Prispevki

SD: Odločen boj proti davčnim utajam

Boj proti davčnim utajam je v ospredju naših načrtov, da povečamo davčno pravičnost, zmanjšamo neenakosti in Evropo bolje pripravimo na prihodnost.

Tanja Fajon:
Zdaj je čas za pomladitev in oživitev evropske ideje

Večina analitikov se strinja, da so tokratne evropske volitve resnično prelomne. Vsake volitve so pomembne, a tokrat se zdi, da je pred nami usodno razpotje. Sama vidim to dilemo zelo jasno: odločitev za konservativce, ki Evropsko unijo vodijo in obvladujejo več kot desetletje, obeta status quo, premalo odločno unijo, nesposobno akcije in ukrepanja pred nujnimi izzivi. Ta status quo vodi v nadaljevanje počasnega razpadanja povezave. Druga možnost: vzpon populističnih in suverenističnih sil utegne to razpadanje pospešiti, ker obljubljajo močnejše nacionalne države in rahljanje povezave, stil vladanja takšnih sil pa milo rečeno kaže jasne avtoritarne težnje. Tretja možnost je odločitev, da gremo naprej. Socialna demokracija, progresivna (napredna) sila, hoče v Evropi korenite spremembe, a vztraja na tem, da lahko skupaj bolje uresničimo jasne izzive pred nami.

V tem mandatu je naša poslanska skupina v Evropskem parlamentu začela pomemben projekt »Progressive Society«, znotraj katerega smo v sodelovanju z akademiki, civilno družbo, sindikati in z močno skupino socialdemokratskih voditeljev analizirali ključne izzive pred Evropo. Ta proces je pokazal, da so ekonomska, socialna, okoljska in politična tveganja medsebojno povezana in da se medsebojno poglabljajo. Okoljska neravnotežja se denimo kažejo v obliki povečanih migracij, posledično varnostnih tveganj, na drugi strani na poslabšanju zdravja ljudi, težavah socialnih sistemov in končno povečane politične nestabilnosti. Ekonomski model ne daje enakih koristi vsem ljudem v naši skupnosti, prekomerno izčrpava naravne vire in onesnažuje okolje, kar se spet preliva v povečanje vseh drugih tveganj. Zato je jasno, da moramo začeti probleme reševati povezano in odločno. Ni dovolj samo poskrbeti za gospodarski razvoj ali za učinkovit boj zoper podnebne spremembe. Ne. Potrebna je povezana akcija, da naslovimo vse oblike tveganj hkrati. Zato moramo spremeniti ekonomski sistem, ki temelji na izkoriščanju – človeka, skupnosti in okolja.

Moj prijatelj Udo Bullman, vodja Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S&D), je v aprilu obiskal Slovenijo. Vsa ta tveganja je odlično povzel v stavku: »Nekaj je v temelju narobe z našo družbo.« Da, nekaj je močno narobe. Pred nami so jasni izzivi – od podnebnih sprememb do novih tipov varnostnih groženj, od socialnih negotovosti do globalnih neravnovesij, od vse večjega zapiranja držav v izolacionizem do vse večjega prepada med bogatimi in revnimi. A nekaj je povsem jasno: nobenega od teh izzivov ni mogoče rešiti tako, da ga rešujemo sami.

Zato potrebujemo Evropsko unijo. Rojena 9. maja, na dan Evrope, goreče verjamem v evropsko idejo. Sedaj, ko je resnično ogrožena, vidim resnično priložnost, da to idejo pomladimo in oživimo.

Brexit je pripeljal do tega, da ima Evropska unija danes večjo podporo med ljudmi kot kadarkoli prej. Podnebne spremembe motivirajo milijone posameznikov, družin in podjetij, da spremenijo svoj način življenja in dela na okoljsko in socialno vzdržne načine. Migracije krepijo zavest, da je potrebna odločna politična akcija, da se presežejo konflikti in varnostna tveganja po svetu. Soočanje z zadnjo veliko krizo je prineslo spoznanje, da ne smemo nikoli več bank reševati na ramenih ljudi, skupnosti in držav. Nestabilnosti v svetu jasno kličejo po prenovi multilateralne ureditve sveta, da je ne zamenja diktat velikih sil, ampak okrepljeno sodelovanje držav in svetovnih regij.

Evropska unija predstavlja 74 let miru v Evropi. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini kontinenta. Že zato je zame največji projekt sodelovanja držav in narodov v človeški zgodovini. Ta mir se zdi danes preveč samoumeven. Tako samoumeven, da nanj ne gledamo več kot na najvišjo vrednoto, ki smo jo dolžni čuvati z vsemi odločitvami in sredstvi. Mir je vse.

Pred štiridesetimi leti, leta 1979, je na evropskih volitvah sodelovalo 62 % volilnih upravičencev. Pred petimi leti se je volitev v Evropski parlament udeležilo le 42 % Evropejcev, v Sloveniji pa komaj slaba četrtina volivcev.

Tokrat mora biti drugače. Ob prelomnih odločitvah ni mogoče sedeti doma, kot da se nas ne tičejo. Danes ne odločamo le o tem, v kakšni Evropi želimo živeti. S svojo izbiro odločilno vplivamo tudi na to, ali si Evropske unije sploh želimo. Ker je jasno, da je potrebna sprememb, da jutri obstane kot varna, napredna, demokratična in trajnostna povezava, sposobna reševati izzive pred našimi ljudmi, skupnostjo, državami in svetom.

