Prispevki

Pravnica Eva Žunkovič

Komentar pravnice Eve Žunkovič: Politika, morala in pravo

Platon: »Politika je kot vodnjak. Nekateri vanjo nepričakovano padejo, drugi pa se vanjo spustijo po premisleku in tehtni odločitvi. Pomembno je, kako se spustiti v ta politični vodnjak, ne da bi uničili sebe ali pa povzročili škodo skupnosti.«

Živimo v časih, kjer je politika med ljudmi slabo zapisana, skorajda bi lahko rekli, da je v očeh ljudi čisto brez vrednosti. Propadanje podjetij, brezposelnost, revščina, izkoriščanje delavcev, nasilje v družini, utaje davkov in onesnaževanje okolja so le nekateri od problemov s katerimi se soočamo. Med vsakdanjim pogovorom ljudje tako radi rečejo: »Država je kriva za vse! Politika je kriva za vse!« Ampak kdo sploh je država? In kdo politika?

Živimo v svetu kapitalizma in materialnih dobrin, v svetu, kjer na najvišjih mestih kotirajo vrednote kot so vpliv, ugled in denar. Ljudje tekmujemo med seboj, kdo bo imel boljši avtomobil, telefon ali tablico. Kako ne bi, ko pa je okrog nas polno oglasov, izložb in medijev, ki ti dajejo občutek, da ti nekaj manjka, da je treba vedno znova in znova napolniti košarico. Zakaj si raje, namesto gonje po materialnih dobrinah in želje po močnejših bicepsih raje bolj ne prizadevamo za višjo kvaliteto naših odnosov, za večjo povezanost z ljudmi, za spoštovanje človekovega dostojanstva, kot ene izmed najbolj pomembnih človekovih pravic?!

Pravo je skupek nekih pravil in načel, ki urejajo odnose med ljudmi. Je instrument, ki varuje posameznike pred določenimi škodljivi ravnanji in kaznuje tiste, ki ne spoštujejo pravno urejenih odnosov. Problem današnjega prava je v poplavi in nasičenosti pravnih predpisov. Če smo včasih imeli za vsak problem svoj zakon, imamo danes za vsak problem tri različne zakone. Pravniki postajamo preveč »napiflani«. Zakone beremo od besede do besede, od črke do črke.

Pravo bi se moralo razlagati bolj življenjsko,  premalo se poudarja namen zakona, premalo se pravo uporablja skupaj z etiko in moralo, pravičnostjo ter filozofijo. Če smo mislili, da bo vedno večje število zakonov prineslo izboljšanje razmerij med ljudmi, smo sedaj ugotovili, da več zakonov, prinese le še več zmede, nejasnosti in problemov. Številčnost predpisov torej ni problem, problem je izvajanje in spoštovanje teh predpisov ter sankcije za neizvajanje.

Eno izmed najpomembnejših načel sodobne demokracije je delitev državne oblasti. Charles de Montesquieu je v svojem delu »O Duhu zakonov« oblast razdelil na tri veje – sodno, izvršilno in zakonodajno. Vse tri oblasti so relativno samostojne in neodvisne druga od druge, vendar je med njimi vzpostavljen odnos medsebojnega nadzora in omejevanja (t.i. »checks and balances«), tako, da nobena oblast ne more prevladati nad drugo.

Ne glede na to, pa vse tri veje oblasti med seboj sodelujejo. Zakoni se ustvarjajo skozi politiko, saj jih sprejema Državni zbor, ki je najvišji politični organ v Sloveniji. Po drugi strani pa so politični procesi v državi podvrženi, oz. podrejeni pravnim pravilom – ustavi, zakonom. V antičnih časih je politično udejstvovanje veljalo za eno izmed najvišjih oblik človekovega delovanja, ukvarjanje s politiko je bila božanska naloga. V zadnjih nekaj letih je politika prevečkrat padla na izpitu. Afere s kupčkanjem in preračunavanjem, zaposlovanjem »po vezah«, protipravna ravnanja zaradi neizmerne želje po kopičenju zasebnega premoženja in podobne nečednosti. Vse to je povzročilo, da so ljudje začeli politiko dojemati kot najhujšega sovražnika.

Vsak politik si mora, oz. bi si moral prizadevati za krepitev prava in pravne države. Politika mora stremeti k temu, da bodo ljudje boljše živeli, s svojimi potezami in dejanji pa mora  biti vzgled. Odmik posameznika od politike, pasivnost in vdanost v usodo je nekaj najhujšega, kar lahko družbo doleti. Nujno je, da politiko spremljamo in jo kritično ocenjujemo skozi moralni vidik. Kritično pa moramo ocenjevati tudi sebe in svoja dejanja.

