Prispevki

Komentar Tanje Fajon: Zaščita avtorskih pravic v Evropi

Ta teden smo poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu spet glasovali o direktivi, ki naj bi v Evropi uredila stanje na področju avtorskih pravic. Predlog je bil v nasprotju z mojimi željami in glasovanjem tokrat žal potrjen.

Prav vsi se strinjamo, da zakonske spremembe hudo zaostajajo za razvojem tehnologij, da distribuiranje del po internetu predstavlja velik izziv za ureditev avtorskih in sorodnih pravic in da je prav, da avtorji prejemajo pravično nadomestilo za svoje delo. Zato to povsem upravičeno zahtevajo.

Zakaj mi je torej žal, da je bil predlog sprejet?

Prvič, ker tako zelo kompleksne teme preprosto ni mogoče stlačiti v 20 členov, ne da bi pri tem tvegali natančnost zapisa, jasnost definicij in interpretacije, skladnost med posameznimi deli direktive in zakonodajo nasploh, da o dobri kompromisni vsebini sploh ne govorimo. To se je na koncu potrdilo v več kot 250 dopolnilih, ki so bila vložena k predlogu besedila.

Drugič, javna razprava se je začela zelo pozno, deležni smo bili veliko populističnih informacij, prisotne je bilo veliko jeze, stališča pristojnih ministrstev praktično niso bila poznana, večina razprave se je zgrnila le okrog členov 11 in 13, ki seveda sta pomembna, vendar nista edina pomembna.

In tretjič, ker enako upravičeno kot avtorji svoje pravice zahtevajo tudi uporabniki. Njih v času nastajanja direktive ni zastopal pravzaprav nihče. Na različne negativne posledice, ki jih lahko prinese sprejem tako slabo pripravljene direktive, opozarjajo številni strokovnjaki.  Ocen učinkov ne poznamo (razen dovolj zgovornih propadlih poskusov vpeljave licenc v Španiji in Nemčiji), vem pa za vsaj eno analizo, ki je bila med pripravo direktive namenoma »pospravljena v predal«, dokazala pa je, da založniki od dejavnosti spletnih portalov z novicami nimajo škode, kot so zatrjevali, marveč korist.

V evropskem parlamentu sem glasovala proti direktivi, saj je bila večina amandmajev, za katere sem se zavzela in bi po mojem mnenju zadovoljivo popravili uravnoteženost besedila do te mere, da bi postal podlaga za pogajanja, zavrnjenih. Prav tako se ne strinjam členom 4 (vpliv na izobraževanje), na katerega ni bilo podano nobeno dopolnilo, njegov prvotni zapis pa je nesprejemljiv. Na MIZŠ RS se tega zavedajo, žal mi je, da svojega stališča niso javno objavili, upam pa, da bo naša nova ministrska ekipa glede tega sledila začrtani poti, ki je za Slovenijo dobra.

Naj še enkrat ponovim, da tudi v prihodnje ne bom podpirala nedorečenih zakonodajnih predlogov samo zato, ker so potrebne spremembe. Če želimo, da skupna evropska zakonodaja deluje, mora biti tudi zapisana v taki maniri. Če naj bo pravična, pa potrebuje dobre, in ne kilavih kompromisov.

Na čistopis končnega besedila predloga direktive, ki bo šel v nadaljnja pogajanja, moramo še malo počakati, vseboval pa bo zelo podobne predloge in zato dileme, ki sem jih opisala v svojem zapisu pred glasovanjem in ga najdete na povezavi. V tem zapisu preberite še nekaj drugih podrobnosti in stališč v zvezi s to direktivo in vsebino spornih členov.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica S&D/SD

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Komentar Tanje Fajon: Ponarejene novice – hitra in nasitna, a strupena hrana

“1.000 muslimanov je med kričanjem “Allahu Akbar” na Silvestrovo zažgalo najstarejšo cerkev v Nemčiji”, “Papež Frančišek s podporo Donaldu Trumpu za predsednika ZDA pretresel svet”, “Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!”, “Tanja Fajon na seznamu Sorosevih plačancev” …

To je nekaj tipičnih trditev. Zvenijo realistično? Morda. Ste jih preverili? Ne? Napaka. Vse zgornje trditve so laži.  Ne napačne informacije, temveč lažne, ponarejene novice ali t.i. “Fake News”.

Primeri so sodobni, a dezinformacije, zamenjava dejstev, manipulacija, propaganda itd., niso nič novega. Nasprotno, so eno najstarejših orožij prepričevanja še neprepričanih za pomoč pri premagovanju sovražnika, za seboj imajo jasno politično agendo in dobro opredeljen ideološki cilj.

Ideja “lažnih novic” kot sodobne oblike propagande in manipulacije ni nič drugačna: uničevati ugled enih na račun drugih in širiti politične posledice. Kar je drugače v današnjem svetu, je močno povečana hitrost in morje tehničnih možnosti, ki jih ponujajo mreže socialnih medijev, spletnih strani, programske in oblikovne opreme, ki »lažnim novicam«, »alternativnim dejstvom« ali kakor koli imenujemo te produkte človeške ali pretkanosti ali kratkoumnosti, dajejo obliko in jim utirajo pot v srca in misli ljudi, njihovim kreatorjem pa prinašajo masten dobiček.

Že preprosti statistični podatki odstirajo zastrašujočo sliko: Facebook ima v svetu skoraj 2 milijardi uporabnikov. Približno polovica evropskih državljanov sledi novicam na FB in drugih socialnih medijih. 60 odstotkov novic uporabniki delijo, ne da bi jih prej sploh prebrali.

To kaže, da so bralci, bolje rečeno, odjemalci novic izrazito hitro zadovoljeni in nezainteresirani za dejansko vsebino, da si mnenja ustvarjajo naključno in površno, izbirajoč med informacijami, katerih naslovi so zanje samo dnevni »fast food« meni.  Pri čemer nikakor ne smemo pozabiti, da lahko danes piše v javnost in objavlja čisto vsak, ki ima eno od elektronskih naprav in je vsaj delno pismen.

Kdo in kako torej ustvarja javno mnenje?

Menim, da je velik del škode, ki jo je pustilo tovrstno novičarstvo, nepopravljiv. A če želimo vendarle ohraniti določeno stopnjo ugleda in ne nazadnje pomena medijev in če želimo družbeno osveščene državljane, ki bodo ne le ustvarjali nadaljnje pogoje za življenje v demokraciji, marveč slednjo tudi izboljševali, mora ukrepanje v zvezi z lažnimi novicami v Evropi nujno postati prednostna naloga.

Del rešitve je seveda v prizadevanjih za boljšo kakovost medijev. Potrebujemo več raziskovalnih, strokovno podkovanih novinarjev ter več strokovnih in pogumnih medijev s hkratno večjo preglednostjo lastništva medijev. Potrebujemo spodbude za širjenje dobrega novinarstva – predvsem na spletu, ter razširitev etičnih novinarskih standardov in njihovo upoštevanje za čisto vse, ki so dejavni na medijskem področju, vključno z oglaševalskimi podjetji. Pri tem imejmo v mislih, da socialni mediji svojega imena ne nosijo naključno – v resnici vse bolj prevzemajo funkcijo medijev in nikakor niso zgolj družbena omrežja.