Prazniki pred nami so spomin na to, kako smo se kot delavci in kot narod v svoji zgodovini organizirali, da dosežemo velike spremembe. To so socialdemokratski prazniki, ker je v teh dneh povezano vse, kar smo in v kar verjamemo. Zato vas prosim, da med temi prazniki razmislite o dilemah pred vsemi nami. Verjamem, da se moramo organizirati in tako kot že tolikokrat v človeški zgodovini pokazati, da hočemo naprej.

Naprej!

Tanja Fajon je podpredsednica SD in evropska poslanka. V Evropskem parlamentu je podpredsednica naprednega zavezništva socialistov in demokratov, druge največje politične skupine.

Komentar Tanje Fajon: Hočemo Evropo!

Socialisti in Demokrati Evrope smo ta vikend zbrani v Madridu. Potem, ko smo na decembrskem Kongresu Stranke evropskih Socialistov in Demokratov (PES) v Lizboni izbrali Fransa Timmermansa za svojega vodilnega kandidata za predsednika Evropske komisije in v osmih temeljnih resolucijah opredelili vsebino svojega prihodnjega dela, bomo danes »spitzen« kandidata tudi uradno potrdili ter s sprejetim manifestom stopili na zmagovito pot proti evropskim volitvam.

Te bodo v mnogih pogledih pomembnejše ali celo drugačne od prejšnjih. Pri tem ne mislim na postopke, marveč predvsem na vsebine, od katerih bo bolj kot v preteklosti odvisen končni rezultat oziroma sestava prihodnjega Evropskega parlamenta.

V zadnjih mesecih sama – podobno kot moji kolegi po Evropi – nenehno opozarjam na razrast poveličevanja narodne pripadnosti, povezane z zapiranjem meja, na porast nacionalistične retorike, vrnitev k zaničevanju drugačnih in drugače mislečih, na širjenje vulgarnega, nasilnega in sovražnega govora ter populistično prikrojenih in zlaganih informacij, kar vse vodi k razkroju osnovne vrednote Evrope: povezanosti, ki temelji na multikulturnosti.

Opozarjam pa tudi, da so letošnje evropske volitve priložnost, da tem vsebinam nestrpnosti in sovraštva preprečimo razcvet, da njihovim nosilcem, večinoma s strani skrajne desnice, dokažemo, da Evropa ni (več) njihov prostor. Tega ne moremo storiti molče, za to moramo zastaviti svoj glas. In zato je pomembno, da meseca maja volimo!

V prihodnjih tednih, ko bodo stranke začele predstavljati svoje kandidate za evropske poslance in se bo začela volilna tekma, bomo vsi skupaj deležni veliko velikih besed, bolj ali manj racionalnih ciljev, bolj ali manj smiselnih in uresničljivih obljub. Vse stranke pa bodo predvsem obljubljale boljše življenje in večje blagostanje v Evropi. Ne glede na to, kako utrujajoča znajo biti taka predvolilna soočenja, ostaja naloga volivcev, da znamo razbrati, po kakšni poti bo to blagostanje doseženo in komu bo namenjeno.

Pot Socialnih demokratov je jasna in temelji na dejstvu, da smo vsi ljudje enakopravni. Zato nam ni vseeno, ali bo Evropa kontinent, na katerem bosta vladali socialna pravičnost in zaščita ranljivih skupin prebivalcev, vsem dostopno zdravstvo in šolstvo, spoštovanje vsakega človeka ne glede na vero, videz, spol, pravična davčna politika … ali pa nam bo zavladalo oderuštvo, požrešnost, kratkoročno zadovoljevanje parcialnih interesov in štetje dobička, kjer bo viden in upoštevan samo tisti, ki bo bogat. Razbrati moramo, kdo nam ponuja »napredek« na račun zatiranja šibkejših, kdo hujska k preganjanju manjšin, kdo bi ženske spet postavil za štedilnik.

Ne državljanska dolžnost, temveč privilegij je, da na volitvah izberemo prihodnost, ki bo po naši meri in merilih. Socialni demokrati imamo naša trdna merila, po katerih s spoštovanjem preteklosti oblikujemo ukrepe v sedanjosti, da bi oblikovali prihodnost: za vsakega, ne zgolj za peščico. 

Slovenski kandidati Socialnih demokratov za evropske poslance smo znane, imamo izkušnje na različnih področjih in delimo enake vrednote. In kar je zelo pomembno, smo zapriseženi ideji skupne, odprte in povezane in močne Evrope. Ni nepomebno dejstvo, da smo Socialni demokrati kot prva predstavili svojo listo in s tem potrdili, da nas ne odlikujejo zgolj jasno začrtan program in cilji, ki smo jim tradicionalno zvesti, marveč da delujemo v duhu, v kakršnem želimo videti Evropo prihodnosti: močno, napredno, združeno, složno in solidarno.

Zato moramo na evropskih volitvah 26. maja zakričati z glasom, ki nas bo ponesel v Evropo. »Hočemo Evropo!« ni jokava zahteva razvajenih, ki čakajo, da zanje delajo drugi. »Hočemo Evropo« je jasno izražena volja vsakega od nas, ki bo na volitvah z izbiro socialnih demokratov podpisal pogodbo za drugačno, napredno, solidarno, pravično prihodnost. V drugačni, napredni, solidarni in pravični Evropi.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednikca SD/S&D ter nosilka kandidatne liste SD za volitve v Evropski parlament

Komentar Tanje Fajon: Schengenski sistem moramo nujno ohraniti!

