svetu. Ob pomanjkanju ponudbe kreditov se odvija prodaja podjetij in bank v brezcenje.

Na primer:
– NKBM je bila vredna 400 milijonov evrov, dokapitalizirali smo jo za 870 milijonov evrov in prodali za 250 milijonov evrov, izguba je torej ena milijarda evrov ali protivrednost avtoceste Ljubljana – Brežice
– Cimos je bil prodan po ceni, ki je ostala tajnost
– Paloma je bila prodana konkurentu iz Slovaške
– Mercator je bil prodan konkurentu iz Hrvaške
– Pivovarna Laško – Union je bila prodana konkurentu iz Nizozemske
– Helios je bil prodan konkurentu iz Avstrije

Podjetja se prodajajo po likvidacijski vrednosti, to je po cenah nižjih od njihove knjižne vrednosti (ali v bližini nje). Očitno gre za poseben projekt (organizirano, premišljeno in vodeno aktivnost), ki ga mora država Slovenija zaustaviti, odgovorne zanj pa postaviti pred sodišče.

Razprodaja slovenskih podjetij bo imela velike gospodarske in politične posledice. Postali bomo polkolonija brez možnosti vodenja razvoja in odpiranja kvalitetnih delovnih mest. Nove generacije ne bodo imele perspektive za delo, kaj šele za kariero v Sloveniji. Sledilo bo izseljevanje in nadaljnji padec rodnosti. Poglejmo si demografske učinke, ki jih je imel podoben razvojni model (poceni razprodaja ključnih gospodarskih subjektov) kot ga od 2012 dalje izvaja Slovenija, v državah, ki so z njim začele že v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja. Od 1989 do 2015 se je število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 67 tisoč ali 3%, medtem ko se je v Latviji zmanjšalo za 680 tisoč ali 25%, v Litvi za 754 tisoč ali 21%, v Estoniji za 252 tisoč ali 16% in na Madžarskem za 733 tisoč ali 7%.

Razprodaja Slovenije bo brez dvoma imela tudi politične posledice. Če bo šlo tako naprej in če se projekt prodaje podjetij (imenovane »obljubljena privatizacija«) ne ustavi, se bo v volilnem letu 2018 v Sloveniji odprl prostor za ustavno večino desnemu populistu z vsemi atributi, ki sodijo zraven, na čelu z zavračanjem svobode, bratstva in enakosti na katerih sta pred petinšestdesetimi leti temeljila povezava protifašistične koalicije v svetu ter ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Zato predlagam, da socialdemokratska politika izrazi skrb nad vlogo države pri nepremišljeni razprodaji slovenskih podjetij in predlaga, da se izvede revizija projekta sanacije bank iz decembra 2013, ki je takšno ravnanje omogočil. Obljuba o prodaji točno določenih podjetij je bila nesprejemljivo popuščanje vplivnim lobijem iz tujine.