Kar se tiče zakonodaje, bi morali ukrepati hitro, a modro.

Posamezne države članice že delajo korake v smeri zaostrovanja pravil. Zakon, ki ga je v boju proti ponarejenim novicam denimo pripravila Nemčija, je zastavljen zelo rigorozno, kar načeloma podpiram, saj je v bitki z lažjo nepopustljivost nujno orožje, a strokovnjaki že opozarjajo na pomanjkljivosti – zapletenost in protislovnost, kar bo močno otežilo njegovo izvajanje v praksi, poleg tega je vprašljiva njegova skladnost z obstoječo evropsko zakonodajo.

Jasno je, da – tudi glede na naravo ponarejenih novic – potrebujemo skupno, evropsko ureditev. Evropsko komisijo sem nedavno pozvala, naj poglobljeno analizira trenutno stanje in pravni okvir v zvezi z lažnimi novicami in prouči možnost zakonodajnega ukrepanja za omejevanje širjenja lažnih vsebin. Za začetek bi morali zahtevati, da uporabniki družbenih medijev spoštujejo pravila, ki veljajo za tradicionalne medije, predvsem glede odgovornosti.

Kodeks ravnanja oz. serija zavez, ki so jih glede zatiranja sovražnega govora sprejeli Evropska komisija ter Facebook, Twitter, YouTube and Microsoft in ki ga nadzorujejo nevladne in druge organizacije, je primer dobre prakse in korak v pravo smer. Prve analize so pokazale dobre rezultate.

Evropska komisija mora svoja prizadevanja usmeriti tudi v financiranje, raziskovanje in vzpostavljanje sistemov, ki bodo omogočali sledljivost ponarejenih novic in onemogočali njihovo virusno širjenje, čeprav je jasno, da je človeški dejavnik še vedno primarnega pomena.

Prav zato pa najbolj potrebujemo nenehno izobraževanje na področju medijske pismenosti, ki bi moralo postati tudi nujni del vzgojno-izobraževalnega sistema v državah članicah. Raziskave sicer kažejo, da so za lažne novice skoraj enako dovzetni starejši in mlajši, izobraženi in neizobraženi, seveda pa z izobraževanjem mlajše populacije dosežemo daljnosežnejše rezultate.

Zanimiv, a skrb vzbujajoč je podatek, da so ljudje, ki berejo lažne novice, aktivnejši volivci. V končni fazi to pomeni, da utegnejo na volitvah (po Evropi) zmagovati tudi voditelji, ki so jih ustvarile ponarejene novice, namenjene zbujanju skrbi in politični propagandi. Tega pa si v resnici ne želi nihče, tudi ne omenjeni volivci, ki bodo nerazumnost svojih odločitev morda odkrili, ko bo že prepozno.

Tanja Fajon je evropska poslanka in podpredsednica Skupine S&D v Evropskem parlamentu ter podpredsednica SD

Njen komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer na povezavi: http://skrci.me/sS9D1

Tanja Fajon ob izidu parlamentarnih volitev na Nizozemskem: Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi

V sredo, 15. marca zvečer, so se na Nizozemskem zaključile parlamentarne volitve. Evropska poslanka in podpredsednica SD mag. Tanja Fajon je ob izidu volitev poudarila, da so se z neizvolitvijo populista Geerta Wildersa državljanke in državljani Kraljevine Nizozemske odločili za obstanek v EU, kar je pomemben politični in družbeni signal. “A boj za svobodno in odprto Evropo se nadaljuje,” je dodala Fajonova.

“Zmaga dosedanjega nizozemskega premierja Marka Rutteja je zmaga v pravem času, ne glede na dejstvo, da bo sestavljanje koalicije težavno, je zaustavitev voditelja protiislamske in evroskeptične Stranke za svobodo Geerta Wildersa pomemben signal. Wilders je stavil zgolj na ostro nasprotovanje islamu ter izstop iz EU. Nizozemci pa so včeraj pokazali, da se zavedajo, da njihovega življenja ne določa prvenstveno odnos do muslimanskih migrantov. Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi, od katere imajo velik presežek,” je pojasnila Fajonova.

Zato morda marsikdo še vedno simpatizira z Wildersom, a je glasoval drugače. “Vesela sem, da so ljudje na koncu vendarle odločili pragmatično,” je dodala Fajonova. “Upam, da volilni izid na Nizozemskem napoveduje tudi poraz Marine LePen v Franciji, saj bi ta pomenil, da Evropejci svoje razmišljanje počasi vendarle spet usmerjamo v skupnost, kar je dober obet za prihodnost Evropske unije” je še povedala Tanja Fajon.

Tanja Fajon za Dnevnikov Objektiv: Evropska komisija nima več moči. Moč se je preselila v prestolnice.

Tanja Fajon je že drugi mandat poslanka v evropskem parlamentu. Še pred dvema letoma se je parlament zdel predvidljiva in počasna institucija. V zadnjem letu pa je doživel, da je britanski poslanec Nigel Farage iz parlamentarne dvorane v Bruslju koordiniral izstop Velike Britanije iz Evropske unije. Ena najbolj prepoznavnih poslank pa je Marine Le Pen, ki med francosko predsedniško kampanjo govori o koncu Unije.

Koalicija, ki jo je vodil Martin Schulz, je razpadla takoj, ko je odstopil in se vrnil v Nemčijo, kjer kandidira za mesto kanclerja. Marca bodo v Rimu praznovali 60. obletnico združene Evrope, vsi pa pričakujejo, da bo Angela Merkel tam predstavila načrt za dve ali tri ločene Evropske unije. Vprašanje, kakšna Evropa bo preživela, je postalo aktualno tudi v evropskem parlamentu. Za sobotni Dnevnikov Objektiv se je s Tanjo Fajon pogovarjal novinar Ervin Hladnik Milharčič.

Zdi se, da je nekaj tako marginalnega, kot so bile kolone beguncev pred poldrugim letom, spremenilo jedro Evropske unije. Tako je videti na periferiji. Panika na vseh koncih, od Bolgarije do Poljske in Slovenije. Je v Evropski uniji res prišlo do radikalne spremembe v razmišljanju?

Spomnim se, kako je bilo ne pred poldrugim letom, ampak pred šestimi leti na Lampedusi. Zgodba je enaka. Pred poldrugim letom je bil val večji in hitrejši, bilo je veliko ljudi, mi pa smo bili nepripravljeni. Kako je to videti v Bruslju? Situacija z begunci drži zrcalo evropski družbi. Ni šlo samo za vrednote, ampak tudi za solidarnost, skupne delujoče migracijske politike in tudi za vprašanje humanitarnosti. Do katere mere smo pripravljeni Evropejci ljudem, ki so na begu zaradi vojne, nasilja ali revščine, pomagati? Ali pa se želimo pred njimi izolirati? V Evropi imamo danes države, ki v krizi z begunci vodijo politiko à la carte. Dejansko nam je pri evropski solidarnosti in moralni odgovornosti spodletelo.

Je to nov pojav?

To se ni zgodilo v zadnjih dveh letih. Razmere z begunci niso nič novega. Lani je v kratkem času prišlo veliko ljudi. Če pa številke damo v širši kontekst, milijon in pol ljudi za petstomilijonsko Evropo ni velika številka. Po drugi svetovni vojni je v Nemčijo prišlo dvanajst milijonov beguncev, pa je Nemčija postala najmočnejše gospodarstvo v Evropi.