Poslanski kolegi so v četrtek, 29. novembra, v Evropskem parlamentu podprli moje poročilo s predlogi sprememb schengenskih pravil: nadzor na notranjih mejah bo za predvidljive dogodke po novem omejen na dva meseca namesto sedanjih šest, celotna omejitev pa največ leto dni namesto sedanjih dveh.

Države bodo morale za podaljšanje nadzora na več kot dva meseca predložiti podrobno oceno tveganj s pojasnili, pri čemer bodo sodelovale tudi sosednje države, ki bi jih nadzor na notranjih mejah prizadel. Za podaljšanje nadzora nad šest mesecev pa bo treba pridobiti mnenje Evropske komisije in odobritev Sveta EU. To je – če ga bodo države članice v nadaljnjih pogajanjih seveda podprle – pomemben korak k ponovni vzpostavitvi razumne Evrope.

Schengenski sporazum in Schengenski informacijski sistem (pogovorno schengen), na podlagi katerega bi lahko Evropejci brez nadzora potovali preko notranjih meja 26 evropskih držav, je bil nedvomno eden najotipljivejših dosežkov Evropske unije, na katerega smo bili Evropejci lahko več kot upravičeno ponosni.

Predstavljal je svobodo, mir in medsebojno zaupanje. Govorim v pretekliku, saj so vlade od leta 2015 dalje ravno iz simbola evropejstva naredile grešnega kozla za napake varnostne politike in slabosti v skupnem evropskem azilnem sistemu: šest držav – Avstrija, Nemčija, Danska, Francija, Švedska in Norveška – danes popolnoma neupravičeno in neskladno z veljavnim pravnim redom izvaja notranje nadzore meja.

S tem poleg dolgih vrst povzročajo nezaslišano veliko škodo, saj ocene kažejo, da nadzor nad notranjimi mejami stane dve milijardi evrov letno! Za lažjo predstavo, podobno vsoto je EU namenila kot zagonska sredstva za mala in srednja podjetja za obdobje 2014 – 2020 ali za program Erasmus + za leto 2018. Po samovoljnem podaljševanju tega nadzora, ki ga ves ta čas neupravičeno tolerira tudi Evropska komisija, so se začeli pojavljati pritiski za uzakonitev še daljših nadzornih rokov, ki bi ponovno predstavljali popolnoma nepotreben in neproporcionalen ukrep.

EU je namreč v zadnjih dveh letih, tudi na mojo oz. pobudo skupine S&D, že sprejela vrsto ukrepov, ki bi s pravilnim izvajanjem lahko zagotovila večjo varnost zunanjih meja ter bolj učinkovito delovanje schengenskega območja brez notranjih meja, med drugim sistematično preverjanje vseh ljudi, ki vstopajo v EU, vključno z državljani EU, nov sistem za registracijo vstopov in izstopov iz EU za državljane tretjih držav, okrepljen nadzor zunanjih meja EU z evropsko agencijo za meje in več pristojnosti za Europol.

Žal so pravila nejasna in dopuščajo dvoumne interpretacije, celo zlorabo, kar je nedopustno, zato sem tokrat še toliko bolj vztrajno zagovarjala uvedbo takih ukrepov in varovalk, ki zmanjšujejo možnost ogrožanja integritete ali celo prihodnosti schengenskega prostora. Če namreč izgubimo schengenski prostor, izgubimo eno temeljnih pridobitev za svoje državljane.

Prost pretok gibanja je eden od najotipljivejših in najpomembnejših dosežkov evropskega povezovanja. Brez njega pa tudi Evropska unija nima svetle prihodnosti.

Tega se žal očitno ne zavedajo nekateri desničarski konservativci, tudi slovenski, ki so se – prav pod pretvezo ohranjanja prostora brez meja – zavzemali za možnost izvajanja nadzora na notranjih mejah brez omejitve. In še več, ti isti poslanci istočasno podpirajo vključitev Bolgarije in Romunije v »odprto« schengensko območje. V prevodu bi to pomenilo, da novim gostom ponujajo udobno bivanje v hiši, v kateri pa se vrata med sobami naključno, samovoljno in za nedoločen čas zaklepajo.

Podoben cinizem so desničarski propagandisti pokazali tudi s tem, da so poročilo o temi, pri kateri ves čas sami intenzivno sodelujejo, saj se o njej v Evropskem parlamentu pogajamo že drugo leto, označili kot »kampanjo S&D pred evropskimi volitvami«. Žalostno, da zavajanje državljanov postaja njihova edina predvolilna točka.

Tanja Fajon, podpredsednica SD/S&D in evropska poslanka

Sogovorniki na omizju Tanje Fajon opozorili na nevarno razraščanje sovražnega govora in nestrpnosti v družbi

Sovražni govor je v zadnjih letih postal nekaj normalnega, so opozorili udeleženci omizja z naslovom “Proti kulturi strahu”, ki jo je v Ljubljani pripravila evropska poslanka SD/S&D Tanja Fajon. Kot so poudarili sogovorniki, odgovornost za to nosijo tako politiki kot tudi mediji. Tanja Fajon je izrazila zaskrbljenost, ker je sovražni govor postal del mainstreamovske politike, širjenje ideje strahu in ksenofobije pa nekaj normalnega. Opozorila je, da se po Evropi širijo neofašistične ideje in sovražnost, tudi v vrstah slovenske opozicije. Odgovornost za to po njenih besedah v veliki meri nosijo tudi mediji. “Če ne bomo ukrepali proti sovražnemu govoru in nestrpnosti ter si prizadevali za normalno Slovenijo in razumno Evropo, me resno skrbi,” je dejala evropska poslanka Fajon.