Naučiti se moramo zakone spoštovati ne le zato, ker bi drugače bili kaznovani, ampak zato, ker čutimo, da je tako prav in pošteno. In še več, ni nujno, da nekaj ni slabo, če ni v zakonu izrecno prepovedano, oz. sankcionirano. Moralne vrednote niso dane od rojstva, ampak se jih je potrebno naučiti in skozi življenje tudi uporabljati. Ponovno se je potrebno vrniti k vzgoji, ki bo učila tudi o pomembnosti moralnih vrednot. V današnjem sistemu kapitalizma in materializma je to še toliko bolj pomembno. Vzgojiti dobre politike, dobre pravnike, dobre ljudi.

Vsak sleherni posameznik je del sistema. Je del države. In navsezadnje tudi del politike. Miselnost ljudi in celotne družbe kot sistema je pomembna. Država smo mi vsi. In vsi »mi« si moramo prizadevati za dobro. Čut in spoštovanje do sočloveka, humanost, srčnost, poštenost, dobri poslovni običaji, solidarnost. Kvalitetni odnosi in zaupanje med ljudmi. Tega noben predpis, nobena institucija, nobena politika ne more v celoti zagotoviti. Pa naj se sliši še tako naivno, ampak le, če bomo kot družba, kot celota delovali na tak način, takrat bomo lahko zagotovili boljši jutri. Pravo in politika pa morata dati ljudem upanje, da se to lahko zgodi.

Eva Žunkovič, uni. dipl. pravnica

Pravnica Eva Žunkovič

Eva Žunkovič: Ko otroci kličejo na pomoč …

Nasilje v družini – kaj lahko naredimo kot družba?

V minulih dneh je Slovenijo pretresel krut primer nasilja nad dveletnim otrokom na Jesenicah, ki se je stopnjevalo do te mere, da je nedolžna deklica celo umrla. Ob takem dogodku se nam vsem poraja nešteto vprašanj, jeznih očitkov in zgroženosti. Kako razumeti, da je lahko nekdo sposoben poškodovati, trpinčiti in pretepsti otroke? In to celo do smrti. Kako kaznovati tiste, ki se spravijo na najranljivejše? Kako bi lahko takšno nasilje preprečili?

Pravna urejenost nasilja nad otroki v družini je pomemben pokazatelj odnosa družbenega in kulturnega okolja do izpostavljenosti otrok nasilju v družini. V Sloveniji smo sicer žal skoraj 20 let kasneje kot v svetu spregovorili o trpinčenju otrok v družini. Nasilje nad otroki se v današnjih časih dogaja prepogosto. Največkrat se zgodi prav v družini. Storilci so osebe, ki jih otrok pozna, jim zaupa, jih ima rad. Ko te osebe zlorabijo otrokovo zaupanje in izkoristijo moč nad njim, sta šok in žalost za otroka toliko večja. Nasilje nad otroki je kaznivo dejanje, ki je po Kazenskem zakoniku sankcionirano s kaznijo zapora do 5 let.

Posebej pomembna je določba v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, ki narekuje, da MORA vsakdo, ki sumi, da je otrok žrtev nasilja, to prijaviti Centru za socialno delo, Policiji, ali Državnemu tožilstvu in to tudi, če ga zavezuje poklicna molčečnost. Zakon tako več ne dopušča opravičevanja nasilja v družini zaradi zasebnosti in „zaščite“ družine. Glede na to, da živimo v družbi, ki visoko ceni tradicionalne vrednote in v kateri družina predstavlja enega izmed temeljnih in najpomembnejših stebrov življenja, je nujno potrebno, da se vsak posameznik zaveda, da je nasilje v družini mogoče preprečiti s pravočasnim obveščanjem pristojnih organov. Velikokrat se mi namreč zazdi, da raje pogledamo stran, zamižimo in se ne vtikamo v zasebna življenja drugih. Igramo pasivnega opazovalca.

Včasih se celo prej odzovemo in se raje s sosedom skregamo, če njegov pes laja prepogosto, ali če sosed v poznih urah navija glasbo, kot pa takrat, ko slišimo jok in kričanje, in sumimo, da gre v družini nekaj narobe. V tej družini je šlo nekaj hudo narobe. Zakaj je morala umreti nedolžna deklica? Kako da ni nihče v njeni okolici opazil, da jo mama in njen partner zlorabljata? Nekateri celo zahtevajo linč za oba povzročitelja. Pomembno je, da se zavedamo, da se na nasilje ne smemo odzivati z dodatnim nasiljem, ampak moramo rešitve poiskati drugje, v ustrezni zakonski podlagi in preventivni dejavnosti. Biti otrok bi moralo biti veselje ne pa bolečina. V Sloveniji je občutljivost na nasilje v družini še vedno na razmeroma nizki ravni, kar se kaže s problemom premajhnega števila prijav nasilja.