Zakaj danes bistveno manjše številke ves kontinent spravljajo v paniko?

Izzivi so različni. Evropska unija je šla v zadnjih desetih letih čez vrsto kriz. Vsaka kriza je ostala do neke mere nerešena. Preden se je ena končala, je že prišla nova. Ves čas se zdi, da smo v krču in da gasimo požar. S vsako novo krizo izgubimo dolgoročni strateški interes glede tega, zakaj Evropska unija obstaja. Ne vemo, čemu služi povezovanje na temelju skupnih vrednot in skupnih pravil igre. Cela vrsta evropskih držav skupnih pravil igre ne spoštuje več.

Kako se to vidi v Bruslju?

Poglejmo tja, kjer se odloča o politiki. V evropskem svetu se vlade dogovorijo za skupno politiko. Ko gredo domov, pa naredijo tako, kot jim na domačem terenu najbolj ustreza, in evropska komisija nima mehanizmov, da bi nadzorovala izvajanje sklepov in ukrepala. Države Višegrada, denimo, se vedno bolj odločajo za politiko à la carte ali pa gredo v izolacijo in protekcionizem. Izzivi so kompleksni, enotnega odgovora na izziv, ki ga predstavljajo migracije, nimamo. Jasno pa je, da migracij na evropski celini ne bomo zaustavili.

Bo Evropska unija preživela begunsko krizo?

Begunsko krizo bo Evropska unija preživela, ne bo pa je ustavila. Evropa je celina migracij. Že zaradi globalizacije nič ne bo ustavilo ljudi, da se selijo tja, kjer je življenje boljše. Ali bo Evropska unija zaradi tega razpadla? Ne želim biti prevelika pesimistka. Pesimizem ne rešuje realnih problemov. Je pa res, da smo v prelomnem obdobju. Pred sabo imamo tri ključne volitve. Morda je največji problem pomanjkanje jasnega evropskega voditeljstva z jasno vizijo. Nimamo več voditeljev, kot so bili Robert Schuman in Jean Monnet, ki so imeli izkušnje z vojnami in revščino in so vedeli, zakaj povezujejo Evropo. Zdi se mi, da kljub morda veliko večjim izzivom nova generacija voditeljev ne ve več, zakaj moramo delati skupaj.

Tudi Kohla in Mitterranda ni več.

V Evropi takšnih voditeljev praktično ni več. Nekateri pravijo, da je to Angela Merkel in da brez nje Evropa ne bi obstala. Če se nam zgodi, da bo v tem letu na volitvah prišlo do še večjega preobrata v skrajno desno, bomo videli prelomno leto. V mislih imam Nizozemsko in še posebej Francijo. Če se to zgodi, bo nastalo vprašanje, kako se bo nadaljevala integracija. Bližamo se 60. obletnici Evropske unije, ki jo bomo praznovali v Rimu. Veliko je ugibanj o tem, kakšen bo načrt, ki ga bodo predstavili voditelji. Bo to Evropa dveh hitrosti? Bo na eni strani evrski steber, na drugi strani pa varnostno-obrambna unija? Bodo to različni interesni krogi?

Danes že živimo Evropo različnih hitrosti, vprašanje pa je, kako daleč bodo spremembe šle. Po brexitu smo se vsi strinjali, da Evropska unija ne pomeni več statusa quo. Nekaj se mora spremeniti. Ljudje je ne čutijo več, so daleč, vidijo samo politične elite. Kaj pa bo Evropska unija v prihodnosti, si ne zna nihče zares predstavljati. Prepričana sem, da pri ključnih strateških interesih potrebujemo sodelovanje.

Kateri bi lahko bili ključni strateški interesi?

Terorizem. Podnebje. Energetika. Trgovina. Kjer imamo vsak svoje interese, pa je treba državam dopuščati nekaj več suverenosti, kot smo je v zadnjih letih.

Referendum o izstopu Velike Britanije se je do izida zdel politični iracionalizem. Kako ste se o tem pogovarjali v parlamentu? Ste resno jemali ognjemet Nigla Faragea in njegovo retoriko?

Morda ne toliko resno, kot bi jo morali. Morda tega še danes ne jemljemo dovolj resno, ko gledamo splošno jezo državljanov in populizem, ki narašča. Ko so se Britanci odločali, so bila mnenja različna. Večina si je želela, da ostanejo del Evropske unije. To je pomembna država za obstajanje te povezave. Hkrati pa je veliko kolegov govorilo, da so Britanci že do zdaj samo jemali tisto, kar jim je koristilo, in nikoli niso bili z obema nogama del Evropske unije. »Če hočejo oditi, naj kar gredo,« je bilo slišati. Meni osebno je bilo žal zaradi njihove odločitve. Najbrž sta bila za njo strah in jeza, ki smo ju kasneje videli tudi na volitvah v Ameriki.

Kakšni pa so učinki britanskega odhoda danes?

To je zares zanimivo. Ogromno Britancev išče evropska državljanstva in si želi še enega potnega lista. Zdi se, da jih je strah. Najpogostejše vprašanje po referendumu je bilo, kaj Evropska unija sploh je. Če bi se danes odločali, bi se morda odločili drugače. Brexit je sprožil veliko nejasnosti. Tudi o vprašanju postopka izstopanja iz Evropske unije in o pogajanjih, kako bo proces potekal. Strah pa je mogoče čutiti tudi na evropski strani, in sicer zaradi populizma, zaskrbljenosti, da gre Evropska unija na pot razpadanja, in ob vprašanju, ali bomo znali zadržati skupne interese.

Ali ni to preveč preprosto? Zdaj govorimo, da populizem lahko zmaga v Franciji, da lahko načne monolitnost nemške družbe in da je v vzhodni Evropi že na oblasti. Ampak kaj to je? Na kaj mislimo, ko rečemo populizem?

Populizem je protest proti vsemu. Nima skupnega imenovalca. Mislim, da je odziv na krizo, skozi katero smo šli. Ljudje vidijo, da imajo vedno manj denarja, na drugi stani pa so elite, ki bogatijo, izrabljajo ugodnosti davčnih oaz in pridobivajo evropska sredstva. Ljudje se počutijo vedno bolj revne, odrinjene na rob družbe. Zdi se mi, da je sredina izginila. Populizem je lahko usmerjen proti priseljencem, proti obstoječemu sistemu ali proti čemurkoli drugemu. Težko ga je postaviti pod skupni imenovalec. Vsekakor pa ga ne smemo zanemariti. Pri kolegih v parlamentu sem videla, da so se v diskusijah o brexitu obnašali, kot da ne obstaja, in so ga ignorirali, češ da bo tako lažje preživeti. Zdaj pa je tako splošno prisoten, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj jeza ljudi prinaša.

Kako se je ta razmislek kazal pri glasovanju o Ceti? Socialisti ste bili proti…

V resnici smo bili razdeljeni. Bili smo najbolj razdeljena politična skupina. Večina socialistov je bila za. Proti smo bili socialisti iz vzhodnoevropskih držav. Tudi zame je bila odločitev težka. Argumenti za in proti so bili dobri. Za slovensko gospodarstvo Ceta ne bi prinesla nič dobrega in nič slabega. Mene pa niti vsa jamstva, ki smo jih dosegli med pogajanji, niso prepričala, da bi sporazum prinesel večjo blaginjo državljanom. Zato je bila moja odločitev proti Ceti. V naši skupini so bili zelo proti tudi Francozi in Avstrijci. Nemci pa so bili v večini za in večina je Ceto podprla.