Na vlogo medijev je opozorila tudi dr. Sandra Bašić Hrvatin s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Vprašala se je, ali so javna občila dolžna, zaradi navidezne objektivnosti, nekomu, ki zagovarja človekove pravice, postaviti nasproti antisemita ali rasista ali pa so tudi mediji odgovorni za to, da v javno razpravo ne prepuščajo glasov, ki netijo sovraštvo in nestrpnost. Bašić Hrvatinova, ki pojav sovražnega govora spremlja že 20 let, je dejala, da so ves čas opozarjali, da bo to postalo nekaj normalnega. Se je pa v dveh desetletjih spremenilo to, da so se nekoč avtorji sovražnega govora skrivali pod plaščem anonimnosti, danes pa se podpišejo z imenom in priimkom ter dodajo še naslov in telefonsko številko, je ponazorila.

Kritična je bila do levice, ki da je bila zaradi zagovarjanja liberalnih vrednot strpna do nestrpnih in z racionalno razlago poskušala razložiti, da tovrstni pojavi niso v redu. V določenem trenutku je liberalni diskurz prevzela desnica, ki zdaj zagovarja svobodo izražanja, in sicer v tem pomenu, da lahko kdorkoli govori karkoli, ne da bi bil za to kaznovan, je opozorila.

Novinar tednika Mladina Jure Trampuš pa je poudaril, da je sovražni govor danes organiziran in financiran. Spomnil je, da je med kampanjo pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami SDS dobila sredstva iz tujine, da je financirala svoje oglase v medijih, na svetovnem spletu, Twitterju in drugod. “Sovražni govor je postal zelo nevaren, ker je voden z določenim namenom. Ta namen ni samo prevzeti oblast, temveč zasejati strah in spreti ljudi med sabo, zato da je pot do oblasti lažja,” je opozoril Trampuš.

Odvetnica Nataša Pirc Musar je menila, da se v družbi preveč meša sovražni govor kot kazenskopravna kategorija in sovražni govor nasploh. Po njenem mnenju je kazenskopravna kategorija tovrstnega govora tisto, kar mora biti prej izjema kot pravilo. “Kazenske sankcije so tisto, česar se mora država najmanj posluževati,” je poudarila Pirc Musarjeva. Kot je dejala, “izvirni greh” za sovražni govor leži v politiki, od koder se širi v vse pore družbenega življenja – najprej v medije. “Mediji dajo možnost razširjati neprimerno govorjenje iz ust politikov in iz medijev do vseh prebivalcev države,” je povedala Pirc Musarjeva.

Politični analitik dr. Alem Maksuti s portala Homopolitikus je menil, da se nacionalistične ideologije v času gospodarske in moralne krize ponujajo kot pobeg. Po njegovih besedah potuho v njih najdejo predvsem ljudje, ki so v šibkem socialnem položaju ali se počutijo socialno prikrajšane.

Omizja so se kot gostje med drugim udeležili tudi predsednik SD in Državnega zbora mag. Dejan Židan, poslanca SD dr. Milan Brglez in mag. Marko Koprivc, pravosodna ministrica Andreja Katič ter državna sekretarja dr. Dominika Švarc Pipan in dr. Jernej Štromajer.

Komentar Tanje Fajon: O povezovanju in Evropi za ljudi

Teden dni nas loči od 11. Kongresa Socialnih demokratov, ki bo potekal prihodnjo soboto, 6. oktobra, v Bukovici pri Novi Gorici in na katerem bomo ne le izvolili novo vodstvo stranke, temveč potrdili vsebine, ki bodo naše vodilo v prihajajočih letih. Ena od njih bo tudi (mednarodno) povezovanje in sodelovanje, ki jo simbolično nakazuje tudi izbira kraja našega srečanja.

Veselim se javnega posveta s kolegicami kolegi o prihodnosti Evrope, ki ga bomo izvedli dan pred kongresom, v petek, 5. oktobra, na Bevkovem trgu v Novi Gorici (s pričetkom ob 18. uri). V pogovoru bodo sodelovali tudi mag. Mojca Kleva Kekuš, dr. Dominika Švarc Pipan, dr. Jernej Pikalo, dr. Patrick Vlačič, Matjaž Nemec in Neva Grašič. Prepričana sem, da bomo ravno od ljudi lahko veliko izvedeli o potrebah, željah in pričakovanjih, ki jim moramo prisluhniti in jih tudi upoštevati.

Kot podpredsednica Socialnih demokratov in evropska poslanka se pri svojem delu posvečam pretežno vprašanjem, ki se dotikajo temeljnih vrednot in pravic in prihodnjega ustroja Evropske unije. Ta je, kot posledica različnih kriz – finančne, gospodarske, migrantske, izstopa Združenega kraljestva … trenutno na točki porušenega političnega pa tudi družbenega ravnovesja. Evropska identiteta izgublja svojo moč, obstoječe institucije in politike ljudem ne doma ne v EU ne zagotavljajo več zadostne ravni ekonomskega in socialnega blagostanja in varnosti.