Z zavrnitvijo predloga Družinskega zakonika na referendumu leta 2012 so državljanke in državljani ponovno odložili in na stranski tir postavili problematiko telesnega kaznovanja otrok. Ostali smo ena redkih evropskih držav, ki se ni opredelila do prepovedi telesnega kaznovanja otrok. Država bi tako nujno morala z zakonom urediti to vprašanje in nedvoumno opredeliti, da je vsakršna oblika nasilja nad otrokom nesprejemljiva. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pod vodstvom naše ministrice dr. Anje Kopač Mrak smo pripravili nov predlog Družinskega zakonika, s katerim se bo izboljšal položaj otroka v družinskih zadevah, pristojnost o trajnejših ukrepih za zavarovanje otrokovih koristi pa se bo prenesla na sodišča. Pripravili smo tudi spremembe Zakona o preprečevanju nasilja v družini s katerimi smo razširili vrste nasilja še na zalezovanje in prepoved telesnega kaznovanja otrok ter razširili krog oseb, ki so dolžne prijaviti nasilje nad otroki.

Na nas je, da naredimo bistven premik v družbi – da začnemo dojemati nasilje v družini kot družbeno problematiko. In ne več kot samo individualno problematiko vezano na posamezno družino. Na nasilje nad otroki moramo tako opozarjati vsi! Zanj ni opravičila, zato je vsak posameznik odgovoren, da prepozna nasilje v družini in nanj takoj opozori. Pomembno je, da smo občutljivi na nasilje nad otroki, pomembno je, da opazimo zlorabljanje in prepoznamo stisko otrok. Najpomembnejše pa je, da takoj in nemudoma ukrepamo. Edino tako bomo namreč lahko v največji meri preprečevali nasilje nad otroki. Za jeseniško deklico je žal že prepozno. Za ostale uboge otroke, ki so podvrženi nasilju v družini pa verjamem, da je vsako obveščanje strokovne in laične javnosti o nasilju nad otroki, svetla točka, in da je družba tista, ki jim bo pomagala.

Socialni demokrati smo zagovorniki pravične družbe, smo zagovorniki družine kot ene izmed najvišjih vrednot in kar je najpomembnejše – smo absolutni zagovorniki otrokovih pravic. Vsakršno nasilje in zlorabe nad otroci najostreje obsojamo! In pri otrocih ne bomo nikoli popuščali. Borili se bomo do konca, da dosežemo, da se za otrokove koristi in pravice napnejo prav vse strune v vseh segmentih družbe, da bo za otroke poskrbljeno, tako kot je treba. Nasilje nad otroki moramo zaustaviti. In to je naša dolžnost. Za otroke se je vredno boriti.

Eva Žunkovič
univ. dipl. pravnica

Pravnica Eva Žunkovič

Primer koroških dečkov – potrebno je narediti korak naprej!

Otroci so naše največje bogastvo. Zaradi svoje nizke starosti ter čustvene in telesne nedoraslosti, so toliko bolj dovzetni za izkoriščanje, zlorabe in manipuliranje. Zadnje mesece se veliko govori o varstvu koristi otroka. Strokovnjaki veliko govorijo o tem. Ne razložijo pa pomena te besedne zveze. Korist otroka se presoja glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. V otrokovo korist je predvsem zadovoljevanje njegovih potreb, ob upoštevanju njegovih želja in osebnosti; temu primerno mora biti ravnanje staršev, institucij in vseh drugih oseb.

Zelo me žalosti, ko gledam nekatere medije, novinarje, politike, pa tudi posameznike, ki se naslajajo ob zgodbi dveh koroških dečkov. Vsi sočustvujejo z babico in dedkom – tudi jaz – ampak sprašujem se, kdo sočustvuje z otrokoma? Babica in dedek trdita, da trpita, ker so njuna vnuka odpeljali v rejništvo. In verjamem jima. Pravita, da želita otrokoma le najboljše. Da bosta srečna. Navsezadnje vsi govorimo, da sta najpomembnejša otroka in da ju je potrebno zaščititi.