Ampak Marine Le Pen je tudi glasovala proti in je imela podobne argumente kot levica. Ali desnica lovi konsenz na terenu, kjer se levica dobro počuti?

Ne vem, ali je primerjava ustrezna. Skrajna desnica je v načelu proti prosti trgovini in proti trgovinskim sporazumom. Zase in za svoje kolege pa lahko rečem, da nismo proti prostotrgovinskim sporazumom. Vztrajali smo, da je treba narediti reformo. Sporazumi morajo biti bolj pravični, da bodo zaščitili tudi delovna mesta. Ne sme priti do šoka z izgubo delovnih mest, zaščititi je treba tudi naše standarde. V dvorani je bilo sicer videti, kot da glasujemo skupaj z Marine Le Pen in Niglom Farageem. V resnici pa je bila med nami bistvena razlika. Mi smo predstavili predlog o reformi svobodne trgovine v desetih točkah.

Upam, da bo prišel čas, ko bomo s Kanado lahko bolje sodelovali; podprli smo tudi strateško sodelovanje z njo. Ko je kanadski premier Justin Trudeau dan kasneje nagovoril evropski parlament, se je to zelo jasno pokazalo. Trudeau je rekel, da imamo skupne vrednote. Želimo si bolj pravičen in varen svet in močno Evropo. To tudi sama zagovarjam. Skrajno desnih strank, vključno z Le Penovo in Farageem, pa med njegovim nastopom ni bilo, ampak so ga bojkotirali. Mislim, da so razlike zelo očitne.

Zanimivo je bilo videti, kako je levica glasovala skupaj s politiko, ki jo je Donald Trump naredil tako popularno.

Morda pa je Trump priložnost za Evropo.

Na kakšen način bi to lahko bilo res?

Želim si, da bi bil Trump priložnost, da se Evropa upre. Prvi odziv je bil čutiti v nemških vrstah. Takoj po izvolitvi Trumpa so se Nemci na desnici povezali. Hitro so razumeli, da je boljše delati skupaj kot pa dopustiti, da skrajna desnica z AfD doseže še boljši rezultat. Morda nas bodo Trumpova nepredvidljivost, nevarne grožnje in prepoved gibanja državljanov iz sedmih pretežno muslimanskih držav spodbudile k sklepu, da si pa v Evropi res ne želimo takšne politike, ob kateri si vsako jutro šokiran nad tem, kaj se je zgodilo. Populizem je nepredvidljiva politika brez strateške vizije. V Avstriji so to prvi razumeli. Nihče si ni decembra v resnici predstavljal, da bo zeleni kandidat v drugem krogu lahko zmagal na predsedniških volitvah.

Populizem širi strah in nestrpnost. Vodi v razgradnjo. Vprašajte mlade ljudi, v kakšni Evropi želijo živeti. Danes je samoumevno, da lahko prosto potujejo po celotnem kontinentu, da se lahko izobražujejo kjerkoli in da lahko svobodno iščejo priložnosti. Če jih postavimo pred dejstvo, da bo v prihodnosti drugače, da se bodo vrnile meje in da bomo začeli razgrajevati Evropo, bodo začeli razmišljati drugače. Zdi se mi, da zelo malo govorimo o tem, kaj je Evropska unija, kaj je evropska identiteta in kaj nam prinašata.

Pred letom 2004 je tudi v Sloveniji veljal konsenz, da je Evropska unija najboljša ideja v naši dolgi zgodovini napačnih korakov. Evropska unija je bila dobra. Minilo je nekaj več kot deset let in težko je najti človeka, ki bi tudi danes mislil enako. Kaj se je spremenilo?

Ne bi se strinjala s tem, da je danes težko najti človeka, ki bi rekel, da je Evropska unija dobra. Povprašajte slovenske gospodarstvenike. Vsak bo rekel, da mu Evropska unija prinaša koristi. Samo zapora meja in uvedba carin bi naredili takšno škodo, da si nihče ne želi videti razpada Evropske unije. Razpad schengena bi imel uničujoče gospodarske posledice. Ob tem pa Slovenija še vedno črpa izjemna evropska sredstva, le da teh zgodb ne slišimo. Ogromno naših podjetij, infrastrukture in projektov je odvisnih od evropskega denarja. Pri tem smo še kar uspešni, kadar imamo dobre, inovativne ideje.

Marsikdo se s tem, da je Evropska unija nekaj slabega, ne bi strinjal. Strinjal pa bi se s tem, da bi jo bilo treba spremeniti. Za mnoge mlade ljudi je Evropska unija danost. Odrasli so in živijo v prostoru, v katerem niso nikoli občutili nič slabega. Njihova svoboda nikoli ni bila ogrožena, varnost pa tudi ne. Teh vrednot ne razumejo tako, kot jih razume starejša generacija. Mislim, da nam Evropa še vedno prinaša več dobrih kot slabih stvari in da preveč negativiziramo.

Ali ni bila ravno to napaka pri presoji brexita? Velika Britanija je na gospodarskem in predvsem finančnem področju več pridobila od članstva v Evropski uniji, kot je izgubila zaradi njega. Volilci, ki niso niti gospodarstveniki niti finančniki in niso v verigi odločanja, pa ne vidijo koristi. Zakaj Evropska unija v govoru svojih institucij ni prepričljiva?

Na vsakem referendumu se postavi vprašanje, kateri argumenti bodo prevladali. Tudi vprašanje, ali se volilci zares odločajo glede referendumskega vprašanja, ali pa oddajo glas kot protest proti političnim elitam. Pri brexitu je bila razprava nekoliko drugačna. Na volišča niso prišli mladi, ki si želijo Evropsko unijo. Na periferiji pa so imeli ljudje občutek, da živijo slabše, in so bili jezni na finančne centre, na kapital in na mesta, kjer živijo bolje. Evropa je še vedno najbogatejša celina na svetu z visokimi standardi in visokimi varovalkami, bogastvo pa je zelo nepravično porazdeljeno.

Naredili smo velik sloj bogatašev, ki so zaščiteni, korporacijam smo omogočili, da sploh ne plačujejo davkov in da dobivajo zaslužke tam, kjer ne ustvarjajo kapitala. Na drugi strani pa smo tudi z gospodarsko krizo povečali število revnega prebivalstva. V Evropi bi morali ponovno priti do ukrepov pravične razporeditve bogastva, tako da bi imeli ljudje, ki so najbolj prizadeti, enake možnosti. Ne pa da imajo državljani občutek, da imajo koristi samo veliki, močni, korporacije in bogataši.

Kaj je šlo narobe? Obljuba Evropske unije je bila blagostanje in varnost. Blagostanje je zagotavljala socialna država. Zakaj je prišlo do njene erozije?