Soočeni smo z vzponom radikalnih idej, predvsem desničarskih, ki zmagujejo zaradi učinkovitega naslavljanja civilne družbe in z (tudi) zato lažjim preoblikovanjem domačih in EU demokratskih  institucij in politik. Tradicionalne stranke levega in desnega centra, ki skušamo obdržati podporo samo z delom preko institucij, sočasno izgubljamo podporo. A še vedno ni prepozno, da z učinkovitim razmislekom in konkretnimi aktivnostmi Evropi vrnemo ugled, državljanom pa zagotovilo za dostojno življenje.

V pripravah na kongres sem zato z velikim zanimanjem prebirala mnenja in pobude naših članov, kot posebno spodbudo za razmislek bralcem pa v tem zapisu omenjam komentarje naše Sonje Lokar. Odpira prava vprašanja, ki bodo zelo pomembna tudi pri pripravi na prihajajoče evropske volitve.

Bistvo našega prihodnjega delovanja, namenjenega izboljšanju življenja prav vsakega posameznika, je v povezanosti. Povezani so Orbanovi podporniki, ki vizijo Evrope vidijo in tudi že skušajo oblikovati kot nekakšno zvezo avtokratskih držav.

Povezani so tudi Macronovi liberalci, ki ponujajo svojo »močno« Evropsko unijo – zvezo večjih in  bogatejših. Četudi z različnimi interesi in razlogi, se v ključnih trenutkih med seboj znajo podpreti tudi različne evropske radikalne stranke. Če socialni demokrati ne želimo jahati na repu in biti poraženi, je skrajni čas, da prevzamemo iniciativo in za prihajajoče volitve ponudimo svojo alternativo.

Ker nobena stranka ne more sama zadržati pogrezanja v desni avtokratizem, Sonja Lokar razmišlja o povezavi zmernih ljudi v strankah, ki se opredeljujejo kot demokratične, v sindikatih in napredni civilni družbi, kar bi dosegli s pobudo in aktivnostmi SD preko Stranke evropskih socialistov – PES.

Na Kongresu PES, ki bo na začetku decembra v Lizboni, bi tako lahko predlagali, da se opredelijo ključna vprašanja, pomembna za ljudi, in podajo jasni predlogi rešitev, vključno z analizo podanih rešitev potencialnih zaveznikov, ter nakažejo možni kompromisi, ki bi bili izhodišče za razpravo o takšnem možnem konsenzu. Tako opredeljene teme bi bile podlaga za nacionalne kampanje pred evropskimi volitvami, ki bodo konec maja 2019.

Kandidat, ki ga bo PES kandidirala za predsednika Evropske komisije, bi moral biti sposoben koordinirati, povezovati in evropsko javnost seznanjati s potekom in rezultati te kampanje. In kar je še pomembno, in v čemer se zelo strinjam z mnenjem naše kolegice, izogniti bi se bilo treba razpravi o  reorganizaciji EU, njenih struktur in organov. Ta vprašanja so ljudem preveč oddaljena, preveč tehnična in zato nezanimiva.

Veliko učinkovitejši bomo, če si bomo postavili realne cilje v odgovorih na konkretna vprašanja, kot so denimo:

Je EU sposobna omejiti imperialistično ropanje, uničevanje planeta in njegovih naravnih in človeških virov, kar zdaj vodi v nove  ekološke katastrofe, nove  blokovske delitve, globalne trgovinske in lokalne vojne, posledično pa v migracije in begunstvo?

Kako bomo dosegli prerazdelitev med delom in kapitalom, da bodo omogočeni vzdržen razvoj, dostojno delo, socialna varnost in vključenost vseh prebivalcev EU?

Kako se bomo učinkoviteje spopadli z izzivom starajoče se Evrope in njegovimi posledicami?

Kako bomo upravljali migracije delavcev in humano poskrbeli za begunce in azilante?

Kako bomo zagotavljali resnično enakost med spoloma in pravice vsem manjšinam?

Kako bomo vzpostavili kredibilen medijski prostor, ki bo svoboden in profesionalen, kako se bomo spopadli z naraščajočim sovražnim govorom in lažnimi novicami?

Kako bomo tudi na evropski ravni dosegli spoštovanje vladavine prava, transparentnost in odgovornost voditeljev?

Mislim, da je napisano lahko dobra iztočnica za naše srečanje v Novi Gorici. Obetam si zanimive razprave in veliko svežih idej. Se vidimo inn Samo Dobro.

Tanja Fajon,

podpredsednica SD in evropska poslanska SD/S&D

Komentar Tanje Fajon: Zaščita avtorskih pravic v Evropi

Ta teden smo poslanci na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu spet glasovali o direktivi, ki naj bi v Evropi uredila stanje na področju avtorskih pravic. Predlog je bil v nasprotju z mojimi željami in glasovanjem tokrat žal potrjen.

Prav vsi se strinjamo, da zakonske spremembe hudo zaostajajo za razvojem tehnologij, da distribuiranje del po internetu predstavlja velik izziv za ureditev avtorskih in sorodnih pravic in da je prav, da avtorji prejemajo pravično nadomestilo za svoje delo. Zato to povsem upravičeno zahtevajo.

Zakaj mi je torej žal, da je bil predlog sprejet?