In kaj smo naredili za to, da ju zaščitimo? Kaj so naredili dedek, babica in odvetnik, ko so njuno zgodbo razgalili v javnosti? Kaj so naredili mediji, ko so dopustili, da se vsa Slovenija v gostilnah pogovarja o njuni nesreči, pozna njuna imena, s prstom kaže na njiju …? Večina od nas si niti zamisliti ne more, kako bo ta „javna razpoznavnost“ vplivala na njuno otroštvo in kasnejši razvoj. Ko se na sodišču odloča o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroci, je javnost po zakonu na obravnavah vselej izključena. In to z razlogom. Vprašajmo se torej, kako smo s prodajanjem te zgodbe v javnosti zaščitili ta otroka? Mislim, da si moramo priznati, da smo s tem naredili prav največjo škodo otrokoma.

Menim, da ni bilo prav, da so nekateri mediji na račun te zgodbe tekmovali, kdo bo najhitreje objavil prispevek. Prav tako mislim, da so nekatere politične stranke s svojimi populističnimi izjavami na račun ubogih dečkov izkoristile priložnost za ceneno dvigovanje popularnosti. In absolutno neprimerno je bilo od ostale javnosti, ki je dnevno prežvekovala zgodbo dečkov kot slabo televizijsko „žajfnico“. In ju s tem zapečatili do konca življenja. Ne pravim, da ima stroka vedno prav, ne pravim, da se ne dogajajo napake. Ampak zato imamo v državi pravni sistem, po katerem se zadeve peljejo.

Upravno sodišče je v sodbi, za katero se mi zdi absurdno in nizkotno, da je sploh prišla v javnost, ugotovilo da so bile z odvzemom kršene babičine pravice do družinskega in zasebnega življenja. Vendar pa sodišče ni ugodilo zahtevi babice, da se otroka vrneta k njej nazaj, saj je v skladu z otrokovo koristjo in načelom sorazmernosti, odločilo, da sta otroka nastanjena v zanju ugodnem okolju rejniške družine. Soditi odločitev sodišča in ponovno razglabljanje v javnosti je neprimerno. Obe strani še imata možnost pritožbe, ki ju bosta najverjetneje izkoristili. Na koncu bo sodišče tisto, ki bo odločilo. In prav je tako. V pravni državi v sporih odločajo sodišča po preučitvi vseh dokazov, in kjer so vpleteni otroci, v prvi vrsti po načelu največje koristi otroka.

Ta zgodba nam je jasno dala vedeti, da pozamezni in najbolj pereči problemi družinskega prava, praksa sodišč, centrov za socialno delo in tudi teorija, kažejo, da so v tej zakonski ureditvi pravne praznine, nedodelanosti in pomanjkljivosti. Zadeve smo že poskušali rešiti leta 2009 s predlogom Družinskega zakonika. SDS je takrat s pomočjo hujskaške politike dosegla, da je bil zakon zrušen na referendumu. Če bi jim šlo za otroke, tako kot ves čas ponavljajo, bi takrat pustili, da se Zakonik sprejme brez odločanja na referendumu. Menim, da bi bilo potrebno vse ukrepe za varstvo otrokovih koristi, vključno z odvzemom otroka nujno prenesti na sodišča.

V upravnem postopku, v katerem odloča Center za socialno delo, zakonodaja otroku ne omogoča takšnih pravic, kot mu jih zagotavlja sodni postopek. Otroke je zato potrebno v postopku čimbolj zaščititi in jim ponuditi varstvo na vseh možnih področjih. Zato morajo biti pravna določila, ki se nanašajo na otroka in njegove koristi ter pravice urejena sistematično, na enem mestu ter ne bi smela dopuščati pravnih praznin in zakonskih nejasnosti. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi leta 1999 ocenilo in odločilo, da je za otrokove koristi najbolje preskrbljeno, če o njih odloča le en organ v enem postopku.

Kakorkoli, kljub temu, da še zgodba koroških dečkov ni zaključena, iskati krivce na eni ali drugi strani in nadaljnje razprave v javnosti ne koristijo več nikomur. Samo še bolj škodijo otrokoma.

Sedaj je potrebno narediti korak naprej! Čimprej sprejeti novo zakonodajo, ki bo izboljšala položaj otroka v postopkih družinskega prava. V kolikor nam res gre za otrokove koristi, bomo to storili čimprej. Brez oklevanja. Brez političnega obračunavanja. Brez nagajanja in podtikanja. Srčno upam, da smo se iz te zgodbe kaj naučili.

Eva Žunkovič
uni. dipl. pravnica