Vprašanje je, kaj se dogaja z delavskim razredom, ki ni več takšen, kot je bil. Zato ima levica težavo, kako nagovarjati svoje volilce. V zadnjih desetih letih, ko se nam je zgodila ekonomska kriza, smo imeli zelo konservativno komisijo, ki je skupaj z Angelo Merkel vodila politiko močnega zategovanja pasu. To je pomenilo stroge varčevalne ukrepe, kar je nekatere države, predvsem Grčijo, močno potisnilo na kolena. Posledice čuti predvsem revnejši del prebivalstva. Hkrati nismo izvajali investicij v zagon majhnih in srednjih podjetji, ki bi odpirala nova delovna mesta. To je na eni strani paraliziralo ekonomski razvoj, na drugi pa socialne pravice. To je Evropo oslabilo.

Evro je bil vzpostavljen kot skupna valuta, vendar brez nadzornih institucij. Bil je prazen okvir in šele zdaj gradimo institucije, ki bodo nadzirale in ukrepale, preden bo prepozno. Vprašanje je, ali bomo z globalizacijo na eni strani in z današnjim delavskim razredom na drugi ob vzporedni krizi vodenja obudili gospodarstvo. Vendar se gospodarstvo oživlja, nezaposlenost pa se niža. Zadnja Junckerjeva komisija je tudi poskušala zmanjšati administracijo in zožiti politike na gospodarstvo, migracije in še nekaj prioritet. Izvaja ukrepe za pridobitev zaupanja državljanov. Če pa bomo na letošnjih volitvah dobili še bolj desne politike, bo nastal problem.

Kako deluje Evropska unija brez Velike Britanije?

Dokler ne začne procesa izstopa, ima Britanija še vedno polne pravice. Marca bo Therasa May sprožila izvajanje 50. člena. Potem bo postopek pogajanj trajal dve leti ali več. Želim si, da bi bili z ločitvijo na koncu zadovoljni obe strani. Ampak na koncu bo Velika Britanija zunaj. V tem trenutku pa ne vidim nobene druge države, v kateri bi si državljani želeli izstop. Pregledovala sem raziskave, ki kažejo, da si ljudje želijo več skupne evropske varnosti in skupno migracijsko politiko. Tam, kjer jih je strah, si želijo več kot samo nacionalno politiko.

Jedro Evrope so bile Nemčija, Francija in Velika Britanija. Bosta zdaj jedro samo Francija in Nemčija ali bo vstopil kdo drug?

Zadnja leta sem imela občutek, da je bil to samo francosko-nemški motor, na koncu pa samo nemški. Velika Britanija ni bila gonilna sila, ki bi enako odločala pri vseh politikah. Izstop ne bo pomenil velike razlike. Bo pa nastala razlika v proračunu, ker je predvsem pri varnosti in obrambi prispevala veliko sredstev. V proračunu bo treba sredstva drugače porazdeliti. Če v Franciji po kakšnem naključju oblast prevzame Marine Le Pen, pa se vse spremeni, ker motorja ne bo več. Lahko se obudijo težnje po referendumu o izstopu. Zdaj morata Francija in Nemčija kot največji evropski gospodarstvi vleči Evropo naprej.

Na mizi je več scenarijev. Govori se marsikaj. Slišati je ideje, da naj bi se Unija vrnila k osnovnemu jedru tesno povezanih petih ali šestih držav, ki bi naprej gradile posamezne politike. Ideja Angele Merkel je, da se nekatere države povežejo globlje in skupaj napredujejo. Nisem še naletela na jasen koncept nadaljnjega razvoja. Ampak dokler državljani politikam ne bodo zaupali in bodo Bruselj razumeli kot stolp elite, bo težko karkoli narediti. Dokler ukrepi za socialno varnost in delovna mesta ne bodo učinkoviti, bodo ljudje v strahu in krču in ne bodo zaupali.

Do zdaj ste imeli v evropskem parlamentu levega predsednika, zdaj pa so predsednik komisije, predsednik sveta in novi predsednik parlamenta Antonio Tajani konservativci. Kaj to pomeni za delo parlamenta?

Žal mi je, da za predsednika nimamo več Martina Schulza, ker mu tudi na desnici priznavajo, da je instituciji vrnil obraz, moč in kredibilnost. V Bruslju smo bili z njim močan partner v pogajanjih s komisijo in evropskimi vladami. Z Junckerjem sta bila prijatelja in sta vzdrževala ravnovesje, tako da smo imeli v evropskem parlamentu stabilno večino za proevropske politike in uveljavljanje napredne agende. S Tajanijem prihaja mnogo neznank. Res je, na čelu treh glavnih evropskih institucij imamo tri konservativce.

Povsod sami republikanci. Je Evropa takšna kot Trumpova Amerika?

To ni prvič, to smo že videli. Lahko pa to ustvari drugačen pristop do gospodarstva in drugih področij. Juncker je bil zelo naklonjen socialni politiki. Schulzu je bil tudi zelo blizu pri vprašanjih reševanja delovnih mest in gospodarstva. Vendar Juncker ni sam. Za seboj ima aparat ljudi, ki ga bolj obvlada, kot on obvlada sam sebe. Zaradi tega se zdi, da je danes evropska komisija zelo šibka in da nima več tiste moči, kot jo je imela včasih. Moč se je preselila v prestolnice. Ko se je treba o čem odločati, se najprej pokliče v Berlin, morda v Pariz. V London nič več, v Rim pa tudi ne.

Komisija nima več moči. Donald Tusk je na čelu evropskega sveta prav tako močno oslabljen. Vprašanje je, kaj bo Tajani prinesel na čelo parlamenta. Velike črno-rdeče koalicije ni več. Imamo novo koalicijo liberalcev z EPP in ECR na eni strani in nas socialistov z demokrati in zelenimi na drugi. Tudi znotraj skupin postajamo bolj razdeljeni, kot smo bili včasih. Zaradi tega so glasovanja močno nepredvidljiva. Več je ideoloških spopadov. To, da ni trdne institucije, ki lahko z jasno večino sprejema odločitve, pa ni dobro.

Koliko Evrope je v evropskem parlamentu? Je to parlament Evrope nacionalnih držav ali kaj drugega?

Statistika kaže, da evropski poslanci še vedno najprej sledijo svoji evropski politični skupini. Najprej glasujejo po pripadnosti svoji evropski politični skupini in šele potem po pripadnosti svoji stranki in nacionalnim interesom. Če pa pogledam Ceto in nekatera druga glasovanja, je iz njih razvidno, da v ospredje vedno bolj prihajajo nacionalni interesi. Vidi se več koncentričnih krogov. Vedno bolj se vidi, ali prihajaš iz osnovnega jedra Evrope ali iz višegrajske četverice ali od kod drugod. Slovenija ni nikjer in si hkrati želi biti povsod.

Če bo šla Evropska unija po poti razpada, bomo imeli mi še največje politične in gospodarske težave, ker ne bomo trdno spadali v noben krog. V parlamentu je evropska ideja manj prisotna kot nekoč in bolj spremljamo nacionalne interese. Mogoče zato, ker smo kot politiki in kot politika oslabljeni in smo do neke mere izgubili verodostojnost. Iščemo načine, kako preseči očiten razkol in kako se vrniti k ljudem.

Zakaj je dobro, da je Slovenija v Evropski uniji? Kaj Evropska unija pridobi z nami?

To sta nasprotujoči si vprašanji. Obojestransko je dobro. Od tega imamo vsi koristi. Bolj ko je Evropska unija povezana, lažje se spopada z zunanjimi izzivi. Zato tudi mislim, da bi moral biti zahodni Balkan del Unije, ker bomo skupaj in trdni lažje delovali verodostojno in močno navzven.