Prvič, ker tako zelo kompleksne teme preprosto ni mogoče stlačiti v 20 členov, ne da bi pri tem tvegali natančnost zapisa, jasnost definicij in interpretacije, skladnost med posameznimi deli direktive in zakonodajo nasploh, da o dobri kompromisni vsebini sploh ne govorimo. To se je na koncu potrdilo v več kot 250 dopolnilih, ki so bila vložena k predlogu besedila.

Drugič, javna razprava se je začela zelo pozno, deležni smo bili veliko populističnih informacij, prisotne je bilo veliko jeze, stališča pristojnih ministrstev praktično niso bila poznana, večina razprave se je zgrnila le okrog členov 11 in 13, ki seveda sta pomembna, vendar nista edina pomembna.

In tretjič, ker enako upravičeno kot avtorji svoje pravice zahtevajo tudi uporabniki. Njih v času nastajanja direktive ni zastopal pravzaprav nihče. Na različne negativne posledice, ki jih lahko prinese sprejem tako slabo pripravljene direktive, opozarjajo številni strokovnjaki.  Ocen učinkov ne poznamo (razen dovolj zgovornih propadlih poskusov vpeljave licenc v Španiji in Nemčiji), vem pa za vsaj eno analizo, ki je bila med pripravo direktive namenoma »pospravljena v predal«, dokazala pa je, da založniki od dejavnosti spletnih portalov z novicami nimajo škode, kot so zatrjevali, marveč korist.

V evropskem parlamentu sem glasovala proti direktivi, saj je bila večina amandmajev, za katere sem se zavzela in bi po mojem mnenju zadovoljivo popravili uravnoteženost besedila do te mere, da bi postal podlaga za pogajanja, zavrnjenih. Prav tako se ne strinjam členom 4 (vpliv na izobraževanje), na katerega ni bilo podano nobeno dopolnilo, njegov prvotni zapis pa je nesprejemljiv. Na MIZŠ RS se tega zavedajo, žal mi je, da svojega stališča niso javno objavili, upam pa, da bo naša nova ministrska ekipa glede tega sledila začrtani poti, ki je za Slovenijo dobra.

Naj še enkrat ponovim, da tudi v prihodnje ne bom podpirala nedorečenih zakonodajnih predlogov samo zato, ker so potrebne spremembe. Če želimo, da skupna evropska zakonodaja deluje, mora biti tudi zapisana v taki maniri. Če naj bo pravična, pa potrebuje dobre, in ne kilavih kompromisov.

Na čistopis končnega besedila predloga direktive, ki bo šel v nadaljnja pogajanja, moramo še malo počakati, vseboval pa bo zelo podobne predloge in zato dileme, ki sem jih opisala v svojem zapisu pred glasovanjem in ga najdete na povezavi. V tem zapisu preberite še nekaj drugih podrobnosti in stališč v zvezi s to direktivo in vsebino spornih členov.

Tanja Fajon, evropska poslanka in podpredsednica S&D/SD

Komentar Tanje Fajon: Trumpova trgovinska vojna – nevarna igra ničelne vsote

Napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa o višjih carinah na uvoz jekla in aluminija v ZDA je razburila svet in povzročila val kritik in ogorčenja. Kot da mu sploh ni mar za pravila mednarodne trgovine je v zadnjih nekaj dneh napovedal še zvišanje carin na uvoz iz Kitajske in v svojem populističnem slogu zagrozil nemški avtomobilski industriji: »Obdavčili bomo Mercedes Benz, obdavčili bomo BMW!«. S Trumpovimi protekcionističnimi ukrepi se ne strinja niti njegov gospodarski svetovalec, ki je zaradi tega odstopil, v začetku tedna pa je sam odstavil državnega sekretarja Rexa Tillersona, ki ravno tako nasprotuje višjim carinam. »Bližamo se kabinetu, ki si ga želim«, je ob tem dejal.

Ali se bližamo tudi novi svetovni ureditvi, ki si jo želijo Trumpove ZDA? Medtem ko ameriški predsednik bahato in vztrajno krši pravila težko izpogajanega multilateralnega okvirja se izrisujejo pravila nove igre. Ta so jasna, a sila nepravična in nekonstruktivna: interes ZDA je glavno merilo in za njegovo uresničitev je dovoljeno vse. Trumpove ZDA bi globalizacijske tokove preusmerile po svoje, dvignile bi carine mimo dogovorov znotraj Svetovne trgovinske organizacije in prekinile pogajanja o mednarodnih trgovinskih in okoljskih sporazumih.

Čeprav je še prezgodaj ugotavljati, kaj točno bi pomenile carine ZDA in podajati natančno oceno gospodarske škode, vemo, da protekcionistični ukrepi, ki so sprožilec trgovinskih vojn, niso nikoli prinesli nič dobrega. Zgodovina je pokazala, da gre za nevarno igro ničelne vsote, v kateri ni zmagovalcev. Zdi se, da Trump pozablja na lekcijo o razvoju po drugi svetovni vojni, ki nas je izučila, da zmanjšanje trgovinskih ovir prinaša koristi vsem.

Ne ozira se na stroko, ki trdi, da je čas za skupno znižanje carin po vsem svetu in postopno uskladitev navzdol. Danes, ko je popolnoma jasno, da trenutna carinska pravila Svetovne trgovinske organizacije odražajo ‘staro ureditev sveta’ in da potrebujemo dogovore o carinah, ki bodo odraz ‘nove ureditve sveta’ je Trumpova poteza klofuta gospodarski logiki in posmehovanje multilateralni ureditvi.