Slovenija pa ima čisto konkretne koristi. Kamorkoli v Sloveniji greste, v katerokoli vas, povsod boste našli tablico na nečem, kar je bilo financirano s sredstvi Evropske unije. S članstvom smo dosegli izjemen napredek. Pa ne mislim samo na denar, ki smo ga kanalizirali v modernizacijo države, ampak tudi na vrednote, ki smo jih sprejeli. S tem, da smo postali enoten trg dela, da smo odpravili meje in da smo prevzeli evro, smo naredili korak naprej, smo napredovali. V mladinske programe od Erasmusa naprej je bilo investiranih več milijard evrov.

Govoriti, da Evropska unija pomeni samo slabosti, je napačno in nespametno. Izjemno veliko denarja dobimo samo za izobraževanje mladih, od shem jamstva za mlade do iskanja zaposlitev drugje pod enakimi pogoji, kot veljajo za vse državljane. Skupen prostor nam ponuja priložnosti in mobilnost, ki bi jo lahko izkoriščali v še večjem obsegu.

Vstop v Evropsko unijo nam je omogočil, da nismo več samo Slovenci ali samo Madžari, ampak da gradimo evropsko identiteto. S katerimi mehanizmi se lahko gradi evropska identiteta?

Schengen je simbol Evropske unije. Prostor svobode potovanja. To seveda velja le v primeru, da se ne bomo vrnili na notranje meje. Mladi sploh ne potrebujejo potnega lista, ampak se svobodno gibljejo po vsej Evropi. Kjerkoli lahko s ponosom rečem, da sem Evropejka. Ko sem pred dvajsetimi leti prišla v Bruselj in Slovenija še ni bila del Evropske unije, je komaj kdo vedel, kaj je Ljubljana in kje je Slovenija. Sama sem občutila kompleks majhnosti, neprepoznavnosti, kompleks zaradi tega, ker prihajam iz nekdanje Jugoslavije. Danes sem ponosna, da sem Slovenka in Evropejka v neki širši skupnosti, ki ima mnogo kultur in pomeni veliko bogastvo. Težko si predstavljam, da bi lahko spet šli korak nazaj, se ogradili, zaprli meje in živeli v svojem majhnem prostoru. Iluzorično je pričakovati, da bi nam kaj takega lahko uspelo.

Ampak v evropsko politično govorico sta vstopili nova beseda in nova stavčna zveza. Suverenizem in Evropa nacionalnih držav. Madžarska, Slovaška, Češka in Poljska razvijajo politiko oddaljevanja od Evropske unije. Kako v Bruslju razumete razvoj te nove politične ideologije?

Madžarski Fidesz ne gradi politike ločitve od Evropske unije. To delajo le do neke točke, toliko, kolikor jim ustreza, ne govorijo pa o izstopu iz Evropske unije. Madžarska je med večjimi prejemniki evropskih sredstev. Pri urejanju razmer v zvezi z begunci in migranti Madžarska ne bi želela sodelovati, po drugi strani pa bi uživala ugodnosti članstva. Pojavi se dilema, kaj narediti. Evropska unija ima skupna pravila. Vsa niso prijetna v vsakem trenutku. Vendar deluje po načelu solidarnosti in sodelovanja. Kaj se zgodi, ko odstopijo od tega načela? Bi bilo treba ljudi kaznovati in jim odvzeti evropska sredstva, ker ne sprejemajo vse skupnih pravil igre? Razprava gre tudi v to smer in je zelo občutljiva. Aktualna je bila v času Berlusconija, zdaj pa v zvezi z Madžarsko. Podobno se dogaja z drugimi višegrajskimi državami.

Če želimo ohraniti Evropo, ki bo delovala na skupnih temeljih in definirala skupne interese, morajo vsi sprejemati enake odgovornosti. Ne morejo vsi delovati tako kot Velika Britanija, ki je ves čas izbirala. Ne vidim tega, da bi katera od višegrajskih držav razmišljala o izstopu. Vse so velike neto prejemnice evropskih sredstev. Ljudje bi se temu uprli. Videti pa je mogoče, da na mnogih področjih nočejo sodelovati v evropski zgodbi.

In do kakšnega sklepa pridete?

Sama pri sebi večkrat razmišljam o tem, kakšen bi bil najboljši model Evrope za naprej. Morda bi bilo najbolje iti iz prestolnice v prestolnico in definirati, kaj je tista stvar, ki je ključna za posamično državo. So to varnost, evro, schengen ali kaj drugega? Ponovno je treba najti skupni imenovalec. Pred leti je bil to enotni trg. Pri osemindvajsetih državah je skupni imenovalec težko najti. Mislim, da smo pri suverenosti v marsičem šli predaleč.

Enotna pravila o velikosti kumaric in podobno res niso potrebna. Tam, kjer imajo svoje posebnosti, morajo nekatere vidike suverenosti države dobiti nazaj. Pri borbi proti davčnim utajam in mednarodnemu kriminalu pa nobena policija ne more delovati samo na nacionalnem ozemlju. Pri terorizmu je enako. To so svetovni problemi, pri katerih je treba nujno sodelovati drug z drugim. Čas bo kmalu pokazal, ali bo Evropa povezana na drugačnih temeljih. Ampak povezana bo.

Predsednik SD Židan na zasedanju evropskih socialdemokratov v Pragi poudaril pomembnost obstoja EU

Predsednik SD in podpredsednik Vlade RS mag. Dejan Židan se je skupaj z evropsko poslanko in podpredsednico poslanske skupine S&D mag. Tanjo Fajon ter delegacijo slovenskih Socialnih demokratov udeležil zasedanja Stranke evropskih socialistov in demokratov (PES) v Pragi na Češkem, kjer se je udeležil tudi srečanja voditeljev držav in vlad ter podpredsednikov vlad iz vrst PES. Še pred začetkom zasedanja se je predsednik SD Dejan Židan sestal s predsednikom PES Sergejem Stanishevim, s katerim sta se pogovarjala o prihodnjih projektih, ki jih peljemo socialdemokrati v Sloveniji, predsednik PES Stanishev pa je predsedniku SD Židanu predstavil aktivnosti, ki jih v prihodnjem letu želi izvesti PES in ob tem pohvalil dosedanje dobro delovanje SD in Mladega foruma SD v okviru skupnih evropskih projektov.

PES - Židan in Stanishev

Predsednik SD Dejan Židan se je sestal še s češkim premierjem in liderjem čeških socialdemokratov (ČSSD) Bohuslavom Sobotko, ki je bil gostitelj zasedanja PES v Pragi, s katerim sta se med drugim pogovarjala tudi o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Češko. Ob robu srečanja voditeljev iz vrst PES se je Židan med drugim sestal tudi z nemškim zveznim podkanclerjem Sigmarjem Gabrielom iz SPD in vodjo Laburistov v Veliki Britaniji Jeremyjem Corbynom, ki ga je predsednik SD povabil na obisk v Slovenijo.

PES - Židan Fajon Corbyn Krivokapić

Predsednik SD Židan je med zasedanjem sodeloval tudi na omizju o prihodnosti in varnosti Evropske unije poudaril, da se je za EU smiselno boriti, saj nam predstavlja prostor za varnost in gospodarsko rast. Židan je izpostavil, da se je treba zavedati, da EU deluje počasi, hitreje rešuje težave bogatih ljudi in korporacij ter se ne ozira zadosti na državljane in državljanke. Na omizju so se strinjali, da v EU pogrešajo solidarnost med posameznimi državami. “Jasno je treba povedati, da ekstremizmi, populizmi in demagogija, ki se krepijo v EU, lahko ogrožajo samo osnovo EU,” je povedal Židan.

PES - večerja voditeljev 2

Po njegovih besedah so se pogovarjali tudi o gospodarski rasti. “Moje sporočilo je bilo, da od dobre gospodarske rasti ne smejo imeti koristi samo posamezniki in elita. Gospodarska rast se mora enakomerno porazdeliti na vse prebivalstvo in če nam to uspe, lahko rečemo, da socialna demokracija deluje. Če pa nam ne uspe, pomeni da postajamo elitistična družba,” je še poudaril predsednik SD.

PES - Gurmai Židan Schieder

Na razpravi sta sodelovala tudi predsednika češke in slovaške vlade Bohuslav Sobotka in Robert Fico ter drugi gostje iz socialno demokratskih strank Avstrije, Madžarske, Nemčije in Poljske. “Vsi skupaj smo se zavezali, da bomo v tej regiji bolje sodelovali. Nastaja tudi iniciativa, da bi v letu 2017 slovenska SD v Ljubljani pripravila srečanje z vsemi sosednjimi socialdemokratskimi strankami iz Avstrije, Italije, Hrvaške in Madžarske, na katerem bi še okrepili naše sodelovanje. Tako bi se skupaj zavzeli za gradnjo bolj uspešne in povezane regije,” je še pojasnil Židan.

PES - Židan Fajon Fleckenstein

Predsednik SD Židan je glede prihodnosti EU po “Brexitu” dejal, da v EU trenutno obstajata dva načina razmišljanja. Prvi način je, da je EU državam dobra samo takrat kadar je od nje neka korist, kadar pa želi da se porazdeli tudi tveganje in reševanje težav, se države zaprejo vase in nočejo več sodelovati. “Takšen način pomeni razkroj EU,” je poudaril. Kot drugi način razmišljanja pa je navedel, da je EU treba učvrstiti, da bo hitreje delovala in hitro reagirala tudi na tveganja. Dodal je še, da bo takrat naša prihodnost varna. Poudaril je še, da je razprava zelo proaktivna, in dodal, da vsi želijo sodelovati in biti učinkoviti. “Naredili bomo vse da ohranimo EU,” je še dodal predsednik SD.

PES - Židan in Jean-Christophe Cambadélis

Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon pa je na zasedanju PES aktivno sodelovala na omizjih o boju proti radikalizaciji in ekstremizmom ter v razpravi o možnostih za integracijo migrantov, ki bi predstavljala uspešno rešitev tegob migracijskega vala. “Srečanje v Pragi je pomembno in v političnem smislu prelomno – zbrali smo se Socialisti in Socialni demokrati iz vse Evrope, da najdemo odgovore na izzive 21. stoletja. Neenakost in socialna nepravičnost sta krivi za vse večje frustracije Evropejk in Evropejcev. Počutijo se ogrožene, še posebej, ko vidijo elite, ki kopičijo bogastvo, ki izkoriščajo davčne oaze in zlorabljajo javna sredstva. S krepitvijo orodij za boj proti korupciji in davčnim utajam ter z vzpostavitvijo pravnih sredstev za boj proti diskriminaciji in socialni izključenosti, lahko dokažemo, da institucije lahko in morajo služiti ljudem in ne le gospodarskim elitam. To je naša odgovornost. Verjetno smo pred največjimi izzivi v zgodovini po drugi svetovni vojni, zato je toliko bolj pomembno, da naredimo vse za ohranitev stabilne in varne Evrope. Naše središče mora ponovno postati človek, državljan. Ljudem moramo vrniti upanje in to lahko dosežemo le skupaj ter z jasno in napredno vizijo prihodnosti. Projekt Evrope, ki je nastal na pogorišču vojne, moramo vrniti ljudem,” je strnila mnenje Tanja Fajon.

PES - Židan in laburisti

Podpredsednik vlade Dejan Židan se je pred zasedanjem PES v Pragi sestal tudi s slovenskim veleposlanikom v Češki Republiki Leonom Marcem. Spregovorila sta o rezultatih letošnjega uradnega obiska politično-gospodarske delegacije iz Slovenije pod vodstvom kmetijskega ministra Židana na Češkem. Pomembno je, da so posamezna slovenska podjetja že našla nove partnerje na Češkem in da se sklepajo novi posli, kar krepi tudi pozitivno gospodarsko rast v Sloveniji.

PES - Židan in Krivokapić

Tanja Fajon iz Bruslja: “Orožje proti terorizmu ni strah, temveč pogum, in ne sovraštvo, temveč jasno sporočilo: ne bomo se predali.”

Odziv evropske poslanke in podpredsednice SD Tanje Fajon ob terorističnih napadih, ki so se zgodili na letališču in podzemni železnici v Bruslju.

PROTI TERORIZMU SKUPAJ: MUSLIMANI NI ENAKO TERORISTI

“Današnji napadi v Bruslju so, enako kot vsi teroristični napadi sploh, zavržna dejanja, nevredna človeka. Žal mi je za vse žrtve, ranjene in sočustvujem z vsemi prizadetimi.

Terorizem je star toliko kot človeštvo in ne pozna meja. A orožje proti terorizmu ni strah, temveč pogum, in ne sovraštvo, temveč jasno sporočilo: ne bomo se predali.

V Evropskem parlamentu smo ta trenutek še vedno zaprti v stavbi, nimamo posebnih navodil, dogajanje spremljamo preko elektronskih medijev. Nadaljujemo s svojim delom, kolikor se seveda da.

Obžalujem, da se je na socialnih medijih ponovno vnela razprava, ki deli ljudi na tiste za in tiste proti beguncem. Na pavšalne obsodbe in zmerjanja, ki sem jih deležna, imam samo en komentar: še naprej se bom zavzemala za odprto in strpno družbo, ker je to edini način, da naredimo svet lepši. Sami begunci nimajo povezave s terorističnimi napadi, prav tako ne ekonomski migranti. Begunci so žrtev terorja in ne njihov povzročitelj.

Za večino dosedanjih napadalcev se je izkazalo, da so državljani EU, in ne tujci, kar pomeni – in to sem večkrat javno poudarila – da je treba krepiti zavedanje EU vrednot in izobraževanje. Dejstvo je, da je vsak radikalizem lahko potencialna teroristična grožnja, kar velja tudi za islamskega.

Evropa je imela skozi zgodovino in posebej od sredine prejšnjega stoletja izjemno močne teroristične organizacije (skrajnih desničarjev, levičarjev, nacionalističnih skupin) in posameznike, ki so v Evropi izvedli nekaj tisoč terorističnih akcij, ki so zahtevale preko pet tisoč nedolžnih žrtev.