Tudi v Evropskem parlamentu smo ostro obsodili Trumpovo odločitev glede zvišanja carin. Evropsko komisijo in države članice smo pozvali k enotnosti in odločnosti v prihodnjih pogajanjih z ZDA. Dvig carinskih dajatev je v nasprotju s sporazumi v okviru Svetovne trgovinske organizacije, kjer se je 164 držav zavezalo, da bodo spoštovale pravila mednarodne trgovine. Evropska unija lahko zaradi dviga carin ZDA toži pred Svetovno trgovinsko organizacijo in taki postopki EU niso tuji: do sedaj je sodelovala v 181 postopkih za reševanje sporov, od tega v 97 kot tožnik.

Vendar verjamem, da ne smemo dovoliti, da nas Trumpove provokacije pripeljejo do tega, da bi povlekli podobne poteze. Naš odgovor mora biti jasen in odločen, takšen, ki bo v prvi vrsti zaščitil delavce in podjetja v Evropi in bo v skladu z mednarodnim pravom. Upreti se moramo (novi) svetovni ureditvi po meri ZDA, kjer namesto prava vlada moč; kjer imajo sebični nacionalni interesi primat nad skupnimi dogovori, na katerih temelji svetovna ureditev; kjer se moč kaže z nepremišljenimi ukrepi, ki se kratkoročno zdijo kot rešitev, dolgoročno pa škodijo praktično vsem.

V negotovih časih, v časih, ko nespametne poteze enega človeka ogrožajo svetovno ureditev, ki smo jo potrpežljivo in vztrajno gradili čez leta, mora Evropska Unija ostati zvesta temeljnim načelom: vodenje dialoga in gradnja zavezništev sta naše močno orožje, okrepitev sodelovanja s podobno mislečimi partnerji pa naše osnovno vodilo. Še naprej se bomo zavzemali za multilateralno ureditev, ki temelji na jasnih pravilih in sodelovanju, ko gre za mednarodno trgovino ali boj proti klimatskim spremembam. Ne bomo nasedli Trumpovi trgovinski vojni, ki bo na dolgi rok najbolj bolela ravno Američane.

Tanja Fajon, predsednica Sveta SD za zunanje zadeve in evropska poslanka S&D

Komentar Tanje Fajon: Ponarejene novice – hitra in nasitna, a strupena hrana

“1.000 muslimanov je med kričanjem “Allahu Akbar” na Silvestrovo zažgalo najstarejšo cerkev v Nemčiji”, “Papež Frančišek s podporo Donaldu Trumpu za predsednika ZDA pretresel svet”, “Na Vrhniki že poskusi nakupovanja žensk s strani muslimanov!”, “Tanja Fajon na seznamu Sorosevih plačancev” …

To je nekaj tipičnih trditev. Zvenijo realistično? Morda. Ste jih preverili? Ne? Napaka. Vse zgornje trditve so laži.  Ne napačne informacije, temveč lažne, ponarejene novice ali t.i. “Fake News”.

Primeri so sodobni, a dezinformacije, zamenjava dejstev, manipulacija, propaganda itd., niso nič novega. Nasprotno, so eno najstarejših orožij prepričevanja še neprepričanih za pomoč pri premagovanju sovražnika, za seboj imajo jasno politično agendo in dobro opredeljen ideološki cilj.

Ideja “lažnih novic” kot sodobne oblike propagande in manipulacije ni nič drugačna: uničevati ugled enih na račun drugih in širiti politične posledice. Kar je drugače v današnjem svetu, je močno povečana hitrost in morje tehničnih možnosti, ki jih ponujajo mreže socialnih medijev, spletnih strani, programske in oblikovne opreme, ki »lažnim novicam«, »alternativnim dejstvom« ali kakor koli imenujemo te produkte človeške ali pretkanosti ali kratkoumnosti, dajejo obliko in jim utirajo pot v srca in misli ljudi, njihovim kreatorjem pa prinašajo masten dobiček.

Že preprosti statistični podatki odstirajo zastrašujočo sliko: Facebook ima v svetu skoraj 2 milijardi uporabnikov. Približno polovica evropskih državljanov sledi novicam na FB in drugih socialnih medijih. 60 odstotkov novic uporabniki delijo, ne da bi jih prej sploh prebrali.

To kaže, da so bralci, bolje rečeno, odjemalci novic izrazito hitro zadovoljeni in nezainteresirani za dejansko vsebino, da si mnenja ustvarjajo naključno in površno, izbirajoč med informacijami, katerih naslovi so zanje samo dnevni »fast food« meni.  Pri čemer nikakor ne smemo pozabiti, da lahko danes piše v javnost in objavlja čisto vsak, ki ima eno od elektronskih naprav in je vsaj delno pismen.

Kdo in kako torej ustvarja javno mnenje?

Menim, da je velik del škode, ki jo je pustilo tovrstno novičarstvo, nepopravljiv. A če želimo vendarle ohraniti določeno stopnjo ugleda in ne nazadnje pomena medijev in če želimo družbeno osveščene državljane, ki bodo ne le ustvarjali nadaljnje pogoje za življenje v demokraciji, marveč slednjo tudi izboljševali, mora ukrepanje v zvezi z lažnimi novicami v Evropi nujno postati prednostna naloga.