Evropa se je že pred desetletji spremenila in se še spreminja, ker se spreminja svet. Utopično je pričakovati, da bomo živeli na izoliranem ozemlju. Globalizacija sveta zahteva prilagajanje razmeram, in temu se bo morala prilagoditi tudi Evropa. Zapiranje vrat tujcem ne bo veliko spremenilo, saj so se teroristični napadi dogajali tudi pred begunskim valom. Verjetno se jim tudi v prihodnosti ne bomo mogli popolnoma izogniti, vendar pa pozivam k strpnosti. Nevaren je vsak ekstremizem, ne le islamski. Muslimani ni enako teroristi.”

Tanja Fajon: “Kdo bo v Evropi nosil odgovornost, če razpade Schengen?”

Evropski parlament je na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljal o ukrepih Evropske unije za reševanje begunske in migrantske krize. Evropska poslanka in podpredsednica Socialistov in demokratov Tanja Fajon je v razpravi ostro kritizirala evropske vlade, ki ne pomagajo pri iskanju skupnih rešitev za ublažitev pritiska na zunanjih mejah Evropske unije, porazdelitvi bremena med državami članicami in dodelitvi finančnih sredstev za pomoč pri ustavljanju vojn in revščine na drugih celinah.
 
V razpravi je opozorila, da “Evropska unija že leta drvi iz krize v krizo. Rešujemo eno, pride nova. Po vrhu Unije decembra tudi približno nisem optimistična, ko govorimo o reševanju razmer z begunci in migranti. Težave imamo povsod, pri premeščanju beguncev, vračanju, varnosti na mejah, sodelovanju s Turčijo. Decembra sem na tem mestu voditelje pozvala, naj obranijo schengen. Naj izvajajo sprejete ukrepe. Medtem so nastale nove ograje, nove mejne kontrole, naraščajo nacionalistična retorika, nestrpnost, ksenofobija. V moji državi, Sloveniji, tako kot drugod, ljudi skrbi, skrbi jih, da nas je evropska solidarnost pustila na cedilu. Skrbi nas, kaj bo prinesla pomlad – na tisoče novih obupanih prišlekov po balkanski poti, ki jih bomo prisiljeni ustaviti z ograjami? Potrebujemo ukrepe, ki bodo delovali!”, je bila kritična Fajonova.

“Pred tremi leti je Unija dobila Nobelovo nagrado za mir. To mora ostati naša temeljna motivacija za povezovanje. Uveljavljanje demokracije in človekovih pravic doma in v svetu. Evropa mora obdržati humanitarni obraz, obenem pa moramo večje napore usmeriti tja, kjer danes divjajo vojne in revščina. Dejstvo je, da se nobena država z izzivi migracij in terorizma ne bo mogla spopadati sama. Da, moramo biti realisti, pesimizem nas ne bo pripeljal do rezultatov. Da, moramo ravnati enotno! In ne z egoizmi, z nacionalistično, celo radikalno retoriko. A morda moramo tudi manj govoriti in se več dogovoriti, manj obljubljati in več ukrepati. Smo v težki situaciji. In sramota je, da tedne in tedne ponavljamo enake stvari, medtem pa razpadajo vrednote Evrope. Da. Politični samomor. Ampak kdo bo nosil odgovornost?”
 
Podpredsednica SD in evropska poslanka Tanja Fajon se je  v zaključku nastopa pridružila pozivu nekaterih kolegov k izrednemu vrhu EU in dodala, da, “če skupnih rešitev ne bo, se bojim, da tudi Unije ne bo.”

Tanja Fajon o sporazumu TTiP: “Vseskozi me moti netransparentnost nastajanja tega sporazuma, zato ostajam do njega zelo zadržana.”

Glede na številna vprašanja javnosti o stališču Socialnih demokratov do TTiP sporazumu in glede na aktualnost tematike v EU, je evropska poslanka in podpredsednica skupine Socialistov & Demokratov v Evropskem parlamentu Tanja Fajon pojasnila stališče do te teme.

“TTiP je izjemno kompleksen sporazum, ki posega na zelo veliko število področij. Čeprav govorimo o trgovinskem sporazumu, je le petina vsebin vezanih na trgovino, ostalo pa so ureditve na drugih področjih, kot denimo okolje, podnebje, kemikalije ipd. Predvsem me skrbi ISDS mehanizem, ki je nesprejemljiv. Bile so sicer narejene neke reforme, vendar bolj proceduralne narave, zato ostaja sporen in ohranjam veliko previdnost. Previdni moramo biti tudi pri vpeljevanju tega mehanizma v sporazum CETA. Zaskrbljujoče je poglavje o horizontalnem regulativnem sodelovanju, ki je zelo ohlapno in nejasno in zato omogoča številne zlorabe. Nesprejemljivo je denimo tudi, da bi EU pristala na zniževanje standardov s področja hrane, na kar nakazujejo nekatera fitosanitarna določila. Odprtih je zelo veliko vprašanj.

Vseskozi me moti tudi netransparentnost nastajanja tega sporazuma, zato ostajam do njega zelo zadržana.

Četudi bi Slovenija z morebitnim sprejemom sporazuma ne bila oškodovana, menim, da je treba gledati širše, torej na vpliv na ravni celotne EU, katere gospodarstvo ni sestavljeno le iz velikih koncernov, saj bodo dolgoročne posledice na koncu zadevale vse. Mala in srednja podjetja v Avstriji se tako že združujejo proti uveljavitvi TTiP. V tej fazi nisem naklonjena sprejetju TTIP sporazuma. Kot pri vseh odločitvah pa je tudi pri tej treba počakati dokončno besedilo. Veliko vlogo pa lahko pri prihodnjem dogajanju odigra tudi javnost, podobno kot je bilo pri sprejemanju sporazuma ACTA in direktive o podeljevanju koncesij in privatizaciji vode.”

Tanja Fajon: Reševanje migrantske krize na EU ravni dobiva nove obrise

“Veseli me, da so EU voditelji na izrednem vrhu Unije v Bruslju le pokazali odločnost in pogum, ki sta bila v danih okoliščinah, ko se je že zdelo, da je situacija ušla izpod nadzora, nujna,” je po končanem zasedanju Evropskega Sveta povedala Tanja Fajon, podpredsednica skupine Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, pristojna za področje migracij in podpredsednica SD.

“Dogovor o prerazporeditvi 160 tisoč migrantov ni dokončna rešitev problema, s katerim se soočamo že dolgo, a je korak v pravo smer. Pričakujem pa, da bodo nadaljnji koraki, zapisani v sklepih izrednega vrha Unije, implementirani na odgovoren, solidaren in vesten način: poglobitev sodelovanja s Turčijo, ko gre za upravljanje priseljenskih tokov, več pomoči za države v soseski EU, več finančnih sredstev enotam, kot so Europol, evropski azilni urad in Frontex, predvsem pa pomembna vloga EU kot mednarodne igralke pri reševanju krize v Siriji,” je pojasnila podpredsednica S&D Fajon.

“Prihaja čas, ko se bo pokazalo, kdo je pripravljen sodelovati pri reševanju migrantske krize in na kakšen način. Veseli me, da je Gianni Pitella, predsednik naše politične skupine Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, včeraj zahteval odstranitev slovaškega premiera Roberta Fica iz S&D skupine. Upam, da bo podobno zahtevala tudi skupina EPP za madžarskega premierja Viktorja Orbana,” je še izpostavila evropska poslanka Fajon.