Del rešitve je seveda v prizadevanjih za boljšo kakovost medijev. Potrebujemo več raziskovalnih, strokovno podkovanih novinarjev ter več strokovnih in pogumnih medijev s hkratno večjo preglednostjo lastništva medijev. Potrebujemo spodbude za širjenje dobrega novinarstva – predvsem na spletu, ter razširitev etičnih novinarskih standardov in njihovo upoštevanje za čisto vse, ki so dejavni na medijskem področju, vključno z oglaševalskimi podjetji. Pri tem imejmo v mislih, da socialni mediji svojega imena ne nosijo naključno – v resnici vse bolj prevzemajo funkcijo medijev in nikakor niso zgolj družbena omrežja.

Kar se tiče zakonodaje, bi morali ukrepati hitro, a modro.

Posamezne države članice že delajo korake v smeri zaostrovanja pravil. Zakon, ki ga je v boju proti ponarejenim novicam denimo pripravila Nemčija, je zastavljen zelo rigorozno, kar načeloma podpiram, saj je v bitki z lažjo nepopustljivost nujno orožje, a strokovnjaki že opozarjajo na pomanjkljivosti – zapletenost in protislovnost, kar bo močno otežilo njegovo izvajanje v praksi, poleg tega je vprašljiva njegova skladnost z obstoječo evropsko zakonodajo.

Jasno je, da – tudi glede na naravo ponarejenih novic – potrebujemo skupno, evropsko ureditev. Evropsko komisijo sem nedavno pozvala, naj poglobljeno analizira trenutno stanje in pravni okvir v zvezi z lažnimi novicami in prouči možnost zakonodajnega ukrepanja za omejevanje širjenja lažnih vsebin. Za začetek bi morali zahtevati, da uporabniki družbenih medijev spoštujejo pravila, ki veljajo za tradicionalne medije, predvsem glede odgovornosti.

Kodeks ravnanja oz. serija zavez, ki so jih glede zatiranja sovražnega govora sprejeli Evropska komisija ter Facebook, Twitter, YouTube and Microsoft in ki ga nadzorujejo nevladne in druge organizacije, je primer dobre prakse in korak v pravo smer. Prve analize so pokazale dobre rezultate.

Evropska komisija mora svoja prizadevanja usmeriti tudi v financiranje, raziskovanje in vzpostavljanje sistemov, ki bodo omogočali sledljivost ponarejenih novic in onemogočali njihovo virusno širjenje, čeprav je jasno, da je človeški dejavnik še vedno primarnega pomena.

Prav zato pa najbolj potrebujemo nenehno izobraževanje na področju medijske pismenosti, ki bi moralo postati tudi nujni del vzgojno-izobraževalnega sistema v državah članicah. Raziskave sicer kažejo, da so za lažne novice skoraj enako dovzetni starejši in mlajši, izobraženi in neizobraženi, seveda pa z izobraževanjem mlajše populacije dosežemo daljnosežnejše rezultate.

Zanimiv, a skrb vzbujajoč je podatek, da so ljudje, ki berejo lažne novice, aktivnejši volivci. V končni fazi to pomeni, da utegnejo na volitvah (po Evropi) zmagovati tudi voditelji, ki so jih ustvarile ponarejene novice, namenjene zbujanju skrbi in politični propagandi. Tega pa si v resnici ne želi nihče, tudi ne omenjeni volivci, ki bodo nerazumnost svojih odločitev morda odkrili, ko bo že prepozno.

Tanja Fajon je evropska poslanka in podpredsednica Skupine S&D v Evropskem parlamentu ter podpredsednica SD

Njen komentar je bil objavljen tudi v časniku Večer na povezavi: http://skrci.me/sS9D1

Tanja Fajon ob izidu parlamentarnih volitev na Nizozemskem: Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi

V sredo, 15. marca zvečer, so se na Nizozemskem zaključile parlamentarne volitve. Evropska poslanka in podpredsednica SD mag. Tanja Fajon je ob izidu volitev poudarila, da so se z neizvolitvijo populista Geerta Wildersa državljanke in državljani Kraljevine Nizozemske odločili za obstanek v EU, kar je pomemben politični in družbeni signal. “A boj za svobodno in odprto Evropo se nadaljuje,” je dodala Fajonova.

“Zmaga dosedanjega nizozemskega premierja Marka Rutteja je zmaga v pravem času, ne glede na dejstvo, da bo sestavljanje koalicije težavno, je zaustavitev voditelja protiislamske in evroskeptične Stranke za svobodo Geerta Wildersa pomemben signal. Wilders je stavil zgolj na ostro nasprotovanje islamu ter izstop iz EU. Nizozemci pa so včeraj pokazali, da se zavedajo, da njihovega življenja ne določa prvenstveno odnos do muslimanskih migrantov. Z neizvolitvijo Wildersa so se odločili za prihodnost v evropski povezavi, od katere imajo velik presežek,” je pojasnila Fajonova.

Zato morda marsikdo še vedno simpatizira z Wildersom, a je glasoval drugače. “Vesela sem, da so ljudje na koncu vendarle odločili pragmatično,” je dodala Fajonova. “Upam, da volilni izid na Nizozemskem napoveduje tudi poraz Marine LePen v Franciji, saj bi ta pomenil, da Evropejci svoje razmišljanje počasi vendarle spet usmerjamo v skupnost, kar je dober obet za prihodnost Evropske unije” je še povedala Tanja Fajon.